II. leto. Štev. 29. 1915. Juli 18. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin je na leto: Doma . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . 6 K. za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma . . . . . . . 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v Čerensovcih, Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto: domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo . . . . . . . . . . . . 4 K. če samo za ednoga . . . . . . . . 5 K. v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov . . . . . . . . . . . . 8 K. „Daj račun od španije tvoje.“ — Luk. XVI. — Gospodár, bogat človek toga evan-geliuma pohváli svojega nezvestoga slugo ne za volo njegove jálnosti, nego za volo spametnosti. Té špan je z tis-tih lűdih bio, ki na večnost ne míS' lijo, šterim je za nebéša ne skrb, šteri tak držijo, ka za to do že meli na slednje čas. Prva žela njihova je zemelsko bláženstvo. To ščejo doségnoti po vsoj sili. Záto ga pohváli njegov —gospod, kda zvedi njegove. krívice, kak či bi šteo pravili: »Nikajvreden je, ali za sebé je meo pamet". Pa naš lübi Zveličiteo to priliko na nás obrné poleg toga, kak právi i „sínovje toga sveta so spametneši od sinov svetlosti, “ ár sinovje t ga sveta v vsem svojem deli i posli pred očmí majo svoj namen, se ne dajo dolizgu-čati od svojih potih ; smej, zametávanje lűdih njé. ne briga; naj samo oni do-ségnejo, ka so namenili. Sinovje svetlosti so pa nevolni, strapezlívi, zaveče dűše májo, či okoli njih sühi list zošošnja, so že v stráhi pa se na veke boji jo od toga, ka de što drűgi na njihova djánja pravo. Je ne tak ? Vídimo to vsaki den okoli sebé. Indasveta so lüdje šli v sramote puno smrt za svojo vero, dnes je sram krščák dolivzéti pred krížom, či z drüge vere, ali neveruimi lüdmí idejo vküper. Pred jelom, po jeli se Vnogi ne prek-ríži, v krčmo zamán čüje zvon na angelsko pozdravlenje, v cérkev te ide, kda ga nišče nazáj ne drži, notriskoči v vsako hüdobijo naj se .samo tomi sveti ne zameri. Záto ár je ne tak Spameten, kak sinovje toga sveta. Oni ne pozábijo, ka ščéje doségnoti pa svoje guče i djánja po tom ravnajo. Krščenik pa tüdi ščé doségnoti ne zemelsko, nego večno pláčo, ščé pridti ednok k Oči nebeskomi, da pa z same bojaz-lívosti vsaki dén desétkrát dolistopi z práve poti ino si premišláva, jeli bi šo dale, ali ne. Kak bi se dalo tomi pomočti ? „Vse drűgo človek lehko dá človeki, simo pámetí ne", právi eden starínski pregovor. Či što za sebé neima, ali nešče meti zadosta pámeti, drűgi njemi nemre pomočti, šám Bog. Záto se naj obrné k Bogi v vsakdenéšnjoj vreloj molitvi, naj darüje Bogi svoje vsakde-néšnje posle, trűde i trplenja vsaki, ki té nespameten stráh má v sebi za mir íoščo práve pámeti, ka ga Bog pres-veti v rázmin, njemi dá spoznati njegov vekivečen cíl ino tiste škéri, štere ga tá po morejo pa njemi te naj tüdi potrdi volo, ka postáne močen, ka nevolen stráh vöodžené z srca svojega, ka bo tak čeden za svoje zveličanje, kak je čeden sin svetá za svoj dobiček ino drűga zemelska dobra. Bojna. Z ednim tjednom smo znova dale prišli. Že skoro edno leto trpi boj, pa zdaj nakonci prvoga leta skoro bole krvávo, kak gdaštéč. Z Galicie splodjeni rusi cele svoje moči napinjajo, ka pa či bi se njim posrečilo staviti naše zmagoválne šerege. Taljánje zevsov močjov probajo predreti tisto linijo, štero smo mi vtégnoli pred njé, ka do te máo pa dale ne. Na francuskom bojišči se bijejo krvávi boji, šterih srditost je nepopisliva. Törki se junaško bránijo proti svojim, dosta močnešim neprijátlom, tak ka tej pri Dardanellaj nikaj nemro doségnoti, zmešani sopa že tak, ka sami zvoje postojanke obs-trlávlejo. Znám, ka gda to prečtéte, de si vnogi mislo, ka ve nam té Novine vsígdár od toga pišo, ka zmágamo, pa boji li nega konca. Neprávim, ka po vsej bojišča] tak bijemo neprijátle, ka de kmesti vkraj. To nemrem pravili ! To pa smem pravili, ka či vküppri-merimo zdejšnje bitke, te se lehko tolážimo stem, ka se po vsej krvávi bojiščaj naše zmáge sád zori. Vüpajmo se, ka de naskori zreli pa verimo, ka Bog svojega lüstva ne ostávi I Nájno-veše dogodbe z boja so sledeče: V boji proti rusom je naša vojska do Krasnika prišla na Rusko-Polskom, , gde se je na velke rusoske moči na-merila. Rusi so tu poslavili eden náj-močneši svoj oddelek, šteromi stálno nove pa počinjene moči hitijo na pomoč. Po takših ražmeraj se je tü ve-likánska bitka začnola med našimi prodirajočimi šeregi, pa med krvávo se se bránjajočimi rusi. Našim se posrečilo zaprva predreti rusko linijo, ali pred novimi ruskimi močmi so potle prisíljeni bili se na od Krasnika proti sevri ležéče visine potégnoti. Tü se zdaj te začnola krvávo bitje, šteroga nasledki so to ka smo više 11 jezero rusov vlovili pa obdržali nadale vse svoje postojanke, .proti šterim pa rusi srdito prodirajo. Na slednjen falački galicianske zemlé se tak vidi, ka si malo odejh-nejo naši, naj z tem vekšov močjov do mogoči prodirati dale po rususkoj zemli. Vsakojački de odločitev kras-niške bitke velki vpliv meIa na to bojišče. Nemci stálno na predüjejo pa od-bijajo sovrážne uapáde na Izhodnom bojišči. Dén od dnéva vlovijo pár jezero rusov pa zaplenijo kaj orožjá po rázličnih krajeh, tak ka vsebina teh dobičkov de v vsako formo lepa. Proti Taljanom. Nájbole se briga zdaj vsaki za taljáne. Vnogi nemrejo zarazmiti zakaj smo šče ne v Rimi, pa 2 NOVINE 1915. Juli 18. sose že navolili vsigdár se v edno formo glaséčih poročil, ka i taljanske napade smo krvavo odbili. Tem nemi-rovnim zdaj na nájvekše vesélje zdaj mámo priliko glásiti, ka smo taljáne ne samo odbili, nego zbili tüdi. Nešteto mrtvi taljánov je ležalo pred našimi poštojankami, tak ka se taljánsko bojne polé slobodno za smrtno polé zové. Ka je pa toga zrok, ka po teh bitkaj šče li nedemo na Taljánsko zemle, to vam zdaj tak pošepetnem: On je šteo k nám priti, nemi knjemi, záto naj li pride, mi ga že počakamo, pe njemi pokážemo, gde tá je pol domo. Tak mislim, ka se taljánje prle navolijo k nám hoditi, ka mi je pozdrávlati, pa se ednok samo poberéjo. Na Francuskom se nemci srdito vojüjejo. Zmes-zmes se malo povekšajo napádi nemcov, v šteri so vnogo vsega vzéli neprijátlom. Pri Bois de Pretreben so nemci srečno napadnoli francuse, pa srečno naprejprišli vnogo moštva loveči. Angleži so po zráki šteli priti na nemško zemla, ali nemci so je za časa zapazila pa prišli! na povrmitev. Pri gradiškom mesti so 600 mrtvih taljánov najšli. Potunjena taljanska ládja. Eden naš podmorski čun je štrelo edno taljánsko ládjo štero so taki požrli valovi Ad-rianskoga morja. Pri Dardanellaj posebno okoli Sedil-Bahr napádajo zavézniki törske posto-jánke, ali brez vsega uspeha dozdaj. Nova mesa v Čerensovcih. Dnes tri tjedne je Tišinska fara mela lepo slovesnost, gde je Hauko Jožef, zdaj že imenüváni čerensovski kaplán dárüvao svojo prvo sv. mešo za svoj národ, dnes tjeden se pa lepa čerensovska okolica vdeležila onoistoga vesélja. Gábor Hilár, mešnik reda sv. Franciška je slüžo na té dén prvo sv. mešo v nazočnosti neštetoga národa, ki je iz vseh krajov Slovenske okolice vküperprisle. Velikanska čerensovska cérkev je že dugo ne vidilo telko národa, pa je brez! vse sramote vözaprla velki táo lüstva. Že preci rano so se zbirali romarje okoli cérkvi, v vugod-nom, razhlajenoga zráka Vtemeni, od šteroga lepšega smo si ne mogli želeli. Okoli 10 vöre je že ogrumna vno-žina napunjavala prostorno Židovje fárne cérki pa celo okrožje. Pred cérkvov je krasni slavolok naznanjao vesélje čerensovske fare z Slovenskim pa. vogrskih napisom. Po cesti nam pa zeleno, okrašono veje kazalo pol proti rajši nej hiži novo-mešnika, gde pred. vrátamii nas lübez-nivo pozdrávla novi slavolok z lepim napisom : „Bog blagoslovi novornešnika.* Ob pol deseti i je ostavo novonveš-nik med večimi bogoslovci sprevájan odsvojih starišov i v bele oblečenib deklin svoj dom ino šo v procesiji na farov, gde ga že velko število dühov-nikov čakalo, pod vodstvom domáčega plivanuša, V. č. G. Čačič Jožefa. V mešno opravo oblečeni je tü od-net šo med donenjom zvonov v cérkev, naj prikáže tam svojemi Zveličari to prvo, i najlepšo daritev. Cérkev je te že vse nabita bila. V svete misli zatop-len slepi novomešnik pred oltár pod vodstvom Čačič Jožefa ino s trepeta-jočim glásom zospevle: Veni Sancte Spiritns, bodi Düh S-véti, bodi ino me vodi, naj prav pobožno oprávim svojo prvo sv. mešo. Po tom se žačnola mesa z Nájsvetešim pri krasno* okinéanom oltári. Po evangeliomi je Slávni govor-nik, V. é. G. Faflik Pèrene sfcopo na predganieo, ino, zvelkov navdüšenostjov ino z v srce segajočimi rečmi gučao vküpzbranoj vnožini od tistoga velkoga misijona, šteroga zdaj Sám Bog vodi, šteroga jiredganice so krvávo bojišča, Šteroga predgarje so grozni štüki i puške, šteroga spokerjenci so Vnogi, ki so dozdaj Bogá ne šteli po znati, ki so se zuábiti niti prekrižni- ne znati. Opo-minao je lüstvo, ka teh Vnogih gro-zovitnost je tüdi naš slovenski národ kriv, šteroga domá osfcále kotrige neš-čejo zarazmiti bože reči, šteroga domá ostále kotrige odürno, nesranano živéjo te gda njihovi možje, sinovje že edno leto krvavijo daleč po bójišéaj, naj si obránijo, dom, domáče ognjišče, tisto ognjišče, tisti dom v šteroga, gda do si ednok po vnogom trplenji odpočiti želeli, nedo mogli brez sramote, brez špota notri stopiti, ár ga je ognjüsila z svojimi odürnosti nervesta žena, nes-ramna sestra. Groza obide govornika, gda to pokvarjenost svojega národa preštimávle, šteri národ ne ve stálen biti, šteri národ ne ve stálen biti, šteri národ se zdaj joče,. a za krátek čas se pa znova pogrozi v blato, v gnjüsobo, ár neve proti nébi glédati, kak ga je Bog stvoro, nego pozemli lázi, kak nema stvár. Cela vnožina se skuzita, gda se govornik k novomešniki obrno, ino ga spominao, naj zmérnim srcom ostávi té svet, ino še pová znova v svoj zamostán, gda naj vrelo mali trpečega Jezuša za svoj národ. Obsled-njim s tov prošnjov dokonča predgo, naj novoméšnik darüje svojo prvo sveto mešo za vogrske Slovence, lehko pa zadobijo od Bogá miloščo njim tak jako potrebne stanovitnosti. Po predgi se dale slüžila sv. meša z slovesnov dvorbov. Nesmimo se spozábiti z lepe pesmi, za štero se obprvim Spostovánomi g. namestnomi školniki, Lüthar Števani mámo zahvaliti, ki so z velkov vdánostjov vodili dekliški zbor, ki je zrazličnimi pesmami podigávao slovešnost. Ober vse hvále je bio tüdi samospev gospodičine Graššanovich Olgae pa igra z goslami vučitela Markoja Ferenca. Po meši je novomešnik okoli cerkvi blagoslov delio. Po cerkvenoj slovesnosti je gostolübni domáči plivánoš, V. č. g. Čačič Jožef vido pri stoli vküpzbráno dühovčino. Vdeležili so se novemeše z med dühovnikov sledeči vün domáčega Gospoda : V. č. gospodje Vugrinčič Boldižár, v pokojeni čerensovski plivánuš, Bisiach Jánoš plivanoš z Mesta Sagrado, Klekli Jožef reditéo, Sakovič Jožef törjenski plivánuš, Faflik Ferenc, Berdén Andráš, Lejko Števan kaplánje, Györköš Gilbert franciškánar, pa bogoslovci Bišćán Julius i Steinmetz Nicola z Zagreba, Bašša Jožef i Küzma Štefan z Bogojine, Tivadar Jožef z Törnišča, Kühar Rudi z Ižekovec, z Godina Ignác z Bistrice i trije Saleziánci z Veržeja. Odvečara so vsi tej Gospodje pohodili rojstni dom novomešnika, gde je tüdi domáča inteligencia skazala svojo část mládomi Gospodi. Med prijáznim pogovárjenjom je teklo vreme štero so zmes tüdi milodonéče slovenske pesmi krátile. Mirosláv. Dom i svet. Závna zahvalnost. 6-gae julija t, i; sesa spuno 2’5-to leto svojega, mesniškoga posvečüvanja. Boža nezgrüntana Pnevi-dmost je ne dopüstila da bi jaz te-god v mojoj lepo] i meni predrágoj Ètrnoj cerkvi obhajao v ZagradL, ár je to strašna žrtev poslala divje bojne. Dober Bog mi je pa poskrbo. v prečastnom* farovi türniškom pravo, krščansko gos.» toljübnost; i tü, oádoljen od svojih starisov, bratov, sesiér i fárni* kov v lepoj, na pobožnost podigá-vajočoj cerkvici v milosti bogatoga sv. Antcna, sem z genjenim srcom obhá-jao svojo srebrno mešo v sredi ni tür-niških fárnikov i svojih pobežnih bratov. V teh vrsticah izrazim najglobšo Zahvalnost vlčt. g. Sakovič Jožefi, plebanoš!, g. kaplani, celomi gostolübnomi farofi i vsem dobrim farnikom; odkri- 1915. Juli 18. NOVINE 3 tosrčna hvala bodi tü sagradskim be-guncom, .ki so zdaleka prišli i veliko žrtvovali, naj se osobito morejo vde-ležiti meje sv. meše. Toplo se zabvalim tüdi g. Némethy Janoši, školniki, ka so za té hip or-glanje prepüstili našemi zagradskomi školniki, ki je orgolanje i pesmi vodo z drügimi begunci. I končno posebno Zahvalnost pok-lonim gospodičini Némethy Nelliki za krasni oltárni predprt, za lástno roč-no delo, šteri bo po mojoj vrnitvi v domovino prvo i najdrágše lepotičje na Marijinom oltári meje nesrečne cerkve i najprijétnejši spomin na Türnišče. Naj smileni Bog i milosti bogat sv. Anton, komi na čast sem dnes svojo sveto mešo darüvao milostno sprejme i obilno blagoslovi, cela slávna törjanska fara pa naj bo prepríčana, da bom njoj vedno srčno zahvalen. Türnišče, 1915. juh 6. Bisiach Janoš. Menje mesá do jeli, ki so dozdaj nešteli poznati posla pa pétka. Mi ne, ár smo ga dozdaj tüdi ne dosta pov-žili, liki tisti do prisiljeni spoznati, ka je dén záto dén, či rávno nega mesá na stoli, ki so mislili, ka do vkraj, či se v pétek mesá ne najejo. Stálno se zdigávajoča mésna cena, pa pomenkanje živine je prisilila vogr-sko-králesko vládo, naj na vživanje mesá sledéča odrédi: V tork pa v.pétek se nesme govédina, telétina pa brasko meso tržiti v mesnicaj, niti pokrčmáj priprávleno pred gosta djáti. Samo takše se sme odávati, štero duže stoji,' breži toga, ka bi se pokvárilo, kak šo šunke, kolbási, slanina pa sa-lámi pa droberje štero pri klanjci vkraj pride, kak plüča, jétra, žalodec itd. Vsakojáčki moremo pripoznati, ka je tá odrédba jako. potrebna bila, ár bi za volo velke cene se nam mláda živina vsa stržila, tak ka ne bi meli za plene pripravne máre. Záto nam tá odrédba z ednim tálom občuva živino-rejo, zdrügim tálom pa se postiti nav-či tiste, ki so dozdaj post za morijo pa za znájdbo popov držalo Prisiljeni do vidili takši, ka’ ne merjé človek, či rávno ne je vsaki dén mesá. Kak štéč se nam pa dobra vidi odrédba, popuna je ne, ár z ednim tálom dopüsti Odajo duže stoječaga jmesá, z drügim tálom pa ne guči od perot-nine. Tá okolščina samo povekša ceno perotnine, štera je pa že tak preveč velka, mesáre pa na to prisili, ka do svinsko meso povojeno, pa s znova zdignjenov cenov tržili. Dobro bi bilo záto popuno odrédbo napraviti, štera bi zaistiuo konec včinila stálnomi po-vekšávanji mésnih cen. Spoznamo, ka je cena mesá povékših mestaj ne zap-restáti, zaponmimo pa, ka je toga ne kmet kriv. Kmet za 2.40 — do 3 koron trži živina na živo vágo, meso še pa te po 6 K odávle. Što dene vžep té ogrumen dobiček ? Kmet se mantrá, kmet goji z velkim trüdom pa z drá-gov krmov živino pa te več polovico za meso dánih penez li nikák drügi dene vžep, šteri je tistoga živinčeta lejko nigdár ne vidi. Prosimo záto dotične kroge, naj že spoznajo ednok, ka je ne kmet kriv velkih cen, liki tisti, ki v tom težkom časi se tüdi ne sásijo sledjen filer mestančarom vö z žepa strgati, kmeti pa samo ostánke vržejo tá z ogrumne cene, z óvim pa svoje žepke napunjávlejo. Náj spoznajo raestančarje, ka je ne vse kmet kriv, včyo se pa naj tüdi sami šparati. Go-vedna se njim drága vidi, z cecátje prasé pa zná dati 16 rajnških. Što prasetino ščé jesti te, gda srmáki ešče to odločijo, kelko falatov krüha sme pojesti, tisti je zaistino ne pomitüvánja vreden. Drága gospoda, malo več za-tajüvanja — pa včasi nede trbelo kmeta ogrizávati. Dár pápe našoj vojski. Benedikt XV. je 5000 K. poslao našoj vojski na nove táborske kapelo. Ztem dján-jom nájlepše svèdoči svoje, nepristsan-stvo Sv. Oča, ár je to z vsakov držá-vov včino, štera v boji stoji. Zaistino zahválni moremo biti sv. Oči za té lepi dár, stem bole, ár zdaj skoro nikšega dohodka nema,« pa se li skrbi poleg svojega srmaštva za düše svojih vernih ovčic. Junaški plivánuš. S Cernovitze nam pišejo: Nesmileno pa nespodobno so se oponášali rusi do Evynarski Jakopa 72. leti staroga bojanskoga plivánuša záto, ár je ne šteo püstiti, ka bi rusi z törma njegove cérkvi strelali. Po dugom mantránji so ga s sebom vlekli. Čirávno ka je vekši táo stadovnikov odbežao, stári dühovnik je ne šteo za-püstiti svojo málo čredo, je domá ostála. Noč i dén so füčkale krugle ober vési, ali starec se záto ne geno. Gda so ga rusi zgrabili, so ga obprvim v Chotin pelalo Tam so njemi dopüstili, ka slobodno nazájide po breviárium (molitvena kniga.) Potom so ga znova v Kamenec-Podolski pelalo Genlivo se poslávao od svoje črede. Ne je proso, naj ga rešijo, nego to naj slüžbene knige pa pisma občuvajo, pa njegov častui zláli križec. Nazádnje je v cérkev šo pa tam pilmo večni lampaš. Potom toga pa nesmileno odpelali. Kak so naši slovenski črnovoj-niki prišli na Srbsko bojišče. Ali zdaj 8-ga začnemo mašerati, pa nej znati kam. Eden čas po ravnoj cesti med bregami. Ednok samo vidimo, da nam je pregrabana ravna pol. Zdaj smo te mi šli na brege, z ednoga velikoga na drügoga vékšega, po lapori med lepe gošče, zajtra od zajtrka, poldne brez obeda. Večer ob 11-toj vöri smo prišli v dol Kladejnoj várašeca. Na toj poti nam je že vsem preveč bilo, pa je to ešče zdaj samo začetek; nešterni je že spadne, da je na drügi den že nej potüvao z nami. Tü smo preno-čüvali v božni, v cimprani kasarnaj. Što je kaj meo je trošo za večerjo, što pa nej, si je dol počino do zajtrka, i te dale. Septembra 9-ga zaran zajtrikivamo i v tom varašeci vsakši kaj küpi, če samo dobi. Za jesti tak nikaj nega, pa nej vina nej pive, ka bi nam najbole tre-belo; da smo oslabili. Da smo se že jako raztepali i eden v ednom, drügi v drügom mesti ležao, tej bosniški bre-govje so nam lepe vretine davali z šterimi smo se vkrejpili i tak dale nad bregami se primantrali od večara koli dvej vöri v edno goščo, kje so nam te sakači obed kühali, mi pa počivali; ali po obedi znova na pot, štera nam je zdaj ešče preteška, da se tak čüti-mo od z mantranja, da bi vse bili spotreta Idemo-idemo vsigdár dale po ostri potaj i komaj večer tak vnoč priti em o v Vlasmico. Vlasenico je eden mali varašec; tüdi s v njem kasarne; tü smo pod strehov v barakaj počivali. Septembra 10-ga zajtra smo v kantini vina küpili za 80 kr. liter; radi smo bili, kak či bi nam je šenkao. Tüodnet smo pisali domo, tü smo skuze točili za lübo slovo. Do segamao smo se troštali kaj bošega, mi starejsi smo rekši že nej zato, kabi šli v ogenj boja. — Oprvim začüjemo mi tü strašen glas štüka, šteri glas je nas opo-meno kam nam je pot. Daleč smo šče bili vkraj. Bog prelübleni smiluj se pa ti nam ka, vse nevole i trplenje dob-rovolno moremo prenašati, štera naj tebi na diko i hvalo bodo, nam pa na düšno zveličanje, posebno pa prosimo lüboga Jezuša, blažene dev. Marija, naj nam pomaga, da (.zdravi pridemo domo. Té dén se genemo, z nova na pot. Či duže bole slabi, 14 km. smo šli. Jas sam 1 pa pol vöre ostao, ka sam opešao; v Milišče smo prišli gde smo na kukorični polaj počivali. Ka smo pa vidili na toj poti? Naj prle na ednomi mesti vnogo konjov 4 NOVINE 1915. Juli 18. od teške nošnje ranjeni, nadale dosta motorov, šteri strlivo pa strošek vo-zijo na bojišče. Dosta jih pa srečav-lemo, šteri ranjence vozijo, više 20 jih vsakši pela. Tü v Milišči smo skiš-njeni obed jeli i večérjo; po večérji si počinemo, postelca nam je gola zemla, vankiš grlina kukorična, odevalo nebeska rosa. Bog smileni nam je pa li dao lepo, lehko, zdravo noč. Milišče stoji med bregami z velikov cestov, kre štere vidili semtam eno 10 kuč raztepeni; do 15 plügov ravnice; tü so velke kasarne pa na jezere vojašči-ne. Gledam nebo, pa ravno tiste zvezde i mesec vidim, kak doma; vse do me opomina na častitev Roge vsamogočega, ki je stvoro to nezmerno okroglino, tak za bogati svet, tak tüdi za siro-maški rod ; tolažimo se zato i vűpajmo se v lübeznosti božoj; znajmo, da je g. Bog lübo to svet, zato ga je stvoro, znajmo, ka nas je lübo, da je mro za nas. Skoro vsigdar nam je jako teško, ali po takšem premišlavanji sladko za-spimo i gda sunce vrže svoj trak na nas, se znova prebüdimo, z kratkov molitvov i z friškim zajtrkom okrepimo düšo pa telo. Septembra 11-ga idemo proti Sréb-rinici. Na toj poti je že boše bilo drob-tinje, štero se je kotalo v torbi, kak doma meso; vopa z grehe či je ravno konj ležao notri, je tüdi boša bila, kak doma vina. Bog naš lübleni, kam ešče pridemo! Pomali smo se primantrali V Srebrinico. Vnoči smo si tü poči-noli pod strehov, zajtra po zajtriki smo dobili plačo pa obleč, da smo dozdaj ešče vsakši v svojem bili. Sprijali smo po ednom 19 korone. (Dale.) Glási. Napád proti Morgani. Z Ameriko je prišeo glás ednoga napáda, šteroga je nekši nemec vršo proti John P. Morgani, ki je gláva bio tistoga drüž-tva, štero je našim neprijátlom strlivo správlalo pa 200 milion dolárov pos-odilo Francuskoj vládi. Hüdodelnik je nemec pa se Frank Holt zové. Notri je šo v Morganovo hišo, pa tam dvak-rat na njega Strelo. Najšli so prinjem več revolv pa dinamit. Človek se zme-šani vidi, pa kak nam glasijo je nadok-no vö z voze skočo pa se kmesti bujo. Morgan teško ranjeni leži, ali jé vüpan-je, ka se ozdrávi. Vnogo so pregrešili affierikanski milionerje proti nám, eden zmednjih je po roki ednoga nezavest- noga človeka že dobo svojo pláčo. Hü-doba je človeka moriti, ali pri toj priliki moremo spoznala ka je boža roka ségnola za tistim, ki je pomágao tak vnogo mládi žitkov vgasniU. Kelko naših amerikáncov dela spodobno. Grozno do kaštigani, ki si sčlovečov rokov správlajo peneze! Božega blagoslova ne de na njih ! Francusko živino küpüje. Naši neprijátli so nás teli z gládom stráj vzéti, pa zdaj se že sami z gládom špilajo. Francoski držávni zbor je dovo-lo, ka vláda naj 100 jezero rogáte ži-vine naküpi v nepristánskih držávaj. Lopérski vernicje so eden svoj von, šteri 7 metrov vága, vojski darüvali. Velki ogenj v ednoj továrni. (fabriko Juliuša 6-ga je zgorela v Buda-pešti továrna, v šteroj keljé kühajo vö z čont. Po poldnevi ob ednoj je vdaro vö ogenj na prvom poslopji (štoki) 200 metrov duge zidine, štera poleg Dunaja stoji. Vnogo ognjobrancov je prišlo k gorečoj hrámbi, šteri so pa ognja pogasiti že ne mogli, ár je vnogo keljé pa sühe-čonte z velkov nág-loščov gorelo. Drügo so si ne znali že začnoli, kak samo brániti v nevarnoj bližini stoječivi dve hrámbi, v šterima je 3 vagone benzina bilo sranjenoga. Zgorelo je več vagonov gotovoga keljá, pa cela hrámba, tak ka je kvár jako Veliki. Benzin za mlatilnike. Minister po-lodelstva naznáni, ka za mladine mo-tore do časa *12. jezero metercentov benzina zná gospodárom prekdati. Od vojákov. Zadravec Jožef z Tör-nišča je v Kárpálaj máj. iö.-ga težko-ranjen, 20.-ga pa od teh ran mro v Kašši. Bio je 27. let star mladénec, za šterim žalüjo njegovi starišje. — Ci-gán Jožefi zidári z Žiškof je šrapnel pri rami potro levo roko. — Jerebic Števan z Gumilic je streljen v právo roko; Prša Jožef z Žižkov pa v levo nego. Vsi so slüžili pri Sterlcaj i ranjeni so na Petrovo. Správleni so pa v Kisszeben v bolnišnico. Srce Jezušovo njim da z kem hitrejše zdravje. Kola-rič Martin z Trnja, domobranski husar je mro v koleri. Mrtvi so : Flegar Ferenc z Sobote ; Šiftar Števan z Satahovec ; Žilavec Ferenc z Tivadarec. Od naših vojákov. Zver Anton z Žižkov je teško ranjen i od toga mro aprila 22-ga poleg mesta Juhas v Zem-plenskoj županiji. Zapüsto je troje drob-ne decé; to štrto pa še beloga dnéva nej zaglednolo i svojega lüboga ajteka spoznati ne moglo. Vsem tem potrtim srcom naj tolažbo prinesé fo najbolše 'Srce Jezušovo. — V molitev pri poročale toga i vse pokojne vojáke dobrim düšicam! Srebrno mešo je slüžo v Türnišči z Primorskoga pobegnjeni zagradski plivanoš z velikov slovesnostjov jul. 6-ga. Raztepeni farniki njegovi so ga zdaleka prišli počastit i še vdeležit njegovoga mešnoga blagoslova. Eden njegov fárnik njemi je za spomin prinese lepo akvarelsko sliko njegove bivše cerkve iz štere mogoče da kamen na kamni ne oštao. Ovce brez pastira i pastir brez ove, kak žalostno je to. Molimo i pazimo, nas i nás ne dojde ta nesreča i sprejnimo milostno be-gunce. Iz pisem naših, vojákov. Bogač Ivan, prednji mešter pri telephoni piše: „Naj mi pošlejo, Prosim, Novine, že dvá meseca sem je nej šteo." — Kak lepa lübézen je to do našega miloga maternoga jezika, pred vsem pa do dobroga čiteva pri tom dobrom vojáki, ka njemi dvá mesečno pogrešanje čtenja našega nateliko na srci leži. — Bog ohráni vse Slovence v tom dühi. Pošta. Pintariö Štefan. Večéslavci. Dober je račun. Bog plati. — Vlovlenim na Rusko ne smemo Novin pošilati. Mencigar Janoša, pod-desetnika žena. Večéslavci. Možévi sem od-poslao Novine na bojišče. Kodila L Tišina. Dobo sem na ranjence 20 K, Bog plati. So-bočan Marka žena. Nedallca. Obetežo je i že januára prišo mož v Fiumo v bolnišnico. Od tistimah ne prišo od njega nikši glás. štivan Stefana žena. Bodonci. Od ednoga, ki je v 18-om domobranskom polki slüžo, smo dobili glás, da je obetežo i maja 5-ga v Sopron spravljen v Bolnišnico. — Od Štivan Štefana Geb. D. M. Park Commando 47. še nikši glás ne prišo. Vogrinčlč Leop. Cankova. Dravec Andraš, ki je v 18. domobranskom pešpolk! v 12. stotniji slüžo, je med jan. 29 i febr. 12. spadne na bojišči. — Lovenjak Jožef je pa vlovljen. Tivadar Ivan Donkov. V. Polana. Vaš je premino. Granfol Antona žena: Krog. Vašega ešče gor iščejo. Kda glás dobim, vam že naznanim. Kovač -Janoša žena. Poznanovci. Hozjan Stefana žena. V. Polana. Suklar Marka žena. Gančanl. Horvat I. Vančaves. Ferko Ivana žena. G. Slaveči. Kelenc Jožef V. Polana. Berdén Treza. Bogojina. Spilak Franciška. Sp. Slaveči. Vogrinčlč Marija. Sp. Slaveči. Od vaših dozdaj še nikši glás ne prišo, iščejo se gor i kda kaj zvedim, vam naznanim. Popravek oglasov. Svédske tink-ture 12 máli kantic košta 4 kor. (ne tri); zagorskoga sirupa dve kanti košta ta 5 koron (ne edna). Oboje se dobi pri Feller V. E. Stubica. Centrale 146. Horvacko. Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.