VSI SMO SE VESELILI PRVI
ZGOŠČENKI STR. 3
BOROVO GOSTÜVANJE STR. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 13. marca 2003  Leto XIII, št. 5
Prvi obisk državnega sekretarja za Slovence v zamejstvu in po svetu
Upravičeno pričakujemo nekoliko vec posluha z madžarske strani
Državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Črtomir Špacapan je prvič uradno obskal Monošter in se seznanil s položajem Slovencev na Madžarskem. Predsednika Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in Zveze Slovencev Jože Hirnök sta predstavila razmere v Porabju. Pogovora na generalnem konzulatu so se udeležili tudi Franček Mukič, glavni urednik Radia Monošter, Marijana Sukič, odgovorna urednica Porabja, pa Andrej Gerenčer, slovenski veleposlanik v Budimpešti, dr. Zlatko Muršec, generalni konzul, in Zorko Pelikan z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.
»Pogovarjali smo se o znanih temah, kot so problemi pri financiranju radia Monošter. Radiu smo zadnje čase pomagali, da lahko deluje, in upam, da bo tudi v bodoče uspešno kot doslej opravljal svoje poslanstvo. Precej pozornosti smo namenili narodnostnemu šolstvu. Sestala se bosta madžarski minister za izobraževanje Bálint Magyar m slovenski minister za šolstvo dr. Slavko Gaber in razpravljala o vseh problemih manjšinskega šolstva. Porabske šole imajo materialne probleme in težave zaradi znižanja števila učencev. Upravičeno pričakujemo več denarja za dodatne naložbe v narodnostnem šolstvu. Pogovarjali smo se o gospodarskem sodelovanju, kar je pomembno tudi zaradi vstopa obeh držav v Evropsko unijo. Pričakujemo več pomoči iz programov Phare Interreg,
tako za infrastrukturo kot za šolstvo, kulturo in druge manjšinske dejavnosti,« je povedal državni sekretar Črtomir Špacapan.
Povedal je tudi, da bo seja mešane komisije, na kateri bodo ocenjevali uresničevanje sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic porabskim Slovencev in prekmurskim Madžarom, aprila v Prekmurju. Sejo državi prelagata že eno leto, zaradi državnih in lokalnih volitev na Madžarskem pa zaradi volitev v Sloveniji, zdaj iz marca v april zaradi referendumov o članstvu v Evropski
uniji. Ker je bila lani deseta obletnica podpisa sporazuma, je bilo pričakovati, da bo seja ob okrogli obletnici, vendar se to ni zgodilo. Državni sekretar je napovedal v tem mesecu svoj prvi uradni obisk v Budimpešti.
Kakšno pomoč lahko porabski Slovenci pričakujejo od Slovenije? - je bilo naslednje vprašanje državnemu sekretarju. »Mislim, da Slovenija ta čas izvaja večje število programov za pomoč tudi porabskim Slovencem. Ravnokar zaključujemo lanski razpis Urada za Slovence v za-
mejstvu in po svetu. Poteka razpis ministrstva za kulturo za, vzpodbujanje delovanja kulturnih skupin in organizacij v Porabju m razpis ministrstva za gospodarstvo, na katerega so se prijavile nekatere manjšinske organizacije. Upravičeno pričakujemo nekoliko več posluha z madžarske strani. Tako, da bi uravnotežili pomoč Slovenije in Madžarske njunima manjšinama.«
Pogovarjali so se tudi o mejnih prehodih, zlasti o prekategorizaciji meddržavnega prehoda med Gornjim Senikom in
Martinjem v mednarodni prehod, o možnosti za prevoz manjših količin tovora čez prehoda Hodoš-Bajansenye in o podaljšanem odpiralnem času na Gornjem Seniku ter na mednarodnem prehodu Verica-Čepinci. Črtomir Špacapan: »Pobude v zvezi z mejnimi prehodi bomo predstavili na seji mešane komisije, kar je pomembno zaradi tega, ker z vključitvijo Slovenije in Madžarske v Evropsko unijo še ne bo ukinjena kontrola na mejnih prehodih. S 1. majem 2004 še ni konec kontrole, ampak se bo to zgodilo leta 2006 ali leto pozneje. Zato moramo o mejnih prehodih zapisati konkreten sklep v zapisnik seje mešane komisije.«
Državni sekretar je na novi funkciji - prej je bil župan občine Nova Gorica - najprej obiskal Slovence v Italiji, nato na Koroškem in minuli teden Porabje, medtem ko ga obisk Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski še čaka. Primerjava? »Primerjava je lahko zanimiva, težave niso majhne nikjer, so pa v marsičem podobne, v Avstriji seje zelo zapletlo s slovensko radijsko postajo Radio drn-Agora, Prišlo je do najhujšega - gladovne stavke sodelavcev, v Italiji imajo probleme s financiranjem kulturnih organizacij kar traja od sprejema manjšinskega zakona. Čutiti je, da se Porabski Slovenci zadnje čase prebujajo tam, kjer so biti v zaostanku. Menim, da je Slovenija to zaznala in jim bo namenila več pozornosti kot donedavna.«
Ernest Ružič
Državni sekretar Črtomir Špacapan v studiu Radia Monošter v družbi veleposlanika Andreja Gerenčerja, generalnega konzula Zlatka Muršca in glavnega urednika radia Franceka Mukiča.
Posnetek: Ivan Gerenčer
2
Potrna: prvi letošnji dogodek v Pavlovi hiši
Dobre stvari niso samo tri
Prepričan sem, da v Kulturnem društvu člen 7 za avstrijsko Štajersko niso razmišljali o reku, ki pravi, da so vse dobre stvari tri, ko so pripravljali prvi letošnji dogodek v Pavlovi hiši, ampak so poiskali zaokroženo celoto prireditve. Če niso pomislili na število, ki je sestavljalo dogodek, pa so ravnali tako, naj bo prireditev privlačna in razumljiva slovensko in nemško govorečim obiskovalcem z obeh strani meje.
Vsem razumljiva je razstava del Žige Koritnika iz Ljubljane, ki se ukvarja z »jazzovsko fotografijo«. Žiga Koritnik je imel od leta 1990 številne razstave v Evropi, na Japonskem in Združenih državah Amerike. Na potovanjih po svetu je fotografiral številne znane jazz glasbenike in skupine, v Pavlovi hiši pa je avtorja predstavil novinar časopisa Kleine Zeitung Otmar Klammer, s katerim sta se spoznala ob razstavi v Gradcu.
Kot živo dopolnilo Koritnikovim zelo prepričljivim in zgovornim čmobelim fotografijam je bil krajši koncert jazz glasbenika Vaška Atanasovskega. Na sopranskem in altovskem saksofonu in flavti je izvedel svoje izpovedne skladbe in improvizacije.
Norma Bale, Robert Titan Felix in Štefan Kardoš - to je tretji del dogodka - so brali odlomke iz skupnega romana Sekstant, ki je izšel pri soboški založbi Franc-Franc in mariborski študentski založbi Litera. Odlomke iz
Sekstanta je v nemški jezik prevedla Andreja Haberl Zemljič, posebnost nastopa je bila, da je Robert Titan Felix bral v slovenskem jeziku (Karin in sestre - Karin und ihre Schwester), Norma Bale v nemškem (Zgodbe o Halki-Noir - Geschichten iiber Halka-Noir), Štefan Kardoš pa v slovenskem in nemškem jeziku (Zdrs - Uber Glas).
Na prireditve v Pavlovo hišo prihajajo obiskovalci iz Av-
strije in Slovenije. Tako so poštah dogodki tudi priložnost za druženje in pogovore med starimi in novimi znanci iz obeh Radgon, Maribora, Murske Sobote, Gradca in drugih krajev. Pavlova hiša je obnovljena šesto leto in od tedaj je Kulturni dom štajerskih Slovencev. Kulturno društvo člen 7 ima večino programov zastavljenih večjezično in večkulturno. Odločitev za to obliko je bila praktične narave: če želijo biti v okolju sprejeti, morajo delovati večjezično. To je bil nemara eden izmed razlogov, da so se začeli udeleževati prireditev v Pavlovi hiši tudi lokalni avstrijski politiki, med njimi pogosto srečamo okrajnega glavarja avstrijske Radgone/Bad Rad-kersburga dr. Petra Franka. Manj naklonjenosti in pripravljenosti za sodelovanje je doslej pokazala slovenska stran, zlasti sosednja Gornja Radgona. Kljub večkrat ponujenemu sodelovanju z avstrijske strani, recimo ob otvoritvah gledališkega festi-
vala Meja na reki, se slovenska stran ni odzivala. Po lanskih lokalnih volitvah, ko je Gornja Radgona dobila novega župana, kaže, da bo drugače. Pred nedavnim so že organizirali pogovor o sodelovanju, prireditve v Pavlovi hiši, o kateri pišem, se je udeležil tudi podžupan Danijel Verzel, ki se je neformalno pogovarjal z okrajnim glavarjem dr. Petrom Frankom.
Če je bilo pogosto poudarjanje z avstrijske strani, kako so pripravljeni na vse oblike sodelovanja, mišljeno zares, potem ne bodo odklonili vključevanja Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko v programe dvostranskega sodelovanja. Zlasti zdaj, ko je očitno, da bo postala Slovenija kmalu članica Evropske unije, in ne bo namišljenih razlogov za ogroženost, ki naj bi prihajala iz nekdanje Titove in komunistične Jugoslavije. Tudi če se bere in sliši v letu 2003 komaj verjetno, je dejstvo, da marsikateri Avstrijec v tem delu Štajerske čuti nelagodje ob spominu na Jugoslavijo. Razmere se spreminjajo, zamenjujejo se generacije, meja bo ostala bolj na zemljevidu kot v resnici, čas narekuje gospodarsko sodelovanje in povezovanje, zato ni razlogov, da v teh gibanjih ne bi aktivno sodelovali tudi štajerski Slovenci oziroma njihova edina in uradno priznana organizacija Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko. Brez poudarjanja ali opominjanja, da imajo po avstrijski državni pogodbi enake pravice kot Slovenci na Koroškem.
Prve stike s Kulturnim društvom člen 7 je navezal tudi predsednik Programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije akademik dr. Anton Vratuša s sodelavci, ki se je v Potmi pogovarjal z mag. Mihaelom Petrovičem in Suzane Weitlaner. Dogovorili so se, da bo v Potmi predstavitev zbornika referatov s simpozija, ki je bil o dr. Avgustu Pavlu na mariborski univerzi.
Prispevek in slika: Ernest Ružič
Glasbenik Vaska Atanaskovski in avtorji Sekstanta Stefan Kardoš, Norma Bale in Robert Titan Felix.
Zalaegerszeg
Sporazum, ki je vzor v kulturi, na podobnega čaka gospodarstvo
Politiki že po naravi svojega dela radi pretiravajo in marsikateremu dogodku pripišejo pomen, ki ga v resnici oziroma v življenju nima. Srečamo se tudi z izjemami in ena zglednih je Sporazum o strokovni pomoči in sodelovanju med Žalsko in Železno županijo in prekmurskimi Madžari. Prvi sporazum so podpisali po enih podatkih pred trinajstimi, po drugih pa pred dvanajstimi leti, kar pa ni toliko pomembno, važna je njegova vsebina. Le-ta pa pomeni vsestransko pomoč vzgojnim in izobraževalnim ustanovam, se pravi vrtcem in dvojezičnim šolam, strokovno pomoč kulturnim ustanovam in skupinam, denimo knjižnicam, tudi izmenjavo knjig, muzejski dejavnosti, galerijam, založništvu, pevskim zborom, glasbenim in folklornim skupinam, dobesedno vsem, ki se ukvarjajo z narodnostno kulturo, poklicno ali ljubiteljsko.
Po sporazumu bodo strokovnjaki iz Železne županije nudili pomoč 180-krat, iz Žalske pa 360-krat. V sporazumu, ki je z leti postal program strokovne pomoči, so zapisane vse podrobnosti, ki zagotavljajo uspešno in kakovostno delo in dobre rezultate.
Sporazum za leto 2003 so v Zalaegerszegu pred kratkim podpisali predsedniki skupščin Železne in Žalske županije Peter Marko, Zoltan Bodog Kiss in predsednik Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti Gyorgy Tomka. Drug za drugim so v priložnostnih govorih poudarjali velik pomen sporazuma predvsem za madžarsko narodnost v Prekmurju, predsednika županijskih skupščin in slovenski veleposlanik v Budimpešti Andrej Gerenčer pa so opozarjali na zaostajanje v gospodarskem sodelovanju obmejnih regij. Sodelovanje je po njihovem ena trajnih nalog, ki bodo pridobile na pomenu tudi, ko bosta Slovenija in Madžarska članici Evropske unije.
Veliko zanimanje za podpis sporazuma so pokazali tudi madžarski elektronski in tiskani mediji, denimo županijska dnevnika Zalai Hirlap in Vas Nepe.
Prispevek in slika: eR
Podpis sporazuma v Zalaegerszegu: Slovenski generalni konzul v Monoštru dr. Zlatka Muršec, slovenski veleposlanik v Budimpešti Andrej Gerenčer, predsednik Pomurske madžarske narodnostne samoupravne skupnosti Gyorgy Tomka, predsednika skupščin Žalske in Železne županije Zoltan Bodog Kiss in Péter Marko.
Porabje, 13. marca 2003
3
Vsi smo se veselili prvi zgoščenki
»Gda smo v sedemdeseti lejtaj ojdli po Porabji pa gorjemali pesmi, smo se stavili na Gorenjom Seniki v krčmi Cifer. Eden moški, gda je čüjo, ka delamo, je k meni staupo pa mi pravo, naj pridemo k njim, ka njegva žena trno dosta pesmi zna. Trnje
biu Laci Gašpar, žena Veruška pa eške gnes spejva pri rnešenom pevskomi zbori Avgust Pavel,« je pravo med drugim gospaud Julijan Strajnar diplomirani muzikolog iz Ljubljane 23. februara na Gorenjom Seniki, gde so notapokazali CD domanjoga pevskoga zbora
O zbori pa o tom, kak je prišlo do tauga, ka je najstarejša kulturna skupina v Porabji vödala CD, je gučala Vera Gašpar, stera najduže popejva pri zbori.
»Tak računamo, da je naš pevski zbor letos 65 lejt star. Ustanoviu ga je 1938. leta v vesi eden mladi školnik, cerkveni kantor Andraž Čabai. S toga cerkvenoj ženskoga zboraje na začetki 1950. lejt
vözraso eden mali ženski veški zbor, ki je navekše samo madžarske pesmi popejvo. V šestdeseti lejtaj so sé zbori pridrüžili nistarni
moški, etak je postano te zbor mešani zbor. Toga reda so že kakše naše porabske ljudske pesmi tü spejva-
li, kakoli ka so slovenski not nej meli. Prišla so sedemde-
seta lejta, gda so iz Slovenije
začnili glasbeni strokovnjaki nas obiskovati. Razisko-
vali so nase ljudske pesmi in so je priredili za mešani pevski zbor. Vö so dali zbirke, iz stere smo še leko včili.
Naš zbor je dugo-dugo lejt samo doma emo priliko gorstaupiti. Pomemben datum je bio za zbor, gda smo 1971. leta oprvin potovali v Slovenijo, v Šentvid na pevski tabor. Dosta trüda je spadnilo za tau, da smo prišli do potni tistov. Nigdar ne pozabi mo pomoči Julijana Strajnarja, vej smo pa od njega dobili pozvanje na tabor. Pomeben datum je bio za našepevce in pevke Šentvid zatok tü, ka smo tam zača titi, ka znamenüje slovenskom človeki slovenska pesem.
1985. leto je tü eden pornemben datum v živlenji zbora. Tau leto je zbor nauvo dirigentko daubo, Marijo Trifus, ki je dobra strokovnjakinja in rada ma slovensko pesem. Pod  njenim vodstvom seje zbor obnovo.
kvalitetnejši grato in še je napuno ž mladimi lüdami. Lani smo dobili edno velko priliko. Posneu smo zgoščenko, CD, na šteroj spejvamo 29 pesmi. Zavaliti se moremo za trüde naši zborovodkinji in za pomoč Cirili Kozari, ki je ništerne pesmi z orglami spremljau. Za pomauč, da smo leko posneu zgoščenko, bi še rada
zahvalila več organizacijam. Najoprvin je za to željo mela Državna slovenska samouprava pa njeni predsednik Martin Ropoš. Natečaj je pomogo napisali Slovenski generalni konzulat v Monoštri. Finančno sta pomagala Ministrstvo za kulturo R Slovenije in Državna
slovenska samouprava. Pri predstavitvi in pri nistarni tehnični stvaraj nam je na pomoč bila Slovenska zveza. Predstavitev sta finansirali Državna slovenska samouprava in slovenska samouprava na Dolnjem Seniki. Zgoščenko, CD je posneo DO-LÁ študio iz Peča.«
Na te lejpi den so prišli ništerni skladatelji iz Slovenije tö, steri so pripravili priredbe Porabski pesmi, med njimi gospauda Samo Vremšak in Janez Močnik.
Zbor je pozdravo stolni žup-
nik mariborske stolnice gospod Stanislav Lipovšek, njemi so pevke pa pevci ejkstra hvaležni za tau, ka so vküper z vsejmi drugimi zbori leko spejvali na beatifikaciji škofa Antona Martina Slomška.
Na prezentaciji zgoščenke je poleg domanjoga pevskoga zbora zapel mešani pevski zbor iz Rogaševec tö. Najlepši moment je biu vejndrik tisti, gda sta Obadva zbora vküper popejvala, pa eške ništerni od gledalcov so tö pomagali.
Marijana Sukič
Mešani pevski zbor Avgust Pavel z zborovodkinja Marijo Trifus
Gostujoči zbor iz Rogaševec
Ugledni gostje na predstavitvi: v sredini skladatelj Samo Vremšak
Papiri pripovejdajo
Paversko živlenje pod Marijo Terezijo
Cesarica MarijaTerezija je 23. januara 1767. leta zapovödla, ka trbej lüstvo v rosagi spitavati, sto keuko porcov plača, kak veuki grünt ma, pa kelko pripauva. Gda je vidla, ka vseposedik ovak plačajo pa se lüstvo žaurdja, ka preveč porce more plačati, té je dala z merari vözračunati, v šteroj vesi keuko porce morejo plačati. Po tistom so pavri bole pravično pa menje porcov plačüvali zemelskomi gospaudi.
Vsikša ves je mejla svoj urbar, v šterom so djanau dojspisali, šteri vert keuko oratke zemle má, na travnikaj keuko vauzov sená leko kosi, pa keuko porce more plačati.
V	Slovenskoj vesi je živelo 1.1767. 39 držin (Dančeč, Orehovec, Novak, Anderko, Gašpar, Šemenek, Buni, Korpič, Čer, Čuk, Dravec, Pavlič, Črenko itn.); v Sakalovci 48 držin (Du, Merkli, Marcan, Talaber, Šraj, Makoš, Pinter, Borovnjak itn.); v Otkovci 28 (Kozo, Dančeč, Bedo, Kondor, Lovonjak, Forjan itn.); na Verici 19 (Merkli, Mešič, Libric, Orehovec itn.) in v Števanovci 52 držini (Holec, Horvat, Pinter, Zavec, Domiter, Matko, Trajber, Šemenek itn.). V Ritkarovci je leta 1767. živelo 16 držin (Trajbar, Baisek, Štajer itn.); na Dolenjom Seniki 52 (Gredlič, Kovač, Köleš, Novak, Škaper, Cenc itn.); na Gornjom Seniki pa 69 držin (Sukič, Čuk, Krajcar, Hanžek, Mukič, Horvat, Bajzek itn.)
V	naši slovenski vesnicaj so tistoga ipa trnok malo pauvali. V zemli je bilau dosta kamenja, dosta ilojce. Gda je dež üšo, je zamlau vözépro. V dolina] pa je bilau vseposedik müzge. Vsikšoj vesi so nej mogli autavo kosili, samo gnauk na leto so kosili senau.
Cesarica Marija Terezija je za tiste pavre, šteri so meli za zemelske gospaude cistercijanske menihe (szerzetesek), zapovödala, ka vino smejo odavati: Do Szvetoga Gyurja, gde Goricze jessu, gde pa nega, do Bozsiesa. ” „Na goszpocsino ” so mogli ojdti „sz štirimi zsivincseti, sz szvojimi kaulami ali splugom ali z branom, sz kolikimi zsivinami szebi navade ima delati, zemelszkemu goszponu  tu baude duzsen”. Plačati pa so mogli „stiri raniske”.
Po urbarji Marije Terezije so pavri ležej živeli, de pa so eške itak nej smeli oditi iz vesi, kak so na deveto pitanje cesarice odgovorni leta 1767 :„Kmetijeszmo vszi üröcsni, z dusnosztjom zvezani i odhajati ne szrnemo. ”
Marija Kozar
Porabje, 13. marca 2003
4
OD
SLOVENIJE...
Drnovšek na konferenci v Rimu o izzivih za Evropo
Slovenski predsednik Janez Drnovšek je v svojem nastopu na mednarodni konferenci o prihodnosti Evropske unije v Rimu, ki sodi v sklop vsakoletnih razprav Aspen European Dialogue, dejal, da bo italijansko predsedovanje EU v drugi polovici letošnjega leta izredno pomembno za prihodnji razvoj unije kot tudi celotne Evrope, so sporočili iz urada predsednika države.
Po Drnovškovem mnenju sé Evropa danes nahaja v zelo posebnem položaju; po eni strani evropski voditelji soočajo drug drugega z različnimi pogledi na trenuten položaj v mednarodnih odnosih, po drugi strani pa poskušajo dajati vtis, da se na drugih področjih njihovo sodelovanje nadaljuje po starem. Tudi zato je slovenski predsednik izrazil upanje, da smo lahko optimistični glede nadaljnjega razvoja dogodkov, čeprav obstaja dejstvo, da je Evropa danes soočena z eno svojih najbolj resnih križ v zadnjem času, ki jo zaznamuje tudi odsotnost jasne strategije in motivov nekaterih voditeljev. Pri tem je Drnovšek poudaril, da razume sedanje stališče ZDA, ki so se po terorističnih napadih 11. septembra 2001 odločile za aktiven pristop k zagotavljanju svoje nacionalne varnosti. Težava je le v tem, da Američani svoje strategije niso predstavili dovolj dobro mednarodni javnosti, in to v času, ko jele-ta nezadovoljna zaradi ameriškega nasprotovanja mednarodnim pobudam, kot sta kjotski sporazum in mednarodno kazensko sodišče, je menil predsednik. Vsekakor bodo morale ZDA v primeru, da bodo še naprej igrale vodilno vlogo pri zagotavljanju mednarodne varnosti, po Drnovškovih besedah, vzeti nase tudi odgovornost pri drugih vprašanjih, kot sta na primer spopadanje s svetovno revščino in klimatskimi spremembami, kjer pa ima Evropa že bolj napredno in izdelano stališče.
Borovo gostüvanje, kak ga
»Spoštovani vsi vküpspravleni! Leko povejm, ka mi je na srcej? Gnes je eden völtji den. Tej mladi, stari.
starejši so že več dni vsi na
pa tej, naj razrejšijo tisti vö-
ltjigrej, kaje naša mladina naredla. Grej so včinili, ka
so še na fašenek nej ženiti. Zatok zdaj za kaštigo morejo baur vlejčti,« je začno svoj guč župan. S tejm se je
začnilo borovo gostüvanje 2. marciuša, ka je Zveza Slo-
vencev na Madžarskem organizirala v Slovenskoj vesi pa Monoštri.
Nejmam istino, borovo gostüvanje se je že te začnilo, gda smo v soboto podrli baur v »lőtéra«. Sto je tam bijo, vej, ka nej leko delo bilau. Zidara Karči iz Števanovec je bijo drvar, on je baur vöpodrau. Istino, ka nej tamta zleto, kama bi trbelo, liki gora na gabrdja, dapa vekša nevola samo potistim prišla. Baur smo lopau goradjali na kaula, pa gda smo ga vö na asfaltno
cesto potegnili, tam gnauk samo doladüno. Paut med Varašom pa Števanovcam smo za eno vöro dolazaprli.
Vejn dvajsti autonov je tam stalo, dočas smo bor nazaj gora na kaula sprajti. Dočas, ka je te dugi baur naš trak-torist Albin notra v Slovensko ves spravo, vejn dvajsti litrov vözušfico. Kak, kak nej, večer smo na baur pá mi, Andovčane mo-
gli skrb meti, naj vrejak vkraj ne vrejžejo. Že smo se naprej bojali, kak mo cejlo nauč tam trpeli. Hvala baugi, Slovenčardje so sploj pošteni bili. Drva so nam prinesli, naj nam ne baude mrzlo, piti, naj ne baudemo žedni in küjeno šunko, naj ne baudemo lačni.
Drügi den v pau devetoj se
je pa te začnilo redno borovo gostüvanje. V ausmoj vöri je že telko lüstva bilau, ka človek že ranč staupiti nej mogo. Bile so tam vsakše fele maškare, od vragauv cejlak do apatic. Gda se je sneja vösprosila, potejm je te blajženi »šereg« üšo pa so; poglednili, kak drvardje vöfsačejo baur za špot. Potejm je banda vküpstanila pa
smo baur začeli vlejčti proto Varaša.
Mi, Andovčani smo se za Ciganje zravnali pa edne ciganjske kaule smo tiskali. Hvala baugi, ka smo večkrat stanili, zato ka so kaule prekleto žmetne bile. Pa je ešče tau sreča bila, ka so tisti,
steri so vino natakali, Večkrat stanili pri nas. Etašuga reda smo malo mauč dobili, dapa tak mislim, ka drügim je tau vino tö tak dobro spadnilo, kak če bi svečana voda bila. Uradno smo najprvin pri trgovini Hétház stanili. Tam je naš mali lapac Kruc etak kričo: »Nopa malo stanimo pa pijmo
Porabje, 13. marca 2003
5
je vido andovski župan (ciganj)
sladko vince! Na zdravdje! Baug naj da dugo živlenje tistoma, sto rad pidje vino. Tau se vam na znanje da, gnes, na fašensko nedelo te se zdavala Pozablenoj Ani-
ce či pa Drvenoga Djanoša sin. Trnje lejpi par, istina, ka je dejkla malo slejpa pa
plantava, zobé tö nejma, pojep pa fejs krivi. Za gostüvanje zato dobriva baudeta!«
Ne vejm, zaka dapa naše kaule, kak smo proto Varaša šli, so vsigdar žmetnejše bile, tašo še vrag nej vido.
Istino, ka sta te čas vrag pa raurar ore mela. Policaji so štrafali, ciganjice so karte metale, bíli so taši, steri so brili, drügi so pa rauže odavati. Tak smo se te pomalek
notra v Varaš privlekli z baurom vred. Pred zdavanjom je župan špoto vasi.
Med njimi so bili Venčani tö. Njim je tak pravo: »Veričance je nej težko spoznali zadnje čase trno nisko nosijo name. Od tistoga mau, ka so dobili mejni prehod, vtiči več ne djaudejo, gda se nosijo više vesi, več se ne boijo, ka zablau-
dijo.«
Potejm so vküpdali mladi
par pa banda üšla dola proti Slovenskomi daumi, gde je gostüvanje bilau. Prvin, kak bi se gostüvanje začnilo, so baur odavali. Za petdeset gezero forintov ga je dolaküpo možak iz Varaša. Gda so baur odali, te smo si mi,
Andovčani tak zmislili, ka mi svoje ciganjske kaule tö odamo. Sto vrag de je nazaj tisko v Slovensko ves, gde smo je sprosili. Pa baugi vala, posrečilo se ji je odati. Iz Mosonmagyaróvára Brašič je dolaküpo, za petnajset
gezero forintov.
Telko sam dja vido pa čüjo iz
borovoga gostüvanja, zato ka so naše kaule sploj rogatale. Gnauk sam si mislo, ka je s kalamasom malo namažamo, dapa potistim smo si tak zbrodili, ka mo si bola gonte mazali s črnom vinom.
Vejndrik so čalarice večer, gda so bora vrejak žgale, zimo tü zažgale. Kak če bi sprotoletje blüzi šlau.
K. Holec
Posnetki:
K. Holec, L. Holec,
Cs.Tóth
... DO MADŽARSKE
Kako bomo glasovali na referendumu?
Po najnovejših podatkih javnomnenjske raziskave Sonda Ipsosa bi se referenduma o vstopu v Evropsko unijo, če bi bil zdaj izveden, udeležilo 63 odstotkov državljanov odstotkov se je odločilo, da pod nobenim pogojem ne bo šlo na volišče, 30 odstotkov je negotovih. Izmed tistih, ki bodo šli gotovo volit, je 71 odstotkov za vstop, 14 pa proti. Referendum bo 12. aprila.
Fidesz mora plačati poštnino
Po sodbi sodišča mora stranka Fidesz plačati Madžarski pošti 109 milijonov forintov poštnine ter obresti. Stranka vsoto dolguje pošti od lanskih državnozborskih volitev. V kampanji med dvema krogoma je stranka namreč poslala volivcem 3,5 milijona pisem, za katera poštnine po volitvah ni poravnala. Sklicevala se je na to, da nekateri naslovniki pisma niso dobili. Sodba ni pravnomočna.
Prireditve, programi
•	8. marca je gledališka skupina iz Števanovcev nastopila v Neradnovcih, 9. marca pa je gostovala v Bogojini.
•	Gomjeseniški ljudski pevci so 8. marca nastopili na 6. Jožefovih dnevih na Cankovi.
•	16. marca pripravljajo na Cankovi razstavo ročnik del in domače obrti, na kateri bodo sodelovau tudi ohranjevalci domače obrti iz Porabja.
•	18. marca bodo v Rakičanu nastopile ljudske pevke iz Monoštra.
•	22. marca bo praznovala 20. obletnico svojega delovanja lutkovna skupina na Gornjem Seniku. V programu, ki se bo začel ob 18. uri v tamkajšnjem kulturnem domu, bodo lutkarji predstavili igro z naslovom Jaz si mislim - Ge si brodim. Nastopili bodo tudi člani gledališke skupine Nindrik-indrik s skečem Čistak normalen den.
Porabje, 13. marca 2003
6
Fašenski bal v Budimpešti
Slovenska samouprava v 18. okrožji v Budimpešti je letos že štrtič držala fašenski ples, na sterom so notapokazali slovenske fašenske šege tö.
Bal smo organizirali v kulturnom daumi Rózsa, gde majo zavolé mesta, da leko vküppridemo. Letos je nas malo menje bilau kak prva lejta, dapa nej zatok, kak če bi se lidam nej vido naš bal. Organizatorge smo znali, ka na tau soboto v več mejstaj majo fašenske plese. Letos nas je bilau kauli 130, Prišli so Slovenci, naši Vogrski prijateli pa predstavniki drügi manjšin tö, steri živejo v našom okraji.
Med našimi gosti smo leko pozdravili prvoga sekretara slovenskoga veleposlanika v Budimpešti gospauda Roka Tomšiča, župana 18. okraja, gospoda Lasla Mestera.
Kak prva lejta, letos smo tö iz Porabja pozvali folklorno skupino pa ansambel tö, stera je poleg toga, ka je zaplesali porabske plese, notapokazala ništerne fašenske običaje tö. Za dobra volau se je skrbo ansambel Power.
Da bi se naši gostje v tauj mrzloj zimi segreli, so je počakali mladi folkloristi iz Sakalauvec, steri so njim ponidili domanjo palinko. Bal smo odprli z zdravico, nazdravili smo si s šampanjcom. Vsakši je emo že dobra volau, gda so zaplesali folkloristi, steri so s svojim nastopom dobra razpoloženje ešče zdignili. Organizatorji smo pripravili srečolov tö. Pri tom smo skrb meli na tau, naj mamo takše tombole, stere so iz Porabja, medeno palinko, slovenske küjarske knjige, vrtenek...
Fašenek pa Lenka sta se tö vidla našim gostom, nej samo zatok, ka sta veselo odganjala zimo, liki najbole zatok, ka sta jim med tejm delila fašenske fanke.
Ka smo se na bali rejsan dobra meli, nej trbej nika drugo povedati, samo tau, ka smo zazranka do 4. vöre vözdržali. Vüpamo se, ka nam je z dobra volauv rejsan zošikalo tazagnati zimo.
V imeni Slovenske samouprave 18. okrožja bi se rad zahvalo folklorni skupini iz Sakalauvec in njenomi vodji, ranč tak ansambli Power. Za finančno pomauč se zahvaljujemo Javnomi skladi za narodne in etnične manjšine, za pomoč pri organizaciji pa Vsejm, steri so nam kakkoli pomagali.
Ferenc Kranjec Posnetka: Jože Karba
Pismo iz Sobote
Borovo gostüvanje
Na ja, pa je premino té fašanek tö. Bilou je v tom fašenskom časi vsefele veselic, karnevalov, čedni pa ovakši norij in borovo gostüvanje je tö bilou. Nej samo edno, bilou ji je več in tou mi je v glavej narodilo čüdna vijera, čüda vse za broditi. Kak bi pa nej, vej pa od telko špota, kak ga leko čüješ na borovi gostüvanji, takšo nin nega. Mladi so vsega krivi, ka se ne ženijo pa ka nemajo mlajšov. Zavolo mladi po tistom spadne špot na cejlo ves in tak pride do štrafa, ka ga dva mladiva morata doj zaslüžili. Na, ranč tü sam sé nej mogo doj stavili, tak sam brodo tadale.
Ka pa majo mlajši pri tom, če se ne ženijo, kak bi se šikalo?
Vredi, nika dun majo, tou ne morem prajti, ka nej. Samo če si pa malo nači zbrodim, bi mogo Špot zaoditi vse njihove stariše pa eške koga kcuj. Leko se stoj pita, Zakoj? Tou pa zatok, ka si mlajši vsigdar peldo po starejši vzemejo. Tou je gvüšno, ka mam istino. Vejm, leko de stoj pravo, ka so se njihovi stariške oženin pa je naredili, kak se tou normalno dela. Tou je tö istina, dapa...
Dapa malo poglednite kouli sebe pa malo našpičite vüje pa te vidli pa čüli, kak tou de.
-	Če bi vedla, ka takši grata, nigdar ga nej bi vzela za moža, - se leko čüje za kakšnim kiklom ali pa vö iz kakšoga rama.
-	Ka bi vrag vzeu vsikšo žensko! Gde sam emo oči, gda sam jo gemau, - se leko čüje v krčmej ali pa ger tam, gde majo možakari trno velki stra, kak bou, gda domou pridejo.
Na, vidite, vse takšo njim pride nut v vüje pa kak naj majo volo, ka do sé ženiti? Zatok bi trbelo na borovom gostüvanji v takšom špoti oženiti eške kakšoga moškoga pa žensko, ka sta že oženjeniva, ka se vöpokaže, ka so nej mladi sami krivi. Na, leko bi na borovom gostüvanji na bouri pelali kakše naše prejdnje tö, steri skrb majo, ka naj naš Žitek ne bi biu preveč lejpi pa dober. Vej tej tö majo prste pri tom, ka mladi neškejo mlajšov meti pa se ženiti.
In Zdaj smo že pri mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski. Njou bi leko meli za bour na borovom gostüvanji. Una si ranč tak brodi, kak če bi bila cejla lesena.
-Ge te ne bi nigdar vzela za moža, - je eto nika vujala, gda sam jo nej škeu najbole poslüšati. - Če bi ti moj mouž biu, vej bi že vido svoje!
Tak nagnouk sam nej več vedo, ka šké od mene. Najprva me! neške meti za moža po tistomi pa bi biu njeni mouž, dapa trno lagvo bi opodo.
- Draga moja tašča Regina! Če me ne bi vzela za moža, bi nika nej mogo videti. Tou je prvo, drugo pa je, ka bi name dun niške mogo pitati, če bi te ge vzeu za ženo. Pa če si brodim tadale, zdaj tou tö vejm, ka bi sé nej nigdar ženo, če bi prva vedo, ka so takše ženske na svejti, kakje mama od moje žene, - sam se obrno od nje in odišo tavö.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je nej nika razmejla. Če bi razmejla, bi mi gvüšno nika nazaj prajla. Pa je nej nika prajla, samo je bila čistak tiüma in si brodila, ka sam njoj zaprav povedo. In gda je bila v toum gvüšna, ka razmej, ka sam njoj povedo, je oprla svoje trno čedne lampe.
- Če bi ge bila svoja čerka, bi te nigdar nej vzela za moža! -Boug moj! Vejpa svojoj čerki dun neželejte tak lagvi štraf? Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je tou tö nej razmejla. Čista nika ne guči, ka ške gnesden brodi od toga, ka mi nazaj povej. Nam je pa tak lepou, ka vam tou ne morem povedati. Miki
Flajsne roke pa flajsne igle
17. in 18. februara so meli v Kuzmi na šauli 5. mednarodni tabor ljudske obrti. Dobila sam pozvanje, naj pridem eške z nekom, da bi učila deco prte vöšivati. Rada sam bila, ka so me pozvali, rada vsakšomi pokažem, ka znani, če sam komi leko na pomoč.
Bile sva dve mentorici iz Porabja. S porabskimi učenci vred so nas na šoli lepo sprejeli učiteljice Iidija Navotnik in Jožica Fükaš pa ravnatelj Jože Škalič. S Ciliko Lazar sva se vsaka v drugi klas spravile in deca okoli naju. Že dugo sam nej delala s takšimi čudovitimi šaulati. Malo so se bojali, ka se mogauče nemo razmeti, a tao je nam sploj dobra šlo, etak smo se brž spoznali. Nesla sam male prtiče in deklice so si odebrala šteroga bodo vöšivale. Živahno je bilo, mejla sam štirinajst dece, med njimi so bili Porabski mlajši tö. Veselo je
bilou gledati, kak nji je vse za-nimalo. Bili so takši tö, šteri so eške nigdar nej meli iglo v roki. Razmej se, da je tem bilo težko, dapa na drugi den je njim že bogše šlo. Tisti, šteri so se doma od babic kaj navčili, so že flajsno znali delati. Male roke so delate in delate. Gabuška je bila najmenša, ona je vse pitala in lepo je delala. Pokazala sam ji prtič, ka sam gotovoga mejla s seboj in sam ji povedala, ka z lejve pa prave strani Skoro gnako more biti. Zdaj pa se je tak prestrašila ka je pravla, ka tou nej mogoče tak naredli. Pokazala sam, kak se leži šiva, da ne bi vse vküp potegnola blago.
Prijazne so bile mentorice iz Odranec, one so tüdi lepo delo prinesle nam pokazat, ka so na križ vöšivale. Dekleta iz puconske šole so se rejsan potrudile, da bi končale svoje prtiče. Stere so nej mogle, so mi oblübile,
ka do materinskoga dneva bodo končale in ga dale za dar svoji mamicam. Ništerne dekleta so povedala da bi one nej mele živce za telko šivanje, ka, recimo, firange (zavese) rejsan dosta trbej badati z iglov, ka zgotoviš. Zato pa deci trbej mali prtič küpiti, ka ga naleki zgotovi pa volo dobi. Ge sam prvo rožico na en kotič mojoga robčeka našivala, stero sam Sama namalala. Eške gnes ga rada pokažem, ka tou je moje delo, ka me spomina na mlašeča lejta. Deci sam pokazala, kak je ležejše, Vüpam, da bodejo rade volje delali, ka so se od nas navčili.
Na drugi den popoldne smo meli razstavo, videli smo dosti lepi del. Vsem voditeljicam meddržavnega tabora ljudske obrti na kuzmiški šoli se lepo zavalimo za pozvanje. Vüpam, da mo drugo leto leko nadaljevali, ka smo začeli.
Vera Gašpar
Porabje, 13. marca 2003
7
Iz lade moje stare mame
Duga lejta je najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje sfisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopistiti. Zavolo njepa zavolo sebe tö nej. Tak sam sé kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, te njeni ram. F tom deli sam gori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nutskladali vse fele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
Blejdi pamuk (vuna) in dvej igle
Brodim si, ka je moja stara mama nej nika taličila. Bole gledam v tou njeno lado, bole se mi tou tak vidi, kak si je brodila, ka de njoj leko za sedem lejt vse od velkoga haska. Tak je med Vsejm vküper biu tam v ladi eden mali falajček blejdoga pamuka. Na, nej je biu glij tak čistak malički falajček, liki je bilou mogouče dva ali pa tri metre pamuka vküper zasükanoga in v tou kruglico so bilé piknjenivi dvej igle. Pa bole kak sam gledo té pamuk z iglami, bole se mi je tak vidlo, ka mi je te pamuk od nikec poznam pa igle za štrikati tö.
-Kak bi mi nej bilou vse tou poznam, vej pa ranč iz takšnoga pamuka mi je moja stara mama naredila rokavice, gda je bila tista velka zima, kaje snejg sego eške više od kolen, - sam si brodo in prdišo pamuk. Tak nagnouk me je odpelalo tanazaj v mlašeča lejta, gda sam vse vküper s sousedova mlajši na žaklaj, punimi s slamo, spiščavo doj po brgej.
Še prva, kak sam odišo na brejg, mi je stara mama dala vcejlak nouve vunene rokovice, meke pa tople.
- Pasko mej na nji! Cejlo nouč sam ti je štnkala, vejš, ka več ne vidim najboukše. Pa na sebe tö pasko mej! - sam jo čüo tam s praga, ge pa
sam že šeu gor po brgej, gde so že kričati mlajši iz vesi.
Bilou je lepou kak že dugo nej. Gda so nas od spiščavanja po brgej že trno bolele naše mlade riti, smo si malo spočinouli, si kaj pripovejdali, eni so si zmejs fudali v mrzle roke, meni pa je tou nej trbelo delati. Trno tople rokavice sam doubo té den. Pa smo se pá spiščavali, dokeč so nas nej že pá bolele riti in smo šli doj do potoka, ka mo tam pri brgej trli kusti led. Nej sam si škeu zgrditi nouve rokavice, zatok sam si je doj vzeu. Ne vem, ka se je Zgodilo, dapa domou sam prišo brezi nji. Ge sam je pozabo, kama so mi spadnile, nikak sam nej gorprišo, kak sam brezi nji osto. Najbole sam emo stra, ka moja stara mama trno žalostna grata zatoga volo. Dapa samo me je poglednila in je že vejdla, ka je neka naoupak, takši sam stoupo nut na dveri.
- Tak vögledaš, kak če bi ti stoj trno žmeten stau na nogej. Vidim, vidim, ka se je zgodilo. Na, brž nut na toplo stoupi, vej mi pa eške zbetežaš!- me je potegnila v ižo, ge pa sam od nevoule nej mogo zesti večerje. Pa spati sam tö nej mogo in brodo sam si, ka moja stara mama tö ne more spati, ka sam pod dverami vido, ka je dugo nej vgasnila posvejte
Gda sam Zazrankoma stano, na, nej je bila glij rana vöra, liki je že šla ta prouti obedi, sam jo zaodo v künji, ka nika vküper veže.
- Na, tü maš nouve rokavice. Dapa te dun ne’š zgübo, - mi je napelala špagaut, na stere je gor zašila nouve rokavice, kouli šinjeka in tadale skouzi rokave.
Sto vej, kak dugo sam noso tiste rokavice? Dvej, tri ali štiri zime, dokeč so mi nej male gratale? Vejm pa ka sam je gvüšno nej nin ta zatepo. Vej sam je pa nej mogo, vsigdar, gda sam je doj z rouk vzeu, so mi visele na motovouzi vö iz rokava. Pa eške tou tö poumnim, ka so bile ranč tak tople pa meke kak tiste prve.
Gledam te Zdaj tou maličko kruglo pamuka, v stero sta piknjenivi igli pa si brodim, Zakoj je moja stara mama té pamuk vkraj djala. Leko si je brodila, ka te nouve rokavice na špagoti tö zgibim pa de mi mogla nouve naredti. Dapa ne vejm, če bi njoj té pamuk dojšo ali pa sam v tisti lejtaj meu tak male roke, ka bi bilou pamuka zavole. Toga rejsan ne vejm, dapa moja stara mama je tou gvüšno vejdla.
Miki Roš Ilustracija: Anton Buzeti
Maturantski ples
Sem dijakinja Gimnazije Mihalya Vorosmartyja v Monoštru in hodim v četrti letnik. V zadnjem letu imamo veliko »skrbi«, npr. maturantski ples, valeto in maturo. Februar je mesec plesov in veselic, obenem pa tudi mesec maturantskih plesov. Mi smo ga imeli na gimnaziji 15. februarja.
Maturantski ples se je začel v gledališču z uradnim delom. Takrat dobimo maturanti trak z letnicama, ki označujeta, da se pripravljamo na maturo. Trak je darilo dijakov tretjega letnika in ga pripne razrednik. To je lep in star simbol. Pri nas se je končal uradni del s tem, da smo dali profesoricam in profesorjem nageljne, s tem smo se simbolično zahvalili za njihovo delo.
Potem se je začela predstava maturantov, ki so pokazali staršem, prijateljem in profesorjem, kdo so in kaj vse znajo. Na naši gimnaziji je to vedno nekaj zabavnega, tako smo tudi mi pripravili veseli program.
Letos je pri nas samo 25 maturantov, kar je enkratno. Malo nas je in smo vsi zelo dobri prijatelji, prav zato smo se odločili tako, da bosta dva razreda naredila program skupaj. Peli smo, plesali in zaigrali skeče. Vse se nam je posrečilo, počutili smo se zelo dobro in mislim, da tudi naši gostje..
Dan se je končal z veselico, ki je bila organizirana v gimnaziji. Prvi valček smo plesali s starši, potem pa zabava do treh.
Spet smo v šoli in zdaj se moramo z vsemi našimi močmi koncentrirati na pouk, saj nas čakata matura in sprejemni izpiti.
Žuži Šulič
Maturantski ples je bil 15. februarja. Že v januarju smo imeli veliko vaj za program. Hitro je minil čas in prišel je 15. februar. Bila sam zelo vznemirjena, seveda ne le jaz, temveč tudi moji sošolci. Zmeraj sem mislila, da bo maturantski ples zelo pomemben v mojem življenju, kajti
doživiš ga samo enkrat.
Zjutraj sem šla v Monošter k frizerki.
Ko sem končala, me je sestra peljala domov z avtom. Dopoldne sem se pripravljala. Po kosilu sem malo počivala, saj sem vedela, da bo dan še dolg. Ob treh sem se oblekla in sem pogledala, če imam vse, kar potrebujem zvečer, potem pa smo krenili z družino v Monošter v gledališče. Program se je začel ob petih. Po mojem mnenju je bil zelo uspešen. Na prireditvi smo peli, plesali in zaigrali skeče. Po programu smo šli v gimnazijo, kjer smo imeli ples. Vsi smo bili zelo elegantni. Prvi ples smo zaplesali s svojim očetom ah mamico. Potem smo večerjali. Nas je bilo štirinajst. Veliko sem plesala in sem se pogovarjala s sorodniki in prijatelji. Na plesu sem bila do pol štirih. Zelo dobro sem se počutila. Ta dan mi bo ostal v lepem spominu.
Anita Vajda
15. februar je bil zamene zelo pomemben dan. Imela sem maturantski ples. Prišel je tudi moj bratranec iz Sombathelya. On je že maturiral in mi je povedal, naj se ne bojim. Ampak jaz sem bila vznemirjena. Po kosilu sem se začela pripravljati na večer. Ob štirih smo že morali biti v gledališču, kajti program se je začel ob petih. Zelo dobro je uspel. Starši so bili zadovoljni. Bili smo zelo veseli, vseeno je pa padlo nekaj solz. Po programu smo šli v gimnazijo, kjer se je začel ples. Prvi ples, valček, sem plesala z očetom. Potem smo večerjali. Obe babici, teta in mamica so spekle zelo fina peciva.
Veliko sem plesala s sošolci in se pogovarjala s prijatelji. Razpoloženje je bilo zelo dobro, kajti ansambel je igral vesele pesmi. Ples je trajal do treh. Naslednji dan sem se komaj naspala.
Reka Hirnök
Porabje, 13. marca 2003
Tau staro navado nej mogo ta njat...
... pravi edna žalostna porabska pesem. Od toga mi je napamet prišlo tau, da svoje stare navade, običaje ne smejmo ta njati. Po cejlom svejti je
tak, ka narodi držijo svoje navade, s tejm se laučijo eden od drugoga. Pri nas je gnauksvejta velko pripravlanje bilau na fašenek. V vsakšoj vesi so ojdli fašenki, od iže do iže so
šli, so igrati, plesali. Pa kak so mogli naravnjeni biti, tau je tü nej vseedno bilau. V skupini morata biti Fašenek pa Lenka, no pa muzikant. Gnesden že
vse bola na rejdki vidi človek kaj takšega. Etak me je pa sploj veselilo, gda sam etognauk v vesi zaglednila malo kompanijo, stera je ojdla po fašenki. Muzikant je lepau igro, ova-
dva sta bila redno oblečena, kak je tau šega bila gnauksvejta. Prišli so k meni tü, pošteno so se držali pa šli tadala. Moški so bili iz Sakalau-
vec pa se njim nej vnaužalo v drugo ves titi, da bi malo nika nazaj prinesli iz tistoga, ka je našo.
Pa fašenki so ojdli: lštvan Makoš (muzikant), Imre Kovač (Lenka) pa Balaž Halló (Fašenek)
I. Barber
Svetovni vandroš na dvej kolaj
Nej tak dugo nazaj se je v Slovenskom daumi v Monoštri Stavo en čüden možak s čüdnim biciklinom. Gábor Zsigmondi ma na svojoj vizitki napisano, ka je svetovni vandroš.
»Svoje vandrivanje na dvej kolaj sam začno 1. septembra 1984, od tistoga mau sam vsigdar na pauti,« je nam pravo. S svojim biciklinom je že notrazopojdo Talanjsko, Švajc, Francuzko, Norvegijo, Švedsko, Finsko. Biu je že v Au-
striji, Portugaliji, na Španjolskom. V devetnajsti lejtaj je raztrgo 7 biciklinov, naredo 185 gezero kilometrov.
Na pitanje od koj živi, kak se leko goradrži, je pravo, ka ima na Vogrskom malo invalidno
nijo, ka ma zdaj že vse menjekrat dopistijo, ka bi po farofaj ali samostanaj (kolostor) spau. Etak dostakrat mora venej spati po gauščaj ali travnikaj. Tau je pa nevarno, kak tau tö, ka je po potaj vse več
avtonov pa kamionov.
Zdaj komik čaka, ka bi se vrejmen malo popravlo. Svojo najnovejšo paut tak planira, ka de išo prejk po Sloveniji na Talanjsko.
M.S.
Zasedanje kuratorija
Kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine je zasedal 20. februarja. Najvažnejša točka dnevnega reda je ; bila sprejetje proračuna sklada. Ob tem je kuratorij razpisal tudi natečaj za manjšinske časopise oziroma se je odločil o natečajih, ki so prispeli za manjšinsko gledališko srečanje.
Javni sklad v letu 2003 razpolaga s 688.446.128 forinti, od tega je 663.000.000 forintov neposredno iz državnega proračuna, 25.446.128 pa prihranek sklada v letu 2002. Sredstva so namenjena:
-	za namenske natečaje	290.000.000 Ft
-za podporo manjšinskemu tisku	280.000.000 Ft
-	za štipendije dijakom in študentom 45.000.000 Ft
- za vsoto v pristojnosti predsednika	6.630.000 Ft
- za manj. gledališko srečanje	6.000.000 Ft
-	za rezervo	8.000.000 Ft 
- za delovanje sklada	47.543.63 Ft Kuratorij je določil datum manjšinskega gledališkega srečanja, ki bo potekalo od 29. aprila do 2. maja na dveh prizoriščih, in sicer v Narodnem gledališču (profesionalna manjšinska gledališča) in v gledališki dvorani Vigado (ljubiteljska manjšinska gledališča). Na srečanje se je prijavila tudi gledališka skupina Nindrik-indrik Zveze Slovencev na Madžarskem, s predstavo Pismo iz Amerike. Gledališka skupina je na razpisu dobila 426.300 Ft. Slovenska skupina se bo predstavila v Vigadu.
Ferenc Kranjec član kuratorija
Recepti iz Slovenije
Küjani dinski reteške
1/2 litra dinske mele, liter osalane vodé, 1/4 litrov vküpsemleti orejov, djajca, 4-5 žlic vrnjoga mlejka, pau male žlice cimeta, malo klinčka, ena pa pau žlice drtine (prejzlina). Dinsko melo poparimo pa omejsimo. Gda se razladi, te go vözvalekamo. Oreje, djajca, vrnje mlejko, cimet, klinčke vküper zmejšamo pa namažemo na testau. Vküp go zosüčemo, pa nutzvežemo v salvejto (konyharuha). Tak go küjamo v osolanom kropi pau, trifartale vöre. Dober tek!
-mkm-
NIKA ZA SMEJ...
Zakoj bi pa?
Lujza je etognauk doma k notaroši üšla, nut je zglasila, ka je njem mauž Ivan mrau. Notaroš go pita, Zakoj je mrau.
Lujza pa: »Nikšo kügo, nikši beteg je emo.«
Notaroš pa tadala spitavo »Pa je sto vračo te beteg?«
Lujza pa: »Sto, sto? Ge sam ga vračila.«
»Pa doktora ste nej zvali k njema?« pita notaroš.
Lujza pa: »Pa zakoj bi zvali? Vej je pa mrau sam od sebe tü.«
I.B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
penzijo, dapa tau bi ma nikak nej dojšlo. Vsepovsedik gde ojdi, ma kakšni podjetniki (vállalkozók) pomagajo, na tihinskom pa popi pa apatice. Istina, ka se je taužo, ka se je v zadnjom časi svejt spreme-