Kratkočasno berilo.
Zima in pomlad.
Indijanska pravlica.
Stara ženica je sedela samši v svoji koči, ki je stala ob reki, z ledom kriti. Zima je jenjevala, ogenj na ognjišču je skoraj ugasnil, starica je bila, kakor podoba, docela zapuščena. Sivi lasje so ji glavo krili, in tresli so se si udje. Tako je živela dan za dnevom v svoji vsamelosti, ne sli-šaje druzega ko bučanje viharja, ki je dervil snežne zvezdice po ravninah.
Kar se prikaže nekega dne, ko je ogenj ravno popolnoma pogasniti hotel, lepa divica pred kočo. V polni čverstoti življenja ji razcveta lice, oči iskre in ustne so ji na smehober-njene. Ko serna lahka je prišla. Krog čela je imela ven-ček voljne trave, v roki rožno kitico. Starica jo nagovori rekoč: „Da si mi zdrava, hčerka moja! Drago mi, da te sopet vidim. Pridi in mi povej, kaj si vidila v ptujih deželah. Hočeve to noč skupej ostati, in tudi jez ti hočem povedati, kaj sem storila in kaj premorem4'.
Na to nabaše tobaka v čudno posodico, pridene še nekaj druzega dišečega bilja, zalije z vodo, sogreje in odcedi ter čudno pijačo poda svoji gostinji. Ko ta odpije, se začne sledeči pogovor med njima:
,,Ako jez izdahnem" — začne starka — ,,zastanejo reke, in voda okameni".
„Jez dihnem" — zaverne divica — „in rožice klijejo po hribih   in   dolinah".
„Jez stresem svoje lase — pravi starka — pa sneg pokrije zemljo. Ako velim, popada listje raz drevja in moja sapa ga odveva. Ptice se dvignejo na pot v daljne kraje; živali   se skrivajo pred   mojim dihom, zemlja oterpne vsa,,
,,Jez zmajem s svojimi koderci — povzame divica — in topel dežek rosi žemljico. Zeli iz tal pomaljajo svoje glavice ter se veselo spogledujejo ko mile deca. Moj glas privabljuje ptice nazaj. Topla sapa moja reke otajava, da šumljajo spet urnega teka. Kjer koli hodim, oglaša se godba v gajih in vse se veseli".
In ravno je solnce izza gore prišlo in mila gorkota se je jela razširjati. Staričin jezik utihne.  Pastaričica in taška
253
ete jele žg-oleti, in potočič zraven koče šuraljati, zeli in cvetlice so jele pocvetati ter svoje žlahno dišave razsipati krog in krog*. Pri belem dnevu je zamogla divica starico bolj natanko ogledati. Vidila je, da je imela ledeni obraz Pe-boane — zime. Iz njenih oči so se jele bistre reke izlivati, in čem višje je solnce vzhajalo, tem manja in manja je hivala starka, — in opoldne se je docela raztajala. Na mesti pa, kjer je stala njena koča, ni ostalo druzega, ko na ognjišču majhna bela cvetličica s temnorudečim okrajkom. To je cvetlica Miško dih d Lndijanov (Clavtonia virginica), ki oznanuje Severo-Amerikancem pomlad.
254