446 Igor Gedrih SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH ljubi je naslov prozi Pera Kvesiča. Hrva- IN TUJIH REVIJAH ški poznavalec naše književnosti Ivan Cesar objavlja razpravo o estetskih in Milan Ivanovič se je za 1. številko osi- idejnih značilnostih slovenskega sociali- ješke Revije pogovarjal z akademikom stičnega in socialnega realizma. Med Dušanom Čaličem o marksizmu, marksi- drugim je zapisal: »Realizem v književ- stičnih zablodah, etatizmu in naši prihod- nosti, ki se je v Sloveniji pojavil v tridese- nosti. Rodoljubi, domoljubi in kačji po- tih letih dvajsetega stoletja, je dobil niz 447 različnih pridevkov, s katerimi so želeli označiti njegovo idejno in estetsko podlago. Naštejmo le nekatere: izraza novi, socialni realizem so v svojih delih najpogosteje uporabljali marksistično usmerjeni teoretiki in publicisti; metafizični realizem, novi idealistični realizem, eks-presionistični realizem, idealistični ali etični realizem, duhovna realistična umetnost, poduhovljena stvarnost, nova stvarnost metafizičnega realizma ... vse to pa so izrazi, s katerimi so želeli katoliško usmerjeni publicisti teoretično predstaviti realizem v slovenski književnosti tistega časa. Že ti različni nazivi opozarjajo, da so ga razni teoretiki razumevali kakor tudi opisovali različno v razponu od načina in tehnike pisanja do filozofskih usmeritev svetovnih nazorov. Zgodovina slovenske književnosti uči, to pa se da sklepati tudi iz samih značilnosti, ki se pridajajo realizmu v književnosti, da se za naziv realizem potegujeta dve filozofski usmeritvi: katoliški idealizem in marksistični materializem. Ne da bi se lotevali filozofskih razlik v razumevanju stvarnosti teh dveh filozofskih smeri, ontološke značilnosti ,ensa' glede na ,sua inferiora', bivanja in bitja, bitk in mišljenj - bomo skušali označiti, kaj je o realizmu mislila in kakšne teoretične možnosti mu je pridajala katoliška književna usmeritev, kakšne pa marksistična v Sloveniji v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Našo pozornost priteguje oblikovanje realistične književne misli v tridesetih letih, torej ne v času, ko se je bohotil ekspresionizem, ampak ko se je v književnosti čedalje bolj očitno opažal njegov zaton,« zastavlja svoj prispevek Ivan Cesar. Ob štiridesetletnici lista za književnost, umetnost in družbena vprašanja Književne novine, ki izhaja v Beogradu, je izšla dvojna številka (749-750). Na gosto je posejana tudi s prispevki slovenskih književnikov. Josip Osti je prevedel nekaj odlomkov iz dnevnika Edvarda Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah Kocbeka in njegovo pismo Vitomilu Zupanu, staro dvanajst let. Milan Dordevič je Tomažu Šalamunu prevedel pesem Želva, Ivu Svetini pa pesem z naslovom Smrt. Rudi Šeligo objavlja v prevodu Gojka Janjuševiča pripoved O jerihonski vrtnici. Andrej Inkret je napisal esej z naslovom Poezija in igra. Sicer pa so jubilejne Književne novine polne prispevkov najslavnejših peres jugoslovanske bele-tristike in družboslovne misli, objavljajo pa tako kot prva številka tudi pripoved Iva Andriča. * V 2. številki novosadskega Letopisa Matice srpske piše Živan Živkovič o drugem zvezku literarno teoretičnih in zgodovinskih raziskav literarnih kategorij in zvrsti, ki je v uredništvu Miloslava Šutiča, izšel pri beograjskem Inštitutu za književnost in umetnost; končuje ga prispevek o tipologiji slovenskega povojnega romana. Prispevek je spod peresa Denisa Poniža, pri tem pa je imel več predhodnikov (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Janko Kos, Jože Pogačnik in drugi). Živan Živkovič piše, da so se v teorijski matrici Poniževe periodizacije-klasifikacije-tipo-logije znašla dognanja številnih teoretikov romana. Poniž je odkrito imel svoje delo le za poskus dopolnitve obstoječih tipologij slovenskega povojnega romana. Če je to samo poskus ali bistveno drugačna tipologija - bodo povedali tisti, ki jim je slovenska književnost (oziroma slovenski povojni roman) področje ožjega literarnega raziskovanja, meni Živan Živkovič. Svoje doživetje Pariza je opisala Radmila Gikič v pripovedi z naslovom Iskanje glavnega junaka. V obliki kratkih esejev je svoje Basnoslovne miniature zastavil Jovica Ačin. * V 6. številki novosadske Scene se oglaša Jerica Mrzel s pismom Destruktivni nered gledališča, v katerem je mogoče v prevodu Gojka Janjuševiča prebrati ne- * 448 A. A. kaj njenih prizadeto napisanih misli o problemih v slovenskem gledališču. Borut Trekman je prispeval spominski zapis o lani umrlem gledališčniku Vladi-mirju Skrbinšku. Prevedla gaje Miljenka Vitezovic. Scena objavlja tudi pogovor Nauma Panovskega z enim najpomembnejših sodobnih ameriških gledaliških ustvarjalcev Robertom Corriganom. » V 51. številki somborskih Dometov so opazne pesmi Alojza Gradnika. Ne zato, ker gre za imenitnega slovenskega pesnika, ampak ker je Milosav Slavko Pešič pripravil imenitne prevode 13 njegovih pesmi. Milivoje Mladenovič skuša v članku Srditi Ujevič in pomirljivi Matoš poiskati skupne značilnosti teh dveh pesnikov in Matošev vpliv na Tina Ujeviča. Ljubisav Andrič je pripravil pogovor z vodilnim slovaškim kulturnim delavcem v Vojvodini Janom Kmefem. V 346. številki novosadskih Polj se oglaša Sead Alič s prispevkom Erotika in politika, v katerem se loteva romanov in povesti Milana Kundere. Nekaj sestavkov obravnava razmerje krize do književnosti (Slavko Gordič, Laszlo Vegel, Mihajlo Pantič in Alpar Losonc). Mirja-na Vasovič piše o idejnih težnjah pripadnikov neformalnih mladinskih skupin, o njihovem družinskem življenju pa razmišlja Andelka Milic. V tem sklopu je tudi članek Dragana Popadiča o nogometnih navijačih kot eni teh neformalnih skupin med mladino. Beograjski šmin-kerji se morda prepoznajo v razčlembah Ratke Maric, o usodi punkerske in šmin-kerske subkulture pa piše Ines Priča. Tu sta še prispevka Snežane Joksimovič (Mladinska prijateljstva in prijateljske skupine) in Miroljuba Radojkoviča (Utopija o druženju v dobi tehnike). * Gane Todorovski piše v 10. številki skopskih Razgledov o Konstantinu Pet-koviču in Črni gori, namreč o njegovem raziskovanju in poznavanju črnogorske preteklosti. Makedonski narodni buditelj iz prejšnjega stoletja Konstantin Petko-vič je rešil marsikateri star rokopis. Tome Sazdov piše o idejnih vidikih v ustvarjalnosti predvojnega makedonskega pesnika Miteja Bogoevskega. Sande Stoj-čevski piše o vedrih tonih v znameniti pesmi Konstantina Miladinova Južno do-motožje. * Zagrebška Republika v svoji dvojni številki (11-12) poleg izbora prevedenih filozofskih besedil objavlja izbor iz mlajše pripovedniške ustvarjalnosti na Hrvaškem. S krajšimi besedili se oglašajo Edo Popovič, Mate Bašič, Boris Gregorič, Zdenko Bužek in Damir Miloš. Dalibor Brozovič piše o hrvaškem knjižnem jeziku v 18. stoletju, o čemer je lani predaval v Združenih državah Amerike. Nikola Ivanišin se kritično ustavlja ob okrogli mizi, ki je bila v Republiki objavljena v zvezi s Čengičevo knjigo S Krležem iz dneva v dan. O tem je lani predaval v Zadru. Niška Gradina v 12. številki prinaša sestavke o totalitarni zavesti in kulturi, ki tvorijo osrednji del časopisa. Pisci teh prispevkov razmišljajo o razmerju totalitarne politične prakse do družbe in kulture in o uporabi političnih sredstev pri vzpostavljanju totalitarnih družbenih redov. Gradina objavlja tudi izbor belgijske fantastične pripovedi s kratkimi podatki o sedmih zastopanih avtorjih. Zoran Jovanovič piše o stoletnici dramskega ustvarjanja v Nišu. Obenem je prispeval tudi pregled nekaterih predstav (Kramljanje boginje Talije). Pripombe na aksiomatiko mesta je kot komentar k razvojnim zasnovam naselbinske kulture zastavil Aleksej Brkič. * * *