90
Kaznovana sebičnost
|8joslavljal se je mesec rožnik. V gozdu, v senci vi-§p sokodebelne črešnje je ležal neko popoldne Ve-harjev pastir, Storž, brezbrižen za vse,.kar je bilo okrog ,njega. Oguljeni in že luknjasti klobuk je imel pomaknjen močno na čelo in cvetoča lioa so mu bila nabrana v dobrovoljen nasmeh, čemur so se izvrstno podaii snežno-beli zobje. Sklenjene roke pod glavci so mu nadome-stovale blazino, a velike, žive oči so bile vprte v črešnjeve veje, ki so se šibile pod težo rdeoega de-loma že črnkastega sadu.                               •
Počasi se na pol vzdigne in naslonjen na Ievico nosi v ušta na pol dozorele črešnje, ki sc^ bile same popadale na tla. Vmes pa govoriči poluglasno: ^Hm, ha, kako so bili nekdaj Ijudje nespametni, ker so sadffia drevje v gozdu cepili in je še-le potem presajali domov ¦'-na vrt! Ta črešnja je ostala tudi še od takrat tukaj. Vcepiti jo je moral uprav stariv Vehar, ker je na nje-govem svetu. Prav, prav! — Škoda, da ve zanjo Ve-harjev Ivo, ki gre večkrat z menoj v gozd, kadar nima šole! Naj mi pride v oetrtek zopet gori, vem, da bo kar letel k temu drevesu. To je vendar dobro, da je bil minuli četrtek dež, da ni videl, kakošne~so že črešnje. Do četrtka moram Ijube črešnjice sneti z dre-vesa; jutri pojdem prvič nad nje. Sam se bodem gostil s slastnim sadotn! Potem pa porečem Ivotu. da je črešnje nekdo obral. a nezrele, ie na pol zelene." — Na to široko zazdeha in leno preteguje svoje ude.
Solnce se je pomaknilo že nizko nad gorovje, v dolini pa se je naredila mogočna senca. Solnčni žarki niso Več tako pripekali; postali so pred slovešom ne-kako mili in ljubki, kakor bi hoteli poravnati pre-obilno popoldansko gretje.
Sedaj sc vzdigne pastir Storž, pocasi, kakor bi štel že osemdeset zim, kajti zadnji čas je že poiskati živjno. Pazljivo vleče na uho, od kod da se sliši kak kravji zvonec. — Nato pa še dosti hitro odide v kreber iskat živine.
91
Na bližnji smreki pa se je oglasil kos s svojo večerao popevko. Zdajci je zapihljal še lahen večemi veter. da se je listje na drevju zibalo in skrivnostno šuštelo ...
Krasno jutro je sledito gosto zvezdnat: noči.
Ko se je pastir Storž vraoal iz gozda, kamor je gnal živino na pašo, spravljala se je Veharjeva družina ravno h kosilu; Storž je poznal to že od daleč in se spustil v tek, da ne zamudi kosila.
Pred vratmi Ivo zastavi Storiu pot izprašujoč ga o oni črešnji, ki je Storžu pretekii dan delala senco in se šibila pod slastnim sadom. Storžu je bilo to iz-praševanje bolj na potu. kakor robidovje in drugo grmovje, kadar je v poletni vročini hitel za živino, ki jnu je dirjala zaradi nadležnih muh domov.
,,Zelene so še vse; rdečkaste nisem videl ni jedne : črešnje!" odgovori mu tihoma Storž in stopa počasi v hišo.
BDanes bi šel lahko s teboj, ker nimamo šole; ako so črešnje še zelene, ostanem doma, ker pridejo Judi — stric z očetom, ki so se odpeljali včeraj v mesto."
Storž je bil vesel te pripovedi in se je naglo zmuzal v hišo h kosilu.
Ivo pa ni nio kaj verjel muhastemu pastirju. Zato vzaroe skrivaj košarico in se napoti po bližnjici prbti bni črešnji, da tako čitn preje dospe domov. — In glej, že od daleč ugleda, kako se oni črešnji veje šibii radi preobilnega sadu, s katerim se je menil Storž sam gostiti. Brž si priveže košarico z motvozora okrog vratu in spleza urno, kakor veverica na visoko črešnjo, prav v njen gosti vrh.
Komaj -^e Ivo pokusil sladke črešnje, že prilo-masti po grnrovju proti njemu sebični Storž. S težka pripleza do prve, suhe veje, za katero se zgrabi. Z glasnim ,,hrst" se hipoma odkrhne trhla veja in ne-oprezni plezalec telebne na robido, ki se je šopirila tii črešnjevega debla.
92
Tako se je močno obodel zavidni Storž Po obrazu in rokah je krvavelo vse polno ranic in prasek, a tudi obleke se ni zbala zlobna robida.
S prva si briše Storž krvaveče ranfce, toda kmalu jame poluglasno govoričiti: ,,Sreoa moja, da si nisem še poškodoval kakega uda. S tako visoke črešnje pasti ni kar si bodi! Le ta krivenčasta robida je bila odveč. Kako me skeli, tristo zajcev! Gospodarju porečem, da me je sivka hotela pobosti in tako sem umaknivši se zagazil v r(»bidovje . . !u
Glasen smeh se zasliši s črešnje.
,,Kaj te je pa tako naglo prineslo gor in celo na to črešnjo, na katero še jaz nisem mogel priti?" oudi se Storž Ivotu in osramočen odide. Ito pa nabere polno košarico slastnega sadu in se vesel povraoa domov, češ: ..Sebionost ne prinaša nikakega prida!"       -e