Dopisi. Iz Maribora. (Volkmerjeva svečanost.) Kakor je bilo v ,,Slov. Gosp." uže nazuanjeno, priredijo slovenski dijaki 21. avgusta v Lotmerku svečanost v spomin nveselega pesnika Slovenskih goric" Leopolda Volkmerja. Volkmer je prvi znamenit slovenski pesnik, a ne Vodnik, ki je 17 let mlajši. Volkmerjeve pesni so se pevale, koje Vodnik od Poblina učiiI se pesnikovati. Poblin je sicer 6 let stareji od Volkmerja, pa je spisal le samo eno peseu (glej Marnov Jezičnik XIV. stran 29) in ta edina pesen je tako slaba, da smo kar veseli, da nikdar več zinol ni; razen tega je Poblin slovenskemu jeziku silo delal, ne da bi ga bil gojil i likal. Volkmerjev jezik je lep, živ i krepek; sicer je pisal brez ozira na slovnico, pa zvesto v onem narečji slovenskem, ki se govori med Muro i Dravo. Jegove pesni vrejo globoko iz rabločutečega, plemenitega srdca, jegove Fabule ali basni pa so polne šegavosti i zdravega dovtipa, i ga v tej stroki ne bo tako lebko kdo prekosil. Volkmer je in ostane prvi znameniti pesnik slovenski. Zato se srčno veselimo svečanosti, ki se bo vršila 21. avgusta v lepem, prijaznem Lotmerku v slavo Volkmerjevo. Zivljenje njegovo narn ie popisal Murko v knjižici: Leopolda Volkmera Fabule in Pesni v Gradci 1836. Najlepše je Volkmerja popisal Slomšek (Drobtinice 1853, pa ,,Zbrani spisi" od g. Lendovšeka na str. 85). Oba spisa se pa naslanjata na Dajstereji životopis Volkmerjev, kferega je sestavil slavni zgodovinar Povoden Šimon. Rodil se je Povoden 1753; od leta 1793 do 1837 je užival Golobovo nadarbo v Ptuji, kjer je umrl 1841. Ker živo želimo, naj bi ta dijaški shod postal narodna svečanost, ktere bi se naj udeležili tržani, kmeti, korenina vsega naroda, za to priobčimo v toliko priljubljenem i razširjenem rSlov. Gosp." v predalu za ,,Poduk in kratek čas" majhni životopis Volkmerja. Dr. Jož. Pajek. Od Sladke gore. (Strela vdarla v zvonik, mladenič zbeznil, srenjski pred8tojnik, učitelj.) Dne 2. avgusta se je proti 4. uri popoldan vso nebo stemnelo in bali smo se najhujšega, posebno zopet — toče. Ta dan bi bil res labko za nas najnesrečnejši, ko bi se ne bilo predrugačilo. Strela je trčila namrec v drugi (desni) zvonik farne cerkve, kjer ni strelovodnika ter vnetila lesene stebre pod plebnato kupljo, pokvarila uro, razgnala stene in strop in se zgubila kmalu v zemljo. Gosti dim, kadeč se uže iz line, prestrašil nas je vse še bolje kakor grom, da se je vse strabu treslo. Toda dim sam vneti ogenj zaduši, in tako reši prelepo romarsko cerkev sv. Marije dcvice, farovž, druge hiše in zabrani več nesreč. Dne 13., 14., 15. avgusta, kakor vsako leto, ste toraj povabljeni dragi romarij, da zopet obiščete cerkev, ki bi bila danes labko vpepeljena ter slavimo Boga! Dne 31. julija t. 1. pripeljali so nam tu domovnega 22Ietnega mladeniča J. Varga, ki je znorel. Ubogi človek, ki je res pomilovanja vreden, bil je od sodnijske preiskave iu zdravnikov za beznega (norega) spoznan in ga raora občina v deželno norišnico Felddorf brž spraviti. A naš župan je menda mislil, da ima kacega hudodelnika v rokah, ker ga je vnovič v svinjaku na golib rokah zvezanega dalje časa imel in dovolil občinskemu slugi sirovo ž njim ravnati, polivati z vodo itd. ['? Ured.] Lemberski g. učitelj Kranjc bode jeseni baje, kakor sam pravi, v Velenje ali Poličane premeščen. Lemberžani mu utegnejo srečno pot želeti, posebno pa g. Lipavec. Iz Murskega polja. (Razne reči.) Po polji smo lebko zimino pokosili in tudi suho domu spravili. Zdaj imajo ročne mlatilnice dosta opravkov z mlatitvo. Toče in druge podnebne nesreče, hvala Bogu nismo imeli, samo da so nam miši po nekterih krajib 7s unicile. Hajdino smo tudi lehko lepo posejali, zdaj nam je pa uže dvakrat lep dež namočil, nje pa zavoljo roiši najbitreje dosta ne bo. Koruze so lepe. Deteljice letos posejane so skoraj vse preminole. — Letos so uže bila tri poročila v ,,Slov. Gosp." o uesrečah v Muri. Zgodile so se skoraj vse na enem mestu, in sicer dva voza s konji vred in enim gospodarjem, potem je utonila ena ženska in 17. jul. so bili nekteri posestniki mlinov prisiljeni si mline spraviti na kraj, kder si je voda vzela močnejši tok. Prišlo je skupaj 92 mož, kteri so mlin vlekli navzgor in sredi vožnje vzeme voda M. Skuhalo iz Cvena, dvakrat dosluženega vojaka in naposled žandarja, in zdaj v penzijonu. Bil je hitro z ladjo zgrabljen pa bilo je vse zastouj. Ni ga bilo moči več k življenju spraviti. Nesreče bil je nekolilio sam kriv, ker se je hotel spretno v vodi obnašati vodne moči pa ni presodil. — Dne 8. julija sta pogogorela do tal v Vizmetincih dva kmeta Jerebič in Mlinarič. Mlaca dva sta v škednji svoje delo opravljala, ogenj zatrosila in ko blizu nju začne goreti, zbežita namesto, da bi ogenj ustavila in pogasila. Kakor se pravi, sta Jerebičeva sina (vojaka) smrtno opečena. Od Novecerkve. (Razne stvari.) Rane, ktere nam je toča kiiževo sredo vsekala, so ee, bvala Bogu, po večem lepo zacelile. Ozimina obeta prav bogate mlačve, koruza, fižol in vse, kar še na polji raste, prav lepo kaže. Le nižje vinograde nam je zitnski mraz hudo poškodoval. Tam bo le malo bratve. Pa še za te betvice uam je den za dnevom trepetati, ker zdaj od te, zdaj od one strani zvetno, kako je toča nase sosede, posebno ob Pohorji hudo poškodovala. Pri nas je strela dne 8. julija zvečer gornjemu Novačanu kozolec ia mnogo sena, v nedeljo 17. jul. popoldne pa Suboležniku v Kapli hlev in precej žita vžgala in pokoučala. Zavarovan ni bil nobeden teb posestnikov, ker se ljudje vsakoršnega plačila strašno boje. Vojniški družbi prostovoljnib gasilcev gre posebna hvala, da so v najhnjšem pišu pribiteli gasit ter so Suboležniku srečno še hiao in svinjak ognja obvarovali. Tik Vitanjske ceste vidiš pa še tretje selišče, kjer golo zidovje brez strehe, brez stropa, brez oken v megle strli, in kakor ,,zaklet grad" razpada čaka. Popotnik mimo grede s sočutjem poprasuje po nesreči, ki je nekdaj lepo kmetijo v takšne razvaline spremenila. Vedi, da največi nesreča za to hišo bila je zanikernost gospodarja in gospodinje. Ko njima Ijudje niso hoteli več denarjev posojevati, začela sta !es iz hoste prodavati, dokler da jih nista do zadnje prekle iztrebila — in ko jima je se vse premalo bilo za njuni žejni grli, sta prodala kozolec, potem hlev in poslednjie še streho z zadolžene svoje hiše. Kdo se bode čudil, da jih (letošnjo spomlad še) 3000 fl. vredno posestvo tretji del svoje cene zgubilo, ko je zanikernež med tem vsa prispadajoča poslopja razprodal. Ubogi upniki bodo pri taksDem gospodarji svoj prav krvavo zasluženi denar zgubili, občina pa dobi — prej ali slej — vso taknšo rodbino na svojo skrb. Slišiui, da je g. c. k. namestnijski svetovalec celjski okr. glavar se takrat mimo peljal, ko so strop raz biše metali ter je nad takšnim ravnanjem svojo veliko nevolje izrazil. Gotovo bode najšel lepe priložnosti višje kroge na pomanjkljivost naših postav opozoriti. Pri skrbizajavne vbožce je posebno na to gledati, da se njih število brez potrebe ne množi. Iz Brega v IstrL (Slabe razmere, kmetijska družba — potepuhi, letina). Kakor povsod tudi tu se razmere vedno taujšajo, posebnoabogega kraeta tave ubožtvo, zastarani dolgovi,zaostala plačila, slabe letine in razne potrebe novošegnega razvajenega življenja posašijo mu popolnoma denarnico. Temu pomanjkanju v okompriti treba je najprvo stroge varčnosti in razumnega in treznega vedenja v gospodarskih zadevah, treba slovo dati zastarelim predsodkoru in poprijeti se praktičnih načel. Tudi tu velja: vse naj se poskusi, kar je dobro naj se obdrži. Znabiti bi kazalo ako bi se kmetje po Istri, posebno v slovenskihkrajih, zedinili ter napravili kmetijsko družbo ali pak poddružnico, ktere.j bi bila častna ualoga,širiti med prostim ljudstvom umno kmetovanje pozahtevah sedajnih razmer. Taka družba bi bila pomembna v gospodarskem in tudi političnem ozirti. S politiko naj bi se le toliko pečala kolikor bi razmere zahtevale. Italijani v Istri imajo tudi svojo Societa d'agricoltura. Dandanes je vse res nekako popustljivo, gre vsak sebi in razpada,tudi ne jemlje se več ozir na okoliščine, dela se dostikrat brezglavno. To se opazuje ne lc pri posatunih in zasebnib, ampak tudi pri tacib, kteri bi morali z izglednostjo drugim svetiti. Večkrat prigodi se, da okrajno glavarstvo v Kopru odpošlje kacega ničviedneža potepuba nper šub" na županijo Doliasko na elegantnem vozičku, na račun omenjene županije. — Pripoveduje se, dadrugod se znajo premetenci še bolj okoristiti s,,per subom". Tak privihanec nese v mesto svoje piidelke n. p. krotupir na prodaj. Potem ko vse proda, izroči denar zanesljivemu znancu, napali kaj nepostavnega v ruestu. Zaprt izpriča svoje netrdao zdravjo in ubožtvo; in glejte, brezplačno dovede ga na svoj dom hitri kočijač. — Taki stroški zadevajo koieta! Naj bi se v tej zadevi nekoliko več ostreje po8topalo. Srečno letino nam bo pa prevelika suša odnesla, vročina je neznosijiva, pri tem še burja preveč pritiska in izsuši pregorjena tla iti odganja nam deževne oblake. Od Sotle. (Lažnjiv dopisun.) Začudil sem se i široko nasmejal, ko sem v Graški ,,Tagespošti" pred kratkim bral izraz ,,deut«cbe Sotel". Naravnost moram reči, da dotični dopisun Sotle, ob kteri sami Slovenci in Hervati bivajo, nikdar videl ni, ali pa, da je — grd lažnjivec. Kaj misli lažnjivi dopisun, da je Sotla zaiadi par nemčurjev v Podčetrtku uže ,,deutscbe Sotel" ? Nikdar ni bila i nikdar ne bode! I to je nam Slovencem zabvala, da so naši preddedje skozi 3 stoletja Turkora pot v nemške dežele zapirali i na tisoče kri prelivali. I zdaj se predrzne tak grdi lažnjivec, kterega je mati gotovo slovenski moliti učila, na nas Slovence pred vsem svetom s tako surovostjo psovati i naše blago Nemcem v last pristevati! nSram ga bodi, da se predrzne kaj tacega pisati! Bog daj norcu pamet!" tako mu kličejo kmetje ob Sotli od njegovega dopisa v ,,Tagesposti", kterega sem jim prestavil i razložil, jako izaemirjeni. V pojasnilo niu pa še enkrat povem, da Sotla ni bila 1 nikdar ne bode ,,deutscbe Sotel". Od njenega izvirka više Rogatca do njenega iztoka pri Rigoncih bijejo še sama slovenska nepokvarjena srca. Navdušeni, presvitlemu vladarju, a ueTagespoštnemu lažnjivcu, podložni i vdani Slovenci i naši bratje Hervati stanujemo sami ob Sotli i bodemo stanovali, dokler Bog da in sreča junaška ! A. M. Iz Hotunja pri Ponikvi. (Toča. Dne 2. velikega srpana t. 1. zadela nas je velika nesreča. Bila je ta dan že v jutru velika vročina, ali do 2 popoldne vedno lepo in jasno nebo. Kmalu popoldan po 2. uri pa se prikadijo sivo rujavkasti oblaki z neznanim vibarjem tako, da so se vrbi dreves zemlje dutikali in toča, kakor orehi debela se vsiplje ter dober četrt ure seka in klesti; vse ljudstvo na glas upije in kriči: kaj bodemo sedaj počeli; lani nam je skoraj povodenj in toča vničila vse pridelke, letos pa zopet, kje bodemo vzeli denarjev za dačo, ki jo imamo tako veliko? Kje bodemo vzeli denarjev za druge vsakojake potebe? itd. — ! Obrnoti se bočemo zopet na častitega gospoda c. k. okrajnega celjskega glavarja Hass-a, da nam pri dači zopet tako Ijubeznjivo dobrotljivo prizanaša, kakor lani, za kai* se mu še sedaj najprisrčnejše zahvaljujemo in ponižnim srcem zopet v prihodnjič prosimo. Jože Zdolsek. Iz Koroškega. (Ponemčevanje). Pri št. Jakobu v gornje.j Eožnej dolini postavili so veliko šolsko poslopje in sedaj do 20. augusta razpisali službo za 4. učitelja. Otroci učenci so sami Slovenci. Vkljub temu ni v razpisu pridjano, da bi prošniku trebalo vedeti slovenski. Dotična gospoda je mnogo stroškov, mnogo žrtev naložila faranom pri stavljenji šole, a ne briga se nič za to, da bi njim priskrbela učitelja, ki bi mogel koristiti. Kajti koliko koristi človek, ki ne ume učencev, a učenci njega ne ? No, in takšnega učitelja provizorja, ki razven svoje okorne nemščine na živem svetu druga ničesar ni znal, poslali so v št. Jakob pred vecitni leti. Krajni šolski svet je se 1. 1878 zoper takšno postopanje pritožil pri okrajnem šolskem svetu. Ta mu je odgovoril, da se ima nemški podučevati. Sedaj podpisujejo v št. Jakobu prošnjo do deželskega šolskega sveta, naj bi se vsaj v prvih treb razredib podučevala slovenska deca slovenski. Tako je na Koroškem; naše šole nimajo naloženo v prvej vrsti podučevati, ampak ponemčevati slovenski narod! To kaže ta dogodek in žali Bog na stotine drugih!