100 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Intervjuji z arhitektkami Pogovarjala se je Urška Kranjc V poklicih, ki ne prinašajo velike slave, smo v glavnem ženske Intervju z Jelko Hudoklin Jelka Hudoklin (1962) je krajinska arhitektka, prisotna na številnih strokovnih področjih, v prostorskem načrtova- nju, krajinskoarhitekturnem projektiranju, pa tudi na področjih varstva okolja in raziskav. Po končanem univerzite- tnem študiju je leta 1994 magistrirala na temo tipologije in opredeljevanja krajin posebnih vrednosti v Sloveniji. Je solastnica in vodja oddelka za prostorsko načrtovanje v podjetju Acer Novo mesto, d. o. o., v katerem deluje že 27 let. Znana je po visoki strokovnosti, poleg dela v podjetju pa je aktivna tudi v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), v Društvu krajinskih arhitektov Slovenije (DKAS), v Društvu urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije (DUPPS) ter v Društvu arhitektov Dolenjske in Bele krajine (DAD). V stroki je znana tudi kot sodelujoča avtorica številnih pomembnih raziskav (tipologija krajin, opredeljevanje izjemnih krajin in območij krajinske pre- poznavnosti, izhodišča za krajinsko politiko Slovenije …). Za svoje delo je prejela že več nagrad, med njimi zlati svinčnik ZAPS za državni lokacijski načrt HE Krško (2007) in zlati svinčnik za državni prostorski načrt za območje HE Brežice (2013) ter nagrado Maksa Fabianija za izjemna dela na področju urbanističnega in prostorskega načrto- vanja – leta 2010 za urbanistični načrt Novega mesta in leta 2015 za regionalno zasnovo prostorskega razvoja jugovzhodne Slovenije. Leta 2017 je prejela priznanje DKAS za prispevek k razvoju stroke in delovanju društva ter strokovne dosežke, v letu 2020 pa je za svoj opus, ki obsega vrhunske dosežke presežne kakovosti na področju ar- hitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja, prejela najvišje priznanje ZAPS, platinasti svinčnik. Ali spol vpliva na delovni proces oz. na delo v vašem podjetju? Samo če lahko rečemo, da so nekatere značajske značilnosti ali odnos do stvari bolj lastni enemu spolu kot drugemu, na primer glede usmerjenosti na detajl oziroma širine pogleda na probleme, glede vizionarstva, ciljne usmerjenosti, natančnosti, vztrajnosti, večopravilnosti, sposobnosti zaklju- čevanja ... Delo je smiselno razdeliti glede na sposobnosti, v tem smislu spol morda vpliva, drugače pa ne. V našem kolektivu je približno polovica žensk in polovica moških. V oddelku za prostorsko načrtovanje smo v glav- nem ženske, v oddelku za nizke gradnje pa večinoma moški. Porazdelitev vlog po spolu je bolj vezana na področja, saj je tudi sicer v prostorskem načrtovanju več žensk in v projektiranju nizkih gradenj več moških, nikakor pa ni vezana na hierarhijo. Direktorica je ženska, lastniki smo obeh spolov. Kaj pa administrativne in druge vsebine, poslovanje, pisanje ponudb, finance? V računovodstvu delajo ženske in imamo tajnico – poslovno sekretarko. Naloge pridobivamo vodje oddelkov in tudi nekateri drugi sodelavci, ki imajo bolj avtonomne vloge. Administrativne dele projektne dokumenta- cije izdelajo delno nosilci nalog in delno sodelavci, ne glede na spol. Za ta del je res potrebna natančnost, saj je treba zagotoviti, da so zajete vse vsebine, in to delo očitno zmoremo oboji enako dobro. Je to zadnje nekaj, za kar bi lahko predvidevali, da bo delala ženska? Morda, ker je že sicer v administraciji praviloma več žensk; administrativno delo se najbrž dojema kot malo manj vredno, a je zelo pomembno. Mislim, © B oš tja n Pu ce lj 101arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Jelka Hudoklin da smo v poklicih, ki ne prinašajo velike slave, v glavnem ženske. Dela, ki zahtevajo vztrajnost, natančnost in duhamorna opravila, pogosto v večji meri opravijo ženske. Verjetno zato v urbanizmu in prostorskem načrtova- nju vse bolj prevladujejo ženske, pri načrtovanju nizkih gradenj pa moški, čeprav v zadnjem času opažamo vse več projektantk cest ter komunalnih in vodnih ureditev, tudi v našem kolektivu je tako. Čeprav je med krajinski- mi arhitekti večina žensk, je v primerjavi z moškimi kolegi manj krajinskih arhitektk projektantk. Rekla bi, da je način, kako opravljaš delo v službi, predvsem odvisen od tega, kakšen človek si, kako si bil vzgojen, kakšne vrednote imaš, kako se delo deli doma. Pri nas se npr. pri hišnih opravilih stvari nekako samodejno razporedijo po preferencah ali kompetencah. Pri mlajših generacijah je precej drugače, kot je bilo še nedolgo tega, ko so se nekatera dela bistveno bolj delila po spolu. Denimo kuhanje kave. V našem podjetju imajo sodelavci svoj razpored, ki ni povezan s spolom, predvsem pa jim kave ne kuha tajnica. Kako pa je bilo v vaših študentskih letih? Je spol igral kakšno vlogo pri študiju? V gimnaziji so bila dekleta praviloma bolj pridna in so imela boljši uspeh. Potem pa se je izkazalo, da so lahko super študenti tudi tisti (fantje), ki so bili v gimnaziji nekoliko slabši. Z vpisom na fakulteto so si izbrali temo, ki jih je zanimala, in zato so bili pri študiju uspešni. Toda ko se zbirajo točke za fakulteto, je pomemben šolski uspeh, pri katerem so, kot rečeno, pogosto dekleta boljša, vse to pa lahko vodi v večjo zastopanost študentk. Pri vpisu na študij krajinske arhitekture so po nekaj generacijah, v katerih so bile izbrane večinoma ženske, znižali kriterij srednješolskega uspeha in so hitro dobili približno uravnoteženo razmerje, vendar se je izkazalo, da so imeli nato zelo velik osip. V našem študijskem programu je bilo dejansko treba biti delaven, kreativen, pa tudi sistematičen in učinkovit. Vpis je bil na za- četku mogoč samo vsaka štiri leta in zatem le vsaki dve leti, zato ni bilo mogoče pavzirati. Mnogi so se zato bolj potrudili, nekateri pa so raje zame- njali študij, kot pa da bi čakali na novo generacijo. Kako pa je z odnosom do žensk v poklicu nasploh? V 36 letih službe z mano ni nihče ravnal drugače ali nespoštljivo, ker sem ženska. Enkrat ali dvakrat se je zgodilo, da je komu izletela nesramna pri- pomba, ampak to že sicer ni bila oseba, ki bi bila vredna moje pozornosti, mojega časa. Navsezadnje sem kako žaljivko, sicer v drugačni povezavi, do- živela tudi od kake ženske. V takih primerih se pač dvigneš in greš mimo. Recimo na gradbiščih? Odnos je bil tam včasih malce pokroviteljski, a težko rečem, ali je bilo to zaradi spola, morda bolj zaradi moje takratne mladosti. Moram pa priznati, da sem včasih lažje kaj dosegla ravno zato, ker sem izvajalcem čisto pre- prosto in iz srca rekla – prosim, potrudite se, je to res tako težko narediti? V projektu je drugače narisano, se vam ne zdi, da je tako tudi bolje? Pogo- steje sem slabši odnos doživela kot krajinska arhitektka, in mislim, da se je moškim kolegom dogajalo enako; rekla bi, da je v zadnjem času v nekaterih krogih tega celo več. Pred desetletji, ko smo kot stroka še orali ledino, je bilo to do določene mere razumljivo. Takrat smo bile ženske v veliki večini, pa vzvišenosti niti nisem zaznala, očitno so bili odnosi kljub vsemu korektni. Kako ste usklajevali materinstvo s kariero? Če danes pogledam nazaj, se pravzaprav sprašujem, kako sem to zmogla. Ne predstavljam si več, da bi ponoči vstajala in zjutraj normalno nadaljeva- la z delovnim dnevom. Lahko pa tudi rečem, da sem imela veliko srečo. Z možem sva si obveznosti porazdelila, otroka sta bila zdrava, in ko sta bila še zelo majhna, so nam velikokrat priskočili na pomoč moževi starši. Pravza- prav sem imela z otrokoma razmeroma malo skrbi in poleg službe sem se ukvarjala še s prostočasnimi dejavnostmi. Otroka nista bila nikoli ovira na moji karierni poti, saj se je mož veliko ukvarjal z njima, poleg tega pa tudi nisem zelo komplicirala; vključevala sva ju v svoje vsakdanje življenje in ju spodbujala k aktivnostim in samostojnosti. Mislim, da ni treba, da smo posebno požrtvovalne mame. Sama nisem bila, pa sta otroka vseeno zra- sla v samostojna in odgovorna človeka. Že v matični družini sva s sestro rasli v zelo delavnem in sodelujočem okolju, tudi zato usklajevanje mate- rinstva in kariere zame ni bilo zelo težavno. Mi je pa danes vse večji izziv skrb za starše, ki ne zmorejo več sami – to je pogosto spregledana, a po- membna in ne prav lahka obveznost, s katero se, kot opažam, soočamo večinoma ženske. Se vaša služba in prosti čas prepletata do te mere, da prostega časa nimate? Ves čas se prepletata. Mislim, da je tu kar pomembno dejstvo, da sem so- lastnica podjetja. Lahko sicer rečem, da sem polno in odgovorno delala tudi v svojih prejšnjih službah, toda drugače je, če si solastnik podjetja in odgovoren za zaposlene ter za pridobivanje posla in organizacijo dela. Zato sem najbrž bolj zaposlena z delom, kot bi bila sicer, in prostega časa v re- snici nimam. Ves čas svoje zaposlitve sem ob delu delala tudi druge stvari, vse po vrsti povezane s stroko – magisterij, recenzije, aktivnosti v društvih, predvsem v Društvu krajinskih arhitektov Slovenije, občasno tudi v ZAPS. V resnici sem si naložila veliko obveznosti, ki sicer niso služba, so pa vseeno povezane s strokovnim delom. Z leti vse to postaja malce težje, ampak ta vzorec je težko spremeniti … Očitno vas strokovno delo dovolj privlači, da si z njim zapolnite tudi prosti čas. Se ga niste nikoli naveličali? Ne. Izbrala sem si študij, ki me je res veselil in me je zaznamoval za vse ži- vljenje. Zatem sem imela srečo, da sem lahko sodelovala in strokovno rasla pri pomembnih projektih – od raziskovalnih na temo krajine pa do planer- skih na temo načrtovanja avtocest in drugih velikih posegov v prostor. Po- leg tega sem imela in še imam srečo z odličnimi sodelavci, tako tistimi v našem podjetju kot z drugimi kolegi z našega in tudi z drugih področij; ob sodelovanju se odpirajo nova znanja, nove perspektive. Ne nazadnje pri- hajajo za nami mladi, ki prinašajo nova znanja, nove poglede na svet in ki prevzemajo pobudo. V stroki sem se vedno počutila cenjeno, imela sem uspešne projekte in navsezadnje prejemala stanovske nagrade, ki te »dvi- gnejo«. Nekaj je bilo tudi zdrsov, lastnih napak in tudi nekaj grenkih prio- kusov. V poslovnem svetu kdaj kakšna stvar dobro uspe, kdaj kakšna pro- pade, a to so pač normalna nihanja in s tem se navadiš živeti. Delo v stro- kovnih društvih pa je pravzaprav nadaljevanje strokovnega dela v drugač- nih okvirih. Pomeni priložnost za druženje z ljudmi s podobnim vredno- stnim sistemom, za mreženje, izmenjavo izkušenj in mnenj, za promocijo stroke, vse to pa vodi v nadgrajevanje znanj in ne nazadnje v boljše delo. »Rekla bi, da je način, kako opravljaš delo v službi, predvsem odvisen od tega, kakšen človek si, kako si bil vzgojen, kakšne vrednote imaš, kako se delo deli doma.« Ekipa podjetja Acer Novo mesto z vedno več mladimi sodelavci © o se bn i a rh iv 102 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Intervjuji z arhitektkami Kako se lotevate projektov kot krajinska arhitektka? Mislim, da so nam pri študiju krajinske arhitekture privzgojili zelo močan občutek odgovornosti, skrbi za okolje, za javno dobro. V naš način razmi- šljanja so vgrajeni razmisleki o naravnih in družbenih procesih, o pomenu načrtovalskih in obenem tudi projektantskih znanj ter interdisciplinarnega dela, o nujnosti tehtanja različnih možnosti, iskanja optimalnih rešitev in njihove argumentacije, o pomenu aktivnega vključevanja širše družbe v odločanje o prostorskem razvoju. Skrb za krajino in s tem pravzaprav skrb za kakovosten prostorski razvoj se na različnih delovnih mestih – pri pro- jektantih, prostorskih načrtovalcih, nosilcih urejanja prostora, občinskih strokovnih službah idr. – kaže na različne načine. Bi pa rekla, da se krajinski arhitekti v načelu lotevamo dela z veliko razmisleka o širšem prostorskem kontekstu, kar je še posebej pomembno pri umeščanju kakršnihkoli objek- tov v prostor. Poleg tega sama pri izdelavi prostorskih aktov v naši delovni skupini vedno poskušam gledati za več korakov naprej, kar pa pomeni, da npr. za izdelavo planskega akta ne zadoščajo zgolj načrtovalska znanja, pač pa so potrebne tudi projektantske izkušnje, pri čemer še posebej uspešno sodelujem z gradbeniki in arhitekti. Tako npr. pri pisanju odloka o občin- skem prostorskem načrtu preverjamo, kaj bo določen prostorski izvedbeni pogoj omogočil, sprožil ali onemogočil, in si prizadevamo, da se ne bi za- pletalo pri projektni dokumentaciji in pridobivanju dovoljenj. To pa zahte- va veliko dela in je včasih videti kot iskanje težav namesto rešitev. Kar pri naročnikih verjetno ni vedno dobro sprejeto? Včasih naročnikom ni všeč, ko pravim, da je treba predvideti možne zaple- te v nadaljnjih postopkih, saj si ob pripravi prostorskih aktov želijo čim manj komplikacij. Ampak ker nisem samo planerka, pač pa tudi projektant- ka, že iz šole in predvsem iz izkušenj vem, ali pa vsaj poskušam predvideti, kaj bo neko določilo v izvedbenem prostorskem načrtu pomenilo v praksi. Vemo, da je veliko težav pri razumevanju prostorskih izvedbenih pogojev na področju arhitekture, se pa pojavljajo tudi v krajinski arhitekturi. S so- delavci si v prostorskem načrtovanju vedno poskušamo predstavljati, v ka- kšni koži bo projektant, ko bo treba sprojektirati projekt za izvedbo. So moški bolj neposredni, bolj usmerjeni k cilju? Morda je »ziheraštvo«, skrb za to, da bo na koncu vse v redu, bolj lastna ženskam, morda ženske tudi bolj bremeni strah pred napako. Moški so po mojih izkušnjah bolj sproščeni in se ne spuščajo preveč v detajle. Morda so zaradi tega lahko tudi boljši vizionarji in so, ker se ne zataknejo v kakšno malenkost, bolj velikopotezni. Ampak ne bi rada posploševala, še zlasti gle- de na nekatere povsem nasprotne izkušnje v našem podjetju. Mislite, da se to spreminja z leti? Razmišljam, česa se z leti naučiš: po eni strani ugotoviš, da se vse da, in si zato bolj pogumen in prodoren, po drugi strani pa se zavedaš možnosti na- pak in si zato raje bolj zadržan. Verjetno je spet odvisno od tega, kakšen člo- vek si in kako vidiš svet okoli sebe – in tudi od tega, kakšen svet okoli tebe dejansko je. Spomnim se urbanističnega načrta Novega mesta iz sedemdese- tih let, ki je bil za tiste čase prelomen projekt in je postavil dobre temelje za naprej. Takrat so imeli bujne predstave o tem, kako bo Novo mesto raslo, koliko stanovanj se bo zgradilo, koliko ljudi se bo priselilo. Zelo velikopotezni načrti, ki se niso niti približno uresničili. Toda vemo, kaj se je dogajalo v letih pred tem: ljudje so se množično selili s podeželja v mesto in zdelo se je, da se bo to nadaljevalo – pa se seveda ni. Ob izdelavi občinskega prostorskega na- črta za Novo mesto v letih 2006–2009 se nam je ponekod dogajalo podobno. Prostorsko načrtovanje je neke vrste napovedovanje prihodnosti, in vizionar- stvo je odvisno tudi od razmer, splošnega razpoloženja in vrednot v družbi. Kaj mislite, kakšen bi lahko bil prispevek krajinske arhitekture kot stroke v prihodnosti? Mislim, da ima (ali bi vsaj morala imeti) naša stroka izredno lepo priho- dnost, ker odgovarja prav na vprašanja, ki danes pomenijo največje izzive. Študij krajinske arhitekture je bil v svetu vpeljan ravno na podlagi skrbi za okolje, okoljevarstvenih prizadevanj, ki so začela vznikati po povojnih ra- zvojnih razmahih. Morda bi lahko rekli, da smo bili v Sloveniji celo prezgo- dnji, saj je šola že od sedemdesetih let dalje vzgajala strokovnjake bolj za današnji kot za včerajšnji čas. Če bi bila stroka že v preteklih desetletjih bolj upoštevana, bi imeli morda danes v Sloveniji kakšen problem manj. Krajin- ski arhitekti se šolamo za razumevanje naravnih, pa tudi družbenih proce- sov, in za nas je samo po sebi umevno, da je treba v reševanje prostorskih problemov vključiti ustrezne strokovnjake z različnih področij. Naš študij je bil že v času nastanka eden redkih interdisciplinarnih študijskih programov pri nas; sestavljali so ga naravoslovni, družboslovni in oblikovalski predmeti. Poslušali smo npr. predavanja s področij geografije, gradbeništva, psiholo- gije, sociologije, ekonomike in oblikovanja, in to poleg tistih, ki so že tako ali tako doma na Biotehniški fakulteti. Med študijem krajinske arhitekture smo prav vsi poslušali tudi celoten spekter predmetov s področja urbanizma. Današnji problemi, s katerimi se ukvarjamo ne le prostorski načrtovalci, pač pa celotna družba na globalni ravni, so povezani s podnebnimi sprememba- mi, ukvarjamo se z umeščanjem ureditev za rabo obnovljivih virov energije in trajnostne mobilnosti, z upravljanjem voda, z varstvom narave, z načrto- vanjem zelene infrastrukture. Po drugi strani se soočamo s staranjem prebi- valstva in s skrbjo za celoten spekter prebivalcev, od najmlajših do najstarej- ših. In ne nazadnje, ob globalizacijskih trendih, ki preplavljajo tudi naš pro- stor, postaja ena temeljnih nalog skrb za ohranjanje prepoznavnosti naše »Prostorsko načrtovanje je neke vrste napovedovanje prihodnosti, in vizionarstvo je odvisno tudi od razmer, splošnega razpoloženja in vrednot v družbi.« »Mislim, da so nam pri študiju krajinske arhitekture privzgojili zelo močan občutek odgovornosti, skrbi za okolje, za javno dobro.« © L uc ija G rit li V delovnem okolju 103arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Jelka Hudoklin krajine in poselitve. Vse to so vsebine, s katerimi se krajinski arhitekti ukvar- jamo že zelo dolgo. Ob soočanju z novimi tehnologijami in v zapletenih druž- benih razmerah je pomembna tudi naša usmerjenost v iskanje optimalnih lokacij in tehnologij kot odgovorov na prostorska vprašanja. Vajeni smo raz- mišljanja v variantah – iščemo najboljšo možnost za rešitev v dani situaciji, vajeni smo tudi zahtevnega utemeljevanja in argumentacije rešitev, ki jih predlagamo odločevalcem. Mislim, da je to v procesu prostorskega načrto- vanja pomembno tako pri usklajevanju s preostalimi strokami in soglasoda- jalci kot tudi pri utemeljevanju predlaganih posegov v soočanju z javnostjo, ki je danes, ob pomanjkanju zaupanja na vseh področjih, praviloma proti vsemu. Kar dobro smo opremljeni z znanjem, a to ne pomeni, da ni nujno tudi sprotno sledenje razvoju stroke in tehnologije ter da ni prostora za iz- boljšave tudi v študijskem procesu. Na primer, študenti bi bili lahko še bolje seznanjeni s praktičnimi problemi in bi lahko imeli še večji vpogled v prakso. Ali krajinska arhitektura prinaša dodano vrednost? O tem sem prepričana. V krajinski arhitekturi že študenti ugotovijo, da no- bena rešitev ne more biti tipska, konfekcijska, in to ne samo zaradi želja in potreb ljudi, pač pa tudi zato, ker je vsaka lokacija unikatna. Dejansko ustvarjamo butične projekte, in če hočeš narediti dobro rešitev, to zahteva določen čas, torej tudi strošek. A ker pri nas načrti krajinske arhitekture niso obvezen del projektne dokumentacije za prav noben objekt ali uredi- tev, se žal naročajo zelo redko, le v primerih, ko so naročniki ozaveščeni in ko vodilni projektanti prepoznajo pomen krajinskoarhitekturnih znanj. V poklicih, o katerih govoriva, nisva odkrili zelo pomembnih razlik, povezanih s spolom. Kar je dobro, navsezadnje smo še vedno del razvitega sveta. A ni bilo vedno tako. Ste brali Lastno sobo Virginie Woolf ali pa sodobne slovenske avtorice, ki pišejo o položaju žensk? Mene ob tem branju pretresa spoznanje, da so bile mnoge pravice žensk, ki jih imamo danes za samoumevne, uveljavljene šele pred kratkim in jih je bila npr. moja stara mama komajda deležna. Z leti ugotavljam, da se nekatere stvari lahko hitro uredijo – zelo pozitivno me je presenetila na primer uspešnost prepovedi kajenja v lokalih – toda kako hitro gredo stvari lahko navzdol! In kako dolgo traja, da se ponovno vzpo- stavijo. Znanja, pravice, svoboščine, vrednote – tudi take, ki so povezane s spolom. Brala sem tudi, kako so bile prav matere naših literatov, na primer Cankarja in Prešerna, tiste, ki so jih spodbujale k šolanju. Nekatere mame so si iz te svoje zatirane perspektive želele, da bi otroci pridobili izobrazbo; prav zato, ker so bile tako na dnu, so bile ozaveščene, pa tudi vztrajne in pogumne. Kar zadeva položaj žensk v družbi, vendarle verjamem v ozave- ščenost mlade generacije. V zadnjih desetletjih so se zgodili veliki premiki, in medtem ko naši očetje npr. niso kuhali ali šli na bolniško za nego otrok, naši možje to večinoma počnejo, da o sinovih niti ne govorimo. Kaj bi sporočili mladim ženskam, ki študirajo zdaj? Kakorkoli obrnemo, je vendarle samo ženska lahko mati. Ženske so na po- rodniškem dopustu, kasneje tudi velikokrat na bolniškem, in v tem času jih moški kolegi lahko prehitevajo po levi in desni. Toda ko so otroci stari npr. deset let, imaš pred sabo še vrsto aktivnih delovnih let. Sploh ne mislim, da naj mlade ženske ne izkoristijo porodniške. Ko je za to čas, je prav, da ga kakovostno preživiš z otrokom, in pri tem je treba biti samozavesten ter deliti delo, opravila in odgovornosti. Nikakor tudi ne mislim, da naj ženska, ki ima poklicne ambicije, nima otrok. Je pa lažje, če imaš otroke, ko si še mlad kader, kot pa kasneje, ko prevzemaš odgovornejša dela ali si celo vodja in te je med odsotnostjo težko nadomestiti. S samozavestjo se je treba lotevati stvari, razmisliti o prioritetah, se usklajevati in verjeti, da se vse da. Po mojih izkušnjah so mame večinoma doma in v službi odgovorne, se znajo zelo dobro organizirati, ker imajo toliko obveznosti, in so večino- ma tudi zelo učinkovite. »Ste brali Lastno sobo Virginie Woolf ali pa sodobne slovenske avtorice, ki pišejo o položaju žensk? Mene ob tem branju pretresa spoznanje, da so bile mnoge pravice žensk, ki jih imamo danes za samoumevne, uveljavljene šele pred kratkim in jih je bila npr. moja stara mama komajda deležna.« © B oš tja n Pu ce lj Drevesa … in medias res © A nd re j H ud ok lin Zimske aktivnosti