Pravizhen doktor On, Ikerbi Duhovski ftan li isvoli, 
Paltirsko lepo Ilushbo, Vie pravde prav Ikleniti, 
Nar mauj krivize fe boji Polebno vbogim ofkerbi 
Novo duhovlko drushbo. Alfons komu Itoriti. 
Ni hotel krivih mitev vset, Befedo boshjo osnanovat: 
To To njegove shelje, Pravize ne Ilepiti, 
Rajthi je hotel vbog shivet 
In sapultit' golufen Ivet, Jih pogublenja ovarvat: 
Nar vezho mu velelje. 
Sgublene k' Bogu pripeljat, 
Kakor dullio sgubiti. 
On vidi sapulhenih Irot 
Veliko bres paltirja, 
On gleda, koljko hudih smot 
Sovrashnik dulh rasfhirja. 
Veliko shetuv on Iposna, 
Alj delavzov pa tnalo, 
Ki bres dobizhka zhalniga 
Storili vie bi za Boga, 
De bi jim delo sdalo. 
Vse kitice so napisane v isti obliki, le v 2., 7. in 15. kitici je 4. vrstica brez 
rime; Glaserjeva trditev, da so kitice »brez doslednih 6tikov«, je torej pretirana 
in jo je treba popraviti. Verzifikacija je na splošno gladka in spretna — kljub 
temu, da zgradba kitice zlasti v svoji drugi polovici ni brez tehničnih težkoč. 
Ali je pesem izvirna ali posneta po kaki tuji predlogi, me vem. Verjetneje pa 
se mi zdi drugo. Za to govori poleg dejstva, da se je Slomšek v pesmih sploh rad 
naslanjal na tuje predloge, v našem primeru zlasti še nenavadna oblika kitice, ki 
je nima drugače nobena Slomškova pesem in ki bi je torej avtor najbrž pač tudi 
v tej pesmi ne bil uporabljal, če bi jo bil oblikoval popolnoma samostojno. 
Latinski silogizem kot slovenjegoriški „test" za treznost. 
J. A. G. 
V starih, davno preteklih, boljših, naravnost »pantagruelskih« časih — njih 
literarni monument je »Imenitni Voger«, njih poslednji, medli odsev so Skuhalove 
popevke — so v slovenjegoriški družbi ob pozni uri preskušali okretnost svojih 
jezikov s sledečim silogizmom: 
»Bonus klopotec in suo klopociterio klopocitabiliter klopocitat. 
Noster klopotec est bonus klopotec. 
Ergo noster klopotec in suo klopociterio klopocitabiliter klopocitat.« 
Past ne tiči toliko v logičnem sosledju stavkov, kolikor v prehodu glasovne 
skupine »t-c« na »c-t«. Najrajši se človeku zareče »klopoticerio«, tedaj pa je že 
zgubljen. Odločilna ni samo pravilna reprodukcija besed, ampak, in to v prvi vrsti, 
hitrost, s katero jih kdo se lahko zdrdra. Ta poskus je seveda mogoč samo v huma-
nistično izobraženi družbi; da bi tudi vedela, kaj pomeni »Barbara, Celarent, Darii, 
Ferioque prioris . ..«, ni ravno potrebno.