poezija čisto usehnila, in sicer stopnjema, čimbolj je zabredel v ateizem- Padel je tako globoko, da je začel pesniti naravnost „pamflete". K temu dodajemo mi samo to, da so nekatere izmed njegovih protikrščan-skih pesmi, predvsem „Jaz", v kolikor se tiče forme, načina izražanja protikrščanskih misli, poetično dovršene; primerjali bi jih v zgolj poetičnem oziru Carduccijevemu „Himnu na Satana", po veliki večini pa so malovredno verzificiranje, naravnost ničvredne. — Izmed kritikov krščanstvu nasprotne struje omenjamo dr. Prijatelja in N. Glonarja v „Vedi", št, 4, 1. 1912, Dr, Prijatelj pojmuje Aškerca kot najodlič-nejšega zastopnika slovenskega realizma. To je bilo po mnenju tega kritika tudi (ne izključni) vzrok Aškerčevega padca, ker je prišel realizem med nas prepozno,  ko je že   nastopal modernizem. Aškerčeve
Živel in produciral je naprej, slep za ves naš napredek, ki smo ga od one dobe doživeli, pa je hotel biti (in bi naj bil) glasnik in vodnik generacije, za katero je ostal tako daleč vzadi, da jo je njegovo kričanje komaj še dosezalo in da se je le tu in tam kak zapozneli in počasni hodeč ozrl po njem. Aškerc je vzrastel v času, ko se je na Slovenskem utrdila in razživela napredna misel ; pozneje ni opazil, da imamo vedno več resnih ljudi, ki iščejo odgovora na zadnja vprašanja „odkod, kako, kam?", ampak je šel in nastavil pozauno naše kričave in omejene „ Svobodne misli," — Lahko rečemo, da se slovenska kritika o Aškercu strinja. Kritika od katoliške strani je bila izpočetka osamljena,  danes se je uveljavila. —
XXIII. mednarodni   evharistični   kongres  na  Dunaju. Mednarodni evharistični kongresi, pri katerih se
EVHARISTIČNI IZPREVOD: CESARSKI KOMORNIKI IN TAJNI SVETNIKI JAHAJO PRED NAJSVETEJŠIM.
vrline vidi dr. Prijatelj bistveno tam, kjer tudi A. U. Aškerc jame pešati, ko „stopi na forum dnevnih bojev". Kaže se pri njem „vsakdanjost", „banalnost", zmanjka mu „širokega, svetlega pogleda na človeško prirodo", „agitiral je in haranguiral", propadel. — Najostrejša, v marsičem celo nepravična je kritika Glonarjeva. ,,Ko se je Aškerc poslovil od nas, so se vsi oddahnili", to je gotovo prerobato in ne velja za Aškerca, pesnika balad in romanc, marveč le za Aškerca v zadnji dobi. Treba pa je pomisliti, da Glonar sploh vse pretemno gleda in mu ni prav nič prav, Preko dobrih strani Aškerčeve poezije gre Glonar prehitro na dnevni red. Seveda pa drži vse, kar je Glonar napisal o Aškercu, pesnikovalcu „Svobodne misli", Izborno je Glonar zadel najgloblji vzrok Aškerčeve dekadence. „Aškerc je ostal vedno pri onih geslih,  ki so bila ob  času njegovega nastopa efektna.
zbirajo katoličani vseh narodnosti k počaščenju pre-svetega Rešnjega Telesa, so se iz majhnih začetkov razvili v velike manifestacije verske misli, ki ne morejo ostati brez globokega vtiska na javno mnenje. Ali si je mogoče misliti kaj veličastnejšega, kakor če pridejo iz vseh delov sveta ljudje najrazličnejših jezikov in narodnosti in se združijo kot bratje pri isti liturgiji, časteč ista svetotajstva in izpodbujajoč se med seboj k vztrajnosti v isti veri rešenja in ljubezni? Čudovita edinost katoliške Cerkve se nikjer tako veličastno ne pokaže, kakor pri mednarodnih evharističnih zborovanjih. Drugi moment, ki povzdiguje evharistične shode nad vse druge prireditve, je univerzalnost predmetov, ki se na njih obravnavajo, Vsa važna kulturna vprašanja se obravnavajo v luči božanske vere z najvišjih vidikov. In slednjič vpliva tudi zunanji sijaj, ki se razvije ob litur-gični slovesnosti,
—   390    —