NA PRAGU SVOBODE
Ob dnevu žena se spomi-njamo tudi številnih žensk — bork, ki so v narodnoosvo-bodilnem boju žrtvovala svoja žhijenja.
Tokrat objavljamo prispe-vek Ludvika Kukavice o bor-ki Minki, ki so jo Netnci sku-
paj z možem Vinkom in si-nom Radom tik pred osvo-boditvijo ujeli in vse tri zve-rinsko pobfli.
Minka je bila v brigadi bolni-čarka, toda kdo bi mogel od-meriti, kdaj je bila bolničarka in kdaj borka. Vesela, nasmejana je znala najti vedno pravo tolažilno besedo za ranjenega tovariša ali za malodušnega botca. Vsi so jo Ijubili zavoljo njene vedre vese-losti, zavoljo njene neustraše-nosti, zavoljo preprostega, zve-stega tovarištva, ki ga je gojila do soborcev.
Zaiadi ozeblih nog se nekaj časa ni mogla bojevati. Poslali so jo na komando mesta Gornji grad. Tam je prevzela posle ku-harice. Njen mož Vinko je bil na komandf   mesta  telefonisl,   sin
Rado pa v zaičitni četi štaba. Tako so se med seboj videvali skoiaj ves dan.
Vendai je bilo tudi takega živ-ljenja kmalu konec. Že skoraj na pragu svobode, v mesecu ja-nuarju leta 1945, so Nemci nava-lili z vsem razpoložljivim orož-jem, da bi zadali temu osvoboje-nemu partizanskemu ozemlju ,,zadnji udarec". V svojem besu - ker so vedeli, da jim bije zad-nja uia, saj je njihove divizije podila Rdeča aimada prek ru-skih step in so se streli sovjetskih topov slišali že na mejah Slove-nije v Prekmurju - so v zadnjih krčih ubijali vse prek, da bi si omogočili prosto pot za umik.
Borci komajide mesta so se mrzlično pnpravljali na umik pred to, zadnjo nemško ofenzivo na Stajerskem. Ni bil še čas, da bi partizanske enote zdriale silo-viti nemški naval in njihovo obo-rožitev.
Veselega življenja, ki je bil do-slej v enoti, je bilo zdaj konec. Vsepovsod so se pripravljali na ofenzivo. Borcev se je polaščal nekak nemir, pa tudi zaskiblje-nost. Še posebno, ker je snežilo in vse je kazalo, da še kmalu ne bo nehalo.
Snežilo je v debelih koaničih. Kmalu je bilo snega že do glež-njev. Vsi, ki so bili sposobni za orožje, so šli v boj. Večjih parti-zanskih enot v bfižini Gornjega grada ni bilo. Ker pa je bila nem-ška premoč občutna, so se mo-rali umikati.
Bili so sredi neprestanih hajk. Nemci so jih zasledovali, borci pa so si krčili prehode skoz glo-bel in jase v visoko zasnežene gore pa spet v doline. Spietno so se izmikali soviažnikovim ob-kolitvam. Ker so bili razdeljeni na manjše skupine, so lažje ma-nevrirali. Minka ni bila nikoli med zadnjimi.
V grapi so jurišali na nemško zasedo. Pet švabov je padlo, trije so bili ranjeni. Na nekem po-bočju so trčili na sovražnikovo patruljo. Udarili so po njej z mi-traljezom in bombami. Ubili so sedem sovražnih vojakov, drugi so se panično razbežali.
Kadar jih je bilo premalo, da bi sprejeli boj, so se poskjili. Tičali so v previsokih skalah ?li pa kje v oddaljeni vasi zariti glo-boko v senikih.
Sneg je segal skoraj že do pasu in za skupino borcev je ostajala šiioka snežna sled. Koraki boi-cev so bili težki tn trudni.
Minka je prestala že mnogo trpljenja in težav partizanskega življenja, saj je to zahtevalo od človeka, posebno od žene, iz-redne vzdržljivosti, žilavosti, poguma in predanosti. Nešteto-krat je videla smrt od blizu, vi-dela je omahovati ljudi, vedela je, kako so usihala mlada življe-nja. Vendar je z iziedno nesebič-nostjo in zvestim tovarištvom vsem in vselej nudila pomoč. Včasih se je zgodilo, da ni bilo pri roki ničesai, s čimer bi po-magala ranjeneu ali od- napora izčrpanemu tovaiišu. V takih trenutkih je Minka vselej našla v svojem nahrbtniku kako do-broto, ki jo je hranila za prav težke čase, in poraagala tovaiišu.
Partizanske žene - borke, ki so stile okove predsodkov in stale zdaj možem ob bokih, bo-reč se za domovino, za svobodo, za naiod so bile nov dokaz in nov lik žena, ki so v NOV za-vzele vidno mesto.
Skdnja partizanska četa, sled-nji partizanski borec je v tem ali onem težkem boju večkiat videl poleg sebe telesno šibkejše_in od velikih naporov, od • lakdte in zime izčipane tovaiišice, kako so s puško v roki, v ljubezni do naioda in v mržnji do okupa-torja šle v korak z njim - voja-kom. In marsikateri botec je v hrupu juriša zaslišal tenak glas
tovarišice - borke: ,J4aprej, to-vaiiši,". Zena-boika ni nikdai pobegnila s položaja, temveč je čestokiat s svojo borbenostjo v težkih trenutkih vlivala pogum borcem, da so zdržali in pregnali sovražnika. Koliko je bilo tova-rišic, ki so se kot bolničarke sredi največjega ognja plazile prek čistine, da bi rešile :anjence in jm previjale rane. Sto in sto je bilo takšnih Mink. Imena vseh njih niso znana, maisikdaj ne vemo niti za njfliove grobove. Toda živele so, bojevale so se in mnoge so junaško padle. In tega ne bo mogoče nikoli pozabiti.
Če je pohitel mož v gozdove bojevati se za svobodo naioda, je šla z njim tudi žena. V nobenem primeru ni hotela biti ena zad-njih.
Taka je bila tudi Minka. Vsa srečna in zadovoljna, vedno na-smejana, da se bori poleg svojega moža in sina. Siečna je bila, da se je v paitizanih boril tudi njen brat Ludvik. Njeni so vsi v parti-zanih! Doma ni imela ničesar. Se tisto, kar je imela v skromnem stanovanju, ji je okupator po-bial. Samo družine mu ni uspelo razbiti ali uničiti. Njena družina je zdaj na okopih postojank in na položajih, kjer zadaja sovraž-niku težke udarce. Ko pa bo nekoč, in to zagotovo prišla svo-boda, bo tudi njej in njeni dru-žini zaajalo sonce sreče in zado-voljstva. - Kako lepa bo svo-boda, ki bo priboijena s krvjo! Znali jo bodo ceniti in čuvati.
Ko se je Minkina diužinica napotila v paitizane, ko je v zad-njem trenutku pravočasno po-begnila Nemcem, je Minka kmalu dobila puško. Čeprav že ni bila več mlada in tudi takih naporov ni bila vajena, se je hitro vživela v težko partizansko življenje. Kmalu je bila med naj-boljšimi borci enote. Vsa nasme-jana se je vrnila iz prve akcije. Vsa v ognju je pripovedovala, kako so Svabi bežali pred nje-nimi streli.
Snežilo je v mokrih, težkih kosmičih.
Nemška ofenziva je še vedno divjala.   Oaleč   naokrog  so   po
visokih in nizkih legah goreli kmečki domovi in gora je bila skoraj zmeraj zavita v dim.če ni bila pokrita z oblaki. Visoka gora je vsa dimasta strmela v do-lino pod seboj, kakor da bi se ne mogla načuditi temu, kar se godi okiog nje. V dolini in po vaseh je pokalo in streli so odmevali daleč tja v goro. Vojaški ka-mioni so vozili talce. Po pet in pet so jih postavljali pred puške in vojakom v železnih čeladah so se rahlo tresle roke. Kri je škro-pila zidove in snežno odejo. Na snegu pa so iz krvi razcvetele rože - rože krvi in svobode.
Vsepovsod je bilo kivavo.
Eden izmed talcev je zakričal:
,Ali se še niste napili naše kivi?"
Vas je pokrita s trupli. Ob neki hiši ležita dva še majhna otioka, ki se še po smrti dižita za roke. Enemu je bajonet pre-bodel vrat in sence, diugega je ubila krogla. Tam nekje ob ogradi je privezano dekle. Oficir-ska pištola ji je laztreščila glavo. Zdaj sedi, bolje visi sključena, mrtva,",,za zgled in svarilo" - in bele snežinke padajo po njej.
Nemci so ošabno hodili po vaseh in trdili, da bodo zmagali, čeprav so časopisi pisali, da jih gonijo iz Sovjetske zveze. Hvalili so se, da delajo nepremagljivo orožje, ki da bo ves svet ziušilo v prah in pepel.
Minkina skupina z možem in sinom je vsa utrujena in mokra prispela v vas pod goro. Tu so se odpočili in kmetica jim je dala toplega mleka in domačega kruha. Zgodaj zjutraj so odšli -mokri in spet utrujeni od težke hoje po zasneženih gozdovih -za njimi pa se je po njih sledovih prihuljeno vlekla švabska zver.
Tretji dan napornega marša, izmikanja in beganja pred Svabi se je skupina razdelila fe na manjše skupinice. Trije ali štirje borci se bodo lažje gibali in izmi-kali. Vsaka skupinica bo hodila svojo pot in tako mešala sledi zasledujočim Nemcem. Čim manjša bo skupina, tem lažje se bo prebijati iz obročev.
Minka, mož Vinko in sin Rado so tvorili svojo skupinico. Sami se bodo lažje znašli, lažje se bodo po potrebi tudi skrili. Najti bo treba skriven kraj, kjer bi se pošteno odpočili. Minkine ozeble noge so opozarjale, da dolge poti ne bo več zmogla.
Prispeli so v neko požgano bajto. Tu bo varno, so si mislili. Okupator se je tod že izdivjal, gotovo se ne 'bo več vrnil. Spo-čili se bodo.
V skedniu so si uredili bivak. Zveder bodo pa spet 51i naprej in motda bodo jutri rešeni te švab-ske obkolitve.
,,No, upajrao, da nam bo tu uspelo ujeti nekaj ur počitka," je dejala Minka svojemu možu in sinu. Morda!
A spati se jim ni dalo. Sedeli so.drug ob drugem, se tiščali, da jim je bilo topleje. Vsak izmed njih je premišljal, kaj jim bo pri-nesel naslednji dan.
Vsi trije so bili neznansko lačni. Saj so bili že več dni brez vsake hiane.
Vinko je od nekod prinesel snop slame in uredil ležišce.
Sami niso vedeli, kdaj so trdno zaspali.
Minka je v snu začutila, kako jo grabita dve tuji roki.
Iz ust se ji je izvil strahoten krik: ,,Nemci!"
Namah je bila budna. V kotu je zagledala moža in sina, oba brez orožja, z zavezanimi usti in rokami. Njihovi pogledi so se ujeli in vsa trpka resnica se ji je zaiezala v možgane: izgubljeni?
Ko je Svaba hotel Minki zve-zati roke, je skočila vanj in mu v zadnjem trenutku vsa besna za-sadila svoje nohte v njegovo za-buhlo lice. Optaskala je režečega se Švaba, da se mu je pocedila kii po obrazu. Komaj jo je zve-zal. Izpulil ji je skoraj vse njene lepe lase in z njeno glavo tolkel ob zid, da je škiopila kii vse na-okiog.
Vse tri so izmučene, prete-pene in krvave odvlekli v grapo. Tam so jih zverinsko pobili in jim prerezali vratove.
LUDVIK KUKAVICA