Iz naše vasice
(Pišc e.) I.
,am bi, kakor zopet k tebi! Gledal sem velikanska mesta, obiskoval prijazue ^jpnržiče, sprehajai se po malih in velikih vaseh, a srce pripeljalo rae je zopet nazaj v domačo vasico. Saj vender nimam ničesar občudovati — nekoliko malih hišie, katere so se razpovrstile, kakor da bi je veter znosil skupaj po rebru našega hribea, kateri pa tudi ni Triglav. in pa mala, bela cerkvica dobi se tudi ,še kje drugje in vender sem si želel le domov, le domov. A ko sem zagledal našo
vasico, oj tedaj zdelo se rai je, kakor da sem na visokej gori in da občudujem čarobno, povsem nezuano deželo in vender sem gledal le na ono nekoliko razsejanih hišic in na belo cerkvico, kar sem pa vže toliko in tolikokrat videl. In vender sem gledal rad in dolgo!
Hra, domači kraj je le domači kraj, ali ne prijatelji mladi? Saj ste morda tudi vže vi bili v bližnjem mestecu, katero v mnogem uadkriljuje vašo vas in vender niste li si želeli zopet nazaj? Človeka veže na domači kraj največ spominov, zato . mu je pa tudi tako ugoden in drag. Jaz vedno le tako mislim, da kdor ne ]jubi svoje domaee vasice, ne more ljubiti niti svoje domovine in misllm, da se ne-motim. Zapomnite si to, čitatelji moji Ijubi! •
Precej med prvirai hišami naše vasi, če ste prišli od zdolej, stala je, in še stoji -Eobasova lesena hiša. Mnogo spominov veže me na to staro, osivelo zgradbo, katera se kar zgubi mej visokimi tepkami in košatirai jablanami. Odkar pomnim, bival je ondii Eobasov Jože; možiček ni star ni mlad. Zarujavelo, skoraj začruelo nagubano lice bilo mu je vedno jednako in kadar sem ga videl, zvečil je tobak. To ravno ni lepa niti zdrava navada, tudi on ni bil ravno lep, vender bil mi je možiček mil. Kolikokrat pritekel sem ob poletnih večerih k njemu, ko je sedel.na drvih pred hišo in zvecil tisto strupeno rastlino in poslušal sem ga z nekira spo-štovanjem, ko mi je pripovedoval razne pripovedke. Gospodar m bil, tudi hlapec ne, le toliko vem, da je pri Eobasovih biral in tudj Eobasovo žirino paseJ. Dokier sem bil še manji, prinesel mi je večkrat kako malenkost iz paše domov, recimo: lepo pečeni klas, konopni korobač (bič) ali pa brinjevo ali brezovo bičišče, dru-gikrat pa zopet kakega dolgorogega rogaea, kateremu sera napra-vil voziček iz škatijice od žveplenek. ali pa tudi raladega k6sa, katerega sem hranil dofgo časa, dokler mi ni revfek ali poginil, ali pa zginil v požrešnem želodci sosedovega mačka. Pa saj mi ni nosil zatmtn, jaz sem mu pa donašal .ostanke smodek, katere sem pobral po svojemu očetu, ali pa pri drugih gospodih. Kratko malo bilo je mej nama staro prijateljstvo, katero se je pa utrdilo mnogo bnlje, ko sva postala tovariša.
To je bilo pa tako! Eobasov Jože bil je pastir, a jaz seni polagoma tudi pri-lezel do pastirske časti. To pa ni bilo tako lehko, ker se za to zahteva vže ne-koliko starosti, velikosti, samosvesti in pameti. saj stariši ne puste tako krtialu takega frkolinca. kakoršen sem bil jaz, samega od lii.se. Bil je namree velik korak v niojem življenji, ko sem postal iz brezposlenega, brezskrbnega otročaja, pastir naše lepe, rudeče-belo pisane liske — toraj nekaka oseba v našej družini. Oj da ste me videli, kako ponosno sem pokal tedaj za. našo lisko z bičem, ko sem jo gnal skozi vas. In kam naj bi se podal, ee ne na hribee, kjer je navadno pasel Eobasov Jože.
nVidiš ti ujega!" — dejal rai i&, smijoč se — nkako se drži, kakor kak star pastir. Pa menda vender ne greš naprej!" —
,,Oj ne, tu ostanem, tn pri vas! Bodeva se saj kaj pomenila" — hitel sem ponosno, kakor bi si bila jednake starosti.
wTo pa to" — mrmrljal je Jože, zvečil tobak in veselo vzprejel ostanke od smodek, katerih mu sem takrat prinesel precejšno število.
Lepo življenje sem imel na pasi poleg Eobasovega Jožeta. Vračal sem živino za njega m za-se, pletel biče, prinašal drva, da sva pekla krompir in turšico, poslušal pripovedke, a ko se je približalo zlato solnčeee vrhovom kočevskib. gora,
—~< 158 >¦.—
takrat sva gonila vsak svojo živino k deročej Kolpi in zvižgajoč in pokajoč z biči vrnila sva se ob mraku zadovoljna dornov.
Presrečni oni dnevi! Mala, živahna glavica polna domišljije, znala je še za drugi, čarobnejši svet, svet o katerem natn pripovedujejo narodne priporedke in bajke. In Jože, Eobasov Jože, ta stari, nagiibani, zarujaveli raožiček, kakor da bi se bil tudi on z raano odpotil v one čarobnejše kraje. Oba sva bila zadovoljna, oba srečna!
Tj& na hribec, kjer sva midva najveekrat pasla, priletele so večkrat vrane, posebno, ko je sosedna turšica zorela, da lepše ni mogla. Znate, kako sva ime-novala te sitne vrane? Nie drugače jih nisva zvala, kot turške kokoške. V duhu sva si ustvarila veliko turško cesarstvo, na daljnem, daljnem jutru, kjer solnce vzhaja in kamor priteče čez dolgo let ravno ta Kolpa, v katerej sva napajala midva najino živinico. Turški car je živel tudi v najinej domišljiji, ali le po onej sliki na vratih našega trgovčiča, katera je kazala bradatega, sivega Tnrka v rudečej obleki, z dolgo pipo v ustih in skledčico kave pred seboj, sedečega na dragocenem pregrinjalu prav po turško. On je stanoval v dragocenem zlatem gradu na bregu brezmejnega morja, in tja, mislirn, letele so tudi najine črno-sive kokoške, ko so se nazobale rumene turžiee. Pri nas so se odebelile, a potlej so odletele na Turško, tam so jih polovili. oskubli in dali tnrškemu cesarju za kosilo. Nu, 6e je turški cesar res tako strašen — mislil sem si — kakor je strašen na vratib. pri našem trgovčiži, oj tediij ne bi bilo pač nič nenavadnega, če bi kar najedenkrat pohrustal surovo vrano. Ead bi ga gledal, ali le od strani, ker če bi me pogledal, znam, da bi preeej umrl.
Se jednega dogodka iz  oniii  dnij  ne  bodern  pozabil.   Bil je pri nas tuji gospod. Po obedu prinesel je iz žepa raajhno usnijato posodioo, odprl jo, vzel droban papirček in tobaka,  kateri pa je bil tako lepo rumen in fino izrezljan, kakor re-zanci moje raatere, katere nam je napravila ob velikih praznikih, dejtil na papirček,        ¦ zavil nekako hitro, oslinil in lična smodčica je bila narejena. To mi je bilo povšeči.        8 Še onega popoludne zrezal sem nekoliko ostankov od smodek,  katere sem imel        I spravljene za Jožeta,  odrezal nekoliko pisalnega papirja, vzel žvepleuek,  pa hajdi        M na pašo malo preje, ko sem vedel, da še Jožeta ondii ne bode. Danes bodem pa tudi jaz gospod, dejal sem  ponosno, sedel v seneo, vzel zavitek in hitro zmotal malo smodčieo. Ees nii ni hotela slina precej držati, nazadnje mi se je pa vender posrečilo, zažgati nerodno skrpano smodčico. — nTo je veselje!" — vzkliknil sem in spustil nekoliko prav debelih dimov. — nHm,  baš tako pušim, kakor oni go-spod!" — pristavil sera in se stegnil po mehkej travi, kolikor sem bil dolg in širok.   Nu, moj ponos me je skoraj minil.   V glavi se mi je začelo tako nekako čudno vrteti, da h krati iiiseni videl ničesar in kar zaspal sem. Ne vem, če sem dolgo spal, ali ne, najedenkrat me nekdo rablo strese.
,,Ti si mi lep pastir, ti — tukaj smrčiš, da se zemlja trese — a krava dela kvaro."                                                                                                                 ^h
Bil je Jože.                                                                                                        H
,,Nikdar ne bom več pušil, nikdar več!" — vzkliknil sem in si mel zaspane       I oči. In še tedaj vrtelo se je vse okolo mene.                                         '                        <¦
BTi, pa pušil?" —                                                                                                 I
»Poskusul sem. tako kot 6m gospod!" — dejal sem iii povedal Jožetu ves dogodek.
n0j ti bedaček mali, ti!" — pokregal me je Jože in mi povedal, dajeono vse dragačen tobak in papir. Zdaj rai je bilo jasuo, saj je bil oni tobak tako lepo rumen, kakor cvetje.
Še več drugih dogodkov znal bi povedati iz najinega življenja ua paši, vender preobširno bi bilo, da vse naštevara. Povem naj le še jedenkrat, da mi je bilo ono življenje lepo, veselo.
Pasel sem še dolgo z Jožetom svojo lisko. Naposled sein pa moral zapustiti tudi njega in hribee in lisko. Bilo rui je težko, ali stariši so tako velevali, raoral sem v mesto.
Vsakega leta sem prihajal doraov na počitnice, vsakega leta obiskal sera svo-jega znanca Eobasovega Jožeta. Možiček je bil vedno jednak, ogorel, naguban, suh in zvečil je še vedno tobak, kakor poprej. Ko sem v .šolah vže nekoliko naprej zlezel. prinesel sem mu večkrat tudi po nekoliko zavitkov tobaka. To so bili prazniki v njegovem življenji.
Nekoč se je pa vže itak suhi Jože začel še bolj sušiti. Nič drugega ga ni bilo. kakor tista rujava koža in pa kosti. Zo je dihal, slišalo se je, kakor bi raz-tegoval kako staro hannoniko, nie mu ni dišalo, a tobak je še vedno zvečil. ,,Pusti tobak!" •— dejali so mu.
nEj tobaka pa ne, tobaka!" — migal je z glavo Jože.
Ob sv. Mihelu sem ga zadnjič obiskal. Prinesel sem mu pet zavitkov tobaka in ga vprašal, kako je?
,,Hm, prižla je smrt po te suhe kosti!" — dejal je in strastno stegnil roko po onera tobaku. — BŠe turške kokoške mi ne bi dišale" — pristavil je smijoč se. — ,,Le ta le tobak mi še tekne, ta le tobak." —
Poslovil sem se čez dobro uro.
Ob sv. Lukeži so mi pisali od doraa, da je urarl Robasov Jože — inoj stari znanec in prijatelj —--------                                                                                           

In tudi ti,  košata,  grčasta  črešnja tam na koncu Mihovega vrta še rasteš,            
cveteš in rodiš! Pač je dobro znal stari Miha, ko te je sadil in cepil za oni zlati pvigovor slovenski:
,,Jablane, hruške in druge eepč Cepi v mladosti za stare zobe."
Pač je pozobal vže marsikatero rudeeo črešnjo se svoje gojenke iu še jo bode, če poživi, ali ineui se vse tako zdi, da ga bodeš se prežirela, že te ne poruši zgodnji sneg ali pa kaka druga nezgoda zadene. In tudi jaz sem stari znanec tvoj, ali morda nu, mila moja evešnjiea? Ej, spoštujem te vže od nekdaj. Špoštujem pa še bolje tvoj rudeči sad. Ali ni rnordares? Se li se spoininaš onega dogodka? Še? Ali ne bi bilo morda bolje, če molčiva oba? Ej, pa saj se nama ne more nič več hudega pripetiti. Torej, da povem? — — —
Po šoli je bilo menda. Mežnarjev Tine, Šaškov Jurijček in jaz smo jo mahali poiiosno proti domu, saj ni bilo v šoli nič hudega,  ker smo dobro znali.   A pot
•¦<  1(50 >«-•—
nas je peljala naravnost mimo tebe, oj stara'črešnja. Zlato solnčece je uprlo va-te svoj zlati obrazek, poljubljevalo ti vsako peresce, a rudeče črešnjice so se zibale na dolgih pecljih in upirale v nas svoja cvetoea okrogla ličeea, kakor bi hotele reči: — „0 jej, kako smo sladke, kako smo zrele! Kar raztopile bi se v ustih!" —
A tudi mi smo to znali.
,,Joj, da nam je onih črešnjic!" — vzkliknil sem.
»Dišale bi!u
»Dišale, dišale, pa ne nam!"
»Zakaj pa ne nam, saj imamo mi tudi zobe in želodček!"
BVeste kaj, splezajmo gori, saj ni nobenega blizu in kaj za to, ee jih vsak kakih petdeset pozobljemo. Saj je črešnja polna, da ne raore biti bolje. Zlezimo gori!" —
»Zlezimo gori, zlezimo gori!"'— vpili smo dnig za drugim.
EJj, ali črešnja je bila visoka.   Kdo spleza g6ri?   Kdo drugi uego jaz?   To-
•   variša sta mi z združenerni  močmi  pomagala.   Prislonila sta se k deblu,  jaz pa
gori  na  njihov  hrbet,  potem. pa gori od veje do veje,  kakor veverica.   Prišedši
gori, trgal sera rudeče črešnje, deval jih v usta, v žepe in metal jih tovarišema doli.
nTo ni nič!" — oglasil se je zdolej .Šaškov Jurijček — ,,midva, ostaneva doli gladna, če ne bodeš več metal doli."
,,Moram vender tudi nase misliti!"
,,Ej, pa splezajva-še midva gdri!" —
In ni dolgo trajalo, bili srao vsi trije na čresnji iu zobali, kakor trije drozdi sladke črešnje. To so bile dobre, tnislil sem si, da jih ne bode nikdar dosti!
Kaj pa je to?
Začul se je šum ob raeji in pod žrešnjo je stai stari Miha se svojim kosma-tinčkom. Dobra žival je glasno lajala "in se vzpenjala na črešnjo, stari Miha držal je pa v roki dolgo brezovo šibo in pretil nam gori na črešuji.
nTorej sem vas vender jedenkrat ulovil, srakoperji vi nadležni, kdo yam je pa ukazal obirati moje črešnje, kdo ? Koliko pa dobite na dan ? Pridni ste pa res, pridni', kakor vidira; nii bodem pa tudi bolje plačal. Ali jo vidite?" — dejal je in zavihtel proti nam se šibo.
nVidimo jo, oče, vidimo, a tista ue bode za nas!" — zasrnijali srao se iiii poredneži gori na črešnji, dobro vedoč, da staremu Mihu njegove noge več ne pripnste, da spleza ua črešnjo. Odločili smo počakati na črešnji toliko časa, da se Miha naveliča eakati pod črešnjo, ali pa, da nas kak drug slučaj ne reši.
,,Za koga pa, če ne za vas?   Saj ravno za vas sem jo namazal.   To vam bodem hlače izprašil, saj je potreba.   Le berite čfešnje, le berite,  sladke so, jaz vas pa tu  doli počakam" — dejal je mož, šaljivo se vsedel v travo,  napolnil si   • pipo tobaka  in jo  počasi zažgal. — nSaj mi se nikamor ne mudi,  nikamor,  vi tiftki moji!" —
,,To ga imaš!" —
Kaj takega se nismo nadejali! Hitro nam je minul tek po črešnjah in šala. Pobegniti ni nam kazalo, kosraatinček in brezova Mba priklenila sta nas na drevo, a zopet na črešnji nisino lnogli ostati; kaj bi bilo doma, če nas ne bi toliko casa
bilo.   Treba je. z živino na pašo, a č*e nas o pravem času domov ue bode, znali
smo vže, kaj nas čaka. Tu šiba, doma šiba. Klek-naj se obesi, bolje jih je dobiti
sarao jedenkrat — in se udati staremu Mihu.
n^ume, saj nas ne bodete?" — zaeel sem jaz.                                                        ]
BJaz ne, nego moja roka" — smijal se je Miha.                                                      ;
,,črešnje so bile vender tako lepe, a mi lačni!" — nadaljeval sem s kolikor             '
mogoče milim glasom.
,,Saj je moja brežovka tudi lačna!" —.                   .                                                  '
BKume. saj me ne bodete preveč?" — vprašal sem, dobro vedoč, da nara
brezovka ne otide.
nSam6 toliko, da se bode poznalo!" —                                                  •               '
.„0 joj!" — vzkliknili smo vsi trije. — nA koliko dobi vsak?" —
,,Kolikor črešenj je pozobal!" —
,,Ubili bi nas! Kume, vsakemu dve mastni bode dosti!"
JPetnajst!"
nNe, kume, ne, to bi bilo preveč-! Tri!" —              .                                               ¦
»Deset!" —                                                                                                           MH
,,Ne, kume, dragi kume ne! Ne bodemo nikoli večl"                                      -J^B
,,Naj se pes obesi, vsak po stiri dobite, pa takoj doli!"                                            fl
BAJi ne bodete nikomur povedali!" —• ugovarjali smo, dobro vedoč. da do-             9
birao doma še jedenkrat mazila, ce izvedo stariši, da smo krali črešnje.                            I
,,Povedal pa ne bodem nobenemu, če bode le kosmatinček molčal."                         M
BPotem je pa vže dobro!" dejal sem jaz in se spustil pokorno prvi z črešnje.             I
MTu le semkaj stopi!" — dejal je stari Miha in postavil sem se poleg njega.             ¦
Moja  tovariša  sta  me  posnemala in  skoraj  smo se vsi trije prav pokorno             I
tresli pred našim sodnikom. — ,,Ti si na/večji tiček,  ti dobiš prvi,  pojdi sem!"
—• dejal je, iu jaz sem pristopil,  a raoje zakrpaue hlafiice. so prišle v prav ozko
dotika z brezovo šibo starega Mibe. Tako je bilo tudi s tovarišema.
nZa danes bode dosti jedna,  da-si ste jih več zaslužili, poredneži vi!   To,
kar ste danes storili, ni bilo v redu, to je bila tatvina in veste, da je krasti greh.             :
¦   Ali mi obljubite slovesno, da ne bodete nikdar ve<5 kaj takega storili?" —
nObljubujemo! obljubujemo!" —                                                                                ;
nI)obro, jaz vam verujem. Jutri po žoli pa pridite zopet k meni. Tako, zdaj
idite!" —
In šli smo povešenih očij.
Drugega. dne po šoli smo prišli k staremu Mihu. Ali uganete, kaj je bilo?
Šli smo na vrt k stai-ej erešnji.
nNa črešnjo zlezite in zobljite vi razposajenci, vi!   Saj  črešnje rad  darn,
samo krasti jih ne smete!" — smijal se je stari Miha. Bil je dober starček to. — Onega popoludne in pa tebe stara črešnja spomnil sem se  mnogokrat.  bila
sta mi dober nauk za vse moje življenje. Hvaležen sem varaa!                                          ,