Nalašč sem navedel ta lepi primer, da spoznamo, kako daleč se Koljcovov „ljudski" fatalizem loči od modernega, ki ima svoj temelj v nihilističnem svetovnem nazoru.
Ozreti se hočemo h koncu še na erotično stran Koljcove muze. Tako kot on ne opeva dandanes, ko je senzitivnost prodrla že v najgloblje mase, nihče čutne ljubezni. Majhne pesmi so to, do smeš-nosti naivne, neizrečeno preproste, a v njih plamti najgloblje čuvstvo. Če je mladenič v ljubezni žalosten, se razjoka nebo nad njim, vsa stepa lije solze, vsi gozdovi vedo o njegovi nesreči. Če je mladenka na žetvi otožna, počrni njen srp in tuguje z njo.
Dobro je dandanes brati take pesmi brez perverznosti in neukročenih strasti. Samo pesem, samo lirika z neodoljivo sugestivnostjo, a duša ti drhti ob takih verzih.
Tako tedaj. Opozoriti sem hotel na kmetskega poeta ob stoletnici njegovega rojstva. Spomenik iz brona mu stoji na voronežkem trgu. Lepšega si je sam postavil v svojih pesmih, ki ne umrjo, ker so z močnimi vlakenci pripete na grudo, iz katere so se rodile.
::::[iiniii:::: mali ::::n|||| ::::n
Solnce...
Zložil fldolf Robida.
1.
o je mrtvo vse krog mene, ko dih smrti sili vame — v srcu nekaj se uname, kar je silnejše kot smrt.
Tista sila je življenja, ki srce je prerodila, ki srce je prenovila, da vzcvetel je v meni vrt.
2.
Solnčni se žarki lomijo v vodi, Bog zaukaže: Mavrica bodi! Ljubezen je zlata mavrica bila — v solzah pekočih življenje je pila.
3.
Kakor goreče baklje žarijo v somraku gore, in tam prav daleč vstajajo teme . . . Pripela noč je zvezdo za zvezdo na nebo, da kmalu več prostora za nove tam ne bo. Miljoni trepetajo, cekini se bleste, a ena utonila se tja je za gore.
Dekle je zajokalo  — saj mislilo je nanj! Kaj zvezdam mar je naših prelestnih, žarkih sanj . . .
4.
Prišlo je solnce,
prišel dan,
s tisoč upi
posejan.
Srce je bilo
celica,
sedaj pa je
kapelica.
V njem zarja sreče
se žari
umrl je dan
disharmonij.
5.
Dolgo sem se branil solnca,
branil sem se solnčnih dni,
noč je bila moja ljuba
kot si danes, solnce, ti!
Duša, duša,
k solncu, h kralju
vse oživljajočemu!
Kje je smrt,
kje so grozote,
srcu upajočemu? —
Nič se več ne branim solnca,
solnce, ej, ti si junak!
Kaj mi smrt je? Ko v življenje
krepko stopa moj korak . ..
34*