FEST '90
TUDI
NAGRADA
Film Shirley Valentine spada v najnovejšo produkcijo in je na Fest je prišel z opozorilom, da hkrati polni dvorane tudi v Londonu. To je filmska priredba zelo popularne gledališke igre o štiridesetletnici, ki se upre dolgočasnemu vsakdanu. Film ni uspel preseči svoji gledaliških okvirov in je uspešen samo v tem, da sproži identifikacijo pri zelo široki publiki. Da tudi ta film nima nobene zveze z »renesanso«, dokazuje že režiserjev letnik rojstva: Lewis Gilbert se je rodil leta 1920, v svoji dolgi karieri pa je posnel tudi tri filme o James Bondu.
Chris Mengeš je bil direktor fotografije pri Misijonu in Poljih smrti. A world Apart je
njegov režijski prvenec, ki je leta 1988 bil nagrajen v Cannesu. Obvladanje fotografije pokaže Mengeš tudi v tem filmu, hkrati pa dobro postavi tudi otroški pogled na tragične dogodke v Južni Afriki iz leta 1963. Ravno otroški pogledi so bili velikokrat eksploatira-ni, toda Mengeš ne zdrsne v patetiko. Vsekakor film spada v tip produkcije, ki označuje prvo težnjo britanskega filma, to je konkuriranje ameriškemu filmu. Najboljši film je bil britanski film iz leta 1987, For Queen and Country, ki je edini pokazal, da tudi druga težnja ima svoje nadaljevanje. Zanimivost je v tem, da je ta film britansko-ameriška koprodukcija. Film je re-žiral Martin Stellfman, ki ne prihaja samo s televizije, ampak je pred tem delal kot scenarist (film Quadrophenia). Stellmmanov film sledi atmosferi filmov Stephena Frearsa. Rasne nemire, ki jih je Frears poskušal predstaviti v filmu Sammy and Rose get laid, je Stellman še bolj izdelal, saj jih je enakovredno vključil v zgodbo o temnopoltem fantu, ki se vrne s Falklandov. Film je zgodba o nasilju. Samo institucionalizirano, policijsko nasilje lahko legalno deluje, hkrati pa se lahko sklicuje na svojo odrešiln vlogo. Festov prikaz britanske »renesanse« je predvsem potrdil Frearsovo mnenje, da je govorjenje o njej neumnost. Najbolj zanimiv pa je bil pogled na povezavo filma in televizije. Televizija, se kljub vsem dobrim namenom in poudarjanju pomoči, ki jo nudi filmu, težko odreka monopolu. To je še posebej zanimivo za Veliko Britanijo, ki je v osemdesetih letih pokazala nekaj uspešnih rezultatov te povezave. To je vsekakor bolj pomembno kot dokazovanje, če je »renesansa« reklamni konstrukt ali karkoli drugega.
34
nerina kocjancic
Novica je bila kratka, kajti v njej sta se pojavili samo dve filmski imeni, vendar takšna, da si jo moramo pobliže ogledati, kajti v njej se zrcali del jugoslovanske filmske zgodovine in geslo, znano kot »praška filmska šola. Na minulem beograjskem Festu je režiser Aleksander Petrovič izročil znanemu češkoslovaškemu režiserju in upokojenemu profesorju Elmaru Klosu Odlikova-
2e jugoslovanske zastave z zlatim vencem, eškoslovaški režiser si je to priznanje vsekakor zaslužil, saj je od vojne sem, krepko, čeprav samo posredno posegel v usodo jugoslovanske kinematografije, ko je v šestdesetih letih pripeljal iz Beograda dva študenta, »poskusna kunca« na znamenito filmsko šolo FAMU ter jima omogočil, da sta se naučila filmsko misliti, da sta obvladala dramaturgijo scenarija in režije. Prvi je bil sin takratnega direktorja jugoslovanske kinoteke - Srdjan Karanovič, drugi pa sin dveh znanih gledaliških in filmskih igralcev - Goran Markovič. Dve leti za njima so prišli v Prago še Goran Paskaljevič iz Beograda, Lordan Zafranovič iz Splita in rajko Grlic iz Zagreba ter nekaj let za njimi tudi Emir Kusturica iz Sarajeva. Fantje so začeli študij v trenutku, ko se je češkoslovaški novi film uspešno predstavil domačemu gledalcu in začel pobirati priznanja na tujih mednarodnih filmskih festivalih. Bil je to čas, ko je dobil prav film Jana Kadarja in Elmara Klosa Trgovina na promenadi ameriškega oskarja za najboljši tuji film. Bilo je to leta
1965	in češkoslovaška kinematografija je ta uspeh ponovila čez dve leti, ko je dobil oskarja mladi režiser Jiri Menzel za Strogo nadzorovane vlake. (Zanimiv je podatek, da je bil naš režiser Aleksander Petrovič kar dvakrat zapored nominiran za oskarja in da je dvakrat skupaj s češkimi avtorji pričakoval tisti usodni trenutek, ko je eden od režiserjev dobitnik, štirje pa so razočarani. Saša Petrovič je bil prvič nominiran za oskarja leta
1966	in to za film Tri, Miloš Forman pa za film Plavolaskine ljubezni - oba sta ostala praznih rok, kajti oskarja so prisodili francoskemu filmu Moški-ženska Clauda Lelouc-ha. Leto dni kasneje je bil Aleksander Petrovič nominiran za film Zbiralci perja, oskarja pa je dobil že omenjeni Jiri Menzel. Kasneje pa se je z oskarji okitil tudi Miloš Forman, samo mi smo ostali brez njega, če ne računamo Vukotičevega oskarja za risani film...)
Ta isti Aleksander Petrovič je bil po vojni prvi jugoslovanski študent, ki je študiral v Pragi filmsko akademijo, vendar je moral študij po letu dni prekiniti in zaradi inform-biroja leta 1948 zapustiti Prago... Filmska dvojica, znana kot »K & K« torej Klos in Kadar sta sodelovala skupaj vse do leta 1968, ko je Kadar emigriral v New York, posnel tam in v Kanadi dva celovečerna filma in televizijsko oddajo ter leta 1979 umrl v Los Angelesu. Njegov pepel so stresli v Tihi ocean, kar je bila režiserjeva poslednja želja, povezana z grenkim spoznanjem neprostovoljnega emigranta, ki v tujini ni mogel delati tako dobro kot doma. Elmar Klos - januarja letos je praznoval
osemdesetletnico - se je že v rosni mladosti spoznal s pisateljem Vladislavom Vančuro, v tridesetih letih je postal scenarist in režiser reklamnih filmov pri Batovem filmskem oddelku v Zlinu. Po vojni je imel več visokih funkcij v organizaciskem aparatu češkoslovaškega filma. Leta 1948 je prišel na Bar-randov in na začetku petdesetih let sta skupaj z Janom Kadarjem posneli svoj prvi film Ugrabitev. Kasneje sta posnela satirično alegorijo Tri želje, ki pa je bila za takratni čas preveč kritična in so film obsodili revizionizma, čeprav je biio jasno, da sta avtorja pokazala svojo ustvarjalno mojstrstvo in politično zrelost, zaradi katere so ju za celih pet let izolirali iz javne dejavnosti. Ponovno sta snemala v začetku šestdesetih let. Bi! je to uspešen, moderno zamišljen film Smrt se imenuje Egnelcher. Za njim sta nastala Trgovina na promenadi pa film Obtoženi. Potem je postal Elmar Klos profesor na FAMU, s Kadarjem sta pisala scenarij za film Boj z močeradi po romanu Karla Capka, vendar sta načrt odložila in začela snemati koprodukcijski film Otož-nost imenovana Anada. Prihod armad varšavskega pakta je snemanje prekinil. Kadar je neprostovoljno odšel v Ameriko in njuno ime se ni smelo več pojaviti v javnosti. Sele lani je začel Klos svojo javno dejavnost: najprej mu je izšla drobna knjiga z naslovom Dramaturgija je, kadar... obenem je začel sodelovati kot režiser na filmu svojega študenta s FAMU Sirijca Morisa Isse, s katerim dokončuje alegorični znanstveno-fantastični film Bizon. Pred kratkim pa so mu ponovno ponudili katedro režije na FAMU, kar pomeni, da se njegova ustvarjalna pot kljub visoki starosti še ne bo končala. Elmar Klos je pred dnevi rekel v pogovoru za praški literarni tednik Kmen,daje dvajset minulih let iznakazilo češkoslovaško kinematografijo. Film je zgubil ljudi: eni so emi-grirali, drugi niso smeli delati, nekateri so umrli. Tisti, ki so ostali, so delali v nemogočih razmerah, pod različnimi političnimi pritiski in de moral izirajočo cenzuro. Leta 1988 je Elmar Klos v mesečniku Film in čas okarakteriziral vsakega od jugoslovanskih študentov na Famu in priznal, kako ga je Lordan Zafranovič povabil k sodelovanju, da bi skupaj posnela film, vendar do tega nikoli ni prišlo. Kaže, da mu bo tokrat uspelo s sirskim študentom.
V že omenjeni knjižnici Dramaturgija je, kadar... pa je znani filmski pedagog -njemu se imamo zahvaliti za pet jugoslovanskih režiserjev, ki znajo svoj posel in so uspeli doma in v tujini - zapisal, da je dramaturgija v kontekstu filmskega ustvarjanja - obrt, izobrazba, ustvarjalni občutek, predvsem pa »dober nos« lovskega psa -oziroma smisel - za filmsko snov, za filmsko videnje, za filmsko nadarjenost. Vsekakor preprosta resnica, ki bi si jo veljalo zapomniti.
branko somen