Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49, 1996, s. 219 - 247 
GDK907 +916 
NASPROTJA V GOZDU 
Katarina GROZNIK• 
Izvleček 
Gozd je omejen naravni vir, zato številne potrebe, zahteve in želje ljudi niso uresničljive. 
Nasprotja v gozdu izvirajo iz različnih interesov Nastajajo na ravni ciljev in ukrepov, 
izražena so ob vprašanju zunanjih vplivov na gozd, namembnosti zemljišča, rabe gozda 
in načina gospodarjenja z njim. Osnovna načina reševanja nasprotij sta politični in 
gospodarski. Pri političnem gre za informacijske, finančne in pravne ukrepe in· osnovne 
usmeritve gozdarstva, pri gospodarskem pa za uporabo zakonitosti trga, v zadnjem času 
tudi za nelesne dobrine gozda. Nasprotja v gozdu pomembno vplivajo na gospodarjenje 
z gozdovi. 
Ključne besede: večnamenska vloga gozda, interes, nasprotje, gospodarjenje z gozdom, 
gozdarska politika 
CONFLICTS IN THE FOREST 
Abstract 
Since forest is a restricted natura! resource, numerous human needs, requirements and 
requests cannot be fulfilled. Conflicts in the forest arise from different interests regarding 
objectives and measures, and questions concerning the impact on forests, intended 
purpose of land, use of forest and method of forest management. There are two basic 
ways of solving such conflicts: political and economic. While the former concerns 
informational, financial and legal measures and basic forestry policy, the latter involves 
the use of market mechanisms, recently also for non-wood goods of the forest Conflicts 
considerably affect forest management 
Key words: multiple-use forest, interest, conflict, forest management, forestry po/icy 
• dipl. ing. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO 
220 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
VSEBINA 
1 UVOD ............................................................................... 221 
2 NASPROTJA V GOZDU ................................................... 221 
3 REŠEVANJE NASPROTIJ ............................................. 228 
3.1 Splošno o reševanju nasprotij v gozdu ............................. 228 
3.2 Večnamensko gospodarjenje z gozdom ........................... 231 
3.3 Omejitve lastnikov gozdov ................................................ 235 
3.4 Uporaba tržnih mehanizmov ............................................. 238 
4 SKLEPNE UGOTOVITVE. ............................................... 242 
5 POVZETEK ...................................................................... 243 
SUM MARY ....................................................................... 244 
VIRI. ................................................................................. 245 
1 UVOD 
221 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
Življenje gozda že dolgo ne sledi več le naravnim zakonitostim. Človek s svojim 
načinom življenja od pradavnine vpliva nanj. Pomen gozda za ljudi se spreminja 
skozi čas, skozi prostor, od človeka do človeka. Zahteve in pričakovanja ljudi do 
gozda so v današnjem času vse bolj pestre in glasne, kritike so ostrejše. Med 
različnimi uporabniki gozdnega prostora prihaja do nasprotij. Za gozdarje, ki jim 
je zaupana skrb za gozdove, je pomembno, da nasprotja v gozdu poznajo in jih 
pomagajo reševati. 
V strokovni gozdarski literaturi je mogoče pogosto zaslediti omenjanje nasprotij 
in konfliktov v gozdarstvu. Nasprotja v gozdu so oprijemljivo izražena predvsem 
v primerih, kot je gradnja gozdne ceste ali zavarovanje gozdnega predela. Za 
spoznavanje nasprotij na različnih ravneh in njihovega vpliva na razvoj 
gospodarjenja z gozdovi so pomembna teoretična razmišljanja. 
2 NASPROTJA V GOZDU 
Latinska beseda conflictus pomeni udar, boj, spopad. Konflikt je težaven položaj, 
ki izvira iz trčenja nasprotnih pogledov, interesov, želja, zahtev posameznikov 
ali skupine ljudi, kar lahko vodi v spor. Nasprotje je nekaj, kar se v nečem 
bistvenem popolnoma razlikuje od drugega. Nasprotje pomeni obstoj različnosti, 
konflikt pa že zaostritev položaja, spor, spopad. 
Nasprotja v gozdu lahko opredelimo kot različne potrebe, zahteve in poglede 
ljudi na gozd in gospodarjenje z njim. Konflikti v gozdu so nasprotja, ki so 
zaostrena in prerasejo v spor med zagovorniki različnih ravnanj in stališč. 
Drugi izrazi za nasprotja in konflikte v gozdarski literaturi so še problemi, težave, 
ovire, sporna vprašanja. 
Ljudje smo različni in tako so nasprotja stalen spremljevalec medsebojnih 
odnosov. Nasprotja so lahko vir družbene preobrazbe, če jih uspe uravnavati in 
nadzorovati (GLUCK 1993). Tudi sociolog DAHRENDORF (1990) vidi v 
nasprotjih vir napredka v smeri civiliziranosti in svetovne civilne družbe. 
Korenine modernega socialnega konflikta so v politični demokraciji, tržnem 
222 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
gospodarstvu in družbi samozavestnih državljanov. Državljani imajo možnost 
udeležbe pri odločanju o javnih zadevah. Pri tem gre za pravice in ponudbo. 
Ljudje imajo pravico pristopa do nekaterih stvari (npr. volilno pravico, pravico 
prostega gibanja po gozdu), pri ponudbi pa gre za izbor stvari bolj iz 
količinskega, ekonomskega vidika. Ponudba je lahko povečana v okviru 
gospodarske rasti, pravice se lahko povečajo s prerazporeditvijo; kar eni 
pridobijo, temu se morajo drugi odpovedati. Zaradi tega pa že nastajajo 
nasprotja. 
Upravljanje z naravnimi viri je danes področje v družbi, ki je polno nasprotnih 
interesov, zmede in negotovosti. Znotraj tega področja narašča tudi skrb javnosti 
za gozdove, ki ustvarja pritisk na cilje upravljanja in spremembe pri pomenu 
gozda. CLARK s sodelavci (1992) ugotavlja povečane pritiske javnosti na 
gospodarjenje z gozdovi v Severni Ameriki. 
Naravne zakonitosti delovanja gozdnih ekosistemov so že v osnovi različne od 
zakonitosti kakršnekoli rabe gozda. Gozdni ekosistem kot celota teži k notranji 
stabilnosti, pri rabi gozda pa gre navadno za maksimiranje dohodka iz gozda in 
zasledovanje določenih učinkov gozda. 
Načrtno gospodarjenje z gozdovi na načelu trajnosti je nastalo zaradi potreb po 
reševanju konflikta med lesno rabo gozda in trajnim obstojem gozdnega 
ekosistema. 
Nasprotja v gozdu so neločljiv del družbenih sprememb. Osnovno nasprotje v 
gozdu je v razlikah med pričakovanji družbe do gozdov in dejanskim 
gospodarjenjem z gozdom. Nasprotja pogosto nakazujejo, da potrebuje 
dosedanji način gospodarjenja spremembe. Nov pristop v gozdarstvu bi moral z 
vidika nasprotij v gozdu vsebovati boljše razumevanje različnih družbenih potreb 
in vrednot in zagotoviti, da bodo vključene v proces načrtovanja in odločanja. 
Zanimivi so izsledki severnoameriške raziskave o spornih vprašanjih pri 
gospodarjenju z gozdovi (JAKES s sod. 1990). Gozdarji državnih gozdov ZDA 
so po delfski metodi navedli najpomembnejša sporna vprašanja v gozdarstvu za 
obdobje naslednjih 10-15 let. S sintezo odgovorov in njihovim dodatnim 
razvrščanjem po pomenu z anketo so raziskovalci sestavili naslednji seznam 
problemov v gozdarstvu: 
223 
Groznik, K.. Nasprotja v gozdu 
1. zakonodajni in politični izzivi pri gozdarskem načrtovanju in odločanju, 
2. povečevanje konfliktov in polarizacija stališč med različnimi uporabniki 
gozda, 
3. nasprotja med lokalnimi in nacionalnimi interesi in prioritetami, 
4. neskladja med načrtovanimi prioritetami in prioritetami, določenimi z 
namenskimi denarnimi sredstvi, 
5. povečan pritisk na načrtovanje in gospodarske ukrepe, 
6. zmanjšanje obsega sredstev za gospodarjenje z državnimi gozdovi ob 
sočasno vedno številnejših zahtevah po kakovostnejšem gospodarjenju, 
varstvu narave ipd., 
7. usklajevanje učinkovitosti načrtovanja in stroškov za proces načrtovanja, 
8. plačevanje vstopnine za uporabnike in s tem kritje nekaterih stroškov (npr. 
rekreacija v gozdu), 
9. škodljivi vplivi določenih rab, legalnih in ilegalnih, na stanje gozdov (npr. 
vožnja z vozili zunaj določenih poti), 
1 O. težave, povezane s stičnimi območji divjine, stanovanjskih in urbanih 
površin, 
11. povečana vloga gozdov pri oskrbi z vodo. 
Med navedenimi problemi prevladujejo tisti, ki so kakorkoli povezani s stiki z 
ljudmi. Štirje od petih najpomembnejših problemov so povezani z reševanjem 
nasprotij. Rezultati raziskave kažejo, da se gozdarji zavedajo, da se bolj 
spoznajo na fizično gospodarjenje z gozdovi kot na soočanje z zahtevami in 
pričakovanji ljudi. 
Po primerjalni raziskavi o nasprotjih v gozdu v nekaterih zahodnoevropskih 
državah in v ZDA (HELLSTROM / REUNALA 1995) so procesi potekali podobno 
in skoraj sočasno. Avtorja raziskave sta obravnavala predvsem nasprotja med 
interesi varstva narave, rekreacije in pridobivanja lesa v obdobju od leta 1950 do 
leta 1983, ki so dobila odziv v javnih kritikah gozdarstva. 
Zanimiv je prikaz nasprotij v okviru širših družbenih sprememb. Pritisk na gozd v 
60-ih in 70-ih letih je bil posledica gospodarske rasti, ki je vplivala na večjo 
učinkovitost pri izkoriščanju gozdov, na poškodovanost okolja in strah pred 
pretirano izkoriščenostjo naravnih virov. na povečan življenjski standard ljudi in 
s tem na obseg rekreacije. 
224 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
Poleg gospodarske rasti so bila vplivna tudi znanstvena poročila o stanju narave 
in svetovno leto narave 1.1970. Na intenzivnost nasprotij je vplivala tudi hitrost 
sprememb v gozdarstvu. V državah najhitrejših sprememb na Finskem, 
švedskem, v ZDA in Franciji so bili konflikti najostrejši. Spremembe v Nemčiji in 
na Norveškem so potekale v daljšem obdobju in konflikti so bili blažji. 
V posameznih državah so bili pomembni dejavniki za vrsto in trajanje nasprotij 
še izoliranost gozdarstva, pomen gozdov za nacionalno gospodarstvo, kulturna 
vloga gozdov, hitrost družbenih sprememb, obstoj skupnih interesov gozdarstva, 
rekreacije in varstva narave. 
Navidezen mir v poznih 70-ih letih je bil po eni strani posledica večjega pretoka 
informacij iz gozdarstva v javnost, po drugi strani pa ekonomske recesije in 
večjega upoštevanja naravnih dejavnikov pri izkoriščanju gozdov. V 80-ih letih 
so postale razprave o gozdarstvu znova intenzivnejše. Porabniki in mediji so se 
pričeli bolj zanimati za vplive gozdarstva na okolje. Nekatere gozdarske teme so 
dobile mednarodne razsežnosti. 
Z navedeno raziskavo o nasprotjih v gozdu in njenim nadaljevanjem za obdobje 
od leta 1983 do danes, ki še poteka, avtorji zasledujejo razvoj in vrste nasprotij 
in analizirajo, kako se nasprotja odražajo v spremembah gozdarske politike in v 
dejanski rabi gozdov. 
Pri razmišljanju o pomenu nasprotij je pomembno poznavanje različnih 
interesov. Razčlenimo jih lahko na posredne in neposredne, materialne in 
nematerialne, gospodarske in negospodarske, ekonomske, socialne in ekološke, 
zasebne in javne, kratkoročne in dolgoročne, pretekle, sedanje in prihodnje 
interese. 
Poleg vrst interesov so pri analizi nasprotij pomembni še nosilci interesov. V 
primeru gozda bi lahko opredelili dva glavna nosilca interesov: lastnike gozdov 
in preostalo družbo. V idealnem primeru si interesi med obema poloma ne 
nasprotujejo ali so enaki, pogosto pa so med seboj konkurenčni (GLUCK 
1994/a). Družbeni interesi so lahko povezani s proizvodnjo lesa, varstvom 
narave, turizmom, rekreacijo, lovom idr. Za reševanje nasprotij je pomembno 
vedeti, kako so nosilci interesov organizirani in kako delujejo navzven v odnosih 
s predstavniki drugih interesov. Interes države za ohranitev in krepitev gozdov je 
225 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
lahko izražen z gozdarskimi javnimi ustanovami. Lastniki se med seboj 
povezujejo v zadruge, združenja, društva. Naravovarstveniki zastopajo svoje 
interese v naravovarstvenih organizacijah, ki so lahko vladne ali nevladne. V 
razvitem zahodnem svetu in tudi pri nas je vedno bolj znana udeležba javnosti 
pri odločanju na področju varstva narave v obliki državljanske pobude. Lovci so 
povezani v lovskih organizacijah. Za zastopanje turističnih interesov obstajajo 
turistična združenja. 
Konflikti, ki izvirajo iz konkurenčnih interesov, so v politični praksi imenovani 
politični problemi. Interesi se dejansko konkretno izrazijo predvsem ob določenih 
problemih (npr. ob problemu divjadi, visoki stopnji onesnaženosti zraka). 
Po GLUCKU (1994/a) je naloga gozdarske politike urejanje treh problemskih 
področij. Gre za področja: 
1. konkurenčnih ekonomskih interesov do gozda, 
2. konkurenčnih ekonomskih in ekoloških interesov do gozda, 
3. konkurenčnih ekonomskih in socialnih interesov do gozda. 
Za ta področja političnih problemov je značilno, da so vir nasprotij, da gre za 
omejenost oz. pomanjkanje nečesa (npr. pri objedanju divjadi gre za 
pomanjkanje nepoškodovanih sestojev} in da obstaja potreba po zakonskih 
rešitvah teh problemov. 
Preglednica 1 Konkurenčnost interesov v gozdu 
Table 1: Competitive interests in the forest 
Interesi v gozdu EKONOMSKI EKOLOŠKI SOCIALNI 
EKONOMSKI + + + 
EKOLOŠKI + ? ? 
SOCIALNI + ? ? 
Dejstvo, da so ekonomski interesi v večini držav za gozdarstvo trenutno 
najzanimivejši, ne pomeni, da ni nasprotij znotraj ekoloških in socialnih interesov 
ter med njimi. Tudi ta nasprotja že obstajajo, morda bodo postala aktualnejša v 
prihodnosti (preglednica 1). 
226 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
Nasprotna stališča so sestavni del osnovnega postopka gozdarske politike A 
političnega ciklusa ("forest policy cycle"). Nasprotja cel potek sprožijo (GL0CK 
1994/a, ELLEFSON 1992). Pregled o raziskavah gozdarske politike v Evropi 
(HYTTINEN / SOLBERG 1995), ki so potekale v času 1993/94, kaže, da je bil 
pomemben dejavnik pri izbiri raziskovalnih tem povečana okoljevarstvena 
zavest ljudi. Kar nekaj projektov, zlasti v srednji Evropi, raziskuje vedno 
številnejše vrednote in preference različnih interesnih skupin v povezavi z 
večnamenskim gospodarjenjem z gozdom. 
Gozdarstvo in varstvo narave sta bila od nekdaj tesno povezana. Gozdarji, ki so 
razvili še danes priznana načela, pomembna za varstvo, nego in trajno rabo 
gozda, so bili glede varstva narave pred svojim časom. Danes sta varstvo 
narave in gozdarstvo pogosto nasprotnika. V ŠVICARSKEM ZDRUŽENJU 
GOZDARSTVA (1990) pri trenjih med gojenjem gozdov in varstvom narave in 
krajine ločijo: 
1. osnovna soglasja, 
2. osnovna nasprotja na ravni ciljev, 
3. osnovna nasprotja na ravni ukrepov . 
POGAČNIK (1994) v prispevku k strokovnemu srečanju "Nasprotja v gozdnem 
prostoru in njihovo razreševanje" prikaže nasprotja kot škodljive vplive na 
gozdni ekosistem. Nasprotja gozdni ekosistem slabijo, ogrožajo ali vplivajo nanj 
uničujoče. Nasprotja nastajajo pri gozdnem gospodarjenju, sočasni rabi 
gozdnega prostora, kot posledica zunanjih vplivov in različnih posegov v gozdni 
prostor. 
Prikaz je zamm,v, ker avtor ne postavlja nasproti dveh nosilcev interesov, 
temveč gozdni ekosistem in vse škodljive vplive nanj. 
KROTI (1991) v študiji o konkretnem primeru protesta ljudi ob gradnji gozdne 
ceste v dunajskih primestnih gozdovih deli nasprotja v: 
- ekološka, 
- ekonomska, 
- socialna. 
Ekološka nasprotja nastanejo zaradi nasprotnih ekoloških ciljev (npr. ohranitev 
gozda, zaščita brežin, varstvo biotopov ipd.). Ekonomska nasprotja izvirajo iz 
227 
Groznik, K: Nasprotja v gozdu 
različnih gospodarskih interesov {npr. donosi iz proizvodnje lesa, finančna 
sredstva za varstvo narave). Socialna nasprotja so neposredno povezana z 
ljudmi (npr. različni cilji rekreacije v gozdu ali sovražen odnos do nosilca 
nasprotnih interesov). 
V omenjeni študiji je pomembna še členitev nasprotij na dejanska in navidezna. 
Navidezna nasprotja nastanejo, če udeleženci na podlagi napačnih in 
nepopolnih informacij mislijo, da poznajo nasprotne interese, ki jih v resnici ni. 
Naravovarstvenik, ki misli, da mora zavarovati gozd pred uničenjem zaradi 
gozdarske rabe, se lahko bori proti navideznim nevarnostim, ki nimajo nič 
skupnega z interesi gozdarstva. 
Avtorju členitev nasprotij omogoča podrobno analizo primera in iskanje rešitev 
za usklajevanje nasprotnih stališč protestnikov in lastnika gozda. 
Dosedanje navedbe in razmišljanja delno osvetljujejo nasprotja v gozdu in njihov 
pomen pri gospodarjenju z gozdovi. Strnjeno lahko nasprotja v gozdu 
razčlenimo glede na: 
NASPROTNE INTERESE: 
1. zasebne in javne, 
2. gospodarske in negospodarske, 
3. materialne in nematereialne, 
4. ekonomske, ekološke in socialne, 
5. kratkoročne in dolgoročne, 
6. pretekle, sedanje in prihodnje. 
RAZLOG NASTANKA NASPROTIJ: 
1. zunanji vplivi na gozd, 
2. namembnost zemljišča, 
3. raba gozda, 
4. gospodarjenje z gozdom. 
RAVEN NASTANKA NASPROTIJ: 
1. raven ciljev, 
2. raven ukrepov. 
228 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
ZNAČAJ NASPROTIJ: 
1. navidezna nasprotja, 
2. dejanska nasprotja. 
IZRAŽENOST NASPROTIJ: 
1. prisotna, vendar neopazna in nezaostrena nasprotja, 
2. zaostrena nasprotja, 
3. konflikti. 
3 REŠEVANJE NASPROTIJ 
3.1 Splošno o reševanju nasprotij v gozdu 
Veliko raziskav potrjuje, da je pri odločitvi za gozdarski poklic pomembna želja 
po preprostem in mirnem delu v gozdu in z gozdom (KENNEDY 1985). KOCH in 
KENNEDY (1991) pa vidita gozdarje sedanjosti in prihodnosti prav v vlogi 
reševalcev nasprotij ("conflict managers"). Spremembe v družbi nakazujejo tudi 
novo definicijo gozdarstva kot urejanje gozda na način, ki zagotavlja izpolnitev 
večnamenskih zahtev do gozda v zadovoljivi sestavi in obsegu za sedanje 
porabnike in sočasno zaščito učinkov gozda in možnosti rabe za prihodnje 
rodove. CUBBAGE (1991) meni, da je potrebno dobro raziskati vse možnosti za 
reševanje nasprotij. Gozdarji morajo pri tem prevzeti vodilno vlogo, če zares 
želijo biti gospodarji in skrbniki gozdov in ne le tehnično osebje pod nadzorom 
drugih državljanov, strokovnjakov ali politikov . 
Obstajata politični in gospodarski način reševanja nasprotij v gozdu. Po 
CUBBAGU (1993) je tretja pot še v medsebojnem pogajanju nasprotnih strani. 
Vsak izmed načinov reševanja nasprotij ima svoje prednosti in slabosti. V praksi 
gre za uporabo kombinacije različnih deležev vseh treh pristopov glede na 
posebne okoliščine nekega problema, ki ga različna nasprotja sprožijo. 
Pri političnem načinu reševanja nasprotij v gozdu oz. zakonodajnih rešitvah gre 
za uporabo številnih ukrepov (FREYTAG 1988, GLUCK 1994/a). 
Tiso: 
1. INFORMACIJSKI: 
izobraževanje, 
svetovanje, 
načrtovanje, 
stiki z javnostjo, 
- simbolične nagrade ipd. 
2. FINANČNI: 
subvencije, 
davki, 
odškodnine ipd. 
3. PRAVNI: 
- zapovedi, 
- prepovedi, 
- dovoljenja ipd. 
229 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
Pri gospodarski različici reševanja nasprotij pa gre za uporabo mehanizmov 
trga, zakona ponudbe in povpraševanja. V gozdarstvu je predmet menjave 
večinoma le les. 
Problemi zaradi nasprotnih interesov se lahko rešijo tudi z zamenjavo lastnika. 
Zunanje učinke iz konfliktnih interesov rab namreč lahko internalizira lastnik sam 
(npr. mesto Dunaj je lastnik velikega deleža primestnih gozdov in gozdov za 
zaščito vodnih virov, naravovarstvena organizacija WWF v Avstriji je sprožila 
akcijo nakupa gozdov za zaščito narave ob Donavi) (GLUCK 1995/b). 
Poleg navedenih načinov za reševanje nasprotij, so rešitve vgrajene v celoten 
način gospodarjenja z gozdom in celo v gozdarskih načelih. 
GAŠPERŠIČ (1987) vidi izhod iz nasprotij, ki nastajajo v gozdu zaradi vedno 
številnejših zahtev po ustreznejšem zagotavljanju nematerialnih funkcij gozdov 
in sočasnem nezmanjšanem pomenu lesa in povečani ogroženosti gozdnih 
ekosistemov, v večnamenskem gospodarjenju z gozdovi. To pa ne sme ostati le 
na deklarativni ravni, temveč mora doseči stvarno uresničitev v usklajenosti 
celotnega sistema gozdnogospodarskih ukrepov v gozdu. 
230 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
Osnovna rešitev nasprotij v gozdu so po mnenju gozdarjev ŠVICARSKEGA 
ZDRUŽENJA GOZDARSTVA (1990) večnamenski, sonaravni gozdovi. 
Tudi člani AVSTRIJSKEGA ZDRUŽENJA GOZDARSTVA (1993/a,b) (v 
združenju so lastniki večjih gozdnih posestev in gozdarji) vidijo rešitev za vedno 
številnejše zahteve nelastnikov v večnamenskem gospodarjenju z gozdom. 
Hkrati pa zastopajo stališče, da je najsprejemljivejša različica reševanja vedno 
ostrejših nasprotij pri rabi gozda tržna valorizacija neproizvodnih učinkov gozda. 
Okvirne pogoje za to mora zagotoviti družba. Za učinkovito večnamensko 
gospodarjenje z gozdom mora biti lastnik motiviran. 
NIESSLEIN (1980) vidi dve strategiji za obvladovanje konfliktnih situacij: 
1. gospodarjenje z gozdom na način "največjega skupnega imenovalca", ki 
upošteva vse zahteve do gozda in jih medsebojno usklajuje; 
2. analiza in ovrednotenje nasprotnih interesov, finančni ukrepi za njihovo 
reševanje. 
Po GLUCKU (1987) so se osnovna štiri načela v gozdarstvu, ki sta ju leta 1975 
opredelila zakonca Duerr, razvila za urejanje gozdarskih problemov. Vsebovana 
so v gozdarskem sistemu vrednot, zakonodaji in izobraževanju. 
Gre za načela : 
1. prednosti proizvodnje lesa, 
2. trajnosti, 
3. dolgoročnosti, 
4. prednosti gozdarskega strokovnega znanja. 
V preteklosti so se ta načela dobro obnesla pri reševanju gozdarskopolitičnih 
problemov. Problemi pa se spreminjajo in z njimi tudi načela. Prednost 
proizvodnje lesa je vedno bolj vprašljiva. Načelo trajnosti je razširjeno na 
celoten ekosistem in ne le na donose lesa. Načelo dolgoročnosti je značilno za 
gozd in gozdarstvo z vidika gozdne proizvodnje in sprememb v gozdnem 
ekosistemu, medtem ko v gospodarstvu večinoma prevladujejo kratkoročni 
interesi. Prednost gozdarskega strokovnega znanja rušijo strokovnjaki drugih 
področij (npr. biologi, sociologi, ekologi). 
231 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
če strnemo dosedanje navedbe, je reševanje nasprotij lahko: 
- gospodarsko, 
- politično. 
Gre za rešitve na ravni ukrepov in na ravni ciljev in usmeritev celotnega 
gospodarjenja z gozdom. 
Načini reševanja nasprotij v konkretnih primerih so lahko: 
- SPLOŠNI: zakonodaja, ki velja splošno za širša področja, 
- POSEBNI: poseben pristop, kategorije gozdov, varovalni ukrepi, sodelovanje 
zainteresiranih itn. 
Iskanje vedno novih rešitev za vedno nove probleme mora biti del gospodarjenja 
z gozdom, ki je le tako lahko zares učinkovito. 
3.2 Večnamensko gospodarjenje z gozdom 
Kot odgovor na vedno večje potrebe in zahteve družbe po nelesnih gozdnih 
funkcijah in ob sočasno nezmanjšanem pomenu lesa ponuja gozdarstvo že 
desetletja drugačen pristop - večnamensko gospodarjenje z gozdom. Marsikje 
večnamensko gozdarstvo še zaživelo ni, drugje govorijo o tem, da je že 
preživeto. 
Večnamensko gospodarjenje z gozdom je gospodarjenje z gozdom na način, s 
katerim je možno uresničiti več namenov, in sicer lastnikov in nelastnikov, 
sedanjih in prihodnjih generacij. Potencialno so vsi gozdovi večnamenski 
(WINKLER 1992). 
V povezavi z obravnavanim izrazom se pogosto uporabljajo še pojmi funkcija, 
raba, učinek in vloga gozda. Mnenja o njihovi ustreznosti pa so pogosto različna. 
Po mnenju WINKLERJA (1992) je funkcija izraz, ki opisuje vpliv gozdnega 
ekosistema na okolje in obstaja neodvisno od človekove prisotnosti ali 
spoznanja. Pojma raba in vloga gozda sta zato v povezavi z zadovoljevanjem 
človekovih potreb in zahtev ustreznejša. Človek s svojim delovanjem in 
izkoriščanjem daje gozdu nek pomen. Z družbenim in gospodarskim razvojem 
232 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
se potrebe količinsko in kakovostno spreminjajo. Funkcije gozdov postajajo vse 
bolj razpoznavne, raba in vloga gozdov pestrejša. 
ANKO (1980) trdi, da je izraz raba gozda popolnoma antropocentričen. Beseda 
vsebuje neposredno korist kot posledico določenega delovanja. Obstaja mnogo 
posrednih koristi (npr. varovanje tal, vpliv na klimo ipd.), ki bi jih težko opisali z 
besedama raba gozda, pa vendar se to delovanje gozda mora upoštevati pri 
gospodarjenju z njim. Po ANKU (1995) pojem funkcije opredeljuje ekološke 
funkcije gozdnega ekosistema, ki so od človekovih potreb neodvisne, pojem 
vloge pa nekaj, kar človek v danih razmerah od gozda pričakuje. 
GLUCK (1995/b) trdi, da prizadevanja za trženje nematerialnih dobrin iz gozda 
ovira tudi uporaba izrazov kot so gozdne funkcije in učinki gozda. Za namen 
uporabe tržnih mehanizmov tudi na tem področju se mu zdita primernejša izraza 
raba gozda in gozdne storitve. 
3.2.1 RAZVOJ IDEJE O VEČNAMENSKEM GOSPODARJENJU Z GOZDOM 
Večnamenskost gozda je bila znana že v daljni preteklosti. V Devinu so npr. v 
XVL stoletju opažali, da premočna sečnja velikih hrastov ne prinaša samo lesa, 
temveč tudi težave. Podložniki so imeli poleti premalo sence za zavetje pred 
žgočim soncem, pozimi pa premalo zaščite pred močnimi vetrovi. Zaradi pritožb 
je deželni knez dal zapisati ukaz, naj se hrastovih dreves na določenih mestih ne 
seka več (Gozdni red 1541). 
Avstrijski zakon o gozdovih iz l. 1852 vsebuje prva določila o nelesni rabi 
gozdov. Država je lahko ukazala posebno ravnanje z gozdovi za obrambo pred 
plazovi, udori in odnašanjem zemlje (WINKLER 1992). 
Razvoj gozdarstva z vidika trajnosti in odnosa do funkcij gozda (MANTAU 1994) 
bi lahko razdelili v tri obdobja: 
1. Obdobje do začetka 19.stoletja. Cilj gozdarstva je bila zaradi stisk z lesom 
trajnost donosov lesa. Pojem trajnosti v gozdarstvu je prvi uporabil 
Carlowitz leta 1713. 
2. Ob prelomu stoletja je prišlo do razširitve pojma trajnosti tudi na učinke 
gozda (varovalnost gozda, blagodejni učinki gozda). Dietrich je leta 1953 
233 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
ta razvoj zajel v nauku o gozdnih funkcijah ("Waldfunktionenlehre"). V tem 
obdobju nosilci gozdarstva sami sistematizirajo in vgradijo številne funkcije 
v gozdarsko politiko in gozdnogojitvene koncepte. Uresničitev funkcij je po 
tedanjem prepričanju možna v okviru pridobivanja lesa. 
3. V obdobju od 70-ih let dalje pa povpraševanje po učinkih gozda in zahteve 
javnosti močno naraščajo. 
KOCH in KENNEDY(1991) delita gospodarjenje z gozdom na tri razvojne oblike: 
1. večproduktno gospodarjenje z gozdom v času agrarne družbe v Evropi v 
XVIII. stoletju (les, paša, gozdni sadeži, lov, stelja), 
2. monofunkcionalno gospodarjenje z gozdom v času industrijske družbe, 
3. večnamenska raba gozda v današnji postindustrijski družbi storitvenih 
dejavnosti. 
Koncept večnamenskega gospodarjenja z gozdom se je pojavil kot odgovor na 
pomanjkanje gozdnih virov in enostransko izkoriščanje gozdov, ki je uničevalo 
gozdove ali ustvarjalo resne konflikte med tradicionalno rabo in številnimi novimi 
rabami. 
KOCH in KENNEDY (1991) vidita pionirske korake na tem področju v ZDA. 
Koncept se je uveljavil tudi v Evropi davno pred tem, preden je bil poimenovan 
(ANKO 1980). Žal je ostalo večnamensko gospodarjenje z gozdom najpogosteje 
le na deklarativni ravni (GAŠPERŠIČ 1987). 
Razvoj v Severni Ameriki je zaradi krajšega časovnega intervala zanimiv za 
primerjavo z evropskimi razmerami. V XVll.st. so prvi naseljenci prišli v deželo 
bogatih naravnih virov (CORTNER s sod. 1993). Do konca XIX.st. so uničili 
večino gozdov na vzhodu kontinenta. Spoznanje, da ima izčrpavanje virov svoje 
meje, je konec 80-ih in v začetku 90-ih let (1880-1890) privedlo do začetkov 
gibanja za ohranitev naravnih virov. Takrat je tam dobilo svoje mesto tudi 
profesionalno gozdarstvo pod močnim vplivom tradicije gozdarstva iz Evrope. 
Na začetku XX.st. so v ameriški vladi za gozdove v državni lasti določili sistem 
gospodarskih gozdov za oskrbo z lesom in vodo; zavarovali so pomembna 
območja z vidika estetike, neokrnjene narave, rekreacije; osnovali so sistem 
nacionalnih parkov; kupovali so še obstoječe gozdove v razvitih vzhodnih 
predelih ZDA. Po drugi svetovni vojni se je začelo obdobje večnamenske rabe 
gozda in trajnosti donosov. Vzroki so bili v eksplozivni gradnji hiš in s tem velikih 
234 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
potrebah po lesu ter v vedno večjih zahtevah po možnostih za rekreacijo in 
oddih v prostem času. L.1960 so potrdili trajnostno večnamensko gospodarjenje 
z gozdom kot dominantno filozofijo upravljanja z gozdovi. Namen je bil 
trajnostno proizvajati različne dobrine in storitve. Nikoli pa ni bilo jasnih smernic 
ali standardov, kako naj bi gospodarili na neki površini s kombinacijo različnih 
rab, obstajale so dileme o tem, ali je lahko del območja namenjen le eni rabi, če 
je celota namenjena večim, ali mora biti na vsaki površini prisotna več kot ena 
raba. 
Sledilo je obdobje varstva okolja (1970 - 1990). Nasprotja so se zaostrovala, 
nezaupanje v strokovnjake in tehnološke rešitve se je povečevalo. V 70-ih so se 
pojavili strožji gozdnogojitveni predpisi za zasebne gozdove namesto prejšnjih iz 
30-ih let. 
V zadnjih letih pa se je pojavila novost - ekosistemsko gospodarjenje z gozdom 
("ecosystem management'). 
Pri ekosistemskem gospodarjenju z gozdom je cilj povezan s trajnostjo ekološke 
strukture in procesov. Cilji upravljanja so ohraniti produktivnost tal, genetsko 
bogastvo in pestrost ter sistemsko celoto in prožnost. Nov pristop naj bi 
vzdrževal ekološke procese, funkcije in vzorce krajine tako, da je sistem prožen 
na kratkoročne strese in prilagodljiv dolgoročnim spremembam. Pristop naj bi 
trdno korenini! v znanosti, vseboval pa naj bi tudi močno socialnopolitično 
komponento. Njegov sestavni del so večsmerni odnosi med znanstveniki, 
upravljalci in javnostjo. 
Na nastanek novega pristopa v ZDA so vplivali naslednji dejavniki: 
1. povečane potrebe po materialnih in nematerialnih dobrinah iz gozda, 
2. povečana urbanizacija in okoljevarstvena gibanja, 
3. ekonomska zaskrbljenost zaradi proračunskega primanjkljaja in naraščanja 
nacionalnega dolga, zato sta bili vlada in javnost močneje proti 
izkoriščanju in uničevanju naravnih virov, 
4. splošna nepripravljenost javnosti in vlade prepustiti strokovnjakom 
odločitve o naravnih virih, 
5. nova spoznanja in perspektive (npr. pomen starih sestojev, priznanje 
znanstvenikov in javnosti), pristop znanstvenikov iz drugih znanstvenih 
področij (npr. biologov, sociologov) k študiju in gospodarjenju z gozdom. 
235 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
Pri ekosistemskem gospodarjenju z gozdom je ohranitev ekološke stabilnosti cilj 
in ne omejitev kot pri trajnostnem večnamenskem gospodarjenju. Poudarek je 
na stabilnosti ekosistema, ki naj bo z gospodarjenjem zvišana in ne zmanjšana. 
Večnamensko gospodarjenje z gozdom poudarja proizvode in izhode in je 
podobno kmetijstvu (CORTNER s sod. 1993). Nov način gospodarjenja z 
gozdom se zavzema za odprte delovne odnose med gozdarji, znanostjo in 
javnostjo, v nasprotju s samoumevnostjo gozdarskega tehnokratizma po načelu, 
da gozdar najbolje ve, kaj je za družbo dobro. 
Avtorji prispevka (CLARK s sod. 1992), ki komentira nov pristop gozdarstva v 
ZDA, trdijo, da ime pristopa ni pomembno, temveč je pomembno to, da je 
potrebna drugačna pot za odgovore na zahteve javnosti za trajnostno 
upravljanje naravnih virov, ki zagotavlja široko paleto vlog in rab. Nasprotne 
potrebe in stališča o gospodarjenju z gozdovi so povzročila nastanek novega 
pristopa. 
Gre pri novem pristopu v ZDA dejansko za nadgradnjo ali samo za bolj natančno 
in drugačno opredelitev ideje večnamenskega gospodarjenja z gozdom? Gre za 
sinonim sonaravnemu gospodarjenju z gozdom? Kako se bodo spremembe na 
načelni, teoretični ravni izrazile v dejanskih ukrepih gospodarjenja z gozdom? 
Odgovorov na ta vprašanja še ni. Vzrok nastanka novih perspektiv pa zgovorno 
pripoveduje o potrebi po izboljšavi obstoječega gospodarjenja z gozdom. 
3.3 Omejitve lastnikov gozdov 
Pravice lastnikov gozdov si lahko predstavljamo kot šopek cvetlic. Vsak cvet 
predstavlja pravico do določene rabe (npr.lov, gradnja cest, osnovanje čistih 
sestojev, prepoved gibanja po gozdu drugim osebam itn.). Šopek pravic 
lastnikov gozdov je skozi čas zaradi sprememb v družbi postal v primerjavi z 
začetnim skromen (GLUCK 1995/a). Pravice lastnikov pa se razlikujejo tudi v 
prostoru, npr. od države do države, pogojujejo jih tudi značilnosti njihovega 
gozda (npr. varovalni gozd, gozd s posebnim namenom). 
Tradicionalno pojmovanje lastnine kot neodtuljive in absolutne pravice je že 
davno preživeto (ŠINKOVEC 1994). Absolutna lastninska pravica v primeru 
gozda bi pomenila, da bi lastniku pripadali površina in vse rastlinske in živalske 
236 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
vrste na njej. Z njimi bi lahko svobodno razpolagal in jih tudi uničil, če bi ga 
ovirale pri doseganju cilja. Kar bi družba želela zavarovati, bi morala odkupiti. 
Druga skrajnost je maksimalno omejena lastninska pravica. Npr. zahtevo po 
sonaravnem gospodarjenju z gozdom bi moral lastnik izpolnjevati. Ker lastniku 
ne bi pripadalo veliko pravic, mu s tega vidika ne bi bilo nič vzeto in nadomestila 
ne bi bila potrebna. 
Iz navedenih skrajnih primerov je razvidno, da je od opredelitve lastninskih 
pravic in institucionalne izvedbe odvisno, kdo naj nosi stroške npr. za varstvo 
narave v gozdu, lastnik, porabnik ali družba (GLUCK 1995/a). 
Zanimivo je, da je gozd prešel v zasebno last nazadnje in ne v celoti. Lastnina 
se je razvila praviloma le pri omejenih dobrinah, gozd pa je v zgodovini 
poselitve najdlje veljal kot vir neizčrpnih razsežnosti (NIESSLEIN 1980). 
V obdobju fiziokratizma so nastale pobude za svobodno gospodarjenje z 
zasebnimi gozdovi. Posledice so bile odtujitve velikih površin državnih gozdov v 
Avstriji, Franciji in drugje. To pa je po drugi strani izzvalo zakonsko zaščito 
gozdov ( Danska 1.1805, Francija 1.1827, Avstrija 1.1852) in s tem omejitve 
lastnikov gozdov pri uživanju lastninske pravice. 
Lastninska pravica pomeni nekaj imeti in upravljati s tem v skladu z zakoni 
(ŠINKOVEC 1994). Slovenska ustava se na primer obrača na zakonodajalca in 
lastnika, da opredeljujeta oz. gospodarita s stvarmi skladno z njihovo 
gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. S tem se določajo vsebina in meje 
lastninske pravice. Država lahko torej lastnikom gozdov zaradi interesov drugih 
ljudi predpiše, naj nekaj storijo, dopustijo ali opustijo (WINKLER 1992). 
Država lahko omejitve lastnikom nadomesti z odškodninami, materialnimi 
spodbudami ali davčnimi olajšavami. Ta nadomestila pa so lahko za državo 
pomembne finančne obremenitve. Vprašljivo je, ali ne bi bilo razumneje imeti 
večjega deleža javnih gozdov, zlasti v primerih, ko so neproizvodne funkcije bolj 
poudarjene. 
Zasebno lastništvo gozda danes je v večini držav dejstvo. Pomembno vprašanje 
je zato način izvajanja lastništva gozda. Lastninske pravice ne morejo biti 
pravilne ali napačne. Znotraj istih zakonskih okvirov lahko prihaja tako do 
237 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
osnovanja čistih sestojev drevesnih vrst, kot tudi do varovanja pestrosti in 
sonaravnega pristopa (GLUCK 1995/a). 
Svoboda lastnine in njena uporabna vrednost sta s slovensko ustavo zajamčeni, 
a ne brezpogojno. Možne so razlastitve in socialne, ekonomske in ekološke 
vezanosti oz. omejitve (67. in 69. člen ustave). Razlastitev in omejevanje sta 
vezana na splošen interes. 
Pri razlastitvi lastniku pripada odškodnina. Po nemškem pravu vsaka omejitev 
ne more privesti do odškodnine. Pri omejitvah lastnine gre za omejevanje 
običajne rabe in ne za odtujitev. Pri omejitvah gre lahko za: 
- stroškovno obremenjevanje, 
- zmanjšanje dobička, 
- otežitev pri izvajanju lastninske pravice, 
- zmanjšanje vrednosti premoženja. 
Zakonodajalec s standardi in normativi (npr. uporaba umetnih gnojil, škropiv, 
meje emisij ipd.) res posega v prosto razpolaganje lastnika. S tem pa ne posega 
v njegovo lastninsko pravico, temveč le v svobodo podjetništva. Predpis velja za 
vse proizvajalce, gre za enake obremenitve pri izvajanju neke dejavnosti. 
če so lastniki omejeni v rabi, se jim praviloma namenijo davčne olajšave. 
Država si lahko zagotovi predkupno pravico, če gre za splošen interes, je možna 
tudi razlastitev. 
Zaradi nesporne večnamenskosti gozdov je potrebno doseči usklajevanje 
interesov lastnikov gozdov in splošnega interesa (ŠINKOVEC 1994). Tega pri 
gospodarjenju z gozdom pa država ne zagotavlja le s prepovedmi in 
zapovedmi, temveč smotrno ravnanje vzpodbuja tudi z ekonomsko politiko 
(davki, krediti ipd.) in s strokovno pomočjo lastnikom gozdov. 
Lastninska pravica v gozdovih je specifična in omejena. Uspešnost omejitev in s 
tem gospodarjenja z zasebnimi gozdovi je močno odvisna od tega, če lastniki pri 
upravljanju, uživanju in razpolaganju s svojimi gozdovi dobijo ustrezna 
nadomestila. 
238 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
3.4 Uporaba tržnih mehanizmov 
Med razmišljanji o učinkovitejši skrbi za gozdove, ki bi zadovoljevali številne 
potrebe in želje, se pojavljajo tudi pogledi, ki napovedujejo, utemeljujejo in 
zagovarjajo uporabo tržnih mehanizmov tudi za doslej netržne, javne dobrine, 
kot so infrastrukturni učinki gozda. 
Gre za alternativo zakonodajnim rešitvam in administrativnim denarnim 
spodbudam za zagotavljanje nelesnih funkcij gozda. O aktualnosti teme priča 
poleg številnih avtorskih prispevkov v strokovnih revijah tudi pripravljenost 
Evropske skupnosti nuditi finančno podporo raziskovalnim projektom na tem 
področju (GL0CK 1995/b ). 
Narava kot vir gospodarskega izkoriščanja ima meje. Njena vloga zunanjega 
okvira proizvodnje, vira surovin in skladišča odpadnih snovi se spreminja v 
vlogo pomembnega dejavnika proizvodnje. Pri prizadevanjih za njeno ohranitev 
gre za dolgoročen proces z realnim ekonomskim ozadjem. Dosedanje predstave 
o dobrinah se spreminjajo. MANTAU (1994) meni, da bo v prihodnosti vedno 
več naravnih dobrin tržnih. 
Čim bolj se neka dejavnost odmika tržnemu urejanju, tem bolj jasna je državna 
intervencija. Zmanjšuje se pomen zakona ponudbe in povpraševanja, obvezna 
postanejo državna vlaganja. Oblikuje se sistem javnega financiranja in vloga 
države nasproti subjektom, ki jim zaupa ravnanje s stvarmi, ki imajo poseben 
namen. 
V razvoju celotnega gospodarstva je opazen trend razvoja v smeri terciarnih, 
storitvenih dejavnosti. Vedno večje zahteve javnosti po ohranitvi in zagotovitvi 
nelesnih funkcij gozda nakazujejo podoben razvoj tudi v gozdarstvu. Današnji 
viri zaslužka v gozdarstvu so proizvodnja lesa in ponekod delno tudi lov. Les kot 
obnovljiv surovinski vir je in bo pomemben. Jutrišnji viri zaslužka gozdarstva pa 
so morda skriti še drugje, npr. v varstvu narave, rekreaciji, turizmu. 
Osnova za možnost trženja nekega proizvoda ali storitve je obstoj: 
1. rivalitete, 
2. možnosti izključitve. 
239 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
Rivaliteta pri porabi povzroča omejenost neke dobrine in s tem privlačnost za 
gospodarjenje in menjavo. Možnost izključitve pa vpliva na tržnost dobrine, 
brezplačno rabo je mogoče preprečiti. 
Preglednica 2: Delltev dobrin glede na obstoj izključitve in rlvalitete (GLOCK 1994/b) 
Table 2: Division of goods according to the presence of exclusion and competition (G/Ock 
1994/b) 
MOZNOST IZKWUCITVE 
ne da 
da skupne dobrine zasebne dobrine 
RIVALITETA (nor. zrak oodlalnica) (npr. les) 
PORABE ne javne dobrine klubske dobrine 
(npr. lepota dežele, varovalnost (npr.obisk nacionalnega 
aozda) parka) 
V primeru obstoja možnosti izključitve je uporaba tržnih mehanizmov 
uresničljiva (Preglednica 2). Dobrine dosegajo določeno ceno, lastnik jih 
praviloma zagotavlja v odvisnosti od višine cen. Kadar možnosti izključitve ni, 
uporaba tržnih mehanizmov ne pride v poštev. Dobrine nimajo tržne cene, 
lastnik jih zagotavlja le kot pozitivne zunanje učinke gozdne (lesne) proizvodnje. 
če jih želimo več, mora posredovati država. 
Sposobnost trženja neke dobrine ni statična, gre za dinamičen proces. Znižani 
stroški izključitve in povečana rivaliteta lahko spremenijo neko javno dobrino v 
tržno. Rivalstvo za naravo je vedno močnejše, izključitev pa ni obvezen pogoj 
za pripravljenost plačila. Lahko gre tudi za izključitev na nivoju vrednot 
(MANTAU 1994). 
Ovire za uporabo tržnih mehanizmov za dosedaj netržne dobrine v gozdarstvu 
so številne. MANTAU (1994) vidi poglavitne zavore v zasnovah gozdarske 
politike in ekonomske znanosti. V gozdarski politiki so nelesni učinki gozda 
pogosto le stranski učinki proizvodnje lesa. Manjkajo instrumenti, ki bi povečano 
povpraševanje spremenili v donose, zato ostajajo le stroški. V ekonomiji pa so 
učinki okolja obravnavani kot javno dobro, eksterni učinki in področje, kjer 
odpovejo zakonitosti trga. 
Gozdarska ekonomika stoji pred ne najlažjo nalogo ovrednotenja pomena gozda 
z upoštevanjem nekaterih učinkov gozda kot so npr. rekreacijski, varovalni, 
estetski. Les pomeni le del vrednosti gozda in vemo, da že ugotavljanje lesne 
240 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
zaloge sestoja ali volumna posekanih dreves ni enostavno. Ostali učinki gozda 
imajo značilnost javnih dobrin. Rivalitete največkrat ni ali je slabo izražena, 
izključitev od rabe je tehnično težko izvedljiva, draga ali pa gre za politične 
odločitve, kot je npr. prost dostop v gozd. Zagotovitev teh učinkov je vseeno 
povezana s stroški, z neposrednimi (denarna sredstva in delo) ali posrednimi 
(npr. manjši donos iz gozda zaradi odpovedi proizvodnji lesa). Lastniki zato niso 
navdušeni nad zakonskimi predpisi za zagotavljanje ali ohranitev učinkov gozda. 
WECK-HANNEMANN (1994) trdi, da s sedanjim načinom gospodarjenja z 
gozdom ni zagotovljeno učinkovito gospodarjenje za neproizvodne učinke 
gozda niti zaželen obseg teh učinkov. 
V teoriji je za ovrednotenje neproizvodnih učinkov gozda znanih nekaj metod 
(npr. metode potovalnih stroškov, stroškov zaščite in zavarovanja, metoda tržnih 
cen nepremičnin glede na bližino gozda, kontingentna metoda idr.). WECK-
HANNEMANN (1994) vidi v Švici celo možnost uporabe referenduma za 
ocenitev pomena gozda za ljudi. Ovrednotenje učinkov gozda je pomembno za 
učinkovitejše gospodarjenje z gozdovi. Določitev vrednosti tem dobrinam 
pomeni prikazati njihov pomen in jih tako storiti za relevantne pri odločitvah. 
Pomisleki proti trženju ali ovrednotenju naravnih dobrin, ki pogosto vsebujejo 
misli o njihovi neprecenljivi vrednosti in zato neumestnosti cenitve, dosežejo 
pogosto ravno nasprotno. Naravne dobrine brez cene se obravnavajo kot 
brezplačne, prosto dostopne za neomejeno rabo. Posledice so prevelika 
izkoriščenost in premalo prizadevanj za njihovo ohranitev. Vrednost nekega 
učinka okolja je lahko za družbo visoka, pripravljenost posameznika, da bi kaj 
plačal za njegovo ohranitev ali zagotovitev, pa je lahko zelo majhna. Racionalno 
obnašanje posameznika zavira racionalno obnašanje družbe. 
V literaturi navedene, v praksi še malo uporabljene oblike uporabe tržnih 
mehanizmov so (BRABANDER 1992, GLUCK 1995/a, MANTAU 1994).: 
- pogodbeno varstvo narave, 
- sponzorstvo, 
- prispevki zainteresiranih skupin, 
- trženje klubskih dobrin, 
- podelitev znaka kakovosti za kakovostno proizvodnjo lesa. 
241 
Groznik, K: Nasprotja v gozdu 
Pri pogodbenem varstvu narave gre za prostovoljno obvezo nekega lastnika ali 
upravičenca do rabe, da proti povračilu pri rabi tal določene posege v interesu 
varstva narave opravi, opusti ali dopusti (BRABA.NDER 1992). 
Sponzorstvo oz. pokroviteljstvo temelji na predpostavki, da so vrednote 
pomemben element propagandnega procesa. Zanimivi so izsledki nemške 
raziskave o privlačnih področjih sponzorstva gradbenih podjetij (MANTAU 1994). 
Za šport je glasovalo 10% vprašanih, za kulturo 8%, za naravo in okolje pa kar 
77%. V športu in kulturi je pokroviteljstvo že močno uveljavljeno, pri varstvu 
narave zaenkrat še ne. 
Zainteresirane skupine, kot so lastniki hotelov, stanovalci bližnjih naselij in drugi 
so lahko pripravljene npr. za ohranitev nekega starega sestoja z lastnikom 
skleniti pogodbo. 
Ob velikem povpraševanju in inovativnosti lastnika gozdov na področju trženja 
je mogoče javno dobro spremeniti v klubsko v zameno za plačilo. Uspeh je 
odvisen od transakcijskih stroškov. 
Pri znaku kakovosti gre za označitev pozitivnih proizvajalcev. Pogoj za uspeh je 
pripravljenost kupcev plačati za neke produkte več zaradi kakovostne 
proizvodnje (npr. les iz sonaravno gospodarjenega gozda). 
Pri reševanju nasprotij ne gre za vprašanje uporabe zakonitosti trga ali državnih 
instrumentov. Največkrat gre za konglomerat vseh možnosti, od izobraževanja, 
uporabe nekaterih tržnih mehanizmov do nujnih državnih posegov. Gre za 
vprašanje učinkovitega reševanja problemov oz. nasprotij. 
V primeru trga gre za samoregulacijsko izravnavo ponudbe in povpraševanja. 
Osnova je osebna korist in ne državna prisila ali etične vrednote. Varstvo narave 
povsod s tem ni omogočeno. Uporaba tržnih mehanizmov je mogoča le tam, 
kjer je pripravljenost plačila velika (npr. dragoceni biotopi, veliko 
povpraševanje). 
Trg ne more zadržati prenosa stroškov na tretjo osebo ali prihodnost v procesu 
proizvodnje in porabe. Ravno na tem področju je močna država z instrumenti, ki 
jih ima na razpolago. Država lahko ureja razmere na vseh površinah. Lastnikom 
242 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
lahko nalaga zapovedi in prepovedi. Uporabnikom lahko določi plačilo za dostop 
do nečesa. če je število uporabnikov zelo veliko, lahko sama prevzame 
finančne spodbude. Država in trg sta povezana. Trg je svoboden znotraj 
začrtanih meja. Meje pa je nujno postaviti od zunaj (KIRN 1991). Država 
postavlja zapovedi in prepovedi, mejne vrednosti in standarde. Državna 
intervencija obljublja kratkoročen in neposreden uspeh za vse površine. še tako 
dobre zakonske rešitve pa ostanejo ob neuspešni izvedbi le na papirju. Soglasje 
oz. strinjanje lastnikov je zelo pomembno za učinkovit način gospodarjenja z 
gozdom. 
4 SKLEPNE UGOTOVITVE 
Nasprotja zaradi različnih interesov do gozda, preprečevanje njihovega 
nastajanja in reševanje obstoječih sporov so vedno pomembnejši del 
gospodarjenja z gozdovi. Nasprotja v gozdu po eni strani gospodarjenje z 
gozdovi dodatno zapletajo, po drugi strani pa lahko vzpodbudijo razvoj in 
napredek. 
Nasprotja v gozdu lahko zasledimo na različnih ravneh. Na ravni ciljev gre za 
različne poglede na usmerjenost in vlogo celotnega gozdarstva, posameznih 
področij gozdarstva ali gospodarjenje s posebnimi gozdovi. Na ravni ukrepov pa 
gre za različne poglede na izvedbo konkretnih del v gozdu. 
Tudi kakovostna skrb za gozdove ne more preprečiti nastanka nasprotij v gozdu, 
zato je potrebno iskati vedno nove rešitve. V praksi gre za uporabo 
konglomerata rešitev od načrtovanja, stikov z javnostjo, tržnih mehanizmov do 
denarnih nadomestil. Reševanje nasprotij v gozdu in nasprotja sama so pogosto 
neločljivo povezani. Rešitev, ki je v preteklosti ustrezala, lahko v sedanjosti 
sproži nastanek novih nasprotij. 
Nasprotja v gozdu pomembno vplivajo na gospodarjenje z gozdovi. Vplivala so 
na dosedanji razvoj gozdarstva, vplivajo na prihodnji razvoj. Primerjalna 
raziskava o primestnih gozdovih Dunaja in Ljubljane (GROZNIK 1996) to 
potrjuje. Gospodarjenje s primestnimi gozdovi Dunaja se tudi zaradi številnih 
različnih in močno izraženih interesov do gozda precej razlikuje od splošnega 
načina gospodarjenja z gozdovi v Avstriji. 
243 
Groznik, K.: Nasprotja v gozdu 
Vloga gozdarjev z vidika nasprotij v gozdu je v upoštevanju različnih interesov in 
njihovem usklajevanju z zmogljivostjo gozdov, znanstvenimi spoznanji in 
vizijami za prihodnost. Pomembna naloga je iskanje vedno novih rešitev za 
usklajevanje različnih interesov. Gospodarjenje z gozdom ni delo z gozdom ne 
oziraje se na ljudi ali delo za ljudi ne oziraje se na gozd, temveč delo z gozdom 
za številne potrebe ljudi danes in jutri. 
5 POVZETEK 
Gozd je obnovljiv naravni vir za pridobivanje lesa, je mesto številnih rab in vir 
dobrodejnih učinkov na okolje. Zmogljivosti gozda so omejene, zato vse potrebe 
ljudi, zahteve in želje, povezane z gozdom niso uresničljive. številni interesi se 
križajo, mnenja si nasprotujejo, prihaja do nasprotij v gozdu. 
Nasprotja v gozdu izvirajo iz različnih interesov. Lahko so na ravni ciljev in 
ukrepov. Sprožajo jih zunanji vplivi na gozd, namembnost zemljišča, raba in 
način gospodarjenja z gozdom. Nasprotja so lahko bolj ali manj zaostrena in 
relevantna. 
Reševanje nasprotij je v osnovi politično in gospodarsko. Pri političnem načinu 
gre za osnovne usmeritve gozdarstva in uporabo različnih informacijskih, 
finančnih in pravnih ukrepov. Posebej smo izpostavili večnamensko 
gospodarjenje z gozdom in omejitve lastnikov gozdov. Pri gospodarskem načinu 
reševanja nasprotij smo predstavili razmišljanja o uporabi tržnih mehanizmov 
tudi za nelesne gozdne dobrine. V praksi se različni načini reševanja nasprotij 
dopolnjujejo. 
Poznavanje nasprotij v gozdu in iskanje rešitev zanje je pomemben del 
gospodarjenja z gozdovi. Obstoj nasprotij v gozdu ne pomeni le dodatne 
zapletenosti pri stvarnem obravnavanju gozdnih ekosistemov, temveč tudi 
možnost za spremembo vloge gozdov, gozdarjev in gozdarstva v družbi. 
244 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
SUMMARY 
Forest, a renewable natural resource for wood production, has multiple use and 
is .a source of beneficial effects on the environment. lts capacity is limited and 
therefore all human needs, requirements and requests relating to the forest 
cannot be fulfilled. Consequantly, there are a number of conflicts of interest, 
different views and disagreements. 
Conflicts, which arise from different interests in the forest, can relate to 
objectives and measures, they can be caused by exterior impacts on the forest, 
intended purpose of land, use of forest and by a forest management method. 
They can be more or less intense and relevant. 
Conflict solving can be twofold: political and economic. The former approach 
involves basic trends of forestry and the use of different informational, financial 
and legal measures. Multiple-use forest management and restrictions of forest 
owners are dealt with in particular. As to the economic approach, views on the 
use of market mechanisms tor non-wood goods are also presented. In practice, 
different approaches to problem solving complement one another. 
The knowledge of conflicts and attempts to find solutions for them constitute an 
important aspect of forest management. The existence of conflicts does not 
mean only one further complication in dealing with forest ecosystems, it is also a 
possibility tora change in the role of the forest, foresters and forestry in society. 
VIRI 
245 
Groznik, K: Nasprotja v gozdu 
ANKO, B., 1980. Concepts of Multiple-Use Research. A Perspective Based on 
Experience in the Alpine Region. - v: IUFRO/MAB Conference, Research 
on Multiple Use of Forest Resources, USDA-Forest Service General 
Technical Report WO-25, Flagstaff, Arizona, s. 53-58. 
ANKO, B., 1995. Funkcije in vloge gozda. - Univerza v Ljubljani, BF, Odd. za gozdarstvo, 
181 s. 
BRABANDER, H.D., 1992. Vertragnaturschutz- eine Chance fOr die Forstwirtschaft? 
Forstarchiv, 63, s. 41-45. 
CLARK, R.N / STANKEY, G.H. / KRUGER, LE., 1992. A Social Science Perspective on 
New Perspectives in Forestry. - v: "Second Canada/U.S. Workshop on 
Visitor Management in Parks, Forests and Protected Areas.", Madison, 
Wisconsin, 11 s. 
CORTNER, H.J. / BURKE, S./ MOOTE, MA/ WALLACE, M.G., 1993. Non-Timber 
Resources and Values on United States Forest Lands. - prispevek k 
IUFRO skupini S 6.12-01, Bolkesjf na Norveškem, 15 s. 
CUBBAGE, F.W. et al., 1993. Forest Resource Policy. - New York, John Wiley & Sons, 
562 S. 
CUBBAGE, F.W., 1991. Public Regulation of Private Forestry. - Journal of Forestry 89, 
12, S. 31-35. 
DAHRENDORF, R., 1990. The Modem Social Conflict. An Essay on the Politics of 
Liberty. -New York, Weidenfeld&Nicolson, 219 s. 
ELLEFSON, P.V., 1992. Forest Resources Policy. Process, Participants and Programs. -
USA, McGraw Hill lnc., 504 s. 
FREYTAG, C., 1988. Erholung im Stadtwald. Fallstudie im Stadtrandgebiet Breitenfurt-
Mauer. Wien, Univ.fOr BOKU, Diplomarbeit. 
GAŠPERŠIČ, F., 1987. Temeljni principi polifunkcionalnega gozdnogospodarskega 
načrtovanja. - GozdV., 45, 6, s. 265-276. 
GLOCK, P., 1987. Das Wertsystem der Forstleute. Cbl.ges.Forstwesen, 104, 1, s. 44-51. 
GLUCK, P., 1993. Forstliche Dienstleistungen: Angebote statt Anrechte. -
Osterreichische Forstzeitung, 104, 4, s. 50-51. 
GLUCK, P, 1994/a. Regelung von Waldnutzungskonflikten. - v: lnternationaler 
Sommerhochschulkurs, Unterlagen zur Vorlesung, Wien, 19 s. 
GLOCK, P., 1994/b. Von der okonomischen zur okologischen Nachhaltigkeit. -
Osterreichische Forstzeitung, 105, 8, s. 24-28. 
246 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49 
GLOCK, P., 1995/a. Naturschutz durch Marktanreize. Osterreichische Forstzeitung, 
106, 6, s. 19-22. 
GLOCK, P., 1995/b. Vermarktung forstlicher Dienstleistungen. - lnternationaler 
Holzmarkt, 3,s. 18-21. 
Gozdni red za Istro, Furlanijo in Kras 1541, 1989. Viri za zgodovino gozda in 
gozdarstva na Slovenskem VI., Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek 
za gozdarstvo, 125 s. 
GROZNIK, K., 1996. Nasprotja v gozdu. Primerjava dunajskih in ljubljanskih primestnih 
gozdov. - Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 
dipl. nal., 95 s. 
HELLSTROM, E. / REUNALA, A., 1995. Forest Conflicts from the 1950's to 1983. -
European Forest Institute, Joensuu, Finland, Research Report 3, 91 s. 
HYTTINEN, P. / SOLBERG, B., 1995. Survey of Forest Policy Research in Europe. 
Ongoing Projects 1993/1994. Joensuu, European Forest Institute, 114 s. 
JAKES, P. / GREGERSEN, H. / LUNDGREN, A. / BENGSTON, D., 1990. Emerging 
lssues in Forest Management and Use. - Journal of Forestry, 88, 4, s. 25-
34. 
KENNEDY, J.J., 1985. Conceiving forest management as providing for current and 
future social value. - Forest Ecology and Management, 13, s. 121-132. 
KIRN, A, 1991. Ekološko - entropijska senca človekovega dela in človekovih potreb -
Maribor, Zbornik Ekologija ekonomija - entropija, Aram, s. 7-57. 
KOCH, N.E. / KENNEDY, J.J., 1991. Multiple-use Forestry for Social Values. -Ambio, 
20, 7, s. 330-333. 
KROTT, M. IMAIER, R., 1991 Forststralšenbau in Okozeiten. Fallstudie zu einem 
Burgerprotest in Klosterneuburg. - Wien, Univ.fur BOKU, Eigenverlag des 
lnst. far forstliche Betriebswirtschaftslehre, 89 s. 
MANTAU, U., 1994. Produktstrategien fur kollektive Umweltgoter. Marktfahigkeit der 
lnfrastrukturleistungen des Waldes. - Zeitschrift far Umweltpolitik & 
Umweltrecht, 17, 3, s. 305-322. 
NIESSLEIN, E., 1980. Waldeigentum und Gesellschaft. Eine Studie zur Sozialbindung 
des Eigentums. - Hamburg, Parey, 174 s. 
Osterreichischer Forstverein (OFV), 1993/a. Multifunktionelle Waldwirtschaft. 
Positionspapier des Osterreichischen Forstvereins. - Osterreichische 
Forstzeitung, 104, 6, s. 48-51. 
Osterreichischer Forstverein (OFV), 1993/b. Multifunktionelle Waldwirtschaft: Wald und 
Tourismus. Positionspapier des Osterreichischen Forstvereins. -
Osterreichische Forstzeitung, 104, 6, s. 52-53. 
247 
Groznik, K: Nasprotja v gozdu 
POGAČNIK, J., 1994. Obseg javnih funkcij gozdov in problemi, ki jih zanje prinašajo 
posegi v gozdni prostor. - GozdV., 52, 10, s. 409-413. 
Schweizerischer Forstverein (SFV), 1990. Spannungsfeld Waldbau - Natur-und 
Landschaftsschutz. Ein Diskussionsbeitrag des Schweizerischen 
Forstvereins. - Schweizerische Zeitschrift far Forstwesen, 141, 1, s. 23-54. 
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), 1994. - Ljubljana, DZS. 
ŠINKOVEC, J., 1994. Pravo okolja. Načela in mednarodnopravni prikaz. - Ljubljana, 
Uradni list republike Slovenije, 263 s. 
WECK-HANNEMANN, H., 1994, Was ist der Wald uns wert? Eine Einschatzung aus 
okonomischer Sicht- Schweizerische Zeitschrift fOr Forstwesen, 145, 2, s. 
95-110. 
WIESTHALER, F., 1995. Latinsko - slovenski slovar. - Kres, Ljubljana. 
WINKLER, l., 1992. Družbeni in ekonomski vidiki mnogonamenskega gospodarjenja z 
gozdovi. - Zbornik gozdarstva in lesarstva, 40, s. 99-122. 
WINKLER, l., 1995. Značilnosti in posebosti lastnine gozdov. - Zbornik gozdarstva in 
lesarstva, 47, s. 181-210.