Francetu Možku - Mokriškemu (Umrl 24.junija 1911.) Ki Ijubil ga je žive dni, na gvobu sveti križ stoji-(Napis na grobu.) 1. 2. Poslavljala se je pomlad, Kdo nam bo zdaj pel odpravljala se je pomlad, o pomladi rosni, prijateljica tvoja, ko gre kmet orat na jug v svoj bajni grad. in vesel sejat. A ti prijatelj moj, moj brat, ko gre deca brat zakaj pa ti, zakaj pa ti rožic pisanih, zaželel si od tod ? da ozaljša kip božje Matere »Zaželel sem k majki, sredi cvetnih trat? ki me je vabila za seboj v nebo!" Kdo nam bo zdaj pel, A nas si pustil same! kak se ziblje klas, Ah tiho, kar čez noč ajdov cvetek bel si se od nas poslovil, kak sladko dehti, prijatelj moj, moj brat! da se kar gubi CSL 135 ^- v njem čebelica, Oj polja, širna polja, kakor v bajnem snu oj trate, cvetne trate, klone, pade nanj kaj veste že, kaj veste že, in kot v snu drhti ? da vas zapustil je vaš pevecr škrjanček vaš da je umrl? Kdo nam bo zapel pesem zdaj jesensko, ln trate so zašepetale, ko si ti odšel? in žjta so se priklonila, Klas je zdaj bogat, kot z mano bi čutila ves rumen, ves zlat - vso mojo težko bol. toda tebe ni! . . . In iz daljave se začul je klic. Kaj si se poslovil, Morda je bil tvoj duh, prijatelj, kaj si šel od nas, ki se poslavljal je od trat, goric, moj prijatelj, brat? ki Je od širnih njiv jemal^slovo, ki jih je ljubil tak srčno. In pozimi pod večer kdo bo pečko kuril, ko okrog zavlada mir, Ah, vesna bo prišla z rožami, kdo bo modroval da tvoj okrasila bi vrt, o tepežnikih da tvojo odela bi njivo in o jaslicah, 'n klicala bo in iskala te bo — kdo nam basnil bo, a tet)e ne bo! kot Ie ti si znal? Umrle so tvoje tožne oči, umrlo je tvoje mehko srce, srce, ki čutilo je vsak utrip prelestne narave! Vrnila se bo kukavica Glej! tam na tihi božji njivi,, na pomlad v Krimski gozd, tam med grobovi temnitni iskala bo te in te klicala iz smrti vzklilo je Življenje: vse širom vaših senčnih host — in križ je vzrastel iz grobov,. zastonj. na njem roke iztegnil On, Trpin, da objame trpina. Vrnila bo se Iasfavička Ah, tam le našla vesna bo in drobno gnezdece in nasadila bo najlepših ror pripela bo pod vaše hiše strop, prijatelju na grob. potrkala na okence — Pa kaj ti rože pomladanje, zastonj. saj lepših si si vsadil sam na vrtec src nedolžnih ! Zastonj! Prijatelj njujin blagi Poglej, kako oči žare tak mlad je ovenel, nedolžnim angelčkom, tak mlad je onemel! ko tvoje nežne cvetke berejo Da ž njima bi kramljal kot lani še, in jih presajajo v nedolžna srca f ga kličeta, a kličeta In ti dosegel si, kar si iskal, zastonj. po čemer hrepenel vse dni! Resnico večno in Usmiljenje! Oj, spavaj mirno, spavaj sladko, Pa šel sem vun prijatelj moj, moj brat; o polnoči saj sladko spi se v tihi jami - sred naših polj, saj znamenje usmiljenja, da bi potožil bol, ki ljubil si ga žive dni, ki mi je stiskala srce: na grobu sveti križ stoji! Bogumil Gorenjko