kulturno -politično glasilo •
'D&bra
knjigiL-
NAJLEPŠE DARILO
svetovnih in domačih dogodkov
4. leto / številka 3
Enakopravnost...?
V številnih vlogah in intervencijah ie leta sem opozarjamo pristojne avstrijske oblasti na nedostatke, ki koroške Slovence kot narodno celoto prikrajšujejo v kulturnem in političnem ter gospodarskem oziru.
Ponovno smo pri takih prilikah poudarjali, da rešitev vprašanj ni le v interesu koroških Slovencev, mameč tudi v interesu avstrijske drlave same in tudi v interesu obeh sosednjih drlav, ki sta v zadnjem času predvsem v gospodarskih odnosih našli pot tesnega sodelovanja.
Koncem novembra 1951 so zastopniki Narodnega sveta koroških Slovencev izročili zveznemu kanclerju dr. ing. Figlu seznam nerešenih vlog. Istočasno so mu sporočili tudi svoje stališče k načrtu prosvetnega ministra o vprašanju dvojezičnega šolstva na Koroškem.
Prva in najvaincjša zahteva, katero ie sedaj leta ponavljamo, je zahteva po Narodnostni komisiji in Narodnostnem uradu, ki naj bi bila pristojna v vseh vprašanjih, ki se tičejo narodne manjšine. Danes po uradni ugotovitvi ni za reševanje teh vprašanj ne na Koroškem in ne na Dunaju pristojnega mesta. Pokojni drlavni prezident Renner je to stanje 28.10.1951. označil kot „R e c h t sv e r w e i ge r u n g”, kakor si je nobena država ne more dovoliti. Trinajst mesecev po tej ugotovitvi najvišjega predstavnika driave je pola-laj isti.
Pri razgovoru na Dunaju smo odločno zahtevali izvedbo odredbe o dvojezični šoli. Pri današnjem položaju so kršene prav bistvene točke te odredbe. Odredba točno določa, da morajo nadzorniki za dvojezične šole v polni meri obvladali slovenski jezik. V treh okrajih — Šmohor, Beljak in Ce-lovec-deiela — pa imamo danes šolske nadzornike, ki niso sposobni slovenskega jezika. Odredba je kršena po nastavitvi nadučiteljev, kateri bi istotako morali znati oba deželna jezika. Deželna vlada pa je po proporcu nastavljala nadučitelje s papirnato obveznostjo, da napravijo tekom dveh let izpit iz slovenščine. Tinje, Rožek, Bistriča n Rožu in črešnje pri Zilji so le nekateri taki slučaji. Cela vrsta učiteljev je, ki sicer sprejemajo za dvojezični pouk posebne doklade, vendar slovenščine ne poučujejo. Se enkrat naglašamo, da je bila odredba sprejeta soglasno ob sodelovanju vseh strank.
Ob priliki dunajskega razgovora smo naglasili zahtevo in potrebo po slovenski gimnaziji ter po ureditvi priprave sposobnih učitljev. Jasno smo poudarili zahtevo po slovenski kmetijski šoli. Volitve v Krnc tijsko zbornico dne 25. nov. 1951 so tudi številčno našo zahtevo potrdile. Na 24 po slancev Kmetijske zbornice odpade na Ko roškem 12 javnih šol, na dva slovenska po slanca bi morala priti po vsem tem vsaj ena slovenska kmetijska šola.
Ponovili smo na Dunaju našo zahtevo po zastopnikih v radio-sosvetu, kar smo ponov no spdročili avstrijskim oblastem in tudi britanski zasedbeni oblasti.
Izpovedali smo opetovano zahtevo po odškodnini za škodo, ki nam je bila prizadeta v kulturnem oziru, predvsem zahtevo po od škodnini za našo veliko kulturno ustanovo Družbe sv. Mohorja.
Zahtevali smo zopet imenovanje sloveti skega zastopnika v avstrijsko Unesco-komi sijo.
Zvezni kancler si je — bilo je koncem no vemrba 1951 — pridržal „14 dni do najvei 3 tedne časa, da vse te akte osebno prouči' in nam zagotovil, da nas bo zopet pozval na razgovor. Do danes se to še ni zgodilo.
Pač pa smo doživeli izvolitev dr. Stein acherja za podpredsednika ČVP. Doživeli smo nadalje, kakor na drugem mestu poročamo, odklonitev zahtev v zvezi s postavo o Kmetijski zbornici.
Doživeli smo dne 11. jan. v radio-oddaji
M Celovcu, dne 17. januarja 1952
Besede in dejanja
Znažilno postopanje koroške deželne vlade
Dne 10. januarja 1952 je izdala Avstrijska poročevalna služba (APA) tole poročilo:
Koroška deželna vlada je danes zavrnila predlog ^Slovenske kmečke zveze”, .Demokratične fronte” in „Narodnega sveta koroških Slovencev” zaradi spremembe zakona o koroški Kmetijski zbornici. Omenjene slovenske organizacije so zahtevale za slovensko Zadružno zvezo enako pravico virilncga glasa v glavni skupščini Kmetijske zbornice, kakor jo ima nemška Zveza koroških zadrug. Nadalje so zahtevale omenjene organizacije tako okrajno razdelitev Okrajne kmečke zbornice, kakor je bila leta 1932. Končno so zahtevale omenjene slovenske organizacije, da je v Kmetijski zbornici tudi slovenščina uradni jezik kot jezik slovenske manjšine na Koroškem.
Koroška deželna vlada utemeljuje svoje odklonilno stališče s tem, da nikakor ni mogoče govoriti o zapostavljanju slovenske manjšine na Koroškem, kakor to trdijo v svoji vjogi omenjene slov, organizacije.’
K gornjemu sklepu koroške deželne vlade bi danes postavili samo tole primero:
1.	Ako nemške organizacije na Južnem Tirolskem in v Jugoslaviji nimajo enakih pravic, kakor pa jih imajo italijanske ali pa jugoslovanske organizacije, vpijejo Nemci po vesoljnem svetu o strašnem preganjanju in zapostavljanju Nemcev. Ako pa Nemci enako in še hujše ravnajo s Slovenci na Koroškem, po izjavi koroške deželne vlade to ni zapostavljanje.
2.	Ako hočejo združiti na Južnem Tirol-
skem za volitve in za upravno območje bol-canski okoliš s trentinskim okolišem (da bi dobili na tak način večino Italijani v pokrajinski skupščini v Bokanu), kričijo Nemci po vesoljnem svetu in tudi na Koroškem o zapostavljanju in preganjanju Nemcev. Ako pa tako združitev okrajev v škodo Slovencev na Koroškem sklene in uzakoni koroški deželni zbor in ako nato tak sklep potrdi osrednja vlada na Dunaju, pa to po izjavi koroške deželne vlade ni zapostavljanje, ampak višek pravice.
3.	Ako bi na Južnem Tirolskem in v Jugoslaviji (ali pa kjer koli na svetu) Nemci ne imeli pravice, da bi se tudi v uradih in v javnih ustanovah posluževali nemščine, bi vpili in kričali Nemci po vesoljnem svetu o nezaslišanih krivicah, ki jih morajo prestati Nemci. — Ako pa sklene koroški deželni zbor tako krivico napram koroškim Slovencem, pa po izjavi koroške deželne vlade to ni zapostavljanje, ampak verjetno višek pravice in dobrote, ki jo izkazuje koroška deželna vlada in ostale avstrijske oblasti do koroških Slovencev.
Mi bi priporočali samo, naj pri prihodnjih pogajanjih za avstrijsko državno pogodbo nese avstrijski zunanji minister dr. Gruber ta sklep koroške deželne vlade kot posebno cvetko v London in naj jo položi kot dokaz posebne pravice, ki jo uživajo koroški Slovenci, na mizo pred namestnike zunanjih ministrov vlad Združenih držav. Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze.
Razgovori v USA in Kanadi
Britanski ministrski predsednik in britanski zunanji minister sta odpotovala iz Združenih držav, kjer sta se razgovarjala s predsednikom Trumanom, v Kanado na razgovore s predsednikom kanadske vlade.
Po teh razgovorih je izjavil britanski ministrski predsednik, Winston Churchill: ..Najboljše jamstvo ne samo za preprečenje vojne, ampak tudi za zmag^ ako bi vojna kljub vsemu prizadevanju nastala, je Sever-
no-atlantska zveza. Ta je postala skupnost svobodnih narodov ne samo za obrambo, ampak tudi za življenje v sreči, blagostanju in napredku.”
Iz Kanade je odpotoval W. Churchill nazaj v Združene države, kjer bo nadaljeval z razgovori s predsednikom Trumanom. V četrtek govori Churchill v ameriškem kongresu obeh zbornic.
Ladja ..Flving Enterprise"
Zaradi velikih viharjev na morju ob koncu preteklega leta je popolnoma onesposobil vihar za vsako nadaljnjo samostojno vožnjo ameriško tovorno ladjo „Flying Enterprise”, ki se je že bližala angleški obali in kateri je zapovedoval kapitan Carlsen.
Ker je bila nevarnost, da se ladja, ki je bila močno nagnjena, potopi, je zapovedal kapitan, da vse moštvo (okrog 50 mož) zapusti ladjo dne 28. decembra lanskega leta; kapitan sam pa je ostal na ladji, ki je bila prepuščena viharju in valovom. — Ladjo je nato poizkušal angleški vlačilec ..Turmoil” zavleči v najbližje angleško pristanišče, kar pa se mu zaradi viharja na morju ni posrečilo. Pač pa se je kapitanu Carlsenu pridni Žil na skoraj potopljeni ladji še mornariški
„Funf Minuten vom Tage" izjavo, da na Koroškem manjšinskega vprašanja sploh ni da torej narodne manjšine ni.
In končno smo doživeli še, da je katoliški ..Volkshotc” zapisal, da je bilo sicer potrebno leta 1945, ko je bila meja ogrožena, uvr sti dvojezično šolo, sedaj pa je ta nevarnost minila, sedaj tudi take šole ne potrebujem’ več.
Gospodje, če boste ta vprašanja in U ■ahteve gledali iz tega vidika in stališča, po tem se nikar ne čudite, da bo lepega dne ves koroški problem postal zopet izrazito zunanjc-politično vprašanje, in to ne po naši, ampak izrecno pa zashnri avstrijskih oblasti.
podčastnik Dancy z vlačilne ladje „Tur-moil”.
Po večdnevnih bojih z viharjem se je ladja „Flying Enterprise” dne 10. januarja še močneje nagnila in se končno potopila. V zadnjem trenutku sta skočila Carlsen in Dancy v morje in sta se rešila na vlačilno ladjo „Turmoil”. Oba mornarja so nato z velikim navdušenjem sprejeli v angleškem pristanišču Falmouth.
Potopljena ladja je imela na sebi tovor v vrednosti okrog 400.000 dolarjev (surovo železo, kava, umetnine itd.) Kapitanu Call-senu pripravljajo v New Yorku slovesen sprejem.
SCHUMANOV NAČRT V NEMŠKEM PARLAMENTU
Zapadno-nemški parlament je sprejel po več kot enodnevnem neprekinjenem razpravljanju z 232 glasovi proti 143 glasovom takozvahi Schumanov načrt o združitvi za-padno-evropske težke industrije (železo, ieklo, premog). Proti načrtu so glasovali predvsem socialdemokrati in pa komunisti. — Nemčija je tretja država, ki je odobrila ta zakon o združitvi zapadno-evropske montanske industrije. Pred njo sta sprejeli za kon že Francija in pa Holandska.
Po sprejetju Schumanovega načrta v nemškem parlamentu so bile v Bonnu velike manifestacije mladine za zveznega kanclerja dr. Adenauerja. Pozdravne čestitke pa je poslal zapadno-nemškemu kanclerju fran-r"Ai ministrski predsednik Pleve"
Cena 1 šiling
KRATKE VESTI
Vlada Sovjetske zveze še ni odgovorila zaradi predloga zapadnih zaveznikov, da se nadaljujejo 21. januarja v Londonu pogajanja o avstrijski pogodbi.
Po odločitvi gospodarskega direktorija ostane še v naprej v veljavi odredba o dveh brezmesnih dnevih in o omejitvi potrošnje telečjega in svinjskega mesa.
V nedeljo je bila podpisana v Parizu nova avstrijska trgovinska pogodba, ki predvideva promet v vrednosti 6 do 7 milijard francoskih frankov (okrog 500 milijonov šilingov).
Glavno tajništvo OVP sporoča, da bo izredno zborovanje stranke dne 28. in 29. januarja 1.1. na Dunaju.
Po sporočilu osrednje zveze avstrijskih delniških družb, je bilo v Avstriji dne 31. decembra 1951 skupno 656 delniških (akcijskih) družb, ki so imele skupno vpisanega kapitala za približno 5 milijard šilingov. Akcije delniških družb so v letu 1951 narastle približno za 50%.
Zaradi znižanja vodostaja vseh avstrijskih rek so v obratu vse avstrijske kalorične elektrarne, da morejo iz premoga proizvajati potrebno količino električnega toka. Računajo, da bodo kalorične elektrarne shajale z zalogami premoga do spomladi.
Po poročilih ameriškega vojnega ministrstva znašajo ameriške izgube na Koreji doslej 104.084 padlih, ranjenih in pogrešanih.
V	jugoslovanskem pristanišču v Pulju v Istri so iztovorili 13 ameriških lovskih letal. To je prvi del ameriške dobave orožja Jugoslaviji.
Zapadno-nemški zvezni kancler dr. Adenauer bo na povabilo ameriške vlade odpotoval v spomladi na obisk v USA.
V	Parizu je umrl francoski visoki komisar za Indokino, general Jean de Lattre de Tassigny na posledicah težke operacije. General je bil star 61 let in so mu po smrti podelili čast maršala.
Predsednik Truman je predložil ameriškemu kongresu v obravnavo predlog novega proračuna, ki znaša 86 milijard dolarjev ( to je nad dva bilijona in 500 milijard avstr, šilingov). Od te vsote je 69% namenjenih za vojne namene.
Prejšnjo sredo je odstopila belgijska vlada pod predsedstvom Pholien-a. Tudi novo vlado pod predsedstvom Jean van Houtte-a sestavljajo samo ministri krščansko-socialne stranke.
Novoimenovani jugoslovanski poslanik v Rimu, Vladimir Velebit, je nastopil svoje mesto. Ena glavnih nalog novega poslanika bo doseči pri italijanski vladi zadovoljivo rešitev tržaškega vprašanja.
Ameriški senator Robertson je izjavil, da namerava vlada Združenih držav zgraditi v Evropi in Aziji večje število letališč, ki naj bi tvorila del obkolitvenega obroča okrog Sovjetske zveze in njenih satelitskih držav.
Pri pogajanjih v Panmundžonu zaradi premirja na Koreji še niso dosegli nobenih vidnih uspehov.
Vsled hudega viharja se je ponesrečilo nad južno Anglijo neko irsko prometno letalo in je bilo pri tem ubitih vseh 23 potnikov.
Vsled velikega viharja se je potopil v Severnem Pacifiku ameriški tovorni parnik „Pennsylvania”. Od 45 mož posadke se verjetno ni mogel niti eden rešiti.
rPiutmi pHrediten
V soboto, dne 2. februarja, se vrši v dvorani Kolpingheima v Celovcu. Neue Weltgasse, pustna prireditev.
Pričetek točno ob sedmih zvečer.
Spored: Pustna igra in pustna za bava.
Slovenci iz Celovca in okolice pri srčno vabljeni.
Pripravljalni odbor.
Politični teden
Po svetu...
Churchillovo potovanje k Trumanu ni prineslo svetovni politični javnosti tistega užitka senzacionalnosti, kakor so na splošno pričakovali. Uradna poročila o njunem sestanku so bila tako zaokrožena, kot da bi bilo šlo bolj za razgovor med dvema prijateljema, ki se že dolgo nista videla.
Dalckosežnosti sestanka obeh največjih zapa,dnih državnikov iz lepo zvenečih stavkov in komentarjev pač ni bilo mogoče ugotoviti. Vendar je to več kot na dlani, saj se razgovori niso mogli tikati drugega kot položaja Velike Britanije kot ameriškega partnerja v veliki politični in mogoče nekega dne vojaški fronti napram Vzhodu.
Churchill je spet angleški ministrski predsednik, prav tako kot leta 1945 po zmagovito končani vojni. Truman ga je pred dnevi imenoval „najvcčjega moža sedanje dobe”. Churchill je to morda res in se v zkdnjili šestih letih ni kaj spremenil, toda položaj britanskega imperija se je od takrat močno spremenil. Težki gospodarski in politični udarci so Anglijo kot matično državo Commonwelth-a toliko oslabili, da more danes predstavljati pač zaveznika št. 1 Združenih držav Amerike, ne pa več enako močnega političnega in vojaškega družabnika. Churchill to ve in zato je bilo njegovo stališče oslabljeno, saj ga svet pozna kot državnika, ki z vsemi svojimi silami stremi za tem, da bi ojačil položaj Anglije v svetu.
Razmerje med obema velesilama že dolgo ni več takšno kot bi si oba partnerja in drugi njuni zavezniški narodi želeli. Angleži so hodili svojo pot v mnogih mednarodnih vprašanjih in predvsem ko je šlo za zadeve Daljnega Vzhoda in zapadne Evrope, je njih zadržanje naletelo pri Amerikancih na hudo nerazpoloženje. Ko je Attlee nastopil proti Schumanovemu načrtu, odklonil sodelovanje v evropskem obrambnem sistemu ter se odtegoval sodelovanju v ..Evropskem svetu” itd., takrat je Churchill poudarjal zedinjeno Evropo vključivši zapadno Nemčijo in njene bodoče divizije. Saj se je on kot prvi zapadni državnik skliceval na nevarnost iz Vzhoda in kot prvi zahteval „Panevropo”.
Ko je prišel spet na oblast, so mnogi pri-
čakovali, da se bo angleška zunanja politika preusmerila v tem pravcu. Vsega tega ni bilo ... Amerikanci obdolžujejo Angleže, da so krivi sedanjega zastoja na konferencah Atlantske zveze, da zavirajo uresničitev Schumanovega načrta, da se upirajo sodelovanju pri ustanavljanju zedinjene Evrope itd.
V tem smislu je tudi skoraj vse ameriško časopisje komentiralo Churchillov prihod v Washington. Nič kaj prijazno torej, ker so pač pretekli že meseci od njegovega prihoda na oblast, v bistvu pa se ni nič spremenilo.
Pri vsem tem bo pa vsak politik priznal, da je Churchill nadvse realističen državnik in če ni naklonjen Plevenovemu načrtu o enotni in skupni atlantski vojaški sili, pač pa je naklonjen zavezniški vojaški sili, ki temelji na narodnostnih armadah. Vsak Evropejec, ki domuje na svojem starem kontinentu, bo moral priznati, da stari lev pravilneje ocenjuje naše razmere.
Churchillova naloga je pač bila angleško zadržanje zadnjih let pojasniti oz. opravičiti in povedati, v koliko je Anglija pripravljena in zmožna vključiti se v oborožitveni načrt zapadnega sveta in seveda: kaj pričakuje kot pomoč ali nagrado od Amerike za svoje tesnejše sodelovanje. — Za te reči je podoba, da sta jih s Trumanom pač lažje mogla rešiti in se zediniti kot pa n. pr. v prestižno-političnih vprašanjih, kakršen je na vsak način bil Churchillov predlog o sestanku med njim, Stalinom in Trumanom. Churchill je svoj čas v Jalti bil zadovoljen v družbi s Stalinom in se je dal slikati s kozaško čepico na glavi. Toda tiste Jalte se je mogel veseliti predvsem Stalin. Truman vse to ve ... in na tozadevni predlog Churchilla je verjetno odgovoril, da pač nima nič proti sestanku, toda ta naj bi bil nekje na ameriškem področju.
Nekaj je gotovo: sestanek obeh državnikov je mogel samo doprinesti k večji enotnosti zapadnega sveta in če je Churchill znal omiliti naraščajočo ameriško nestrpnost in je Truman pojasnil svojemu prijatelju, da „kjer prepirata se dva, tretji dobiček ima” ... in so nato pod Trumanovimi prsti zazvenele slovanske melodije Chopinovih valčkov in mazurk — sinemo upati, da
Se vpijoža krivica
Mnogo se je v zadnjih letih v avstrijskem časopisju pisalo o južnih Tirolcih, o tistih, ki so za časa Hitlerja optirali za Nemčijo, o onih, ki so sicer že optirali za Nemčijo, a še tja niso šli. Avstrijske oblasti in vse avstrijsko časopisje, tudi koroško, se je na široko zavzemalo za te svoje nemške rojake.
Nihče pa se še ni spomnil naših naj ožjih sodeželanov iz vzhodnega dela Zilje, ki so imeli skoroda vse svoje gozdne parcele v sosednji Italiji, v Kanalski dolini. Tam jih je Mussolinijeva Italija že leta 1937., torej že zdavnaj pred drugo svetovno vojno in drugimi podobnimi razlastitvami naci-faši-stičnih režimov, brez odškodnine enostavno zasegla. Ti kmetje so s tem izgubili skoraj vse svoje premoženje. Kaj jim pomaga borna hiša tukaj na Vratih, v Meglarju ali v Sov-čah, če pa ni zraven gozda, ki je tudi tem malim kmetom, kot marsikje drugje, glavni in dostikrat tudi edini dohodek? Kje naj vzame denar, da bi popravil svojo razpadajočo hišo, če ne v gozdu, ta gozd pa je v rokah Italije, ki ga ne izpusti. Tam sekajo gozd tujci, tukaj pa razpadajo kmetije. Vrata, nekdaj ponosna in lepa vas, so danes zanemarjene in skoroda bi rekel — zapuščene.
Delal pa bi tem kmetom krivico, ako bi rekel, da sc ne brigajo za svojo posest v Italiji. O ja, oni sc brigajo in avstrijske oblasti in politiki raznih političnih barv jim obetajo pomoč, a storil do danes še ni nihče ničesar. Navedel bi le en primer boja teh oropanih ljudi in trnjevo pot, po kateri morajo hoditi.
Je tam v Rutah pri Vratih ponosna Kob-vova kmetija, katere lastnik, zaveden Slovenec, je moral hišo zapustiti, ne da bi zanjo dobit kakršno koli odškodnino. On še danes ne najde nikjer postave, po kateri bi mogel dobiti nazaj posest, na kateri so njega predniki gospodarili stoletja. Gozdovi so povečini posekani, njive in travniki posejani z betonskimi bunkerji in drugimi vojnimi ovirami. A še tega opustošenega posestva mu nočejo vrniti. Zdi se mi, da je to moderen „Hlapec Jernej” iz Cankarjevega romana. Oni v romanu je iskal pravico po pla-
se pogovori niso toliko sukali okrog atomskih bomb, temveč bolj o možnostih sporazuma z vzhodnim nasprotnikom ...
V zadnjem pregledu smo omenili, da so zadnjo rundo politčne borbe z majhno prednostjo mogli Sovjeti dobiti v svojo korist. To seveda na resničnem razmerju moči obeh taborov ne more kaj spremeniti. V okvir te hladne vojne spadata še dva politična dogodka: padec francoske vlade in odstop beglijske vlade.
Že dolgo so prerokovali, da bo Plevenova vlada sredine komaj zmogla premostiti zapreke, katere sta napovedovali leva in desna opozicija. Vrgli je pa niso niti Gaul-listi, niti komunisti, temveč lastni koalicijski zaveznik — socialisti.
IRO PRENEHA Z DELOVANJEM 31. JANUARJA 1952.
Glavni ravnatelj Mednarodne begunske organizacije (IRO), J. Donald Kingsley, je dal kratek pregled dela, ki ga je izvršila Mednarodna begunska organizacija v 55 mesecih svojega obstoja. Dodal je, da bo prenehala z delovanjem 31. januarja.
IRO je nudila pomoč več kot 1 milijon 600 tisoč osebam, od katerih jih je 1 milijon 45 tisoč naselila na novih domovih, 73 tisoč pa repatriirala. V zadnjem mesecu poslovanja bo poslala z ladjami in letali še približno 6400 razseljenih oseb v Združene države, Kanado, Avstralijo in Južno Ameriko. Z ladjami, ki jih je najela IRO, bo odpotovalo v Združene države in Avstralijo tudi kakih 3000 naseljencev, ki bodo povrnili prevozne stroške.
Pravica ■ proti volji koroške vlade
Ustavno sodišče na Dunaju je ugodilo pritožbi ..Slovenskega šolskega društva” v Celovcu in razveljavilo odlok Varnostne direkcije za Koroško iz leta 1948. — Varnostna direkcija je namreč izdala odlok, po katerem naj bi bil veljaven razpust „Sloven-skega šolskega društva”, razpust pa so odredile leta 1941 takratne nacistične oblasti v Celovcu.
Ta krivični in kakor sedaj vidimo tudi protiustavni odlok Varnostne direkcije v Celovcu je potrdilo ministrstvo za notranje zadeve osrednje vlade na Dunaju. Sodni postopek je tekel skoraj tri leta.
S to razsodbo ustavnega sodišča na Dunaju (Verfassungsgerichtshof) so dani vsi pogoji, da dobi »Slovensko šolsko društvo” v Celovcu povrnjeno svoje premoženje. Last tega društva je namreč poslopje in 'posestvo Narodne šole v št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu. Po razpustu »Slovenskega šolskega društva” j c bilo vpisano kot lastnik omenjene šole okrajno glavarstvo v Beljaku.
Poslopje samo so dejansko leta 1945 zopet
prevzele šolske sestre v oskrbo in pri tem jim je pomagalo šentjakobsko šolsko društvo, ki je pred 45 leti pod vodstvom teda-njega g. župnika Ražuna tudi največ doprineslo k zidavi šole.
šolske sestre s6 po letu 1945 zopet vodile gospodinjske tečaje in upravljale tudi kmetijo, ki je del vsega podjetja. Umno gospodarstvo je sestram omogočilo, da so kmetijo dobro uredile in tudi šola je v zadnjih letih postala zopet dom slovenskih deklet. Udeležba v tečajih je najboljši dokaz priljubljenosti slovenske gospodinjske šole v Št. Jakobu v Rožu.
Iz gornje razsodbe ustavnega sodišča vidimo, kako postopajo oblasti na Koroškem napram koroškim Slovencem. Namesto, da bi priznale kmetijsko-gospodinjski šoli v št. Jakobu (in št. Rupertu) pravico jav-nosti in ji priznale primerno podporo iz deželnega proračuna, pa so oblasti poizkušale odvzeti še pravico lastnine, čemur bi zelo verjetno sledila kmalu ojdpoved šolskim sestram, ki vodijo gospodinjsko šolo v št. Jakobu.
0 Tilu in Jugoslaviji
Čilu za pridelani zaslužek, ta pa išče pravico po posesti, ki jo je skozi stoletja z žuljevimi rokami obdelovala njegova rodbina.
Ker se je govorilo, da amferik. vojaške oblasti ne puste italijanskim oblastem, da bi vrnila obmejna posestva nekdanjim lastnikom, se je ta kmet obrnil za nasvet na »Stimmc Amerikas”. Prišel je iz Amerike odgovor, da naj sc obrne na mednarodno baško sodišče. To je spet odgovorilo, da ono tožbo posameznika ne more sprejeti, da pa se bo bavilo s to stvarjo, ako bo tožbo vložila avstrijska vlada. Takoj je bila napisana vloga na zveznega kanclerja na Dunaju. Ta je vlogo odstopil svojemu zunanjemu ministru Gruberju. Ko se po dolgem čakanju od tam ni nič zganilo, je bila poslana druga vloga na zunanje ministrstvo. Tej prošnji je bila priložena prošnja 63 drugih kmetov iz okolice Vrat s prošnjo za posredovanje pri italijanski vladi.
Ta dopis so poslali 20. nov. 1.1. Do danes se še ni nič zganilo. Kje in kdaj boš hlapec Jernej našel tudi ti svojo pravico?
Napisal sem te vrstice, da se javnost vsaj od naše strani opozori na krivico, ki se že 15 let godi slovenskemu človeku na zapadni meji našega narodnega telesa.
Izkaznice za znižano vožnjo vojnih žrtev in KZ
Dne 31. januarja izgubijo veljavnost dosedanje izkaznice za 50%-no znižanje vozne cene na železnicah za vojne žrtve in žrtve fašizma, katerim je priznano zmanjšanje pridobitne sposobnosti vsaj za 70%.
Za izstavitev nove izkaznice je treba vpo-slati staro izkaznico in plačati na račun invalidnega urada v Celovcu (konto 169) pristojbino v višini 30 šil.
Pri izstavi novih izkaznic sme invalidni urad izdati nove iakaznice le onim, ki imajo potrdilo, da znaša njihovo zmanjšanje pridobitne sposobnosti vsaj 70%.
Zveza političnih preganjancev v Celovcu, Kardinalsplatz 6, zbira prošnje za izkaznice za znižano vožnjo in jih bo nato skupno oddala invalidnemu uradu, ki bo nato izdal nove izkaznice.
Ugledni londonski tednik »Economist” je v eni svojih zadnjih številk posvetil članek Jugoslaviji.
Angleški časopis ugotavlja, da je Titova vlada zadnja tri leta sprta z Moskvo in da so se njeni odnošaji z Zahodom nedavno zelo izboljšali. Od leta 1948 dalje mu pomaga gospodarska pomoč zahodnih držav, da vzdrži pritisk kominformistične zapore. Pogodba o vojaški pomoči, ki jo je Jugoslavija sklenila z Združenimi državami, predstavlja novo oporo za Jugoslavijo, ki na ta način ni več nevtralna, čeprav ni povezana z državami Severnoatlantske zveze s •formalnimi pogodbami.
Jugoslavija lahko znatno poveča svojo moč, ker ima veliko vojsko. Njen zemljepisni položaj je precej važen za obrambo Italije in zelo važen za obrambo Turčije ter Vzhodnega Sredozemlja. Jugoslavjia si predvsem želi biti v stanju, da bi se lahko uprlu napadu oboroženih sil.
»Economist” je mnenja, da bo Jugoslavija lahko dosegla ta svoj cilj, ker je omejen in izvedljiv, toda v ta namen so ji potrebne ne le čete in orožje, temveč vsaj v najmanjši meri tudi enotnost ljudstva in učinkovito gospodarstvo.
Nato omenja »Economist” zadnja navodila ki jih je izdala jugoslovanska komunistična stranka z namenom, da se razširi kmetijska kolektivizacija in da se uvede stroga disciplina za člane poljedelskih zadrug. Londonski tednik trdi, da v Jugoslaviji še niso odstranili vzrokov nezadovoljstva zaradi gospodarskih razmer, škoda, ki bi nastala zaradi nadaljnjega pritiska, je očitna. Na žalost bi vsak nasvet, naj izvajajo industrializacijo počasneje, tolmačili v Beogradu kot nevarno zaroto proti temu, da bi postala Jugoslavija industrijska država. Toda če se zahodni državniki bojijo, da bi postali sumljivi, potem bi bilo bolje, da opustijo vsak poskus, da bi imeli kak opravek z Jugoslavijo. Politika zahodnih držav ne more temeljiti na bojazni, da bi se zamerili Titu.
To pa ne pomeni — nadaljuje »Economist” — da se želimo vmešavati v jugoslovansko notranjo politiko. Nam ni do tega, da bi zavirali industrializacijo Jugoslavije.
Neposredni interes Jugoslavije in njenih prijateljev je: da mora biti močna in da je
njeno ljudstvo enotno. Jugoslovansko vojsko sestavljajo kmetje, ki ne bodo dobri vojaki, če bodo silili njihove družine v poljedelske zadruge ali če jim bodo drugače odvzemali sad njihovega dela. Prijatelji Jugoslavije so dolžni opozarjati na to, da je bolj važna razlika med složnim in razprtim l judstvom, kot med jeklarno iz leta 1952 in jeklom iz leta 1960.”
LIBIJA ZAPROSILA - V OZN
Nova samostojna država, združena kraljevina Libija, je zaprosila dne 24. decembra, to je na dan, ko je postala neodvisna, za sprejem v Organizacijo ZN. Prošnji je priložena izjava ministrskega predsednika Mahmouda Muntasherja, da sprejema Libija obveznosti Listine ZN.
Sklep Glavne skupščine o ustanovitvi neodvisne Libije navaja tudi, da bo »Libija potem ko bo postala neodvisna država, sprejeta med ZN”.
VLOGA GRŠKIH IN TURŠKIH VOJNIH SIL
Stalni odbor Severnoatlantske obrambne zveze je sporočil, da so obnovili razgovore o vlogi, ki je določena grškim in turškim silam, ki bosta obe državi tudi formalno vključeni v Severnoatlantsko zvezo. Razgovori so sc začeli pred dvema mesecema v Atenah in Ankari.
Turčijo zastopa pri razgovorih nekdanji turški pomorski ataše v Londonu in sedanji načelnik obveščevalnega oddelka turškega generalnega štaba, admiral Aziz Ulusan. Grški zastopnik pri razgovorih pa je vojaški ataše v Washigtonu, brigadni general Gregory T. Kotseas.
Člani stalnega odbora, ki vodijo razgovore z njima, pa so britanski letalski poveljnik, maršal sir William Elliott, francoski general Paul Ely in ameriški viceadmiral Jerauld Wright.
V Boliviji je v okolišu gorovja Chima-Aucata zasul zemeljski plaz večjo skupino rudarjev, ki so tam kopali zlato rudo. Doslej so izkopali 37 mrtvih rudarjev.
Pet minut pred dvanajsto
tako sera mislil, ko sem zasledoval razvoj zadnjih dni. Pet minut pred tem, da naj zopet bolj trdo pade po našem hrbtu.
Vsakdo se je, mislim, začudil, ko je 11. januarja 1952, prošli petek torej, po večernih poročilih v radiu slišal dnevni komentar „Funf Minuten vom Tage”. Komentator radia Alpcnland, dr. H. K. Smode, je ob tej priliki jako ostro in nezaslišano napadel univerzitetnega profesorja v Ljubljani, dr. Škerlja in jnedsednika vlade LRS, Miha Marinka, ker sta izjavila, da Avstrija ne prizna koroškim Slovencem njihovih naravnih pravic. Slišali smo ob tej priliki tudi hude očitke neumnosti slovenske inteligence, kajti po komentatorjevem mišljenju je menda jasno, da „za Avstrijo manjšinsko ali južno-koroško vprašanje" ne obstoja.
Nemški napulili duh, ki je posebno zakoreninjen na Koroškem, nam je poznan In vemo, da pripozna za »pravično in modro” samo to, kar se skuha pod njegovim klobukom. Pri vsem tem ta napulili nemški duh v svoji nadutosti niti ni opazil, da so vsekakor tako v prvi kakor tudi v drugi avstrijski republiki o manjšinskem vprašanju mnogo razpravljali in da je to vprašanje igralo neko vlogo tudi pri Društvu narodov, nadalje na mirovnih konferencah in na manjšinskih kongresih. »Nadvse pametni” ljudje pa. kaj takega lahko pozabijo.
Da so se v Jugoslaviji vršila grozodejstva, o tem mi koroški Slovenci ne bomo sodili, posebno ne, ker so nas od druge strani tudi pozivali k temu, da v prid medsebojnega zbližanja in razumevanja pozabimo, da so tudi v Avstriji obstojala uničevalna taborišča (n. pr. Mauthausen, Gusen itd.) in da je celo po naših vaseh tekla kri. Vemo, da so odgovorni, kot n. pr. Maier-Kaibitsch in drugi, že zopet na svobodi.
Ali naj grožnjo, da bi bila Avstrija lahko prisiljena k protiukrepom, tolmačimo tako, da bo padla zopet šiba po našem slovenskem hrbtu? Tla za to bi bila vsekakor pripravljena, posebno, če se zavedamo tega, da so razni »strokovnjaki”, kot n. pr. dr. Stein acher, že zopet na konju.
Da jivjia ustanova, kot je radio, katerega plačujejo tudi Slovenci, zaide s komentarjem tako daleč — saj se še spominjamo Ha-bicha, zloglasnega hitlerjevskega komenta-
torja v Miinchenti — pomeni mogoče tudi razvojni člen v tej verigi.
Saj bi vendar ne bilo težko k tej zadevi vprašati prizadete koroške Slovence, če že arhivi tako deželne kot zvezne vlade, kjer ležijo naše vloge in pritožbe, niso bili dostopni.
Ob vsem tem je potrebno, da o dejstvih jasno poučimo javnost sami in to tem bolj, ker smo dosti dolgo opozarjali, da je treba te stvari urediti doma — v notranjosti, če pa pravice očitno ni, smo jo prisiljeni iskati v svetu, da podpremo svoj boj za ogroženi narodni obstoj.
Zato vprašamo: Ali je pravično, da Slovenci nimamo svoje kmetijske šole, čeravno nam po veljavnih proporcih pripada?
Je li v redu, da nam ne dovolijo tolikokrat obljubljene gimnazije?
Je mogoče pravično, da slovenščina ni pripoznana kot drugi deželni jezik?
Ali naj vidimo pravico tudi v tem, da slovenski gospodinjski šoli ne dobita rednega prispevka iz deželnega proračuna?
Je li pravilna mera pravice pri nas ta, da je južni del Koroške po uradnih podatkih sorazmerno dobil veliko manj pomoči iz ERP sredstev kakor severni del?
Ali je pravično, da Slovenski zadružni zvezi v Kmetijski zbornici odrekajo zastopnika, medtem ko ga nemška zveza zadrug ima?
Je li pravica to, da ženejo tako gonjo še proti ostankom slovenščine na dvojezičnih šolah?
Ali naj gledamo pravico v tem, da po pismeni izjavi deželnega glavarja in zveznega kanclerja v državi ni pristojnega mesta za manjšinske zadeve itd. itd.
Seveda, tako je vendar povedal komentator v radiu: »Za Avstrijo manjšinsko vprašanje ne obstoja!”
Mi pa smo vendar tu in dokler smo tu in dokler nam narodnostnih pravic ne izpolnijo, tako dolgo to vprašanje obstoja in bo obstojalo. Nismo molčali, ko nas je doma in po taboriščih ubijal Hitler. Kri ubitega slovenskega brata, ki ste mu uradno po svojih ljudskih štetjih tekom osemdesetih let napisali 97 odstotni mrtvaški list, vpije v nebo bolj kakor vse izjave. To pa je krvava resnica in ne »neumnost”.
PROTEST PRI ANGLEŽIH
Narodni svet koroških Slovencev je po šefu britanskega zveznega urada v Celovcu, g. polkovniku Goschen-u, naslovil na britanskega visokega komisarja na Dunaju od-j°čen protest proti zastrupljanju političnega ozračja po radio- oddajni postaji »Alpen-
Točnejc bomo o vsebini protesta poročali v naši prihodnji številki.
P. Krušic, Sodraževa:
Po svetu blodim jaz okrog, od doma sem pregnan; ker ljubil sem slovenski rod, v tabor bil sem d’jan.
Pa ena misel še živi, domov bom kmalu šel, od tabora slovo bom vzel, svoboden in vesel.
Tam gor v nemškem taboru, bil dom takrat je naš, tam čakali na svobodo, sam Bog je čuval nas.
Slovenski rod da zmagal bo, prepričani smo vsi.
Jaz vžival bom spet svobodo v hišici svoji.
Sedimo v mrzli sobici, trda nam postelja je, prav dostikrat še kruha ni, hrana res prav pičla je.
Premagan bo nacizma svet, premagana druhal, bo zarja mirit svetila spet, naš narod pa bo vstal...
Mir in srečo vsakdo išče; blodi med ljudmi...
To dosegel ni še nihče, kdor samote se boji!
Kaj naj mora? Kaj naj hoče?
Ko ga nekaj dalje sili!? —
Kar še more... misli... noče! — (Kaj me boste vi učili!? —)
Ni-li zgubil »jaz” svoj mili?...
r()irtna kifrfuui
Tudi klopca tam na vasi pod drevesom zdaj počiva; vsa mladost me nanjo veže, bila sva si neločljiva.
Vse je bilo tamkaj zbrano: družba, smeh, zabava, petje, vrisk in mične pripovedke od pomladi čez poletje.
Zdaj pa dolgo že sameva v mučnem hladu sredi vrta, zima s snegom jo odeva, steza je do nje zaprta.
imimmimmiiiiiiiitiiiiniiiiimmniiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiimnim
Odprtje,Naše knjige'vCelovcu
Slovenska prosvetna zveza bo v soboto, dne 19. januarja, ob 10. uri v Celovcu, Gaso-metergasse 10 (vhod Wulfengasse), odprla svojo knjigarno.
Za to priložnost bo isti dan zvečer od 18.30 do 19. ure v celovškem radiu slovenska oddaja, pod naslovom »Naša knjiga”, združena s proslavo ljudskega pesnika Otona Župančiča.
Osrednji odbor SPZ.
MLfdz . . .
Kar njegova govorijo usta, je obup in dvom —
Kakor, če je zemlja pusta, v ruševinah dom ...
Trnjeva je pot, življenje, vsak si mora biti svest.
»Gloria” mi bo trpljenje, če sebi bom — in Bogu — zvest!
Valentin Polanšek
Belo ivje kakor cvetje zbira se po drevju v vence; več se ne razlega petje, vse beži iz vrtne sence.
Klopca,'le nikar ne toži, nisi zapuščena sama! —
Mnogim nihče rok ne proži, kadar peša trudna rama.
Limbarski
Moje lepe mlade trate spijo pod mrtvaškim prtom, burja za vogali joka, lačen vran kriči za vrtom.
Soncu se je zakasnilo, da je zarjo zaležalo, pa se že v zaton nagiba, ni se menda še naspalo.
Vse prezgodaj se na zimo z mrakom hladna noč začenja; lega v grob mladosti sreča pod drevesom brez zelenja.
Limbarski
Spisal: ). SIMON BAAR
GOLOBČEK
Poslovenil: ALO)Zi| NEMEC 48. nadajlevanje
»No, pa pridi pogledat,” je pozval Ho-loubek obiskovalca k oknu. Petrček je ubogal in oči so mu obvisele na čoku. Se nikdar ni videl kaj podobnega, iz lesa tule leze na božje sonce nekakšna žival, ki se, mu zdi nekam znana, toda točno je ne more spoznati. Holoubek pa kakor pravi umetnik hrepeni po kritiki, njegova nečimurnost po občudovanju in priznanju.
»Kaj misliš, Petrček, da bo to?"
»Lahko bi bila mačka, toda imeti bi morala daljši rep,” drzno ugiblje mali vedež, toda ko se ozre v župnika, takoj spozna, da ni zadel. »Tudi psiček bi lahko bil,” sa na mah popravi, »toda moral bi imeti manjši trebušček.” Ne, tudi sedaj ni pravega po-odil, ker gospod župnik molči in se ne-am kislo drži. »Ko bi živalca imela roge, bi rekel, da bo kozica.”
»Ovčka bo,” se Holoubek ni mogel vzdržati več.
»Ovčka? Ah tako, toda ta je skažena, ta se vam ni posrečila,” je kakor opica posnemal besede in veden je odraslih.
»In zakaj misliš?”
»Kakšna ovčka! Ovčka ima tanjšo gla vico, tanjše nožiče, krajši vrat in skoraj nič repa.”
Čudo! Holoubek je bil do tega trenutka navdušen nad svojim izdelkom, zaljubljen v svoje delo, zdelo se mu je brezhibno, zidaj pa nenadoma uvidi, da je njegovo delo za res ponesrečeno, da nobena živa ovčka ne
nosi take glave, ne vzdiga tako nog, ne nosi takih ušes. Zaveda se, da se je ves njegov poskus ponesrečil, ne bo sam napravil jaslic, ne bo zmogel tega, preprost mlinar ga bo osramotil. Z odporom se je zazrl na mizo, na tisti štor, na vso tisto razvlečeno kramo rezbarskega orodja.
Kakor da bi otrok čutil, kaj se godi v duši gospoda župnika, je dvignil glavo k njemu in zaupno rekel: »Ako boste zadovoljni, vam bom pomagal, pripeljal bom s seboj še Bohačevega Jara, učiteljevega Dragca, Jinovo Marico in kogar boste hoteli, mi vam bomo svetovali.”
»No, tedaj bomo pa poskusili," se je nasmehnil župnik, toda ker je v kuhinji in tudi pri oknu sonce ugasnilo in se je mra-čilo, obenem pa je ugasnila v duši slast in stvariteljsko navdušenje, je zložil orodje na kup in pokril vse skupaj s časopisom.
»Mamica že gre,” je zaklical Petrček, ko so na hodniku zadoneli koraki mlatičev, pograbil čepico in, ne da bi pozdravil, je stekel ven k njej.
VH. Prijatelj malih
V Holoubkovi duši se je razsvetilo in pot je postala jasna. V njegovi sobi se je na polici vrstila lepa čreda belih ovčk. Nekatere so se pasle, druge počivale v travi ali prežvekovale, celo rogati koštrun s psom čuvajem in bradata koza so poskakovali kakor živi. Nov svet se je odprl pred župnikom, ki se je naučil opazovati božje stvari in jih občudovati. Ves Alšev »Betlehem”, razne pi irodopisne knjige s podobami za deco in odrasle, študije življenja živali — vse to je pomnožilo njegovo knjižnico. Pa tudi nje gova rezbarska delavnica je sčasoma znatno
obogatela. On sam je nosil pri svojem rez barsekm delu hodničen platneni plašč, preč njim je ležalo najmanj deset dletov, nože' raznih velikosti, strugala in žagice, svinčnil in šestilo, merilce, kaveljčki, šila, kladivci betiči, lonček s klejem, žebljički, smirko' papir, morska pena in Bog ve kaj še vse si je stiskalo v kotu pri oknu.
Otroci so prihajali ogledovat kakor v cir kus. Niso varčevali s hvalo, niti z grajo, nii jim ni ušlo, kar je bilo lepega ali zgrešc nega.
»Vse že imamo,” se je bahavo radova Peterček, ko je župnik privedel otroke v so bo, jim pokazal vse ovčke hkrati in se na slajal nad njihovim navdušenjem. »Same še ovčko z jagnjetom naredite, ta še manj ka."
»Res, prav taka ovčka, mati s sesajočim mladičem ne sme manjkati pri jaslicah,” je povzel Holoubek in se z vnemo lotil dela. Dleto, ki ga je nabijal z lesenim betičem, se je gladko zajedlo v lep, nalašč izbran košček lesa, trske so frčale in grobi obrisi majhne skupine so že izstopali in razodevali bodoče delo. Toda šele sedaj se je pričelo pravo delo, polno potrpežljivosti in pozornosti, kjer bi en samcat nepremišljen reza; utegnil postaviti v nevarnost uspeh vsega dela.
Snega se je že speljal s streh,'zunaj na vasi je zelenelo rušje, celotbele gosi so se že pasle po njivah, kmetje šo orali in sejali, ko je končno topla pomlad iztrgala Ho loubku dleto iz rok.
Zdravnik ga je priganjal, da je nujno neba začeti zdravljenje z vodo. če že noče iti v toplice, naj vsaj doma poskusi, saj ga nič ne stanc, nič ne more zgubiti, pač pa
mnogo pridobiti. Na koncu je Bariča sama posegla vmes. Ko so pri velikem pomladnem čiščenju v kuhanji belili, je previdno zložila vse nožičke, dolbila in dleta, jih odnesla bratu izpred oči v kolarnico, podobe in knjige je stlačila v omaro, na okno je postavila rože, stol z naslonjačem je odnesla in, ko je Holoubek čemerno gledal, se je sladko nasmejala in rekla: »Toda, Jožko, saj si se dovolj nasedel in vso zimo bil v napotje v kuhinji, zdravnik ima prav, nevarno se debeliš, lepo se zunaj na soncu nahodi in poskusi z vodo, lahko bi začel, če treba, na vrtu.”
Zdravljenje z vodo je ta čas že na vse strani slovelo. Imeni kmeta Priessnitza in župnika Kneippa sta leteli po svetu, zdravniki so se razdelili v dva tabora, o novem zdravljenju so pisali nezaslišne slavospeve in uničujoče kritike, toda oboje je služilo le v reklamo novi zdravstveni metodi: hoditi bos po rosnih travnikih. Rosi so pripisovali bajne učinke in navajali primere ozdravljenih bolezni, ki so mejile skoraj na čudeže...
»Hoditi po vrtu nima smisla,” je govoril zdravnik, »morate na polje, na vrtu prestrežejo roso in sončne žarke drevesa s svojimi hrepeneče razpetimi vejami in pod njimi diši samo po vlažni plesni in hladni senci Najprej tekajte po suhi, od Sonca ogreti travi, obkrožite meje svojega ^olja, na njih raste materina dušica, glavinec, trpotec, to vam draži kožo, povzroči v telesu spremem bo in pospeši obtok krvi. Ko se navadite in utrdite, bomo začeli z bredenjem po rodi rosi, v dežju, po mokrem tlaku, morda celo s prhami in masiranjem in ne nehamo (Nadaljevanje na 4. strani)
Četrtek, 17. januarja 1952
"(" Konrad Menfe
Že dolgo smo vedeli, da je bolan, vedeli smo, da ni več zdravila za njegovo težko bolezen in pripravljeni smo bili na vest, ki je morala priti, vendar — ko smo zvedeli bridko vest, smo bili globoko in resnično prizadeti in užaloščeni vsi Slovenci. Saj pa tudi skoraj ni kraja ne samo na Koroškem, ampak daleč preko mej Koroške, kjeij,ne bi poznali župnika Konrada Menteja.
Res je, da je malokateri duhovnik tako znan in pa tudi tako priljubljen ne samo med duhovniki, ampak pri vsem ljudstvu, kakor je bil naš Konrad Mente. Zato pa je ob žalostni vesti o njegovi smrti v žalosti zatrepetalo marsikatero srce. Se dolgo se ga bodo spominjali in pripovedovali o njem z iskrenim prijateljstvom in v iskreni ljubezni.
Konrad Mente je bil rojen v Mežici pri Prevaljah dne 24. novembra leta 1883, bil je torej star 68 let. Po gimnazijskih študijah v Celovcu je odslužil najpreje predpisani enoletni vojaški rok. Ker ni imel sredstev za visokošolski študij, je vstopil v železničarsko službo pri takratni Južni železnici (proga Dunaj—Trst). Bil je vesten in skrben uradnik in kmalu si je pridobil spoštovanje ter zaupanje svojih predstojnikov. Zato je hitro napredoval in dobil je mesto načelnika postaje v Trbovljah. Večkrat je z veseljem pripovedoval o službovanju v Trbovljah.
„Božje misli pa niso naše misli in božja pota niso naša pota”, pravi sv. pismo. Ni-kdo si takrat ni mogel misliti, da ne bi ostal mladi in sposobni ter povsod priljubljeni železničar Mente vedno v železničarski službi, kjer ga je gotovo čakalo razmeroma lepo življenje in dobro napredovanje. — Toda veselega in uglednega uradnika je Bog poklical v svojo duhovniško službo. In to na poseben način.
Takrat se je pripetila večja železniška nesreča pri Krivi Vrbi ob Vrbskem jezeru. Tisti, ki so to nesrečo zakrivili, so bili kaznovani. To si je vzel Mente tako k srcu, da je začel premišljevati in je spoznal, da je pravzaprav železničar vedno z eno nogo v zaporu. Takemu življenju v vednem strahu in nevarnosti se je upiral njegov veseli značaj. Zapustil je železniško službo in zaprosil za sprejem v celovško bogoslovje. Dne 14. julija 1910 je sprejel v Celovcu mašni-ško posvečenje.
Prvo mesto je dobil Mente kot kaplan v St. Jakobu v Rožu. Dve leti je ostal tam. Toda bilo je dosti, ostal je priljubljen in splošno znan. Tako je bilo tudi na vseh drugih postajah njegovega duhovniškega delovanja.
Nato je bil Mente malo manj kot eno leto kaplan v št. Janžu v Mostiču. Bil je Mente zadnji slovenski kaplan v tej župniji, • ki je nato zapadla ponemčenju. V kratkem
dokler se vam ne povrne v leno nogo sila in moč.”
Holoubek se je vdal le nerad. Sprjiaznil se je s svojo hibo in jo vzljubil, navadil se je na sočutne poglede ljudi ter hoditi ob palici in v globini svoje duše si ni želel ozdravljenja, kajti smatrati bi ga moral kakor očitno znamenje, da je božjo milost in naklonjenost izgubil, da ni več vreden nositi križa, ki ga je Bog sam naložil na njegove slabe rame in ki ga je smatral za primernega njegovim močem. Ni pa hotel žaliti sestre in zdravnika, niti vzbujati suma, da ne skrbi za svoje zdravje, da se baha s svojo boleznijo ... t Zato si je pokorno obul lahke sandale in ob toplem dnevu po dolgem času zopet šel po polju na sprehod. Pomlad je bila že razkošno zelena in je počasi začela med zelenje vpletati prve šepke pisanih cvetic. Takoj za vasjo je srečal gručo otrok, ki so vili pod vrbami tenke piščalke. Postali so mu nezvesti in ga zapustili, brž ko je prva marjetica naskrivaj pomolila belo glavico iznad zelene .ruše. Potem pa je sledilo čudo za čudom, razcvetel se je rumeni regrat, prileteli so ptički, pisani metulji so trepetali po zraku kakor plamenci, brenčale čebele in čmrlji, po poljih so pred plugom škripala kolca, za njim pa so prepevali orači pesmi, polne tožbe, hrepenenja in veselja, življenje je povsod silno- kipelo in bohotno klilo, z mezgo zaliti popki so v krošnjah dreves pokali, iz njih so silili zeleni listki in rožasti dišeči cvetovi k poljubljajočemu soncu, -kako bi se mogli torej otroci spomniti sredi tolkih čudes na župnišče in na lesene ovčke v njem. Toda kakor hitro so opazili Ho-loubka, so zavriskali od veselja in tekli k
času svojega kaplanovanja pa je postal tudi tu dobro znan. V tem času je pridobil za šolanje sedanjega župnika v Grabštanju, g. Ludvika Mairitscha, ki je sam večkrat pripovedoval: „Ko sem opazoval našega kaplana g. Menteja, kako je vedno vesel, sem tudi jaz dobil veselje do duhovskega stanu."
Že naslednje leto je prišel Mente za župnega upravitelja na Gozdanje, nato pa za kanonika v Velikovec. Tudi tu je ostal samo eno leto in ob Vseh svetih leta 1915 je postal župnik v Vetrinju. Nad pet let je ostal v Vetrinju in tam je pridobil za šolanje in duhovniški poklic sedanjega župnika v Velikovcu, g. Kandutha. Začetkom leta 1921 je prevzel Mente župnijo Kotmaro vas. Tu je ostal najdalje in je bil preko 20 let skrben'oče svoje farne družine.
Toda prišla je nevihta — druga svetovna vojna, nacizem je zavihral nad našimi ljudmi in ni čudno, da je zadel tudi ob čisti značaj našega Menteja. Zapustiti je moral svojo faro in oditi v pregnanstvo. Preživel je čas od maja leta 1941 do poletja 1945 v nekem samostanu na Nižjem Avstrijskem.
Ko je v tistem času srečal nekoč svojega prijatelja in duhovnega sobrata na Dunaju (sam se ni smel vrniti na Koroško), ga je začel izpraševati, kako je v Kotmari vasi in se je pri tem razjokal. Toda vse bridkosti in tudi boleče domotožje je daroval Bogu za svoje farane.
V jeseni leta 1945 se je vrnil med svoje farane. Toda tujina, ki je vzela zdravje, mu ni mogla vzeti njegovega vedrega značaja. Srce mu je pa vedno bolj slabelo in zato je že naslednje leto zaprosil za lažjo župnijo na Golšovem. — Kakor zahajajoče sonce še enkrat razlije vso svojo krasoto na gore in doline, tako je tudi Mente tej svoji zadnji župniji v življenju posvetil vse moči svojega ugašajočega življenja.
Hodil je iskat zdravja v elizabetinsko bolnico v Celovec, res so mu tam nekajkrat pomagali, toda končno je odpornost njegovega telesa odpovedala in v torek zvečer, dne 8. januarja, je tam svojemu Stvarniku izročil svojo dušo. - Sam je večkrat pripovedoval: »Najpreje sem služil cesarju (bd je vojak), služil sem nato judom (lastniki delnic Južne železnice, kjer je bil Mente uradnik, so bili večinoma Judje) in končno sem služil Bogu in prepričan sem, da sem storil prav.”
Vsi smo poznali Menteja kot čisti značaj. Kakor v odprti knjigi je vsakdo mogel brati v njegovem srcu, da je bil res duhovnik po volji božji, da je bil apostol poštenega veselja in da je bil kremenit narodni značaj. To troje se je nekako združevalo v njem v najlepši harmoniji. To ga je pa tudi napravilo tako priljubljenega povsod, kamor je prišel. To mu je pa tudi omogočilo, da je bil »apostol veselja” v življenju in še ob smrti.
Naj mu bo njegov Gospod večni in najboljši plačnik za vsa njegova dobra dela!
Maša zadušnica bo v soboto, 19. januarja, zjutraj v Svečah.
V Ljubljani pa so se zbrali koroški rojaki, da so ga spremili na zadnji poti. še koroška pesem ga je spremljala. Zapeli so mu na Žalah: »Spomladi vse se veseli”, v kapelici na pokopališču po duhovnikovem opravilu in ob odprtem grobu »Nmav čez izaro”. V slovo mu je spregovoril g. doktor Felaher. Orisal je njegovo življenjsko pot in mu v grob vrgel zadnji spomin s Koroške: blagoslovljeno zemljo z očetovega groba iz Sveč. V imenu stanovskih tovarišev se je poslovil predsednik sindikata carinarnice. Solze so zalivale oči vseh Korošcev, »kje bo naše zadnje počivališče?” je vsak pri sebi mislil.
Rajnega bomo ohranili v najlepšem spominu. Bog mu daj večni mir, zaostalim domačim, posebno mami, ženi Lojzki in sesiri Mojci naše iskreno sožalje.
V spomin Roku Fak
Spet svež grob koroškega rojaka v Ljubljani. Poletje in jesen je preživel še v dragi koroški deželi, zima mu je pa pretrgala nit življenja.
Pokojni g. Rok Pak se je rodil 12. oktobra 1896. v Svečah pri Krznarju. Hiša je bila vseskozi narodno zavedna ter središče prosvetnega življenja v Svečah in okolici. Komaj sedemleten je izgubil očeta. To izgubo je že kot majhen deček občutil. Žalosten je sedel na mostu in jokal. Stara štangla so ga vprašali, kaj da joče: »Ko pa atija nimam,” je tožno odgovoril. Tedanji sveški kaplan, soustanovitelj prosvetnega društva „,Kočna”, so nadarjenega dečka naučili ministrirati in ga tudi spravili v Celovec v Marijanišče. Dobro se je učil, veliko je bral Mohorjeve knjige, da je slovenščino še zelo mlad prav dobro obvladal. Med njegovimi učitelji slovenščine je bil tudi prof. Jakob Šket, ki je našega »Svečana” prav strogo držal, še predno je dovršil gimnazijo, je moral k vojakom, star 18 let. Bil je nato tri leta in pol v ujetništvu v Rusiji. Ko je prišel domov, ves bolan, je delal šele maturo. Dve leti je bolehal in bil doma, po-
njemu, pa tudi Holoubek je pohitel k njim, kolikor je mogel. Stara ljubezen ne zarjavi.
»Kaj pa to nosite na nogah?” je takoj smelo vprašal Peterček, ki ni bil samo najpogumnejši, ampak tudi z gospodom najbolj zaupen.
»Skoraj nič, tega ne čutim,” se je nasmehnil Holoubek.
»To so nekam raztrgani čevlji.”
»To niti čevlji niso — saj imajo jermene kakor drsalke,” so si vaški otroci ogledovali še nevideno novost in župnik jim je z ljubeznijo kazal noge.
»Toda v vodo s tem ne smete, saj ne držijo vode, imeli bi mokre noge in dobili bi revmatizem in kašelj,” je opominjal Pe-trček svojega velikega prijatelja prav tako, kakor je slišal doma mamico.
»Ne boj se, ne bom šel. Veseli me, da si me opomnil,” je odgovoril župnik.
„Ako bi pa vendarle hoteli z nami v mlako, se morate najprej sezuti, zavihati hlače in bos stopiti v vodo.”
»Da, tako bom storil.”
»Saj ne boste,” je podvomil oblastni Bo-hačev Jarček, ki je sam v tej otroški skupini imel noge obute v lepe, skoraj nove čeveljčke, »če se sezujete vi, se bom tudi jaz," je velikodušno obljubil. Hrepenel je bos skakati kakor ostali, toda bal se je mamice, ko bi se pa sezul tudi gospod župnik, se bi mu doma ne mogjp nič zgoditi. Rekel^ bi: »Vsi smo se morali sezuti, tudi gospod župnik," in zato je željno čakal tega.
Holoubek sc je vsedel na zeleno mejo in že odpenjal zaponke na sandalih ... Šele v tem trenutku se je popolnoma zlil z otroki.
»Sezuj obuvala svojih nog, kajti mesto, na katerem stojiš, je sveta zemlja," se je Ho-
teni pa je šel iskat kruha v J ugoslavijo. Odločil se je za carinsko službo. Prvo mesto je bila Bohinjska Bistrica. Potem je služboval v Celju, Mariboru in na albansko-jugo-slovanski meji v Djakovici. Nato sc je vrnil v Ljubljano, kjer je kot upokojeni višji carinski uradnik 7. januarja 1952 umrl.
To je kratek življenjepis. Koliko trpljenja se skriva za tem življenjem, pa je težko povedati: preganjanje, bolezen, skrb za mater. Krznarjeva mama-so res mučenica. Cisto mlada so postali vdova, vzorno so skrbeli za štiri nedorasle otročiče in vodili gospodarstvo. Na tragičen način so izgubili dva vnuka: Aleksandra in Ivana čero ter hčer Rezo. Tudi sin Joža je moral v taborišče. Huda bolezen ga je šele pred poldrugim letom iztrgala Krznarjevi hiši. In zdaj še Rok. Uboga mati, verna žena, je s 87 leti doživela še ta udarec. Rajni je srčno želel biti pokopan v domači koroški zemlji. Žal se mu ta želja ni izpolnila. Pač pa so mu zvonili sveški zvonovi, brala se je pogrebna maša in tudi zvečer so se ljudje zbrali, da so zanj molili. Zapeli so mu pred domačo hišo še v slovo, kot bi umrl doma.
loubku zdelo, da sliši kakor nekoč Mojzes v puščavi Gospodov glas. Otrocil To je kakor čudežni goreči grm, ki gori, in dokler bodo ljudje, ne bo zgorel. Gori v ljubezni, čistosti in navdušenju, v pravici in odkritosrčnosti. Njih družba ne zastruplja, ne znajo še duše raniti do krvi, ne zagreniti življenja z obrekovanjem in zavistjo. Tudi oni včasih lažejo, prevzetujejo, se prepirajo, drug drugega tožijo, toda pri njih je to vse tako nederižno, otroško, tako prijetno neumno in prozorno, da jim Holoubek iz srca odpusti, jih z veseljem pouči ter jim odpusti. Bolj s čustvom kakor z razumom je zdaj dojel, zakaj je Kristus rekel: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo,” in spoznal je, v kako tesni zvezi je s temi besedami drug Kristusov izrek: »Ako ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.” Da, v Trešticah niti berači niso ubogi v duhu. V njih živijo vsevprek samo ljudje visokega in prevzetnega duha, naduti in ošabni, nečimrni in sebe-ljubni, lakomni in prepirljivi ljudje, ki hočejo, da bi se jim duhovnik dobrikal - tudi na svetem kraju — v cerkvi pri pridigi. Ničesar nočejo slišati o svojih grehih, o o smrti, sodbi, večnosti, z mržnjo prenašajo očitke in karanje, resnica jih razžali in razdraži. O, Holoubek ve, kako je opravil, ko je na prižnici možato in pošteno, primerno in neprimerno, ob priliki in ne-priliki glasil božjo postavo. Celo na okrajno sodišče so ga vlekli. Da, naši ljudje se hočejo tudi v svetišču opojiti s hvalo, poslušati o dobrem in pobožnem češkem narodu, o slavi prednikov, radi bi bili počaščeni in božani kakor nedolžni mučenci, ki trpijo zgolj preganjanja in klonejo pod
Oe citu) (fdd
Očetov god! Kako veseli smo vzklikali otroci še.
Slavljencu radostno peli in voščili najboljše vse:
Da bi mnogo let ohranil Bog še ljubega očeta.
Zopet stopile smo -v krog, ko dorasle smo že v dekleta, ko zadnjič voščim mu v slovo, pred njim sem stala kot nevesta.
Ko spet napoči dan godovni, v strahu srce mi trepeče.
Počasi stopam proti hiši rodni, da voščim zdravja mu in sreče.
Prišla je vest, do očka moj nevarno so zboleli.
Ležijo na postelji smrtni, v krogu pa žalostni domači vsi.
V pozdrav sem segla mu v roko in tiho se nad njim sklonila.
Solza zaprla je oko,
Ko mrzlo sem ččlo poljubila —
Srce očetu le rahlo še utripa.
Obraz koščen in smrtno bled njegov na mene blagoslov še sipa, zdaj zadnjikrat in brez besed.
In kadar se vrača dan godit, ob grobu, kjer oče dragi mirno siliva, v molitvi prosim k ljubemu Bogu, da oče v miru večnem naj počiva.
H. V.
bremenom dela. Holoubek pa je nasprotno govoril o njihovi nezmernosti, neveri, o lahkomiselnosti in grešnih zabavah, ne-omikanosti in surovosti, o pohlepu in brezčutnosti. In govoril je o tem neusmiljeno, brezobzirno, nič ni zavijal v svilene govorniške izraze, ni se zadovoljil z več ali manj jasnimi namigavanji, kakim prikritim napadom, ampak je nasprotno govoril vsem z določnimi, vsakemu razumljivimi besedami, glas mu je zvenel kakor jeklo, in stavki so blesteli kakor ostri noži. Ni umel razredčiti Kristusovih načel, ni jih znal sladiti z malinjim sokom in jih nadišaviti s kolinsko vodo, njegova beseda je bila: »Da, da — ne, ne,".kruta, gola, brezobzirna... Ljudi je vleklo v cerkev, včasih so se zvijali pod prižnico od togote in bolečine, čutili so, da jih Holoubek biča naravnost, da jim v skeleče rane siplje popra, toda potem so se z lahkoto otresli razburjenja in vsak je sam zase dejal: mene se to ne tiče, jaz nisem tak brezbožnež in lopov, hvala ti Bog, da nisem tak kakor drugi ljudje ... Holoubek je pridigal in pridigal, toda uspeha ni imel nobenega. »Bob ob steno mečem, vodo zajemam z rešetom in moje besede padajo na skalo,” je moral priznali, ko je premišljeval o vseh svojih podvigih v Trešticah. Z ničemer si ni pridobil Ijdskih src, ne z radodarnostjo, ne z ljubeznijo, ne z dobroto, ne s strogostjo. Mnogi so ga sicer spoštovali in upoštevali, toda za svojega vodnika, pastirja ga niso priznali, nihče sc ni ravnal ,po njegovih pridigah in njegovem zgledu, ostal je sam na svoji poti in to ga je napolnjevalo z žalostjo in bolestjo, ker po njih poteh in skupaj z njimi ni mogel stopati in ni smel... (Dalje prihodnjič)
NA5 iiJJMK - KKOiMkA
4	. 9 ' .	x
'	CELOVEC
Nedeljska služba božja je vsako nedeljo in praznik ob pol 9. uri v slovenski cerkvi v Priesterhausgasse.
Popoldanska služba božja je ob nedeljah in praznikih ob štirih popoldne.
SV. LENART
PRI SEDMIH STUDENCIH
Zima je in kljub obilnemu delu, ki ga imamo, se moramo oglasiti. Prazniki, ki so minili, so bili kar lepi in sedaj si jih skoro vsak podaljša s pravim družinskim praznikom — s klanjem. Pri vsaki hiši imajo kaj za pod nož in od zgodaj zjutraj pa pozno v večer se sliši cviljenje prašičev. Vsak gleda, da bo imel za veliko noč kaj boljšega in domačega za na mizo.
Silvester smo pa na različne načine praznovali. Eni so bili kar doma v družinskem krogu, zopet drugi so iskali zabave pri veselici, ki jo je priredilo naše gasilsko društvo. Ob polnoči so pa zazvonili naši zvonovi in naznanili vsem faranom, da smo stopili v novo leto. V zahvalo za srečno preteklo leto pa je po zvonenju zaorgljal Tonči z vsemi akordi „Hvala večnemu Bogu”.
Letos so zvonili trije zvonovi, lani pa še samo dva in predlani samo eden. Tako se počasi urejajo razmere v naši fari in Bog daj, da bi se polagoma uredilo in v red spravilo vse, kar je kruta vojna uničila in razbila.
Komaj je nesrečni mesec december minil, že so se začele ponovno nesreče. Na novega leta dan sta si pri smučanju polomila nogo oz. roko mlajši sin šiekove Tone in Ferta-lajev Fleribert. Oba so naslednji dan odpeljali v bolnico.
Korpiške koze pa še ves čas uživajo višinski zrak. Eno so ujeli, pa niso našli takoj pravega lastnika. Tako je verjetno tisti, ki jo je pripeljal, dobil kar dvojno nagrado, če ni moral dati ene nazaj, r -
Na dan Treh kraljev so imeli naši gasilci letno zborovanje, na katerem je poveljnik, Woschitzev Franci, podal poročilo. Poleg tega je bilo še odlikovanje nekaterih posameznih članov. Tudi naš gasilski dom je dobil v preteklem letu novo obličje. Dobil je tudi nov napis in na zunaj so ga lepo prebelili.
V	Radni vasi je krava nabodla Markov-čevo.deklo. Upajmo, da ne bo rana prevelika in prenevarna, da bo skrbna Markov-čeva gospodinja dobila zopet svojo moč, katero tako zelo potrebuje.
Pri Andrlnu so leseno verando podrli in namesto nje postavili zidano. Tako so na skromen način pridobili zopet en prostor, katerega bo Andrlnova družina posebno poleti zelo potrebovala.
ČERGOVIČE
Ob vznožju Svete Katarine leži naša vas. Ob Katarinskem hribčku pa stoji lepa Trehtarjeva kmetija. Sedemdeset let je živel na tej kmetiji Franc Komar, dobri in prijazni Trehtarjev oče. Ljubil je svojo zemljo in svojo kmetijo je z veseljem obdeloval. S tridesetimi leti se je poročil s Hc-leijo Kuhar, pd. Kuharjevo iz čergovič. Iz tega zakona sta se rodila dva otroka, Fric in Lenčka. Lenčka se je poročila in se je preselila v Šmihel h Robaču. Fric pa je prevzel po očetovi smrti posestvo.
Trehtarjev oče je bil splošno priljubljen, miren in prijazen. Imel je neko posebno plemenitost v sebi in je tudi povsod tako plemenito nastopal, da si videl, nekaj posebnega je v tem preprostem možu. Skrbel je za dom in polje. Če si šel mimo posestva, si kar videl: tukaj pa je posebno priden gospodar, skrben oče varuje svoj dom. Vse je bilo vedno v največjem redu, snažno je bilo in lepo okoli hiše, da si že na prvi pogled videl, tukaj pa je gospodar na svojem mestu.
Kaj čuda, da so si izbrali sosedje Trehtar-jevega očeta za ključarja pri Sveti Katarini. Več desetletij sem so opravljali ta posel.* Veliko razumevanje so imeli za nabavo novega zvona. Bili so prvi in dolgoletni predsednik cerkvenega sveta.
V	zadnjem letu pa so začeli oče nekam vidno bolehati in vedno slabši so postajali. Huda bolezen, rak, je razjedala njihovo zdravje. Vedno hujše so bile bolečine. Iskali so pomoči v bolnici v Celovcu. Pod nož niso hoteli iti na svoja stara leta in tako je
jedel rak naprej. Dokler ni dokončal svojega razdiralnega dela. Na praznik svetih Treh kraljev ob sedmi uri zjutraj, ko so šli verniki k maši, jih je poklical Vsemogočni k počitku in sicer k večnemu počitku, katerega so si zaslužili..
V torek smo jih v obilnem številu spremljali k zadnjemu počitku. Posebno veliko mož je prišlo od blizu in daleč. Pevci so se kljub hudemu mrazu poslovili od rajnega očeta pri domu žalosti s pesmijo: „Oče se poslavlja, jemlje zdaj slovo ...” Med potjo pa so peli „Usmili se me ...” Domači župnik so na domu blagoslovili krsto in molili za rajnega očeta. Po maši zadušnici, pri kateri je pel mešani zbor, so zapeli „Jaz sem življenje in vstajenje”, da je človeka kar pretresalo. V kratkih besedah so se ob grobu poslovili od rajnega očeta č. g. župnik Picej, moški zbor pa mu je zapel v slovo: „Blagor mu, ki se spočije”.
Rajni oče naj počiva v mirul Trehtarje-vim pa naše iskreno sožalje!
GONOVECE
Zelo smo se prestrašili na biljo svetih Treh kraljev, ko smo slišali o strašni nesreči, da je odrezalo Aplenovemu Naceju roko. Rezal je na stroj krmo in nesreča je hotela, da mu je zagrabilo roko in mu je odrezalo celo roko. Kaj to pomeni za mladega fanta, ki naj nekoč prevzame posestvo, si vsak lahko misli. Naceja so prepeljali takoj v bolnico. Želimo mu ozdravljenja! Vsi pa najprisrčneje sočustvujemo!
Verjantova Gita se je naveličala samskega stanu, podala se je v nedeljo, dne 30. januarja, v Kotmaro vas in so jo g. župnik Repnik poročili z njenim ženinom Antonom Buzzi. Gitki, ki ima precej sončnega značaja na sebi, želimo obilo sreče in blagoslova v novem stanu. Upamo, da se bo kmalu privadila tam v Kotmari vasi novemu življenju. Na mnoga leta!
Potnik, ki gre skozi Gonovece, marsikaj opazi. Pri Krtu so dali fanta v šolo v Ho-prijan (Goldbrunnhof), da se bo naučil umnega gospodarstva. Zato mora pa mati Roza tem bolj letati okoli hiše. Hišo so „zrihtali” kot škatlico, ravno tako moderni-ziraji hlev. Ambrožev oče pa je moderniziral hlev, vse ima praktično urejeno. Sedaj dobi še mlin. Korejevo največje veselje pa je traktor, katerega je pripeljala Lcnčkina dota k hiši. Samo Ambroževi mami bi človek želel več zdravja.
Fera Hansa si je postavil enonadstropno hišo. Felsner je tudi že pokril svojo novo stanovanje. Letos se bo že tam naselil. — G. Žagar pa nas je zapustil in se preselil v svojo novo pozidano hišo ob kolodvoru, ravno tako g. Košutnik. Tudi g. Walusch-nig bo kmalu zapustil svoje najemno stanovanje in se preselil v svojo lastno hišo.
Tako vidimo, da okoli nas vse napreduje. Vsak hoče biti sam svoj in imeti svoj dom, ker si misli: „Ljub je domek moj, četudi je majhen, da je le moj!”
Toliko za danes, marsikateri napredek, bi še lahko omenili. Potnik, drugič pa pojdi ponoči skozi Gonovece, takrat boš lahko pravil druge štorije, ki za marsikoga ne bodo častne.
ŠT. PRIMOŽ V PODJUNI
Prav dobre volje smo se podali v novo leto, zlasti ko smo v cerkvi slišali statistiko o starem letu. Ta statistika nam pravi, da naraščamo: pogrebov smo imeli lani devet, rojstev pa osemnajst.
Minuli božič je bil za nas posebno lep in vesel. Tik pred prazniki je namreč zasvetila električna luč po vsej fari in je naš kraj naenkrat porinila iz zakotja sredi med civilizirani svet. Domovi se kopajo v obilni svetlobi in skoraj iz vsake hiše sc oglaša radio. Seveda se je obenem posvetilo tudi v naših gozdovih in celo v nekaterih hlevih. Kar strah nas je računov, ki jih nam bodo dostavile razne firme.
Gotovo bodq odslej tujci še bolj zahajali k nam. Tega bržkone se je spomnila tudi
naša skrbna občina. Dostavila nam je namreč za novo leto nove tablice s hišnimi številkami in nemškim imeriom vasi. Takoj smo jih morali obesiti nad hišna vrata in plačati zanje po dvajset šilingov. Ne moremo se otresti vtisa, da niso te tablice s svojim zgolj nemškim besedilom nič drugega, kot najnovejša izdaja lepakov žalostnega spomina z ukazom „Karntner, spridi deutsch!” Le v materialu je razlika. Lepaki so bili iz papirja, tablice pa so iz pločevine, torej namenjene za večne čase. Kje pa je potem dvojezično ozemlje, o katerem se toliko govori?
Za Tri Kralje nam je nebo dalo nekaj snega. Ravno prav za saninec. Kadar ga bo padlo kaj več, pa pričakujemo občinski plug, da nam ne bo treba po celem gaziti.
Obiskali so nas tudi sveti Trije kralji, veliki in mali. Najbolj veseli smo bili naših domačih iz Rikarje vasi. Da so od tam, smo pa le lučajno izvedeli. Sami so vseskoz vztrajali pri tem, da so na Jutrovem doma.-
Ko že poročamo o takih, ki se izdajajo za nekaj, kar v resnici niso, pa povemo še to, da sd nam naši mladi igralci na Tri kralje uprizorili pri Voglu igro „Tri sestre”. Igrali so jako dobro. Vloge so podajali zelo naravno in beseda jim je tekla tako gladko in pravilno, kot redko kedaj. To nas je tem bolj veselilo zato, ker so tokrat nastopili večinoma novinci. Pred igro in po njej sta naša mladinska zbora pod vodstvom Hanze-ja Kežarja prepevala stare in nove narodne pesmi.
Veseli nas, ko slišimo, da bodo prireditev čez štirinajst dni ponovili. Bolj smo veseli takih domačih iger kot pa kina, ki nas včasih zvabi v nezakurjeni Jaričev salon. Napovedan je bil tudi za Novo leto, pa je celo popoldne čakajoči in zmrzujoči radovedni mladini navsezadnje lažnika poslal.
Radijski aparat si kupim samo pri r
TRUPPE & ERMAMK
BELJAK-VILLACH, Widmanngasse 20
Električni gramofoni v šatuljah in omaricah.
Velika izbira zvočnih plošč. Tudi na obroke.
GOZDANJE
Lepo smo začeli novo leto. Kar prvi dan smo se zbrali pred cerkvijo. Sonce je lepo sijalo in naša srca so bila napolnjena z radostjo. Zahvalili smo se našemu č. g. Mar-tin-u Kuchlerju. Saj so že postali Gozdanj-čan in torej eden izmed nas. Ne bi si več mogli predstaviti življenja brez njih. Dolgo dobo 30 let že delajo tukaj med nami, 30 let se že žrtvujejo in delijo z nami veselje in žalost. Vzgajali so nas v šoli, peljali k obhajilni mizi, tolažili in pomagali so nam v hudih časih.
Vodili so nas k poročnemu oltarju in pokopali so naše prijatelje in znance. Jokali so z nami ob bolniški postelji in vselej pokazali pot k Bogu. Bili so nam zares „do-ber pastir.”
Zato smo jim tudi napravili majhno presenečenje. Po sveti maši smo jim povedali v pesmih in deklamacijah, kaj čutijo naša srca.
Dekleta katoliške mladine so zapele in deklamirale. Želje in voščila, zahvalo in poklon faranov je izrazil č. g. novomašnik, Hanzej Dragašnik. Kot zastopnik občine je govoril tajnik Jožef Burger. Govor je bil poln hvaležnosti in ljubezni. Začetek in konec slovesnosti so pripravili cerkveni pevci pod vodstvom domačega organista Andreja Mačnika.
In ko smo g. župniku podarili sliko „Do-bri pastir” so se oči vseh faranov solzile.
Tudi g. župnik so nam nato v ganljivih besedah povedali, kaj se je zgodilo v njihovem srcu. Tako hočemo vsi farani postati dobre ovčice in naša želja je: »Gospod župnik, ostanite nam še za naprej dober pastir!”
ŽELINJE (Koledovanje)
Malokje na slovenskem Koroškem se je ohranil stari, lepi običaj novoletnega kole-
dovanja tako živo, kot na Želinjah in oko-lic.i Stara navada je, da skrbi za to cerkveni pevski zbor, ki ima tudi največ zaslug, da se je ta lepi običaj ohranil. Tudi sedanji pevski zbor stopa zvesto in korajžno v sto pinje svojih prednikov.
Na predvečer Novega leta se zberejo pevke in pevci ter gredo od hiše do hiše voščit za Novo leto. Pri tem pojejo lepo, jako staro, toda vedno zopet npvo pesem »Učakali smo novega leta”. Ta pesem je zelo priljubljena in znana ter jo poje mlado in staro, torej je v resnici ljudska pesem. Ko so pevci odpeli, se oglasi eden izmed njih in vošči vsem, ki v hiši stanujejo, srečo in zdravje v prihodnjem letu. Pri tem pade večkrat kaka prav dovtipna in šaljiva beseda.
„Ce ni kolednikov, je celo leto zanič,” pravijo ljudje, zato kolednike tudi z veseljem pričakujejo. Kakor za Novo leto, tako koledujejo pri nas tudi za praznik sv. Treh kraljev in za svečnico, vedno s primemo pesmijo.
Stroji in orodje - elektromotorji - hišni vodovodi — dizclmotorji — gentilniki po originalnih cenah dobite pri
Hubert Hofer
C e 1 o v c c — Klagenfur
Gctreidcgasse 7/8
ŽIHPOLJE
Zopet se moramo na kratko oglasiti, da ne boste mislili, da kar spimo. Lansko leto je bilo v naši fari rojenih 12 otrok, in sicer šest fantov in šest deklet. Porok je bilo 19, od teh je prišlo 10 parov od drugod, da so v naši lepi Marijini cerkvi sklenili zakonsko zvezo. Pogrebov je bilo sedem, od rajnih sta bila dva prepeljana od drugod, eden iz Kaple in drugi iz Kotmare vasi. Sv. obhajil je bilo 1300.
Na nedeljo, dne 16. septembra, smo imeli blagoslovljenje zvonov. Niso naši zvonovi sicer veliki, vendar pa je važno, da zelo lepo pojejo ih smo jih res lahko veseli. Blagoslovili so jih mil. g. prošt Anton Benetek iz Tinj ob asistenci domačega g. dekana K. Koširja in že umrlega g. Kon. Menteja, župnika na Golšovem.
Vihar tudi naši cerkvi ni prizanesel in je streho tako poškodoval, da je stalo popravljanje okrog 4000 šilingov.
ST. VID V PODJUNI
(Ljudsko gibanje)
V preteklem letu je bilo v fari 15 krstov, nekaj malih šentvidčanov se je rodilo tudi izven župnije, največ v Železni Kapli. Med devetimi umrlimi sta bila dva otroka. Porok je bilo osem. Tudi pri porokah smo dali nekaj ženinov in nevest v sosednje fare.
število sv. obhajil je doseglo letos doslej nedoseženo višino. Natančnega števila nam pa naš dušni pastir niso povedali. Najbrž zaradi tega ne, da ne bi popuščali v dobrem.
Na praznik sv. Treh kraljev je bila v Ži-tari vasi poroka in pri Mravlaku svatba Prunčevega Hanzeja in Krampičeve Micke na Dobravi. Mlademu paru naše čestitke, obilo sreče in blagoslova na skupni življenjski poti!
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiuiiiiiiiii
Listnica uredništva
(Halo, radio Celovec)
Dobili smo med dopisi radi slovenskih radio-oddaj v celovškem radiu tudi dopis, ki je podpisan z »Janko”, ostalo ime je nečitljivo. Kot smo že v našem listu večkrat ugotovili, žal ne moremo obravnavati dopisa, ki nima čitljivega podpisa.
Kot pravi neznani dopisnik v svojem dopisu, je uredništvo »Našega tednika” odgovorno za nerednosti in pomanjkljivosti v radiu. To pa ni čisto točno, mnenja smo namreč, da so soodgovorni vsi poslušalci radia. Zato tudi ne razumemo, zakaj bi si kdo ne upal s polnim podpisom kritizirati in zahtevati izboljšanj slovenskih oddaj v radiu.
Nadalje bi tudi priporočali vsem dopisnikom, naj se z dopisi zaradi slovenskih radio-oddaj v celovškem radiu obračajo ne samo na naše uredništvo, ampak tudi naravnost na upravo celovškega radia ali pa na radio-sosvet (Radiobeirat) pri deželni vladi v Celovcu, ki je za take pritožbe v prvi vrsti pristojna.
pozori mf"
Slovenske plošče
za tu- in inozemstvo
Ob vsaki priliki najlepše darilo!
Sada je vrijeme (ii filma „Dama v hermelinu") Serenada Opatije — Tcrezinka • Vozniki nam pripeljejo — Dekle prinesi mi vode • Dekle prinesi mi vode (Vokalni kvintet) — Pozdrav L Havaja (havajske kitare) • Cigani svirajte —
Veselje na Gorenjskem • Slovenski dom - Nocoj je ena luštna noč-Krojaček (Vaški kvintet) -Ccj so tiste stezdice-Ste videli barona, Liepa ura sonce sije — Kmečki valček-Skoz vas — Alenka-Ljubljansl^ oogomet (na harmoniki) —
Njega ni-Od Celja do žavca (Vokalni kvintet) — Valter iz Bohemy-Rufe s juga — Da bi ja/ vedela-Za tnal dnarja tnal muzike — štajerski fantič • Dekle prinesi mi vode - Ti Pi-Tin (foxtrot) — Meluzina (foatrot) — Serenada i/ baleta ..Harlekinov! milijoni • Serenada (cigan ski orkester)
Naročite tako] zaloga Je majhna!
Uprava ..Kašcga tednika** v Celovtu Vlktringer Ring 26
Pogled na svetovni trg
Danes — to smo že večkrat poudarjali v »Našem tedniku” - ne more obstojati za dalje časa gospodarstvo posameznika in še manj gospodarstvo kake dežele neodvisno sredi sveta, ki je preprežen in povezan z vsemi mogočimi prometnimi sredstvi. Zato ni samo zanimivo, ampak tudi važno, da vsak — tudi najmanjši kmečki gospodar — vsaj v glavnih obrisih pozna razmere na svetovnem trgu, ker more iz tega marsikaj koristnega pridobiti tudi za sebe.
Zato hočemo na kratko opisati, kakšen je danes položaj na svetovnih trgih.
Ko so dne 25. junija leta 1950 prekoračile severno-korejske čete 38. vzporednik na Koreji, je to povzročilo najbolj zamotan razvoj cen v tem stoletju. Cene skoraj vsem surovinam so izredno narasle in ta porast cen je trajal še preko novega leta 1951, vse do meseca marca lanskega leta, ko so začele cene padati. Vzrok temu padanju cen je bil v tem, ker so Združene države takrat ustavile svoje nakupe surovin na svetovnih trgih in so vpeljali v Združenih državah uradno dodeljevanje surovin vsem industrijskim podjetjem.-
Večja proizvodnja surovin
Najbolj so padle takrat cene surovinam, ki so neobhodno potrebne za vojne namene, to je svolfram, kositer in kavčuk. Kmalu pa so se tem surovinam pridružili še baker, cink, svinec, pšenica, koruza, pa tudi kava in kakao.
Takrat se je videlo, da v resnici na svetu še ni pomanjkanja surovin in da proizvodnja surovin hitro narašča; če je poraba večja, je tudi proizvodnja večja. Tako je na-rastla na pr. od leta 1913 do leta 1949 svetovna proizvodnja najvažnejših surovin (neželeznih) takole (v 1000 tonah);
Leto	svinec	baker	cink	kositer nikelj	
1913	1063	1019	930	132	26.1
1929	1308	1720	1472	199	58.9
1938	1751	2165	1640	180	136.8
1949	1366	2423	1831	161	156.5
K temu je pripomniti, da je velik del proizvodnje teh neželeznih kovin v območju Združenih držav. Saj so Združene države največji proizvodnih bakra, svinca in cinka, so pa Združene države tudi največji potrošnik vseh neželeznih kovin. Saj je dosegla potrošnja teh kovin v Združenih državah vsaj polovico vse svetovne potrošnje.
Takoj v začetku korejskega spora je bilo zaradi negotovsti in zaradi malih vojnih zalog v Združenih državah povpraševanje večje kakor pa ponudba. Zato so takrat tudi narastle cene pri kositru za 122%, pri bakru za 32%, pri aluminiju za 32%, pri cinku za 80% in pri svincu za 41%. Zlasti je bilo takrat tudi veliko pomanjkanje nekaterih redkih kovin, ki so pa nujno potrebne pri požlahtnjevanju jekla, to so na pr. nikelj, antimon, wolfram in molibden. Razen tega pa ravno teh važnih kovin Združene države same nimajo. Saj ima na pr. pri tvolframu komunistična Kitajska 05% vse svetovne proizvodnje. Ravno tako prihaja večina kositra, ki je nujno potreben predvsem za izdelovanje konzervnih doz, iz jugovzhodne Azije, Belgijskega Konga in Bolivije. Ravno tako so tudi pri niklju, ki je nujno potreben za ojačanje jekla, navezane Združene države na inozemstvo, saj proizvaja 77% svetovne proizvodnje niklja Kanada, 16% pa Sovjetska zveza. Ravno tako so tudi največji rudniki svinca v Sovjetski zvezi.
Razdelitev surovin
Zaradi teh razmer na svetovnem trgu je prišlo spomladi leta 1951 do ameriško-bri-tansko-lrancoskih pogajanj, ki naj bi dovedla do enakomerne razdelitve nekaterih surovin, kakor bakra, cinka, svinca in bombaža. Ustanovljena je bila Mednarodna Konferenca (International Materials Confe-rence), ki naj bi imela nalogo skrbeti za povečanje proizvodnje teh surovin, nato pa za njih pravično razdelitev. Kmalu se je ta organizacija razširila tudi na uravnavanje trga z ovčjo volno in s kavčukom. Vendar pa je bil uspeh razmeroma le malenkosten, ker so se zlasti proizvodniki v državah britanske državne skupnosti protivili temu uravnavanju trga, ker bi to pomenilo za nje znižanje cen. šele pozneje, ko so Zdi užene države ustavile nakupe nekaterih surovin in ko je silno narastla proizvodnja nekaterih nadomestnih surovin (n. pr. kemijsko izdelovanje kavčuka), so morali razni doba-
vitelji surovin.izven Amerike misliti na znižanje cen.
Zato so se v nadaljnem poteku lanskega leta tudi ustalile cene, ki sicer niso dosegle več prvotnih nizkih cen izpred korejskega spora, pač pa tudi niso več obstale na najvišji točki. Ustalile so se nekako v sredi.
Kaj bo s cenami T
Ako omenimo še posebej nekatere važne proizvode, moremo reči sledeče:
Pri žitu cene še danes stalno naraščajo in sicer predvsem kot posledica lanske razmeroma slabe letine v Zapadni Evropi. Ta žetev je namreč znatno zaostajala po količini za ono iz leta 1950. Zato je morala Za-padna Evropa večje količine krušnega žita uvoziti. Ker pa prihajajo sedaj tudi iz Avstralije in Argentine (kjer je ravno sedaj žetev) poročila o razmeroma slabi letini, je tudi povpraševanje po žitu v Združenih državah in v Kanadi narastlo; zaradi tega večjega povpraševanja pa so seveda tudi cene narastle.
Pri o v č j i v o 1 n i je na vseh svetovnih trgih precejšnja negotovost. Na splošno bi skoraj mogli reči, da se cene nagibajo preje navzdol kakor pa navzgor, ker je povpraševanje zlasti na britanskih trgih precej popustilo. Pri tem pa je precej vplivala tudi stavka britanskih potrošnikov, ki niso več hoteli kupovati dragih-tekstilnih izdelkov. Posledica tega je bila, da so morale tekstilne tovarne odpustiti nad 7000 tekstilnih delavcev, 6000 pa jih dela samo,v skrajšanem delovnem času.
Cene b o m ba ž u, ki so preje že malo po-
Na splošno smatrajo večkrat gospodarji kokoši kot nekako nujno .zlo, ki povzroča samo nepotrebno nadlego in razburjenje. Večkrat tudi zamerjajo gospodarji gospodinjam, da krmijo kokoši, ker je to navadno sama potrata. Kokoši — če že ravno morajo biti pri hiši in če že ravno gospodinje ne morejo shajati brez njih - naj bi si same iskale krmo, v zimskem času pa naj bi dobile kake odpadke, toliko, da se pač preživijo do spomladi.
Vendar pa ti gospodarji ne pomislijo, da bi bilo v domačem kmečkem gospodinjstvu težko shajati brez jajc. Razen tega pa je zelo veliko število onih naših manjših — pa tudi srednjih in večjih — kmetij, kjer so dohodki od prodaje jajc zelo važen dohodek za gospodinjo.
Ravno ob zimskem času, ko so jajca vsaj za 100% dražja kakor pa po Veliki noči, je važno, da kokoši nesejo. Razumljivo pa je, da kokoši ne morejo nesti, ako ne dobijo zadostne in primerne krme. Ako si morejo najti kokoši v izvenzimskem času velik del
Jugoslovanska republika Slovenija zavzema prvo mesto v industrializaciji Jugoslavije. V zadnjih petih letih je bila posvečena pozornost zlasti 40 industrijskim podjetjem, ki so bila združena v šest industrijskih središč.
Že vedno — tudi v predvojni Sloveniji — je bilo težišče industrijskega razvoja v železarski matalurgiji in v zgradbi novih vodnih elektrarn. Ta smer je ostala tudi po vojni in izkazuje zato porast povojne industrijske proizvodnje 84% v primeri z letom 1939, kar morenfo smatrati za normalni porast, ki bi ga morali zaznamovati v vsakih razmerah.
Slovenija ima približno 30% vseh vodnih sil Jugoslavije, zato pa so tudi možnosti razvoja električne energije v Sloveniji velike. Predvojna proizvodnja električne energije (Fala, Žavršnica, Velenje, Trbovlje, Zagradec) je znašala skupno okrog 350 milijonov kilovatnih ur letno. Že med vojno so Nemci začeli z gradnjo večjih elektrarn (Mariborski otok), ki so bile po vojni popolnoma dovršene. Danes proizvajajo slovenske elektrarne okrog 1 milijardo kilovatnih ur letno.
Že pred vojno je bila za Slovenijo značilna razmeroma visoko in dobro razvita industrija. Predvsem je bila to tekstilna, živilska, kovinska in lesna industrija. Po vojni so pospeševali predvsem razvoj onih vrst industrij, ki imajo najboljše pogoje za ob-
pustile, so v zadnjem času spet narastle, ker prihajajo vedno slabša poročila o letošnjem pridelku bombaža.
Pri kavčuku vsi napovedujejo še nadaljnji padec cen. To pa predvsem zato, ker je proizvodnja sintetičnega (umetnega) gumija v Združenih državah silno narastla. Tako so na primer preje uvažale Združene države četrtletno do 250.000 ton kavčuka, sedaj pa je padel ta uvoz na samo približno 100.000 ton. Zato na splošno računajo, da bodo ravno pridelovalci kavčuka, ki so delali zadnja leta z velikanskim dobičkom, v kratkem zašli v hudo krizo.
Iz tega pregleda moremo zaključiti, da ne moremo v prihodnjosti računati na zvišanje cen, ako ne pridejo vmes kaki res nepredvideni dogodki. Naše cene so na splošno dosegle že svetovne cene. Preje so cene naraščale, ker so bile naše cene pod svetovnimi cenami, sedaj bi mogle navidezno narasti le, ako bi vrednost denarja znatno padla. Na to pa ni računati, ker je vrednost denarja odvisna tudi od zunanjih čini-teljev, ki verjetno ne bi pristali na zmanjšanje vrednosti denarja.
Pod svetovnimi cenami so danes pri nas še deloma cene kmetijskim pridelkom, zlasti cene krušnega žita in pa cene mleka. Zato bi mogli pričakovati, da bodo polagoma te cene izenačene s svetovnimi cenami za te proizvode. To bi bilo tudi pravično. Ako mora za vse potrebščine, ki jih kmet kupuje, plačevati svetovne cene, bi bilo tudi pravilno, da bi svoje pridelke mogel prodajati za cene, ki bi bile pravičnejše od današnjih.
potrebne krme same, pa je to seveda popolnoma izključeno v zimskem času, ko moramo skrbeti kokošim ne samo za vodo, ampak tudi za skoraj vso ostalo potrebno krmo.
V drUgi polovici januarja začnejo navadno kokoši po daljšem ali krajšem presledku spet nesti. Zato pa je važno, da jim v tem času dajemo tako hrano, kakor jim najbolj prija.
Pri tem pa ni važno samo to, kako je ta krma sestavljena, velike važnosti je tudi to, kako in v kakšni obliki kokošim to krmo dajemo. — Gotovo je že vsak sam večkrat opazil, da leži na marsikaterem kmečkem dvorišču zrnje razmetano in kokoši ga ne pojedo. To je znak, da dobijo kokoši preveč zrnate krme in je tako krmljenje res prava potrata, ki je še posebej danes, v času pomanjkanja dobre krme, gospodarski greh.
Kakor pa je potrebno, da dobijo krmo druge domače živali ob svojem času in v redu, ravno tako je to potrebno tudi pri
stoj in razvoj v Sloveniji. To sta predvsem kovinska in lesna industrija, nadalje pa tudi rudarstvo. Zato so po vojni najpreje povečali in deloma tudi modernizirali vsa železarska podjetja, med temi železarne na Jesenicah, v Guštanju in v Štorah.
V Ljubljani sami so prejšnje strojne tovarne in livarne razširili v »Litostroj”. Te tovarne proizvajajo med drugim tudi potrebno opremo za nove elektrarne. Razen tega so na novo zgradili po eno tovarno za tkanine, čevlje, elektromaterial in kuhinjske gospodinjske potrebščine. Iz razmeroma male predvojne avtotovarne v Mariboru je postalo podjetje, ki gradi v celoti tovorne avtomobile. V.Strnišču pri Ptuju pa je iz medvojne nemške tovarne nastala največja jugoslovanska tovarna aluminija.
Tudi slovenski premogovniki zvišujejo proizvodnjo in je danes letna proizvodnja gotovo za en milijon ton nad predvojno proizvodnjo. Pri tem odpade velik del zvišane proizvodnje na premogovnik v Velenju.
Posledica te razmeroma hitre industrializacije pa je pomanjkanje delavcev. Tudi s podeželja ni mogoče dobiti več novega delavstva, saj ima Slovenija med vsemi jugoslovanskimi republikami najnižji odstotek podeželskega prebivalstva. V Sloveniji živi na podeželju komaj 50% prebivalstva, 50% prebivalstva pa živi v mestih in večjih industrijskih okoliših.
Tudi kokošim vež pozornosti
Iz gospodarstva Slovenije
krmljenju kokoši. Pri tem je važno - in to naj bi si zapomnile naše gospodinje — da dajemo zrnato krmo redno le zvečer. Želodec kokoši je pač tako ustvarjen, da potrebuje za prebavo zrnate hrane skoraj celo noč. Mehko krmo pa kokošji želodec‘prebavi v kratkem času. Ako dobijo torej kokoši mehko krmo zvečer, sedijo nato skoraj celo noč s praznim želodcem.
Za 12 kokoši računamo približno 60 dkg zrnate krme vsak večer. To zrnato krmo v zimskem času potrosimo med steljo v kur-niku, še boljše pa je, če damo zrnato krmo v korito. Večkrat opazimo, da kokoši ne jedo rade zrnate krme. To se zgodi navadno takrat, ako smo preje krmili eno vrsto zrnate krme, nato pa preidemo naenkrat na drugo vrsto krme. Kokoši se morajo na novo krmo šele navaditi. Ako kokoši dalje časa nočejo jesti take zrnate krme, je priporočljivo zrnje preje namočiti v mlačni vodi, da se omehča. Tako omehčano zrnje pa dajemo v korito.
Poleg zrnate krme dajemo kokošim še mehko krmo. To krmo pa dajemo večkrat kokošim tako, da v resnici krmo razmetavamo in poleg tega še večkrat zaradi nepravilnega krmljenja kokoši obolijo. Ni zadosti, da kuhan ali parjen krompir samo zmečkamo in vržemo kokošim. Krompir moramo zmešati z otrobi ali žitnim drobirjem ali pa z zmletim senom, da dobimo vlažno, lahko drobljivo maso.
Večkrat kokošim tudi v zimskem času, ko same ne morejo dobiti nobene krme, ne damo drugega kakor malo krompirja ali pa še samo krompirjeve olupke in nato pričakujemo, da nam bodo kokoši nesle celo zimo jajca, ko pa v resnici še za življenje skoraj nimajo zadosti hrane.
Spet pa večkrat dobijo kokoši preveč krme naenkrat, ki nato ostaja v posodi, se tam kvari ali pa zmrzuje. rl udi pri tem na snago pri kokoših vse premalo pazimo. Ne smemo se pri vsem takem ravnanju čuditi, da kokoši obolijo na prebavilih in da večkrat dobijo drisko. Krmo seveda pri tem kokoši slabo izrabijo in tako gre velik del krme v izgubo.
Zato pripravimo kokošim samo toliko mehke krme, kolikor jo morejo kokoši v pol ure pojesti. Mehka krma ne sme biti nikdar mazasta, ampak rahlo grudasta. Ako dajemo kokošim samo zrnato in mehko krmo, je najbolj priporočljivo krmiti dvakrat dnevno mehko krmo in sicer tako, da prvič krmimo dopoldne, drugič pa kmalu popoldne. Zrnato krmo pa dajemo nato zvečer.
Ako pa poleg mehke krme dajemo kokošim še zdrobljeno žito, zadostuje, da krmimo mehko krmo samo enkrat na dan in to dopoldne. Pri takem krmljenju krma ne bo prišla v izgubo, kokoši bodo ostale zdrave in nam bodo tudi v zimskem času nanesle veliko število jajc.
JUGOSLOVANSKI PREMOG
V preteklem letu so nakopali v Jugoslaviji okrog 12 milijonov ton premoga, lo pomeni znatni napredek napram letu 193/, ko so nakopali le 4,680.000 ton premoga.
Kljub zvišani proizvodnji pa je zaradi hitre industrializacije še vedno pomanjkanje premoga. Saj potrebujejo danes več premoga železnice, vse vrste industrij in tudi prebivalstvo rabi mnogo več premoga kakor pred vojno. Tako so porabile železnice lansko leto 8.6 milijonov ton premoga, leta 1937 pa le nekaj preko 4 milijonov ton. Civilno prebivalstvo je porabilo lani preko 1.1 milijonov ton, leta 1937 pa le okrog 300.000 ton.
Proti tifusu in griži
Po mnenju dveh ameriških zdravnikov, ki delata v medicinskem znanstvenem zavodu v Kairu (Egipt), je mogoče uporabljati tcrramycin tudi proti kužnemu tifusu, proti griži in tudi proti raznim slučajem paratifusa.
Oba omenjena zdravnika sta dosegla pri zdravljenju večjega števila bolnikov, ki so bolehali na omenjenih boleznih, že znatne uspehe.
Umetna tkanina
Računajo, da bodo letos prvič prišle na ameriški trg v večji množini umetne tkanine, ki jih sestavljajo vlakna iz orlona, da-krona, akrilana in dynela.
Strokovnjaki računajo, da bo zaradi tega nastala večja konkurenca v prodaji tekstilnega blaga.
V	•
Kopuskasing — Ontario
Zvrhan koš pozdravov Vam pošilja Žc-frančkov Poldek.
Da Vam rečem, dragi čitatelji, lase sem fi pulil, ko sem bral zadnjič „Naš tednik”. Saj ne, da bi mislili, da sem tako prevzeten gratal, da mi ni ničesar več všeč. 1 kaj še, ampak ono drugo, kar mi je Lončarjeva Mojca prerokovala, me je tako presunilo, da mi še pipa celi dan ni kaj dobro dišala. Ona pa vem, da bo od samega veselja vroče solze točila, ko bo čitala, kako do pičice se je vse izpolnilo njeno napovedovanje.
Se nisem samo zmočil, ampak sem še x celih pet čevljev pod vodo „ruknil” in to s tako „furjo”, da sem se komaj ven izmo-tovilil iz tiste godle. Saj vem, da se bo marsikdo onegavil: „He, saj ti je prav, kaj pa vtikaš nos povsodi, ko ni treba!” Veste, sem pa le zmirom tako smolnate sreče, da če se samo okoli obrnem, že ni prav. Precej vam bom povedal, kako je bilo vse skupaj.
Oni dan sem se takoj po zajtrku odpravil na delo. Bil sem že navsezgodaj tako dobro razpoložen, da nisem vedel, odkod ta dobra volja. Že po poti sem vse imel v načrtu, kako bom sekal, koliko bo imela katera izmed smrek, ter za koliko s» bo povišal kupček denarja pod vzglavjem.
S takimi mislimi sem dospel na bojno polje. Kar hitro sem začel vihteti bridko sekiro, da so frčale treske in iverje dvajset čevljev daleč naokrog.
Premagal sem smreko, stopetinsedem-deset let staro, kakor sem naštel z letnic. Kosmata je bila tako, da sem se kar zgubil notri med vejami. Nisem vedel, kje da bi začel, od koder sem jo pogledal, je bila kosmata, da me je bilo strah. Končno sem jo začel obdelovati od vrha doli, ker tam sem videl najmanjše veje. Poganjal sem se za tistimi salobolskimi grčami, da mi je pot kar žuborel po licu. Odločil sem se za kratek odmor.
Vzel sem mehur izza pasa ter krepko napolnil pipo. Prav zadovoljno sem puhal dim v zrak. Samega sebe sem bil vesel ob pogledu na deblo podrte smreke. Prvi sončni žarki so se odbijali od srebrnega pokrovčka na pipi; kos mi je pel jutranjico. Takrat pa mi pride na um, kako mi je včasih rekla teta Mici; kadar sem bil zelo dobre volje in poskočno razpoložen kot danes, da se najslajša pijača rada spremeni v pelin. Kar slaba slutnja me je obšla in grlo mi je stisnilo, kaj me je pa sedaj zagrabilo: saj teta Mici tudi ni vsega vedela, sem si dajal korajže, meneč, kaj pa more biti.
Cccppphhhl! je nekdo kihnil na drugi strani smreke. Pa ne da bi mi prišel naš mali Janez pomagat. Veste, njega zato tako
obrajtam, ker mi zmirom oklesti par smrek, še kar stoječih in to malo manj kot gori do polovice, če še malo na prste stopi. Cisto za primojdunaj sem bil merjen, pa ni bilo prav nič Janezu podobno, namreč črni medved se je na svojem jutranjem sprehodu mimogrede oglasil pri Poldku. Prav drobno me je gledal, jaz pa njega silno debelo, saj drugega v prvem hipu nisem utegnil. Kaj pa sedaj? Zgrabiti se ne smeva, ker jaz nisem bil prav nič pripravljen preseliti se v večna lovišča, tako pa tudi njemu še ni dišalo, nos pod rušno vtakniti. En čas sva se drobno in debelo gledala, pa sem si mislil: „Čakaj, ni zlomek, da te ne bi ukanil.” Prav lepo sem ga nagovoril: ,Joj, striček, dolgo časa te ni bilo k meni, silno sem vesel, da si me prišel obiskat (zadovoljno je mežikal), bodi pozdravljen od vseh kranjskih Janezov; posebno pa sprejmi moje ponižne poklone. Upam, da se boš prav udobno počutil pri meni.”
Vidno je bil vzhičen ob mojem nagovoru ter je živahno mahal s šapami. Meni se pa tisto opletanje ni nič kaj prav iskreno videlo. Zaskrbela me je torba, v kateri sem imel kosilo. Prav urno sem stopil po njo, ker bi me drugače medved prehitel ter mi lepo torbico popolnoma uničil. Toda bil sem prepozen. Sline so se mi cedile, ko sem gledal, kako je izginjalo moje kosilo, kos za kosom, v žrelu medveda.
S tresočo roko sem mu serviral zajtrk, seveda le oddaleč. Ko je pogoltnil zadnji kos kruha z medom, je začel počasi stopati proti meni.
V strahu sem mu predlagal, da mu bom drugi dan še kaj pametnega prinesel pod zob, če me še pusti dihati. Strašansko je zazijal in se potegnil, videl sem, da se ne strinja popolnoma z mojim mnenjem. Treba se je bilo odločiti. Ugledal sem precej mlad hrast, ki se je nagibal preko bližnje rečice; hm, lepa prilika za plezalne poizkuse. Z vso naglico sem smuknil do njega ter se urno vzpel. Upal sem, tu gori menda ne bo zlomek kosmati lezel, ali kot bi trenil, jo je ucvrl za menoj ter se urno pomikal z veje na vejo. Huu; ježili so se mi lasje, da mi je klobuk stal eno ped višje, kakor ponavadi. Mraz me je spreletaval, čeprav sem pred kratkim kar v curkih pot potil. Pogledal sem doli pod se; Uff, tista preroška mlakužasta voda. Kar sape mi je primanjkovalo. Joj, sam bog-nasvaruj, še pet čevljev pod menoj je pa jezno pihal medved. Potisnil sem jo čisto do vrha, meneč, nak tu gori pa ga ne bo, če ne vem kaj. Prav sem rekel. Kar naenkrat je reklo: rrreeesssk. Jaz sem zatulil kot lev, da se je cel gozd prestrašil.
En čas nisem nič videl in slišal.
Ko sem zopet zagledal dnevno luč, svetlo sonce nad seboj namreč, sem ugotovil, da sem ravno v tisti luži, katere sem se tako salabolsko prestrašil že od daleč. Vsak na enem koncu odlomljenega vrha sva z medvedom čofotala in mlatila z rokami in nogami na vse pretege, da so se v kolobarju delali kar valovi; voda je bila že čisto črna. Odločil sem se, da moram na vsak način čimprej zapustiti svojega sotrpina ter poskušati doseči obalo. V sijajnih akrobacijah, bilo je treba namreč plezati preko podrtega lesovja, sem takoj za prvim ovinkom zlezel na breg.
Bil sem kot bi samemu peklenščku ušel, poln črnega, neprijetno dišečega blata (tu je zelo veliko nafte v vodi), tako da se sam nisem poznal. Tudi Mojca tam v Veliki Britaniji bi me ne poznala, pa če ne vem kaj. Potrt do dna sem še enkrat vrgel žalosten pogled na kraj bridkosti in na medveda, ki je na drugi strani vode krtačil in otresal mokri kožuh. Usmeril sem korak
GOSPODARSKE VESTI
REKORDI PETROLEJSKE INDUSTRIJE
Svetovna petrolejska industrija je dosegla lanko leto rekorde na vseh področjih. Proizvodnja je porasla za 10 odstotkov v razmerju do leta 1950 na 600 milijonov ton.
Kanada je močno povečala dobave nafte ter je sedaj%največji proizvodnih v Britanski skupnosti narodov; Britanski Borneo pride na drugo mesto. Ti dve deželi skupaj proizvajata preko 11 milijonov ton, kar jc bilo odločilno za bistveno povečanje proizvodnje lanskega leta.
Združene države so ponovno na prvem mestu z več kakor 50 odstotkov celotne petrolej. proizvodnje, Venezuela je na drugem mestu, Sovjetska zveza na tretjem, takoj za njimi pa prideta Saudova Aarabija in Ku-wait. To povečanje proizvodnje drugih držav je pomagalo preboleti izgubo perzijske nafte za svetovni trg.
Razvoj na Srednjem Vzhodu vključuje tudi začetek izkoriščanja novih petrolejskih vrelcev v Južnem Iraku.
Omeniti moramo, da v splošnem še ni znano ogromno izboljšanje kakovosti petroleja, kar so dosegli v zadnjih 25 letih. Današnji bencin prve kakovosti je za 67 odstotkov boljši kot bencin leta 1925.
se priporoča strokovna firma
HObidbig,
Beljak-Villach. Weissbriachgasse 3 in Klostev St. Nikolai vsem preč duhovnikom za celoletni nakup I.a voščenih sveč po tovarniških cenah. — Trepče (IVachsstock) in cerkvene potrebščine v največji izbiri. —
do svoje kolibe, ki sem jo bil postavil za slučaj slabega vremena; pod košat hrast sem jo prislonil ter s smrekovim lubjem pokril. Tu sem šele prišel do sape. Obvezal sem si za silo rane, ki sem jili dobil ob priliki pristajanja na gladini z vrbovjem prekrižane rečice z višine tridesetih čevljev.
Tisti dan nisem nobene grče več odsekal. še dva dni sem si moral skrbno negovati pretrte ude, da sem prišel na štari red. Sedaj pa pomislite, dragi, kako jc, če se človek spusti v boj.. Če Mojca še enkrat vzdigne svojo čarovno in preroško palico z zlatim rogljem, bo pa čisto gotovo po meni. Samo tega nikar, vse besede bom preklical; samo tega ne, da bi še enkrat morale take bridke dogodivščine preko mene.
Drugič vam bom pa napisal, kako smo delali flos na jezeru, ki je precej daleč od naše naselbine. Prav prisrčno pozdravljam bralce in jim želim prav srečno novo leto.
Žefrančkov Poldek in ostali kanadski drvarji ali „ravnatalji” hlodov.
REKORDNA LETINA VOLNE
Urad ameriškega kmetijskega ministrstva ceni, da je bila celotna lanska proizvodnja volne na svetu skoraj gotovo rekordna. Pridelek volne v Združenih državah cenijo na 260 milijonov funtov, medtem ko je v letu 1950 pridelek dosegel 252 in pol milijona funtov.
V KUVVAITU
Britanske in ameriške družbe, ki so skupne lastnice koncesij za izkoriščanje petrolejskih vrelcev v Kmvaitu v Perzijskem zalivu, so objavile v Londonu, da so sklenile s Kmvaitom nov sporazum, po katerem bo odpadla polovica dobička na Kuwait, polovica pa na družbo.
V dosegi tega sporazuma vidijo v Londonu velik uspeh. Pridobivanja petroleja v Kmvaitu, ki se je že dvignil in znaša danes letno okoli 40 milijonov ton, bi morali še povečati, da zamašijo vrzel, ki je nastala zaradi izgube perzijskega petroleja. Sporazum pa bo prinesel tudi nove koristi prebivalcem Kmvaita.
NOVA PASMA GOVEDI V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
S križanjem indijske Brahmanske in angleške živine Shorthorns so ameriški živinorejci zredili novo pasmo neobičajno visoke kakovosti, ki si ji dali ime Santa Gertrudis, kakor so Španci imenovali Texas, kjer so to pasmo najprej zredili.
Nova pasma ima mnogo prednosti, poroča Robert Kleberg ml., znan ameriški živinorejec in rejec plemenskih konj. Teleta te pasme imajo z osmimi meseci povprečno težo več kot 225 kg. Teža odraslih bikov in krav je za 90 kg večja kot prt angleški pasmi iste starosti, štiri leta stari biki na posestvu King v Texasu so težki 630 kg, kadar jih pripeljejo na trg.
Metod Turnšek
Zakopan božič
(Poglavje iz novele Junaki »Mrzle vode”.)
(Nadaljevanje)
Na Kališnikovem domu se je v veliki izbi že bučno razvijala veselica. Prišlo je na prazniški »oddih” še nekaj novih policistov in ženstvo se je tudi pomnožilo. Božično drevo jc viselo s stropa skoraj do tal. Veje in vejice so se mu šibile od teže, od steklenic konjaka in vsevrstnih zavojčkov za obojni spol in še za pasje mrcine. Pari so se kljub temu prijetno sukali, zaganjali in zadevali zdaj sem zdaj tja. Psi so'ležali deloma v sobi pod mizami deloma v veži. Zdaj pa zdaj je kakšen grdo zazehal in tudi jezno zarenčal. Hrup Kališnikove veselice je bil tudi ven na piano; razlegal se daleč naokrog v sveto božično noč-
»Žro in pijo in nore te gestapovske beštije v nekdaj pošteni Kališnikov! hiši, naši koroški fantje pa lačni prezebajo in umirajo po frontah ... Kje si, Lužnikov Hanzej, gospodar Kališnikovega doma, s svojimi brati? čemu to dopuščate?" Tako sc je spodaj ob potoku na moč razgreval popotni Nuža, star in zvest prijatelj Kališnikovega doma. »Ali ga res ni človeka, da bi tem /gagam gori pri Kališniku posvetil in jim zagodel?”
Obstal je Nuža, si ves zatopljen v neko misel zavihal dolge rjave brke, si predejal klobuk na glavi, kot da išče poguma. Prijemalo ga je, da bi šel, odkopal svojo nekdanjo vojaško puško z naboji vred, da bi z nekaj streli užgal parkrat naravnost v svetla okna Kališnikovega hrama ... Pa mu jc nekaj v notrini govorilo: »Nuža, pameti Kaj bi s tem dosegel? Nič! Gestapovci bi morda še to noč pobrali vse domačine, moške in ženske in še otroke... Ali je vredno streljati v norce in jih izzivati? Nakl” šel je spet nekaj korakov dalje po gazi ob vodi. Vendar mu ni dalo miru. Pa bi le bilo treba tem vragom malo zagosti! Vso noč bo ta dirindaj! Ko bi jim Nuža le malo zmešal veselje! Spet jc postal in si predeval klobuk ter si vihal brke. Nič pravega mu ni padlo v glavo. Okreni! se je in gledal v vodo. Bilo je prav pri jezeru, ki je nabiral
voden je za bližnjo turbino in za električno luč v okolju.
»Tak, to pa bi bilo!” se je vzradostil Nuža. »Vodo bom spustil in bo je zmanjkalo za tufbino in za luč! Haha, to, to, Nužal”
Zelo je bil zadovoljen, da sc mu je vtrnila tako dobra misel. Klobuk si je kar trikrat predejal. Samo to ga je še skrbelo, če kolo z vretenom, ki dviga zaporo pri jezu, ni morda zaklenjeno. Potem bo težko kaj.
Čeprav je bilo temačno tam ob potoku z obraslim grmičevjem in drevjem, je Nuža le stopil na brv in si z visokimi škornji previdno odmetaval z brvi sneg. Končno se je priplazil do zapore. Obtipal je kolo krog in krog... Nikjer verige in ključavnice. Elej, odklenjeno je! Bilo je vse rjasto. Seve, ko so ga le ob velikem deževju in tam spomladi, ko se je pod Košuto talil sneg, kaj malega zasukali. Ali se bo dalo dvigniti zaporo, je skrbelo Nuža.
»Bog in sveti križ božji!” vzklikne, si pljune v raskave dlani, zagrabi krepko za kolo in ga zavrti. Vrag, trdo gre, počasi gre... Prvič je že okoli, še drugič, še tretjič... Spodaj pri tleh se odtrga... Voda že brizga skoz sprali jo ... še enkrat, dvakrat, trikrat,... Spodaj pa voda že dere. šumi, buči, klokota s truščem v prazen tolmun.
»Ha, pa sem skoraj do kraja dvignil!” se Nuža od zadovoljstva sam sebi zasmeji. »Moker sem pa tudi pošteno po bedrih in životu! Dobro me je naškropilo! Pa naj bo, samo, da bo ugasnila luč! V dobri uri bo morda žei”
Stekel je stari Nuža z brvi spet v gaz. Nekaj mu je reklo, da mora za sabo zabrisati sleherno sled. Zato je v grmu naglo odlomil dolgo, košato vejo in z njo pometel za seboj, s pršičem zagrnil vse svoje stopinje. Tudi po gazi, po kateri je hitel domov, jc z vejo pometal za seboj. Potem jo je zalučal v potok. Blizu polnoči je bilo, ko je treščil v svojo bajto. Električna luč je že mežikala...
Gori pri Kališniku so prav za polnoč pripravlja najlepšo slovesnost. Fritz je imel eno pištolo nabasano s petardami, drugo pa s pravimi kroglami. Prav opolnoči bo s »Kristusovega drevesa” posekal nekaj steklenic najboljšega konjaka. Če se bo kakšna steklenica razlila, nič zato, bodo pa psi polizali... Naj vedo, da je nocoj »praznik smrekovega drevja”, ko padajo z njega razne dobrote ...
»Haha, .skrbnega mašinista imajo v centrali, da nas z
mežikanjem električne luči že zdaj opozarja na polnoč! Jutri mu pošljem steklenico konjakal” se je pred vsemi gosti šopiril Fritz.
Znova je mežiknilo.
»Hej, moji psi, Peter, Johan, Jožef, Polt, pozor! Zdaj bo vsak čas polnoč!" Fritz je že segel po pištolo s petardami, in z očesom meril na božično drevo.
Kljub hrušču harmonike in plesu so psi razumeli, da mojster nekaj namerava. Pozorno so v vrsti čakali na migljaj.
Minuto pred polnočjo električna luč slednjič utripne in zamre.
»Fej, tajksel! Kdo je to napravil? Luč, luč, luč!" kriči Fritz in vsi drugi za njim.
Zunaj pod lipo poči bomba, da se dom strese. Stražar se Je namreč ob ugasli luči zmedel in zagnal ročno bombo v deblo.
»Pri Donarju! Napad! Banditi! K orožju, k orožju! Prekleti skrivači!” kriči Iritz in policisti, vsi prestrašeni. V temi in gneči rinejo v vežo k orožju, k strojnici, k puškam in bombam. Plesalke se drhte stiskajo v kote, obupno kličejo na pomoč svoje ljubimce, psi pa cvilijo in tulijo in lajajo. Bil je grozoten vik in vrvež.
Od polnoči do ene ure po polnoči so gestapovci v mrazu in snegu tekali okrog Kališnikovega doma kot nori, regljali s strojnicami, pokali z bombami in puškami. In še do svetlega dne so budno stali na straži...
»Kakšna predrznost!” sc jc ob zori hudoval Fritz. »Električno luč ugasnejo, ob naj lepšo zabavo nas spravijo, ti prekleti skrivači! Dobro, da nas je stražar z bombo opozoril na nevarnosti Prekleto smo jih odbili in pregnali.”
V bunkerju na Sedelcah pa se je na sveti dan zjutraj Peter, poveljnik bunkerja, nasmehnil;
»Se premaknili se nismo nikamor in doli že takšen strah!”
»Slaba vest jih je preganjala!” je pripomnil Hanzej.
»Ej, kakor koli jim je kdo zagodel, Bog mu daj srečo in zdravje in dolgo življenje!” je z živim zadovoljstvom voščil Peter.
(Konec)
StoveHtkc oddale, v cadia
CELOVEC (val 417.2 m)
Oddaje vsak dan od 14.30 do 15.00, ob sobotah od 9.00 do 9.30 ob nedeljah in praznikih od 7.30 do 7.45, v torek in izmenoma vsak drugi četrtek in soboto tudi od 18.30—19.00 ure. — Poročila pri vsa ki popoldanski oddaji.
20. I.: Jutranji koncert — Verski nagovor. 21. I.: Naši skladatelji ( E. Adamič). 22. I.: Zdravniški vedel; zvečer: Za naše male. 23. I.: Gospodinja — Gospodar. 24.1.; Po svetu; zvečer: Predice (zvočna igra). 25. I.: Zanimivosti. 26. I.: Iz slov. literature.
LJUBLJANA (val 202,1, 212.4, 327.1 m)
Oddaje vsak dan od 5. do 7., od 12. do 15.30 in od 18. do 24. ure, ob nedeljah od 6.30 do 24. ure. — Gospodinjski nasveti vsak torek in petek med glasbenim sporedom od 6.15 do 7. ure, ob torkih tudi ob 13.50. — Kmetijski nasveti ob nedeljah ob 16.50 — Kulturni pregled ob četrtkih ob 14.15 — Zanimivosti iz zdravstva in prirode ob sredah ob 19.40 in ob petkih ob 14.15 - Prireditelji slovenskih narodnih pesmi ob petkih ob 18.00 — Vsak dan ob 22.30 na valu 327.1 m oddaja za inozemstvo.
18, I.: ob 12.00 orkestralne skladbe — ob 13.00 zanimivosti iz tehnike — ob 14.00 lahka glasba — ob 17.30 narodne pesmi — ob 17. 45 pridobivanje železa — ob 20. 15 harmonika, bas pa klarinet.
19.1.: ob 18.30 hrvatska narodna glasba — ob 22.20 igra zabavni orkester.
/a,	Pozor, naglušni! Brezplačno predvajanje
H	vseh tlpovr LV .. . S 1.605	OV .. . S 1.430
W . . . S 1.270	AV . . . S 1.710
SV ... S 1.400
St*	Radio Schmidt, Celovec,	BaKnhofatr. 22
NEWYORK
(val 19, 25, 31, 49, 251 in 379 m)
Oddaje vsak dan ob 18.—18.15 in od 19.30 do 19.45 (samo val 379).
RADIO VATIKAN Oddaje vsak četrtek in vsako soboto ob 19. uri. Vsako nedeljo ob 18. uri ..Verska ura”.
(val 22.55, 31.10, 50.26 in 196 m; ob četrtkih 202 m).
RADIO TRST II
306,1 m ali 980 kc sek
Dnevne oddaje: 7.15—8.30- 11.30—14.30, 17.30— 24.00. Ob nedeljah: 8.00-24.00. Poročila dnevno: 7.15, 12.45, 19.45, 23.15, 14.00. Ob nedeljah: 8.15, 12.45, 19.45, 23.15. Glas Amerike: 18.00, razen ob ne-deljah. Dnevni pregled tiska: 14.15, razen ob nedeljah.
17. jan.: 13.00 Slovenski dueti in. kvarteti; 19.00 Slovenščina za Slovence. 18, jan.: 13.Q0 Glasba pa željah: 20.00 Slovenski motivu 19. jan.: 13.00 Šramel kvintet: 19.00 Pogovor z ženo; 21.00 Lepe melodije — lepi glasovi: 22.30 Ples za konec tedna. 20. jan.:
9.00	Kmetijska oddaja: 11.30 Oddaja za najmlajše;
13.00	Glasba po željah; 18.00 Iz delavskega sveta;
19.00	Iz filmskega sveta; 21.00 Književnost in umetnost. 21. jan.: 19.00 Mamica pripoveduje; 20.30 Okno v svet: 23.00 Večerne melodije. 22. jan.: 13.00 Glasba po željah; 20.30 Aktualnosti; 21.00 Dramatizirana povest; 23.32 Polnočna glasba. 23. jan.: 19.00 Zdravniški vedež; 20.30 Sola in vzgoja; 21.00 Slovenski motivi; 22.30 Plesna glasba.
GLEDALIŠČE Začetek ob 2«. uri
18.	januarja: „Sissy”, igra s petjem v petih slikah
(prvič)
19.	januarja:	„Sissy”
20.	januarja:	„Martha”, romantično-komična opera
= KINO ==
CELOVEC - KLAGENFURT
STADTTHEATER
Predsuve ob 16. in 18. uri. v ponedeljek tudi ob 20. uri.
Od 18.-24. I. Francis, der Regimentsesel” PRechtI
Predstave ob 16.00, 18.15 in 20.30
Oti 18. dalje „Abcntcuer im Uotcn Meer”
"	BELJAK - V1LLACH
BAHNHOFUCHTSPIELE
Od 18.-21.1. „Insel der zornlgen G8tter”
Od 22.-24. I. „Meine Frau betrUgt mich”
Slovenski pravopis Prešernov album
Gotovo najlepše darilo ob vsaki priliki. Naročite takoj pri upravi .Našega tednika”.
KRATKE ZANIMIVOSTI
ZDRAVILO PROTI SLADKORNI BOLEZNI IN PROTINU
Nov izvleček, ki ga pridobivajo iz jeter brejih krav, olajšuje živčne motnje in bolečine, ki jih povzročata sladkorna bolezen in protin. Novo zdravilo se je izkazalo za uspešno v 94 odstot. primerov sladkorne bolezni, pri katerih so ga uporabili. Z novim zdravilom so zdravili tudi 112 primerov protina in so ugotovili ozdravljenje ali izboljšanje v 84 odstot. primerov.
Ta jetrni izvleček se je pokazal zlasti za uspešnega pri zdravljenju kostnega protina, ki ga povzroča neredna rast kostnega staničja in pri katerem je zdravljenje s kor-tisonom odpovedalo.
PROTI AMPUTACIJI ZMRZNJENIH UDOV
V vojaški bolnici v Battle-Creeku so poskusili z novim načinom zdravljenja zmr-
Kmetjc in gozdni posestniki, POZOR!
i
kupujemo vedno in vsako množino
■ '
lesa smreke, bukve, črne jelše, vrbe, srebrnega topola in lipe
po najboljših dnevnih cenah
I
Ponudbe naslovite na „Sinis-Grtinbach” A. G. Celovec-Klagenfurt, Siriusstrasse 1
zlin. V tej bolnici, ki je največje ameriško središče za zdravljenje te vrste bolezni, so nov način zdravljenja poskusili z znatnim uspehom pri ameriških vojakih, ki so jih pripeljali s Koreje. Začetni znaki zmrzline so sledeči: najprvo začne oboleli del telesa srbeti, nato odreveni in kmalu zateče, nakar se pojavijo kožni mehurčki in koža počrni. Že par ur bivanja v strelskem jarku pri mrazu pod ničlo lahko povzroči zmrzline, zlasti če ima vojak mokre nogavice.
Nov način zdravljenja temelji na uporabljanju zdravil, ki razširijo žile in s tem povečajo pritok krvi ter tako obnovijo krvni obtok v obolelem delu telesa in s tem dovajanje kisika omrtvičenemu tkivu. Nato sledijo kopeli v mehanično razgibani vodi, kar odloči kose omrtvičene kože. Končno dajo bolniku še antibiotike proti infekciji.
Nov način zdravljenja je dovedel do večjega izboljšanja, kot ga bi lahko dosegli pred enim letom, ko so take primere zmrzlin še sistematično zdravili z amputira-njem, da preprečijo širjenje prisada. Samo v določenih obupnih primerih je še potrebna amputacija. Sedaj bo imelo le sorazmerno malo ameriških vojakov, kljub razširjenim zmrzlinam, amputirane roke ali noge, zlasti še, ker zadošča velikokrat že amputacija prstov ali členkov.
ŽUPNI URADI!
Kar potrebujete sveč itd. za Svečnico jih kupite v strokovni trgovini
SIEBERT
Celovec-Klagenfurt, Stauderhaus
Velika izbira voščenih sveč in trepč (Wachsstock)
V izvrševanju žalostne dolžnosti sporoča Zbornica obrtnega gospodarstva za Koroško, da je nenadoma umrl gospod
Franz Schwa!d
okrajni tajnik odseka za obrt v Beljaku
dne IS. januarja, v 62. letu življenja, po skoraj 30-letnem aktivnem zborničnem službovanju.
Zvestega in vestnega uradnika bomo ohranili v trajnem in častnem spominu.
Celovec - Klagenfurt, dne 14. januarja 1952.
Zbornica obrtnega gospodarstva za Koroško:
Predsedstvo	Nameščenci
Okrajna podružnica v Beljaku
Dotoa kkjfoa
ŠE VEDNO NAJLEPŠE DARILO
Album Koroške....................... 15 šilingov
Križ na gori (Ivan Cankar)......................5.—
Rotija (Mauser).................................3.—
Sin mrtvega (Mauser)............................3.-
Preklefa kri (Mauser)...........................3.—
Cmokec poskokec (Bazilij) ......................3.—
Cela kolekcija stane........................25 šilingov
Za inozemstvo stane cela kolekcija 2.50 USA dolarjev
Bodi UiedtoU, ftif Sdll6PP6"PiV0 fUUHodi
URADNE OBJAVE
ZBORNICA OBRTNEGA GOSPODARSTVA ZA KOROŠKO
Zavod za pospeševanje gospodarstva
Tečaj za razstrcljcvalne mojstre in izpit za razstreljcvalnc mojstre v Celovcu.
Začetek tečaja: v ponedeljek, 21. januarja 1952, ob 8. uri zjutraj v zavodu za pospeševanje gospodarstva, v Celovcu, Altcr 1’latz 15/1.
Čas trajanja: od 21. januarja do 31. januarja 1952 celodnevno. Prispevek za tečaj in pristojbina za izpit: S 150.—.
Zanimanci sc morajo javiti najkasneje do 15. januarja 1952 pri zavodu za pospeševanje gospodarstva (VVirtschaftsfbrdcrungsinstitut) v Celovcu, Altcr Platz 15/1.
TEČAJ ZA LAZIRANJE V BELJAKU
Začetek: v ponedeljek, dne 18. februarja 1952, ob 8.30 v poklicni šoli v Beljaku, St. Martin, taborišče v barakah. Čas trajanja: od 18. februarja 1952 do 8. marca 1952, celodnevno; Prispevek za tečaj: S 170. Vodja tečaja: Strokovni učitelj Hans Pigler, Wien (Dunaj). •
SPLOSNI STROKOVNI SLIKARSKI TEČAJ V CELOVCU
Začetek: v ponedeljek, dne 4. februarja 1952, ob 8.30 v ..Sporthotel Haimlinger”, Celovec, Viilkcr-markter Platz. čas trajanja: od 4. februarja 1952 do 16. februarja 1952, celodnevno. Prispevek za tečaj: S 100.-. Vodja tečaja: akademski slikar Jencek, Wicn (Dunaj).
Zanimanci naj se javijo takoj za celovški tečaj pri zavodu za pospeševanje gospodarstva v Celovcu, Alter Platz 15/1., za beljaški tečaj pa pri okrajni trgovski zbornici v Beljaku, Gerbergassc št. 24. Brezposelni, ki bi se hoteli udeležiti pouka na teh tečajih, se morajo prijaviti po pristojnem delovnem uradu (Arbeitsamt).
Prikrojevalni tečaj za krojače v Borovljah po sistemu Miiller & sin
Začetek: v torek, 22. januarja 1-952, ob 17. uri v strokovni šoli za ročno orožje v Borovljah. Čas trajanja: en teden, dnevno od 17. do 22. ure. Prijaviti se je možno še ob začetku tečaja.
Predelovlni tečaj za izdelovalce oblek v Celovcu po sistemu Miiller & sin
Začetek: v ponedeljek, 28. januarja 1952, ob 17.30 i- osrednji poklicni šoli v Celovcu, Wulfengasse 24. čas trajanja: en teden, dnevno od 17.30 do'22.30. Vodja tečaja: Strokovni učitelj Kenda, Graz.
Prijave za predelovalni tečaj je nasloviti najkasneje do 21. januarja 1952 pri zavodu za pospeševanje gospodarstva v Celovcu, Alter Platz 15/1.
RAZPIS DOBAVE
S tem je javno razpisana oskrba britanskih zasedbenih čet v Avstriji s kurivom za leto 1952. Vse podrobnosti, kakor predvidoma potrebna množina kuriva, dobavni prostori, dobavni pogoji in specifikacije, so razvidne iz uradnih razpisov; te je mogoče dobiti na zahtevo po pošti ali pa pri sledečih službenih vojaških uradih:
No 2 Quartering Office RASC (Banacks), Celovec—Klagenfurt, Adlergasse;
No 4 Quartering Office RASC (Banacks), Beljak-Villach, Alamein Čamp.
Ponudbe je poslati najkasneje do 25. januarja 1952 na naslov:
HQ RASC BTA 2, Klagenfurt, Neucs Priesterhaus
Elektro-Raufer, Beljak-Villach
Instalacije, svetilke, električni štedilniki, radijski aparati, električne naprave, hladilniki.
Najboljši in obširni
Nemško-slovenski
slovar
Dobite ga pri upravi „Našega tčd-nika”. Naročite takoj, ker je zaloga majhna.
Kupujte	ftti bgavdU, ki oglašajo v našem listu!
čekovni urad štev. 69.793.