Mojca Pajnik POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH ZAPIRANJE JAVNEGA PROSTORA: VLOGA MNOŽIČNIH MEDIJEV Vprašanja o položaju marginaliziranih' družbenih skupin in posameznikov so širše povezana z vpra- šanji demokracije, z družbenimi praksami vključe- vanja in izključevanja, distribucijo moči, resursov, možnostjo vplivanja na družbene odločitve. Pove- zana so tudi z vprašanji participacije v javni sferi, ki se danes oblikuje pod pogoji tržnega kapitaliz- ma; politična in ekonomska sfera delujeta po prin- cipih maksimiranja dobička in oženja procesov odločanja. Javna sfera postaja depolitizirana, mno- žični mediji se razvijajo v sredstvo za reprodukcijo dominantnega diskurza. Državljan postaja v prvi vrsti potrošnik, njegova političnost je reducirana na udeležbo na volitvah, demokracija, ki naj bi med drugim omogočala enakost, pa postaja poli- gon za prezentacijo interesov, ki jih ustvarjata predvsem korporativizem in elitizem. Moralni im- perativ, ki implicira, da je naloga medijev ta, da državljanom pomagajo pri ustvarjanju podobe o svetu, na podlagi katere ti sprejmejo odgovorne odločitve, je že od nekdaj uveljavljal utopijo, v obdobju t. i. televizične demokracije pa ta utopija postaja še bolj utopična. V tem besedilu nas bodo zanimali tisti, ki jih interesi »korporativne demokracije« per definitio- nem zaobidejo; zanimale nas bodo reprezentacije marginaliziranih skupin v množičnih medijih. Po- kazali bomo, da mediji soustvarjajo in legitimirajo diskurz, ki predstavlja marginalizirane skupine oziroma posameznike, ki se tako ali drugače iden- tificirajo z neko skupino ali pa jim to identifikacijo pripisujejo drugi, kot »motnjo v sistemu«. Pokazali bomo, da širijo nestrpnost in proizvajajo sovražni govor, ki diskreditira »drugega«. Osredotočili se bomo na mehanizme legitimacije, s katerimi me- diji poustvarjajo delitev med »nami« in »njimi«. V diskurzu dvojnosti, »mi-oni«, je razvidna pra- ksa ločevanja, izključevanja, ki nagovarja k razmi- šljanju v kategorijah dvojnosti, na primer dobro- slabo, razvito-nerazvito, normalno-nenormalno ipd. To je diskurz, ki pripiše pozitivne lastnosti »normalni« večini in negativne marginalizirani manjšini. Poleg mehanizmov ločevanja, ki jih bo- mo obdelali v nadaljevanju, nas bodo zanimali konkretni primeri iz medijske prakse, na podlagi katerih bomo pokazali, kako ti mehanizmi delu- jejo, oziroma, na čem vse se legitimirajo. Primere iz medijske prakse gre v našem pri- meru razumeti v kontekstu aktualnih prehajanj biološkega v t. i. kulturni rasizem (prim. Kuzmanić 2002: 17—23). Diskriminacijo na podlagi barve kože, oblike obraza ipd. nadomešča diskriminacija zaradi življenjskega sloga, spolne usmerjenosti, kulture. Odkrite oblike diskriminacije se umikajo bolj prikritim, posrednim in subtilnim mehaniz- mom, ki tudi v svojem učinkovanju dobivajo nove dimenzije. Splošno znano je, daje odkrito izraža- nje sovraštva do drugega nesprejemljivo, da je eti- keta »rasist« nezaželena in da se rasizem kot tak ne spodobi. To, da rasizem ni družbeno zaželen, pa seveda še ne pomeni, da ga ni. Narobe, ravno zato, ker ga zavračamo oziroma ker ga je treba po splošnem prepričanju obsoditi, je toliko večja potreba, da bi se manifestiral v bolj prikritih oblikah. Danes ni politično korektno (prim. Eco 2001 )^ koga označiti kot manjvrednega, ker nima bele kože, postaja pa sprejemljivo koga označiti kot kriminalca, ker naj bi bil videti kot kriminalec, sprejemljivo je kakšno skupino poimenovati mo- ralno sprijeno, ker njena praksa ni v okvirih t. i. normalne, reproduktivne heteroseksualnosti. Ne spreminjajo se samo manifestacije sovražnega govora, spreminjajo se tudi metode opravičevanja in mediji so eden od pomembnih akterjev, ki po- sredno ali neposredno legitimirajo sovražni govor 87 MOJCA PAJNIK kot sprejemljiv javni diskurz. Pri tem ne smemo pozabiti, da medijski diskurz ni edini in neodvisen od drugih javnih diskurzov, ki ustvarjajo »kontekst političnega konsenza«, čeprav je glavni ustvarjalec splošnega okvira, ki določa odnos do marginalizi- ranih skupin (Jalušič 2001: 14). Lazarsfeld in Merton (1972) bi rekla, da se danes pogovarjamo o tem, o čemer poročajo mno- žični mediji. Mediji uporabnikom medijskih vse- bin narekujejo, o čem je aktualno razmišljati, po- nujajo teme in tudi načine, kako o kakšni temi razmišljati. Medijsko pomembna tema postane pomembna za javnost in to na način, ki ga ustvar- jajo mediji. Po modelu odnosa med mediji in jav- nostjo, ki mu rečemo agenda setting, mediji ustvar- jajo prioritetno Hsto tem in javnost usmerjajo k izbranim temam. Teme, ki jim mediji posvečajo pozornost, postanejo pomembne v javnem pro- storu, dobijo status »občega interesa«. Javnost te teme prevzame za »svoje«, jih ponotranji oziroma ponotranji vtis, da so obče pomembne. Medijska agenda postane javna agenda, medijske teme teme javnosti. Javnost se po tej funkciji medijskega učinkovanja kaže kot depolitizirana, pogosto aktivna le v prevzemanju in ponotranjanju ponu- jenega, pasivna pa v odpiranju javne razprave o alternativnih možnostih. Ne gre namreč zgolj za to, da postanejo medijske teme tiste teme, ki za- nimajo javnost, gre tudi oziroma še zlasti za to, da postane rezoniranje v medijih pogosto način rezoniranja, ki ga prevzame javnost. Prakse izključevanja v medijih se generirajo v dejstvu, da se tisto, kar mediji komunicirajo, vzpostavlja kot javno dobro. Ustvarja se vtis, da tisto, česar v medijih ni, ni pomembno, in vtis, da je sprejemljiv vsak način medijskega komunici- ranja. Ko mediji ponujajo teme, o katerih je vred- no razmišljati, zapostavljajo druge, in kar je še bolj pomembno, ko mediji legitimirajo določene načine razmišljanja o izbrani temi, zapostavljajo alternative v razmišljanju. Pri poročanju o margi- naliziranih skupinah se medijski diskurz zelo pogosto vzpostavlja kot edini mogoč. Teksti, v katerih bi novinarji odpiraH možnosti oziroma ponujali alternative, so redki. Če je, na primer, kakšna marginalizirana skupina oziroma katera od praks posameznikov iz te skupine za neki določeni medij problematična, se po principu ve- rižne reakcije naenkrat izkaže za splošno proble- matično: to prevzamejo tudi drugi mediji. Ured- niki, ki pregledujejo novice svojih uredniških in novinarskih kolegov iz drugih medijev, »njihovo« novico naredijo za »svojo«: o temi, o kateri poroča določen medij, začne poročati več drugih, pogosto na enak ali zelo podoben način. Znan psihiater za določen medij izjavi, da so homoseksualci de- viantneži. Njegovo izjavo povzamejo drugi mediji - poudarjamo, »povzamejo«, ker gre pogosto zgolj za to in ne, kot bi javnost ali (vsaj) del nje upravičeno pričakoval, za kritiko take izjave. O učinkih, ki jih ima taka izjava v javnem prostoru, lahko le ugibamo. Dejstvo je, da mnenje, še zlasti če ga izreče javna oseba ali strokovnjak z določe- nega področja ali tudi novinar v medijih, učinkuje kot pomembno in kot takega ga prevzame tudi javnost oziroma njen (večji) del. Zgoraj smo nakazali, da mediji določajo javno agendo in da njihova izbira načina komuniciranja pogosto postane tudi izbira prejemnikov medij- skih sporočil. V nadaljevanju nas bodo zanimah načini medijskega poročanja o marginaUziranih skupinah; na podlagi primerov iz prakse bomo analizirali argumentacije in razmišljali o njihovih pomenih. Ugotavljali bomo, kako mediji širijo so- vražni govor, reproducirajo predsodke in stereo- tipe o posameznikih, ki jih po nekih kriterijih ne uvrstijo v edino sprejemljivo kategorijo, to je, kategorijo »normalnih državljanov«. Namen tega teksta je opozoriti na diskrimina- torne prakse v množičnem komuniciranju. V analizi nas bo zanimalo poročanje medijev o raz- ličnih skupinah, v katere uvrščamo na primer upo- rabnike drog, geje, lezbijke, Rome, prebežnike, prostitutke itn. Naštete so le nekatere od skupin, za katere lahko rečemo, da jih mediji dnevno pri- kazujejo kot nezaželene, kot tiste, ki vsakodnevno ogrožajo »idilo« večine. V analizi bomo nameno- ma obravnavali strategije argumentiranja v poro- čanju o vseh zgoraj naštetih skupinah, ne le o ka- kšni posamezni, in sicer zato, da bi pokazaU na uniformnost v praksah množičnega komunicira- nja; ugotavljali bomo, da se mediji poslužujejo podobnih argumentacij.^ PROBLEMATIZACIIA INKRIMINALIZACIJA Analize vsebine medijev (gl. van Dijk 1991) pogo- sto pokažejo, da pri poročanju o marginaliziranih skupinah prevladujejo prispevki o kriminalu, na- silnih izgredih ipd.; gre zlasti prispevke o »proble- mih«, ki jih »ti marginalci« povzročajo. Marginali- zirane skupine niso »tržno zanimive«, zato se 88 POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH »mediji z njihovimi težavami ne ukvarjajo, razen takrat, ko te prerastejo v konfUkt, ki lahko priza- dene tudi večinsko populacijo« (Erjavec, Bašič- Hrvatin, Kelbl 2000: 15). Pri pregledu medijskih tekstov se ta hipoteza potrjuje: pri poročanju me- dijev o uporabnikih drog (gl. Pajnik 2001) so po- gosto uporabljene besedne zveze »problematika drog (mamil)«, »problemi na področju drog«, »problematični narkomani«, »obvladovanje pro- blema«. Uporabniki drog oziroma uživanje droge je predstavljeno kot »obči« problem. Obstoj problema predpostavlja možnost rešitve in če to prenesemo v prostor medijskega, se pokaže, da postanejo uporabniki drog tisto, kar je treba »re- ševati«, postanejo nekaj, s čimer se je treba spopa- sti. Ko so uporabniki drog označeni kot problem, se spremenijo v objekte in »vodje zlonamernih akcij«. Obravnavamo jih kot »člene matematične enačbe« in jih reduciramo v »material za manipu- lacijo« (Adorno 1999: 138). Erjavec, Bašič-Hrvatin in Kelbl so pokazale na medijski govor o problemu v primeru poročanja o Romih (gl. tudi OSI 2001). Avtorice ugotavljajo, da slovenski mediji o Romih poročajo v glavnem kot o problemu, ki pesti Slovence. Gre predvsem za probleme priseljevanja in nastanitve, za social- ne težave, kulturne razlike in težave z integracijo. »O Romih se ne govori drugače kakor o 'romskem vprašanju' ali 'romskem problemu'« (Erjavec, Ba- šič-Hrvatin, Kelbl 2000: 15). Pri 131 časopisnih, televizijskih in radijskih prispevkih samo za en primer ni veljala hipoteza, da mediji o Romih po- ročajo le v primeru konfliktov. Predpostavljanje konfliktov je razvidno v naslovih medijskih član- kov, ki jih navajajo avtorice: »Romi spet na poti«, »Romov ne mara nihče«, »Selitev Romov dviga temperaturo«. Podobno so mediji reproducirah govor o problemu tudi v času t. i. »prebežniške krize« na prelomu 2000 in 2001; šlo je za nekak- šno ponovitev »begunske krize« iz let 1992 in 1993 (gl. Jalušič2001; Doupona-Horvat, Vershue- ren, Žagar 2001). Tovrstne diskurzivne prakse so pokazale, kot pravi Jalušič (2001: 14), kako se diskriminatorni elementi homogenizirajo, proiz- vedejo problem in krizo, ki s podporo medijskega delovanja zlahka »legitimira odklone od nekaterih temeljih načel (tudi načel človekovih pravic)«. Kriminalizacija marginaliziranih skupin je ena pogostih strategij, s katerimi se v medijih reprodu- cira govor o problemu. Prostor, kjer mediji objav- ljajo članke, v katerih inkriminirajo predstavnike marginaliziranih skupin, še zlasti etničnih manj- šin, so najpogosteje strani črne kronike. Romi na- stopajo zlasti kot akterji negativno ovrednotenih dejanj; pogosti so stereotipi v medijih, da »vsi Romi kradejo« oziroma da jim je »kriminaliteta prirojena«, da so »agresivni«, da »grozijo« in »po- stajajo vedno bolj nasilni«. »Ciganske afere« se v medijih predstavljajo kot grožnja družbenemu re- du (Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000: 21). Tudi v začetku devetdesetih, ko so v Slovenijo prišli begunci iz Bosne, smo v medijih zaznaU podobne strategije. Doupona-Horvat, Vershueren in Žagar (2001) povzemajo medijske konstrukte, da begun- ci »povzročajo vse več nereda«, »grozijo z bom- bami«, »vplivajo na nezaupanje tujcev do varnosti v Sloveniji«, celo, da so »v sosednji vasi menda nekoga ubili«. Deset let pozneje se v primeru »pre- bežniške krize« ponavlja isti vzorec pri poročanju: prebežniki so predstavljeni kot »vodje zlonamer- nih akcij«, »tujci«, ki »posiljujejo ženske«, »kra- dejo«, »vlamljajo«, »širijo kriminal v soseskah po- trpežljivih, tolerantnih, razumevajočih in prijaz- nih domačinov« (gl. Jalušič 2001). Tatinskost etni- čnih skupin je v medijih pogosto označena kot nekaj prirojenega in samoumevnega. V veliki ve- čini primerov gre za domneve, za predsodke, ki jih novinarji aplicirajo na manjšinsko prebivalstvo apriori, brez dokazov in preverjenih informacij. Strategije inkriminacije pa ne uporabljajo le ta- krat, ko poročajo o »tujcih«, ampak tudi o drugih »drugačnih« skupinah. Uporabniki drog, na primer, so predstavljeni kot kriminalci, ki »kadijo jointe« in »s preprodajo drog služijo mastne de- narce«. »Brezposelni mladeniči«, »roparji«, celo »morilci« »trgujejo« z mamiU in »jih preproda- jajo« (gl. Pajnik 2001). Romi, begunci, prebežniki, uporabniki drog so predstavljeni kot tisti, ki »vna- šajo nered v red stvari« (Luthar 1998). KOLEKTIVIZACIJA IN SOVRAŽNI GOVOR V POIMENOVANJIH Ena od pogostih značilnosti medijskega poročanja o marginaliziranih skupinah je, da se predstavniki teh skupin zelo redko pojavljajo kot konkretni posamezniki; pojavljajo se kolektivno in mediji jih največkrat tudi poimenujejo s kolektivnimi izra- zi. Gre za strategijo: posameznik ni več on sam, ampak je najprej oziroma samo član neke skupine in karakteristike te skupine mu apriori pripadajo. Strategija »generalizacije« izraža pozicijo, ki stig- 89 MOJCA PAJNIK matizira vso skupino kot nezaželeno in vredno obsodbe (Memmi 2000: 113), vzpostavlja princip kolektivne krivde, ki rabi potrjevanju »normal- nosti« večinske skupine. Tisti, ki so drugačni, so kolektivni osumljenci. Erjavec, Bašič-Hrvatin in Kelbl (2000: 15-16) pravijo, da »s tem, ko Romi v prispevku ne dobijo svoje individualne podobe, izgubijo tudi možnost, da bi se razlikovali od pov- prečne, iz predsodkov in stereotipov izhajajoče podobe Romov kot etnične skupnosti«. Kolektiv- na poimenovanja, ki imajo izrazito prepoznavne lastnosti sovražnega govora, navaja Kuzmanič (2001: 62-63), ko povzema izraze za prebežnike z internetne strani: »prekleti azilanti«, »banda za- jedalska«, »črnuhi«, »delomrzneži«, »mrčes«, »ju- žni primitivisti«, »sodrga«, »umazanci«. Diskurz »mi in oni« ustvarja in utrjuje stereotip o dveh vrstah, »dobri Slovenci« in »slabi marginalci«. Uporabniki drog so, na primer, na eni strani po- imenovani z različnimi izrazi, ki konotirajo pome- ne v povezavi z drogo: »brezposelni mladeniči«, »stari znanci poHcije«, »mamilaši«, »džankiji«, »narkomanski rehabilitiranci«, »pivci raztopine«, na drugi strani pa poimenovanja izhajajo iz drugih praks: »ostareli tipi«, »ne več rosno mladi rokerji«, »zapozneH dinozavri prve generacije« (gl. Pajnik 2001: 144—45). Uporabljeno poimenovanje ima slabšalni pomen, proces kategorizacije učinkuje kot ločevanje; nekateri sodijo v kategorijo »mami- lašev«, drugi ne. Tisti, ki so iz te kategorije izvzeti, so v medijih pogosto prepoznani kot »normalni«, kar je razvidno v primeru: »kraj, kjer se zbirajo metadonci, narkomani in drugi ljudje«. Kuhar (2001b: 135) v analizi seksističnega dis- kurza v Slovenskih novicah navaja objavljena po- imenovanja žensk: »seks bomba«, »naj ritka«, »se- ksi zvezdnica«, »zlata kokoška«, »kikle«, »napih- njena gospica«, »prašiča«, »trapa«.'' Prostitutke, na primer, so najpogosteje imenovane »proda- jalke ljubezni«, tudi »mojstrice ljubezni« in »umet- nice ljubezni« (gl. Pajnik 2002). Negativna poime- novanja, slabšalni izrazi so npr. »kurba«, »kupljiva dekleta«, »dovčerajšnje kurbice«, »delavke v naj- starejši obrti«, »izložbene prostitutke«, »pocest- nice«. Slabšalnost na denotativni ravni se v komu- nikaciji oziroma ob sprejemanju sporočila pre- nese na konotativno raven: bralec lahko prepozna izraz kot negativen, ne razmišlja pa o kontekstu, v katerem je bil napisan, in tudi ne o tistem, ki ga je napisal. Omenjeni izrazi konotirajo tisto, čemur se je treba izogibati, posameznice reducirajo na objekt, ki zaradi svoje nesubjektivnosti ne more poznati morale. Taki izrazi rabijo ohranjanju tra- dicionalne predstave prostitucije kot nemoralne aktivnosti, ki prinaša umazan denar in je nekaj nečednega. Negativizacija ženske je razvidna v zapisih kakor »skupina mladih deklet ali bitij«, »tovrstne ničle«, celo »legitimna bitja« in »ta sloj ženskega prebivalstva«, aH v poimenovanjih, ki zvenijo ironično, zasmehljivo, na primer »prijate- ljice noči«, »kraljice noči«, »gole bejbe«, »zaokro- žene lolite«, »dame«, »animir dame«. Prostitutka je predstavljena kot »druga« ženska, predstavljena je v dihotomiji telo-objekt, postane objekt fasci- nacije. V času analize medijskih tekstov o prosti- tuciji smo lahko zaznaU jasno tipizacijo, s katero so mediji proizvajali stereotip o dveh vrstah pro- stitutk. V prvo vrsto so uvrstili »samozavestne, profesionalne Slovenke«, »domače prostitutke«, »ljubljanske mobitel kurbe«, »mobi prostitutke iz višjega razreda«, »prostitutke iz Slovenije, ki po- večini delujejo na zelo visoki ravni (oglaševanje in mobilni telefoni), pri čemer so zelo samostojne (nimajo zvodnikov)«. V vrsto »naivnih uvoženih tujk« pa, izhajajoč iz poimenovanj, sodijo »artistke z Vzhoda«, »dekleta iz držav Vzhodne Evrope, Južne Amerike in Balkana«. Ženske so reducirane na nacionalno pripadnost s poimenovanji, kot so »kitajske prostitutke«, »tri Srbkinje, Moldavka in devet Romunk ... oziroma tako imenovana Ceau- cescova dekleta«, »visokorasle črnke iz Nigerije aH Gane«, »brhke ukrajinske mladenke«. Ženske so predstavljene kolektivno in kot blago, ki ga tovorimo iz različnih držav. Prostitutke so ločene od ostalih žensk oziroma od ostalih ljudi nasploh. V tovrstni ideologizaciji družbene percepcije po- teka binarna delitev med in-groups m out-groups; bolj negativna kot so poimenovanja in odnos na- sploh do out-groups, bolj so pripadniki teh skupin oddaljeni od »nas«. Janez Rugelj je v intervjuju, objavljenem v Sodobnosti, »narkomane« označil za »nezrelo ljudstvo«, »nore« in »antisocialne ljudi«, kot jih poimenuje, pa za »moteče ljudi«; »alkoholiki« oziroma »armada alkoholikov« so po njegovem »brez izjeme zločinci na področju erotike in spol- nosti«. Govori o »naravnih vrednotah«, po katerih lahko uspeva samo »telesno in duševno zdrav člo- vek«. Vsi, ki v to kategorijo ne sodijo - »lenuhi«, »prevaranti«, »homoseksualci«, »lezbijke« -, so po njegovem »izvržki«. Homoseksualci so »suha veja«, ker »niso sposobni za funkcijo razmnože- vanja«, so »protinaravni, izvržek narave« (gl. Slana 2001). 90 POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH Kolektivizacija, predstavljanje marginalizira- nih skupin v javnem diskurzu kot »moteče mno- žice« posamezniku ne pušča možnosti individuali- zacije in ga potisne v poplavo stereotipnih in po- gosto nestrpnih poimenovanj za skupino, ki ji pri- pada. Kot smo navedU zgoraj, je marginalizirana skupina že na ravni poimenovanj kolektivno prepoznana kot slaba. Mediji z navajanjem kolek- tivnih akterjev kot slabih drugih onemogočajo ali vsaj otežujejo javnosti, da bi razumela položaj Romov, uporabnikov drog, lezbijk ali alkoholikov. OD DIFERENCIACIJE V PRAKSAH DELOVANJA DO DEHUMANIZACIJE Naslednja strategija, s katero so marginalizirane skupine v medijih ali od njih definirane kot dru- gačne od »normalne« skupine, je opisovanje ah navajanje praks oziroma načinov delovanja. Zna- čilnost takih opisov je predvsem ta, da so eno- stranski; mediji poročajo o tistih »delovanjih« ali »akcijah«, ki jih je mogoče pripisati skupini na podlagi poimenovanj, ki smo jih predstavili zgoraj. Logika tega diskurza je taka: če so na primer upo- rabniki drog prepoznani kot »stari znanci poli- cije«, potem to, kar počnejo, predvsem potrjuje to, kar so. Po zdravorazumski logiki zlasti »kra- dejo«, »ropajo« in »samo z nasiljem pridejo do denarja« za »potešitev narkomanske sle«. Strategija diferenciacije učinkuje kot strategija za utrjevanje predsodkov. Predsodke prepoznamo kot splošne sodbe, ustvarjene in izražene na pod- lagi minimalnih informacij o osebah ali skupinah. Izražanje predsodkov se izkazuje kot dejanje, ki se v danem trenutku loči od »objektivne danosti«; predsodki zavzamejo del danosti in povzročijo, da v trenutku ne zmoremo več razmišljati drugače kot tako, da se nam del realnosti izkazuje v smislu »to je tako in nič drugače«. Romi na primer »po- vzročajo škodo na njivah, travnikih in gozdovih«, »prosjačijo«, »brskajo po smeteh«, »kradejo polj- ščine«, »sekajo gozdove«, »onesnažujejo okolje«, »delajo zgago«, »se naglo množijo« (gl. Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000). Prebežniki »prena- šajo nalezljive bolezni«, »odžirajo davkoplače- valski denar«, »vlamljajo v vikende«, »kradejo po trgovinah«, »se pobijajo z noži«, »lulajo po kleteh stanovanjskih blokov«, »se opijajo«, »nadlegujejo ženske« (gl. Jalušič 2001, Kuhar 2001 a, Kuzmanić 2001). Prostitutke »se gole ali napol gole spreha- jajo ob cesti in vabijo kliente«, »operirajo v temi«, se »dajejo dol«, »nudijo kupljive posteljne užitke«, ponujajo »mesene užitke« in »ljubezenske uslu- ge«. Prostitutke so »punce, ki prodajajo, kar ima- jo«, in imajo navado, da »omrežijo«, »zapeljejo in nagovorijo«, »popeljejo v svet najdrznejših sanj« (gl. Pajnik 2002). Geji in lezbijke (gl. Kuhar 2002) »imajo težave s spolno identiteto«, v »pe- derdiskotekah« in na »pederplacih« se zbirajo »tisti, katerih catch... sta hitro pecanje in navaden fuk«, »istospolni kolegi« »največ govorijo o se- ksu«, »dolgih kurcih« in »lepih in obdarjenih partnerjih«. Skrajno obliko diferenciacije, ki se pogosto pojavlja v množičnih medijih, imenujemo dehu- manizacija. Gre za opisovanje, s katerimi govorec zanika drugega v njegovem oziroma njenem ob- stoju. Gre za diskurz inkriminacije »njih« že zaradi »njihovega« obstoja. Primer take strategije je na primer navajanje, da uporabniki drog »med zadrževanjem v okolici povzročajo nemir in raz- burjenje«. »Prizori, ko jih nekaj redno postopa okrog zdravstvenega doma s steklenicami v rokah, njim pa so se pridružiU brezdomci, res niso pri- jetni za druge bolnike.« Sovražnost takih izjav je v tem, da predpostavljajo, da je posameznik kriv, ker vzbuja negativna občutja drugih. Zgovoren je tudi naslednji primer: »Starši, ki bodo k zdrav- nikom na Metelkovi vodili svoje otroke, bodo morali v zakup vzeti tudi to, da bodo morda tam naleteli tudi na kakšnega odvisnika«. V tej obliki diferenciacije so na primer Romi zaradi drugačne kulture in mentalitete, ki nista v skladu z normami večinskega prebivalstva, »grožnja našemu kultur- nemu redu« (Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000: 22). Romi postanejo za večinsko prebivalstvo ne- sprejemljivi zaradi videza, postanejo »temnopolti prebivalci drugačnih vrednot in drugega vzorca obnašanja, ki se ne usklajuje z našim«. Prisotnost bosanskih beguncev je, na primer, »zbudila odpor do tujcev«, ženske so se zaradi njih »počutile nela- godno«. Prebivalci Šiške »so si morali večkrat po- meti oči, saj niso mogli verjeti temu, kar so videli skozi okna; s stopnišč doma na Celovški so jim veselo mahaU Iranci, Čečeni, pa državljani Sierre Leoneja in Srilanke« (gl. Jalušič 2001: 22, Kuhar 2001 a: 50).^ Ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo, so v zadnji fazi »posebna struktura ljudi«, ki ogro- žajo večino: »Grozno je ... razlagati otrokom, za- kaj se gospe ne oblečejo tudi tedaj, ko je hladno«. Tako razmišljanje Doupona-Horvat, Verschueren in Žagar (2001: 2) opišejo kot »homogenistično«; 91 MOJCA PAJNIK že sama navzočnost »drugačnih« postane »abnor- malna in po definiciji problematična«. LEGITIMACIIA i »OBRAMBNEGA« DELOVANJA V nadaljevanju bomo poskusih prikazati strate- gijo, ki v medijih pogosto legitimira ksenofobični diskurz. Njena značilnost ni le stigmatizacija »dru- gega«, temveč oblikovanje diskurza žrtve. »Nor- malno« prebivalstvo in država postaneta žrtev; gre za strategijo ustvarjanja konsenza o ogroženo- sti državljanov in države. Tako ustvarjen konsenz postane točka legitimacije sovražnega govora. To- vrstne argumentacije pogosto nastopajo kot »kon- denzacija« (Jalušič 2001: 22) ogroženosti: »tujci postajajo za našo državo preveliko breme«, »vse stroške moramo plačevati obubožani državljani, ki že sami živimo na robu revščine«, medtem ko je »vsak deseti Slovenec lačen«. »Ilegalci preplav- ljajo malo Slovenijo«, »Bloke ječijo v grozi«, dr- žava pa bo obubožala, ker tujcem plačuje »gosto- ljubje«. »Begunski val« okoliškim ljudem »močno degradira... vsakdanje življenje«, »ilegalci« »opa- zujejo domačinke na vrtovih«, ki se bojijo »izbru- ha ebole ah kakšne druge epidemije« (gl. Jalušič 2001, Kuhar 2001 a). Podobno Romi ogrožajo naše družbeno-eko- nomske interese, drugače od »zagnanih, pridnih in delavnih ljudi« (večinskega prebivalstva) »niso sposobni izkoristiti možnosti, ki jim jih država velikodušno ponuja«. Romi tako »prejemajo veli- ke socialne pomoči«, hiše zidajo »na ravnini in na lepi zemlji«, v nasprotju z domačimi kmeti, ki »se matrajo po hribih«. Romi so »leni,« domačini »delovni ljudje«. »Tukaj smo vajeni trdega celo- dnevnega dela, smo revni, a trdni in pošteni ... Zdaj pa naj dobimo sredi vasi cigane, ki ne bodo nič delali, razen zgage« (gl. Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000). Tudi begunci »povzročajo vse več nereda«, »motijo navade v mestu«, »povzročajo naraščanje nacionalnih napetosti«. Begunci, ki so »preplavili« Slovenijo v tako velikanskem in ne- nadzorovanem številu, kot so poročah mediji, so doživeli proces abnormalizacije in kriminaUzacije (Doupona-Horvat, Verschueren, Žagar 2001:23). Podobno so nekateri novinarji »prodajanje telesa« povezaH z mnenjem, da je »položaj pro- stitutk prava družbena sramota«, da »biti prosti- tutka vsekakor ni ugledno, [temveč] prej sočutja vredno stanje«. Ženske, ki delajo v javnih hišah. so predstavljene kot grožnja »normalnim« držav- ljanom: »... je strašna sramota za vse državljane gledati dekleta, ki se ponujajo na cestah. Še huje je v mestnih središčih, kamor se prostitutke pre- selijo zvečer, se gole ah napol gole sprehajajo ob cesti in vabijo kliente«. Ženske so predstavljene kot grožnja normalnemu prebivalstvu in kot pre- greha, ki pohujšljivo ogroža nedolžno večino. Novinar predlaga, da bi bilo za normalno večino bolje, če bi se izognila prostorom »pregrehe«, novinarka navaja, da je prostitucija »velika nevar- nost za družbo in vodi v moralni razkroj« (gl. Paj- nik2002). ;i/ • ■ ' iWj^ SKLEP 1'Ш ßV Sklenemo lahko, da se nekateri mediji pri poro- čanju o marginaliziranih skupinah poslužujejo enakih oziroma podobnih strategij argumentira- nja. Značilni elementi medijskega diskurza so tile: problematizacija in kriminalizacija, kolektivizacija in sovražni govor v poimenovanjih, diferenciacija v praksah delovanja in dehumanizacija ter legiti- macija »obrambnega« delovanja. Pri poročanju o marginahziranih skupinah mediji vzpostavljajo stigmatizacijski in diskriminatorni diskurz, ki deluje, kot smo pokazali, predvsem kot princip ločevanja med »njimi« in »nami«. Mediji niso edi- ni, ki v javno sfero vnašajo elemente nestrpnosti do drugačnih, so pa eden od pomembnih in ne- dvomno vplivnih mehanizmov za vzpostavljanje družbenega konsenza. Imajo moč manipulacije in tudi kritičnega razsojanja in pri poročanju o marginaliziranih skupinah druge »moči« pravilo- ma ne uporabljajo. Pogosto nastopajo kot genera- tor sovražnega govora in pri tem igrajo več vlog: ne gre zgolj za to, da je »avtorstvo« sovražnega govora pogosto mogoče pripisati novinarjem, gre tudi za to, da pogosto povzemajo (in s tem legiti- mirajo) ksenofobične izjave »ljudstva«, predstav- nikov države ali strokovnjakov. Strategije diskri- minacije so pogosto prikrite. Novinarji stavijo na razumevanje v slogu »zdrave kmečke pameti«, ki opravičuje diskriminatorne prakse kot nekaj nor- malnega in kot razumljivo, celo biološko pogojeno reagiranje. Namen tega besedila torej ni bil prika- zati »celostne« slike medijskega poročanja. Naš namen je bil opozoriti na diskriminatorni diskurz oziroma na različne strategije argumentiranja v medijih, v katerih moramo z vso resnostjo zavrniti elemente ksenofobije kot nesprejemljive. 92 POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH OPOMBE ' Uporabljamo izraz »marginalizirane« in ne na primer »marginalne« skupine, ker želimo poudariti, da je marginalizacija proces, ki poteka od zunaj, da gre za etiketiranje s strani drugih in da ljudje primarno ne prepoznavajo sami sebe kot »marginalizirane«, ampak jih kot take prepoznava »družba«. ^ V eseju Politicamente correti o intolemnti? Eco ugotavlja, da se princip politične korektnosti spreminja v novi fundamentalizem. ^ Pri analizi bomo izhajali iz tekstov, v katerih so različni avtorji v zadnjih letih obravnavali poročanje slovenskih medijev o razhčnih marginaliziranih skupinah. Oprli se bomo zlasti na tekste, objavljene v Poročilu skupine za spremljanje nestrpnosti; gre za prvi izdelek skupine, ki je začela delovati na Mirovnem inštitutu konec leta 2000. Od nastanka člani skupine zbirajo medijske tekste zaenkrat slovenskih tiskanih medijev, v katerih zaznajo elemente nestrpnosti, rasizma ali sovražnega govora. Zbrano gradivo je osnova za analize medijskega poročanja (gl. Jalušič 2001; Kuhar 2001 a; 2001 b; Pajnik 2001). Uporabljena analitična metoda je kritična diskurzivna analiza (prim, van Dijk 1991; 1993; Denzin, Lincoln 1998). Metoda (gl. npr. Kuhar 2001b; Pajnik 2001) nam med drugim omogoča, da se osredotočimo na predmet raziskovanja, ki ga poskušamo na podlagi analize uporabe jezika in načina komunikacije razumeti v širšem družbenem kontekstu. SkUcevaU se bomo tudi na tekst, v katerem Kuzmanić (2001 ) anahzira sovražni govor na internetnih straneh. Argumentiranje v poročanju o Romih bomo črpah zlasti iz knjige Mi o Romih, v kateri avtorice ugotavljajo sovražni govor v novinarskih prispevkih v Romih, objavljenih v tiskanih medijih, na nacionalni TV in na komercialni POP TV (gl. Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000). Sklicevali se bomo tudi na knjigo Retorika begunske politike v Sloveniji, v kateri se avtorji s pragmatično tekstovno analizo osredotočijo na politike legitimacije pri medijskem poročanju o beguncih (gl. Doupona-Horvat, Vershueren, Žagar 2001). Avtor razdeU seksistični diskurz v Slovenskih novicah na štiri razHčne sindrome: sindrom roza- modro, sindrom kače zapeljivke, sindrom moškega šovinizma in sindrom zapeljivih poimenovanj. Argumentacijo gl. v Kuhar 2001b: 122-135. ' Glej tudi tekst Igorja Ž. Žagarja (2002), še posebej tisti del, v katerem avtor pomensko razčlenjuje kolumno dr. Alojza Ihana (Ob)vladamo, objavljeno v Sobotni prilogi Dela 10. februarja 2001. ' 93 Ч/ -v MOJCA PAJNIK i:. ;U-:,\:):j..: ■ l LITERATURA T. W. Adorno (1999), Avtoritarna osebnost. V: M. Ule (ur.). Predsodki in diskriminacije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče (126—157). K. N. Denzin, Y. s. Lincoln (1998), Entering the Field of Qualitative Research. V: K. N. Denzin, Y. S. Lincoln (ur.). The Landscape of Qualitative Research. London: Sage Pubhcations (1—35). T. van DiiK (1991), Racism and the Press. London: Routledge. T. van Dijk (1993), Principles of Critical Discourse Analysis. Discourse and Society, 2, 2: 249-283. M. DoupoNA-HoRVAT, J. Verschueren, I. Ž. Žagar (2001), Retorika begunske politike v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut. . Уи* " U. Eco (2001), La bustina di Minerva. Milano: Tascabih Bompiani. K. Erjavec, S. Bašič-Hrvatin, B. Kelbl (2000), Mi o Romih. Ljubljana: Open Society Institute. N. Fairclough, R. Wodak ( 1997), Criticai Discourse Analysis. V: T. van Dijk (ur.). Discourse as Social Interaction. London: Sage Pubhcations. V. Jalušič (2001 ), Ksenofobija ah samozaščita. Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 12—43. R. Kuhar (2001 a). Zgrabiti in izgnati. Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 45-55. - (2001 b), »Favo-ritke.« Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 115-135. - (2002), V zavod za prisilno delo! Medijska preža (Ljubljana: Mirovni inštitut), 13: 18-21. T. Kuzmanič (2001), Rasizem in ksenofobija, ki da ju v Sloveniji ni. Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 56—77. - (2002), Post-sociahsm, Racism and the Reinvention of Politics. V: M. Pajnik {m.). Xenophobia and jPosí-soc/a/ísm. Ljubljana: Mirovni inštitut (17-35). ^ P. Lazarsfed, R. Merton ( 1972), Mass Communication, Popular Taste and Organized Social Action. V: W. Schramm, D. Roberts (ur.), The Process and Effects of Mass Communication. Urbana: University of Illinois Press (554-578). B. Luthar (1998), Poetika in politika teletabloidne kulture. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. A. Memmi (2000), Racism. MinneapoHs: University of Minnesota Press. OSI (Open Society Institute) (2001), Spremljanje pridruževanja EU: Zaščita manjšin. Budimpešta: Open Society Institute. M. Pajnik (2001), »Mamilaši« aH »zapozneli rockerji prve generacije.« Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 136-153. - (v tisku), »Natakar, Ukrajinko prosim!« Medijska reprezentacija prostitucije. Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 2. M. Slana (2001), Miroslav Slana - Miros z lanezem Rugljem. Sodobnost, 65, 9: 1064-1085. ' I. Ž. Žagar (2002), Xenophobia and Slovenian Media: How the Image of the Other is Constructed . , (and What it Looks Like). V: M. Pajnik (ur.). Xenophobia and Post-socialism. Ljubljana: Mirovni inštitut (37-44). 94