MAGIJA IN MAGICNO ZDRAVLJENJE V PRIPOVEDNEM IZROCILU IN LJUDSKO ZDRAVILSTVO DANES* Monika Kropej IZVLEEEK ABSTRACT V elanku je predstavljeno earanje in ljudsko The article present magical practices and folk zdravilstvo v podobi, kakršno so ohranile medicine as preserved in folk narrative. The tovrstne vešeine v ljudskem pripovedništvu. second part of the article is based on the V drugem delu prispevka je na primeru practice of folk medicine in Windisch Bleiberg ljudskega zdravilstva v Slovenjem Plajbergu and brings a comparison with stories on danes izpeljana primerjava z zgodbami o magical treatment in Rosenthal in Carinthia, magienem zdravljenju v Ro•u na Koroškem, recorded in the first half of the 20th century. zapisanimi v prvi polovici 20. stoletja. KEY WORDS: ethnology, folk medicine, folk KLJUENE BESEDE: etnologija, ljudska narrative, healers, magic, witches, medical medicina, pripovedništvo, zdravilci, magija, herbs, incantations earovnice, zdravilne rastline, zagovori Izrocilo o caranju in magicnem zdravljenju je na Slovenskem razmeroma zelo bogato in raznoliko. Ena najstarejših oblik magicnega zdravljenja in poskusa obvladovanja narave je vraštvo. Vrace so imenovali tudi baliji, bogovci in boginje, vracniki, pozneje tudi lecniki, arcati ali bukovniki medicinske stroke. Vracenje združuje uporabo zelišcnih pripravkov, zagovorov in magije. Vrac oz. vracnica ali vracarica je bila prvotno pomembna oseba v vaški skupnosti (Kotnik 1952, str. 122). Obvladovala je kompleks razlicnih ritualov in verovanj v duhove, s katerimi naj bi – po ljudskem izrocilu – nekateri imeli tudi neposreden stik, ki so ga dosegli s pomocjo nekakšnega zamaknjenja ali transa. Delovali so kot zdravilci, zašcitniki vaške skupnosti in kot jasnovidci. Kot takšni so bili zelo podobni šamanom, po vsej verjetnosti so iz tega verskega in ideološkega sistema tudi izvirali. S kršcanstvom in še posebej v casu inkvizicije in carovniških procesov so tudi vrace oznacili za carovnike in carovnice in jih zaceli preganjati (Rajšp 1988, str. 396). Ta izraz, * Clanek je slovenski original, po katerem je bilo povzeto predavanje na posvetovanju “Demons, Spirits, Witches. Christian Demonology and Popular Mythology” v Budimpešti, 7. – 9. 10. 1999. Monika Kropej predvsem pa odnos do tovrstnega magicnega znanja, je ohranilo tudi ljudsko pripovedno izrocilo. Po starejših pripovednih virih bi bili carovniki in carovnice laho tudi bajna bitja, kot so kresniki, vedomci, lamije, vile ipd.; po drugih zopet naj bi se carovnije priucili kot obrti navadni ljudje. Po slovenskem ljudskem izrocilu lahko povzamemo, da so carali predvsem na simpateticen nacin ali po analogiji na nacin “pars pro toto”, s pomocjo apotropejskih dejanj, predmetov in snovi, vode, zdravilnih zelišc in zvarkov, obvladovali so uroke in znali zagovarjati in zarotiti, pri tem so si pomagali tudi s crnimi bukvami ter z razlicnimi magicnimi predmeti, kot so npr. palica, kozlov rog, zvoncek. Zanimivo pa je, da je po ljudskem izrocilu mogoce opaziti dolocene razlike med caranjem moških – carovnikov in med carovnijami, ki naj bi jih izvajale ženske – carovnice. Tako letenje, kot klicanje duhov, je mogoce razumeti kot “potovanje duha”, ki kot “alter ego” zapustil telo in kot v transu potuje po drugih svetovih ter prihaja v stik z duhovi in rajnimi na onem svetu (Pócs 1999, str. 31, 32). Ljudje pa so si pripovedovali, da jezdijo carovnice na metli ali palici, na kozlu, prašicu in celo na sosedu na Klek v ris plesat, zato so jih imenovali kar “klekarce”, vsaka gora, kjer so se shajale, pa naj bi se imenovala kar “Klek” (Razlag 1853, str. 45–47). Sežanci so pripovedovali, da so imele carovnice svoje zbirališce v podzemskih votlinah “Kambercah” pod Sedovnikom proti Lokvi (Pavel Šelovin, Crtice iz Sežane in okolice, rokopis, arhiv ISN ZRC SAZU, 1964). Na Gorenjskem so pravili, da se coprnice shajajo na Grintavcu; Štajerci pa, da lete na Rogaško goro (Pajek 1884, str. 29). V izrocilu je ohranjeno, da so se shajale npr. na Grintavcu, Rogaški gori in na Slivnici. Na Dolenjskem je bilo razširjeno prepricanje, da jezdijo carovnice opolnoci na brezovi metli na vrh gore in se zbirajo v leski, kjer sveti luc (Makarovic 1956). Duhovi, ki so jih srecevali carovniki in carovnice na teh potovanjih, oz. so jih znali priklicati (npr. na križpotju, pod drevesom, iz risa, opolnoci doma, ipd.), naj bi bili po prepricanju ljudi njihovi pomocniki. Tako so ljudje pripovedovali, da jih imajo zaprte doma v steklenici, v rutici, privezale naj bi jih tudi v kot z ženskimi lasmi. Duhovi naj bi jim v podobi mack z debelimi glavami prinašali denar in jim pomagali pri caranju. Prikazovali naj bi se tudi v kozlovski in vražji podobi. Duhove so poimenovali npr.: Crnagel, Prokvas, Mozrl, Gabrijam ipd. (Pajek 1884, str. 21, 22). Carali naj bi med ostalim npr. vreme, tako naj bi delali toco, nevihte, vetrove in obratno: vetrove naj bi preganjali, prav tako tudi toco in carali naj bi proti dežju (Pajek 1884, str. 22–27). Pri tem so – predvsem po starejših virih – carali tako, da so posnemali naravne pojave: platno npr. naj bi pomenilo meglo oz. oblake, šiba blisk ipd. Hudo uro so odganjali med drugim pogosto tudi z blagoslovljenim zvoncem, blagoslovljeno vodo ipd. Ljudje so tudi verjeli, da v vrtincih plešejo coprnice in veter naj bi nosil v oblakih vešce, ki so delale toco, vcasih se je zgodilo, da je odvrgel kakšno v bližnji potok (Kelemina 1930, št. 183). Carovniki bi lahko naredili, da krave niso imele mleka in zavdali najrazlicnejše bolezni in nezgode ljudem in živalim. Ce bi npr. želeli kravi ukrasti mleko, bi vzeli pastirju vrv in jo molzli, oz. vlekli na obeh koncih, ter pri tem govorili cudne besede (Pajek 1884, str. 18). Magija in magicno zdravljenje v pripovednem izrocilu in ljudsko zdravilstvo danes Na njivah, kjer so carovniki oz. carovnice zakopali kak predmet v zemljo, ni bilo pridelka, vinograde bi poškodovali npr. s tem, da bi zakopali v zemljo živo srebro. Znali so tudi prenesti pridelek s tujega polja na svojega. Carovnice so bile posebej aktivne in mocne o božicu, v dvanajsterih noceh, na predvecer jurjevega, na kresni vecer, za veliko noc, v noci na 1. maj, o binkoštih, na tomaževo, na urbanovo, jernejevo, na dan sv. Marjete, po mladih nedeljah in na kvatrne dni. Za bolj carovniške dneve so veljali: cetrtek, petek in sobota. Tako so npr. Slovenci blizu Gorice, pa tudi drugod, verjeli, da se na kresno noc coprnice z rahlami in koli s kresniki bojujejo, zato so na kresni vecer ljudje v obrambo pred njimi streljali z možnarji (Stepan Kociancic, Odgovori na vprašanja društva za jugoslovansko povestnico JAZU, Zagreb 1854). Na božicni vecer naj bi se bojevale z Vedavci in Šentjanževci. Valvasor pa poroca, da so se na božicni vecer na Kranjskem ob Pivki pri Prestranku bojevali šentjanževci z vedavci, zato ker so slednji 77 pili otrokom kri (Valvasor XI. knj., 282). Na jurjevo tako kot na kresni vecer kurijo kres, ki mu pripisujejo veliko carobno moc. Navsezgodaj na jurjevo so trobile hišne gospodinje v rogove, da bi odgnale bajance, da ne bi odnesle mleka kravam in škodovale pridelku. Hlapci pa so v ta namen z bici pokali (Davorin Trstenjak, Poletne šege Slovencev takraj in onkraj Mure, Novice 15, Ljubljana 1857, str. 98). Ljudje so tudi verjeli, da ce je noc pred binkoštno nedeljo rosna, hodijo carovnice zjutrjaj zavite v ruto po žitnih poljih in s tem prenašajo žito s tujega polja na svojega, kjer potlej rjuhe ožamejo (Pajek 1884, str. 27). Podobno naj bi po mladih nedeljah vlacile rjuhe po mejah in pašnikih, in to še pred soncnim vzhodom, ter tako sebi pridobile tuje dobrine. Carovniki oz. carovnice naj bi tudi vedeli za zaklade in znali dvigati denar, npr. tam, kjer je “šac cvetel”. Zlasti tako imenovani crnošolci, dijaki crne šole, osmošolci oz. grabancijaš dijaki, ki naj bi se svojih vešcin priucili v šolah, imenovanih tudi crna, trinajsta ali babilonska šola, in naj bi po nekaterih pripovedih svojo dušo zapisali vragu, naj bi – po ljudskem izrocilu – znali odganjati kace, ki so jih privabili z igranjem na pišcal, znali naj bi tudi “lintverna vzdigovati” oz. pregnati zmaja; ljudje so govorili, da kadar zelo grmi in se bliska in kadar nastanejo viharji in vrtinci, crnošolci jahajo zmaje. Zato so tudi verjeli, da so zmaji, ki cuvajo zaklade, pokorni crnošolcem. Pri zdravljenju so se ljudje vcasih posluževali številnih zdravilnih praks in pripomockov. Pomembno vlogo pri tovrstnem caranju so imeli voda, sol, kruh in zelišca ter apotropejski predmeti, kot so rdec trak, trpotcev list, pas, trava urocnica (Kotnik 1952, str. 124), blagoslovjena vejica pod blazino ali pa cesnova voda, s katero so polili otroka, ce so domnevali, da so ga urocili pogledi. Samim sebi so ljudje skušali pomagati z darovanjem vošcenih ali lesenih kipcev prizadetega dela telesa, imenovanih “ex-voto”, ki so jih nesli v cerkev, ali so se z molitvijo obracali na Marijo in svetnike, priprošnjike proti raznim boleznim, kot so npr. sv. Valentin, sv. Blaž, sv. Apolonija, sv. Vid, sv. Rok idr. Bolezni so ljudski vraci in vracarice zdravili na razlicne nacine, pogosto so jih “dol molili” z zagovarjanjem, rotenjem, preklinjanjem, odštevanjem in molitvami. Tako so ohranjeni zagovori proti urokom, izvinu, kacjemu piku, šenu, oteklini in še mnogim drugim boleznim. Z zagovori, besedami oz. zapretki so se pravzaprav obracali na demonske sile, boga ali svetnike, da bi dosegli ozdravitev. Zagovor je predstavljal most Monika Kropej med tostranstvom in onstranstvom. Po mnenju L. Radenkovica (1996) je v osnovi zagovora shema dvoboja med zagovarjalci in njegovimi pomocniki na eni strani in necisto silo oz. zlimi bitji na drugi. Najstarejši ohranjeni slovenski zagovor je bil zapisan l. 1720 na Notranjskem (Kotnik 1952). Pri zagovarjanju, klicanju duhov, odkrivanju zakladov ipd. so si nekateri, ki so bili vpeljani v magijsko znanje, pomagali tudi z razlicnimi carovnimi knjigami, pri zdravljenju z zelmi pa z zelišcnimi knjigami. Znano je, da so Hermeticni spisi dobili ime po grškem bogu Hermesu, ki je bil grški zavetnik magije, ceprav naj bi to zbirko misticnih spisov napisal že egipcanski svecenik boga Tota, ki je bil morda ok. leta 3400 pred n. š. živeci smrtnik Athotis, povzdignjen zaradi neverjetnega medicinskega in drugega znanja med bogove. Grki so te knjige prevedli v gršcino v 5. stol. pred n. š., v 15. stol. pa jih je v latinšcino prevedel Marsilio Ficino. V njih je marsikaj, kar je ljudska medicina ohranila do današnjih dni, tako npr. zdravila, mazila in praški, sestavljeni iz rastlin in mineralov, kac, škorpijonov, iztrebkov nekaterih živali, raznih vrst gline ipd., poleg tega pa tudi magijska zaklinjanja in nasveti za uporabo amuletov. Tudi na Slovenskem so se po 16. stol. precej razširile t. im. crne bukve, med njimi še posebej Kolomonov žegen, Duhovna bramba, Šembiljino prerokovanje, Bukve Izabitarice, Molitev iz groba Jezusovega, Sanje Marije device, bukve o trpljenju Kristusovem, Janezovo skrivno razodetje, Egiptovske sanjske bukve, Tobijev žegen, Hišni žegen (Grafenauer 1907). To so v knjigo oz. zvezek vezani zapisi raznih molitev, carovnih formul in besed, s katerimi so se hoteli zašcititi pred nesreco, smrtjo na bojnem polju, utopitvijo, prepreciti nesrecen porod ipd., ali s caranjem vplivati na dogodke okoli sebe, vremenske pojave in razne nesrece. S crnimi bukvami so tudi klicali duhove, po nekaterih pripovedih vraga, ali pa so z njimi izganjali hude duhove ipd. Raznoliko je bilo ljubezensko caranje, ki obsega najrazlicnejše nacine, od caranja v loncku, kjer so dekleta vrela fantov las (Cavko 1920), da bi prišel k njim, dalje pripravljanje afrodiziakov, pa vse do prerokovanja z rožami in pricakovanja, da bo bezeg pomagal pricarati bodocega moža ipd. Za razliko od carovnic, ki so svoje vešcine – po v stroki prevladujocem mnenju – nasledile iz kulta boginje matere, lunarnega boštva, od koder izvirajo misterijske in orgijske znacilnosti ženskega carovništva, izrocilo o carovnikih ohranja vec šamanisticnih elementov, ki so, kot se zdi, izšli iz cašcenja dolocenega pomembnega boštva, saj so bili šamani po navadi kljucne osebnosti dolocene družbe. Slovensko izrocilo pripoveduje npr. o Kresniku – zašcitniku rodu, ki ga je ljudem podelil bog, da bi se boril za njih proti zmaju, ki je ogrožal njihov obstoj. Tako naj bi npr. dvanajsti dijak crne šole – ki ob koncu študija ostane brez knjige, kajti ucitelj jih vrže med ucence le enajst – odšel po svetu zmaje preganjat (M. Valjavec, J. Kelemina, št. 4). Carovniki se po ljudskem izrocilu pogosto borijo z zlom, lahko tudi z zlimi carovniki (vedomci) in carovnicami, kot je bilo že omenjeno. Toliko na kratko o magiji in ljudskem zdravilstvu v slovenskem izrocilu na splošno. Za primerjavo med izrocilom in sedanjo prakso se ustavimo v Rožu na Koroškem. S tega delcka slovenskega etnicnega ozemlja je bilo v zacetku 20. stoletja razmeroma veliko pricevanj o carovništvu, kakor tudi o ljudskem zdravilstvu (Ivan Cavko, Josip Šašel, Magija in magicno zdravljenje v pripovednem izrocilu in ljudsko zdravilstvo danes “Modra Barbica” po sliki Franja Stiplovška iz knjige V. Möderndorferja, Koroške narodne pripovedke, Celje 1946 Georg Graber, Franc Kotnik, Pavel Košir in Vinko Möderndorfer). Tokrat se bom osredotocila le na tiste sestavine tega pricevanja, ki so za Koroško specificne, in pa na tiste, ki so se ohranile do danes. Tako Cavko, Šašel, Graber in Möderndorfer pišejo o sloveci carovnici Modri Barbci, ki naj bi živela v prvi polovici 19. stoletja in naj bi bila doma v Podnu, po pricevanju Cavka pa v Brodeh. O njej so se ohranile številne anekdote in pripovedi. Iz tega ciklusa si oglejmo primer, kako je Modra Barbca ozdravila kmeta Košutnika, ki mu je bolezen naredil župnik, nato pa je carovnica za kazen zavdala bolezen še povzrocitelju. Ivan Cavko piše, da se je kmet Košutnik sprl z župnikom. V kratkem je kmet zacel bolehati in hirati. Zdravniki niso pomagali. Šintarca, cez vse zdravnike modra, ni mogla pomagati siromaku. Še kocmar ni zmogel nic. Šli so k neki šivilji, ta je znala vse bolezni odžebrati, celo strup od kace je ustavila, ali pri tem možu ni hasnila nobena molitev. Ocividno je bilo, da mu je bilo narejeno na smrt. Revež prileze do Barbke, ki mu svetuje, naj vrvico, s katero se je obesil lovec luteranske vere, ovije okrog tatermana, odcvetele macje oci pa naj položi pod vzglavje, v žerjavico naj dene nato kos mrtvaške glave iz pokopališca in na steno nariše s krušnim ogljem znak trote more. Ob 12-ih je zaukala sova, skozi zaprte duri je priplavala senca, padla na steno s troto moro. Ker je kmet storil vse, kot mu je narocila Barbka, duh, ki se je po vsem tem pritihotapil, ni mogel notri in je le zaihtel: “Not bi šel, mu dušo vzel, not ne grem, zapor ne odprem!” Kmet je bil zdaj ozdravljen, Barbka pa je pricarala bolezen župniku. Graberjev opis istega dogodka je precej krajši. Kmeta ozdravi Barbka s pasom, za katerega je zataknila zdravilne rože, ostali podatki pa so vec ali manj identicni. Zanimivo je, da se opisi nekaterih drugih carovnih podvigov Modre Barbce ujemajo in ni bistvenih odstopanj v posameznih variantah. Tako npr. pripoved, kako je Modra Monika Kropej Mici Wieser z zvonckom, ki odganja hudo uro in druge nevšecnosti; maj 1999 (foto: Monika Kropej) Barbca odkrivala izgubljeni denar Metkovega oceta. Cavko piše o dogodku takole: Metkov oce je izgubil 10 goldinarjev oz. desetak. Iskali so ga povsod ali desetaka ni bilo in ni bilo. Kmet se odpravi k Barbki in jo prosi za prenocišce, Barbka mu ukaže, naj gre k sosedu. On zleze na hlev v steljo, ki stoji pri Barbkini koci. Ob 12-ih ponoci zažvižga nekdo enkrat, potem drugic in cez malo tretjic. Kmet se splazi navzdol in se tihotapi do Barbkine sobice in vidi pri Barbki rogaca. Prisluhne pogovoru in zve, da mu je goldinar padel med otrobe, crna svinja ga je pojedla in ga še ima v trebuhu. Ko kmet to sliši, odhiti domov, zakolje crno svinjo in dobi v želodcu še nepokvarjen desetak. Georg Graber isti dogodek opisuje malo drugace, vendar v osnovi zelo podobno. Zdaj pa se ustavimo še v Slovenjem Plajberku danes, pri Mariji Wieser, stari 76 let, ki se je že v rani mladosti zacela zanimati za vešcine ljudskih vedcev, za zdravilno moc rastlin, za zagovore, Kolomonov žegen in vse spremljajoce predmete, od zvoncka, žegnane vode, ognja, zdravilnih rastlin ipd. Med drugim pozna Marija Wieser vec zagovorov, ki jih uporablja pri zdravljenju raznih bolezni in drugih težav, npr. za zvin, za sernino (revmatizem) in za krc. Zagovarjanje spremljajo razna spremljajoca dejanja, npr., da bolnik prinese s seboj brisaco, jo zloži, položi na nogo in jo potem odnese spet domov, kar naj bi pripomoglo k ozdravitvi. Uspeh takšnega zdravljenja pa je bil, kot je povedala Marija sama: “Tistemu, ki drži na vse to, tistemu pomaga.” Marija ima tudi zvoncek, ki so ga prenašali iz roda v rod. Imel ga je že možev dedek, ki je bil zelo moder in je zdravil živino in ljudi. Pravijo, da je bil kupljen na Višarjah (romarska pot), tam je bil tudi žegnan in to že pred 200 leti. Uporablja ga najveckrat proti hudi uri in toci takole: “Ce le ne zamudim, ko se zacno crne megle cez Magija in magicno zdravljenje v pripovednem izrocilu in ljudsko zdravilstvo danes Marija Wieser z zdravilnimi rastlinami, ki jih nabira in pripravlja sama; maj 1999 (foto: Monika Kropej) Oranco pa cez Žingarco delat, vse odženem. Grem s tem zvoncijem, pozvoncam, z žegnano vodo pokropim, potem pa zanetim in žlico žegnane vode gor zlijem, pa cvetje gor na ogenj vržem. Pol pa zacnem molitvice žebrati: Tam gor je na megla, tam gor je na meglica, med njim je pa sveta trojica. Kdor je pa hujš, naj se gre pa skušat z nami. Potem prekrižam in recem: Buh oce pomaj, buh sin pomaj, buh in ta sveti duh pomaj. Proti hudi uri naj bi pomagal tudi prtic, ki ga pogrnejo cez korbic, kadar nesejo k žegnu za veliko noc. Tistega se ne sme oprati. Ce se k hudi uri napravlja, ga gor na plot obesijo, pa gre huda ura cez. Dalje pripoveduje: “So pa vcasih vzeli grable, pa vile, pa koso, pa jih dali pod kap. To je tudi toco odgnalo.” Razlicni nacini caranja torej dosežejo isti cilj, ocitno je pomembnejša moc energij. Iz vsega zgoraj povedanega lahko ugotovimo, da je vera v nadnaravno pomoc pri zdravljenju in pri preprecevanju in reševanju drugih težav še vedno živa med ljudmi zlasti na deželi. Prav tako tudi uporaba magicnih postopkov pri tem. Razlika od starejših pricevanj – vsaj v obravnavanem okolju, verjetno pa to velja za današnje ruralne sredine na splošno – je, da prevladuje pozitivno caranje, oz. predvsem zdravljenje, in da negativne magije povprecni ljudje danes vec ne omenjajo. Seveda pa za mestna obmocja tega verjetno ne bi mogli trditi, kajti tam je cutiti mocnejši vpliv raznih sekt in “new age-a”. Monika Kropej LITERATURA BARLE, Janko, Prinosi slovenskim nazivima bilja, v: Zbornik za narodni život i obicaje Južnih Slavena 30, Zagreb 1936, 31, Zagreb 1937. BOŠKOVIC -STULLI, Maja, Hexensagen und Hexenprozesse in Kroatien, v: Acta Ethnographica 37, Budapest 1991/92. DORDEVIC, Tihomir, Veštica i vila u našem narodnom verovanju i predanju, v: Srpski etnografski zbornik 66, Beograd 1953. DOLENC, Milan, Rokopisne bukve naših ljudskih zdravnikov, v: Zdravstveni vestnik 43, št. 19, Ljubljana 1974. DOLENC, Milan, Katalog zelišcnih zdravil, rokopisnih ljudskih medicinskih bukev in medicinskih zapisov. Razstava v NUK, Ljubljana 1976. DOLENC, Milan, Zagovori v slovenski ljudski medicini. Uredili in dopolnili: dr. Zvonka Zupanic Slavec, dr. Marija Makarovic, Ljubljana 1999. 82 ETHNOMEDIZIN. Zeitschrift für interdisciplinäre Forschung 1, Hamburg 1974. GAVAZZI, Milovan & Milko MATICETOV & Vilko NOVAK, Klicanje dežja z ognjem na vodi, v: Traditiones 14, Ljubljana 1985. GINZBURG, Carlo, Storia notturna, Torino 1989. GRABER, Elfride, Grundzüge einer ostalpinen Volksmedizin, v: Mitteilungen des Institutes für Gegenwartsvolkskunde 16, Wien 1986. GRABER, Georg, Sagen aus Kärnten, Graz 1941. GRAFENAUER, Ivan, “Duhovna bramba” in “Kolomonov žegen”, v: Casopis za zgodovino in narodopisje 4, Maribor 1907. GRAFENAUER, Ivan, Najstarejši slovenski zagovori, v: Casopis za zgodovino in narodopisje 32, Maribor 1937. GRAFENAUER, Ivan, “Duhovna bramba” in “Kolomonov žegen” (Novi izsledki), v: Razprave SAZU, razred I, št. 4, Ljubljana 1943. GRAFENAUER, Ivan, Ein altpflanzerisch-chtonischer Wurmsegen in der Schweiz und in Slovenien, v: Alpes Orientales 3, Basileae 1961. KELEMINA, Jakob, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930. KOŠIR, Pavel & Vinko MÖDERNDORFER, Ljudska medicina med koroškimi Slovenci, v: Casopis za zgodovino in narodopisje 21, Maribor 1926. KOTNIK, France, Doneski k zgodovini praznoverja med koroškimi Slovenci, v: Casopis za zgodovino in narodopisje 3, Maribor 1906. KOTNIK, France, Storije, Koroške narodne pripovedke in pravljice, Prevalje 1924. KOTNIK, France, O osnovah naše ljudske medicine, v: Cas 20, Ljubljana 1942. KOTNIK, France, Iz ljudske medicine, v: Narodopisje Slovencev II, Ljubljana 1952. KRAINZ, Johanes, Mythen und Sagen aus dem steirischen Hochlande, Bruck 1880. KREK, Gregor, Einleitung in die slavische Literaturgeschichte, Graz 1887. KURET, Niko, Opuscula selecta, Poglavja iz ljudske kulture, Ljubljana 1997. LECOUTEUX, Claude, Fées, sorcieres et loups-gorous, Paris 1992. MAKAROVIC, Marija, Ljudsko zdravstvo – na primeru Podpeci v Istri, v: Zdravstveni vestnik 46, št. 2, Ljubljana 1977. MAKAROVIC, Marija, Ljudsko zdravljenje na Slovenskem, v: Farmacevtski vestnik 28, št. 3, Ljubljana 1977. MATICETOV, Milko, La costola di legno, v: Alpes orientales 1, Dela SAZU, razred II, 12, Ljubljana 1956. MATICETOV, Milko, Zagovarjanje pri dveh slovenskih književnikih, v: Slovenski etnograf 3/4, Ljubljana 1950/51. MATICETOV, Milko, Rezijanski zagovor proti kacjemu strupu, v: Traditiones 1, Ljubljana 1972. MATICETOV, Milko, Cudne navade za klicanje dežja, v: Traditiones 13, Ljubljana 1984. MINARIK Franc, Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila, Ljubljana 1971. MÖDERNDORFER, Vinko, Koroške narodne pripovedke, Celje 1946. MÖDERNDORFER, Vinko, Ljudska medicina pri Slovencih, Dela SAZU, razred II, 1, Ljubljana 1964. Magija in magicno zdravljenje v pripovednem izrocilu in ljudsko zdravilstvo danes MRKUN, Anton, Ljudska medicina v dobrepoljski dolini, v: Etnolog 10/11, Ljubljana 1937–1939. NAVRATIL, Ivan, Slovenske narodne vraže in prazne vere, v: Letopis Matice slovenske, Ljubljana 1885, 1886, 1887, 1888, 1890, 1892, 1894, 1896. PAJEK, Josip, Crtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, Ljubljana 1884. PÓCS, Eva, Between the Living and the Dead. A Perspective on witches and Seers in the Early modern Age, Budapest 1999. RADENKOVIC, Ljubinko, Narodna bajanja kod Južnih Slovena, Beograd 1996. RAJŠP, Vinko, Carovniški procesi na Slovenskem, Zgodovinski casopis 41, Ljubljana 1988. RAZLAG, Radoslav, Zora jugoslavenska, Zagreb 1853. SARIA, Balduin, Srednjeveški zagovor iz Sticne in njegove paralele, v: Etnolog 10/11, Ljubljana 1937–1939. ŠAŠEL, Josip & Fran RAMOVŠ, Narodno blago iz Roža, Arhiv za zgodovino in narodopisje II., Maribor 1936. VALJAVEC, Matija, Narodne stvari: price, navade, stare vere, Slovenski glasnik, Ljubljana 1868–9. VUKANOVIC, Tatomir P., Witchcraft in Central Balkans I: Characteristics of Witches, II: Protection against Witches, v: Folklore 100, London 1989. VIRI CAVKO, Ivan, Iz Rožne dolinice 1920, Štrekljeva zapušcina 8/174, Arhiv Inštituta za slovensko narodopisje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske Akademije znanosti in umetnosti (ISN ZRC SAZU). KROPEJ, Monika, Slovenji Plajberg, tonski posnetek 1999; Arhiv ISN ZRC SAZU. MAKAROVIC (Jagodic), Marija, Crneca vas na Dolenjskem, 1956, Arhiv ISN ZRC SAZU. ŠELOVIN, Pavel, Crtice iz Sežane in okolice, 1964, Arhiv ISN ZRC SAZU. BESEDA O AVTORICI Monika Kropej, dr., znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, dela v sekciji za ljudsko slovstvo. Med pomembnejše objave sodijo knjiga Pravljica in stvarnost, Ljubljana 1995 in clanki Štrekljevi sodelavci – zbiralci narodopisnega gradiva (Traditiones 17, 1988), Pravne sestavine v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah (Traditiones 22, 1993), Concealed Identity in Folktales Through Time (Folklore, New Perspectives; ISFNR XI-th Congress Papers 2, Mysore 1999). Ureja revijo Studia mythologica Slavica, ki jo izdajata Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Univerza v Vidmu. ABOUT THE AUTHOR Monika Kropej, Ph. D., scientific collaborator of the Institute of Slovene Ethnology at the Scientific Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts, works in the section for folk narrative research. Her major publications include the book Pravljica in stvarnost, Ljubljana 1995 and the articles Štrekljevi sodelavci – zbiralci narodopisnega gradiva (Traditiones 17, 1988), Pravne sestavine v slovenskih ljudskih pravljicah in pripovedkah (Traditiones 22, 1993), Concealed Identity in Folktales Through Time (Folklore, New Perspectives; ISFNR XI-th Congress Papers 2, Mysore 1999). She is the editor of the journal Studia mythologica Slavica, published by the Institute of Slavene Ethnology, ZRC SAZU and the University of Udine. Monika Kropej SUMMARY MAGIC AS REFLECTED IN FOLK TRADITIONS AND IN CONTEMPORARY FOLK MEDICINE In Slovenia folk traditions concerning witchcraft and folk medicine are notably rich and diverse. According to older sources wizards and witches were mythological and demonic creatures like kresnik, vedomec, lamia, fairies, etc.; other sources, on the other hand, maintain that ordinary people could learn witchcraft as a trade. According to data from Slovene folk traditions we may summarise that magic was performed mainly sympathetically, by analogy, observing the rule of “pars pro toto”, using apotropaic 84 acts, water, medical herbs and potions. Wizards and healers knew spells and how to conjure and adjure, relying on books about black magic and various magic objects, such as sticks, goat horns, bells, etc., which were sometimes considered to be the seat of the beneficial spirit. Of special interest is the fact that according to folk traditions there are certain differences between the magic acts of wizards and those performed by witches. The fact that a relatively high number of records exist on witchcraft as well as on folk healers from the beginning of the 20th century from Rosenthal in Carinthia (Austria), made it possible to compare these old records with present-day practises of traditional healing in Windisch Bleiberg.