List 41. Gospodarske stvari O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Ran t. Božja narava je uže tako stvarjena, da ima v njej vsaka stvar svoje nasprotnike, kateri jo na vse zadnje tudi umore in pokončajo. Ne le ljudje in živali, nego tudi rastlinstvo, med tem osobito sadno drevje, je mnogim in raznim boleznim podvrženo ter elementarnim silam prosto razpostavljeno. Boleznim pri ljudeh in živalih pripisujejo se posebni vzroki; tudi boleznim sadnega drevja so gotovi vzroki podlaga. Ako pa hoče zdravnik kako bolezen popolnem ozdraviti, mora pred vsem vzroke, iz katerih je nastala, temeljito in popolnoma poznati, sicer bi bolezni ne le ne ozdravil, nego jo le še povečal in v smrtonosno spremenil. Taka godi se tudi domačemu sadjerejcu glede bolezni njegovega sadnega drevja. Ni še zadosta, da je domači sadjerejec popolnoma izurjen v pridobivanji krepkih sadnih divjakov iz semena, požlahtnjevanji taistih, pravilnem nasadu na stalno mesto, oskrbovanji, snaženji in gnojenji sadnega drevja, nego on mora biti sadnemu drevju tudi pravi in izurjeni zdravnik. Ako on to ni, mu tudi sadjereja pravih in zaželjenih dohodkov dajala ne bode. Da bode pa domači sadjerejec tudi svojemu sadnemu drevju mogel pravi zdravnik biti, namenil sem se v sledečih potezah najnavadnejše bolozni sadnega drevja ter vzroke, iz katerih nastajajo in pa načine, po katerih se zopet odpraviti in ozdraviti morejo, natančneje spisati. Sadno drevo, katero je v normalnem razvoju svojem po kakem notranjem ali pa zunanjem vzroku moteno in zadrževano, je bolno. Vse bolezni sadnega drevja izvirajo pa ali iz napačne izgoje in nepravilnega oskrbovanja taistega, ali pa tudi od nepovoljnih vremensko-ozračnih okoliščin, katere na sadno drevje na eni ali drugi način slabo in škodljivo vpljivajo. Prvi pogoj, kako bolezen zopet radikalno ozdraviti, je ta, da se jo dobro in popolno pozna. — Veliko težje, kot drevesno bolezen prav spoznati, je pa vzroke, iz katerih je nastala, natančneje in strogo preiskati; le ako se nam je to posrečilo, ozdraviti nam bode mogoče bolno sadno drevo zopet popolno ter je pred prezgodnjim poginom oteti. Slučajev, ob katerih kako sadno drevo potem, ko hilo je neko gotovo stopinjo svoje normalne starosti nemoteno dočakalo , pogine in zamre, pa nikakor ne moremo in ne smemo med drevesne bolezni prištevati. Preidimo k stvari sami, k drevesnim boleznim namreč. L i^Pereci ogenf^ in „rak'^ na sadnem drevji. Med vsemi drevesnimi boleznimi, katere provspevanje sadnega drevja zadržujejo in oškodujejo, sta najpogost-neji ;,pereči ogenj^' in pa „rak". Ti bolezni največ in najpogostneje napadete jabolčno sadno drevje. Ker sta si te dve drevesni bolezni skoraj kot krajcar krajcarju podobni, se med domačimi sadjerejci tudi dostikrat druga z drugo zamenjujete, to je, da se „pereči ogenj" smatra za ;,raka^S a „rak" pa za „pereči ogenj". Ta zamena pa nikakor in nikdar na pravem mestu ni in biti ne more. Pereči ogenj napravi na deblih in vejah sadnega drevja rane, katere se nam po svoji zunanji obliki črne, kot bile bi osmojene in sežgano-suhe, kažejo. Ta drevesna bolezen prikaže se na najzunanjejših delih sadnega drevja; pravi in edini vzrok tej bolezni so pa zunanje drevesne poškodbe, katere se v posledici v „pe-reči ogenj" spremene. Ako take rane „perečega ognja" na sadnem drevji natančneje preiskujemo, opazimo v njihai sredi vsušeni črni les, okolo katerega obrobkov razvijajo se nepravilne, po kambiju nastale otekline; zaradi nepravilne razdelitve kambija na takih mestih se rane ,,perečega ognja" na sadnem drevji ne morejo lepo in popolno zarasti in obliti; dostokratov se pa še celo ne zarastejo ne ter v posledici suh les v njeni sredi na deblu in vejah trohneti prične. Take rane so pa na jabolčnem drevji tudi „krvnim ušem" pravo gnjezdo. „Rak" sadnega drevja je ona bolezen, vsled katere po deblu in vejah nastanejo oteklinasti izrastki, ali vozlaste in mehurčaste izbokline. Te otekline po vejah in na deblu drevesnem pa navadno niso posledice zunanjim drevesnim poškodbam, nego so temveč nastale po nepravilni razdelitvi in toku drevesnega soka, kateri ^ se je v takih bunkah preobilno nakopičevati in nabirati;^ pričel. Ako tako bunko (rakovo oteklino) prerežemQ||i 326 zapazimo v njej ves žilčast, pikčast in popolno nenormalno razviti les, kateri s pravim in popolno razvitim lesom iste drevesne vrste prav nikakoršne sličnosti nima. Take rakove bunke (otekline) na sadnem drevji se v posledici prav rade in pogostoma same ob sebi razpo-kajo in trohneti prično. (Dalje prihodnjič.) 334 o boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Eant. (Dalje.) Drevo, katero boleha na ^^perečem ognju" in ;,raku", poganja le prav šibke in kratke istoletne poganjke; ako sta se pa te dve bolezni po drevesu uže močno razpasli in zastarali, promine in totalno preneha vsaka rast letnih poganjkov na njem. Listje na takem sadnem drevesu se več le nepopolnoma razvija in je po barvi medlo-zeleno ali pa tudi rumenkasto-zeleno; rodni les (sadni strži) prične se v obilici sušiti, rodi obilo malega in spačenega sadja ter lubadino površje se močno razpoka in vse šupljo postane. Zli nasledKi, kateri iz „pe-rečega ognja" in „raka" za sadno drevo nastanejo, so si zelo podobni ter se le deloma med seboj nekoliko razlikujejo. Zato moremo pa tudi vzroke in okoliščine, kateri so temi dvemi drevesnimi boleznimi povod ob enem skupaj omenjati. Navadno so pa ti-le: 1. Pregloboki nasad sadnega drevja na stalno mesto. Ako so drevesne korenine pregloboko pod Zemljinim površjem, ne more na-nje zunanja gorkota in pa privršna vlaga več dobrodejno vpljivati; vpljiv ozračnega kislika, kateri pri obilnem in močnem ukoreničenji sadnega drevja blagodejno sodeluje, je s tem zelo zaprečen in močno zmanjšan. Drevo pa, katero se ni moglo popolno in pomanjkljivo množino potrebnega živeža za svoj krepki normalni razvoj, je zelo boleznim podvrženo in prec oboli, ako se mu je za to tudi le najmanjša zunanja prilika dala, to je, da se je na eni ali drugi način, kakor si bodi kaj ranilo in poškodovalo. 2. Kremenasta spodnja Zemljina plast. Ako mesto, na katero smo sadno drevo stalno posadili, obsega le % do Ve Daetra dobre rodovitne privrhne zemlje (prsti), pod katero se pa kompaktna se železno-rijastim peskom spojena kremenasta spodnja plast nahaja, pred stalnim nasadom sadnega drevja pravilno zboljšali nismo , se nam taisto v posledici tudi pošteno ukoreničiti moglo ne bode. Pride gotovi čas, ob katerem drevesne korenine se svojimi konci do kremenaste spodnje plasti, iz katere več zadostnega in potrebnega živeža za zace-litev ran, normalni razvoj in rodovitnost ne dobivajo. Tako drevo nam potem prav rado in navadno za „pe-rečim ognjem^ in „rakom'' oboli. 335 3. Premokro in premrzlo zemljišče stalnega nasada. V mrzlih legah , katerim je ilovnata in glinasta spodnja plast podlaga, se sadno drevje nikoli dobro ne ponaša. Ako takega zemljišča po razvodenji zboljšati in mu z nadomestitvijo rahlje zemlje potrebne gorkote, katero sadno drevje za provspev svoj neobhodno potrebuje in zahteva, preskrbeti ne moremo, bolj prav storimo, da na tako mesto sadnega drevja niti ne sadimo ne. 4. Neprava in napačna izvolitev sadnih sort za saditev na stalnem mestu. So nekatere sadne sorte, katere so ^perečemu ognju" in „raku" kaj zelo podvr* žene, čemur pa sadne sorte same krive niso, nego temveč le neugodno okoliščine, v katerih se takih sort sadno drevje na stalnem mestu nahaja. Posebno rado za tema boleznima trpi drevje žlahtnih in finih namiznih sadnih sort. Zato naj se pa takih sadnih sort drevje vselej le v najboljša zemljišča in na najpripravnejše lege stalno posaja, ter naj se pri obširnih in velikih nasadih le malokdaj vporabljuje za nasad med drugo drevje. O zahtevah drevja žlahtnih sadnih sort glede prave lege, lastnosti zemlje itd. govorile so „Novice" uže o svojem času na kratko. O tem znamo se morda še pozneje z domačimi sadjerejci v ^Novicah" nekoliko pogovoriti. 5. Nepopolno in le slabo zaceljene drevesne rane ter slezenje (iztakanje) drevesnega soka. Pogostoma moremo z lastnimi očmi opazovati z kako malomarnostjo se je tu in tam sadno drevje razredjevalo, snažilo in izgojevalno obrezovalo. Debele iu velike veje se nepravilno in ob nepravem času raz drevo odžagajo, največkrat pa celo 8 kako tumpasto sekiro prav po tiransko odsečejo. Pri tem se pa navadno še na to no misli ne, da bi se s tako manipulacijo prizadete rane gladko in pravilno porezale ter dobro in pošteno tudi zamazale, da bi se v posledici mogle dobro obteči in popolno zaceliti, ter da bi se s tem pred trohnobo obvarovale. Po viharjih odkrehnjene veje puste se navadno dolgo časa na drevesu viseti; ali pa, akoravno pri hiši drv manjka, se s tem zadovolji, da se raz drevo popolnem odtrgajo in na dom za kurjavo spravijo, a za tako prizadete rane se pa navadno nihče ne briga. Tudi za rane, katere napravijo sadnemu drevju nepravilno prirejeni koli in opore, ob katere se drevo na gotovih mestih leta in leta drgne; dalje za one, katere sadnemu drevju na en ali drugi način živali in ljudje sami ponevedoma zadajo, se navadno nihče še meni ne, ker se ne pomisli, da more na sadnemu drevju vsaka rana in zunanja poškodba biti neizogibni povod „perečemu ognju". (Dalje prihodnjič.) 351 o boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Ran t. (Dalje.) Ako se take drevesne rane in poškodbe do zdravega in svežega lesa ne izrežejo, ter se le in edino same sebi prepuste, ne more ob njih drevesni sok novih celic v podobi karabija razvijati in jih zaceliti. Nasprotno pa drevesni sok suhi (vsahneli) les v takih rauah vedno nekako volhk (vlažen) ohrani, iz česar nastane .„pereči ogenj" in slednjič tak les v ranah tudi neizogibno trohneti prične. V tem obziru so na sadnem drevji najnevarnejši one poškodbe, katere na njem nekateri mrčesi naprav-Ijajo, na priliko: lesne ose, vrbarji in drugi s svojimi ličinkami, a to pa zato, ker take poškodbe moremo navadno še le potem opaziti, ko so za drevo uže občutne in osodapolne postale. Vse ravno omenjeno nam zadosta jasno kaže, da so si poglavitni vzroki, iz katerih na sadnem drevji „pereči ogenj" in ^^rak^^ nastaneta, na sploh zelo po-Hnbni in vselej skoraj eno in isti; obema boleznima prava podlaga je: pomanjkanje potrebnega drevesnega živeža, nepravilno oskrbovanje sadnega drevja, ter na en ali drug način taistemu prizadete poškodoe iz zanemarjene rane. IL Smolika ali drevesni klej, ;;Pereči ogenj" in „rak" prikazujeta se na košči-častem sadnem drevji v popolno drugačni podobi in obliki, nego na peškarjih. Sok koščičarjev obstoji iz bolj kiebljivih in klejastih (gumastih) delov. Ako začne sok na koščičarjih iztakati in pride s zrakom v dotiko, se zgosti in strdi. Zatega voljo pa tudi na takih mestih koščičastega sadnega drevja, po deblu in vejah, da tudi celo na sadji samem pogostoma opazujemo mehurčkaste, poluprozorne nastavke, katere po domače sploh „smo-lika" imenujemo. Ker se pa ta drevesna „8mola" v vodi razveže in raztopi, moremo jo z vso pravico dre- 352 vesni klej ali gumo imenovati. Prava smola, kakoršno dobivamo od smerek ia druge jeloviue, se nikdar v vodi, nego le v špiritu (alkoholu) razvezati in raztopiti da in to brez gorkote. Za smoliko med koščičarji največ črešnjevo iu bre-skvino drevje trpi. Na tem drevji pogostoma nastane klejevi (gumasti) tok v taki obilici, da klej raz svojih iztokov doli kaplje ia več spodnjih drevesnih delov tako rekoč na zunanjem površji njihovem popolno oblepi ali gumira. Ako mesta, na katerih ta klej izteka, izrežemo ali pa z mokrimi cunjami dobro izperemo in popolno očistimo, zapazimo na njih enake poškodbe in ravno tako mrtvo ter črno lubad z suhim lesom vred, kot je opazujemo ob slučajih bolezni „perečega ognja" in „raka^^ na peškarjih. Iztok kleja ali smole (gume) je v primeri in praviloma na koščičarjih dosta obilnejši in večji, nego je iztok drevesnega soka na peškarjih. Kakor na peškarjih „perečimu ognju" in „raku'^, tako so tudi na koščičarjih iztoku kleja ali smolike (gume) prava nepo-srednja podlaga in glavni vzrok zunanje drevesne poškodbe. Da se koščičarji smolike ozdravijo , treba je dotična mesta, kjer se ta na njih nabira in izteka, do zdravega lesa dobro in popolno izrezati in te na novo prizadete rane pošteno s premogovim katranom zama-zati Premogovi katran se za zamaz in ozdravljenje takih gumastih ran na koščičarjih jako dobro obnaša, ter se v ta namen kot najpripravnejše in najboljše mazilo priporoča. Kakor hitro se tako očiščene in s katranom zamazane rane na koščičarjih obraščati in celiti prično, prične ob enem tudi gumasti tok ponehavati in slednjič popolno prestane in promine. S tem pa še nikakor rečeno ni, da ravno vsaka rana in poškodba na koščičarjih mora klejasti (gumasti) tok „smoliko" prouzročiti. Smoliki zelo podvrženo drevo je uže samo na sebi k iztoku soka posebno nagnjeno, kar je tudi za neposrednji vzrok tej bolezni na takem koščičastem drevji smatrati. Večje in manjše rane se na koščičarjih, ako se prav oskrbujejo, rade in deloma tudi brez vsakoršnih slabih nasledkov navadno popolno, lahko in hitro zacelijo, ako so pa take rane zanemarjene in vsem elementom prosto prepuščene, nastane in razvije se v njih smolika. Ob letih, v katerih se temperatura brzo spreminja, to je, kedar rodovitni vlagi in toplemu vremenu na mah zelo mrzli in suhi dnevi slede, trpe koščičarji navadno veliko več za smoliko, nego ob časih, kedar se temperatura le polagoma spreminja, ter gorkota v mraz in mrzlo vreme pa v toplo počasi prehaja. Ako se koščičarjem ob nepravem času ter z obilno množino hitro vpljivajočega tekočega gnoja gnoji, kakor tudi, ako je zemlja, kamor smo je posadili, za njihovo bujno rast preveč gnojna, prično nam za smoliko bolehati. Posledica vsemu temu je, da se mora pri izgoje-vauji in oskrbovanji koščičastega sadnega drevje vse ono skrbno odstranjevati, kar bi mu utegnilo njegov na-ravno-normalni razvoj kakor si bodi motiti in zadrževati. Ako hočemo, da nam bodo koščičarji dobro vspe-vali, posaditi moramo je pred vsem v zmerno-vlažna tla, je pred ranami in zunanjimi poškodbami, kolikor je to v naši moči, skrbno varovati in je tudi ne preveč in prehudo obrezovati. Pri vsem tem pa tudi smolikavi koščičarji utegnejo čestokrat precej visoko starost dočakati. Pri vsem tem je pa rast takega drevja zavoljo poizgubljenega soka bolj mršava in nenormalna, sadeži so bolj maleni, ker obedvojemu (lesu in sadju) zavoljo smolike potrebnega živeža primanjkuje. (Dalje prih.) 358 O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Eant. (Dalje.) IIL Kraste {sh'umbe, grinte) ali škorljup. Ta bolezen se prikaže in kaj rada nastane na onem hruševem sadnem drevji, katero bilo je na zelo solnčnih legah v plitvo (kumrno) zemljo stalno posajeno. V posledici razpoka se na takem hruševem sadnem drevji na onih mestih drevesna lubad, katera prejemajo premalo množino živeža (drevesnega soka) za hitro in popolno zacelitev prizadetih poškodeb. Ob takih slučajih se zavoljo prepičlega živeža tudi lubad na sadnem drevji dobro, krepko in normalno razvijati, razširiti in vtrditi ne more; je le nepopolna ter bolezni „krastam" ali „škorljupu" zelo podvržena. Ta drevesna bolezen se pa nikakor ne sme in tudi ne more z onimi slu(^«aji zamenjevati, ob katerih na starejem hruševem drevji, oziroma na starejih delih taistega v posledici nastane zgornja plast lubadi rapava in razpokana. Na onih mestih, na katerih se je ta bolezen na mladem sadnem drevji prikazala, navadno pod lubad-nimi razpokami polagoma nastane tudi suh les; ako so te razpoke s svojim suhim lesom vred dežju in sploh vlagi prosto razpostavljene, prične tak les v posledici brezpogojno trohneti. Tudi na mladih poganjkih se pod enakimi okoliščinami enake prikazni pogostoma morejo opazovati. Ta drevesna bolezen potem, ako se proti njej nič storilo ni, sega vedno dalje in dalje, se vedno bolj razširja in drevo v posledici prezgodaj v pogin dovede. Jabolčno sadno drevje pa tej bolezni ni tako zelo podvrženo , nego je hruševo; zatega voljo se pa tudi na jablanih redkeje prikazuje. Najboljši in najgotovejši pripomoček proti tej drevesni bolezni je ta, da se bolna mesta na drevesu prec ob začetku skrbno in čisto do zdravega, svežega lesa izrežejo in dobro z drevesnim mazilom (cepilno smolo, cepiinim voskom) zamažejo. Poleg tega je pa tudi prav dobro in vsega priporočila vredno, da se tako sadno drevje na južni strani debla z bičjem obveže ali pa z ilovico dobro nategne, da vroči solnčni žarki potem ne morejo drevesne lubadi tako silno prepekati in izsuševati, kar je gotov pripomoček, da se taista več dalje ne razprezava in ne razpokava. Ta zadnjeimenovani pripomoček rabiti priporoča se osobito pri sadnem drevji na novo posajenem, kakor tudi pri onem drevji, katero uže dalj časa na stalnem mestu raste, a je ob enem „skrumbam ali škorljupu'^ zelo podvrženo in za to škodljivo boleznijo rado največ in najpogosteje trpi. Sploh rečeno je pa bolezni: ;;krastam, skrumbam, grintam ali škorljupu" na sadnem drevji glavni povod plitvo, slabo in presuho zemljišče. Ako toraj hočemo in nameravamo to bolezen popolnoma odstraniti in totalno preprečiti, treba je, da tako zemljišče okolo sadnega drevja z gnojenjem in dovodom potrebne vlage krepko zboljšamo, ter prizadeto (bolno) drevje ob enem v njegovem vejevji s pošteno in pravilno režnjo dobro in močno skrajšamo. IV. Oslabljenje ali šibkost drevesnega debla. Prav pogostoma nahajajo se med peškarji drevesa, katerih debla so v primeri z njihovimi vejinimi venci pravi slabotni revčeki. Za opazevalčevo oko so taka drevesa res prav čudne prikazni. Spodaj tenko in šibko drevesno deblo, a na tem pa normalno razvit obširen vejin venec — kolik . oiabotno in šibko deblo pri sadnem drevji je l ^vna posledica preveč krepke in zategljive zgornje (zunanje) lubadiue plasti , katera ob času drevesne rasti ni zadosti prožna in raztegljiva, ter se pod njo drevesno deblo na obsežku nikakor na vse strani pravilno rediti in primerno razširjati ne more. Pod tako krepko luoadjo drevesno deblo tudi ob sicer prav ugodnih okoliščinah le šibko in slabotno ostme, oziroma bre^ umetne pomoči ostati mara. Pri takih razmerah in ob takih slača)ih pa rudi deli drevesnega venca ne morejo zadostnega živeži dobivati ter v posledici od leta do leta vedno bolj medle in v rasti oči-vidno pojemajo. Le ono sadno drevo, katero ima za-dosta zdravih korenin, ter krepko-čvrsto deblo, more tudi, ako mu drugih pogojev, pred vsem potrebnega živeža, ne primanjkuje, dobro vspevati in se čvrsto razvijati. Neko prav čudno „figuro" drevesnega debla opazujemo tudi prav pogostoma na peškarjih tam, kjer bili so požlahtnjeni. Podlaga (divjak) ostane le šibka med tem, ko se požlahtnjeni del debla zelo odebeli. (Dalje prihodnjič.) 382 O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Ran t. IV. Oslabljenje ali šibkost drevesnega debla. (Dalje.) Deblo, kateremu obsežek je 7g metra, more za normalni razvoj vejine krone še en&rat toliko živeža prevoditi, nego ga prevodi ono, katero na obseg le y4 metra meri. Neovrgljiva posledica temu toraj je, da mora domači sadjerejec po možnosti vse one zapreke odstranjevati, katere drevesno deblo v normalno-pra-vilnem razvoji na debelost zadržujejo. Zategljivo-neod-jenljiva ali premalo prožna drevesna lubad zadržuje razvoj drevesnega debla na debelost ravuo tako, kot bi ga zadrževale preveze iz trdih tvarin, katere se — ne-odjenjane ali neodstranjene v taisto zajedo in vrastejo. Nasledki so si pa v obeh slučajih enaki. Ako hočemo takemu drevesu pomagati do krepkega debla, moramo pomladi ravno pred pričetkom istoletne vegetacije (rasti) njegove na severni strani debla lubad z noževo ostjo (špico) od zgoraj doli na več krajih v podobi kačastih potez plitvo (le do ličjevine) zarezali, to je, da se podolžno prereže le zunanja trda in neod-jenljiva lubadina plast. Zunanji obrobki teh podolžnih kačastih zarez se v posledici vsuše, a se kmalu zopet obrasto in zacelijo, ter na takih mestih nastanejo ožje ali širje podolžne, pasom podobne brazde, katere obdaja nova prožna lubad, koje vedno širše postajajo. Vse to izdatno olahčuje in pospešuje rast drevesnega debla na obseg. Take plitve podolžne zareze v drevesno lubad se navadno po nekoliko mesecih uže za celi prst razširijo, kar nam je neovrgljiv dokaz in znak, da se je tudi drevesno deblo na svojem obsežku ravno za toliko zredilo. To operacijo na sadnem drevji imenujemo zarezovanje drevesne lubadi", kar se pa nikakor ne sme zamenjati s ^puščanjem" sadnemu drevju. O tem poslednjem povem domačim sadjerejcem kaj malega v odstavku: „o elementarnih poškodbah sadnega drevja". V. Zlatenica, rumenica ali vsuševanje drevesnega vrha. Vse prikazni, kakoršne moremo opazovati ob skrajnih koncih istoletnih drevesnih poganjkov v vrhu dre- 383 vesnega venca, so vedno in vselej v prav tesni zvezi s živežem , katerega pivnice drevesnih korenin ravno iz zemlje pijo in prejemati morejo. Ako prične med poletjem drevesno listje v skrajnih delih vejinega venca rumeneti ali bledo in rumenkasto postajati, ako se isto-letoi poganjki nepopolno razvijajo in slednjič totalno prestanejo ali .se celo vsuše, nam je to vselej neovrg-Ijiv dokaz, da je stan drevesnih korenin v takem položaji, v katerem niso več zmožne sadno drevo s potrebno hrano preskrbljevati in ga pošteno preživljati. Vzrok in povod temu utegne pa biti ali preveč kamenita ali kremenasta spodnja zemljina plast, to je, neprodorljiva in nerodovitna spodnja zemlja na stalnem nasadu, katera zadržuje in zabranjuje prosto razširjevanje drevesnim koreninam, ali pa stanovitna mokrota v spodnji plasti, katera se ne more odcejati, da tako korenine za razvoj in obstoj drevesa zadosta primerne in potrebne hrane prejemati ne morejo. Premokrotna zemlja okolo sadnega drevja more se tu in tam zboljšati s tem, da se preobilna vlaga in mokrota umetnim načinom odstrani in odpelje. Kamenita in kremetičasta spodnja plast, katera tu in tam korenine sadnega drevja obdaja , se pa ne more in ne da tako lahko odstraniti, ali če se, prouzroči nam tako delo navadno prevelikih stroškov, katere bi nam tako drevo v posledici le pičlo obrestovalo. Ker se ta bolezen navadno še le pri starejem sadnem drevji prikaže, katero se ne more več na ugodnejše mesto presaditi, ali pa vsaj na istem mestu bolj pod površje zemlje v rodovitno prst privzdigniti, je odstranjevanje take plasti od korenin prizadetega sadnega drevja kaj kočljivo opravilo tudi zato, ker se morejo korenine tudi pri največji pazljivosti tako poškodovati, da nam drevo prezgodaj pod zlo pride. Ako domači sadjerejec toraj hoče, da mu njegovo sadno drevje za „vsuševanjem'< v vejioein vrhu, katera bolezen se prec ob njenem začetku tudi „drevesna zlatenica", „rumeDica", „bledica" imenuje, trpelo ne bode, mora ob času, ko sadno drevje na stalno mesto saditi namerava, dotična tla tudi v spodnji plasti jako skrbno, strogo in dobro preiskati in vse odstraniti, kar je tej in še drugim drevesnim boleznim v zemlji sami — povod in vzrok. Ako bi se pa iz spodnje zemljine plasti take zapreke (vzroki boleznim drevesnim) nikakor (ali pa le s prevelikimi stroški) odpraviti ne dale, bolje stori, da takega zemljišča s sadnim drevjem ne nasadi, ker bi mu tam le hiralo, pravega dobička nikdar ne dona-šalo in tudi pred svojo normalno starostjo prezgodaj pod zlo prišlo. (Dalje prih.) 390 O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Eant. V. Zlatenica, rumenica ali vsusevanje drevesnega vrha. (Dalje.) Tudi druge bolezni, katere se v posameznih slučajih na sadnem drevji tu in tam izcimijo in prika- 391 žejo, kakor na priliko: drevesna rija, trohljivost debla, drevesna vodenica navadno nastajajo iz uže do sedaj v tej razpravi omenjenih in opisanih vzrokov; odstranjevati in nastale ozdravljevati morejo se potem takem vspešno tudi po načinih, kateri bilo so v pričujočem dopisu navedeni in opisani. Nerodovitnost sadnega drevja sama na sebi se pa še nikakor za pravo drevesno bolezen smatrati ne more in ne sme, to pa zato, ker je nerodovitno sadno drevo sicer lahko popolno čvrsto, zdravo in jedrnato-krepko. Povod nerodovitnosti sadnega drevja je: a) pomanjkanje primernega in potrebnega drevesnega živeža; b) neprava sadna sorta posajena na isto mesto; c) neugodne vremenske (klimatične) okoliščine, katere ravno na taisto (sadno drevje) vplivajo. Ako se t navedeni zadržki sicer zdravemu, a nerodovitnemu sadnemu drevju pošteno in umno odstranijo, zagotovljena mu bode s tem rodovitnost njegova, in rodilo nam bode brez posebnih nezgod rado, obilno in dobrega sadu. Neugodne vremenske razmere niso le rodovitnosti sadnega drevja pravi vničevalec in zadržek, nego so prav mnogokrat tudi pravi in prvi povod raznim drevesnim boleznim. Res je, da človek neugodnih vremenskih zadev in okoliščin od sadnega drevja nikakor popolno odvračevati in je pred njimi totalno obvarovati ne more, a more je pa po umnem postopanji vendar-le nekoliko omiliti, zadrževati in je za sadno drevje kolikor toliko ugodneje storiti. Take na sadno drevje škodljivo vplivajoče obnebne (klimatične) razmere bile bi: VI. Suša. Ako sledi več suhih poletij eno drugemu sporedno, trpi in trpeti ima mnogo sadnega drevja za „sušo" pri vsem tem, da se tudi njegove korenine globoko v zemlji nahajajo. Ako se sadnemu drevju ob času velike in dolgotrajne suše umetno in izredno ne pomaga, more ta (suša) s svojimi nasledki biti pozneje za marsikako sadno drevo osodepolna in pogubouosna. Ako je bila pred suhim poletjem tudi zima suha, so slabi nasledki suše za sadno drevje tem občutneji, ker se zemlja ob zimskem (suhem) času z blagodejno vlago okolo drevesnih korenin zadosta globoko in izdatno napojiti mogla ni. Prvi slab nasledek suši je ta, da drevo o novi vegetaciji le slabotno poganja, medlo raste in le maloštevilnih (redkih) sadnih popkov nastavi; drugo, kar temu sledi, je, da se mlada lubad na drevji zgubanči, vsled česar nastanejo in razvijo se s tem združene bolezni sadnega drevja ter slednjič ovenejo in se popolno usuše najskrajneji (zvunanji) deli drevesne vejine krone. Pri nepreobširnih nasadili sadnega drevja morejo se škodljivi nasledki suše s tem odstraniti, da se o pravem času takemu drevju z vodo zadosti priliva. Ako so pa taki po suši trpeči nasadi zelo obsežni ali veliki, ali ako se tako sadno drevje v velikih strminah (bregovih) nahaja, do katerega je le težavno priti in potrebne vode dovesti, naj se na zgornji strani vsakega drevesa napravijo poševni jarki (prekopi) in s kolom ali železnim drogom vbodene luknje v zemljo , po katerih in v katerih more se v bližini drevesa tudi najmanjša vlaga pribirati in zastajati. Take naprave ob sadnem drevji, katero bilo je na suhih južnih legah stalno nasajeno, so pa tudi sicer vedno prav dobrih in blagodejnih nasledkov za taisto; one so prave nabiralnice in zaloge potrebne vlage za sadno drevje na takih suši podvrženih mestih (stalnih nasadih). VIL Ozebline (ozeba ali prezeb) sadnega drevja. Sadno drevje more po svojih naravnih svojstvih samo na sebi hud mraz prenašati; ali pri vsem tem se pa vendar-le večkrat pripeti, da ono pri hitrih in brzih ozračnih spremembah več ali manj škode trpeti in prenašati mora, kar se navadno ob prehitrem menjevanji toplote in mraza ter nasprotno — zgodi. Kolikor enako-merneje je ozračje in vreme glede temporature sploh, kolikor preje v jeseni ob lepem suhem vremenu sadno drevje svojo istoletno rast dovrši in dožene, ter kolikor pozneje v prihodnji pomladi ob ugodnem vremenu zopet polagoma vegetirati pričenja, toliko manj bode ono imela pred zimskim mrazom trpeti. Ako se pa istoletna drevesna rast v jeseni prepozno dovrši, ali celo nedovršena ostane in se pomladi zopet naenkrat in prezgodaj zbudi, trpelo je tako drevje ob enem uže več ali manj za pre-zebom. Nasledki prezeba na sadnem drevji so, da na njem enoletni poganjki ali popolno ali pa tudi le deloma pozebejo in se pozneje vsuše; da se lubad na deblu razpoka, osobito na južno-zapadni strani, od katere najpogosteje topli južni veter prihaja, ki zvunanjo zmrzlo lubadino plast prehitro otaja tako, da se njeni zmrzli deli razpokajo. Premrti, zmrznjeni ali prezebeni les, ako ga z nožem narežemo, vidi se nam rumeno rujav ali pa tudi le rujav po barvi svoji. Tak les je za daljno vegetacijo popolno mrtev. K sreči se pa le prav malo kedaj primeri, da bi celi drevesni venec ali celo sadno drevo popolno pozeblo in zavoljo mraza pod zlo prišlo. Debla odraščenega sadnega drevja moremo pred poze-bom, a lubad njegovo pa pred razpokom s tem obvarovati, da je pred nastopom in pričetkom hudega mraza s slamo, bičjem ali pa tudi s protjem ovijemo. Kar pa vejini venec zadeva, more se ta le pri malem in mladem sadnem drevji na povedani način pred pozebom obvarovati. (Dalje prih.) 398 O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Ran t. VIL Ozeblina (pzeba ali prezeb) sadnega drevja. (Daljo.) Za pozebom trpi največ in najpogostneje breskvi no, slivino, marelično, orehovo in kostanjevo sadno drevje. Potem, ko je pomladi pričelo ozebeno sadno drevo zopet vegetirati, morajo se vsi pozebeni deli raz njega popolno odstraniti, ter se pri takih operacijah prizadete rane jako dobro in varno zamazati. Peškarjem pa, kateri so na prezebu trpeli, svetuje se in dobro je pomladi puščati, to je, da se jim na deblih v podolžji od zgoraj doli lubad do najmlajšega lesa z noževo ostjo (špico) zareže ali vreze, da se more potem preobilni sok na takih mestih pravilno razdeljevati , ter da se nam tako drevje tem načinom tudi pred drugimi bolezni, kot posledicami prezeba — obvaruje. Pozni pomladanski mrazovi (zmrzlini) oškodujejo le najmlajša, na uovo se razvijajoča delca drevesna, po takih zmrzlinih trpi pred vsem osobito cvetje in sadni nastavki. Pred takimi poškodbami morejo in dajo se pa le posamezna visokodebelnata sadna drevesa obvarovati, kako, čemo kmalu zvedeti. Da pa domačemu sadjerejcu pozni pomladanski mrazovi prehude preglavice in preobčutnih škod napravljali ne bodo, naj pred vsem ob stalnem nasadu sadnega drevja za nov sadovnjak preskrbi pravo, primerno in ugodno lego; dalje naj voli za sadovnjak svoj tudi sadne sorte, katere ob raznih časih cveto, to je: zgodnje, bolj pozne in prav pozne. Ako v sadovnjaku drevje ob raznih časih cvete, gotovo pozni pomladanski mrazovi no-benkrat vsega pridelka vničili ne bodo. Tudi po umetni poti da se v tem obziru nekoliko doseči s tem, da se zemlja okolo in pod sadnim drevjem pozneje obdelovati prične, da se pod in okolo taistega ob času, ko sneg kopni, več snega pripravi, nakopiči in nameče, kar vse skupaj prenaglo drevesno vegetacijo nekoliko zadržuje in prehitri razvoj popkov in cvetja za nekoliko časa prepreči in vstavlja. * VIII. Uime in škode, katere toča na sadnem drevji napravi. Toča je v resnici huda šiba božja za kmetovalca-sadjerejca. Ona mu ne pokonča in ne vniči le samo njegovih enoletnih pridelkov na polji, nego napravi mu tudi v njegovih sadovnjakih mnogokrat preobčutne škode. So nekateri kraji, v katerih kaj rada in prav pogostoma toča bije. V takih krajih ima brezpogojno med drugim tudi sadno drevje veliko in občutne škode po toči trpeti in prenašati. Toča pa ne poškoduje ali morda celo popolno vniči le samo istoletnega sadnega pridelka, nego prepreči, temveč tudi za eno ali pa še celo za več let normalni razvoj in pravo rodovitnost sadnega drevja. Sadje nam utegne tudi uže najmanjša in le kot sigurno konopljino zdrnje debela toča močno poškodovati; sadje (osobito jabolka) po tako drobni toči oškodovano, je navadno vse pikčasto in lisasto ter za oko neprijetno. Koliko večji so pa še le slabi nasledki, katere na sadji debelejša toča napravi! Sad postane na onih mestih, kamor ga je bolj debela toča zadela, rujav in gobast, po okusu pa grenek. Ako prihrumi bolj debela toča, trpi pred njo v prvi vrsti drevesno listje, katero vse preluknjiča, razpara (razcefedra) in raztrže, ali pa še celo popolno odbije in oklesti. Naravna posledica temu je, da je potem tako sadno drevo glede preživitka in 399 normalnega razvoja za več ali manj časa moteno in zadrževano. Kedar pa prirožlja debela, gosta in suha toča, napravi na sadnem drevji še večje in osodapolneje poškodbe. Taka debela, gosta in suha toča napravi na sadnem drevji razun uže omenjenih poškodeb še to posebno, da osobito na južno-zapadni strani drevesa (od kodar ta elementarna sila navadno prihaja) drevesa razbije in občutno poškoduje mlajše in občutnejše dele (zgornje plasti) drevesne lubadi. Taka toča zada mlajšim delom vejine krone in mladim drevesnim deblom v celem podolžji brezštevilno ran, katere so za sadno drevo (osobito pa še za mlado drevesce) pogostoma osodepolne. Marljivim sadjerejcem je ta strašna elementarna uima uže na milijone in milijone sadnih dreves in mladih drevesec po krajih popolno in za vselej vni-čila. Sredstva proti tej elementarni uimi žal! nima do mači sadjerejec nobenega na razpolaganje. Po zavarovanji proti toči more si on le vsako leto sproti sadje, oziroma njegovo vrednost, zagotoviti in osigurati med tem, ko se v največih slučajih sadno drevo samo še v zavarovanje ne spiejn.e ne (zavarovati ne more). Sadje in listje drevesno se pred poškodbo po toči nikakor obvarovati ne more; pač more pa domači sadjerejec deblo in kronine veje na mlajšem sadnem drevji pred poškodbami po tej hudi šibi božji s tem nekoliko zabraniti in obvarovati, da ta drevesna dela na njihov južno-zapadni strani s trnjem, protjem ali pa tudi z bičjem obveže, kar direktni vpliv toče na sadno drevo več ali manj zadržuje. Taka obramba proti toči m- e tudi skoz več let sporedno na sadnem drevji brez slabih nasledkov za taisto ostati. Prav dobra obramba imenovanih drevesnih delov proti tej elementarni sili je tudi to, da se ti deli precej na debelo namažejo z mazilom (gostemu belenju podobnim), katero napravi se iz dobre, mastne ilovice, ali pa iz apna, katerima primeša se nekoliko lima ali pa mesto tega tudi drugih klejastih tvarin. Ako je toča sadno drevje pri vsem tem hudo okle-stila in mu lubad na mlajših delih močno poškodovala, mora se tako drevje prec v prihodnji (sledeči) pomladi brezpogojno pravilno obnoviti, in to osobito, če so na njem najmlajši poganjki in češulje tako poškodovani, da se prizadete rane ne dajo in ne morejo več pravilno iz-rezati in zaceliti. Tako po toči sicer hudo in zelo poškodovano sadno drevje zadobi po pravilni obnovitvi zopet vejino krono s zdravim in čvrstim lesom, katera more brez posebne nesreče še dolgo rasti, se čvrsto razvijati, poštenih sadežev roditi ter drevo krepko in po obliki vejine krone lepo ohraniti. Če se pa taki po toči hudo poškodovani deli na drevesu tudi dalje rasti puste in ako se je skuša po umetni poti ozdraviti, se zaželjeni vspeh le kaj (prav) poredkoma doseže. Tako drevo, ako se pravilno obnovilo ni, le v prav redkih slučajih zopet k moči in rodovitnosti dospe; in če — to še le po preteku mnogih let, kar je gotovo tudi po drugi strani prav občutljive škode domačega sadjerejca, kar mu med tem časom nikakoršnega dobička dona-šalo ni. (Dalje sledi.) 406 O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Ran t. (Dalje.) IX. Medena rosa, deževna rija ali sni od. Ako se ob pomladi in med poletjem vreme zelo, močno in hitro spreminja ali menjuje, nabere se na drevesnem listji rada neka klebljiva prevleka, katera je na oko ali pogled nekaki rosi podobna. Ta prevleka nastane pa iz soka (drevesnega živeža), kateri bil je ob tem času v drevesnem listji ravno odveč in ga drev6 za razvoj svoj rabilo ni ter ga je listje iz sebe izločilo. Ako se ob takem momentu vreme brzo iz gorkega v mrzlo-deževno pretvori, ta sok ne more izpuhteti. nego se na listji sesede in zgosti. To prikazen imenujemo navadno »inedeno rosou , »deževno rijo ali sinod" na sadnem orevji. Ta medena rosa ali deževna rija (smod) najpogosteje nastane na listji sadnega drevja takrat, kedar prav gorkemu, vlažnemu in rodovitnemu vremenu naenkrat slede mrzli iii hladni dnevi. Ob takih dnevih sadno drevo v svoji rasti kar na enkrat zastane; drevesni živež, kakoršnega si je sadno drevo ob ugodnem in toplem vremenu mnogo in obilno pribralo, ne more se več pravočasno in koristno za drevcsLO rast pretvoriti in prebaviti, ter je priraorau, da po porah ali diualih na površje drevesnega listja izstopi, kjer se vsled prehladne temperature zgosti in sesede. Posledica temu je, da medena rosa (deževna rija ali smod) na sadnem drevji nikakor iz ozračja ne pri- 407 haja, kakor in kar še dandanes večina domačih sadje-rejcev-samoukov misli, nego ona je edino-le izloček ali iztrebek drevesnega živeža, kojega listje na svoje površje spravi in se vsled hladnega vremena ob takem momentu taf# klebljivo sesede in zgosti, vsled česar potem tudi to — listje namreč — v svojem normalnem delovanju in razvoju močno trpi, ter je ob enem tudi v prebavljanji drevesnega živeža moteno in zadrževano. Ta klebljiva in sladka snov privabi na drevesno listje v posledici navadno tudi celo množico listnih uši in mravljincev, katerih prve (uši namreč) drevesu veliko škode prizadevajo in napravljajo. Gorek in stanovitni dež opere navadno raz drevesno listje, ako o pravem času sledi, zopet to »medeno roso" popolno in obvaruje sadno drevo pred sicer neizogibno-škodljivimi nasledki, Domači sadjerejec more to nadlogo tudi sam od posameznih visokodebelnatih dreves s tem odvrniti , da jim vejino krono z čisto vodo dobro obrizglja in oškropi. To opravilo se pa na mnogobrojnem sadnem drevji skoraj da nikakor izvesti in izpeljati ne da in tudi ne more. Na listji in mladikah od „medeue rose" napadenih razvije se v posledici nek moki podoben prevleček, &ar pa nič druzega ni, nego razvoj neke glivice, katera se je bila na takih mestih nasedla in nabrala. Nastop in razvoj te glivice odvisen je aeloma od vremena, osobito bolj vlažnega in toplega, katero je njenemu pomnože-vanja jako ugodno, deloma pa tudi od poi< žaja, v ka terem se dotično sadno drevo in deli njegovi tako nahajajo, da je provspevanju te glivice posebno ugoden. „Bela ali siva rosa" (deževna rija ali smod) je potem takem za sadno drevje ravno tako, kot je mahovje in lišaji, prava zajedalka (šmarocarica), kar pa na tem mestu le zarad tega omenjamo, ker njeni nastop in razvoj deloma navadno od njej ugodnega vre i ena zavisi. Poganjki in drevesno listje, kar bilo je od bele ali sive rose napadenega, polagoma zamre in se slednjič popolno vsuši. Mlado sadno drevjiče za to nadlogo veliko več trpi, nego stareje in odraščeno. Trosi te glivice (bele ali sive rose) nahajajo se v zraku, kateri jih ravno tako kot trose drugih brezbrojnih glivic na vse strani in vetrove razširja. Ta glivica ima pa to posebno in čudno svojstvo, da le na posameznih poganjkih eno-istega sadnega drevja dobi za razvoj svoj potrebnih pogojev, na kojih 'poganjkih) se potem učvrsti in potuno-žuje med tem, ko drugi poleg teh se nahajajoči poganjki tudi potem, ako se je na-nje tros umetnim potom prenesel, neotrovani in zdravi ostanejo. Bolj slabotni in zavoljo pomanjkanja potrebnega živeža v normalnem razvoju zadrževani poganjki so na sadnem drevji v največih slučajih trosu te glive (medene ali sive rose) prava podlaga in ugodno mesto, kjer se nasede, razvija in pomnožuje. Sicer je pa vegetacijsko življenje te glivice do sedaj še premalo poznato, radi česar se tudi niso še pravi pripomočki iznajdli, s katerimi bi se mogla popolno vničiti, ali se vsaj sadno drevje pred njenimi škodljivimi napadi obvarovati. Najboljši do sedaj znani pripomoček, sadno drevje pred slabimi nasledki te nadloge obvarovati je, da se napadene mladike odrežejo in raz drevesa odstranijo, ter da se pozneje (o svojem času) tako sadno drevo v svojem zunanjem vejevji močno skrajša ali obreze, vsled česar potem novih krepkih in močnih poganjkov nastavi in razvije. Poskušalo se je to glivico na sadnem drevji sem in tja tudi s tem vničiti, da so se napadeni deli njegovi najprej z vodo poškropili in oprali, potem pa s žveple-uim cvetom (prahom) potrosili, kar se pa ni sponeslo in zaželjenega vspeha obrodilo. Po drugi strani je pa tako postopanje v primeri s škodo, katero ta glivica na sadnem drevji napravlja, tudi prezamudno in predrago. Po tej glivici trpi največ jabolčno sadno drevje, osobito ono finih namiznih vrst, katero bilo je v plitvo in kumrno zemljo stalno nasajeno. (Konec prihodnjič.) 415 O boleznih in elementarnih poškodbah sadnega drevja. Spisal M. Ran t. (Konec.) X. Poškodbe sadnega drevja yo viharjih in hudih vetrovih. Sadno drevje, katero na visokih in vetrovnih legah ali sicer izbrisih stalno raste, pogostoma pred temi (viharji in vetrovi) na prav občutnih poškodbah veliko trpi. Ob pomladi, poletji in jeseni, kedar in ko je sadno drevje še v polnem listji, razpolaga to viharjem in vetrovom veliko večjo plan v napor , nego jo ob poznem jesenskem in pozimskem času , ko je drevje golo in listja prosto; zato so pa tudi poškodbe, katere viharji in vetrovi ob času polnega listja na sadnem drevji prouzro-čijo, za taisto dosta večje in poroenljivejše, nego so one, na listja prostem drevji prizadete. Sadno drevje, katero debelo in veliko sadja rodi, trpi precejšnjo škodo uže po srednje močnem vetru , ker ta nezrelo sadje s sadnimi strži vred raz drevo oruži. polomi in otrese. Zatega voljo naj bi pa uapreden in razumen domači sadjerejec takih sadnih vrst drevje sadil vselej le v zatišja in na lege, katere so pred izbrisi kolikor možno, dobro zavarovane. Večletna lastna skušnja mi potrjuje, da so za take sadne sorte po celem postojnskem šolskem okraji in na Krasu sploh najpriležnejs; pritlikavci in nizki špalirji, ok >lo katerih burja in dru^i močn* vetrovi tako hudo in vničevalno briti ne morejo. Še bolj občutna in osodepolneja je pa ona škoda, katero vetrovi in viharji na sadnem drevji s tem na-pravljajo, da raz taisto večje veje ali tudi cele vrhe krehajo, kar se na starem odraščenem sadnem drevji, kakor tudi na onem, katero ima nepravilno in enostransko ali pa kotlasto (koševo) vrhovno vejino obliko ne ravno malokrat pripeti in zgodi. — Ako se bojimo, da bi se nam take veje in vrhi zavoljo starosti (krhkega lesa), zavoljo notranjih poškodeb, zavoljo tega, ker so na izbrisnih krajih in legah ali pa tudi zavoljo tega, ker so s sadjem preobložene in napolnjene, po vetrovih in viharjih raz drevo ne odkrhnile, moramo je, ako niso previsoko od tal, z rasohami podpreti, ali pa, ako so za take opore previsoko, jih s spojkami k glavni voditeljici ali drugemu krepkemu vrhu prigotoviti in prikle-* niti. Na zunanjih mestih vej in vrhov, kjer se te spojke na drevesno luba tišče, naj se ob lubadi priredijo primerne in zadostne podloge iz slame ali mahu, preko katerih (poilog) priredi se potem spojka, da se tako lubad pod njo ne oguli in ne odrgne. Na ta način zavarovana sta na vse strani dotična veja in vrh pred sicer neizogibnimi poškodbami, ter se nam ni bati, da bi se brez posebne nesreče lubad ogulila ali pa še celo (veja in vrh) raz drevo odkrehnila. Ako nam vihar kako vejo od. vrha ali pa celo vrh od debla odkrehne, napravi s tem na dotičnem mestu po odkrehu zelo veliko rano ali poškodbo s tem, da se ta (veja — vrh) na mestu odkreha gladko ne odlomi, nego temveč s saboj še del lubadi in lesa glavne veje in drevesnega debla potegne in odere. Take poškodbe, oziroma rane morajo se potem prav pazno, skrbno in gladko izrezati ter dobro in pošteno zamazati, da v njih poškodovani les trohneti ne prične. Ako bi se to strogo in skrbno ne izvršilo, bi taKa rana po trohljenji še večja in za sadno drevo osodepolneja postala. Redkeje se pa prigodi, da bi kak silni vihar (orkan ali vrtinec) cela sadna drevesa iz zemlje s koreninami vred poruval. Ako se pa sem in tja tudi to prigodi, more se le tako drevje, katero ni še prestaro in ni bilo preveč poškodovano ter je ob enem za nov pravilni nasad priloženo — pred poginom obvarovati. Ce je pa vihar tako mlajše sadno drevje le od ene strani podrl ali na tla položil tako, da so korenine le od ene (na eni) strani poruvane in izdrte, moremo tako „podrto" sadno drevje skoraj v vseh slučajih pogina oteti. V takih slučajih naj se pred vsem zemlja od in okolo iz-ruvanih korenin popolno in varno-previdno odstrani; drevo naj se v njegovem vejiuem vencu tako obreze, kot se ob pravilni obnovitvi, potem naj se pa z vitali ali j kakor pravimo: „vintaini" zopet v njegov prvotni položaj (stališče) spravi. Potem naj se odstranijo vsi poškodovani Koreninski deli, a ostale korenine pa do poškoaovanega in zdravega lesa gladko pričedijo ali pravilno obrežejo, se v njihovo prejšnjo — prvotno — lego poravnajo ter mesto izmetane prejšnje zemlje pa z dobro njivsko ali poljsko prstjo zasujejo, da se tem sigurneje primejo in bolje vrastejo. Ako se potem tako naravnano sadno drevo na vse strani dobro z rasohami podpre, da se ne more z deblom na nobeno stran majati, in ako se zemlja okolo njega do gotovega časa vlažna ohrani, prime in vraste se zopet čvrsto, dobro vspeva in pošteno rodi. Tudi mlada, na novo posajena sadna drevesa prej iu po viharjih mnogokrat več ah manj trpe, osobito, če so bila k oporam (koin; nepravilno in nezadostno privezana. Vsakega naprednega domačega sadjarja prva skrb po slednjem vinarji morala bi biti, da svoje nove nasade strogo preišče in pregleda ter vse, kar je pri tem pomanjkljivega in poškodovanega najdel, zopet odstrani, popravi in v red dene. Le tako mu bode možno mladim drevescem na stalnem mestu iepo, ravnopo-končno rast zagotoviti. Ako domači sadjar ob takih slučajih in prilikah koristni stvari malo časa in nepomenijivega truda žrtvovati noče, rastio mu bode marsikako sadno drevesce v poševni meri neukretno, česar mu pa v pozuejših letih, ko bode drevo v svojih delih uže preveč krepko postalo več popraviti mogoče ne bode. Ob taidh prilikah naj se pred vsem na to pazi, da se lubad drevesec nikjer ob oporne kole ne drgne. Tako „treuje" provzročilo bi na drevescih novih poškodeb in ran, katere bile bi v posledici sploh pravo pribežališče drevesnemu črva (rojarju — Cossus iigniperda L.), a posebno pa še na jabianih, krvnim ušem, perečemu ognju, trohljadi itd., kar vse skupaj bi moglo drevo prav kmalu za vselej pod zlo spraviti. To bilo bi domačemu sadj trju za njegovo majhno malomarnost neizogiDno plačilo, česar si pa gotovo nikdo sam ne želi. In tako smo z milimi domačimi sadjarji zopet en košček iz sadjereje precej obširno pretresli in prereše-tali. Največje veselje mi bode, ako sem s tem mogel tudi komu kaj vstreči in inn glede bolezni sadnega drevja in elementarnih poškodeb taistega mali poduk in navod v porabo podati.