396
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslar.
(Dalje.)
141.
K Zambeziju in nazaj.
V Nev-Rushu 1873.
Ko sem bival in počival na transvaalskem ozemlju, ugibal sem, kamo naj se obrnem. Pred kaj časom je počila vest, da so za Lydenburgom osledili bogate zlate žile. Mikalo me je, da bi šel tje sreče iskat. Toda izvedel sem za gotovo, da je v Lydenburgu le malo zlata. Mimo tega so Kafri, lastniki one zlatonosne zemlje, pognali vse diggerje. Ob enem so mi povedali, da si je Angleška  prisvojila  kos Slobodne  države Oranjske,  in
to one kraje, kjer so glasovita najdišča demantov. Sklenil sem iti k Vaalu na demantovo polje, pod varstvo Angleške.
Oh kaj vse sem pretrpel na tem povratku. Menil sem, da bode skoro po meni. Nekega dne, ko je solnce nemilo žgalo, kar nisem mogel vode dobiti. „Oh, žejen, žejen", stokal sem. Moči so me zapuščale, krog in krog je bilo vse pusto, nikjer žive duše, nobenega bivališča človeškega. Na večer sem oslabel tako, da skoro nisem mogel nog vzdigati. Poskušal sem in poskušal, ali ni šlo, koj sem se sesedel. Solnce je zahajalo. Žalosten sem jemal slovo od njega, preverjen sem bil, da ga nikdar več ae bodem vidil vzhajati. „Oj solnce, krasno solnce", prosil sem, „ko jutri ozariš zemljo češko, poljubi jo vso z zlatimi svojimi žarki, sporoči jej pozdrav, ki ga pošilja zvest sin bedno umirajoč v groznej samoti". Se enkrat sem se spravil po koncu in lezel dalje. Na to se mi je stemnilo, zdelo se mi je, da šumi smrtni angelj s peroti nad menoj.
Ali gledi sreče! V daljavi sem zapazil svetlobo. Kaj je to? Ogenj! Prav gotovo. Lezel sem proti njemu, in ko sem blizu prilezel, razločil sem dvoje pokritih voz in zraven privezane vole. Malo v stran je stal šator. Okolu ognja so migale male postave Hotentotov. Kar se zakadi proti meni troje psjv s strašnim lajanjem. Za njimi se pokažeta dva belca, eden je vpil po nemški na razljučene pse: „Dijana, Pluton, Elzas, nazaj, k meni!" Eden pa je vprašal po angleški: „Kdo je?" — „Dober človek!* odgovoril sem. Na to on: „Ali ste Nemec?" Jaz sem se zgrudil in nisem mogel spregovoriti. Samo kazal sem, da bi rad pil. Dobra gospoda sta koj uganila, kaj mi je. Eden je skočil k vozu in prinesel steklenico angleškega piva, ki mu vele „j ale ale". Oj, kolika slast suhemu grlu ! Ali komaj sem si pogasil žejo, vzdignilo se je pivo; želodec je bil preslab. Ko sta to gospoda opazila, skuhali so mi čaja; tudi ta pijača je šla nazaj. Dala sta mi mlečne kave, tudi kava ni ostala v meni. Na vse zadnje sta mi dala rudečega vina „pon-taka". Vino je pomoglo.
Odpočivši se malo sem začel počasi pripovedati, kako se mi je godilo. Zelo sta me milovala, pa tudi veselilo ju je, da sta me otela. To sta bila brata Teicha z Meklenoborške. Najstarejši brat ima veliko trgovino v Philipstownu v koloniji Kapskej, mlajša brata pa pogosto potujeta radi trgovine po transvaalskej zemlji. Usmiljena Samarijana sta me začela nagovarjati, naj potujem ž njima. Kako sta mi ustregla! Ker sem bil ves zdelan, napravila sta zjutraj prostora na vozu, a sama sta peš šla. Na obeh vozeh je bilo dosta raznih stvari, ki sta jih nakupila od Kafrov in boerov transvaalskih. Teicha sta mi povedala, da hoče philipstownski brat postaviti trgovski stan na demantovem polju, in je njima naročil, da gresta tje in učinita potrebne priprave. Šel sem ž njima. Ko smo prišli na mesto, postavila sta začasno platnen šator. Plehat stan sta naročila s Porta Elizinega.
397
Najmlajši Teich je bil bolehen, šel je toraj domov.
Starejši pa je koj začel  kupčevati.   Kupil je od svojega
znanca claim v kopaninah.   Kopanine so   razdeljene  na
več   kosov,  in   tak   kos   se   naziva   claim.   Dal je zanj
€60 liber šterlingov.   Tudi  jaz   sem vložil   svoj   del, in
začel kopati. Koplje   navadno   še  po   6 do 7 Kafrov in
«den belec. Do sedaj   nismo   bili nič kaj srečni.   Vloge
so velike, a cena demantev je zelo pala;  tu jih namreč
mnogo dobivajo.   Ali kedar   bode   prerovan ves ta kraj,
ki mu vele New-Rush,   potem bodo lepi demanti gotovo
sopet poskočili v ceni,   ako  med   tem ne  oslede novih
&ajdiši.
Vaš
C P.
-----------------------------•
142. Dr. E. Holub-Demantovo polje.
V New«Rushu 1873.
Pred mesci je prišel k meoi mladi Michaelis, znanec z Avstralije. Prinesel mi je londonskih in kapskih novin. Tu sem čital tudi to, da se je pripeljal v Port Elizin moj rojak dr. E. Holub, ki hoče prepotovati in preiskati do sedaj neznane Kraje južne Afrike. Michaelis mi je povedal, da je doktor pri njegovem sorodniku in pride morda tudi k nam na demantovo polje. To novico sam sprejel z veseljem in željno sem pričakoval milega gosta. Sniti se z rojakom v tujini je vselaj prijetno iz-nenadenje.
Stanoval sem s početka v platnenem šatoru blizu Teichove prodajalnice. Ko so pa s Porta Elizinega pripeljali primeren plehat stan in postavili, upotrebljali so prejni stan za skladišče. Spaval je v njem Teichov pomočnik. Pri tem starem stanu je bila lepa sobica s plehato streho. Ko sta se Teicha preselila, prepustila sta sobico meni za stanovanje, kar sem hvaležao sprejel. Tu sem vsaj zavarovan pred vetrom in dežjem. V starem platnenem šatoru sem bil ob deževnih uočeh ves moker. Teicha sta imela tudi dosta starih zabojev io desk, in ž njih sem si zbil dober posteljnjak. Živim ugodno, delam vse sam, kuham, šivam, perem itd. Teicha sta nastojala, naj bi k njima hodil na hrano, ali nimam zob, kaj toraj naj počnem z beefsteaky ?
Neko nedeljo opoludne smo sedeli s Teichoma v novej pro ajalnici. Razgovarjali smo se o raznih rečeh, tudi o tem, kako sta me Teicha polumrtvega na potu našla. Pravila sta mi, da nista mislila, da še kedaj shodim. Nalila sta pontaka in trčili smo na moje zdravje. Eden brat je spreten risar, kjerkoli potuje, posnema lepe slikovite kraje. Šalil se je, da hoče meni napraviti primeren napis na grobu. V teh pogovorih nenadoma vstopi 1 Michaelis s tujim gospogm. „Gospod P.u— ogovori me — „veselite se, pripeljal sem Vam rojaka." Naša zabava se je še bolje vnela, Teicha sta nalivala pontak, da je bilo veselje, dr. Holub pa nam je razkladal smele svoje načrte.
Od slej sem se shajal s Holubom vsak dan. Ko je izvedel, da sam kuham, prosil me je, naj bi še on hodil k meni na hrano. Prav rad sem ga sprejel. Toda le zvečer sva skupaj jedla, čez dan jaz nisem imel časa. Meso sva skupno kupovala, druge kuhe sem imel sam dovelj, n. pr. moke, riže, kave, sladora, posušenih marelic, breskev itd. V ceno pa v kopanina ni nobena stvar. Voziček drv stane 3 libre šterlingov, vrč vode 25 kr. Vašega denarja, to pa zato, ker te stvari z daleč dovažajo. Tako sva živela prijateljski nekaj časa. Dr. Holub je prihajal k meni vrlo pogosto, dosta potov je tudi spal pri meni. Pozneje se je iskreno prijateljstvo najino o-hladile in je prešlo v gostoljubnost. Nisem mogel ob mnogih svojih delih in opravilih zadoščati vsem njegovim željam.
Sploh pa se dr. Holubu dobro godi. Michaelis in Teicha so mu vedno in v vsem na roko, priporočili so ga svojim znancem, in svetovali so mu, po koliko naj zahteva za zdravljenje. V kopaninah se vse zelo drago plačuje. Bolniki in poškodovanci radi zahajajo k njemu. Nek pot me je nagovarjal, da bi šel ž njim v notranje kraje. Predložil mi je tudi pismeno pogodbo ter mi razložil vse podrobnosti svojega načrta. Mntnje najino se ni vjemalo v marsičem in ker ni poslušal mojih nasvetov, nisva se pogodila. Skušnja ga bode poučila, da v mnogih rečeh krivo sodi.
Pisal sem Vam uže zadnjič, da iščem demantov. Ali Vam je to trdo in nevarno delo! Ves ta kraj mnogo milj na okolo je pust, rastline so zanikrne, največ je trnja io nizkega drevja. Zemlja je razsušena in spokana, ker ni vode. Kedar so začeli kopati, ležala je ob površju plast rudečega peska 1 do 2 črevlja debelo. Potem so prišli do kamna, trdega kot vapnenec. Ta lega je bila debela 2 do 3 črevlje. Pod njo se je pokazal vodni nanos; ta zmes je šla 90 črevljev globoko, in v njej so dobili največ demantov. Pod to lego je moder nanos, trd kot žgana opeka, a laglji od navadnega kamna. Ako dojde na solnce, razleze se in razspe. V njem se nahajajo kosovi črnega leskečega kamna, podobnega lavi. V tem nanosu so tudi še demanti, ali ne toliko, kakor v gorenjej legi. Sedaj je uže vse prerovano do znatne globine Ako nevajen človek stopi k kopaninam, obide ga groza. Na dnu globine mrgole delavci kakor mravlje v mravljišču. Nad njimi vise vrvi s koši v katerih prst, pesek, kamenje z stroji potezajo in na vozeh odvažajo. Škripanje kol, ropotanje vreten, kopanje, tjlčenje, petje, vpitje, smejanje, preklinjanje in drugi taki glasovi, vse to se meša v neskladnem, divjem oglušnem vrvranju.
Pustili so dvanajst prog po 15 črevljev širokih. Te proge so potje, po katerih odvažajo izkopani materijah Ali voziti po takih potih je zelo nevarno, treba je največje previdnosti. Groza obleti človeka, če voz zdrkne v globino. In to se je prigajalo s prvega skoro vsak dan. Poginilo je mnogo volov in mezgov, in ponesrečilo se je mnogo ljudi.   Ako   dojde  voz  k  robu, začne se
398
udirati in mleti pod kolesi. Vozniki vpijejo in poganjajo živino, da bi potegnila voz z nevarnega roba. In kakor hitro kopači opazijo, kaj se godi gori na potu, vdarijo v cglušcn krik, in vsi gledajo na mesto, kjer voznik obupan šviga po živini, da bi napela vse sile in voz v pravi kolovoz potegnila. Ali več potov je ves trud zastonj. Čim bolje trgajo voz, tem bolje se drobi zemlja pod njim, naposled se voz nagne in zleti z voli ali mezgi v prepad 50 do 60 črevljev globoko. Od zdolaj se odzove temno bobnenje in divji vskrik Kafrov, katerim se je posrečilo z nevarnega mesta uteči. Slaba pa, ako voz nenadoma zdrkne in nimajo časa uskočiti.
Ko so v nekaterih claimih prikopali 80 črevlev globoko, vdarila je voda iz zemlje. Zginila pa je, kedar so v sosednih claimih prikopali do iste globine. Nekateri kopači kopljejo uže 150 čevljev globoko, jaz pa 120 črevljev. Vsak dan ležem v to globino, da bi oplenil mater zemljo za skrite njene dragocenosti. Kako globoko demanti leže, ne vemo do sedaj. Delo pa je čedalje težje in nevarnejše. Nekateri claimi so uže posuti, drugi pod vodo. V ostalih delajo malo, ker ni delavcev dobiti. Tudi mi smo imeli neprijetnosti. Odkrušil in posul se nam je velik kos claima, in na to je odšlo šest Kalrov z dela.  Pričakujemo novih kopačev. Da ste mi zdravil
Vaš
C P.