LOJZE ZUPANC, LAJN AR  SVETE DRUŽINE
Lojze Zupane se je v slovenski beletriji uveljavil doslej predvsem kot zbi-ravee ljudskega blaga in ne toliko kot izviren pisatelj. Njegovo do zdaj najobsežnejše delo. roman Mlini stoje, ki zajema snov iz življenja v Beli krajini med obema vojnama, naj bi s svojo »sociološko« analizo pokazal vzroke za politične boje in strankarstvo na vasi in jih obsodil; žal, pa se avtor ne more odreči svojemu pol rousseaujevskemu pol romantičnemu svetovnemu nazoru, ki nima prav nič skupnega ne s sociološko ne s psihološko analizo dogajanja, ki ga opisuje: preveč je namreč najrnjen k moraliziranju in grartenlaubovski čustvenosti, poleg tega pa se ne more izneveriti svojemu konjičku, strastnemu nagnjenju do folklore, zato nastopa v vseh njegovih delih tolikšno število ljudskih posebnežev.
667
Ta mali ekskurz o Zupančevem prejšnjem pisanju je bil potreben predvsem zato, ker se vse značilnosti le-tega odražajo tudi v njegovem najnovejšem proznem tekstu*. Avtor skuša V tej zbirki avtobiografskih črtic prikazati (danes že malce anahronistično) tragikomično resničnost predmestnega življenja v prvi polovici našega stoletja. Seveda ga pri tem močno ovirajo že zgoraj omenjene posebnosti njegovega pisanja, ki pa so se jim tudi tokrat pridružile še nekatere čisto »obrtniške« napake: razvlečenost, sentimentalno psihologiziranje, pisateljska nediscipliniranost in (ne nazadnje) pomanjkanje močnejšega umetniškega navdiha, s katerim bi avtor pregnetel faktografijo in jo izoblikoval v ustrezno literarno podobo. Edina izjema je v celotni zbirki samo črtica Ribja smrt: v tej je človečnost dobila ustrezne dimenzije, zategadelj črtica bravca pritegne in ga prepriča.
Poglavitna umetniška zmota, ki se odraža v pričujoči knjigi, pa je vsekakor v tem, da si avtor ni čisto na jasnem, kakšna je razlika med faktografijo in literaturo. Posledica te zmote je, da se njegov poskus prikazati v svojih v bistvu nepretencioznih utrinkih in skicah že prej omenjeno tragikomično realnost predmestnega življenja sprevrže v »karikaturo ali celo grotesko te resničnosti« (Mitja Mejak). Tudi jezik, v katerem je tekst napisan in ki naj bi s svojim grobim naturalizmom ustvarjalno podprl avtorjevo hotenje zbuditi v hravcu vtis resničnosti in prepričljivosti, to grotesknost samo še podpira. Tako novi Zupančev tekst samo potrjuje veljavnost že malce banalne resnice o razliki med fotografijo in umetniško sliko.
Borut  Trekman
668