247 Bajerji1 so bili osnovni poligon našega od- raščanja pred, med in po drugi svetovni voj- ni. Bajerjev je bilo na stotine – če uporabim metaforo Frana Milčinskega, ki je v opisu sosedovega božičnega dreveščka dejal, da je na tisoče svečk žarelo na njem, a bilo jih je le kakih dvajset – tudi bajerjev je bilo dosti, več kot deset: štirje na Jelovškovi strani, to je na levi strani Ljubljanice, šest na Lenarči- čevi strani, to je na desni strani Ljubljanice, in še dva v Sinji Gorici (Srnelov - Ogrinov in Želodcov). Mi, to je mulci iz Impeksa2 in starega štacjo- na3, smo si lastili predvsem Jelovškova dva. Bil pa je še zgornji bajer ob Impeksu (Fröli- chov), ki pa je bil neuporaben. Bil je popol- noma zaraščen s trsjem in tudi rib ni bilo v njem. Jelovškov levi je bil pravzaprav jama in se ga je uporabljalo za izkop gline, po- zimi pa, ko je bila zalita z vodo in v mrazu zamrznjena, pa za sekanje ledu za Žontovo ledenico. Od desnega ga je ločila ozka ze- meljska pregrada, ki so jo po potrebi odprli v širini kakega metra, da se je voda nemote- no pretakala v jamo, kadar niso kopali gline. Ta bajer je bil po naših pojmih ves zaraščen Zdenek Mohar BAJERJI iz mojih spominov z vodnim šavjem, v katerem je bilo veliko zatonkov4, kamor smo metali trnke. Pod Toj- niško potjo je bil povezan tudi z Ljubljanico. Levi bajer – to je jama, ki je imela na naj- globljem delu ob neposredni bližini desnega bajerja hišico s črpalko. Kadar je opekarna potrebovala suho jamo za izkop gline, je vodo črpala iz levega v desni bajer. Ob taki priliki je bil sprožen alarm pri vesoljni vrhni- ški mulariji: »Bajer črpajo!« To je trajalo več dni pod budnim nadzorom mularije, skrite v grmovju. Na plitvih delih bajerja, v lokvah, so se že pojavljale zaostale ribe in ribice in se premetavale po blatu. Če se je to zgodilo pred nočjo, so prekinili črpanje, mulci pa smo začeli ribariti v kalnem. Čeprav nismo mogli oblečeni v globljo vodo, smo jo zbro- zgali tako, da so ribe, ki so bile že kar nagne- tene, molile gobčke iz vode. Trop paglavcev si je nabral rib, jih sproti natikal na palice (seveda le večje) vse do trde teme. Drugi dan pa se je začela predstava ob ponovnem zagonu črpalke. Na glavnem odru, neposre- dno ob črpalki, je na stolu sedel lastnik Rubi Jelovšek (zajeten možak, po naši oceni vsaj 200 kg). Ob njem škaf z vodo, pripravljen BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV 248 Vrhniški razgledi za velike ribe, okoli po grmovjih mulci z očmi »na pecljih«, pripravljeni kot indijanci za napad. Čimbolj je voda upadala, bolj je v vodi gomazelo. Uslužbenci gospoda Je- lovška so z mrežami na palicah že zajemali velike ribe. Veliko je bilo šlajmov (to je vrsta krapa), željene pa so bile tudi ščuke, največ pa je bilo rdečeperk. Teh ceglarji5 sploh niso pobirali. Ko je bila v jami samo še mlaka, so tudi ceglarji morali v vodo in z rokami po- birati ribe. Pobrali so nekaj kapitalnih ščuk. Ko so odšli, jih je nekaj ostalo tudi za nas. Seveda pa »fizlnov«6, takih kot prejšnji dan, nismo pobirali. Dovolj je bilo večjih rib. Ve- liko zaroda je bilo uničenega, vendar se je bajer hitro obnavljal, posebno ko je ob nali- vih voda iz sosednjega bajerja zalivala jamo. 2 3 4 6 7 Današnji pogled iznad Verda na bajerje (foto: Bogdan Jesenovec, 2012). 1, 2 levi in desni Jelovškov bajer, 3 prva Jelovškova jama, 4 Srnelov bajer, 5 Želodcov ba- jer, 6 bajer nove opekarne, 7 mesto nekdanje Kotnik-Lenarčičeve opekarne, 8 Ljubljanica. Naše ribarjenje pa se ni omejevalo le na ple- njenje ob priliki prečrpavanja, pač pa je bilo lovljenje rib skoraj vsakodnevna dejavnost od pomladi do jeseni. Naši rekviziti so bili preprosti. Večmetrska vrvica, ki se je konča- la z nekaj decimetri laksa s trnkom (laks je bil v tistih časih zelo dragocen), je bila prive- zana na dolgo palico, ponavadi na fižolovko, ki smo jo puščali kar v grmovju. Blizu trnka je bil nameščen »štofeljc«, to je plutovinast zamašek, prirejen na višino vode. Ni bilo lepšega občutka, kot ko se je zamašek, vr- žen v primerno čistino, začel voziti ali pota- pljati. Po aktivnosti zamaška smo vedeli, ka- kšno je stanje okoli vabe na trnku: ali je riba velika, ali je »fizelj«, ali jih je več ali je sama. Najbolj sigurno je prijela, če je potonil naen- 5 8 1 249 krat. Seveda pa je bilo treba tudi z občutkom potegniti, da se riba ni iztrgala s trnka. Tako smo v tistih vojnih časih velikokrat popestri- li in olajšali materam pripravo kosila. Jelovškove bajerje so si lastili predvsem im- peksarji, in sicer naslednji mulci: Dormiševa dva (Cveto in Tine Mole), financarjevi štir- je (Marjan, Tomaž, Marko in Peter Bregar), pekovi trije (Leon, Slavo in Stane Mihevc), Rženov Ivo, Lukežič Cveto, od štacionarjev sva bila le sodnikova dva (Zdene in Leon Mohar) in Jurjevčičev Janko (Mele). Naš ribolov pa ni bil omejen le na bajerje. Poleti, ko je bil čas kopanja, je bil naš teren udejstvovanja predvsem Lahovka. To je po- tok, ki priteče iz Razorske doline, napajan s Podlipščico in pripeljan v Verbičevo usnjar- no, kasneje ščetinarno. Našo kopališče je bilo kakih 120 m pred usnjarno. Sem smo hodili po kosilu kot delavci na »šiht«. Spoto- ma smo si narabutali kralovških carjevičev (rekli smo jim oblački), včasih smo od doma prinesli tudi krompir, ki smo ga pekli, saj smo na naši »plaži« kurili ogenj. Tu smo se naučili tudi plavati po »Dragotovi metodi«. Ta je neplavalca vrgel v globoko vodo in stal poleg. Neplavalec je brcal in čofotal, dokler ni pribrcal do brega. Po potrebi mu je seveda Drago priskočil na pomoč. Tako smo vsi po- stali bolj ali manj vešči plavalci. Najbolj je bil zagrizen Varšek Jani, ki je večkrat preplaval razdaljo od zapornic do »kolčka« in nazaj (cca 400 m). V Lahovki pa smo se nekateri tudi izurili v lovljenju rib na roke. Redni štacionarji so bili: Seligerjeva Drago in Nuša, Smrtnikova Pavel in Janez, Krofliče- vi Milko, Sava in Branko, pa še Janko Mele, Ela Modrijan, Gromova Slavc in Milena ter Moharjeva Zdene in Leon. Na Lahovko so občasno prihajali tudi otroci z Vrhnike, saj razen bazenčka na Mirkah, "kafeta" v Re- tovju, nekaj tolmunčkov Hribskega potoka ni bilo primernega kopališča. Na Lahovki pa je bilo še nekaj točk, primernih za kopanje: Pri hrastu, Pri kovčku, Pri češnji in Pri malini. Kopalci na Lahovki poleti 1943. Od leve čepijo: Milena Grom, Milko Kroflič, Nuša Seliger, v sredi: Zdene Mohar, Jani Varšek, fant na počitnicah, Janez Smrtnik, Branko Kroflič, zadaj: Bogdan Kroflič (bratranec s Štajerske), Sava Kroflič, za njo neznani, Gustel Koprivnikar, Miloš Rijavec (foto last: Zdenek Mohar). BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV 250 Vrhniški razgledi Res so bili tukaj še bajerji, v katerih pa so se kopali le izkušeni starejši plavalci in pozna- valci primernih mest. Nekdo bi rekel: »Kaj pa Ljubljanica in Ljubija?« Le redki so lahko kljubovali njuni mrzli vodi. V Ljubljanici smo plavali le za stavo ali pa oblečeni. Zaradi nerodnega manipulira- nja z našimi doma narejenimi plovili je bilo to neprostovoljno. Posebno poglavje je bilo namreč naše ukvar- janje s čolni. Začeli smo s koritom, ki smo ga demontirali pri črpalni hišici na bajerju. Zbit je bil iz treh štirimetrskih desk, ki smo ga na obeh koncih enostavno zaprli. Ko smo vse špranje zalili s katranom, je že predsta- vljal preprost kanu. Bil je dovolj širok, da smo se mulci, ki smo bili večinoma suhci, udobno usedli na sredo in že je to čudo v vodi lebde- lo. Seveda je imel prvi čolnar v rokah veslo, s katerim se je pognal, a je moral takoj loviti ravnotežje. Ker ni poznal tehnike veslanja v kanuju, pa tudi korito ni bilo kanu, se je kma- lu prevrnil. Tudi ostali, ki smo se preizkušali, nismo bili srečni. Problem smo poskušali re- šiti s krajšo desko, pribito počez, na zadnjem koncu pa ni bilo dosti boljše. Kljub temu smo izboljševali model kanuja. Zožili smo ga na obeh koncih in tudi dvignili na sprednjem. Bajerji z reko Ljubljanico in položaj nekdanje Kotnik-Lenarčičeve opekarne (Foto: Bogdan Jesenovec, 2012). 1 Pot na Tojnice, 2 zaraščene jame, kjer so kopali do belega konja, 3 "labodje jezero", 4 "šupe", kjer so ročno izdelovali in sušili strešnik bobrovec, 5 med transformatorjem in stavbo v ozadju je potekala sprednja fasada Kotnik-Lenarčičeve opekarne. Večnadstropna stavba se je raztezala skoraj do Ljubljanice, 6 desni Jelovškov bajer, 7 upravna stavba Je- lovškove opekarne, 8 sedanja čistilna naprava. 1 3 4 2 6 7 8 5 251 Material (deske) smo nabavljali ponoči na kopah Jelovškove žage, delali pa smo v naj- bolj nedostopnih nadstropjih Impeksa. Tisti čas je bil Impeks namreč opuščena in pro- padajoča tovarna konzerv. Sčasoma smo na- redili dokaj soliden čoln za štiri osebe. Pri- vezanega smo ga imeli na Ljubljanici. Upo- rabljali smo ga tudi v letih 1943 in 1944, ko smo ob počitnicah delali v Lenarčičevi (Ko- tnikovi opekarni), saj smo s prevozom prek Ljubljanice prihranili skoraj 3 km poti. Pot bi vodila do Vrhnike preko mostu, ki pelje v Verd, in po drugi strani Ljubljanice nazaj do opekarne. Tudi stalni delavci opekarne, ki so stanovali v Sinji Gorici, so se posluže- vali našega prevoza preko Ljubljanice. Naj- več opravka pri čolnu je bilo s stalnim za- tesnjevanjem špranj. Katran (bitumen) smo pridelovali na strehi v Impeksu, imenovani terasa. S prekuhavanjem smo odstranjevali pesek, ki ga je bilo veliko v tako pridelanem katranu. Čoln smo morali tudi primerno osušiti, da je masa prijela. Poleg »impeksar- jev« so svoj čoln izdelovali tudi »štacionarji« na Gromovi štalici. Kadar smo s čolnom veslali na Vrhniko in naprej v Verd ali Močilnik, smo morali preko brzic pri Dormišu (Mole), pri gostilni Lovec (Murovec) in pod vrhniškim mostom – 11. šoli čoln zvleči z rokami, medtem ko smo bredli po najplitvejšem delu reke. Je bilo pa toliko bolj vznemirljivo, ko smo veslali na- zaj. Nekateri so pred brzicami raje izstopili. Z obvladovanjem Ljubljanice in našim de- lom v opekarni smo se tudi pobliže spoznali z bajerji na drugi strani reke. Do tedaj smo slišali samo pripovedi. Naše predstave so bile strašljive in šele realnost je pokazala pravo velikost teh bajerjev. Neposredno ob Ljubljanici je bil za naše pojme (v primer- javi z Jelovškovimi) srednji bajer zelo velik in globok z enim manjšim na vsaki strani. Nasproti pa je bila ogromna jama, globoka vsaj 20 m, v katero so bile speljane tračni- ce za spuščanje praznih vagončkov do dna, kjer se je kopala glina. Polne vagončke so z vitlom vlekli na prehod med bajerji, od ko- der se jih je potiskalo do opekarne. Kako je šlo naprej in kako smo garali v ope- karni, pa je že druga zgodba. Le toliko za ilustracijo – nekega dne mi je Malnarjev, prijatelj iz mladosti, po domače Žlogarjev Marko, rekel: »Zdene, ali se spomniš, kako so psi bežali pred nami, ko smo se vračali s šihta?« Imeli smo namreč zaradi težkih sa- mokolnic tako dolge roke, da so psi mislili, da kamne pobiramo. Ponavadi se je metalo kamenje za nadležnimi psi. Delali smo 10 ur dnevno z opoldansko uro za kosilo. Kdor si ni prinesel kosila s seboj, mu ga je prinesel eden od domačih. Tako se je zgodilo, da se je kdo od teh med potjo zamotil, pa je ostal delavec ali delavka s pra- znim želodcem. Ob tej priliki smo se nekate- ri okopali tudi v velikem bajerju. Kako so videti bajerji – opuščene jame da- nes? V normalnem stanju je vodna površina izravnana z nivojem Ljubljanice. Ker imajo vsi bajerji stik z reko skozi kanale, se voda tudi v poplavah izenačuje, le v sušnih obdo- bjih se voda v bajerjih počasneje niža. Ker se glina, imenovana »beli konj«, nahaja takoj pod plastjo humusa, in je uporabna za določeno vrsto opeke in ker globlje niso ko- pali, so tam nastale sicer velike, a bolj plitke jame, ki jih voda sploh ni dosegla, razen ob poplavah. Danes so te opuščene jame (glino- kopi) zaraščene z drevjem. Proizvodnja surove opeke jeseni in pozimi ni potekala. V pogonu pa je bila peč, saj je bilo preko poletja pripravljenih za žganje veliko opečnatih izdelkov. Tudi jame niso mirovale. Vodo se je izčrpalo in glino se je vozilo v kope, kjer je bila pripravljena na na- slednjo sezono. V ostalih bajerjih, zalitih z BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV 252 Vrhniški razgledi vodo, pa v tem času nismo bili preveč uspe- šni pri našem ribolovu. Ko pa so padle tem- perature pod ničlo, ko so površine bajerjev zmrznile, posebno če so bile poplavljene, so se pojavile čudovite ravnine zaledenelih je- zer. Potrebno je bilo le še počakati nekaj dni, da postanejo dovolj varne za hojo po ledu in drsanje. In to je zopet ena od dejavnosti, ki nas je za- poslila, posebno še v zimah, kadar ni bilo snega. Kar se tiče preizkušanja ledu, smo bili preveč predrzni. S hojo po ledu smo poizku- šali že, ko se je ob tem, ko si samo stopil na led, naredilo nešteto razpokic. V takem pri- meru smo se v manjšem zalivčku z zaletom zadrsali z brega na breg. Led, debel 2 do 3 cm, je pod našo težo vzvalovil. Verjetno bi popustil, pa ni utegnil, ker smo bili že čez. Se je pa kdaj zgodilo, da nas je presenetil. Po poplavah in povečanih ledenih površinah je voda upadala. Pod ledom so nastali močni tokovi vode, ki je odtekala. Na takih prede- lih je bil led zelo tenak ali pa ga ni bilo več. Na nekaterih mestih so bili topli vrelci vode. Ponekod trstičje ni zdržalo teže ledu. V takih primerih se je marsikdo okopal. Imeli smo srečo, da se nam ni zgodilo kaj hujšega. Ko sem ob neki priliki tudi sam zdrsnil v vodo, se spomnim, kako prijetno topla je bila. Ko pa sem nato tekel domov, me je še bolj zeblo. Tekmovali smo, koga bo neslo dalj po zaletu na suhem. Odvisno je bilo od hitrosti zale- ta in od okovanih čevljev. Dandanes se zdi morda neverjetno, da smo takrat pozimi no- sili okovane čevlje. Po podplatih so bili na- biti žeblji »romarji«, spredaj na podplatu in na peti pa so bile pribite kovinske ploščice. Problem pa je nastal, ko si na tak čevelj zelo težko privil drsalke, kakršne so takrat upo- rabljali amaterji. Čevljev pač nismo imeli na izbiro. Kljub temu smo se drsali na drsalkah, in to dobro. Poskušali smo se tudi v likih in skokih. Na bajer je prihajalo tudi veliko Vrh- ničanov. Dobri drsalci so bili: Pišlerjeva Edi in Janez ter Berlinčkova (Šušteršičeva) dva – Tine in Niko. Edino dekle z Vrhnike, ki je drsalo, je bila Maruša Hočevar. Igrali smo tudi hokej in odigrali tekmo z Borovničani. S starega »štaciona« so drsale tudi Ela Modri- jan, Milena Grom in Neda Novak. Posebno doživetje pa je bilo, kadar so sekali led za ledenice. V tistem času namreč še ni bilo zamrzovalnih skrinj, pa so v prostor, ob- dan z žaganjem, naložili kose debelega ledu, ki so ga kasneje uporabili mesarji in gostilni- čarji. S težkimi vozovi so prišli do ledu in celo na led. Z velikimi sekirami so sekali led, ki je bil debel vsaj 20 cm. Velike plošče so s ka- vlji izvlekli do vozov, kjer so jih razsekali na manjše kose, primerne za transport. Ob neki priliki, ko jim je velika plošča ušla iz dosega kavlja, sem priskočil na pomoč. Stopil sem na drugo veliko ploščo kot na splav in z njo odveslal do pobegle. Nato sem jo s kavljem spravil do brega. Požel sem veliko pohval. Da ne omenim, kako so starši trepetali ob naših začetkih obiskovanja bajerjev. Toda ne kazni ne grožnje in ne prepovedi niso zale- gli, kajti mik privlačnih, bujno spreminjajo- čih se vodnih površin in zaraščenega okolja je bil premočan. Vedno znova nas je prema- mil in osrečeval. Pa tudi starši so se sčasoma privadili oz. sprijaznili. Bajerji na levi strani Ljubljanice, to je na Jelov- škovi, so bili v zadnjem času zasuti. Deloma je bila preko njih speljana avtocesta, deloma pa se je preko njih razširilo smetišče. Sedaj so ostali edino bajerji na desni strani Ljublja- nice. Celo dodan je bil nov največji bajer v podaljšku največjega obstoječega. Za obrato- vanje nove opekarne IUV v Sinji Gorici je bil zgrajen most in tekoči trak do nove jame. Z novodobnimi stroji in opremo so v desetih le- tih izkopali ogromno jamo, ki je po propadu tudi te nove opekarne prav tako zalita z vodo. Nastal je nov velik bajer – ribnik. Kljub prepo- vedi se sedaj v tem bajerju kopajo. 253 Tako je ta del Vrhnike postal naravni park, ki ga za svoj oddih uporablja vedno več Vrh- ničanov. Steze okoli bajerjev so vzdrževane. V zimskem času se na bajerje zateče velika jata labodov. V letu 2012 jih je bilo kar 35. Preko obročkov je bilo ugotovljeno, da so nekateri prileteli celo z Madžarske in Polj- ske. Ob robu bajerjev pa že več let deluje ornitološko društvo, ki v mreže zajete ptice obročka in proučuje. PRODUKTI BAJERJEV Ob opisovanju bajerjev pa je treba vedeti, da so bajerji nastali kot rudniki (odprti kopi) ilo- vice, osnovne surovine za izdelovanje opeke. Ker sem bil v poletnih počitnicah kot dijak v letih 1943–1945 sezonsko zaposlen v ope- karni Lenarčič, sem se dokaj dobro seznanil s procesom izdelovanja vseh vrst opečnih izdelkov v tistem času. Takrat ni bilo težkih strojnih kopačev, zato so v jamah delavci z lopatami nakladali vagončke ter z njimi vo- zili in stresali glino v kope. Posebej glino s površja, t. i. »beli konj«, in posebej iz glo- bljih delov jame, imenovano »plavi konj«. Šele leto dni uležana glina je šla v predelavo v »bike« na »ringofen«.7 Biki sta bila dva težka valjarja (notranji manj- ši in zunanji večji), ki sta na jekleni luknjasti plošči med kroženjem tlačila in drobila gli- no, jo potiskala v spodnje komore, od koder je bila speljana v osnovni stroj za rezanje »mavra«8. »Ringofen« na vrhu krožne peči je bil odprt prostor, omejen z zidovi stavbe, na katerem so delovali stroji: biki, »preš maši- na«9 (za izdelovanje prešanih strešnikov in žlebakov) in še nekaj drugih manjših za ob- časno uporabo. Pod biki stoječa mašina za maver je bila osnovni stroj za izdelavo vseh vrst opek. Iz njegovega modela 12 x 25 x 6 je prihajala oblikovana masa, ki jo je delavec s posebno napravo ustavil, istočasno odrezal par (dva mavra), z mizico odmaknil, da ga je lahko drug delavec pobral, in to večkrat ponovil – tako lahko ves dan, ali dokler se ni obratovod- ja odločil za drugo vrsto gline. Pri stroju so delali trije delavci: rezalec, nakladač in tretji, ki je odstranjeval zastoje in se menjal s prvi- ma dvema. Za njimi smo na tem mestu pristo- pili mi, večinoma študentje, s samokolnica- mi. Na ploščo cca 1 m x 60 cm nam je naložil nakladač 10–12 parov. Morali smo naglo od- peljati, da je naslednji lahko podstavil samo- kolnico. Peljali smo do »ognjišč« (kop). To je bila dolga vrsta plohov, na katere so delavke »redkarice« razmikale pripeljane pare in nato naglo nazaj pred stroj. Glede na oddaljenost »ognjišč« (kop) je pomočnik delovodje dolo- čil število vozačev. Skica bika (po spominu skiciral Zdenek Mohar, 2012). Samokolnica za maver (skiciral Zdenek Mohar, 2012). BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV 254 Vrhniški razgledi Čim je bila večja vrsta vozačev pred strojem, so bili nekateri hitro razporejeni na druga mesta: »Ti v jamo, ti h kolmu (premogu), ti na »šta- cion« (kolodvor), ti na »štuke« (nadstropja) in podobno. Vsak je dobro vedel, kaj storiti in kam mora. Vsak je bil vesel, da se mu je po- pestril sicer enoličen dan. Vožnja samokolnic je bila moreča, ker so bile nekatere zelo težke. Enkrat na dan je glavni delovodja Ivan Ro- senwirth določil program »glina za folc«10 (zareznik). Takrat so k bikom pripeljali dru- gačno glino, jo po potrebi razredčili in ji do- dali primesi, ki jih je določil g. Rosenwirth, izobražen tehnolog. Tako je iz »mavrove ma- šine« lezla glina, ki jo je nakladač preprosto trgal in jo nakladal na samokolnice; mi pa smo to dostavili pred »folc mašino« ali pa na drugi strani navkreber zopet na »ringofen« do »preš mašine«. Enkrat dnevno pa so biki proizvedli še red- kejšo glino. Vozili smo jo v lope (ki stojijo še sedaj, leta 2012), kjer je Močanov Pavle (Pa- vel Šurca) delal na roko narejene strešnike, po policah pa jih je razvažal Oskarjev Niko (Niko Majer). Dokaj komplicirana je bila »folc mašina«, ki je oblikovala zarezne strešnike. Vsak, ki je bil odrezan, je bil prekucnjen na okvirček in položen na »aufcug«11 (dvigalo). V »štukih«12 (nadstropjih) opekarne je delavka z dvigala pobirala okvirčke s strešnikom in jih polaga- la na posebno samokolnico. Na folc mašini so izdelovali tudi lohar13 in parolit14. V »štukih«, ki so se nahajali neposredno nad krožno pečjo, je bila zelo ugodna klima za sušenje teh izdelkov. Med nadstropji pod visoko opekarniško streho so bili namreč le leseni plohi, ki so omogočali kroženje zraka. Delavci so prihajali v nadstropja po stopnicah, opečne izdelke pa so prevažali z dvigalom do nadstropij in od tu s posebnimi samokolnicami do polic. Vsi izdelki so se po določenem času sušenja skladiščili pred pečjo ali pa se vozili direktno v peč. To delo so opravljali »ringarji«, zopet s posebnimi samokolnicami. Izdelke so na- lagali v peč z razmakom in prečno, tako da je lahko premog, ki so ga vsipavali skozi od- prtine na vrhu peči, dosegel tudi izdelke pri tleh. Ko je bila dobra polovica krožne peči napolnjena, so na začetku zakurili pri tleh, toliko da se je ogenj prijel premoga, ki so ga stresali z vrha. Nato so začetek enostavno zazidali in ogenj se je širil v smeri sipanja premoga. Vsaka celica peči je bila določena le z vrati, ki so jih zazidali, ko je bila napol- njena, in razkopali, ko je bil ogenj mimo in se je ohlajala. Kurjač je točno vedel, koliko premoga mora stresti skozi odprtine na vrhu celic. Kasneje so uvedli avtomate, napolnje- ne s premogom, ki so samodejno v določe- nih časovnih presledkih sipali premog v ce- lice. Ko je bil avtomat prazen, ga je kurjač napolnil in premaknil nad naslednjo celico. Visok dimnik v sredini krožne peči je odva- jal izgorele pline in dim. Kakor hitro je bila žgana opeka dovolj ohlajena in vrata podr- ta, so jo ringarji izvozili bodisi v kupe ali na vozove ali na kamione. Z vozovi »trugami« se je tudi vozilo opeko na železniško postajo na vagone. Izpraznjen prostor v peči pa so drugi ringarji takoj napolnili z osušeno suro- vo opeko. To je bilo težko delo. Opravljali so ga predvsem močni in zdržljivi moški. Rin- garji so imeli tudi drugačen delovni dan. Za- radi vročine v peči so začeli zelo zgodaj, ob Samokolnica za "štuke" (skiciral Zdenek Mohar, 2012). 255 treh ali štirih zjutraj, in končali, ko je bil do- ločen del peči prazen in drugi del napolnjen. To je bilo ob deseti ali enajsti uri dopoldne. Spomnim se hrustov, Cornovega Jožeta iz Vasi in Moravcovega Toneta s Stare Vrhnike. Tako je šlo do konca druge svetovne vojne. Po vojni, ob nacionalizaciji tovarn, so poli- tiki združili Jelovškovo in Lenarčičevo ope- karno v »Vrhniške opekarne«. Novo vod- stvo pa ni bilo kos tehnološkim zahtevam, saj so morali opustiti proizvodnjo strešne opeke, ker je bil prevelik odstotek loma. So pa zgradili lesen most preko Ljubljanice in tako resnično povezali obe opekarni. Na- mesto težkih samokolnic so uvedli vozičke, tako za razvažanje mavra kot za vožnjo v peč in iz peči. Nekoliko svežine v opekarne je vnesel Rozman Janez, ki se je zgledoval pri drugih uspešnih opekarnah, tudi na Češkem. Za sodelovanje je spet angažiral nekdanjega glavnega delovodja Ivana Ro- senwirtha. Uvedel je umetne sušilnice in nekaj drugih modernizacij. "Štuki" - sušilnice "Preš mašina" Vhodi v krožno peč Krožna peč (Ringofen) Odprtine kurišča za sipanje prtemoga v peč"Biki" Notranjost Kotnik - Lenarčičeve opekarne (po spominu skiciral Zdenek Mohar, 2012). Klančina za dovoz gline BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV Kotnik-Lenarčičeva opekarna, ki so jo podrli leta 1979 (Vir: Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju, zgodo- vinski razvoj in pomen Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, VR št. 4, 2003, str. 34). 256 Vrhniški razgledi Ringarji v Lenarčičevi opekarni, posneto okrog leta 1935. Peti z leve: Nagode (Štefkov), šesti z leve Martin Petrič (Maklavov), oba iz Verda (foto: last Majda Rihar). Ringarji v Lenarčičevi opekarni. Od leve: Ilja Zenković iz Bosne, Tone Tomažin z Vrhnike in Franc Gregurka iz Sinje Gorice (foto: Anica Krašovec, po letu 1960, hrani Muzejsko društvo Vrhnika). 257 Po vojni je bil silen razmah gradenj, tako javnih kot zasebnih. Opeka, kakršna koli je bila, je »šla za med«. Privatnik je težko prišel do nje. Ker pa ni bilo dovolj delovne sile, so uvedli prednostni sistem, in sicer tako, da je tisti, ki je bil za določen čas zaposlen v opekarni, prišel na prednostno listo za na- bavo opeke. Ker smo pri nas doma gradili hišo (leta 1948), sem se tudi jaz zaposlil za določen čas. Delal sem v bivši Jelovškovi opekarni, kjer je bil glavni delovodja Blaž Podobnik, kasneje pa Sajevec, oba iz Sinje Gorice. Najprej sem delal v jami, nato pa sem »ringal« v paru s Kopačkom (Ovsenko- vim) s Klanca. Za mesec dela se je upošteva- lo tri tedne dela z ringanjem. Proizvodnja opeke je na Jelovškovi strani leta 1960 zamrla, pa tudi opekarna na Le- narčičevi strani bi potrebovala temeljito re- konstrukcijo. V sedemdesetih letih pa je nastopila Indu- strija usnja Vrhnika s svojim investicijskim potencialom in zgradila v Sinji Gorici po- polnoma novo, moderno in avtomatizirano opekarno. Zgradila je tudi most čez Ljublja- nico in tekoči trak do nove jame, v kateri so delali moderni stroji kopači. Kmalu se je pokazalo, da brez uležane gline ne bo šlo. Začeli so delati kope gline in jih zaščitili s strehami. Ta čas pa so na vse načine suši- li glino, ki je šla iz jame: z apnom, glino iz Podlipe, z glino z avtoceste na Dolenjskem, vendar je kljub temu končni proizvod mode- larec15 za nekaj cm spremenil svoje dimenzi- je. Nastopila je še naftna kriza z visoko ceno in težjo dobavo mazuta, ki je bil potreben za žganje opeke, tako da je tudi ta opekarna sredi osemdesetih let začela propadati in na- zadnje propadla. Ostale so le zgradbe, ki so jih po prodaji pri- lagodili potrebam raznih obrtnikov, most čez Ljubljanico in ogromen bajer. In na koncu nekaj besed o ljudeh, ki so bili zaposleni v opekarnah. Večina delavcev je bila sezonskih. Zaposleni so bili le v času obratovanja strojev za oblikovanje gline in njeno naravno sušenje. To pa je bil čas od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Stalni so bili le delavci v jami, dokler je vre- me dopuščalo, in ringarji, dokler niso bili vsi pripravljeni suhi izdelki žgani. Med stalne delavce je sodilo nekaj družin, ki so bile z opekarno zelo povezane. V hišici pred Lenarčičevo opekarno so do- movali Tičnikovi. Oče je bil vzdrževalec, mati pa je bila glavna pri »folc mašini«, sin Franci pa je že kot 6-letni deček polagal dilce pri materi. Seveda je bila to takrat atrakcija, je pa kasneje v času odraščanja šel skozi vse faze dela v opekarni. Modelarec (skiciral Zdenek Mohar, 2012). BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV Ringaška samokolnica (skiciral Zdenek Mohar, 2012). 258 Vrhniški razgledi Bili sta še dve sestri: Roza in Meta Ragu- škne z Vrzdenca, ki sta imeli številne člane družine zaposlene v opekarni. Roza se je pisala Oblak. Imela je štiri otroke: Janez in Bernard sta bila ringarja, kasneje je bil Ja- nez šofer avtobusa, Bernard pa sprevodnik. Hčerki Jelka in Mici pa sta delali v proizvo- dnji. Meta se je pisala Dečman. Njena sinova Nestl in Stane sta tudi ringala, hčerka pa je delala v proizvodnji opeke. Posebno mesto pa pripada družini Ogrin (Sr- nelovi) iz Sinje Gorice. Pred 2. svetovno vojno so imeli svojo družinsko opekarno. Doma so ročno izdelovali, sušili in žgali zidake in stre- šnike. V eni peči so izžgali tudi 30 000 kosov. Ko so z domačo dejavnostjo prenehali, so se zaposlili v Lenarčičevi opekarni, in sicer: se- stre Nežka, Pepca in Angelca ter brata Rudi in Miha. Nežka se je pisala Ficko, Pepca Če- lešnik in Angelca Oblak. Miha je »dal skozi« vse opekarne, od domače do zadnje – IUV. Bil je nepogrešljiv upravljalec strojev. Nepogrešljiv pri predelavi gline je bil tudi Jurčetov Lado (Mole). Ni povsem zaupal mo- dernizaciji nove opekarne in je vztrajal na de- poniranju (staranju) gline in ne takojšni pre- delavi. Žal je nova opekarna prenehala prej, predno bi lahko uporabila uležano glino. Opombe: 1 Bajer - opuščen glinokop, jama zalita z vodo 2 Impeks - opuščena propadajoča tovarna konzerv. Impeksarji - stanovalci v tem delu Vrhnike, nekoč njene "industijske cone". 3 "Stari štacijon" - "Stara postaja", zgrajena 1899, za razliko od "nove postaje Vrhnika trg", zgra- jene 1934. Stara postaja je bila glavna vrhniška železniška postaja, oddaljena približno kilometer severno od središča Vrhnike. 4 Zatonk - čistina v vodi brez rastlinja. 5 Ceglarji - delavci v opekarni, "cegunci". 6 Fizelj - majhna ribica. 7 Der Ringofen, nemško - krožna peč. 8 Der Mauer, nemško - zid. 9 Die Pressmaschine, nemško – stiskalni stroj. 10 Der Falz, nemško – guba, zareza, žleb/ič/. 11 Der Aufzug, nemško – žerjav, dvigalo, vzpenjača. 12 Der Stock, nemško – nadstropje. 13 Lohar, votlak - opeka, ki ima dimenzije zidaka, s tre- mi vzdolžnimi kanali. Uporabljali so jo kot izolacij- sko opeko (Das Loch, nemško - luknja). 14 Parolit je opeka večjih dimenzij s podolžnimi kanali. Uporabljali so jo za oblaganje. 15 Modelarec – izolacijska opeka, večjih dimenzij, z navpičnimi kanali.