733
Podgorico. V Kotor vozijo le vozovi, trojke. Zanimalo me je, da navzdol enega konja izprežejo. Beži za vozom in se ne briga za nikogar nič.
Delal se je že večer, ko smo se peljali proti „Lepemu razgledu". Voznik in Cetinj-čan sta pušila venomer. Ponujala sta drug drugemu tobak in pripomnila vsakikrat, da »monopol nista ne valja". — Škoda se mi je zdelo prijetnega večernega zraka, da sta
ga okuževala. A vžitka jima nisem maral kratiti... „Naj me incenzirata v božjem imenu." Pod nami  se  je   zalesketalo   hipoma v temi nešteto lučic — Cetinje.
XXII. Dubrovnik.
Dandanes sicer ni več kraljica morja, ponosna in mogočna, ki je tekmovala celo s slavno Ijudovlado beneško, od katere si
je izposodila tudi svojo ustavo, a nekaj knežjega in plemenitaškega ima še vendar na sebi.
Tudi v duševnem oziru ni več voditeljica, a zanimanje za lepoto pesniških umotvorov je todi še vedno živahno.
Da je bila nekdaj ljudovlada tako slavna, hvalo za to je treba priznati deloma res čudovitemu političnemu talentu dubrovskih patricijev kakor tudi njihovi veliki in vztrajni ljubezni do domovine; ta pa se je družila vedno s svojstvom, ki odlikuje Dubrovčane še sedaj —: z izredno gibčnostjo. Radi so sprejemali tuje dobro, ne da bi pozabili pri tem podedovanih svojstev slovanskih.
Kraj, mesto in okolica, je čudovito slikovit. Da, taka mora biti domovina velikih pesnikov, ali vsaj kraj, kjer zamišlja duh velika, poezije polna dela. Zato srečujemo tukaj že od nekdaj lepo razvito književnost, Izpočetka je bila seveda povsem pod vplivom grških priseljencev, a polagoma je prevladoval domači, slovanski genij.
Čudovit je Dubrovnik še zdaj, čudovitejši je moral biti še v časih, ko je hodila po teh ulicah Floria Zugorič, ona krasna patricijska pesnica, ki sta jo opevala patricij Dinko Ranjina in Dinko Zlatarič, bivši rektor magnificus vseučilišča padovskega! Krasoto in genialnost Florino so slavili tudi izven domovine. Florenčani, med katerimi je živela več časa, so jo zvali dubrovsko Aspazijo, in veliki Tasso ji je spel dva soneta.
Se više kakor ti se je povspel jezuit in poznejši benediktinec Ignacij Djordjič. A vse sta nadkrilila s svojimi nesmrtnimi deli Gundulič in Palmotič. Gunduliču je postavil hrvaški narod v znak hvaležnosti na trgu za stolnico (piazza Erbe) prekrasen spo menik, delo velikega Rendiča, čigar lepi studenec krasi tudi takozvano „Teraso" nad mestom.
Prešli so časi stare slave, starega bleska. Na ulicah ni videti več resnih patricijev, ne
i T-l
J3Sšši:;i M


Črnogorec.