Velimir Hlebnikov





Izbrane pesmi in

pesnitve 1917–1922


II. zvezek


Prevod, opombe in spremna besedila Andreja Kalc





Po izboru prve izdaje Izbranih del

Jurija Tinjanova in Nikolaja Stepanova

(1933)



Собрание произведений

Велимира Хлебникова

TOM III

Стихотворения 1917-1922



© Andreja Kalc za prevod v slovenščino in spremna besedila





Leta, ljudstva in ljudje

pod prisilo poslednjega odhoda

so kot tekoča voda.

V premičnem zrcalu prirode

zvezde so – mreža, ribe – mi

in bogovi so – prividi v temi.





Praznik dela1


Rdeče je vzhajalo,

na kopjih trume, rdeče.

Delo je to, ki hodi mimo, razvaja

s korakom polete svoje pete.

Delteden! Delteden!

Srajcam lesketa se koža.

Pesem se razliva, dremáva,

v včerajšnjem dnevu sužnja,

in vendar ne sužnja, delavca!

Mogočna ob vzhodu

pesem pada, dokler,

z zahodom ožarjen,

ne udari trepak.

Komaj so zdrobili si okovja

s škornji, korakajočimi spredaj,

ko spet vzšla je prosta volja,

in prsi pesem vnema vselej.

Trobentači krenejo v pohod,

trobentam trobijo v medenino ust!

Za vesele čarodeje

cesta ravna je, široka.

Trobentač ovit je s kačo

ukrivljenega roga.

To modri huzarji so

po pozaspalih nožih

lili zlate čare

poljskih klasov rženih.

Z ognjeno pisavo platen

mestne oči osreči,

vstane, potem spet pade,

toda delo brezskrbno steče.

Kakor zastor so se po trgu

širili odmevi rogoglavcev2

– od bojnega božanstva

okoliš je rumen, poznan po preplahih.

In v temenih, na golo ostriženih,

prej ponižanih,

so črne ovce

obraze skrile,

si kodre so vile.

Noge surove v zelenih gamašah.

Borci za svobodo iščejo – svoje znance;

v vsaki karabinki je vejica čremse –

bojni poklon krasotici.

Kako surovi so in srditi,

konjeniki stepskih dolin!

Veriga trg overiži,

na slemenih rdeči se blin!

Kako danes predmeti so živi!

V zlatem ognju se svetlika

prapor, pleše in se zatika,

vesno slavi in veter.

To gredo trobentači,

do pet okovani v trobente.

To gredo brkači,

grobi v surovi lepoti.

In kot hči mogočne medi,

med bogove in med ljudi,

zvoki, sosedje oblakov,

silijo v labodje oboke!

Vedrim čarodejem

prosta naj bodo pota,

trobentač pobliskava z zmajem

ukrivljenega roga.

Rdečkasti lasje se razpustijo,

kot dekleta so mestne ograde,

in od bojnega kaljenja

so črne vetrne brade.

Zlato se z rdečimi pticami

raznaša nazaj in naprej.

Z nizi ognjenih perutnic

se ljudstvo skroti vselej.





Mesto bodočnosti3


Tu so trgi iz sprejemnic,4 en sam sloj,

obviseli ob stekleni stenski stranici,

tu je bilo kamnu rečeno »Dol s teboj!«,

ko so po svojo oblast prišle misli.

Pravokotniki, klade iz stekla,

krogle kotov, polet polj,

prosojni kurgani, kamor je legla

tolpa prosojno čistih sto,

bučanje ulic nenavadne klade5

in pročelja iz belih brun,

mi vstopamo v mesto Soncestan,

kjer kraljujeta samo merilo in dolžina,

kjer je nebo izlito iz sinjega vrča,

iz rok rusalke temnega trga,

in žareče rdeči vrh,

svetel zaradi venca steklene sivine,

z učenim pogledom stopi v noč!

Njegovo v nebo usmerjeno oko

se je jasno z nočnimi črnili zlilo.

Na ogled se dvorec množicam

vztrajno postaviti želi,

da bi opazoval redove ozvezdij

in se poglabljal v zakonitost povračil.

Kjer samotna igla

straži ulični vogal,

steklena pot sobane nad sobano

je bila ostroviden stražnik tišine,

iz sten je barviti prosojni roj

strmel starcev vidcev.

V zlatem toku, v kupoli

so zrli modreci v ozvezdje,

iskali resnico, topo so mučili

s sinovi mrežo vedut očetje.

In hrupu vsega človeštva

je prisluhnilo tiho svečeništvo.

Toda s knjigo črnih površin

mesto razreže sinjino,

in se poveča in še bolj modrí

puščobni krog noči.

Nad globino prosojnih ulic

v težkem steklu, v globini

svetih obrazov so se vlekle vrste,

složne z nebesnim ognjem.

Ko je uničila življenja grobi kokon,

je tolpa prosojno svetlih oken,

pod polkrožnimi kupolami

minulih videnj konjske črede,

sanje minulih časov razkrila.

V visoki in navpični cerkvi

so se tu smrtnega roda očetje

povzpeli na vrh kupole,

toda njihovi obrazi s svojim oknom

ne zadržijo svetlobe, kakor mreža.

V zboru na črnem izrezu

stoji truma ljudi zaveze.

Železna polja, ki se vrtijo na kolesih

in prevažajo vrečo trum, odmetavajo na skupen kup,

dvorec stekleni, bolj raven od starčeve palice,

svojo os odvrže, sam je na ozadju črnih oblakov,

z gonilnimi jermeni gredo žive sprejemnice,

svetlobnica za svetlobnico, srebrn preplah,

za nesrečo izvedo vesele zapornice,

kot modre niti steklenih gladkih izb.

Ožarjal je dolino:

s ponosnim vrhom je cvetelo

sprejemnic deblo visoko,

z zarjo ovito,

v višavah stoji piščal.

Višinska nit teh hramov

z vrhom padaj na to stran,

vselej te bom pomnil,

stene prosojne osrečuj.

O mestni veter, sorazmerno tu premikaj

mrežo celic in povezav,

tu pa knjigo steklenih strani,

tu osne igle,

tu gozd strogih površin.

Dvorci strani, dvorci knjige,

steklene odprte knjige,

vse mesto je list zrcalnih oken,

svirel v surovi roki usode.

In kot z oprtnico na težakovem vratu

utrujeno vlečeš nebesa,

v daljavi zaznamuješ stekleni dol,

razrez strani steklenega obsega

kot široko knjigo si odprl.

Tu pa je na valj ovil valj prosojne polsti,

upehano je grmadil pod nad podom,

tu je besede lil skozi levje čeljusti

in rasel kot mnoštvo zrcalnih prelomov.





Gorski čari


Verjamem njihovemu tuležu in igličju,

kjer se razprostira tiho stoletje bora

in je vsak pomnožen in nežen

kot razvajenec živega boga.

Jaz vidim širok šotor

in ga nežim s seboj in nižam.

Jugo je poletel za davkom,

in vi ste kakor vejica pomladi,

ki leti po račji reki kakor pajčevina,

nočna pristava usode;

sever, cilj vseh ozvezdij,

ste opazovali vi.

Vilo se je oblačilo las

in vsak je bil – pot sonca,

vame leteč, da bi sonce s soncem nadomestil.

Brezov mah je majhen grad

in vi ste oblačilo ive

s tihim napevom »Prejoj!«.

Zibala je zibel glave.

Na kamen mater

si vstala ti; je gromek

kot celine in oceani,

zato je pel moj potomec,

a poznan nočnemu svodu

in od zarij bistrovidno za roko voden

skočim v samotno kočo,

kjer nakrmim mene in sebe.

Žalost je jadra razvila,

kjer se deli gorje lastnice,

odvaža svoja imena,

spusti se s solzo nejasno,

na preučeni stezici iz oken

nas varovanka ščiti.

In kakor lava se spušča val,

olive želja je odnesel

surovi potok

po poti petk.





Ena knjiga6


Uzrl sem, kako so črne Vede,7

Koran in Evangeliji

in v svilenih tablicah

knjige Mongolov,8

sami iz stepskega prahu,

iz vonjivega kizjaka,9

kot to počno

kalmiške ženske ob zori,

pripravili kres

in sami legli nanj.

Bele vdove so se skrivale v dimnih oblakih,

da bi pospešile prihod

ene knjige,

in njene strani so večje od morja,

trepetajo kot krila sinjega metulja,

svilena nit pa je – zaznamek,

kje se je ustavil bralčev pogled.

Reke velike v svojih modrih tokovih:

– Volga, kjer Razinu10 pojejo ponoči,

– žolti Nil, kjer molijo sonce,

– Jangce, kjer je gosta godlja človeška,

– in ti, Mississippi, kjer jenkiji

nosijo zvezdno nebo v hlačah,

in so zvezdno nebo ovile noge,

– in Ganges, kjer so temni ljudje drevesa uma,

– in Donava, kjer v belem beli ljudje

v belih srajcah nad vodo stojijo,

– in Zambezi, kjer ljudje so bolj črni od škornja,

– in burni Ob, kjer posekajo boga

in ga postavijo z obrazom v kot

med jedjo česa mastnega,

– in Temza, kjer sivi dolgčas traja.

Človeški rod je bralec knjige!

In na naslovnici visi napis stvarnika,

moje ime, modre pismenke.

Pa saj bereš brezbrižno,

več pozornosti,

preveč si raztresen in gledaš lenobno.

Resnično gre za nauke Božjega Zakona,

te črne verige in velika morja!

To eno knjigo

boš kmalu, kmalu prebereš!

Na teh straneh skače kit,

in orel prepogiba kotno stranico,

sede na morske valove, na prsi morij,

da bi se spočil na belorepčevem ležišču.





Močni, sveži do golega!

Stran iz stoletja onega!

Kam natančno odleti zob von Pleveja po napadu Sazonova

ali Kaljajeva,11 ne vem, ne spomnim se,

trska pa je prebodla celotno človeštvo.

V črne deske zrcalnega hleva,

kot z rumenim zobom von Pleveja,

s ščepcem bele čarovnije

zajedlo se je v časovno drevo vse človeštvo.

S strelom je pretrgan železnim bojevnik, predan imenitnim,

v slovo je pljunil

v obraz z živim

zobom. Zakrohotal se je! Nate!

Čas je že, čas!

Od minulega stran!

Nastopa čas

soncelova!

Pojdimo, stopimo v veke s kamnolomom!

Trgati spominčice prihajajočih stoletij.

Nebopeki smo – čemu potem pleve?

Gnilega ni treba, ne rabimo slame.

Rumeni, stran, stari zobje.

Saj smo sejalci bodoče pšenice,

modri napeljujemo okope

(a bijejo, kot korobači,

zobje umrlega politika.)

Hej! Na stežaj, src kamnolomi!

Časokopi smo, čas je naš pogum!

In ne klečeplazniki zgnitih vekov,

in ne nosilci zatohlih okov.

Krotki smo in ubogi, navdihe Prodoglja,12

na tržnicah prodajamo spominčice

in nore napeve naše piščalke,

in po vseh stoletjih, pod vsemi mogilami,

blodimo kot slepi cigani,

s palico trkamo, slepe oči privzdigovaje

k srditemu nebu Mamaja!





Vnovič železni krop13

klokoče v čudovitih barvah,

ko težak kopunski klop

prenaša medenino, železo, kose bakra;

burkle rudo prijemajo s čekani

in v daljavo drvijo vprežene v jermenih.

Kot meso orjaško velikana

se ruda je usedla poleg čebra,

železo srebajoča iz kozarca,

in znoj je lil po železnem čelu,

kot bi bil debela panna.14

Kjer se je pečica bojevala z mrakom,

zaslišal sem glas ržen kot klas:

»Mati, ne me kovati

h kameni palači,

prikuj me raje, mati,

k dekliški pozlati.«15

Po vaško je pel poleg vignja,

kjer je vsa obleka celo črna.





Kladivo16


1

Udarci kladiva

v morsko mogilo,

v griče rusalk,

po vretencih kamnov,

po prstih bakrenih rok,

po kamnitih vretencih

v hrbet zasušenega potopa,

kjer se gredo slepe miši kamnite snegurke,17

kjer je metež kamnitih boginj.

Udarci kladiva

po lupini kamenega morja,

po oblakih zasneženih rib, po morskem senu,

v vihri kamnitih rusalk,

katerih lasje so se kot v vetru razlili po kamnih,

z razčesanimi lasmi, v katerih je toliko sna in mor,

in z mesnatimi ustnicami, podobnimi brezovemu listu.

Njihovi lasje so padali ob plaču na pleča

in nato poleteli v valovih vzvratno,

zrasel bo, bog človeški,

vasi pa bodo tulile otožno preplah!

Udarci kladiva po fontani kitovega izdiha,

po ustnicah,

po prstih črnih rok,

v velike oči železnega morja,

dekliškega potopa v železnih oblekah valov,

po krhkih prstih in barvah v rokah,

po morju oči rusalk

z dolgimi zlobnimi trepalnicami.

Iz jamskih rud

je delo roditelj,18

život, opasan s poletaši,

črne more vseh morij;

in črna se je v krčih krivila na natezalnici,

kot temna kepa rusalk,

morska družina hčera.

Udarci kladiva

v času potopa morja, potomca mor,

po mori morij,

po valovih presahlega morja.

Črnouste rusalke jemljejo

in temnopoltih sesajo

sklep

težkih poljubov kladiva.

Raztegnjene ustnice,

raztegnjene pesmi presušenih morij,

v katerih so plavali kiti

in suvali vodo v visoko nebo.

Napitek bridek

in črnega vrč dela,19

od koder so kaplje črnih solz

padle na predpasnik

in na noge.

S temno roko kopajoč se v ognju,

s hrbtom brezna

in črnim temenom visokih temnih teles

dotikati se kladiva.

Kot surovi vran je kladivo letelo

na nakovalo teles rusalk,

na valove morskega potopa,

kjer so plavale pesmi boginj.

In lomilo si je oči in prste

na krhkosti kamenih boginj,

da bi zrasel železni sin,

kakor klas je na polju zacvelo.

Skozi težko poljsko delo so rude

trud rud,

njihov preporod v železno bruno

z železnimi listi,

v dečka, nežnega in pogumnega,

v razbojniškega razvajenca

z uporniškimi in železnimi lasmi,

s popkom na temnem trebuhu,

z železnim brunom v postelji železa

in pogumnih oči je razumno dete.

Na ležišču rdečega ognja je ono živelo.

Dečkov trebuh temnì

na ležišču temnega kurgana.

Tako je zraslo ne on in ne ona

– Ono,20

v gnezdu mor železnega bruna,

v železnih rjuhah in odejah,

z velikimi in železnimi očmi,

z ukrivljenimi železnimi usti.





Usoda zavija uljulju!21

To je solz usmiljenja dež.

To je sto neuklonljivih Maljut,22

za njimi pa vzvišeni vožd!23

Kot jeleni so padle visokosti,

rdeči so zrasli do čistosti,

s številnimi brčicami so izlezli.

Psi včerajšnjega so zavijali zlo.

Črni psi so stekli čez cesto,

nosijo se vzi, veter nemira.

Telo so raki jedli včeraj.

To so se spopadli zadaj in spredaj,

pesmi pa so letele lizat železo!

In prapor utrujene roke je padel na zlo

in prvi gad je prilezel

na pozlačeni holm.





Na ta dan, ko vene jesensko,

je dobra in temnejša od vstajenja

iz morja vstajala svoboda,24

iz prsi črnih mes,

iz vzkipelega morja udov,

obraslih gor spočetja in rodu.

Ona stoji, rusalko je v pasu

upognila in ji lase ožema.

In v noči, ko je nebeški plemenski bik25

orjaško črn in škrlaten

in gol zaradi božjih pokrival,

naenkrat postal vol.

Spodaj pa je tovarna hrupna in temna,

v očesu je živel rdeč papagaj.

Svojih grb je privzdigoval gube,

starodavni bik puščavskih neviht,

katerih strela je pozabila na prerokbe,

vence cerkvenih šib

in vzklike v pesmih.

V hipu so ob morju obmolknile svečenice,

zavijanje je umrlo zaradi device.





Sinovi26 noči sinjina,

veje v vse ljubljeno,

in je mučno klical nekdo,

ko je o večernih bridkostih premišljal.

Zgodilo se je, ko so se zlate

tri zvezde na čolnih prižgale,

in ko je osamljena tuja27

nad grob stegnila vejo.

Zgodilo se je, ko so si velikani

nadeli rdeč turban,

in morjaka nezakoniti sunek,

prečudovit je, ni vedel, zakaj.

Zgodilo se je, ko so ribiči

zapeli Odisejeve besede,

in se je na morskem valu v daljavi

privzdignila ukrivljena perut.





Zakaj so spominčice v špranjah?

Tudi to je mesec Aj!28

In če je s škratovo piščaljo

slavec zapel,

je tudi to mesec Aj!

Kaj je to? Morda škratje?

Kako vse do danes živijo besi?

Tako pojem v puste lese.

Tudi to je mesec Aj!

In če ima panova piščal

krivenčasta in sočna usta –

je tudi to mesec Aj!





Mirno teče in drevesa razjeda29

voda v modrih jerebikah.

Veter liho in sodo30 raztresa,

tiho stoje mreže.

V megličastem zraku so izparine,

ponekod ne vedo za srčne bolečine,

temni in zagoreli so zrasli deček,31

poleg pa deklina.

In samo nočnega šaša šumot,

in samo drget rečnega žita,

in nekdo bled in visok

stoji enak kot dobrava.32





PREDMESTJE


1



Zakonita


Danes dela ni

in piščalka ne piska.

[Tako pojte, reke,

da bo coklala dekleta nožica

ob kamne in jamske stene,

od sozvočij podivjana;

v zeleni kočemajki

letela je naokoli,

hitrejša od sokolov.]

Ona je ploskala,

lasje so ji padali do tal

in nebo je v pozlati

vzklikalo nad blatom.

Da bi trkljalo ob kokalje

proseno klasje;

in bi ženske vzklikale

v srebrno gozdno sočasje.

Daljnih predmestij junaki

so jurišali

in njih juriš v gozdu

je ponavljal lesni šum.

Na soncu je zelena

solza vzplamenela.

Razbiti okruški

zelenega stekla

so ležali v goščavi

kot gozdna prevleka.

Že četrtina je razbita,

do dna spoznana.

Pijanih je pravda velika,

v njej je videti pravico.

Na veselopotni gori,

radostni do hohota,

ki ima glave in roke,

so zelena očesa.

Z goščavo rdečih ptičk

na krepkih glavah,

s čeli drug v drugega uprti,

oprijemajoč se za pasove,

so se po gozdu podili fantje,

prehitevajoč še vozove.

Vozili so se in leteli,

kjer so trave cvetele,

na mestu so cepetali,

nato podivjali,

okoli so deklice neveste

spletale vence.

Srebrila so se telesa,

lasje so spustili neurje.

Polglasno so se zmerjali,

si lomili rebrne mostove.

Po rusko so s kletvami

surovo posejali

nebesa in gozdove.

In znoj je tekel v potokih

in zemljo so noge rile.

In oster vonj znoja

se je dvignil nad barje

sredi gozdne steze,

kjer se najde gobane.

[Kjer je belo šašje.]

Se oči visoko bleščijo.

Eha, eha33 – ljubček, stoj!

Ne brcaj! Slepec!

Temveč poj, ptička, poj!

Nevesta in tašča sta opazovali njihov pogum,

obstranski občudovalki trum,

rumeneli sta s svojim usnjem,

z orjaškimi očmi

podobni temnim skovirjem.

Sivolasi oče s pristriženo brado

je sam sedel s šilcem žganja.

S kočemajko zeleno

je obroba ognjena,

nevesta je zelenela

v očarljivi srajčki,

starega kotlarja

bila je ljuba hči.

V zrak je sipala kačice,

močila je kodre runa,

ko je v zeleni kočemajki

hodila odločna, strumna.

Za pasom pomečkanih,

povešenih nageljnov šopek,

in privzdigovala je roke

kakor mesec netreske.

Ona, ki je razpustila v kačice

svoje preznojene kite,

je v zeleni kočemajki

skakljala po loki in tesni.

Oblačila so ji tesna,

utrujeno se ji tresejo prsi,

spokojni volovi

pa zrejo v slope med očmi.

Oči so srebrni potoček

med zelenimi vrbami,

lasje pa mogočni

in krasen je njihov obris,

in ljubi in ne ljubi:

oskubljena rastišča cvetlic.

To je mladost plesala,

v rokah stiskajoča zeli.

Starke so se zasmejale

in zahrstele s členki.

Mestna nevesta,

lepa in zala,

je po loki skakljala

z bledo rumeno obrobo,

zelo dolgo,

kakor kuščarjev rep,

trume cvetlic zadeva,

travnik obliva kot krop.

Še bi skakala in pela –

žrtev naključne omame,

prsti se tesno oprijemajo

čaše z ostanki vina,

čas jo je pobrisal,

nato se več oziral ne bo,

leti kot urna misel.

Moški so ponosno pili,

ker so sami vino kupili.

In lesketanje pristreška,

in črna, preprosta

ženinova oprava.

Med debli so temneli.

Oči velike, imenitne,

so same vase strmele.

Nevesta ni kupljiva,

in lahko složno živita.

In zeli so mrežasto skrile

vloženo kumaro

z ogrizenim slanikom,

kot mesta skrivajo napake.

Za bori je

tovarniški dimnik

iz krste sekal oblake.





Stara Rusija, zelena v mesecu Aju!34

Oj, gorim-gorim panj!

Dekleta hočem – pravi izpoved panja.

Zelen je v bližini mušnic.

Čeprav je dekleta spodbujala pomlad.

Device mežikajo krotko,

za belo kitko so poskrile oči.

Ajnate radosti počneta,

kot veter se neseta,

ženin in nevesta, vsa bela.

Lovi in ujemi!

Lovi in prikliči ogenj pogorelčka.

Pogasi s poljubom modre oči,

jablanov cvet!

In prostodušen z medvedjo šapo

šapaj in praskaj,

deviško senco,

gori ti, panj!

Oj, gori, panj!

Ne zehaj!

V mesecu Aju

delovni krohot

je tebi dan, mesu bruna.

No?

K dekletom in ženkam

se podaj kot medvedek.

Ali na panovi piščali

zapiskaj, zaigraj! No!

Gobe v cajno nabiraš

v mesecu Auu.35

Nastopi klasen,36 pada maj.

Veter ziblje bor,

nekdo vriska in poje,

z vejo stooko potrkuje,

metulja pa ne ujame

bes z razbojniškim obrazom.

Borova mati

jé modre kobilice.

Odvrzi metulja, zanič je.



Ti pa, po razbojniško zamahneš s kitami,

kot čarovnica švigaš skozi kres

in krikneš: poskoči!

Povsod je toplo. Noč je modra.

Trume deklet so temne in bose,

temno telo, sive kite.

Veje ljubezen. V gozd po gobe:

tu so golobice in rdečkaste mlečnice

z malinasto krvjo,

rumene mlečnice, kosmate in okrogle,

in ti, kukmak,

skromno bel kot sneg.

In beli goban z zajetnim klobukom.

Pasove zatiskaš,

ko se je žetnjak,

ob temnem srpanu,

prav on se je, mesec senenec,37

pojavil kot rdeča kača

iz črne ceste Batuja.

Klas poljublja

bogu

svete roke polnoči.38

V velikem srpanovem tednu mahaš s srpom,

preganjaš gosto klasje,

rejene grive zlatih konjev,

nato oblečena piješ

iz vrčev hladno vodo.

In v jeseniku39 opazuješ nebo,

vedro pozno poletje,

lesketanje pajčevine.

Zvečer pa ropota vreteno.

Device s pretkanim vikom

pokopavajo mušjega boga40

in ga zapečejo v malinov kolač.

Ob mesecu kozoprsku41 prisluhneš sovam,

ki porojevajo vidke.

Zarjo opazuješ.

Sledi prva zmrzal, mesec vahtnik,42

v medvedjem kožuhu se pelje nevesta,

poroke spremljaš,

z divjimi petelini okrašen

je trojkin drog.

Gole goščave. Bor osamljen

temni. Na njem pa vran.

Pozneje bodo že pirovanja.

Na mizah pivo in opoj.

Po bradah sive kaplje,

črni medovi na mizah.

Za njimi pa gruden –

modrec v kožuhu.





Jaz in ti43


»Stoj, dekleta, počakaj!

Lja! pani!44 na drevesu,

kot brezumni se poljubljajo, glej!

Deklice, matrone, lja!

Da, Verica,45 kaj je?

Si razum izgubila?

Je zate na zraku zemlja?

Skrijte se vendar v jamo, vi!

Je to lov za poljubi v drevesu?

Dekleta, aj!

Ah, vi sence, moje sence,

aj, v pomladni čremsi!«

Gibko so se majale veje

in deklica je sramežljivo skočila

in se v jablanovi gošči zgubila.

A pomladni dim ji je z zvezdo žezla

razposajeno kazal znake.

Žari kot nevesta v beli mrežasti vlečki,

moja čremsa!

Trepetala si, moja čremsa!

Čmrlji brenčijo. Leti osa.

Čebela leti v nebesa.

In brenčeči žvižg tisoč žel

je kot beli hram obkrožal

podobe na belih zvezdah.46

Brenčijo kot nevihta ob polnoči.

Visijo kot božje oči

čebele medeni obedi,

v zraku so iskali zmage poléti.

In tisto ni laž – in to je resnica!

Jokal sem na zračnem zatočišču.

Hrošček je cvetek pomladi pilil,

jaz pa sem tiho solze lil.

Vi niste ptice in niste živali vi!

Do odpadajočih listov

je z medenim plamenom cvetov

gorelo celo drevo.

Očem, ukradenim v rodbini boga,

naj jim bodo vesela pota!

Bolj črno, brezna v jamah,

ni Matere Božje, je lobanja!

Vrh drevesa se ziblje,

tu se ne kažejo ljudje,

hrbti preučenih okov.

Okrog nje je tresoči se aspik

z belino cvetnih listkov prekrit.

Ona se oprijema za veje kot detel,

nekoga na nebu pričakuje,

rusalka vejic – namerjen strel –

po padcu zdaj na zemljo potuje.

Kot divja ptica

ali na podeželski cesti deklič,

modri ji srajčka,

okrog ga vodi s črnimi očmi,

kot med uro naslada nad slovarji,

po vejah hodi kot po morju, po vrheh.

Ona se ustavi in krene nato,

s pogledom izziva mladeniča gorko.

Na črnih vejah in tresočih

ona sama stoji ob grčah,

in s temnim trebuhom, zagorela, naga

preseva skozi spodnjico in modrih kril plasti.

Kot sužnja se je predala modri prostosti

na oknu čremse – neveste gaja,

z golimi nogami koraka,

plaši, rusalka zraka,

nenadoma vzletelega kalina.

In zvonko so se hihitala dekleta

in so stekla prekopati grude zemlje.

Kaj naj počno? Saj nismo izkusili,

kako je živeti ptičje življenje.

Pomladni dim z medom kliče

ljudi in čebele, naj stopijo v roje,

poletijo semkaj v belo hišo.

Na glineno rjavem teleščku

je žarela modra srajčka.

Ve vejic47 je bilo hrupno.

O, brezumni sprehod!

Krmil sem z medom, razposajeno.

Zakaj, od kod, čemu?

Od kod so nravi? Penice? Tesla?

Kot žareči ogenj

je modra srajca pekla.

Temnel je trebuh v premoru.

A prvi koraki so bili težki.

Spodaj pa je mladenič stal,

z žarečo radostjo sijal,

in ko si je zapisal željo v oči,

ni vedel, da bo zletel v cev

deviškega mesa.

In korenina prsi se je tudi tresla.

Za poljube nista našla boljšega mesta!

Deklica pa je prava koketka!





Pogumneje, pogumneje, duša sprostitve!

Belila se je stroga žakljevina,

vse naokrog je brenčal metež čmrljev,

kot pomladno steklo je žvenketal,

pošumeval je, pel in žvižgal.

O zvezdah jetike se je širila slava,

podeželske sprostitve vesela zabava.

Trud s sajami pokritih igel

so njene prosojne oči!

Priča pa je starikava knjiga,

nekaj stoletij je moralo preteči!

Surovo igraje z množico jetnišnice,

tja po stezi hiteče

s prekanjeno roko svojsko,

ukradene so božji rodbini,

ovite s trepalnico postajajo vojska.

Pomnim senco velike lipe

in starinske umetniške kipe,

kjer sta Borovikovski in Tropinin,

in pod nadstreškom ob dolgem poldnevu

vsa družina sester stopica,

tam z vžigalico v sajah od jutra

očrtuje dobra sestra

velike oči Bogorodice.

Pravite, da to ni dobro?

Toda grom dekliškega krohota

nas je kot veter sunkovitega meteža,

odnašal za meje norčavega bledeža,

tam je postavljena mitnica uma,

tam je um morda že prej brodil,

toda samo s pravico tujstva,

povsem brez pravice pa gotovo.

In nebo je bilo samo čeladna vpadiščnica.

Kaj je tam za njim? Senca vrta, ptičnica?

Korito za teleta? Molznjak z mlekom?

Ali samovar na vrtu s hladnim vetrcem?

Kar se je plašno skrivalo še bolj,

ko je slišalo šibko: »Nikar se ne boj!«

Je mar za to bolj modro,

in je v zvezde Sibirije odletel Ob?

In knjiga s pozlačeno obrezo,

za koga je bila vpadiščnica železa?

Za pravico, da se ovesi na drevo plenice?

Ali na moker gobček poljubi telico?

Videti svobode in nositi vrče?

In zavriskati kot dekleta

na nabrežju nad temno Nevo?

Odsevam se mu v očeh kot nejasna,

mogočna, steklena sinjina!

Z zaupljivo in otroško globino.

V njem božanstvo sanja rusalko,

in zlepile so se trepalnice, kopja vojska.

Večkrat ga je osupnila.

Zaradi česa je ubogost tarnala?

Kakšna bolehnost? Kakšne prsi so čakale ščita?

In bob zračnega stroka.

Njena družica, gozdna rusalka, žena gozdnega duha,

bojni napad odvrača

s svojo utrujeno roko

suhe surove grče?

Tedaj žalost, tedaj šaljivka

stoji in beli grešnico

nad temno nadstrešnico.

Tam ptice praznujejo dekliščine.

Puščava je ujela napako

s srebrnim videnjem na grbah,

v neravnih žarkih želje je pekla.

Kakšna žeja, kakšna volja,

kot tovor krivih grb velbloda,

kakšen prehlad od božanstva,

kakšna prtljaga na dveh gričih.

[Njegova zlata kodrasta grba,

v videnju snega je cvetela skrb.]

In svetih oči,

in tujih oči

kraja v božji rodbini?

Kakšna kraja oči z vlomom?

Poznani svet povezujoč z neznanim

je povezovala s staro knjigo

v prepletu zeleno sivem.

Prav to gozdno dekle

in snop gožev upornih kit,

njene besede, kot moje pesniku –

zdaj krivo zdaj pošev,

z enim vozlom vrbove šibe

so mogočne zaradi lesenosti.

Dogajalo se je, da so pastirji denarja

tod polagali steze in poti.

Tu so postavljali na ogled

zaradi odmetavanja oči

svoje čudovite naprsnike,

vselej urne sodelavce,

butanja valov svetovnega denarja.

(Vas, ne drzni si čivkniti,

tu je vse slabo in zanikrno:

najverjetneje boš stopil v blato.

Toda saj je podplat naravnost iz Amerike.)

Le kaj bi! Še skozi črno mačko v nedrih odeje

je jetika krotka – njihova zvezda sijala.

Prihod modrega je nadomeščala

in plamen Bogorodice je prižigala

z umetnim žarom.





Azija


Vselej sužnja, vendar z domovino carjev

na temnih prsih

in z državnim pečatom

namesto uhanov v ušesih,

zdaj deklica z mečem, ki ne pozna spočetja,

zdaj babica – starka viher.

Strani te knjige nam obračaš,

kjer je bila pisava pritisk roke morij.

S črnili so ljudje ponoči bleščali,

ustrelitev carjev je bila besni klicaj,

zmaga vojsk je služila kot vejica,

polje so bila tropičja,

katerih besnilo ni plaho,

srd ljudstva očitno

in tudi razpoke stoletij – v narekovaje.





O, Azija! Mučim se s teboj.

Kot božje obrvi lovim oblakov roj.

Kot vrat nežnega zdravja

je tvoje nočno večerovje.

Kje tisti je, ki je drugi dan narekel?

O, ko bi le z lasmi modrih rek

meni Azija kolena pokrila,

in dekle bi šepetalo skrivnosti panjev.

In tiha, presrečna, je jokala,

s konico kite očesi si osuši.

Ljubila je! Trpela je!

Kozmično zmedena duša.

In vnovič spet prešla bi čustva

in zazvenel bi v srcu boj:

in Mahavire in Zaratustre

in Šivadžija,48 objetega s spopadi.

Če bi umrli, jaz bil bi njih sodobnik,

ustvarjal bi odgovore in vprašanja.

Ti pa bi s kupom svetlega denarja

mi na noge sipala lase.

»Učitelj, šepetajo mi,

ali to drži, da danes

bomo skupaj

iskali svobodnejše poti?«





Nauruz dela49


Spet smo mi prvi dnevi človeštva!

Adam za Adamom

se sprehajajo v trumah

ob prazniku Bajrama

z igrami besed na ustnah!

– V zlatih gozdovih

Zaratustre,

kjer je zelenost gozdov zlatousta!

To je bil prvi dan meseca Aja.50

– Besede zaspalega nismo pozabili

v deželi, kjer je poimenovanje meseca – Aj.

In ob polnoči Aj tiho sije z nebes,

dve besedi, dva Aja,

dva goloba sta se zabijala

v okence skupne skrivne resnice …

Rdeče je vzhajalo, rdeče

na kopjih od zgoraj.

Krepko delo je to, ki hodi mimo, razvaja

s korakom polete svoje pete.

Trobentači krenejo v pohod,

trobentam trobijo v medenino ust!

Z zlato pisavo platen

mestne oči osreči,

vstane, potem spet pade,

toda delo brezskrbno steče.

Trobentač ovit je s kačo

ukrivljenega roga!

Vedrim čarodejem

naj bodo prosta pota!

Zastavniki po ulici

neso videnje rdeče,

strmoglaviti preganjače!

Pokonci, vsi obupanci!

Danes je dan svetovnega Bajrama.

Daleč stran, kot v ruski svobodi cerkvenega hrama,

so zaprte v zavistni temnici

stroge, otožne islamske device.

V črno feredžo ovite

pričakujejo odrešenika.

Kardaš51 je orožje nabil

in se podal v galop,

njegovi tovariši srečnih usod

za njim letijo v naskok.

Njihovi temni obrazi so oviti v šale,

prsi so jim, polne nabojev, v visokih oklepih,

a svojeglave kobile so utrujeno dihale

z razbojniško prelestjo gorskih odredov.

Skaklja čez podrastje, čez kamne in barja,

skozi veter, skozi goščave, uporni jezdec

in urni jahač zdaj pada, po zemlji udarja,

zdaj se spet vzdiguje na sedlo s soho železno.

Tako temni bojevniki drznih premikov v gorah

družno brzijo, držeč za nagajke52

pod nizkimi svodi temnega gozda,

med rožljanjem orožja in grmenjem balalajke.53





Velika noč v Anzaliju54


Temno zeleni, vsepovsod zlatooki vrtovi,

Anzalijevi vrtovi.

To so portahali,55

to so narinči56

z zlato roso posipali

črne krošnje in veje.

Drevo kininovca

z modrim lubjem

so polži prekrili.

V Bakuju pa ni narinčev.

Obstaja otok Nargin,57

zaradi česar so se priskutile

morske ribe, beluge ali somi.

O norih potapljačih

še pomnim pripoved.

Pod nebom preplašenih oči

je mirno. Temno.

Modro nebo.

Vzhaja cigansko sonce

in sije na mlečnem nebu.

Sodček dži-džija58

je nesel Armenec,

od nekoga najet.

Druščina se objema, vpije:

»Novo poroko praznuje

on, opijanjen in vesel.

Novo poroko praznuje

on, opijanjen in vesel.«59

Tako do jutra

molči bučanje petja.

Poslušaj, drug, Trocki je priplul.

Slišati je sireno Trockega.60

Jutro. Spali so, smrčali.

Valovi bregov pa so udarjali in peli.

Jutro. Vrana leti

in kakor kurski slavec61

z vrha portahala

poje rodne Rusije Ka,62

zategujoč hripavo grlo.

V domovini, na njenem severu

ji pravijo »karga«.

Pomnim, da mi je divji Kalmik

volške stepe

iz srca govoril:

»Take denarce mi daj,

da bo na njih vrana sedela.«

–

Noge, ki so se utrudile v Harkovu

in so jih v Bakuju rane prekrile,

rogali so se jim otroci in ulična dekleta –

umil bi jih v zelenih vodah Irana,

v kamnitih zbiralnikih vode,

kjer plavajo ognjeno rdeče

zlate ribe in so se pokazala sadna drevesa

zaradi neskončne ročne črede.

Odsekati v soteskah Zorgama63

temne lase Harkova,

Dona in Bakuja.

Temne, proste lase,

polne misli in volje.





Kovač Kave64


Bil je polmrak, zaspan in vlažen.

Kožuhi so dihali hitro,

nad sivo grudo pepela

so smrčala hripava žrela.

Kot babice pestunje

nad jokajočim dojencem

so stali kovači nad polgolim telesom,

od katerega se je rdečila brisača.

V gnezdo njihovega nakovala,

v škrlatno bivališče,

so klešče nosile pičo –

staljeni kositer.

Srdite, bagrene

klešče kositrnih zenic,

so bliskale skozi polmrak

kakor ustava drugih svobod.

One se kot polmesec leskečejo v nebesih,

kot kača zadušljivega čada vzplavajo iz žvepla,

v rdečem plamenu okopljejo objokano dete

in skozi zaris nejasnega gobca

poblisnejo z občasno bagrenimi očmi hudiča.

– Gnezdo nočnih premikov,

z železno krvjo umito,

iz črnih senc zvito,

se je sklonilo k padli žerjavici

in se kot zvonček razleglo

s plačem železnega petja.

In te srdite delovne

klešče zarji opevam.

In kjer, zvesti krivim pogledom,

spretnih senc pleteni biči

so legli po plečih

kot senca bagrene mreže,

tam je rdeči tabor od rojstva ubogih

skrival malinovo rdeč predpasnik

z vzorcem barvitega Vzhoda.

A pozvanjanje kladiv – piščalka v deških ustih –

okrutne klešče,

bakrene kot oči,

nočno kaljenje svobode in njeno žganje

so razglasili tako:

»Mi, prvo delo in tako naprej in tako dalje ...«65





Iranska pesem66


Kakor po rečici po Iranu,

po njegovih zelenih tokovih,

po njegovih globokih pilotih,

ob njegovi sladki vodi

hodita dva čudaka

in streljata smuče.

Ribam merita v čela,

stoj, ljubica, stop!

Stopata in prigovarjata.

Verjamem, da spomin ne bo lagal.

Ribjo juho varita, pripravljata.

»Eh, to ni življenje, ampak pločevina!«

Po nebu se premika letalo,

v pogumni druščini oblakov,

kje je čudežna preproga

letalova soproga?

Slučajno zamuja

ali je v jetnišnici zastala?

Pravljicam verjamem vnaprej:

sprva bodo pravljice resničnost,

a ko nastopi čas,

moje meso bo spremenjeno v prah.

In ko bo prapore na debelo

odnesla ljudska truma vriskajoč,

se bom prebudil, poteptan v zemljo,

z zaprašeno lobanjo tugujoč.

Ali morda raje svoje pravice

odvržem bodočnosti v pečko?

Hej, trava, bolj črna od logov!

Kameni, rečica, večno!





Isfahanski velblod67


1

Z bakrenim drobovjem,

velblod,

te je klesal potomec Džingiskana.

V belih puščavah, s šelestenjem suhih papirjev,

pisalne mize

zbadajočih misli tovor nosiš,

(Ti je kovač po naključju pozabil nadeti žvale?)

tja, kjer se sliši zvenenje črnilnih tokov,

na bregove jezer črnilovodnih,

pod drevo časa kana Batuja, snop njegovih vejic,

ki visijo čez oči, čez čelo pisatelja,

kot ptičja družina gnezda pisateljevih las,

ki je pradavni Galileji

zadal meje gospodarjev in kot.

Raznašaš enakost kot tovor,

poganjaš se v galopu, ko si ustavil čas,

prav nad breznom pisalne mize

(kamor je grozljivo pogledati),

da bi zvenenje črnilnih tokov,

katerih slap

je dihanje peščenih metežev,

zagotovil enakost kresa

in umnega ognja v očeh

hladnega očeta črnilnih rek,

od koder so te tekle kot hiteča čreda,

in k zrcalnemu plamenu bralca,

katerega razum si je pisavo popeval

kot bakreno ploščo ustnic Šaljapina,

ki je s trumo uravnal svoj glas.

Ti, bakreno meso s suho kožo

v vzorčastem strašilu veselih žen,68

po prtu na mizi zamišljen mimoidoči,

ti si z nenavadno senco obkrožen.

V preseljevanju duš si bil ti,

morda, v preteklosti nož.69

Zdaj pa nosi v peščenih srcih

nož iz misli.

Ljudje odkritij,

ljudje odplutij,

v Raštu režite

niti pripetljajev!

Leteči

starodavni germanski orel70

je izgubil Ha,

in ga išče v ukrajinskem »razen«,

v klasu rži.

Korakaj čez puščavo Azije,

kjer se lesketa privid »Aza«,

z zvonjenjem kliče suhe razume.

2

Prej so iz Gangesa sveto vodo71

v ovčjih kožah velblodi nosili,

da bi jo brizgnili po svinčenih vodah Volge, reke divjakov.

Tale bakreni velblod

je obsojen na prenašanje

črnilnih potokov od Volge h Gangesu.

Ne razlij,

potovec v puščavi mize,

sodčka s črnilom!





Pisateljeva pisava uglašuje bralčevo dušo na enako število nihljajev. Naloga prenašanja tovora števil nihljajev iz ene duše v drugo je padla na ramena enega isfaganskega velbloda, ko je ta zamenjal puščavski pesek za površino mize, svoje živo meso pa za medenino in je svoje boke porisal z veselimi obedovalci, ki se ne bojijo odkrito držati v rokah čaše z vinom.

Ko se je torej velblod znašel v rokah tovariša Abiha, je bil obsojen na to, da na svoji grbi prenaša enakost temeljnega duševnega zvoka v duši pisatelja in duši bralca.

»Az« je osvobojena osebnost, osvobojeni jaz. Habicht pa je postgermanski orel. Orel Habicht leti v deželo Azijo, ki je zgradila osvobojeno osebnost, česar do zdaj vendarle še ni naredila, temveč so to delala obmorska ljudstva (Grki, Angleži).72

5. junija 1921

Rašt



Risba črnilnika iz mesta Isfahan v obliki velbloda R. B. Abiha, ki je bila navdih za pesem.





Hrast Perzije


Nad prtom zapletenih korenin

kot puščoben vrč

privzdiguje hrast stoletne cvetove.

Z jamo za puščavnike.

In v šumenju vej

šumi sozvočje

Marxa z Mazdakom.73

Hamau, hamau!

Uah, uah, hagan! –

Kot volkovi, bodreč drug drugega,

hitijo šakali.

Vendar še pomni šepet teh vej

napev iz časov Batuja.





Potoček s hladno vodo,74

ob katerem sem dirjal kot pobesneli mula,75

ob katerem je lepo.

Čeka76 me je pozvala na 40 vrst oddaljeno zaslišanje.

Osli so mi hodili naproti.

Jezdec me je vzel k sebi.

Dirjala sva kakih pet vrst.

»Jej!« je rekel jezdec in mi odlomil zlatast čurek,77

moker sir in moder grozd mi je podal kar med ježo.

Gnezdo modrih kačjih jajc,

samo matere ni.

Spet dirjava, med ježo

okušava nebesne darove.

Trejo se konjski boki, jermeni njihovih sedel.

Med ustnicami mojega tovariša se beli nasmešek:

»Jej, tovariš!« in med ježo se je vnovič stegnila roka z grozdom

morskih oči.

Tako sva ob vznožjih gor skupaj dirjala na zaslišanje.

In suho bivolje mleko mi je hrstelo v ustih,

nato pa še čisto vino iz meha in zlatasta moka.

Poleg pa je bil gost gozd, v katerem je bilo starodavno deblo

od glave do pete ovito z mrakobnim hmeljem,

da bi ga lahko prebil samo veper, hiter kot naboj.

Črneli so madeži od ognjišč, pepel od kosti se je belil.

In čreda tisočih ovac nama je včasih kot poplava,

sledeča pastirju, hitela naproti

s črnimi valovi živega morja.

Nenadoma se je zableščala temna soteska. Poleg je temnela reka,

po tisočih kamnih je kotalila modrikaste čipke.

Nepričakovano se je stemnilo in mreža redkih kapelj

naju je hipoma prekrila. Tedaj se je strašljivo brezno

vzdignilo kot kamena knjiga drugega bralca,

odprto za oko drugega sveta.

Aul78 je bil raztresen, koče so bile videti

kot črke nerazumljivega jezika.

Tam se je rdeč kamen dvigoval v nebo

za pol vrste po ravni premici, kjer je do tedaj nekdo bral knjigo,

vendar sam bralca na nebu nisem opazil,

čeprav je bil vtis, da je bil nekje tam blizu,

morda ga je ovijal turban dežja.

Po službeni dolžnosti je spodaj šumela reka,

višave pa so senčila samotarska drevesa.

Kamnite novice poslednje temè teh let

pa so rdeče, nepomečkane stale.

So pravilno visele vrstice okamnelih vesti?

So to kriki s tržnice? Ali opisovanje ljubezni, in nežne in

meglene?

Kot prsti na roki so se nad kamnitim časopisom belili oblaki.

Mnoštvu katerih stoletij

okamnelih novosti so pravilno visele vrstice?

Čeka je naslednji dan končala nepotrebno zaslišanje,

jaz pa sem odpotoval.

Globeli, po katerih sem lazil, mehovi prazne struge, v katerih

so

se skrivala rastlinska

svetišča,

in stara hruška na vrtu, na njej pa cvet bogov – svoje mesto je

razprostrla

omela,

mogočno drevo je mučila s starodavno krvjo, ko so ji cvetovi

rdeli

–

zbogom vsem vam.

Zbogom, večeri, ko so nočni bogovi, sivi pastirji, v zlate vasi

vodili svoje

črede.

Bivoli so dirjali in vonj po mleku se je kot drevo dvigoval v

nebo

in odhajal k oblakom.

Zbogom, črno modre oči bivolic za rešetkami trepalnic,

od koder so se izlivali žarki materinstva na telička, vendar tudi

na

ljudi.

Zbogom, nočna tema,

ko so in bivoli in tema

črneli v enem samem oblaku,

in sem vsak večer z roko otipal

njihove ostre rogove,

vrč na glavi

žensk z otožnimi očmi

in počasno hojo.





Ra79 – videč svoje oči v rjasti in rdeči močvirni vodi,

motreč svoj spanec in samega sebe

v mišku, ki tiho izmika močvirno klasje,

v mladem žabcu, ki napihuje bele mehurje v znak možatosti,

v zeleni travi, ki je z rdečo pisavo porezala život dekleta,

upognjenega kot srp,

ko je nabiralo šaš za kurjavo in gospodinjstvo,

med tokovi rib, ki so valovile trave, navzgor spuščajoče

mehurčke,

ga je obkrožala Volga zrenj,

Ra – ki se nadaljuje v tisočih živalih in rastlinah,

Ra – drevo z živimi, begajočimi in mislečimi listi, ki so

oddajali šume, stokanje.

Volga zrenj,

tisoč oči – gleda vanj, tisoči zirov80 in zinov.81

In Razin je,

umivajoč si noge,

privzdignil glavo in dolgo zrl v Ra,

da mu je togi vrat pordel v ozko črto.





Kjer z vonjem pojejo nebeška vonilja,

je v vonesih divjih trav

neturna negura,

lilica82 modrih ptic,

v plenu vzorčastih zarij,

v katerih so kri in sinjina ter kri in sneg.

Božanska lapa

s krilom para

široko brezno neba,

Ka vetra, Elj zarje,

Ve modrih oči, vielj83 kril,

v lieljah je belega cvetoga

in zorjano umira,

pegelj84 vedro opazuje

jadro modrega sonceočesa.

Lapar se z vieljo modrooko

umika na nebo,

lizalka modrih medov,

laparica lapa z božanskim krilom,

z očmi slepe lepotice

in kratkovidno modra

v vzorcu sinjih pik

se kot božanska sonca na nebu svetlika.

In veter voli, lovi jo, da bi jo pribil

k prsim kot radost pik,

kot svilni list.

Ti pa z brkcem travo dražiš

in zorjano umiraš

v lieljah belega letoga.

O, dči letes!





E – e! I-im! Ves preznojen

priganja volovski srebrni rog,

in ralo se kot vidra potaplja v močviren brlog.

Pomladno sadno kašo so mleli in jedli rala leseni zobje.

Bik je bil ponosen na zajetno gubo svojega vratu

in na mogočen grič na vratu mogočnem,

da bo z njim lahko plenil krave.

In rogove je mlademu mesecu prevzel,

ko se je ta lesketal nad temnim večernim gričem.

Drugi je počival,

črno moder, z gričem na vratu, z grbo,

tam je stal, zmikavt črno modre sence drevesa, ko se je zlival z

njo.

Goreče molile so žabe,85 napihovaje bele mehurje,

kot trobentači, pihajoči v rogove,

napihovaje ušesne mrene, so nato izdihovale bele mehurje.

Debeli svečenik je spredaj sedel,

bolščeče oči, zlate,

in knjigo vremena je bral.

Želve so stegovale vratove, kot bi bile presenečene,

kot bi jih nekaj na tem svetu osupnilo, so se stegnile k

skrivnosti.

Strojnica pomladnih vonjev in vetrov

v nagrbančena čela in nosnice

je trkala spretno tu-tu-tu,

pleneč nosnice z izstrelki lepote vonjanja.

Cvetovi so bili bitke, zračne bitke s pelodom,

spopadali so se, obstreljujoč se z dišavami,

bojevali so bitke vonjav,

kdor je bolj meden – bo zmagovalec postal.

In učili so o drugačni vojni,

in pomladna strojnica vonjav,

in večer res je zarje veliki duhoven.

V spopadih vonjav so se bojevali cvetovi,

letali so dišeči naboji.

In bilo je uglašeno in mogočno petje žab

jasnemu vremenu v čast.

Ljudje, učite se nove vojne,

v kateri so streli sladek zrak,

okopi pa iz ženitovanjskih cvetlic,

streljanje medenega neba, vojaški ukaz.

Vznašali so molitveniki

bogoslužne mehurje

žab,

nabožnih zaradi mirnega vremena.

_

Kjer zelenje drzno lapa

v oči meščanom s svojim zelenilom,

tako kot je svečenik brizgal

sveto vodo

z velikim rjavim čopičem

po bolnikih v bolnišnici –

tu so pegavice in povratniki.

Če bo najstarejši med njimi,

najglasneje vpil O! O! E! –

bo jutri umrl,

listi na vejicah pa stojijo

kot zelene lape,

ne da bi migetali z očmi.





Tam nemogoče spi na dlaneh pouka,

da bi jih svobodne reke, Zemljinega telesa žile,

lahko odtrgale od modrih rok mogile.

Tako mati lovi svoje sinove –

pod rezilom razsrjene krave.

Vse v skupen napitek pomešajte:

besede – mi smo nežne! ljubimo! pogrešamo!

In petje nežne megle modrega morjaka

vrzite v čeber z glavo bikovskega silaka.

Z venčkom salomonovega pečata – čeljust volčice;

z morilcem – zamišljeno lado;86

s stoletji – lahkotnih hipov šelestenje;

in z napojem iz protja – kozarci strupa;

z živinsko, dvoriščno brozgo – modro;

in petje deklet – z gluhonemim z raztrgano ustno;

železu ostremu – brezo;

in vepru – zavezo –,

da bi se dva konca govorice87

zlila v skupne brzice,

nato se bosta hipno polegla kot časovni trupli

poleg kočinih brun, bučno pojočih.





V težkih delavskih škornjih

korakajo tovarniške pesmi,

teh stavb, v katerih jermen seka misli,

nosite tovor besed,

težke pošiljke

z ženitnimi venci,

morda pa so mrtveci,

pokriti z opilki.

In zaboji s pečatom

»Umrla ljubezen«,

in z njim železni polom

ostankov srdite misli,

in umirajoče deve »ah!«,

ko je padla na blazine,

vesoljstva lesk na kačjem pastirju

ob kobiličjem jezeru,

in na ustnicah radosten biser

nosite in vozite po podzemskih stezah.

Listnice šumov in svistov,

in peketanja in žvižgov,

in mnoštva kot polnoč skrivnostnih zvokov –

dane zaprtim očem.

Oni stoje v tako vedrem skupku,

da se ti zahoče, ko pomisliš,

steči tja, kjer čaka pobesneli bog,

strast pa je namerila iz lokov

in gleda z opojnimi,

od polnoči pijanimi očmi

minulih poti in prečrtanih širin.

Naj ostanejo znaki kopice:

prilepljeni žigi in pečati

preostalim povedo o poti.

Hudič, bog, nevesta, in kuga,

spočetje, in prisega, in vera, in božjast –

so sunek noža v prsi, pri bogu.





Det’ce! Če so se oči utrudile biti široke,

če pristajajo na ime »bratec«,

jaz prisegam, sinjeoki,

da bom visoko nosil vašega življenja cvetove.

Jaz sem namreč prav tak, zdrknil sem z oblaka,

veliko zlega so mi prizadejali,

zato, ker nisem pravi,

vselej nedružen,

povsod neljubljen.

Če hočeš, bodiva brat in sestra,

saj sva vendar v svobodni deželi svobodna človeka,

sama ustvarjava zakone, zakonov se ni treba bati,

in oblikujeva glino postopkov.

Vem, vi ste prečudoviti, cvetlica modrega,

meni pa je lepo in nenadno,

ko govorite o Sočiju

in se oči nežno širijo.

Jaz, ki sem dolgo dvomil o mnogem,

hipno sem začel verjeti in na veke,

da je predpisano, naj tam

pozorno podira, drvoseku …

Tako se izognemo številnim odvečnim besedam.

Preprosto bom jutranjice služil za vas

kot lasat duhovnik z dolgo grivo,

pil bom modre studence čistine

in ne bomo se bali srhljivih imen.





Vsem prostost!


Kakor nesmrtna vihra, združena vihra,

vsi po svobodo stopimo – smelo!

Ljudje kakor labodje peruti

nosijo prapor dela.

Žgoče so oči svobode,

plamen je v primerjavi z njimi hlad,

naj na zemlji ostane podoba!

Nove nariše njih glad …

Skupaj se predamo ognjenim spevom.

Vsi za svobodo – naprej!

Od mrtvih bomo vstali – če umremo!

Vsakdo bo nato oživel.

Krenemo na začarano pot,

poslušni odmevajočim korakom.

Če pa so tudi bogovi prikovani,

prostost podarimo tudi bogovom ...





Zvezi mladine88


Ruski dečki, ki ste kot levi

tri leta branili narodov panj,89

vedite, da sem vas občudoval,

ko ste prijeli za delo

ali se vrgli vpijoč tja,

kjer so bile gole levje prsi

ščit pred naboji.

Vselej veseli in mladi,

svetlolasi, ste na topovih zaspali,

v iskanju mraza in lakote

ste pozabili na blazine in postelje.

Mladi levi, podobni mornarju

med srdito svinčenimi jadri,

ki je luknjo na kotlu

za paro, pripravljeno, da ubeži,

namesto z železnimi čepi

s svojim komolcem pogumno zamašil.

Roka sika in se dimi

in nad morjem zaudarja po pečenki – kateri?

Redka pečenka je – človeško meso!

Paro je telo zaustavilo,

para ne uhaja,

in ladja je poslala svisteče orodje.

Vam, mladeničem, ki ste velikokrat vpili

»svetovna sova, stran«,

nasvet:

pogumno skočite na pleča starejših rodov,90

kar so sami naredili so – samo stopnice.

Od tam je bolje videti!

Veliko in daleč

bo videlo vaše oko,

ki ga je izklesal bič manjšega števila dni.





V oči in lica

danes vse več in več zaušnic.

Tovariši! Tovariši!

Kaj ti bodo carji?

Ko lahko krikneš »Butec! Stoj!«

prijatelju

s te polovice zemeljske oble.

Čas je,

da carje stran odtrgamo,

kot gumb s hlač, ki so stare

in neuporabne in jih zavržejo,

pravijo pa, da ima samodržec

nebeške in temno modre oči?

Hej, ljuba puška,

kamne je treba s prstana sneti,

in jaz bom v tajgo pobegnil.

Kamenčki za mamico,

za carje pa – strel iz cevi.

Ohala, uhala, ahala

je vsa mamica Rusija.

Počakaj, je z robcem mahala;

mi pa naj kaj?

Vsi z brki so predrzni,

v brk ničesar ne pihamo,

naši ljubi kulaki, sprejmite to!

To so bajte, ki se upognjene plazijo,

na muho si jemljejo

bele carje.

To je, to je

jaga na bele carje.

Ne, s konopno vrvjo omotana

svoboda visi na kremlju.

Starci tresejo z glavami,

v očesnih jamah – kadi se maščevanje;

vzletele so iz cap shujšane roke

kot ptice golobi iz gnezd.

Naj brzostrelke ta-ta-ta!

Pogumneje korakaj, revščina!

Naša življenja so – ulični tlakovci,

da bi se vozički udobno kotrljali,

dol s temi gadi, dol z njimi!

Vozil sem se jaz, nemara res!

Za eno noč in dan primi za kopita topov,

ki nemo bolščijo v okna palač,

potem korakaj na vso moč

v deželo otrok ali očetov.

Smodnik bo postal lakota,

ljudje so, hiteči po snegu, beli kot jadra.

Ljudstvo. Nastopi.

Zlovešči kot morilci ali zarotniki,

z ogromnim klobukom prebadajoči oblak,

stojijo nočni nebotičniki.

Tja odnesi leteči ogenj,

tja odnesi bučanje zlobe.

On je, on, ki se z ljudstvom spopada,

nebu primažite zaušnico,

da še dolgo ne bi moglo sramu zmiti z lica.





Sestre strele91





I. pendentiv92


POMENEK STREL


1. strela:

Dvomim in tugujem,

s pogledom ustvarjalca

kot plamen brezbožca

sedim na zelenem stebru,

kjer so zaspale nočne sence.

Katero naj snamem usodo ljudem

na praznovanju veselem?

Ne, kar glagol bom, besede:

»Jaz sem Gospod,

tvoj Bog, in ne imej

drugih bogov,

poleg mene!«93

Vzdolž severne stene,

kjer je pristava golobarja,

kot v ribiške mreže

ujel bom verujočih poglede:

sive, tuje in mlade.

Ali napis: v vsem mero išči!

Nato, kot sen, zaspim na strunah.

Ali z vetrom peruti železnih

vogale cerkvene prekrijem,94

njen pramen sivine:

naj odvrže čas!

In deček bo vprašal:

zakaj imajo lastovičje peruti ti kamni, mama?



<2. strela:>95

Obleka, proč!

Vežeš me v plečih.

Zdaj je za minulo nebo noč.

Njih rod je spočet.

S knjigo prekrijem

črne zore strelinih nog.

Islam je moja halja,

vendar me veže pod pazduho;

za Koran sem tepček,

čeprav –

stepska mladež se tej knjigi priklanja.



<1. strela:>

Deteta!

Toda ta točk, črt in vejic

skrivna vez,

skrivni glagol

iz tropičij,

kot da je petelin,

postavljen na mizo,

je zaprl pokorno oči,

ker se je belega kroga zbal,

in boji se uničiti kredni krog

s svojo topoumno glavo;

brezbožne vere ime.

Ne, pojdem skrivno sesat

dobrotno kravje vime.

Boj se razuma zasede.



2. strela:

Jaz hlad sem somračne srajce nočne

tistega, ki se mu um je omračil.



3. strela:

Jaz božanstvo sem gozdnega hrošča

v deželi, kjer je lubje zgolj borovo.

Tvoj dolgi jezik, detel,

je tu božanstvo surovo.

Toda pogosteje: mimoidoči, tako zapiši,

mi smo tuljava niti.

Ne, vrste oblačil bom pomnožila jaz

in se odela v brezbožje!



1. strela:

Noge imam jaz sezute.

Vidiš, da strela modri.



2. strela:

Ti si gola, me smo gole,

zaradi nas nebo plameni.



1. strela:

Beli zrak ni z burno čipko

zakril poljane rok.



2. strela:

Kaj je tu dobrega? vam škodi bridko

kot šivilji – pajek.



1. strela:

Vere ni, je vrv!

Nebo je v nas in nebo je tam.



2. strela:

Naj z morskim vozlom zvijača

priveže nas k visotam.

Na trgu med ulicami

smo se v košček neba zavili.

Zaradi zvezd smo pegaste, kozave in pisane

strele – sestre.



1. strela:

Jaz sem hrepeneči meč!



2. strela:

Jaz sem misleča peč!



3. strela:

Ne postavljamo se z mišjim pirom,

s sivim tisočem strani,

nese nas nad svetom širom

v zapovrstju bliskavic.

Hlad strogih ravnih ploskev,

nežne krivulje števil,

da bi brez oblastnih pretresov

sami sebe upravljali živi.



1. strela:

Odenem se v malinov oblak –

visi nad pašniki kot znak.



2. strela:

Jaz pa utešim sinov tulež –

oblast nad solzami posedujem.



1. strela:

In jaz oblekla bom človeka,

njega dela, sanje, spopade

v to, kar bil je pomladi te,

kar je bil prvi dan spomladi.

S širokim bičem bom treščila

med konjsko čredo in pastirje!

Skozi borovo stoletje

bo zazvenela struna neurja!



<3. strela:>

Neugnana sem, strela sem. Šaljivka.



2. strela:

Starec sem, siv kot postovka.96

Sestre, sestre – gole smo,

ljudi odstranimo in odplujmo.

Modra je, večna, gromovna ujma!

Enake smo, podobne druga drugi.

Koga si odenem, čigavo usodo?

Sodnike z zakoni v rokah,

obsojenega mladeniča,

lepo žanjico

z drzno pesmijo,

z utrujenim srpom na plečih

ali s kladivom, ki je razbilo

sive oči v bogkovem kotu Devici,

ali tiste, ki so močno ljubili,

ali smeh las na mečih?

Ali tepca, ki šepeče bu-bu?

Kje sem bolj nebeška? Bolj čudežna kje?

Obrit je ves podbradek na golo,

tako kot na glavi kotliček.



1. strela:

Odenem se v orača.



2. strela:

Odenem se v vrača

z ukrivljeno palico.



3. strela:

Jaz pa v rusalko.





II. pendentiv


STRASTNI TRG97




Mlad menih v celici bere pesmi.



Bojevnik:

Še en udarec in nogo,

roke z razmahom izurim,

k stebru

pribijem

človeškemu bogu.

Stoj, stoj, zdaj, zdaj!

Zakaj kot ptica trepečeš,

ko ji deček,

preden lepo glavo obrne,

na teme diha

in mrši ji perje?

On sliši? Ne, ne sliši!

Poslušaj, bog, ne razvajaj!

Nisi pri znancih, tu je tnalo.

Mar jočeš? Poslušaj, dober si, mali,

solze pa so vraževerje.

Tako je. Solze so predsodek.

Spominčicam so podobne.

In tudi rdečih solz nisem še nikdar videl.

Ne verjamem jim, mrki sin dela sem,

zakaj trpeč za nas vztrajaš?

Spet trkajo tam?

Naj pripovedujejo basni vnučkam,

da ti si svet, jaz ne verjamem.

Za vse z lastno kožo plačam.

Po njej so se prej podili biči,

ti pa praviš: sin Božji,

nič ni hujšega na svetu.

Kako dihajo prsi! Kako se dvigajo rebra.

Poslušaj, imam družino, otroke,

sam pa nisem zloben, temveč dober.

Rad opazujem zvezdne vzhode.

Kako nenavadno je, da imajo bogovi

tudi telesa, roke, noge …

Hej, straža, podajte žebelj! –

zajeten, črn, z okroglo glavico …

Vsaj krvi sem ne kapljaj.

Zakaj stokaš: »O, Bog pomagaj!«

Odkrito ti povem, da ne bo pomagal.

Tu se boš mučil ves dan in noč.

Jaz star sem človek, izkušen,

in poznam zadevo vso:

prevzel sem jo od očeta.

(Saj od očetov uči se smrtni rod.)

Nato pa bom odvedel mrtveca

in s slamo mu ovil telo.

Bil je sključen in ukrivljen,

obraz pa kozav … Tako.

Zakaj je živel? Zakaj si živ?

Spet kličeš Gospoda!

Bilo je v slavčji gošči:

in ptičji žvižg, in vnema, in ščebet,

toda nad surovo strmino,

nad smrti predano dolino,

steber stoji visok in nezlomljen,

in iz večerne teme

videti je prav tak – kot bi bil ti.

Nad njim pa, kakor v zrcalu dekle,

tisti vran, ki se otrokom sanja,

v mrtve trepalnice zre

in armada mravelj ga priganja!

Žeblji pa so solidni!

In žene gredo po gorski stezi.

Zvenele so čaše.

K pojilu

letijo golobčki.

O, žene! Te, ki so uslišale

njegove besede o Bogu in dobrem

in so mu tiho poljubljale roke,

vso noč do zarje

lovile so niti pogovorov,

zakaj le s krepko železno srajco,

oklepom iz pobožnih pogledov,

ljubimca pozne sprostitve

niste skrili pred žeblji in kladivi?

Vas se je že prebudila.

Njeno snežno čelo,

ljubo mirnim devam,

odeto je v vlago pogledov,

predano bo zemlji,

od črvov snedeno.



Ulica:

Ej, ej! Hi-ha-ho!



Glasovi:

Ušesa! Ušesa! Komu so potrebna ušesa!

Košara ušes! Košara odrezanih ušes! Odsekana ušesa.

Ljubezni! Ljubezni! Košara ljubezni.

Kdo potrebuje ljubezen?



(Prodajalke)

Napis: »Kdor ne dela – naj ne je!«

Sestre strele sem in tja frčijo.



Ljudje:

Z ulice panji

nabojev kot čebele.

Majejo se stoli.

Bledijo veseli.

Po dolgih ulicah, kot polet naboja,

spet mitraljez

kosí, izstreljuje

naboje listnati venec.

Pritiska

pastirje denarja.





III. pendentiv


SMRT KONJA


<I>

»Verjamem,« so peli topovi in ploščadi.

Izvošček klesti konja,

krsta leži prek vprežnega droga.

Podoba upora

je bila ljudstvu predana na kamenih tablah.

Gospod cestnih tlakov

oprezuje s trgov,

naslikan s svežo krvjo,

z velikimi očmi Rubljova98 pogleduje.

Oblečen je v krpe poraženih vojska,

v vencu prodnikov,

v črnem trnu svežih grobov

je podoba novega Boga

podana z dlanmi enega celega dneva,

visi nad prestolnico.

– Mati! Je to poslednja sodba, mati?

– Spi, otroče, spi! Aja, tutaja.

V klet modre oči! Pod svinčene biče, sreča!

Z metlo strelov

in s pokopališčem denarja

je ulice pometal

hišnik okrutni.

Divji duhovnik

s svinčenimi kodri

je sedel na svinčeno preprogo, da bi letel do jutra.

Veter strelov

piha in zavija v uho prestrašenih nočnih trgov,

oblak golobov

je prestrašeno planil v nebo.

Smo mi posekali topol,

ki je padel, z listjem šumeč,

in je z vejicami smrti mnogim zakril obraze?

Železnega žvenketa kriki polnočni.

In krakanje zvezd nad mrtvašnico streh

slišim v tej noči.

Množica zvezd, množica ptic.

Veter je pihal v dol

lakote del.

<II>

Ču! So nenadoma zašumeli oblaki s šumom in žvižgom,

natančno klokoče dihanje umrlega, hripavo in grobo.

To so duše umrlih letele

zdaj, to noč proč, nad prestolnico.

Kot jata škrjancev

vse više in više

so letele duše umrlih

stran od zemlje.

Izvilo se je natančno dihanje trupla, s hlipanjem in žvižganjem,

to so letele duše umrlih,

ko so stoletjem danes odvrgle:

pozdravljeni, mili volkovi!

Veter, vsaj ti, mnogousti, zastokaj,

da spet se bo belogrivi Odrešenik99

z vsem telesom bìl ob oje.100

Odrešenik v vpregi,

v ojnici je Odrešenik ljudstva konj?

V črni je vpregi.

Na trg, raztrgan od levjih čeljusti vstaj,

smo nekoč odšli

z vejico svoje resnice, šibki kot otroci.

Vendar nam bo kljub vsemu uspelo, uspelo nam bo!

Težko se premika voz z novim belim konjskim Rešiteljem!

On je čas konjskega plemena.

Konjske vere so kot psi

legle na pragu,

radostile so Boga

s čistimi dušami kot otroci.

– Cic, počakajte!

Legli so prav kot psi

in so jih zbili z biči:

pridite pozneje!

Je v konjski opremi! V konjski opremi!

To ni zakonito?

Preverimo v svetih knjigah. Saj to je čudež!

Ljudje! Prerok ima štiri bele noge! Konjskega boga!

Zaganja se kot pena, bela griva, s konci zaganja se v kamne,

z drobci razsipa bele kodre.

Belo morje je manjše od njegove razlite grive.

Ožina med nogo in kopitom je krpa kože, niže

je nekaj mesa in drobec kosti, zvit, pritrjen,

kosti rdečijo, v mesu skrite.

Zaganja se, zaganja, prerok trgov.

Velik modrec je konjske vere,

z velikimi očmi je prasnil onemoglega mučenika.

Pajčevino šiva v zrak

in razkošno umira

kot pena vodnjaka.

Predrzen je bil, zdaj pa ima zlomljeno nogo.

Strašen je dan, ko je Odrešenik postal konj.

Skrb in nežnost!

Odrešenik je vprežen z očmi uročil,

Odrešenik je, vendar je poleg ljudi tudi v plenu jermenov.

Ovsa v velikem situ!

Rešite, rešite!

Da bi jaz verjel dobroti!

Da ne bi prinašal nočne posode.

Bela griva, bele kite, vrat in noge.

Živa violina okrutne igre.

Vznemirjajo se rebra kot vdihujoče morje,

rase bel trebuh, kot bi bil morje,

in pada stok. Gorje in gorje!

In naperjena so ušesa

Boga, ki trpi

med stolpnicami.

Vse bolj in bolj,

spet in spet

sončnica iz bolečine

cveti pod kopiti.

Je to mar slabo,

če je vsak korak – tnalo?

Pri Bogu me morda čaka nauk,

da je treba korakati

po bruncani stezi,

ko je vsak korak –

Razinova101 odsekana glava

v rabljevih rokah.

Vi, izvoščki belogrivih Odrešenikov, pred Moskvo

hitite, tecite po preplahih mostov!

Nad temi

iz teme.

Oklestite, prebičajte jutri bogove!

Prihajajočega nosim namesto zakonov.

Pohitite, da ne bi hiteli.

Mnogi! Ne, ne sežgite tovarne!

Odvrzite svobodo na pol poti.

Videti je, da tovarniška znamka ni okusna.

Kresovi iz puškinih kopit.

Še in še.

Ni treba, ni treba

še več gorja.

Fantje, pohitite, kdo še pomni o srčnosti!

Uhala, ohala, ahala.

Ahala, uhala, ohala.

Ohala, ahala, uhala.

Tu sta labod in veter, in morje, in klobki, in zjom – vse je snežno,

črna so samo kopita in oči otožnosti brezgrobne, zaradi nas in konj.

Kdo izmed ljudskih prerokov je imel štiri noge?102 Števila

niso prava,

resnica pa je vselej enaka. Na zemlji se je utelesil, da bi trpel.

Golobje. Veter. Modro vznemirjena vodna vršina.

Ču! Režanje slično Božji Materi … modro, nežno.

Spušča se noč, tema. Golobje … veter …

Kot glava na utrujeno roko pisatelja za pisalno mizo

se je nenadoma spustila zvezdna noč.

Bele rokavičke za boga! Steklo na velike oči. Moder je –

razumel bo.

Kopito obujte v rokavice, položite na zrklo steklo,

za v gumbnico prinesite modro cvetico!

Kaj narediti s četrto nogo? s kopitom? razbitem

na potnem kamenju?

Postaviti ga na mizo? kjer so cvetice? Med cvetice in steklene

vrče?

Poljubljati? Poljubljati? Z mahom poraslo, v črnih razpokah

je kopito!

Ej, ljubitelji srednjih števil!

Skupaj zložite dve človeški nogi

in štiri božja kopita.

Trinog bom, tudi konj bo na treh nogah.

Kaj naj počnem s tretjo nogo belogrivih in živih konj?

Le kaj mi bo, človeku, tretja noga? Čemu tri noge?

Za hodulje?

Mar kdo torej potrebuje trinoge konje?

Konjedernice v predmestju?

Morda Tatari?

Otroci! vlada ženskih oči! zvezdne noči!

Človeštvo tega še ni videlo! Poslušajte, poslušajte!

Vlada dvojno izboklega stekla. Pravica števil!

Samo na sosednjih zvezdah so taka.

Svež prevrat: dvojno vboklo lečno zrno požara!

Oblast dvojno izboklih stekel! Zamenjava svetovnih leč!103

Novost! Sramota! Novo resnico postavljajo naši zidarji na novih

osnovah,

preračunanih z novimi enačbami,

da bi svet, poseljen z ljudmi, poln oken in vrat,

in steklenih koč,

korakal složno z ukrivljenostjo starejše leče.

Novo! Steklena uprava stoletij!

Veliki čas žarka!

Steklena resnica!

Deva svobode opazuje Boga skozi povečevalno steklo!

Bog pod povečevalnim steklom! Sam Gospodar zvezd.

Daljnogledi so usmerjeni v Jaz,

da bi z neba na zemljo privedli človekov Jaz.

Veličastni prevrat na zemlji. Grozljiva zamenjava krivine oblasti.

S strešnim gromom in treskom je pozitivni žarek stekla zamenjal

negativno krivino. Ljudje so se podali na nove poti,

kot bi vse bilo prvi popek jutranje zarje.

Poseljeni žarki mest so izbrali novo oblast

požigalnih stekel svobode!

Steklo! Lečo, okroglo kot gumb.





IV. pendentiv


PRESELJEVANJE DUŠ


1.

Jaz, begunka, od kapele bežim,

zdaj z ulice Ostoženke.104



2.

Poletim k našim krojačem

za mero človeške usode,

v divjem polju popačim

celotno stoletje topolov.



<1.>

Mi – smo misleče peči,

naše dihanje je – dim,

a sam pečar je daleč,

za oblakom sivim.

Kdo je tam? tolsti, čudak in trgovček –

nadenem si ga kot kožušček.

Na nebu bode hladno,

odenem ga nadvse previdno.



<2.>

Rdečelični možak

je udobnejši kot veščak.



3.

Kakor modri netopir, leteča miš,

poletim nad strehami hiš.



4.

Odrešenika neskončnega

zapustim voščeno lice,

kot potna solza stečem,

stekam se na dvor,

nato kot koza skačem

čez sodobna drva

stvarnika budnih mor.



5.

Podoba sem, stranišče,

zavržem oblačila,

urno dekle sem, vešče,

med oblaki letim bosa in čila!



6.

Pravice prodajam za v raj,

odeta v srebrn brokat.

Če hočeš, umiraj –

v roki imam vrč ali somrak.



7.

Špranja sem rdečih usten.

A kljub temu nalivaj vodko,

sicer ti že pokažem rabuko.



8.

Jaz pa si oblak nadenem.

Kakor surovi zober

je nad zemljo raztegnjen.



9.

Jaz pa pridem z violino

otožno, je stari Čeh

z robcem obvezal škrlatinko

klavrnemu violinistu.



10.

Jaz pa se preoblečem v rablja:

surovost naravno poosebljam.



11.

Danes v umobolnici

sem predlagala zdravniku –

naj se uleže v vročo peč,

da bi mu lahko pojedla žile.

O, dobri dohtar, dohtar mili!



12.

Jaz pa se zamotim kot mislec,

nad pisalno mizo bom visel,

poslušal ljudi učitelja

skozi divjo vihro,

kjer bori in jelke

posmehljivo škripajo.



13.

Kot valovi se bom zaganjal

v strmino ila.

Dekle, zapoj:

kar je umrlo, je živo.



14.

Poletim h kramarju

in s seboj črno nebo pogasim.



15.

Jaz pa dva hlebca

odnesem Ljubici nebeški.



16.

Počasna usoda me obveže

kot osedlana krsta.

Bleščeče žive oči

polnočne carice,

ko krsta hohoče,

brusi si gnile zobe,

jaz verjamem: on prerokuje,

da se bodo zrušile nebeške trombe.



17.

Truplo sem položila v zaboj,

prelepa kakor voda.

V mojih bleščečih očeh

je podton, brezsramna svoboda.



18.

Jedla sem soma –

sladek je masten!



19.

Jaz pa izgubljam razum –

razsvetljen je moj um.



20.

Trgovca ali delavca

bom zdaj odela.

V globinah očetnega doma

imam na sebi vselej cunje,

moje grmovne obleke

<so kot razpotne slutnje>.



21.

<Narisala bom na telo

sivolasega zvonarja

strele črnega groma –

mrak in zarjo.>105



Neurje. Druga za drugo so sestre letele in se potapljale v mrak.



22.

Jaz bom kratkovidne hlače ljudi.



23.

Od snega so moji lasje bolj sivi.



24.

Nočni zmikavt bom,

v srajci imam nož.



25.

Jaz pa služabnica

cesarskih lož.



26.

V zelene tkanine

je ovito okno.

V preklinjanju in molitvi

sem eno! sem eno!



27.

Danes se šopiri

v meni neki duh,

druga dva pa se bojujeta

s pogledi starih sov.



28.

Jaz bom škornji.



29.

Pojdi otrok, pohiti!



30.

Sama ležim v mrtvašnici,

čakam na nož znanstvenika.

Jutri pa kot svetovljanska dama

prebrala bom pismo sojenega.



31.

Zakoniti gospodar

sem svojega trupla.

V mrtvašnici sem sam.

Glupo.



32.

Na tega, ki ga poznam,

bom kot črn kotel

sédel, zableščim se,

od sonca zagorim.



33.

Jaz bom modra knjiga.



34.

Ume prikliči in premikaj!



35.

Jaz pa se iz zvitka nitk

v lepo kačo prelevim,

da bom majhen dodatek

nočni kodravi šiviljici.



36.

O ulomljenih potencah prostora

le kdo je razmišljal v nočeh –

njega kot svoj okras

podajam očem.



37.

Jaz bom revež.



38.

Jaz pa stradež.



39.

Žena pisatelja.



40.

Oči Odrešitelja.



41.

Složni smo, enaki,

otroci resnice in valov!



42.

Beseda Bog sem, in takoj nato

kletvica za nekoga – »mrha!«

Ki kot lajajoči pes

ulovi mačko na strehi.

In, poleg tega, sem sanjarjenje.

Kdo bi rad?

Jaz vam verjamem.



43.

Jaz sem – »O, bog, o, bog!« vzklik iz ust svečenika.



44.

Poparek sem zeliščnega venčka.



45.

Mi smo strele,

ljudje pa sklede za strele,

različne tkanine,

oblačila, molite s telesi

večnega morja nebesa!



46.

Jaz verjamem v žabo.

Odprite vrata!



47.

Mrtva sem deva,

katere pena valov

s piščaljo napeva

odnaša skoz sen.106



48.

Sem človeška strela

na streli zemeljski,

in enakovrednost napolnim,

ki v prahu leži.



49.

Rada bi bila beseda:

»Jaz sem Gospod, tvoj Bog,«107

in v domu veselem

bi klicala s topotom nog,

in z ribiško mrežo

bi lovila oči verujočih,

ki tonejo v dimu beznic,

kjer vodki dimno iščemo mero.



50.

Izrek bom veselega postopača:

»Ne imej drugih bogov«,108

temveč svinjsko kračo.

Preroški nasvet

spoštljivih let!



51.

Lepe poti za življenje si iščem.

Preplah.

Potešim, potešim, potešim

telo novega boga.

Nebo, bodi kamen!

Daljava je zame visoka.



52.

Sončni madež bom –

pridelki bodo sanje.

S prošnjami klasa rži

nebeške krepim gredi.



53.

Zemljina prošnja sem:

<»Človek, večji bodi od mene, poslušaj!«>



54.

V zvezdnem nebu iščem šumenje

in sebe vzraščam kot misleče drevo.



55.

Ljudje, vsi ste enaki in vsi strele,

prav kakor ovnove črede.

Ja!



56.

Vejice sem lomila,

kjer je plaval plovec.

Nato sem zadremala

s čredo ovc.



57.

Pod slapom ob deblu

me lovec vleče na vrvici.

Kaj naj storim?

Uboga jaz, gorje mi!

Temni se mi pred očmi.



58.

Poljubi ga, le daj, hitreje

nad državo piškurjev,

o, draga!



59.

Rog bom uboštva

nad kopico kruha.



60.

Jaz pa si kot kožušček nadenem vasico

in povabim v goste sosedo s šiviljico.



61.

Knjiga sem presahlih morij.



62.

Jaz bom nožek.



63.

Jaz pa metuljčki na poljih.



64.

Jaz pa družina sandalov.



65.

Jaz pa sem kot učbenik za otroke

prav zdaj letela po nebu.



66.

Kot tovor na mrežah sem na ribičevih rokah

ležala.



67.

Edinka bom.



68.

Jaz pa vojak.



69.

Nebu vržem

hladno besedo: »Pes!«

In kite si grizem.

Moj lik je bos.



70.

<Koga odenem? usodo čigavo?

Sodnika z zakonom v rokah

ali tepca, ki šepeče bu-bu?>



71.

<Kje sem bolj nebeška? Bolj čudežna kje?>

Zaljubljenega sem pesem.



72.

Slečena sem do golega –

nadenem si srebrno čelo učenega mrtvaka.



73.

Jaz sem košček masti

v mišelovki med knjigami.



74.

»Odrečemo se staremu svetu«109 –

jaz sem krik, ki se je razlegel po polju.



75.

Kdor bo premišljal

s svojim belim zaskrbljenim čelom do zore,

njega naučim

biti plamen – »gori«!



76.

Z žličko trkam ob skodelo,

ko sedem za večerni samovar,

odenem se v zemsko oblo,

odidem v nebostan.



77.

Jaz pa sem nočni čuvaj.



78.

Jaz pa tolpa, v kateri je sto en tolovaj.



79.

Jaz poletim za pridelkom

na sončne madeže.

Mi mladimo in svežimo,

nato bomo snedli besedo.



80.

Igri sinov zemlje vstajo predaj!

Ljudje, nosimo vas kot svojo obleko.



81.

Jaz bom kodrasta nitka jetike.



82.

Jaz pa obraz vaške dekline.



83.

Jaz sem mesto žuželk

na ubožnem pevcu.



84.

Kužni leži na slami,

zaradi nesreče očeta.



85.

Kužna paličica.110



86.

Jaz pa rusalčica.



87.

Jaz pa kotel s strupom.

Letim k nasladam!

Starka bo kapljala po kapljah

in s čelom bìla prag za pragom.



88.

Jaz pa bom bolezen, katere zavezniki

so podgane, muhe in svizci.



89.

Jata kobilic.



90.

Sodček vodke.



91.

Lokvanj ob barki.



92.

Jaz sem trzavica kužnih

po smrti.



93.

Jaz sem krohotalka. Ljudje pa – vražiči!



94.

Jaz sem sandalček, <igram se s postopki>.



95.

Jaz sem ženska z nakupi.



96.

Jaz sem krvavi nož,

za palec je zgrešil srce!



97.

Jaz sem vaza modrih rož,

toda pozabil sem ime!



Neurje. Druga za drugo so sestre letele in se potapljale v mrak.





<Zbor.> Sestre! Sestre! Vse smo gole!

Vse smo složne! Vse enake!

Ponesimo se v reke, vse smo si podobne

kot kaplje!

Veličastnega smo me, deklice, gospodarice.

Vse temnooke se bomo okopale.

Zložimo obleke, nato jo bomo pomešale,

vse spremenimo – vse smo enake,

nato pa odenemo rusalke valov.

In kdor je bil v vodi nem, bo ostal korald brez.111

Mi smo enakovrednost svetov, edini imenovalec.

Mi smo vendar enotnost ljudi in stvari.

Mi učimo prepoznavati obrazne poteze

v košari zelenjave,

povsod smo enakost – svetovno kolo!

Božje oko.

<Smeh.> Izvolite – misleci!

Pljunek je to – prestolnica svetov,

jaz pa – veseli koren negativnih enot.112





Misli in zapiski113


(Iz zvezkov in beležnic 1921–1922)



<1921>

*

Živimo v stoletju aritmetike ljudstev. Moramo ustvariti algebro ljudstev.

*

Čas je kot drevo. Novi nauk o času.

*

Za Veraslava je čas zbornik zakonitosti.

*

Podati oris življenja človeštva na zemeljski obli ne z besednimi barvami, temveč s strogim dletcem enačb – to je moja naloga.

*

Treba se je odpovedati pojmom, kot so preteklost, sedanjost, prihodnost, ker so škodljivi za jasnost misli, in vzeti sedanji trenutek kot začetno točko štetja, preteklost kot negativni red, prihodnost pa kot red pozitivnih števil. Tedaj bo vzniknilo vprašanje, kako povezati red časovnih števil z redom prostorskih števil.

Zato ne smemo govoriti, da obstajata vzrok in posledica; prihodnost ne učinkuje nič manj na preteklost, kot se dogaja v obratni smeri. Treba je povedati: obstajajo vezi med tem in drugim, med vsemi pari časovnih točk, prav taka kot med stranicami trikotnika.

*

In zvezde so števila, in usode so števila, in smrti so števila, in nravi so števila.

Račun boga, razsežnost boga.

»Mi smo božje merilo,« je zapisano na znamenju.

*

Praznik krščanstva.

Preučevati čas pomeni preselitev v možgane bogov.

*

Podoba Kristusa na lokomotivi človeštva. Njegova velikanska senca na stoletjih.

*

Postati Antikrist zaradi dolgčasa.

*

Jeleni merijo silo svoje ljubezni do košute s spopadi. Slepec izve za jamo, ko pade vanjo. Lahko jo premeri z nižjimi predeli svojega duha – torej s številom polomljenih kosti. Videči jo zagleda s parom svojih oči – z višjimi predeli. V prostoru ne vidimo z zatiljem, v času pa – s čelom. Par oči, ki je s to zakonitostjo prilepljen na čelo človeškega duha v času (to smo obljubili v Trobenti Marsovcev114), omogoča prehod od grobe razsežnosti z vojno ponovljivih premikov na poti človeštva (padci v slepčevo jamo) k razsežnostim te ceste, teh premikov s predvidevanjem (daljnogledi predvidevanja), z višjimi ravnmi duha – s čisto zakonitostjo časa.

Mar ni vseeno, ali se podrejamo usodi skozi vojno ali brez vojne, samo da je mogoče brati prihodnost?

*

Sprašujemo: kaj je boljše – svetovni jezik ali svetovni pokol?

*

Prihodnost zapušča lenobo.

*

Prostor je premikanje po obeh smereh dejanja seštevanja.

Čas je premikanje v obe smeri dejanja potenciranja vrednosti.

*

Mi opazujemo, kako se dvigujejo in spuščajo valovi držav.

Te valove upravljata parno in neparno.

Jaz poučujem, kako postati prebivalec teh valov.

*

Oblast, zakoni, država so zaprto načelo, zaprto telo v prostoru. Zaznavamo jih kot kepe, kot nekatere gore živali prostora s celim pozitivnim telesom. Vendar so za spojitev potrebne tri točke.

Svoboda je odsotnost zaprtih teles na poti. Svobodo zaznavamo kot praznino, kot odsotnost preprek, kot negativno vrednost premikanja. Kakšen prostor, kakšno polje za udejanjenje svobodnega dela! Toda tako premikanje brez omejujoče meje, je treba opredeliti z dvema točkama. Popolno opredeljujeta mesto premice v prostoru.

Pot svobode, življenja, rasti se dogaja skozi potence dvojk.

Pot oblasti, smrti, boja, »zaprtega prostora« pa skozi potence trojk.

Kakšen prostor! Tako bodo govorili o svobodi. Toda ta prostor ima dve razsežnosti.

O državi bodo rekli: kepa, orjaška. To pa je prostor treh razsežnosti.

Oblast kot zaprto ploskev omogočajo tri točke.

Dva brata, Harmodij in Aristogeiton, sta osvobajala.

Trije Cezarji so vladali.

*

Poteptal sem basmo115 Marxa.

Bogdihan116 Marx je strmoglavljen, v prah.

Izvolite moje enačbe, ki so po svoji lepoti enake Mlečni cesti.117

*

Mornarji! Z menoj ste delili kašo, jaz pa bi rad z vami delil svoje misli.

*

Premikajoč se v smeri poprek čez čas zlahka uzremo gore prihodnosti. To je premikanje, ki ga tako dobro pozna um preroka, obstaja zgradba v višino, ki je v razmerju s širino časa, to je stvaritev dodatne veličine.

*

Naročiti Tatlinu, naj zgradi kapelo za rokopise – zaklonišče za stvari bo-človeštva: železno lobanjo, skupno železno čelo, ki hrani naše stvaritve in misli. Da bi jih miši časa ne zgrizle.

*

Moč besede (če najdemo veličino) je podobna učinku eksplozije skladišča s smodnikom pod veliko prestolnico (recimo Londona). Detonacija ni odvisna od sile, temveč od mere (natančnosti).

Korak pešaka zruši most, po katerem hodi. Šibka in nerazumljiva beseda lahko zruši svet.

O, dvoboj usode in človeka!

Džudžicu z državo.

*

1. Številbeseda.

2. Zaumni jezik.

3. Zvokopis.

4. Besedotvorje.

5. Razčlemba besed.

6. Tujke.

7. Dalj.118

8. Ostre besede.

9. Nežna, prijazna govorica.

10. Nepopolno zvočno ujemanje.

11. Popolno zvočno ujemanje.

12. Zvite besede.

13. Palindromi.

14. Ljudske besede.

15. Skupne slovanske besede.

16. Zvezdni jezik.

17. Kroženje besed.

18. Burni jezik.

19. Nesmiselne besede.

20. Skrivne besede.

*

5 kletvic je lahko nežnost!

10. čudo vsakdanjika.

Strup zdravi in ubija.

Tok z nizko in zelo visoko napetostjo človeka ne poškoduje.

Zvok in svetloba sta neslišna in nevidna na tej in drugi strani zvočnega in svetlobnega madeža. Premočan zvok je enako neslišen kot prešibek.

Stvaritev, napisana samo z novo besedo, se ne dotakne zavesti ...

*

Pesmi živijo po zakonu Darwina.

Zakon Darwina ne velja samo za živali, temveč tudi za pesmi. Najmočnejše pesmi živijo stoletja, šibke pa odmrejo.

*

Zangezi se pelje skozi mesto na morje.

V mestu Konj, na morju, bere pridigo o 3n.

Prebirajo mu Stepana Razina,119 vendar posluša do konca in se odpravi. Veslači v temi berejo dalje.

Otroci v zavetišču se igrajo rusalke ob vodnjaku, postavljenem poleg kraja, kjer je pridigal on.

Sedeč na konju v času potovanja na morje pripoveduje o sanjah z naslovom Vdor vesoljstva.

Po njegovem odhodu s skale se tam zbira Zveza Mladine v belih kratkih kožuščkih in igra dramatično pesnitev Smrt bodočnosti; nato prideta Žalost in Smeh, spopadeta se in naredita samomor.

*

Smisel znanosti se skriva v preučevanju narave 317, 19 in 48. 19=27–8=33–23

*

365, 29, 317, 7, 48, 11, 19. Ta števila so pravljični pleter.



<1922>

*

Besede so posebej močne, ko imajo dva pomena, ko so žive oči za skrivnost in skozi sljudo običajnega smisla preseva drugotni pomen.

*

Videče oči sem metal po okolici v Harkovu, Bakuju in Moskvi. Le kdo si ni z njimi ovijal nog namesto z obučami?

*

Kdo je požigal te svetove?

Kje je vžigalica?

To je globoko prazno vprašanje, aršin topoumnosti tistega, ki ga je postavil.

Kajti vse je pogojno, in če je za nas vesolje večje od atoma, potem za drugo misleče bitje, ki poseduje železno moč živečega poleg nas, dobi vesolje obseg atoma, atom pa obseg – vesolja.

*

Sreča človeka je ponovljeni zvok okrog svetovnega.

*

Meni hroščev let več pove o času kot debela znanstvenikova knjiga.

*

Če pri vprašanju »da ali ne« Aristotelov um ni znal potegniti črte med področji enakosti in neenakosti in se je zaustavil, mi nimamo takih dvomov.

Mi jasno vidimo, kako imata »da« in »ne«, ki sta kvantitativno enakovredna, isto številsko veličino, vendar ju deli razlika kota s 180°.

»Ne« je naredil obrat za 180°, dva prava kota. To pomeni, da sta »da in ne« običajen bron, zlitina iz kep enakosti in kep neenakosti.

Po seštevku števil sta si enaka, po seštevku kotov pa si nista enaka.

*

Umetnost ima običajno želje po znanosti vladanja …

Jaz hočem zavzeti stvar prej, preden jo zavzamem. Umetnost se mora ravnati po znanosti in tehniki, obrti z veliko začetnico. Mar ni še tisočletja pred letalstvom obstajala pravljična preproga – letalo?

Dedalovi Grki po dveh tisočletjih?

Kapitan Nemo je v romanu Julesa Verna plul pod morjem pol stoletja pred srditim spopadom Nemcev pri Ferskih otokih.

Časovni stroj je odkril Wells.

Umetnik mora torej kot služabnik stati poleg znanosti, vsakdanjih opravil, pomembnih dogodkov? In kje naj najde mesto za predvidevanje, za prerokbe, za predvoljo?120

In presenetljiva je ta strast, da se vse razpostavlja kot pri stražniku med odhajanjem sani z imenitne zabave ...

*

Proučil sem sledeče.

Živali.

Abeceda.

Števila.

Družina.

Burljuki.

Ljudje.

Knjige.

Letni časi.

Noči v Astrahanu.

Noči v Perziji.





*

Založniki, ki bi me radi ogoljufali, ker se zanašajo na mojo neumnost in pri tem ne opazijo mojih šepetajočih, molčeče smehljajočih se ust … Za božjo voljo – izvolite! kolikor vam drago – pravice, da ogoljufate za aršin? za seženj? bom dolgo ogoljufan?

Z brezbarvnimi bankovci Začasne vlade zaznamujem pravico, da me ogoljufajo, preigravam temno skalo, na kateri ste vi travni las. Kako zanimivo je legel moj trup na devetino skale somraka.

Založniki, ki so s prijateljskim videzom prihajali k meni v bolnišnico, da bi me opustošili, mi pobrali rokopise, založniki, ki čakajo na mojo smrt, da bi privzdignili volčje zavijanje nad pesnikovo krsto, založniki, ki ste prenekaterikrat pustili pesmim, da so se valjale naokrog – bodite prekleti!

*

Svetovna revolucija zahteva svetovno zavest.

*

Ko bomo Mi sčasoma postali Bog, bodo vsi tokovi rečnih misli tekli z višin enotne misli. Toda mi nismo bogovi, zato bomo tekli kot reke v morje skupne prihodnosti. Od tod, kjer se razprostira izkušnja vsakogar, bomo tekli zdaj z Volgo, zdaj s Terkom, zdaj z Jaikom v obče morje skupne prihodnosti.

Izogibali se bomo srednjeveških sporov o številu dlak v Božji bradi.

*

Pri mišljenju sta lahko dve <predpostavki>: skrivna predpostavka enotnosti in skrivna predpostavka neenotnosti. Skrivna predpostavka enotnosti dopušča samo števila kot razmerja Enosti.

*

Ko se sopostavljata Število in Smrt, je vtis, da sta se srečala dva stara nasprotnika na izredno ozki stezici, kjer ni prostora za dvojico, za dva sovražnika, ki sta se naposled le našla.

*

Pastir misli Hlebnikov.





TROBENTA MARSOVCEV.


Ljudje!


Možgani ljudi vse do danes skačejo po treh nogah (tri osi prostora)! Temu psičku prilepimo četrto121 nogo in tako kot orači obdelujemo človeške možgane, torej prav – OS ČASA.

Hromi psiček! Ne boš nam več trpinčil ušes s svojim obupnim laježem.

Ljudje preteklosti niso najpametnejši, ko domnevajo, da je mogoče pendentive države graditi za osi prostora. Mi, ki smo odeti samo v plašče zmage, smo pristopili h gradnji mlade zveze s pendentivom ob osi časa in vnaprej opozarjamo, da je naš obseg večji od Keopsa,122 naloga pa zahteva hrabrost, veličastna je in surova.

Mi, surovi tesarji, znova mečemo sebe in svoja imena v klokotajoče kotle čudovitih nalog.

Zaupamo si in z negodovanjem zavračamo sprijen šepet ljudi preteklosti, ki sanjajo, da bi nas kljunili v peto. Saj smo mi bosi. (Napaka v soglasniku.)123 Vendar smo mi čudoviti V NEUKLONLJIVEM IZDAJSTVU DO SVOJE PRETEKLOSTI, ko je komaj vstopila v pravo starost za zmage, in v neuklonljivem besnem zanosu kladiva, ki naslednje v vrsti udriha po zemeljski obli, ta pa že drgeta od našega topota.

Črna jadra časa, šumite!



VIKTOR124 HLEBNIKOV, MARIJA SINJAKOVA, BOŽIDAR,125

GRIGORIJ PETNIKOV, NIKOLAJ ASEJEV.

»NAJ SE MLEČNA CESTA RAZKOLJE NA MLEČNO CESTO IZUMITELJEV IN MLEČNO CESTO PRIDOBITNIKOV.«126

– TU SO BESEDE NOVEGA SVETEGA SRDA. –

Naša vprašanja v prazen prostor, kjer še ni bilo človeka – oblastno jih bomo vžigali v čelo Mlečne ceste in na okroglega boga trgovcev – vprašanja o tem, kako osvoboditi krilati gonilnik od debele gosenice tovornega vlaka starejših po letih. NAJ SE RODOVI LOČIJO IN ŽIVIJO VSAK ZASE! Odtrgali smo pečate127 na vlaku, ki ga pomika naša lokomotiva drznosti – tam ni ničesar drugega razen grobov mladeničev.128

Sedem nas je.129 Hočemo meč iz čistega železa mladeničev.

Oni, ki so utonili v zakone družin in zakone trga, oni, ki poznajo samo besedo »jemo«, ne morejo razumeti nas, ki ne mislimo ne o tem, ne o drugem, ne o tretjem.

Pravica svetovnih zvez po starosti. Ločitev starostnih skupin, pravica do samostojnega bivanja in delovanja. Pravica do vsega, še posebej do Mlečne ceste. Hrup rodov, proč! Naj zavladajo zvon presekanega časa, bele in črne deščice130 in čopič usode. Naj se tisti, ki so bliže smrti kot življenju, predajo! Pod pritiskom nas divjakov bodo padli na lopatice v boju s časom. Mi pa smo mi in med raziskovanjem prsti celine časa smo odkrili, da je ta prst rodovitna. Vendar so nas krepke roke OD TAM zgrabile in nas ovirajo, da bi izvršili čudovito izdajstvo prostora. Mar je bilo še kaj bolj pijanega od te izdaje? Vi! S čim drugim naj odgovorimo na nevarnost, da se rodiš moški, kot Z UGRABITVIJO ČASA? Vabimo vas v deželo, kjer drevesa govorijo, kjer so znanstvena združenja, podobna valovom, kjer so pomladne vojske ljubezni, KJER ČAS CVETI KOT ČREMSA in poganja kot bat na valju, kjer začlovek131 s tesarskim predpasnikom pili čase na deske in kot strugar rokuje s svojim jutri. (O, enačbe poljubov – vi! O žarek smrti, ki ga je ubil žarek smrti,132 postavljen na dno vala.) Tja gremo, mladeniči, in nenadoma nekdo mrtev, nekdo kostljiv grabi po nas in nas moti, da ne moremo izgubiti perja butastega danes. Ali je to v redu?

Država mladine,133 postavi krilate pendentive časa; pred teboj je druga ugrabitev plamena134 pridobitnikov. Pogumneje! Stran s kostljivimi rokami včerajšnjega dne, pred udarcem Balašova135 naj se porežejo grozljive zenice. To je novi udarec v oči grobega prostorskega ljudstva. Kaj je več: »pri« ali »iz«? Pridobitniki so se od nekdaj neslišno plazili za izumitelji, toda zdaj izumitelji odganjajo lajež pridobitnikov, ki se v tropih kradejo za samotnim izumiteljem.

Vsa industrija sodobne zemeljske oble je z vidika samih pridobitnikov »kraja« (jezik in nravi pridobitnikov) pri prvem izumitelju – Gaußu. On je oblikoval nauk o streli. Sam pa za časa življenja ni imel niti 150 rubljev na leto za svoje znanstveno delo. S spomeniki in hvalnimi razpravami se trudite blagosloviti radost popolne kraje in umiriti tuljenje svoje vesti, ki se sumljivo skriva v vašem izrastku, podobnem črvu. Svoj domnevni prapor – Puškina in Lermontova – ste nekoč pokončali kot pobesneli psi na robu mesta, na polju! Lobačevskega ste poslali med župnijske učitelje. Brata Montgolfière136 sta bila v umobolnici. In mi? Bojni odred izumiteljev?

TU SO VAŠI PODVIGI! Z NJIMI LAHKO NAPOLNITE DEBELE KNJIGE!

Zato se izumitelji s popolnim zavedanjem svoje posebne pasme, drugačnih nravi in s posebnim veleposlaništvom ločujejo od pridobitnikov v neodvisno državo ČASA (osvobojeno prostora) in med sebe in njih postavljajo železno protje. Bodočnost bo odločila, kdo se bo znašel v zverinjaku, izumitelji ali pridobitniki, in kdo bo z zobmi grizel grebljico.

V. HLEBNIKOV





Ukazi:


I. ZNAMENITI SODELAVCI BODOČNIŠKIH IZDAJ SE PRENESEJO IZ RAZREDA LJUDI V RAZRED MARSOVCEV.

Podpisal: KRALJ ČASA, VELIMIR PRVI.



II. S PRAVICO DO BESEDE, KOT GOSTA, V MARSOVSKO DUMO VABIMO:

WELLSA IN MARINETTIJA.



PREDMET OBRAVNAVE:

»ULLA, ULLA,« MARSOVCI!137

1) KAKO NAJ SE REŠIMO PREMOČI LJUDI PRETEKLOSTI, ki svojo senco še ohranjajo v prostorskem svetu, ne da bi se popackali z njihovim življenjem (milo besedotvorja), in jih prisilimo, da se utopijo v usodi sovražnih mokrišč, ki so si jo pridelali sami. Obsojeni smo na to, da svoje pravice do osvobojenosti od umazanih navad ljudi preteklih stoletij osvajamo z mero in časom.

2) Kako odrešiti hitro lokomotivo mlajših po letih od nezaželenega in drznega tovornega vlaka starejših?

Starejši! Zadržujete tek človeštva in motite klokotajočo lokomotivo mladosti, da bi zavzela goro na svoji poti. Odlomili smo pečate in se prepričali, da tovorimo nagrobnike za mlade.

Pod videzom tovora, pritrjenega k našim oholo svistečim sanjam, se po zajčje138 prevaža nesnaga donebesnih ljudi.

110 dan Kalpe139





Hlebnikov je nameraval oblikovati društvo s 317 člani – najboljšimi ljudmi z vsega sveta, ki bi upravljali idealno svetovno Državo časa. Svojo namero je izrazil v deklaraciji Trobenta Marsovcev. Znameniti in po stotih letih prav za našo sodobnost grozljivo aktualni protivojni manifest Velimirja Hlebnikova je bil izdan poleti leta 1916 v obliki plakata oziroma zloženke. Prav v Trobenti Marsovcev se prvič pojavi naziv tega klasika ruske avantgarde in poezije 20. stoletja – Kralj časa. V deklaraciji futuriste tu prenese iz razreda ljudi v razred Marsovcev, kar je sprožilo idejo za oblikovanje Predsedstva zemeljske oble, ki ga je Hlebnikov intenzivneje sestavljal spomladi leta 1917. Glej tudi pesnitvi iz prvega zvezka Izbranih pesmi in pesnitev 1917–1922 Velimirja Hlebnikova, ki problemsko in tematsko izhajata iz Trobente Marsovcev, in sicer Razglas predsednikov zemeljske oble in krajšo pesnitev Kamena baba.





Opombe


1 Pesem je napisana pod vtisom praznovanja ob zagonu industrijskih obratov. Prireditev so organizirali v Harkovu po odločitvi III. Kongresa delavskih združenj (april 1920) o izvedbi Tedna dela in zaščite. V pesem je Hlebnikov vpletel tematiko graditeljske pesmi ruske armade z naslovom Črni huzarji: Z orožjem bliskaje k soncu, / ob zvokih drznih trobentačev / z ulic dvigajoč oblake prahu, / polk huzarjev gre, brkačev. V izvirniku se glasi tako: Оружьем на солнце сверкая, / Под звуки лихих трубачей, / По улицам пыль поднимая, / Идет полк гусар-усачей. (Povzeto po opombah R. V. Duganova in E. R. Arenzona v 2. zvezku ZD. Če ni označeno, so opombe prevajalkine.)

2 Vojaki Rdeče armade v koničastih pokrivalih iz sukna, za katere naj bi po staroruskih vzorih predloge še pred revolucijo naslikal V. M. Vasnecov. Nekateri raziskovalci ne izključujejo možnosti zavestne besedotvorne podobnosti s »psoglavci«, ker je tako A. M. Remizov imenoval sodelavce zbornika Kletka za sodnike (Садок судей) in jih primerjal z opričniki Ivana Groznega, ki so za pasom nosili glave mrtvih psov, da bi bili videti še bolj strašljivi. (Prav tam.)

3 Graditeljske zamisli Hlebnikova, povezane z vseevropskimi futurološkimi tendencami, so se očitno navdihovale tudi ob seriji razglednic, naslovljeni Moskva v prihodnosti, ki jih je izdajala tovarna slaščic Ejnem. Glej prognostična besedila Mi smo tudi doma (1915), Skala iz prihodnosti (1921) ter pesmi Moskva prihodnosti (1921) in Hrbtenični hrbti (1922). (Prav tam.)

4 V izvirniku »gornica«, torej gornja (!) soba v bogatih ruskih kmečkih hišah (»izba«), namenjena izključno sprejemanju gostov in ročnim delom. Če je bila ogrevana, je bila peč po zahodnoevropskem vzoru obložena z izbrano keramiko ali je vanjo segal samo zadnji del znamenite »ruske peči«, ki je bil umetelno porisan. V celotni pesmi so arhitekturne aluzije bodočniškega nebotičnika (oziroma mesta, ki levitira v zraku) Hlebnikova usmerjene v nadgradnjo tega izvornega ljudskega stavbarstva, ki je nedvomno upoštevalo kozmične predstave kot sicer vsaka ljudska arhitektura. »Gornice« so namreč edine imele izdelana okna z oknicami, česar preostali (tudi bivalni) prostori niso imeli. Pravili so jim »krasna« okna (etimološko je pridevnik tudi v stari ruščini pomenil lep in ne rdeč).

5 Sintagmo lahko razvozlamo kot ’ulice, ki pripadajo eni sami nenavadni kladi’, ujemanje po slovničnem številu je nepričakovano in učinkuje kot napaka, če ne upoštevamo specifike totalnega upovedovalnega in s tem spoznavnega eksperimenta Hlebnikova. Glej prevajalsko pojasnilo o katahrezi kot osrednjem tropu tekstov ruske zgodovinske avantgarde na koncu zvezka.

6 Z naslovom Vede se pojavi v znamenitem Seznamu vseh del Hlebnikova poleti 1920. V temelju pesmi naj bi bila predelana podoba ruske apokrifne Golobje knjige, razumljene kot kozmološko besedilo, vendar je eksplicitno nikjer ne omenja. (Po 2. zv. ZD)

7 Črna (obstaja tudi bela različica te knjige Ved) Jadžurveda, Veda žrtvenih obrazcev.

8 Šlo je za lesene tablice, ovite s svilo. Najverjetneje so bile to svete knjige lamaistov, Kandžur, v katerih so zbrani Budovi nauki, in Dandžur, komentarji Kandžurja.

9 Posušeni iztrebki živine, ki jih v stepi in sploh v Aziji uporabljajo kot kurivo.

10 Stepan Timofejevič Razin (1630–1671), poznan tudi kot Stenjka Razin, je bil donski kozak, vodja vstaje v letih 1670–1671, največje v zgodovini Rusije pred Petrom Velikim. Pozneje je postal predloga za številne umetniške upodobitve, med drugim tudi v pesnitvi Hlebnikova Razin. Glej tudi zaumno razlago Razina v pesmi Ra – videč svoje oči v rjasti ...

11 Vjačeslav Konstantinovič von Pleve (1846–1904) je bil minister za notranje zadeve, načelnik odreda žandarmerije. Jegor Sergejevič Sozonov (1879– 1910) je bil član bojne organizacije partije socialistov revolucionarjev. Izvršil je atentat na Pleveja. V Harkovu je bil leta 1920 na sporedu film z naslovom Jegor Sazonov (Uboj von Pleveja), ki je očitno vplival na Hlebnikova.

12 Delniška družba, ki se je ukvarjala s preprodajo mineralnih goriv v Donbasu med leti 1904–1915. Povezavo med podobama »soncelova« in Prodpremoga (»Продуголь«) raziskovalci deloma pojasnjujejo s podobjem kratke pripovedi Leva N. Tolstoja z naslovom Sonce je toplota: »Vsakršno premikanje je posledica toplote; ali izhaja neposredno od sončne toplote ali toplote, s katero je sonce preskrbelo premog.« Večni naravni krog umiranja in rojstva s transformacijo snovi se pojavlja v prav tako neposrednih namigih v nekaterih drugih pesmih. (Po 2. zv. ZD.)

13 Pesem je nastala zaradi zanimanja Hlebnikova za teme in motive pesnikov Proletkulta, predvsem Alekseja Gasteva, o katerem je pisal v Harkovu (O sodobni poeziji, 1919): »To je kos delovnega požara, osvojenega v njegovem čistem bistvu, to ni ne ti in ne on, temveč trden jaz požara delavske svobode, to je tovarniška sirena, ki steguje roko iz plamenov, da bi snel venec z glave utrujenega Puškina – železni listi, staljeni v ognjeni reki.« (Prav tam.)

14 Poljsko ’gospa’.

15 Parafraza molitve pravoslavnega kanona velike sobote. (Po 2. zv. ZD.)

16 Mogoča je povezava z neznanim besedilom Rojstvo dela (Рождение труда), ki ga je Hlebnikov navedel v znamenitem Seznamu svojih del (1920). Motivi pretvarjanja rud in obdelave kovin, truda kovačev, glej tudi pesem Kovač Kave (1921) idr. Omeniti je treba tudi tragedijo simbolista Vjačeslava Ivanova z naslovom Prometej (1915), v kateri je junak upodobljen kot kovač: »Udarjaj po nakovalu! Preglasi Oceanide, moje kladivo!« Naj spomnimo tudi na antropološko interpretacijo kovinarjev in kovačev kot izvornih alkimistov pri Mirceu Eliadeju. Raziskovalci omenjajo, da je Kladivo morda povezano z načrti za nadpovest Prometej osvobojeni, ki so obširno opisani na številnih straneh rokopisnega zvezka druge polovice leta 1921 v znamenitem, z računovodsko terminologijo navdahnjenem »Großbuchu« Hlebnikova (glej tudi opombe v prvem zvezku Izbranih pesmi in pesnitev). (Prav tam.)

17 Morda namig na ruski pravljični lik Sneguročke, tradicionalne spremljevalke dedka Mraza.

18 Motiv po arhaičnih predstavah o porojevanju živega iz neživega, o stvarjenju človeškega rodu iz zemlje, vode in ognja. (Po 2. zb. ZD.)

19 Premaknjeno jedro sintagme (izpričano v vseh dostopnih redakcijah pesmi) je značilna za deavtomatizacijske prijeme Hlebnikova. Več o tem glej prevajalsko opombo na koncu.

20 Pogost in večpomenski motiv v ustvarjanju Hlebnikova, tu kot metonimija ustvarjanja, umetnosti, obrti, vsega, kar ustvari človek in kar ustvarja človeka. (Po 2. zv. ZD.)

21 Tradicionalni lovski krik pri ulovu plena.

22 Maljuta (’malček’) je bil vzdevek Skuratova - Belskega, načelnika opričniških odredov carja Ivana Groznega.

23 Voditelj, vodnik, veliki vodja ljudstva. Izraz je še staroruski, vendar ga je na novo motiviral Stalin, nato pa se je z ironičnim odtenkom presadil celo v jugoslovanski politični žargon.

24 Prim. Boticellijevo Rojstvo Venere, posredno sam planet Venera; medbesedilni namig na starogrški mit o Afroditinem rojstvu iz Uranove krvi, ki je stekla v morje, ko ga je skopil Kronos. (Po 2. zv. ZD.)

25 Nebeški bog Uran, upodobljen kot bik. (Prav tam.)

26 Glagolska novotvorba, ki namiguje na pridobivanje moškega potomstva, vendar se hkrati zvočno spogleduje s sinjino.

27 Mišljeno je zimzeleno drevo, klek.

28 V ruskih ljudskih rekih mesec maj.

29 Pesem je bila sprva del dramatične pesnitve Gozdna otožnost (1919), nato pa je zapisana kot samostojen pesniški tekst z naslovom Števila. (Po 2. zv. ZD.)

30 Enak verz beremo v znamenitih Tablah usode (1922). »Čas sestavljajo kvadratne in kubične potence, ki imajo parne in neparne različice. In ko sem se spomnil staroslovanskega verovanja v moč parnosti in neparnosti, sem se odločil, da je modrost drevo, ki rase iz semena vraževerja med narekovaji.« (Prav tam.)

31 Neujemanje slovničnega števila sintagem je eden izmed značilnih prijemov poetike Hlebnikova.

32 Ruski gozdni duh (»Леший«) se po starem verovanju po velikosti prilagaja naravnemu okolju, v gozdu je velik kot drevesa, na travniku pa kot travne bilke.

33 Furmanski ukaz konjem ’ustavi’.

34 Pesem je posvečena mladostni zamisli Hlebnikova o oblikovanju slovanskega koledarja, za kar je dobil navdih v znamenitem delu ruskega folklorista in zbiralca ljudskega gradiva A. N. Afanasjeva (Poetični pogledi Slovanov na naravo). (Po 2. zv. ZD.)

35 V ruskih ljudskih rekih mesec junij, ko so shrambe v pričakovanju nove žetve prazne, prav slednjo so pozdravljali z vzklikom Au! (Prav tam.)

36 Variantno staro slovensko ime za junij. Za to in preostale opombe o poimenovanjih mesecev glej Jože Stabej: ’Slovenska imena mesecev: Ob petstoletnici prvega zapisa.’ V: Koledar Mohorjeve družbe za leto 1967. Str. 119– 129.

37 Žetnjak in senenec sta prav tako kot srpan stari slovenski imeni za mesec julij.

38 Za Hlebnikova značilen prijem premika jedra sintagme na slovnično nelogično in nemotivirano mesto.

39 V omembah Primoža Trubarja september.

40 Jesenska obredna igra na dan svetnika Semjona, ki je v Rusiji pospremil odhod poletja.

41 Sinonimna različica starega slovenskega imena za oktober, poleg bolj znanega kimavca. Od prvih zapisov je pri različnih piscih včasih pomenil tudi november.

42 Redko staro slovensko poimenovanje za november, etimologija v ruskem izvirniku (»свадебник«) je motivirana s poročnim obredom.

43 Številni motivi te pesmi, napisane jeseni leta 1921, so se prelili v pesnitev Modri okovi.

44 Poljsko in posledično za Hlebnikova izredno pomembno tudi ukrajinsko ’gospodje’. V vsem opusu uporablja izmenično poljsko in ukrajinsko različico.

45 Vera Mihailovna Sinjakova, zapis o sestrah Sinjakovih glej tudi v opombah prvega zvezka.

46 Smiselno jedro sintaktične enote je namenoma zabrisano.

47 V nadpovesti Zangezi je zvezdni zlog Ve opredeljen kot: »Ve pomeni kroženje ene točke okoli druge, krožno premikanje.« (Zangezi, VIII. površina.)

48 Indijski nacionalni junak (1630–1680), ki je po stoletju muslimanskega gospostva spodbudil vstajo proti velikim Mogulom in na ozemlju države Maharaštre in bližnjih ozemelj ustanovil deželo Maratha.

49 Pesem je Hlebnikov napisal pod vtisom praznovanja ob prvem maju v nekdanjem iranskem mestu Anzali (danes Bandar-e Anzali). Pesem je bila prvič objavljena leta 1921 v reviji Rdeči Iran, ki jo je izdajal organ t. i. Perzijske Rdeče armade. Nauruz je tradicionalni iranski praznik začetka novega leta po perzijskem koledarju, ki se začne na pomladno enakonočje in naznanja prihod pomladi. Perzijsko »nau« pomeni nov, »ruz« pa dan. Sicer tudi vsemuslimanski praznik začetka sončnega leta. Nekaj verzov je Hlebnikov uporabil tudi v Prazniku dela. (Delno po 2. zv. ZD.)

50 Glej opombo k pesmi Stara Rusija, zelena v mesecu Aju v tem zvezku. Tu je treba omeniti tudi turško etimologijo za »Aj«, po kateri naj bi pomenil luno oziroma mesec. Igra s pesniško etimologijo (v nekaterih potezah precej podobna ljudski etimologiji) in uporabo homonimov iz različnih jezikov (hkrati tudi igra s prehodi med označenci in označevalci) je značilna za poetiko Hlebnikova in pomeni predvsem spoznavni namig potenciala zvočnosti, ki so ga raziskovali vsi futuristi.

51 V turških jezikih tovariš, prijatelj.

52 Kozaški korobač.

53 Mišljeno je iransko brenkalo tar, balalajka na tem mestu pa je avtorska.

54 Nekdanje iransko mesto Anzali, danes Bandar-e Anzali, pomembno iransko pristanišče. Prvi del pesmi je Hlebnikov po vsej verjetnosti napisal v Anzaliju, na bregu Kaspijskega morja, kamor je pripotoval iz Bakuja v sredini aprila 1921, ker so ga priključili k četi tako imenovane Perzijske Rdeče armade; drugi del je napisal v drugem delu leta po vrnitvi na Kavkaz. Velika noč leta 1921 je bila 1. maja. (Po 2. zv. ZD)

55 Iz perzijščine, transliterirano po ruskem izvirniku, ’pomaranča’. (Prav tam.)

56 Iz perzijščine, ’grenka pomaranča’. (Prav tam.)

57 Otok v Kaspijskem morju, danes Boyuk Zira v Azerbajdžanu. (Prav tam.)

58 Vrsta tropinovca. (Prav tam.)

59 Iz pesmi Dmitrija Nikolajeviča Sadovnikova (1847–1883), ki je bil ruski pesnik, folklorist in etnograf. Eden izmed redkih poznanih ruskih pesnikov sedemdesetih let 19. stoletja. (Prav tam.)

60 Topničarka Volško-kaspijske flotilje. (Prav tam.)

61 V Rusiji je veljalo, da ptice iz nekaterih pokrajin pojejo lepše kot drugod in poznavalci so govorili celo o različnih šolah slavčjega petja. Najslavnejši in najdražji so bili slavci iz okolice Kurska.

62 Zlog zvezdnega jezika, ki tu označuje nepremičnost, vklenjenost. (Po 2. zv. ZD.)

63 Kraj v severni Perziji, kjer je v naselju Halhal junija 1921 Hlebnikov živel pri mestnem kanu kot učitelj njegove najmlajše hčere. (Prav tam.)

64 Pesem je bila prvič natisnjena v literarni prilogi revije Rdeči Iran leta 1921. Kave je junak iz iranske mitologije; glej pripoved o Zahhaku v Firduzijevem epu Šah Name. Po stari legendi, ki ni prišla v Avesto, vendar jo je zapisal Abulkasim Firduzi, je Kave spodbudil vstajo Irancev proti uzurpatorju Zahhaku. Kave, ki ga je bil Zahhak osramotil, je po zmagi dvignil svoj kovaški predpasnik kot bojni prapor. Ljudstvo ga je nato okrasilo z dragimi kamni. Kaveja opevajo čudovite pesmi, pri čemer je pomemben predvsem boj Irancev za svobodo. (Delno po 2. zv. ZD.)

65 Predelana tradicionalna monarhična oblika nagovarjanja ljudstva, pluralis majestatis (npr. Mi, Nikolaj II., imperator …, car …, knez … in tako dalje ...). Glej tudi obliko Mi v manifestu Trobenta Marsovcev in v opombah k njemu.

66 Hlebnikov je v pismu družini v Astrahan v času nastajanja pesmi zapisal: »Zagledal sem modre privide Perzijskih gor, rumeni tok Irana, na njegovih bregovih se kakor kopja zaspalega polka zibajo metlice šaša. Iz orožja sem streljal v smuče, ki so legli ikre ...« Najverjetneje tu govori o reki Sefid-Rud, ki se izliva v Kaspijsko morje na višini mesta Bandar-e-Anzali. (Po 2. zv. ZD.)

67 Naslov je pesmi dodal uredniški svet in se je ohranil vse do izdaje Zbranih del leta 2000. Vzgib za pesem je bil črnilnik v obliki velbloda, ki ga je imel v lasti R. P. Abih (1901–1940), sodelavec Politične sekcije Perzijske Rdeče armade, pozneje pa je postal tudi orientalist. (Po 2. zv. ZD.)

68 Namig na znamenito pesem iz leta 1912, v kateri gradi podobo, videno na stari indijski risbi slona, ki ga jaha božanstvo, osmi Višnujev avatar Krišna. Slona od repa pa vse do zadnjega dela rilca sestavljajo ženska telesa. Podobnost zgradbe in kozmičnih razsežnosti obeh pesmi je v beležnici opredelil že sam avtor, vendar jo je v javnost prinesla šele izdaja Zbranih del. Kot zanimivost naj navedemo, da jo je znameniti ruski semiotik Vjačeslav Ivanov v pravem ključu razvozlal veliko prej, ker je po naključju (brez dostopa do arhiva Hlebnikova) naletel na omenjeno indijsko upodobitev in jo v trenutku povezal z »indijsko« pesmijo, ki je po drugi strani tudi tesno povezana z nastankom kozmične pesnitve Vidrini otroci. (Delno po 2. zv. ZD.)

69 Glej poglavje nadpovesti Sestre strele v tem zvezku.

70 Zapletena podoba, ki razkriva etimološki pomen priimka Abih (glej prvo opombo k tej pesmi), ki v nemščini pomeni kragulja (Habicht), orli pa sodijo v družino kraguljev. Ha v zvezdnem jeziku zaznamuje »zaprto krivuljo, ki kakor pregrada loči eno točko od druge, ki se premika k njej (zaščitna črta).« Iz zapisa Umetniki sveta! 1919 – v slovarčku pesnitve Raztrganina na nebu je Ha opredeljen nekoliko drugače. Ruski priimek Abih, ki je izgubil izvorni začetni Ha, ga spet najde v odzadnjem branju: »hiba« v ukrajinščini pomeni razen (sodeč po spominih sodobnikov je bil to tudi vzdevek ali celo psevdonim lastnika črnilnika). Rženemu klasu v ukrajinščini pravijo »hlib«, kar je v ruščini »hleb« in je torej etimološko povezano s Hlebnikovom. Obči smisel podobe se lahko glasi: vračanje k temeljnim izvorom, k prajeziku, k izvorni enotnosti človeka, od ločenega jaza h kolektivnemu »Az« (prva črka stcsl. abecede in prva beseda prve božje zapovedi v pravoslavnih interpretacijah, še v 16. stoletju jo je kot ime črke poznala tudi slovenščina; glej tudi v nadpovesti Sestre strele, kjer v prevodu izraz ni ohranjen citatno). Tako načelo je sicer ena izmed značilnejših spoznavnih potez poetike Hlebnikova, s katero svojo poezijo prestavlja v red preroške poezije oziroma poezije razodetja. Podobno tudi v pesnitvi Izvori iz vezi (Азы из узы, 1920–1922). (Po 2. zv. ZD.)

71 Podobno je Hlebnikov opisal tudi starodavni obred poroke rek v svoji povesti Jesir (turško suženj, živo blago) iz leta 1918–1919. Leta 1921 pa je v beležnici zapisal: »Perzija je dežela, v kateri se zaveže skupen vozel Indije in Rusije.« (Prav tam.)

72 Stara predstava Hlebnikova o nasprotovanju otokov in celine, ki jo je opredelil v pismu pesniku Vjačeslavu Ivanovu leta 1912: »Celinski človek je više od morskih zalivov in zato vidi več. Zato je v rasti znanosti videti azijsko plast.« (Prav tam.)

73 Mazdak je vodil ljudsko gibanje Irana (na prehodu iz 5. v 6. stoletje n. š.), ki se je zavzemalo za socialno enakost. Pripoved o njem najdemo v Firduzijevem epu Šah Name. Raziskovalci pojasnjujejo, da ima enakozvočnost Mazdaka in Marxa tudi numerološko utemeljitev v duhu zakonitosti časa Hlebnikova. Med njima je minilo približno 219 dni (v Tablah usode, na primer, najdemo zapis o Mirzu Babu, ki naj bi bil enako star kot Marx in tudi enako zveni.) (Prav tam.)

74 Ustvarjalna geneza pesmi vsebuje vtise z dvotedenskega prebivanja v dagestanskih gorah s hribovci jeseni leta 1920. (Prav tam.)

75 Vzdevek, ki so ga dervišu Mohammedu ibn Abdullahu Hassanu nadeli Britanci. Somalski verski in nacionalni voditelj je bil vrsto let na čelu protikolonialističnega vstajnega gibanja v Britanski Somaliji (1899–1920) in ustanovitelj Derviške države. Tukajšnja podoba nadaljuje rusko literarno tradicijo upodabljanja fanatičnih bojevniških hribovcev v delih A. Bestuževa - Marlinskega, M. Lermontova, V. Nemiroviča - Dančenka. (Delno po 2. zv. ZD.)

76 Kratica za »Всероссийская чрезвычайная комиссия по борьбе с контрреволюцией и саботажем при Совете народных комиссаров РСФСР«, ki je delovala med letoma 1917–1922. Vserusko komisijo za boj proti kontrarevoluciji in sabotaži, organ sovjetske notranje varnosti v okviru sveta ljudskih komisarjev, je leta 1922 nasledila GPU.

77 Dagestanski nekvašeni ploščati kruh.

78 Kavkaška gorska vas.

79 V zlogu se prekrivajo trije pomeni. Prvi gotovo usmerja k staroegipčanskemu sončnemu božanstvu Raju, ki so ga upodabljali, kako pluje na ladji po nebeškem Nilu (glej povest Ka in ustvarjalno avtobiografijo v prvem prevodnem zvezku Svoje). Drugi smisel zvezdnega zloga Ra je antično poimenovanje reke Volge: Rha. V zvezdnem jeziku pa »preprosto ime« R pomeni »točko, ki skozi in skozi seka prečno stoječo površino«, iz česar izhaja pojem »ra-um«, kar je Hlebnikov v nadpovesti Zangezi (VIII. in IX. površina) razvozlal kot »tisti, ki ne pozna meja, pregrad, svetel, sijoč um«. (Po 2. zv. ZD.)

80 Ziri imajo dva pomena: oči in zvezde, kot pojasni sam Hlebnikov v eni izmed svojih razprav. (Prav tam.)

81 Zini pomenijo oči, zaradi česar Razin lahko preberemo kot »Volga zrenj« ali »Sonce zrenj«. Če seštejemo zvezdni pomen Z-ja in R-ja, dobimo »odsev žarka v zrcalu, kjer je kót padanja svetlobe enak kótu odseva (vid)«, zato lahko Ra-zin razumemo kot »spre-gledanje« oziroma »u-zrtje«, to pomeni kot proti-Razina in gre tu za zanikani avtoportret samega pesnika z gledišča teorije videzov (sloneče na metabiozi kot vrsti priskledništva med živalmi) Hlebnikova. (Delno po 2. zv. ZD.)

82 Najverjetneje novotvorba iz zvezdnega zloga Li in sinica, vendar je bila še v stari ruščini »lilica« ptica podhujka (Hlebnikov je štel jezik ptic za enako univerzalen kot esperanto), toda izraz se je do 20. stoletja ohranil samo kot priimek.

83 V monografiji z naslovom Bodočnik eden izmed najnatančnejših raziskovalcev pesniške zapuščine Hlebnikova Viktor P. Grigorjev v poglavju o zvezdnem jeziku interpretira prav elemente te pesmi na sledeč način: »Zvezdni jezik in tvorjenje neologizmov sta bila pripravna, da sta se zlila v analitičnih in sintetičnih procesih, vendar smo do zdaj našli samo en primer, ko sta se pokrila okazionalizem vielj, ki pomeni metuljevo krilo, z enotami zvezdnega jezika Elj in Ve (v isti pesmi tudi lielj), kar nam pogojno dovoljuje, da v tem primeru ne vidimo za Hlebnikova običajne tvorbe iz besede svirel’ nesistemske glagolske oblike, kot sta hotel’ ali zovel’ ipd., temveč poseben kompozit iz prostih imen naravnega jezika V + L. Povezovanje treh temeljnih semantičnih polj, iz katerih je nato jemal besede za opredeljevanje razmerja med fonemom in morfemom v abecedi uma, to pa so prostor, premikanje in matematični pojmi, v poznih poizkusih Hlebnikova na področju tako imenovanih relativnih okazionalnih leksemov (po Ronaldu Vroonu), torej okazionalih s koreni zaimkov, veznikov, predlogov in členkov, priča o tem, da je bil zvezdni jezik že pripravljen za vključevanje v svoje kolobarjenje tudi izvirnih pesnikovih novotvorb.« (В. П. Григорьев. Будетлянин. М.: Языки русской культуры, 2000. Str. 109–115.) Podoben primer »kompozita«, kot ga tu opisuje Grigorjev, je tudi Razin v prejšnji pesmi (glej opombe).

84 Novotvorba iz dela korena ptice pegama in zvezdnega hieroglifa Elj.

85 Primerjaj staroindijsko Himno žabam (Rigveda, VII, 103), v kateri so žabe upodobljene kot brahmani med molitvijo in izvajanjem obredov. (Po 2. zv. ZD.)

86 Koren zaumnega jezika, najverjetneje povezan z besedotvorno algebro v pesnitvi (oziroma lirični drami) in imenu Ladomir.

87 Dva konca govorice naj bi merila na »nežni jezik« in »grobi jezik« (koncepta je Hlebnikov razdelal v dveh pesmih s tema naslovoma), ki izražata nasprotujoči si načeli življenja. (Delno po 2. zv. ZD.)

88 Pesem je po vsej verjetnosti napisal jeseni leta 1917, ko so po ukazu VI. kongresa socialdemokratske partije začeli ustanavljati Zveze mladine kot posamezne partijske celice, kar je bilo za Hlebnikova pomembno naključje, kajti tudi sam je enako prej poimenoval umetniško skupino, kamor so bili vključeni pesniki Hileje. Zadnja različica je bila napisana leta 1921. Nagovor Zvezi mladine in podobni literarni motivi (kot so na primer ruski dečki) se v tistem času pojavljajo tudi pri drugih pesnikih. (Po 2. zv. ZD.)

89 Aluzija na vojno 1914–1917.

90 Parafraza znane Newtonove izjave, da je videl dlje od drugih, ker je stal na ramenih velikanov. (Po 2. zv. ZD.)

91 Sestre strele (Сестры-молнии) so ena izmed znamenitejših stvaritev Hlebnikova, ki je v različici, natisnjeni v izboru iz leta 1931, nekoliko okrnjena: gre za tridelno zgradbo. V našem prostoru jo poznamo predvsem po srbskem prevodu (Velimir Hlebnjikov: Obijanje Vaseljene. Prevod Zlata Kocić. Beograd: Rad, 1998). Različica, objavljena v Zbranih delih v šestih zvezkih, ki ji sledi tudi tukajšnji prevod, je v primerjavi s prvo objavo žanrsko opredeljena drugače, in sicer gre enako kot pri Zangeziju in Tablah usode za nadpovest (avtorska žanrska nadgradnja) s štirimi »pendentivi« oziroma ravnmi besedilne zgradbe, v katerih lahko zaznamo avtorsko intenco po svojskem opomenjanju arhitekturnih tekstov v poetičnem besedilnem kontekstu. Prvi in četrti del sestavljajo replike strel, kar ustvarja krožno zgradbo. V tej različici, ki so jo rekonstruirali na podlagi gradiva iz arhivov in načrtov v t. i. Großbuchu Hlebnikova, je opazna montažnost zgradbe; nekateri tematski razdelki Sester strel se pojavljajo tudi v načrtih za druge montažne kompozicije, npr. v pesnitvi Konj Odrešenik (Спаситель-Конь), vendar tudi v zamislih za nadpovest Zangezi. O svetlobni, strelni naravi stvarstva Hlebnikov razlaga v razpravi Naš temelj (Наша основа, 1919): »Zapomniti si moramo, da je človek konec koncev strela, da obstaja velika strela človeškega rodu – in strela zemeljske oble.« Raziskovalci opozarjajo na povezavo z mitološkimi predstavami, kot jih je zapisal znameniti folklorist A. N. Afanasjev v Poetičnih pogledih Slovanov na naravo: »Ostre strele so orodje božanskih vodnih žena, ki prebivajo v zračnem oceanu.« O konstrukciji nadpovesti, ki simbolizira kupolo (zato pendentivi) glej naslednjo opombo. (Delno po 5. zv. ZD.)

92 Arhitekturni termin za sferični trikotnik pod kupolo, s katerim se iz kvadratne osnove preide v sferično obliko, oziroma so pendentivi nosilci konstrukcijske teže kupole. V tem smislu je kozmična, nebeška, anabazična perspektiva Sester strel veliko bolj smiselna v rekonstruirani štiridelni zgradbi kot prvi natisnjeni tridelni (interpretacija v navezavi na sveto arhitekturo, torej simbolni pomen kupole, in sveto geometrijo je pogojno arbitrarna, vendar je namig ključen za razumevanje kozmične perspektive Hlebnikova). Kupola je v kontekstu sakralne arhitekture že sama po sebi utelešala idejo nadčasovnosti in Nebeškega kraljestva na zemlji, kar so dosegli s krožno zgradbo in poslikavami iz duhovnega življenja različnih časovnih obdobij. Glej tudi razlago v prejšnji opombi in konstrukcijski pomen protivojne kozmične konstrukcije družbe na koncu tega zvezka v manifestu Trobenta Marsovcev, kjer se tudi – in ne po naključju – pojavi termin pendentiv. Vse nadpovesti Hlebnikova namreč razkrivajo nekakšne montažne konstrukcijske prijeme s poimenovanjem delov teksta z geometrijskimi ali arhitekturnimi termini (ploskev, pendentiv npr.).

93 2 Mz 20, 2–3.

94 Angel s križem na konici Petropavlovske cerkve.

95 Puščični oklepaji označujejo mesta rekonstruiranih oblik in prehodov, ki jih v objavljeni različici iz leta 1931 ni bilo.

96 Razpoznavna medbesedilna povezava s podobo Starca z mačkami v tragediji Vladimir Majakovski iz leta 1913: »Jaz sem tisočletni starec.« (Po 5. zv. ZD.)

97 Moskovski toponim, povezan z izginulim samostanom z imenom Strastni (’pasijonski’), še danes pa obstaja znameniti moskovski Strastni bulvar (»Страстной бульвар«), kjer je seveda implicirana etimologija »strasti« v glagolu stradati, trpeti. Leta 1918 so od tod izselili šolo komandirjev Rdeče armade, zato v nekaterih verzih njegovih drugih pesmi odmeva tudi tema najboljših strelcev, ki so se naselili v meniških celicah. (Po 3. zv. ZD.)

98 Andrej Rubljov (pribl. 1360–1428) je bil ruski menih in svetnik. Sodi med znamenitejše ruske ikonopisce.

99 V evangeljskem izročilu je Odrešenik upodobljen samo kot jagnje. Vendar so Kristusa pozneje pogosto upodabljali tudi na belem konju. Glej na primer tudi Raz 19, 11: »Nato sem videl nebo odprto in prikazal se je bel konj. Ta, ki ga je jezdil, se imenuje Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se bojuje.« Sploh je bil beli konj v številnih kulturah sončni simbol svetlobe, življenja in duhovnega razsvetljenja. Beli konj je bil tudi Budov atribut in prav na njem je zapustil zemeljsko življenje. Že v najstarejših civilizacijah so verjeli, da so konji poznavalci onstranskih skrivnosti in so jih uporabljali pri pogrebnem obredju. (Delno po 5. zv. ZD.)

100 Mogoč namig na uboj konja v sanjah Razkolnikova (1. del Zločina in kazni). (Prav tam.)

101 Glej opombo k pesmi Ena knjiga.

102 Glej pomen števila nog v protivojnem manifestu Trobenta Marsovcev na koncu zvezka.

103 Mišljeno je zrno stročnice, ker tu gradi podobo na obliki lečnega zrna, zaradi podobnosti z obliko steklenih oziroma očesnih leč. Besedna igra v slovenščini je tu in v nadaljevanju pogojno naključna.

104 Poimenovanje moskovske ulice, kjer so nekoč bile carske konjušnice, izhaja iz ruske besede za kopico sena. V povezavi s prejšnjim delom nadpovesti je morda smiselno omeniti podobo Konjskega carstva iz pesnitve Vojna v mišelovki, kjer opisuje kraj svobodnega konjskega življenja znotraj mesta, kar tu zlahka povežemo s simbolizacijo Ostoženke. Etimologija poimenovanja je v temelju novih mestnih in pesniških mitologij, te pa so povezane tudi z Narkomprosom pod vodstvom A. V. Lunačarskega, ki je bil v letih 1919– 1920 prav na Ostoženki. (Po 3. in 5. zv. ZD.)

105 Prvi natis leta 1931 je imel na tem mestu dvostišje: Črno drevo bom narisala na telo / sivolasega zvonarja.

106 Smiselno jedro izreka je namenoma izmaknjeno običajni pragmatični, sporazumevalni funkciji stavka kot pomenske enote. Odvisnik na ravni pomenske povezanosti enot učinkuje kot nekakšen sintaktični Möbiusov trak.

107 Začetek desetih zapovedi (5 Mz 20,1).

108 Drugi del prve Božje zapovedi (5 Mz 20,3).

109 Citat iz Delavske marseljeze P. A. Lavrova (1823–1900). (Po 5. zv. ZD.)

110 Kot zgoraj pri jetiki najverjetneje namig na mikroskopsko podobo paličaste bakterije, katere prenašalec pri kugi je bolha, torej žuželka iz prejšnje replike.

111 Postpozicijo, ki sicer ni značilna za slovanske jezike, lahko pripišemo ozaveščenim postopkom jezikoslovca Hlebnikova.

112 Mišljena so kompleksna števila, s katerimi računamo kvadratne korene negativnih številskih vrednosti (Hlebnikov jih je pogosteje zapisoval kot √ –1, ker se je izogibal tujim besednim korenom). Prav na teoriji kompleksnih števil temeljita njegova estetika in poetika. V svoji prvi deklaraciji Mogila Svetogora iz leta 1908 je zapisal: »[...] besede so samo slišna števila bitja. Mar ni prav zato višje sodišče slavobiča [’pisatelja’, neol., op. prev.] od nekdaj ležalo v številski znanosti? In se ni prav v tem utrdila razmejitev med preteklim in gredočim, česar si želimo zdaj, ter spoznanjem od drevesa kompleksnih števil? Odkar smo vzljubili izraze √ –1, ki zavračajo preteklost, se osvobajamo od stvari.« (Po 5. zv. ZD .)

113 Nekateri raziskovalci uvrščajo te zapise v poseben žanr ustvarjanja Hlebnikova, kajti njegova dnevniška zapuščina živi svoje in spoznavno drugačno življenje. Gre za bolj ali manj lakonične zapise, ki so se pojavili med procesi premišljevanja in zapisovanja umetniških del in teoretskih spisov, vendar večinoma niso bili namenjeni za objavo. Sestavljajo jih aforistični izreki, odzivi na dogodke in pojave iz znanstvenega, literarnega in družbeno-političnega življenja, opazke o lastnih in tujih idejah in besedilih ter ne povsem jasne ustvarjalne zamisli in orisi načrtov. Prevedeno po prvi objavi v Zbranih delih (6. zv. 2. t.), narejeni po prepisih rokopisov.

114 Za prevod in komentarje protivojnega manifesta Trobenta Marsovcev glej revijo Poetikon 13. letnik, št. 71–72, in besedilo manifesta na koncu tega zvezka.

115 Listine kanov Zlate horde (tatarsko ’odtisk’), tudi ena izmed različic tiska reliefnih podob s posebnimi matricami, »basmovskimi tablami«; v neki kroniki 15. stoletja je zapisano, da je car Ivan III. zavrnil plačilo davka kanu Ahmatu in je poteptal njegovo »basmo«. (Delno po 6. zv. ZD.)

116 Iz mongolščine »kan Bogd«, torej ’sveti vladar’, zveza, s katero so v ruskih listinah od 16. do 17. stoletja imenovali kitajske cesarje dinastije Ming (1368– 1644) in zgodnje dinastije Čin.

117 Glej opombe k pesnitvi Raztrganina na nebu v prvem zvezku Izbranih pesmi in pesnitev V. Hlebnikova.

118 Vladimir Ivanovič Dalj (1801–1872) je bil ruski pisatelj, etnograf in leksikograf, zbiralec folklornega gradiva in vojaški zdravnik. Najbolj je zaslovel z obsežnim in še danes aktualnim Razlagalnim slovarjem živega velikoruskega jezika, ki ga je dopolnjeval kar petintrideset let.

119 Glej opombo k pesmi Ena knjiga. V tem zapisu Hlebnikov verjetno namiguje na svojo pesnitev z naslovom Razin.

120 Neologizem Hlebnikova.

121 Odzven pojmovanja »četrte razsežnosti« in štirirazsežnega prostora, ki je bila zelo priljubljena pri intelektualcih v prvi četrtini 20. stoletja. Hlebnikov se opira na sodobna znanstvena odkritja (glej reference na N. Lobačevskega, G. Minkovksega, A. Einsteina) in ustvari poetičen štirirazsežen časoprostor. Opozoriti je treba, da srečamo podobno idejo v romanu H. G. Wellsa Časovni stroj, ki je bil tudi navdih za Hlebnikova. Hkrati je manifest navdihnila vrsta teozofskih avtorjev, ki so iskali t. i. četrto navpičnico izkustveno, saj so bili prepričani, da odgovor njene spoznatnosti skriva prav človeška duševnost. Izziv četrte razsežnosti je resno zaposloval celo vrsto ruskih avantgardistov, še posebej M. Matjušina, K. Maleviča, N. Kulbina, I. Kljuna, El Lisickega. Pod vplivom popularnih knjig Charlesa H. Hintona in P. D. Uspenskega so napisali številne razprave in izdelali grafična in likovna dela, v katerih so se lotevali opisane problematike. (Če ni drugače označeno, so opombe v tem delu prevajalkine. Delno so povzete po komentarjih Andreja Rosomahina k razpravi s faksimili Trobente Marsovcev: Велимир Хлебников. Труба Марсіанъ. Факсимильное издание. Статья София Старкина. Комментарии Андрей Россомахин. Санкт-Петербург: Издательство Европейского университета, 2013.)

122 Mišljena je Keopsova piramida, pri čemer je pomembno tudi, da je edino izmed sedmih svetovnih čudes, ki se je ohranilo do sodobnosti.

123 V prvi različici izvirnika se je izrek glasil: »Saj smo mi bogovi«. Tedanja vojaška cenzura ga je izbrisala, zato je, po pričevanju G. N. Petnikova, Hlebnikov popustil s sledečo različico: »Saj smo mi bosi.« Sodobne izdaje upoštevajo izvirno različico, vendar ohranjajo tudi ironični pripis v oklepaju. Motivno in problemsko je Trobenta Marsovcev tesno povezana s pesnitvijo iz leta 1919 Razglas predsednikov zemeljske oble: »Mi pa se nasmehnemo kot bogovi …« (Glej slovenski prevod Velimir Hlebnikov. Izbrane pesmi in pesnitve 1917–1922. Ljubljana: Hiša poezije, 2016. str. 16.) Pomenljiva je tudi raba svojilnega zaimka mi, ki je ključna za večino deklarativnih besedil Hlebnikova. A. Rosomahin poudarja, da ga samo v Trobenti Marsovcev ponovi šestnajstkrat, kar potrjuje zavest avtorja o izbranosti in veličini zastavljenih nalog.

124 Na koncu manifesta pravo pesnikovo krstno ime zamenja njegov najprepoznavnejši psevdonim Velimir. Številni poznavalci v podobju Trobenta Marsovcev prepoznavajo izključno poteze njegove poetike, zato štejejo preostale sopodpisnike za zgolj formalen dodatek. To potrjujejo tudi zapiski v dnevnikih samega Hlebnikova.

125 Pesnik Božidar (Bogdan Petrovič Gordejev) je bil ob izidu že mrtev (leta 1914 je storil samomor), k podpisnikom manifesta ga je dodal Hlebnikov, kot domnevno tudi preostale sopodpisnike, kakor ugotavljajo nekateri raziskovalci. Po pričevanju A. Parnisa je po korekturah Božidarja nadomestil z Davidom Burljukom.

126 V slovenščino je neprenosljiva zvočna igra, izvirajoča iz enakega glagolskega korena ruskih glagolov приобретать (’pridobivati, kupovati’) in изобретать (’izumljati, iznajti’). O adamitskem in s tem izumiteljskem potencialu ali navdihu Rimske ceste, ki jo v kontekstu pesniškega sveta Velimirja Hlebnikova prevajamo kot Mlečno zaradi ohranitve simbolnih in spoznavnih konotacij podobe, glej tudi slovenski prevod pesnitve Raztrganina na nebu. Prodor v jezike. V vojnem in revolucijskem kontekstu se podoba Mlečne ceste pojavi v presunljivi pesnitvi Kamena baba. (Glej Velimir Hlebnikov. Izbrane pesmi in pesnitve 1917–1922. Ljubljana: Hiša poezije, 2016. Str. 52 in 30.) Mlečna cesta je stalna podoba v algebrskih raziskavah Velimirja Hlebnikova. Izumiteljstvo je bilo za Hlebnikova pomembno tudi v dobesednem smislu, saj je bil njegov brat Aleksander, biolog in izumitelj, avtor številnih izboljšav orožja in drugih izvirnih mehanizmov – nekatere njegove ideje so napovedovale nastop sodobne bionike.

127 Nekateri interpreti tu vidijo referenco na pečate iz novozaveznega Razodetja (Raz 6,14).

128 Morda omemba številnih samomorov mladih, sploh literatov in umetnikov, tik pred začetkom prve svetovne vojne in med njo kot odziv na družbeno malodušje, ki je bilo posledica rusko-japonske vojne in revolucije leta 1905 ter tudi odraz krize na prehodu v novo stoletje. V letih 1906–1914 so časopisje napolnjevali članki o »epidemiji samomorov« in skrivnih društvih samomorilcev. Hlebnikov se je v svojih zapisih večkrat odzval na smrti svojih pesniških sodobnikov.

129 V skupini futuristov (bodočnikov) je bilo sedem članov, kar so pogosto poudarjali tudi sami – sedmerica proti vsemu svetu. V podtekstu je čutiti odzven antičnega mita tebanskega cikla o pohodu sedmih junakov proti Tebam, kar so tudi neposredno tematizirali. Literarna zgodovina sem prišteva člane skupine Hilea, torej D. Burljuka, A. Kručoniha, B. Livšica, V. Majakovskega, V. Hlebnikova, N. Burljuka in V. Kamenskega.

130 Andrej Rosomahin v tej podobi vidi klavir kot najbolj »kulturen« in najsodobnejši inštrument, ki ga Hlebnikov postavlja nasproti trobenti kot najstarejšemu glasbilu in s tem tudi najnaravnejšemu inštrumentu.

131 Že omenjeni A. Rosomahin v tej novotvorbi vidi mogočo besedotvorno kontaminacijo korena in prefiksa nadčlovek in zaumnost bodočniškega nadjezika.

132 Najverjetneje referenca na marsovsko orožje, ki na daljavo premaga nasprotnika, kot si ga je v znameniti Vojni svetov predstavljal Herbert G. Wells. A. Rosomahin poudarja, da je bila na začetku 20. stoletja zelo priljubljena ideja o konstrukciji orožja na žarke (posebej v Evropi, vendar tudi v Rusiji).

133 Svoji pesniški državni utopiji je Hlebnikov poleg Države mladine nadel vrsto imen: Zveza 317, Predsedstvo Zemeljske Oble a tudi Država dvaindvajsetletnikov, Predsedstvo zvezde, Zvezdno nadpredsedstvo, vendar s tem ni ustvaril nemotiviranega seznama, temveč je postavljal kozmične meje. Mednarodno društvo ustvarjalcev, ki bi ga moralo sestavljati 317 članov, je imelo nalogo oblikovanja svetovne harmonije. Nekoliko niže glej tudi poimenovanje Duma Marsovcev.

134 Neposredna referenca na Prometejevo krajo ognja kot podoba svobodnega človeštva.

135 Leta 1913 je v Tretjakovski galeriji duševno bolni A. Balašov z nožem porezal znamenito platno Ilja Repina z naslovom Ivan Grozni in sin njegov, Ivan, 16. novembra leta 1581. Časopisje je futuriste po krivem obtožilo, da so akt vandalizma izzvali namenoma.

136 Biografskih podatkov o tem, da sta bila izumitelja zrakoplova kdaj zaprta v umobolnico, ni, vendar je Hlebnikov lahko prevzel podatek iz biografij drugih izumiteljev. Nemški mehanik Franz Xaver Leppich, ki je v času vojne z Napoleonom v Rusiji poskusil izdelati aerostat, je bil razglašen za norega in izgnan iz države.

137 Marsovski kriki iz romana H. Wellsa Vojna svetov (The War of the Worlds, 1897). Hlebnikov je v poznejših delih kontaminiral te predsmrtne krike tudi z »golobjim jezikom«: »Gulla, gulla.«

138 Zajec je pomembna podoba v ustvarjalnem svetu Hlebnikova, še zlasti v letih 1915 in 1916. Nekateri raziskovalci govorijo celo o zajčjem ciklu v njegovem ustvarjanju.

139 Datum je mitologiziran po sanskrtskem štetju. To je 8. april leta 1916. Kalpa označuje eshatološko predstavo o cikličnosti časa v hinduizmu, »Brahmov dan«, ki traja 4,32 let.





Aleksej Kručonih


O Velimirju Hlebnikovu1


Prva srečanja


Hlebnikova mi je predstavil David Burljuk na začetku leta 1912 v Moskvi na nekem disputu ali razstavi. Hlebnikov mi je hitro pomolil svojo roko. Burljuka so vtem nekam poklicali in ostala sva sama. Na hitro sem si ga ogledal.

Tedaj je štel sedemindvajset let. Na njem je presenečalo sledeče: visoka rast, način, kako je bil sključen, veliko čelo, skuštrani lasje. Oblečen je bil preprosto – v temno siv jopič.

Sam še nisem vedel, kako naj sploh začnem pogovor, ko me je Hlebnikov že obmetaval z zapletenimi izreki, dušil s širino svoje učenosti, razlagal je o vplivu mongolske, kitajske, indijske in japonske poezije na rusko.

»Prihaja japonska linija,« se je navduševal. »Njena poezija ne pozna sozvočij, vendar je pojoča … Arabska korenina pozna sozvočja ...«

Nisem ga prekinjal. Kaj lahko na to sploh odgovoriš? Nisem se znašel.

On pa je brezobzirno premetaval ljudstva.

Pomislil sem na akademika, ker me je zadušila njegova erudicija. Kaj sem mrmral sam in kako sem sodeloval pri pogovoru, se ne spomnim več.

Med enim izmed sledečih srečanj v zanemarjeni in po študentsko prazni sobi Hlebnikova sem izvlekel iz platnenega zvezka (uporabljal sem ga namesto torbe) dva lističa z osnutki, 40 ali 50 verzov, svoje prve pesnitve Igra v peklu. Stvar sem mu sramežljivo pokazal. Na moje presenečenje se je Hlebnikov nemudoma usedel in začel k mojim verzom pripisovati svoje zgoraj, spodaj in ob strani. To je bila značajska poteza Hlebnikova: ustvarjalno je izbruhnil ob najneznatnejši iskri. Pokazal mi je strani, gosto popisane z njegovo drobno pisavo. Skupaj sva vse prebrala, prediskutirala in nekaj stvari popravila. Tako nepričakovano in nehoteno sva postala soavtorja.

Prva izdaja te pesnitve je izšla poleti leta 1912, ko je Hlebnikov že zapustil Moskvo (z litografijo šestih risb Natalije Gončarove).

Kmalu je izšel obširen članek o tej najini knjižici tedaj imenitnega pesnika Sergeja Gorodeckega v odločno liberalni Besedi. Izvlečki se glasijo tako:

»Za sodobnega človeka je pekel, kot ga opisujeta avtorja v tej pesnitvi, dejansko cesarstvo zlata in naključja, ki konec koncev usiha zaradi dolgčasa … ko je izhajalo Zlato runo in objavilo svoj natečaj o temi hudič, bi ta pesnitev najverjetneje dobila zasluženo nagrado.«



Članek je opremil z obširnimi citati. Bil sem prevzet: prva pesnitev in prvi uspeh.

To ironično izživljanje nad arhaičnim hudičem, ki sva ga naredila v slogu ruskega »lubka«,2 je bilo hitro razprodano.

Za drugo izdajo leta 1914 sva knjižico spet predelovala in dopolnjevala skupaj s Hlebnikovom. Tokrat sta hudiča naslikala K. Malevič in O. Rozanova.

Kakšen napor so zahtevale prve tiskane izdaje! Ni mi treba poudarjati, da smo jih izdajali za svoj denar, ki ga ni bilo nikoli prav veliko. Če povem preprosteje – imeli nismo prebite pare. Tako Igro v peklu kot svojo drugo – tudi posmehljivo – knjižico z naslovom Starodavna ljubezen sem za tisk prepisoval kar sam z litografskim pisalom. Zelo je lomljivo in pisanje črk je z njim neverjetno zahtevno. Mučil sem se nekaj dni. Gončarova in Larionov sta svoje risbe seveda ponudila kot prijateljsko uslugo. Tri rublje za naplačilo v tiskarni je bilo treba zbirati po vsej Moskvi … Še dobro, da me je tiskar obravnaval kot stalnega naročnika (spomnil se je mojih karikatur in razglednic, ki sem jih tiskal pri njem), zato mi je velikodušno dal na kredo in ni računal stroškov za papir. Kljub vsemu odkup izdaje ni potekal brez trenj. Na koncu je neprevidni lastnik, ki je spoznal, da od mene res ne more dobiti ničesar, prestrašili pa so ga tudi moj obup, divjaški videz in vsebina knjižice, najavil:

»Napišite mi izjavo, da od nas ne boste zahtevali več ničesar. Plačajte še tri rublje in hitro poberite svoje izdelke.«

Pol mesta sem moral obhoditi, da sem nabral, kolikor je manjkalo. Hitel sem. Samo da se ne bi tiskar premislil, samo da delo ne bi šlo v nič …

Trudoma sem izdajal tudi vse preostale knjige z naslovom EUI (1913–1914). Knjige skupine Hileja3 so izhajale s skromnimi sredstvi Davida Burljuka. Kletko za sodnike I. in II. sta na svojo grbo prevzela Jelena Guro in Mihail Matjušin.4

Na Kletko za sodnike I., torej na kvadratno mapo iz sivkastega tapetnega papirja, z enostranskim tiskom, nenavadno tipografijo, brez predrevolucijskih črk za jat, brez interpunkcije (človek je imel kaj videti!), sem prvič naletel pri V. Hlebnikovu. V tem razpadajočem in očitno velikokrat prebranem izvodu sem prvič videl Zverinjak Hlebnikova – to je bila skozi in skozi muzikalna proza, ki je ni bilo mogoče preseči. Zame je bilo pravo odkritje tudi svež, dialoški verz njegove drame Markiza Dezes, ki so jo krasile redke rime in novotvorbe.

Da bi si lahko predstavljali, kakšen vtis je tedaj ustvaril zbornik, se je treba spomniti njegovega temeljnega cilja – uničevalnega poziva mračnjaškemu esteticizmu apolonovcev.5 In ta puščica je zadela tarčo. Po pravopisni reformi se apolonovci niso zaman oklepali uničenih »jatov« in »jorov«, divje so vreščali (glej četrto in peto številko revije, leto 1917):

»Namesto jezika, ki ga je govoril Puškin, se zdaj širi divja govorica futuristov.«

Tako jih je razsrdilo, take luknje je naredilo v njihovih rekvizitnih »viteških ščitih«, tako so si zapomnili celo odsotnost tega najdragocenejšega jata v Kletki …

Najino skupno ustvarjalno delo se je nadaljevalo … Vztrajno sem ga preusmerjal od ruralnih k sodobnim temam in k mestu.

»Le kje ste našli take stvari?« sem ga ošteval. »Mamice, kako vam že tulijo kravice … Kje je tu futurizem?«

»Jaz nisem tako napisal!« je Hlebnikov jezno prisluhnil, nato pa se je začel naivno upirati. »Jaz imam drugače: Mamka, kako vam že tulijo krav’ce, srčno vode prosijo ...«6

Če povem odkrito, sam razlike nisem razumel in sem ga takoj začel dražiti z »mamko in krav’co«.

Hlebnikov se je užalil, postal je mrk in se sključil, molčal je in se ni odzival na vprašanja, nato se je začel počasi vdajati. Skratka, bilo je napeto.

»Izvoli, ta je o mestu!« je najavil in mi potem z nekako nasršenimi lasmi pomolil sveže napisano pesem Rep čarovnice Mavke se je spremenil v ulico:

… zadaj pa so bila tlakovana pota.

S konci včerajšnje togote

si stopala na prste stolpa,

da bi robi

v mokrih kožuhih

vpili o žalosti,

ti si kot naboji dihala v mimoidočih,

in ravnodušno in v snu.

Oni so ledeni vzorci na oknu!

Da, ti ljudje so samo ivje,

iz brzostrelke tvoja polka,

in iz železnega ogorka

tvoj Čajkovski in mazurka …



Te verze sem objavil v Zbirki Hlebnikova, ki sem jo uredil. Spor podobne narave se je med nama razvnel zaradi naslova njegove drame Olja in Polja.

»To je Duševna beseda,7 ne futurizem,« sem se razburjal in mu predlagal ostrejši in za dramo ustreznejši naslov, torej Svetskonca,8 ki je nato naslovil tudi naš zbornik iz leta 1912.

Hlebnikov se je strinjal, nasmehnil se je in začel sklanjati:

»Svetskônca, svetskonco, svetskoncem.«

Spomnim se tudi, kako je v tistih letih duhovičil Majakovski:

»Izvrsten priimek za španskega grofa – Svetskônca.«9

Ko med menoj in Hlebnikovom le ne bi prihajalo do podobnih sporov, ko bi se sam pogosteje uklanjal anahronistični spevnosti njegove poezije, bi skupaj napisala veliko več. Vendar me je moja nasršenost prisilila, da sva se omejila samo z dvema pesnitvama. Z že omenjeno Igro in Žabjo vstajo, ki sva jo napisala leta 1913.

Res pa je, da sva skupaj naredila tudi nekaj krajših pesmi in zapisov o besedi.

Ostre spore z Viktorjem Hlebnikovom (ime Velimir je poznejša iznajdba) je imel tedaj tudi Vladimir Majakovski. Spomnim se, kako je pri ustvarjanju Klofute družbenemu okusu Majakovski vztrajno nasprotoval Velimirjevim poskusom, da bi otežili manifest z zapletenimi in izumetničenimi podobami, kot je na primer: »Puškina bomo vlekli za obledele brke.« Majakovski se je bojeval za kratkost in udarnost.

Vendar so iskrice med pesnikoma pogosto izbruhnile zaradi prepirljive in neizčrpne zgovornosti Vladimirja Vladimiroviča. Hlebnikov je zabavno renčal.

Spomnim se, da mu je nekoč Majakovski zasikal:

»Vsak Viktor sanja, da bi bil Hugo.«

»Vsak Walter pa sanja, da bi postal Scott!«10 se je v hipu znašel Hlebnikov in paraliziral napad.

Vendar taka navzkrižja niso motila njunega pesniškega sodelovanja. Hlebnikova so vendarle izredno cenili in imeli zelo radi vsi bodočniki.

V. Majakovski, V Kamenski in D. Burljuk so večkrat v tisku in ustno izjavili, da je Hlebnikov »genij, naš učitelj, slavožd«.11 Bodočniki smo za svojega voditelja šteli prav Hlebnikova. Sicer pa je treba poudariti: v prvem obdobju so futuristi nastopali v tako tesnih vrstah, da tu niso primerne nobene poveljniške titule. Nikakršnih napoleonov ali generalov si med nami tedaj nismo mogli niti zamisliti ...

Veliko tesneje sva se s Hlebnikovom povezala med ustvarjanjem deklarativno-programskih del. Dolgo sva se spopadala nad manifestom o besedi in črki na sebi.

Spomnim se, da se je Hlebnikov živo odzival na celo vrsto mojih raziskovalnih poskusov. Mojo brošuro Hudič in besedotvorci

sva obravnavala skupaj. Brala sva, kar sem imel že napisanega, popravljala sva in dopolnjevala. Zanimivo je bilo, da je bil pri tem Hlebnikov veliko bolj obupan od mene. Sam sem na primer opisoval strah meščana pred ustvarjalno obsedenostjo. Kako naj si pomaga z ekstatičnim Dostojevskim? In tu je Hlebnikov predlagal omamljujoč izrek:

»Postreliti kot Puškina in Lermontova, kot steklega psa!«

Številne vrstice, ki jih je vstavil Hlebnikov, so bleščeče zaradi ostre porogljivosti in besedotvorne iznajdljivosti.

Tako je moje črpanje močvirja sologubovščine Hlebnikov podkrepil s štirivrstičnico o »nedotakljivki«:

Poslušam vas, otroci moji,

ko zasedam očetu prestol.

Kolikih duš Neobstoja dovoli

mi uslišati podanikov glagol.



Prav nič manjši ni delež sodelovanja Hlebnikova pri moji stvaritvi Skrivni grehi akademikov. Tudi to delo sva popravljala skupaj z Velimirjem in vanj je vnesel nekaj ostrih sodb.

Vendar je sodelovanje s Hlebnikovom, kolikor je že bilo dragoceno, skrivalo svoje pasti. Ves čas je bilo treba biti previden. Njegovo poglobljeno zanimanje za nacionalno folkloro je pogosto zameglilo njegovo dojemanje sodobnosti. Če njegovih jezikovnih odkritij in najdb pred objavo nismo pozorno pregledali, so jih naši najhujši sovražniki lahko zlorabili za še zdaleč ne literarne namene.

Sposobnost Hlebnikova, da se je povsem raztopil v pesniški podobi, je povzročila, da so bila nekatera njegova besedila objektivno nerazumljiva celo za nas, njegove prijatelje. Konkretneje je težko našteti ta dela, ker so se izgubila in verjetno za zmeraj izginila. Druga smo podvrgli resni idejni izravnavi.

Še ostreje je bilo treba nasprotovati opusom nekaterih varovancev Hlebnikova, preveč prevzetega z lepoto »ruske duše«. Kategorično je uredniški svet Kletke za sodnike zavrnil pesmi trinajstletne Milice, saj so bile preveč nacionalistične.12 Priporočilno pismo Hlebnikova, ki je spremljalo pesmi, polno napovedi družbenih katastrof, vendar očitno nepremišljeno, sem sam šele pred kratkim natisnil v izboru z naslovom Neizdani Hlebnikov kot dokument sicer velikega epistolarnega mojstrstva pesnika.

Dogajalo se je tudi, da smo morali odločno zavreči njegove uredniške popravke, ki jih je v tistem času narekoval ostro izražen nacionalizem. V mojih vrsticah (iz Klofute):

Nož hvalisav

je vzorce zbrisal

in na mizo

kot na pod

je oficirja prevrnil –

in ta je umrl.



je Hlebnikov opazil, da bi lahko bila vojaščina prizadeta, zato je sicer brez uspeha vztrajal na zamenjavo oficirja s kronistom.

Svoje posebne bodočniške družbeno-politične usmerjenosti, organsko povezane z revolucijskimi težnjami v umetnosti, nismo nikoli razglašali neposredno in izrecno. Vendar je pogojevala vsebino naših umetniških del. Samo slepota nekaterih kritikov pojasnjuje legendo o naši predrevolucijski apolitičnosti, ki so jo ustvarili prav oni. Vsa zgodba našega dela z V. Hlebnikovom govori o trdni družbeno-politični liniji bodočnikov. In če je Hlebnikov pozneje v surovih revolucijskih in vojnih letih zašel daleč stran od posebnega historizma, nacionalizma in slovanofilstva, smo pri tem odigrali veliko vlogo njegovi tovariši. V prijateljskem vzdušju naše skupine so se postopoma razpršili njegovi prividi svete Rusije in izkopanin »slovanskega bratstva«. Hlebnikov je bil zahteven, vendar popustljiv. Ko smo Klofuto oddali v tiskarno, je vznemirjeni Velimir nepričakovano izginil. Na začetku leta 1913 sem od njega prejel obsežno pismo, kolikor pomnim iz Astrahana.

Prav to pismo dobro opisuje preprostost in odkritost odnosov v naši tedaj še mladi skupini.

V pismu se je jasno izrisal širok krog zanimanja in raziskovanja Hlebnikova, njegova simpatija do panslavizma in tudi iskanje idealizirane »samovite« Rusije. Tu že govori o preučevanju Indije, sveta Mongolov, posebnostih japonskega verza. Pri tem je šlo za simptom bodočega prehoda v »mednarodnika«, kot se je pozneje poimenoval sam Velimir.

Zanimivo je bilo, da je celo za naš negativen odnos do nalepk in vzdevkov, ki so nam jih drugi samodejno nadevali, Hlebnikov našel posebno razlago (podcenjujoča izjava o »pravičnežih«, »okužba ruskega zatočišča« itd.).





1 Spomini Alekseja E. Kručoniha (futurista, ki je med vsemi člani skupine živel najdlje in je globoko v dvajseto stoletje ponesel žive spomine o ruskih avantgardnih gibanjih prvih desetletij) o Hlebnikovu so fragment iz njegovih memoarnih zapisov z naslovom Naš izid (Наш выход, 1932–1934). Posamezne fragmente o Hlebnikovu, ki jih je zapisal v tridesetih letih 20. stoletja, je združil v enovito poglavje v šestdesetih letih. Prevod tega odlomka sledi izdaji v zborniku Svet Velimirja Hlebnikova. Razprave in raziskave 1911–1998 (Мир Велимира Хлебникова), ki so ga uredili Vjačeslav V. Ivanov, Zinovij S. Paperni in Aleksandr E. Parnis, izšel pa je leta 2000 pri moskovski založbi »Языки русской культуры«.

2 Vrsta stare grafike, upodobitev s pojasnjujočim napisom, ki v preprostem jeziku popisuje temo risbe. Sprva je to bila oblika preproste ljudske umetnosti, ki je upodabljala pravljične, mitološke, religiozne, politične in posvetne zgodbe. Tehniko so poznali že v stari Kitajski, od 15. stoletja pa je bila razširjena povsod po Evropi (npr. Biblia Pauperum) in so jih proizvajali celo manufakturno.

3 Rusko ’Gileja’. Starogrško ime za Tavrido, današnji Krim, kjer so živeli za rusko kulturo tako pomembni Skiti. Glej tudi pesnikov življenjepis na koncu tega zvezka.

4 Sam Hlebnikov ni pozorno skrbel niti za lastne rokopise, ki jih je na svoje poti jemal v prevleki za blazino in sproti zgubljal. Sodobniki so pričevali, da je bil velik del njegove literarne zapuščine izgubljen prav zaradi njegove brezbrižnosti do svojih papirjev. Vladimir Majakovski je v spominih zapisal: »Hlebnikov je bil najmanj organiziran človek, kar sem jih poznal. Sam v vsem svojem življenju ni natisnil niti verza. Ko ga je po smrti Gorodecki izredno hvalil, je pomagal ustvariti podobo Hlebnikova, iz katere je bilo razbrati skoraj organizatorske sposobnosti: ustanovitev futurizma in podobno. Nič od tega ni držalo. Tako Kletko za sodnike s prvimi pesmimi Hlebnikova kot Klofuto je uredil David Burljuk. Pa tudi v vse, kar je sledilo, smo morali Hlebnikova skoraj na silo vključevati.« (Po razpravi Kralj Časa Velimir Prvi psihiatra Alekseja Šuvalova, ki se je ukvarjal s psihopatološkimi opisi velikih ruskih ustvarjalcev, glej njegovo znamenito monografijo Nerazsodne meje nadarjenosti. Enciklopedija patografij./Безумные грани таланта. Энциклопедия патографий. Moskva, 2004.)

5 Znamenita ruska revija za umetnost in literaturo, ki je delovala med letoma 1909 in 1917. Bila je vezni člen med simbolisti in njihovimi nasledniki. V njej so objavljali pripadniki vseh smeri in nazorov z izjemo skrajno levih.

6 Iz pesnitve Hlebnikova Deviški bog. Девий бог tudi Девий-бог in Девий Бог je daljša epska drama. Zamisel zanjo je Hlebnikov dobil leta 1908 pod vplivom idej o t. i. »slovanski antičnosti« pesnika, filologa in filozofa Vjačeslava I. Ivanova. Domnevajo, da jo je napisal okrog leta 1911. Prvič je bila objavljena v znamenitem zborniku Klofuta družbenemu okusu (Пощечина общественному вкусу, 1913). Osrednji lik drame je grški bog Dioniz, ki se znajde med Slovani. (Povzeto po opombah v 1. zv. ZD.)

7 Tedaj priljubljena mladinska revija.

8 V izvirniku Мирсконца.

9 Po nekaterih virih je Jakobson pripisal avtorstvo besede Majakovskemu.

10 V ruščini podobno zveneči besedni koren »skot« pomeni živino.

11 Glej opombo o zaznamovanosti besede vožd k pesmi Usoda zavija uljulju! v tem zvezku.

12 Pesmi so nato vendarle objavili v Kletki za sodnike II. Napisala pa jih je Milica Nikolajevna (1866–1951), hči črnogorskega kralja Nikole I., ki je živela v Peterburgu in se je poročila z velikim knezom Petrom Nikolajevičem. Hlebnikov si je z njo dopisoval v obdobju zanimanja za otroški zaumni jezik.





Preglednica življenja in ustvarjanja Velimirja Hlebnikova


1885

Velimir (pravo ime je Viktor Vladimirovič) Hlebnikov se rodi 9. novembra (28. oktobra po julijanskem koledarju) v vasi Mali Derbeti Astrahanske gubernije v Rusiji, ki se danes nahaja v Republiki Kalmikiji. Kot tretji otrok se rodi v družini ornitologa, gozdarja in skrbnika nomadskega tabora Malih Derbetov. Oče Velimirja Hlebnikova velja za ustanovitelja prvega naravnega parka v sovjetski Rusiji. Od zgodnjega otroštva je Hlebnikov spremljal očeta na raziskovalnih pohodih in delal fenološke ter ornitološke beležke. Družina se v naslednjih letih veliko seli zaradi očetove službe upravitelja na različnih posestvih.



1897

Napiše prvo pesem Ptička v kletki (Птичка в клетке). Sprejet je v tretji letnik klasične gimnazije v Simbirsku (danes Uljanovsk). Starši ostanejo v vasi Pomajevo.



1898

Očeta premestijo v Kazan, kamor se poleti preseli vsa družina. Viktor nadaljuje šolanje v četrtem letniku kazanske gimnazije, kjer živi do leta 1908.



1902

Neprekinjeno ornitološko in fenološko opazovanje okolice Kazana. Obiskuje tečaj risanja na Kazanski šoli slikanja. Od zgodnjih let neprekinjeno piše pesmi (prvo pri dvanajstih letih) in prozo. Njegove beležke o opazovanju ptic in naravnih ciklov so pomešane s premišljevanjem o biologiji, psihologiji, filozofiji, etiki in skicah avtobiografske proze.



1903

Opravi maturo. Intenzivno riše in slika. Udeleži se ekspedicije v Dagestan. Vpiše se na oddelek za matematiko Fakultete za fiziko in matematiko na Kazanski univerzi. Novembra se udeleži protesta, ki ga organizirajo v podporo v ječi umrlemu študentu. Njegovi kolegi zbežijo, Hlebnikov pa naj bi po besedah matere »ostal, ker je nekdo moral ostati«. Sledi aretacija in mesec dni ječe. Dogodek mladega pesnika, slikarja in naravoslovca zelo zaznamuje in postane povod za pisanje znamenite povesti Ka.



1904

S študija matematike se prepiše na tedanje naravoslovje na isti fakulteti. Spomladi preživi nekaj mesecev v vasi Burmakino v Jaroslavske guberniji.



1905

Univerzo za nekaj časa zaprejo zaradi dogodkov, povezanih s prvo rusko revolucijo. Spomladi fakulteta denarno podpre njegovo ornitološko raziskovanje. Maja se zgodi pogrom ruske eskadre v spopadu pri Cušimi, ko je bil Hlebnikov na ekspediciji na Uralu. O pomenu te bitke in odločitvi, da bo začel iskati zakonitosti časa, piše tudi v avtobiografskem zapisu Svoje (Свояси, 1919).



1906

Preseli se v svoje stanovanje. V okviru Društva raziskovalcev naravoslovja, kamor ga sprejmejo nekoliko pozneje, nastopi s predavanjem o novi vrsti kukavice, ki jo je odkril sam, in predstavi spoznanja uralske ekspedicije.



1907

Živi ob reki Volgi. Začne se obdobje besedotvornega novatorstva. Pesmi, ki jih z novimi postopki napiše do leta 1909, bodo pozneje vključene v najpomembnejše futuristične almanahe. V tem času se poskusi samostojno učiti japonščine, ker bi rad dognal določene jezikovne zakonitosti. Kot novator zaslovi prav v tem obdobju s pesmimi Zverinjak (Зверинец), Zakletje s smehom (Заклятие смехом), Bobeobi (Бобэоби).



1908

Vjačeslavu Ivanovu pošlje štirinajst pesmi. Živi v Kazanu. Aprila odda prošnjo za premestitev v četrti semester naravoslovja v Peterburgu. Z materjo, sestro Vero in bratom Aleksandrom letuje v Sudaku na Krimu. Tam osebno spozna V. Ivanova in B. Grigorjeva in napiše znamenite Krimske pesmi (Крымские стихи). Junija umre starejši brat Boris. Septembra je sprejet v tretji letnik študija naravoslovja na Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Sankt Peterburgu. Selitev v Sankt Peterburg. Že oktobra spozna pomembnejše peterburške pesnike tistega časa. Prve revijalne objave pesmi. Decembra obišče Moskvo, nato se za nekaj časa preseli v Svatošino pri Kijevu, kjer obiskuje sorodnike.



1909

Vrnitev v Peterburg, kjer sreča Vjačeslava Ivanova, ki ga zelo ganejo začetki mladega pesnika. Poleti se pridruži družini v Svjatošinu, kjer se zaplete v razmerje z Marusjo Rjabčevsko. Zamisel za pesnitev Vidrini otroci (Дети Выдры). Junija potuje v Baku. Jeseni v Peterburgu obiskuje seminar, posvečen Puškinu, in je redni gost pesniške akademije Stolp (Башня) V. Ivanova, kjer bere svoje pesmi. Septembra prosi za premestitev na študij sanskrtskega pismenstva na Fakulteti za vzhodne jezike. Oktobra je sprejet v prvi letnik študija rusistike na Fakulteti za zgodovino in filologijo v Peterburgu.



1910

Vasilij Kamenski pospremi Hlebnikova k M. Matjušinu in J. Guro. Pri Matjušinu februarja spozna brate Burljuk, h katerim se nato preseli. Pridruži se znameniti skupini Hilea, ki so jo sestavljali V. Kamenski, D. Burljuk, pozneje sta se ji pridružila tudi V. Majakovski in B. Livšic. Izid znamenitih almanahov Studio impresionistov in futurističnega (bodočniškega) Kletka za sodnike (Садок судей). Decembra piše staršem, da bi rad pustil študij. Potuje v Moskvo, nato k staršem v vas Alferovo.



1911

Ostane v Alferovu. Junija ga izključijo z univerze, ker ni plačal šolnine. Jeseni se hoče vpisati na študij arheologije. Potuje v Astrahan, nato v Moskvo. Jeseni je v Peterburgu.



1912

Marca obišče Moskvo. Poleti je gost Burljukov v Černjanki. Izide Učitelj in učenec (Учитель и ученик). V Moskvi izide Igra v peklu (Игра в аду). Novembra izide Svetskonca (Мирсконца). Novembra spozna Majakovskega. Po kratkem obisku Peterburga v Moskvi sodeluje pri pisanju manifesta Klofuta družbenemu okusu (Пощечина общественному вкусу), ki izide decembra.



1913

Izide almanah Kletka za sodnike II (Садок судей II). Februarja se seli iz Moskve v Peterburg. Skupaj z N. Puninom ga sprejmejo v akmeistični Ceh poetov. Marca se sreča z Jankom Lavrinom. Umre Jelena Guro. Avgusta izide almanah Crknjena luna (Дохлая луна). Oktobra izide knjiga Kručoniha, pri kateri je sodeloval tudi Hlebnikov, Beseda kot taka (Слово как таковое). Udeleži se številnih javnih nastopov. Novembra ima D. Burljuk predavanje z naslovom Puškin in Hlebnikov. Istega meseca se spre z Mandelštamom. Decembra spozna R. Jakobsona.



1914

Izide almanah Rjoveči Parnas (Рыкающий Парнас), ki ga oblasti takoj zasežejo. Na srečanju Ceha poetov prebere pesem, sestavljeno samo iz ločil. Izideta dve samostojni knjigi del Hlebnikova, in sicer Zbirka pesmi (Изборник стихов) in Dela (Творения). Marinetti predava v Peterburgu, prisoten je tudi Hlebnikov. Februarja spor s futuristi. Spor in dogovarjanje z Burljukom o izdaji drugega zvezka izbranih del. Maja iz Astrahana v pismu Kamenskemu piše o zamisli za oblikovanje Predsedstva Voditeljev Zemeljske oble. Junija se začne prva svetovna vojna. Izide razprava Bitke 1905–1917, novo učenje o vojni (Битвы 1915-1917гг. Новое учение о войне). Izračuni o mogočih prihodnjih bitkah.



1915

Napiše povest Ka. Napiše dramo o zmagi nad smrtjo z naslovom Napaka smrti (Ошибка смерти). Konec decembra oblikuje Predsedstvo Voditeljev Zemeljske oble in izbere predsednika. V dnevniku zapiše: »Bil sem izbran za kralja časa.«



1916

Vjačeslav Ivanov se podpiše pod razglas o Predsedstvu Zemeljske oble. Obišče o. Pavla Florenskega. Aprila je vpoklican v vojsko, zaradi česar ga premestijo iz Astrahana v Caricin. Napiše protivojni manifest Trobenta Marsovcev (Труба марсиан). Vojaška komisija ga napoti v Kazan na dodatne preiskave. Poleti dobi dopust, vendar nanj jesenska vrnitev za stene vojaške bolnišnice zelo slabo vpliva.



1917

Zvrnejo prošnjo Hlebnikova, da bi ga premestili v redno vojsko. Februarja ga premestijo v enoto za urjenje. Po ponovnem pregledu v psihiatrični bolnišnici dobi aprila petmesečni dopust. Veliko dela, pripravlja knjigo za založbo Matjušina. S pesmimi se odzove na revolucijsko dogajanje v Carskem selu. Veliko se seli, tudi leta 1918. Napiše članek Zveza izumiteljev (Союз изобретателей).



1919

Majakovski preda Lunačarksemu seznam del Hlebnikova, ki naj bi jih uvrstili v izbrana dela državne založbe. Hlebnikov odpotuje v Moskvo, kjer naj bi knjigo izdali. Marca napiše pesnitev Kamena baba. Od založbe prejme predujem 400 rubljev, pozneje prejme dodatnih 750 rubljev. Aprila napiše Svoje (Свояси) kot uvod v izdajo izbranih del. V Moskovskem lingvističnem krožku ima R. Jakobson predavanje z naslovom O pesniškem jeziku v delih Hlebnikova (О поэтическом языке произведений Хлебникова). Poleti se reši vpoklica v Belo armado, ker zdravnik v psihiatrični bolnišnici pri Harkovu preučuje »zakonitosti domišljije ustvarjalcev.« Rdeča armada zavzame Harkov.



1920

Selitev v Harkov. Preboli tifus. V Dagestanu poraz Bele armade. Napiše temeljna besedila, med drugimi pesnitve Ladomir (Ладомир) in Raztrganina na nebu (Царапина по небу), pesnitev palindrom Razin (Разин). Avgusta zapiše v dnevniku: »Povsem so izginila čustva do besednega pomena. Samo še številke.« Potovanje v Baku na I. shod narodov Vzhoda. Jeseni potuje v Dagestan, potem službuje v Bakuju, kjer sreča V. Ivanova, ki je predaval na tamkajšnji univerzi. Tudi Hlebnikov večkrat predava o svojih odkritjih.



1921

Vjačeslav Ivanov mu predlaga, naj napiše kozmično pesnitev. Pridruži se pohodu Rdeče armade v Perzijo, kjer je do avgusta tudi po sili razmer udeležen v vojaških dejavnostih. Napiše nekaj »perzijskih« pesmi. Iz Bakuja odpotuje v Železnovodsk, potem nazaj v Baku in nato v Pjatigorsk, kjer dela kot nočni čuvaj. Novembra veliko piše. Decembra odpotuje v Moskvo, da bi pomagal pri izdaji svojih izbranih del. Konec leta napiše pesnitve Trobenta Gull-Mulla (Труба Гуль-муллы) in Vdor vesoljstva (Взлом вселенной).



1922

Nekaj časa že bolan živi pri Majakovskem. Januarja napiše zamisel uvoda v Table usode (Доскы судьбы). Januarja »zbere« tudi nadpovest Zangezi, pozimi še veliko ustvarja, zbere Vojno v mišelovki (Война в мышеловке). Maja izide prvi del Tabel usode. Miturič ga poleti odvede s seboj v vas Santalovo, kjer je živela njegova žena. Ko sta prispela v vas, je bil Hlebnikov že vročičen. Nekaj tednov ne more stati na nogah, a dela za pisalno mizo. Konec maja ga odpeljejo v bolnišnico. Sredi junija se razvije gangrena. Miturič prosi za pomoč prijatelje v Peterburgu, vendar se stanje slabša in pot ni več mogoča. Miturič naredi portret umirajočega pesnika. 28. junija ob deveti uri zjutraj je Velimir Hlebnikov umrl. Pokopali so ga na bližnjem pokopališču. V Moskvi izide Zangezi že po njegovi smrti. Leta 1960 so njegove ostanke preselili v Moskvo na Novodevičje pokopališče.





Povzeto po življenjepisu v 6. zv. ZD in življenjepisa v letnicah njegove biografinje S. V. Starkine.





Uredniško pojasnilo


Tretji zvezek Izbranih del (1933) je temelj pričujočega izbora – tudi kot poklon znamenitemu uredniškemu svetu avtorjevih sodobnikov in znancev (R. P. Abih, D. D. Burljuk, B. K. Livšic, M. V. Matjušin, P. V. Miturič, I. V. Jegorov, N. O. Kogan, A. E. Kručonih, G. N. Petnikov, V. A. Sillov in R. O. Jakobson) te prve posmrtne in hkrati prve integralnejše izdaje, ki je bila v Rusiji in tujini najbolj referenčna vse do znamenite izdaje leta 1986 (glej navedenko z naslovom Творения). V ta zvezek sta J. Tinjanov in N. Stepanov vključila predvsem pesmi in pesnitve, ki jih je Hlebnikov napisal v času revolucije (po letu 1917 kot letu velikega preloma v spoznanjih), vendar sta med urejanjem naletela na zgodnejše pesmi, ki niso izšle v prejšnjem zvezku in sta jih objavila v svojem izboru. Večina pesmi in pesnitev je nastala med letoma 1919 in 1921, zapisane pa so bile v beležnici, ki jo je Hlebnikov poimenoval »Großbuch«, kar je v ruščini žargonsko poimenovanje za računovodsko »glavno knjigo«. Izdaja je narejena po rokopisih, ki jih je avtor nenehno spreminjal in dopolnjeval, nekatere so fragmentarne in nedokončane, kar sta urednika izdaje upoštevala, vendar prevodna besedila slonijo na natančnem primerjanju z Zbranimi deli (glej navedenke virov zgoraj). Kljub fragmentarnosti lahko v izboru zaznamo močno dramaturško zgradbo. Zaradi aktualnosti protivojne tematike in povezanosti nekaterih pomembnih motivov drugemu zvezku (predvsem v nadpovesti Sestre strele) dodajamo protivojni manifest Trobenta Marsovcev, ki je sicer datiran z letnico 1916.





Prevajalski pripis


Orodjarna prijemov in postopkov Velimirja Hlebnikova, novatorskih po eni ter arhaizatorskih po drugi strani, je bila intenzivno raziskovana, katalogizirana in ovrednotena s prav vsemi metodami, ki jih je razvila humanistika v dvajsetem stoletju, vendar je morda najbolj zanimala filologe. Pri tem lahko z gotovostjo trdimo, da je za bralca v tej izredno domišljeni poetiki veliko lažje osmisliti funkcijo geometrijskega in mitskega zvezdnega jezika, algebraičnih abstrakcij, pesniških etimologizacij, arhaizmov, ljudskih zagovorov, dialektizmov ipd. kot prijeme, ki skoraj moteče demontirajo standardne slovnične, poetične, retorične, stilistične, ritmične, evfonične in pragmatične prvine pesniškega besedila (pri tem pa ne gre za obrat literarnih sistemov, temveč za reorganizacijo sistema literature kot takega) – torej precej temeljito in premišljeno ustvarjajo »bodočniško besedo na sebi«. Prevod je skušal ohraniti kar največ posebnosti opisanih postopkov. Montažni in konstruktivistični prijemi pri posredovanju pesniških podob ponekod že sami zahtevajo skladenjsko neortodoksnost. Dvojne formule Hlebnikov, na primer, namenoma dinamizira z neusklajenostjo besednih vrst obeh elementov ali samo slovničnega števila. Ritmična in evfonična sredstva sploh se spogledujejo s kakofoničnimi tendencami v sodobni glasbi in rime, ki kršijo tradicionalna pravila, vendar tudi občutek blagoglasja, niso naključne. Ujemanje po slovničnem številu je na nekaj mestih nepričakovano in učinkuje kot napaka, če ne upoštevamo specifike totalnega upovedovalnega in s tem predvsem spoznavnega eksperimenta Hlebnikova. Katahretično umetniško mišljenje, torej tisti tip ustvarjalne miselnosti, ki je za zgodovinsko avantgardo tako značilen (v opusu Hlebnikova tako srečamo vse vrste katahreze: prostorsko, temporalno, kavzalno, temeljno »prestavljenost« pesniškega sveta, ki je ne gre zamenjevati z metonimičnimi prenosi), udejanja popolno kontradiktornost tudi na ravni vzročno-posledičnih razmerij. Hlebnikov ga je prenašal tudi v dinamične in deavtomatizirane skladenjske vezave, vendar je videti, da je z njimi rokoval homeopatsko, saj jih enako kot svoje zvezdne zloge uporabljal zmerno. V poglavje Misli in zapiski v tem zvezku je vključena sledeča avtopoetična gnoma: »Stvaritev, napisana samo z novo besedo, se ne dotakne zavesti ...« Prav tako nosijo tudi pragmatična jezikovna sredstva v poeziji Hlebnikova značilnosti katahreze kot osrednjega tropa in s tem temeljne mišljenjske paradigme časa ruske avantgarde (pribl. 1910–1930).





Viri in okrajšave


ID –

Izbrana dela v petih zvezkih: Собрание произведений Велимира Хлебникова в 5 т. Ur.: Ю. Тынянов, Н. Степанов. Leningrad: Издательство писателей в Ленинграде, 1928–933.



ZD –

ZD –Zbrana dela v šestih zvezkih: Хлебников Велимир. Собрание сочинений в шести томах Ur.: Р. В. Дуганова; Составлене, подготовка текста и примечания Е. Р. Арензона и Р. В. Дуганова; Российская академия наук, Институт мировой литературы имени А. М. Горького; Общество Велимира Хлебникова. – Мoskva: ИМЛИ РАН, Наследие, 2000–2006.



Хлебников Велимир. Творения. Ur.: М. Я. Полякова; Составление, подготовка текста и комментарии В. П. Григорьева и А. Е. Парниса. Мoskva: Советский писатель, 1986.





Kazalo


Leta, ljudstva in ljudje

Praznik dela

Mesto bodočnosti

Gorski čari

Ena knjiga

Močni, sveži do golega

Vnovič železni krop

Kladivo

Usoda zavija uljulju

Na ta dan, ko vene jesensko

Sinovi noči sinjina

Zakaj so spominčice v špranjah

Mirno teče in drevesa razjeda

PREDMESTJE

Zakonita

Stara Rusija, zelena v mesecu Aju

Jaz in ti

Pogumneje, pogumneje, duša sprostitve

Azija

O, Azija! Mučim se s teboj

Nauruz dela

Velika noč v Anzaliju

Kovač Kave

Iranska pesem

Isfahanski velblod

Hrast Perzije

Potoček s hladno vodo

Ra – videč svoje oči v rjasti in rdeči močvirni vodi

Kjer z vonjem pojejo nebeška vonilja

E – e! I-im! Ves preznojen

Tam nemogoče spi na dlaneh pouka

V težkih delavskih škornjih

Det’ce! Če so se oči utrudile biti široke

Vsem prostost!

Zvezi mladine

V oči in lica

SESTRE STRELE

I. penditiv – POMENEK STREL

II. penditiv – STRASTNI TRG

III. penditiv – SMRT KONJA

IV. penditiv – PRESELJEVANJE DUŠ

Misli in zapiski. Iz zvezkov in beležnic 1921-1922

Trobenta marsovcev



Opombe

Aleksej Kručonih: O Velimirju Hlebnikovu

Preglednica življenja in ustvarjanja Velimirja Hlebnikova

Uredniško pojasnilo

Prevajalski pripis

Viri in okrajšave





Velimir Hlebnikov

IZBRANE PESMI IN PESNITVE 1917‒1922

II. zvezek

Prevod, opombe in spremna besedila

Andreja Kalc

Jezikovni pregled in svetovanje

Rok Dovjak

Poetikonove lire

68. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.hisa-poezije.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Fotografija na naslovnici

Agitacijski avtomobil velblod v Srednji Aziji,

neznan avtor



Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2018

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296199680

ISBN 978-961-7016-49-9 (epub)