43° Anton Svclek: Spomini na okupacijo Bosne. Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. inilo je prvih deset let, odkar je Avstrija zasela Bosno in Hercegovino. Letos se bode slovesno praznovala desetletnica bosenske okupacije zlasti v vojaških krogih. Cestila se bodo junaška dela hrabrih tovarišev, ki so s krutim sovražnikom bili smrtni boj ter krvaveli na tuji zemlji za dom in za cesarja. Letos se bodo pa tudi zopet vroče solze utrinjale iz očij in obilo rosile bledo velo lice nesrečne vdove, spominjajoče se blagega pokojnika, katerega truplo sedaj počiva v črni zemlji zlate Bosne. Krvavelo bode njeno srce, kakor je krvavelo ono ranjkega moža pred desetimi leti, ko je pri zadnjem vzdihljaji na bojišči tožno-resno v duhu se poslovil od drage svoje soproge na — večno. Zapuščene sirote bodo prosile v iskreni molitvi za pokoj duše svojega prezgodaj umrlega hranitelja. Doba desetih let res nikakor še ne zaceli človeku vsekanih ran in bridkost srca se čuti z isto bolestjo kakor poprej. Dovršena desetletna doba nam daje povod, da se posebno živo spominjamo zanimivih dogodeb in bodisi žalostnih, bodisi veselih nasledkov. Namen tem vrstam tudi ni zgodovinsko razpravljati bosenske okupacije ali celo opisati napredek, ki se je dosegel tekom desetih let v dveh deželah, katere zdaj Bošnjaki sami kaj radi nazivajo »Nova Avstrija«. Ozreti se hočemo temveč nazaj, da si še jedenpot živo ogledamo zanimive prikazni in dogodke onikraj Save, zanimive zlasti onim, ki so bili 1. 1878. posredno ali neposredno udeleženi pri okupaciji ali ki so bili takrat priče burnih časov vojaške sile. V okupacijski vojski je sodeloval velik broj tedanjih vojakov iz pokrajin slovenskih. Dasi se je že mnogo pisalo o zasedanji omenjenih dežel, cesto o zgodovini, o šegah in navadah tamošnjega prebivalstva, vender podrob-nostij, kakor so jih doživeli tam doli naši krajani in katerih navadno ne prinašajo uradna ali zgodovinska poročila, prijavil ni nam še nikdo. To daje meni tudi srčnosti, da izpregovorim o priliki desetletnice o bo-senski okupaciji besedo, resnično po svoji izkušnji, resnično po poroštvu zanesljivih tedanjih prijateljev in tovarišev svojih. Opisal ne bodem prav ničesa drugega, kakor izboren del zgodovinskih mrvic iz svojega in Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 431 iz življenja naših rojakov, ki so takrat poslovali v vojaški službi, zlasti v domačem 17, pehotnem polku, pri katerem sem jaz bival rezervni častnik ob vojaški operaciji v Bosni in Hercegovini. Bilo je vzpomladi 1. 1875. V okrožji nevesinjskem na skalnatih tleh nekdanjega mostarskega vezirlika je buknil vstanek zatirane »raje« proti kruti turški hijeni, Znano je, kako hitro se je upor razširil po vsi Hercegovini in čez njene meje v daljne kraje sosedne Bosne. Znano je, da sta se zbog tega naslednje leto Srbija in Crnagora vpletli v boj s Turki in da je 1. 1877. Rusija posegla v balkanske zmešnjave ter napovedala Sultanu vojsko. Zmagovite njene čete so po vročih krvavih bojih pridrle do vrat solnčnega Carigrada. Prestrašeni Sultan Abdul Hamid se je udal po kratkem premirji zahtevam mogočnega carja Aleksandra II. v sv. Stepanski pogodbi dne 3. marcija 1. 1878. Sv. Štepanska pogodba pa po večini določeb svojih ni ugajala veleviastim. Odredi se torej kongres v Berolinu, pri katerem se mimo miru med Rusijo in Turčijo sklene, tudi druge homatije na balkanskem polotoku kolikor mogoče uravnati. Izroči se Avstriji mandat za okupacijo Bosne, Hercegovine in sandžaka Novibazarskega. Ker se je tam doli takrat orožje delo že v kot, ker je po dolgotrajnem bratovskem klanji smrtonosna beda glasno trkala ne samo na neznatno okence pritlične »kuče« uboge raje, ampak tudi na .omreženo haremsko okno turškega vlastelina, mislilo se je, da se zvrši posedanje omenjenih dežel prav mirnim potem. Toda pokazal je, rekel bi, že prvi korak na bosensko zemljo, da ne zadoščujejo prvotne priprave avstrijanske vojske. Mobilizoval se je početkom XIII. armadni voj, po zavratnem napadu pri Magljaji pa takoj še III., IV. in V. voj, potem 79. in 80. dalmatinski brambovski batalijon in jeden oddelek dalmatinskih brambovskih strelcev-konjikov. Bil je vroč poletni dan 7. dne julija 1. 1878. Zjutraj po navadi grem poslovat v pisarno in na poti tja si prav pozorno ogledujem mobilizovane rezerviste ne sluteč, da je ista usoda dohitela že tudi mene. Vrnivši se opoludne domov zapazim bledo lice soproge svoje. »To ni dobro znamenje«, mislim si takoj. Zdajci soproga pokaže na majhen na obedni mizi tik krožnika ležeč listič. »No, danes imaš kosilo,« pravi, »kakeršnega si midva pač nikdar nisva želela,« in solze se ji potoče po obrazu. Vzamem listič in čitam poziv vojaškega oblastva, da se moram v oseminštiridesetih urah pri 17. pehotnem polku v Trstu oglasiti ter nastopiti aktivno službo. 432 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. Reči moram, da se mi je čitajočemu ta poziv zelo zmračilo pred očmi in da sem bil jako nejevoljen, da moram iti v Trst, kajti vedel sem, da mobilizovani domači pehotni polk se bode peljal v Bosno skozi Ljubljano. Čemu torej hoditi v Trst in potem takoj nazaj ? Bi li ne mogel v Ljubljani počakati polka? In skromno odmerjeni čas, mi li dopušča vse potrebno preskrbeti za vojno ? V uradu nasledniku izročiti poslovanje pravilno ? Posloviti se pri sorodnikih in znancih ? Ne, mislim si, tega ne! Primem žlico, zajmem juhe, a jed mi ne gre v slast. Vstanem zopet, grem nazaj v pisarno, potem domov, zberem obitelj, odvedem jo k roditeljim svojim, da se poslovim. Drugega dne napoči jedva zora, že vstanem in si poiščem raznih kosov vojaške uniforme. »En pleine parade« hitim na Sv. Petra predmestje v pisarno rezervnega poveljništva i7. pehotnega polka. Ni mi dolgo čakati. Kmalu pride podpolkovnik Kn......, pri katerem se obično oglasim ter ga prosim dovoljenja, da ostanem v Ljubljani, dokler ne pride semkaj 17. pehotni polk. Dobrohotno mi g. Kn...... to dovoli in jaz se jako razveselim priličnega dopusta. A varal sem se. Ze popoludne prejmem povelje, da mi je prevzeti nadzorstvo rezervistov 1. batalijona, ki se zbirajo v Ljubljani. Tako me je milostivi g. Kn......navezal na nepretrgano vojaško službo. V sedmih dneh nisem bil več nego trikrat še prišel domov, dasi od vojašnice do stanovanja svojega nisem imel dalje nego četrtinko ure hoda. V službo uprežen sem pozabil na marsikatero vojno potrebo. Tako n. pr. na čutarčico. Pogrešal sem jo ves čas okupacije in slugi svojemu sem moral dati dokaj nagrade, da mi je prilično prepustil svojo čutarčico v porabo. V petek 12. dne julija pride 17. pehotni polk iz Trsta v Ljubljano. V soboto 13. dne julija se oglasim pri polkovniku, zdaj že pokojnem Pri e-gerji in nastopim službo pri četrti stotniji. Prerano napoči zora drugega dne. Med rodbino svojo zadnjo noč nisem zatisnil očesa. Ob štirih zjutraj sem bil že na nogah. Pregledam še jedenpot kovčeg svoj, poljubim drago mi deco, poslovim se od soproge in potem hajdi v vojašnico. Ob peti uri stopim v vrsto četrte stotnije in korakam ž njo na kolodvor. Kako se začudim, ko tam zaslišim iz blestečega roga bataljonskega trobarja prav melodiško sestavljeni signal, tako zvani »Regimentssignal«, katerega se ne spominjam, da bi ga kdaj bil čul poprej pri vojaških vajah, pač pa, da sem že večkrat pesemeo prepeval, katere glasovi so v Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 433 podobni glasovom signala. Bil je resnično uveden nov signal, posnet po glasovih prvih dveh vrstic znane pesmi: »Popotnik pridem čez goro, od doma jemljem že slovo , . . « Iz narodne glasbe posnel ga je zdaj že pokojni polkovnik Prieger, svak slavnoznanemu slovenskemu rodoljubu drju. j. R. Razlagu. Ta signal se je ohranil do dena.šnjega dne v domačem polku. Na kolodvoru smo čakali nad pol ure, predno smo sedli in se z vlakom odpeljali. Torej »puško na zemljo!« veleva se nam in »po čijte!« Znanci, prijatelji, roditelji, bratje, sestre, otroci svobodno občujejo »z vojaki stoječimi z levo nogo na prejšnjem mestu«. Prizorov, ki so bili pri slovesi nebrojnih rojakov, kako so plakale žene in deca, kako ljubice, kako sestre in bratje v zavesti, da odide roditelj, bodoči soprog ali brat, ne bom slikal, vsak si jih lehko živo predstavlja. Glasen »pozor!« batalijonskega trobarja opomni žalujoče na ločitve čas. Na povelje »naprej!« vzdigne se vojaška četa in posede vozove. Točno ob šestih odrinemo proti vzhodu. Bilo nas je pa skupaj le šest stotnij s polkovnim štabom. Drugih šest stotnij se je odpeljalo iz Ljubljane stoprav zvečer ob šesti uri. Na vseh železniških postajah, na slovenski in na hrvaški zemlji so nas pozdravljali oduševljeno tamošnji prebivalci. Na Zidanem Mostu se ustavimo za tri četrtinke ure in potem se peljemo do videmsko-krške postaje. Tu nas pozdravi zala deklica s primernim nagovorom in polkovniku Priegerju izroči krasen šopek. Krški župan g. Viljem Pfeifer nas pogosti z žlahtno kapljico-po potnico. Iz tisoč grl zaori : »Živel, Pfeifer! Živela domovina!« vlak zdrdra in v kratkem smo na bratski hrvaški zemlji. Peljemo se do Zagreba in od ondot do Siska. Na tja došle vlije se velika ploha z gromom in bliskom tako, da smo se mogli le počasi izkrcati iz natlačenih vagonov. V Sisku prenočivši napotimo se drugega dne zarana dalje proti jugu in odslej smo morali vedno hoditi peš. Solnce je kaj močno pripekalo, suša je bila velika, sence nič, vode nič. Povelje, da je disciplino pri pohodu strogo vzdržati, ni dopustilo nobenemu si na kakšen način olajšati mučnih težav. Sploh je moral sleharn vojak že sedaj pokazati, bode li zmožen prenašati breme vojnega poslovanja onikraj Save v deželi, v kateri ni niti železnic niti dobrih cest, Vročina, žeja in trinajst ur trajajoče nepretrgano korakanje utrudilo nas je kaj zelo. Šteli smo nad stotino vojakov, ki so na poti popadali in zaostali. Zanimivo je, da so bili ti večinoma možje visoke rasti. 28 434 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. Pot nas pelje do Stružec, do Kutin, do Novske, do Okučan, do Bogučevec. V soteski okučanski in bogučevski odredi se nam kanto-novanje. Potrebovali smo do tja sedem dnij hoda. Kantonovanje smo porabili za vežbanje vojakov v streljanji in v drugih vojaških znanostih, kar pa nam je bilo zaradi jednoličnosti kaj kmalu dolgočasno. Razgovarjali smo se pogostoma, gremo li v krvav boj ali ne. Odkar smo bili ostavili domačo zemljo, zvedeli smo le malo novega o političnem položaji. Nejasno je bilo prej kakor slej, bode li turška vlada pomagala nam pri okupaciji, ali vsaj potrebno ukrenila, da se ta čas ohrani mir v Bosni in Hercegovini. Vedno prihajanje vsakovrstnih oddelkov vojinske sile, pogosti vojni ukazi o postopanji proti Bošnjakom z ozirom na njihove šege, navade in veroizpovedanja so bili dokaz, da nas gotovo čakajo resni časi. Vender smo se čudili povelju, da moramo po starodavni šegi ponoviti vojaško prisego, kar se redoma zahteva le takrat, kadar gre vojak v boj z očitnim sovražnikom. A od onikraj Save so nam dohajala jedino mirna poročila potnikov, ki so prišli iz Bosne, in še zagotavljalo se nam je, da nas Bošnjaki hočejo vzprejeti kot »braču«, kot osvoboditelje. Rekel sem, da smo morali ponoviti vojaško prisego. Na bogučevskem polji se je vršilo dno slovesno dejanje. Bil je to veličasten prizor. Zbralo se nas je več nego 8000 mož. S krepkim glasom smo končali prisego, »da se hočemo srčno boriti, vselej in pri vsaki priliki ter, ako treba, življenje dati za dom in za cesarja, v kar nam Bog pomozi! Amen!« Po zadnji besedi je nastala grobna tišina, prisega je segla vsakemu nas globoko v srce. Krepko in daleč odmevajoče povelje »Kappe auf!« predrami nas iz resnega premišljevanja in potem hajdi proti domu. Dne 27. julija dobim ukaz prihodnjega jutra zarana zbrati tovorne konje ter odriniti v Staro Gradiško, da se mi ondu izroči živež za prvi batalijon. Rano zapustim posteljo in ko prekoračim hišni prag, zatrobi baš pred menoj stoječi trobar pomembno signal »alarm«. Hitim v stanovanje bataljonskega načelnika, kjer pozvem pomen danega signala. Prišlo je povelje od vojnega poveljnika Filipoviča iz Broda, da se morajo vse vojaške čete pomekniti na mejo in jo prekoračiti. Pri bataljonskem načelniku majorju Kr . . . prosim pojasnila, kaj mi je storiti s tovornimi konji. Kratko mi odgovori gospod major, naj počakam poznejših povelj. Res čakam in čakam skoro dve uri. Naposled mi izroči bataljonski pobočnik ukaz, da mi je takoj odriniti in blizu vasi Okučane, kjer zavije od velike ceste okrajna cesta na' Prilogi k Preširnovemu životopisu. 435 vstran proti Stari Gradiški, pridružiti se tovorni koloni drugega in tretjega bataljona. Odrinem s konji ali dospevši tja pozvem, da sta provijantni koloni drugega in tretjega bataljona že pred jedno uro odpotovali po cesti proti Stari Gradiški. Kaj mi je drugega storiti, nego iti za njima ? mislim si in grem. Jedva smo bili pol ure na poti, že pridirja bataljonski načelnik za mano in grozno zarenči, ko ne vidi tovornih kolon ostalih bataljonov. Povedal sem mu, da sta odšli že pred jedno uro v Staro Gradiško in da ji nisem mogel doiti, ker sem zaradi alarma in njegovega povelja preveč časa potratil v Bogučevcih, a zaradi pomanjkanja časa se še nisem mogel oglasiti pri polkovnem poveljništvu, da bi kaj več pozvedel, kako naj delim živež. Lakonično odgovori gospod major: »Taki nedostatki se kaznujejo dnikraj Save s temi-le sredstvi!« ter pokaže na svoj revolver. Dobro, mislim si, a ne tako hitro in v tem osobitem slučaji pač le ti zaslužiš jednakega ukora, ker sem bas zaradi tebe potratil čas. Odslej mi je bil ta gospod največji in najostrejši trn v peti. Nisem ga maral in cesto sem se jezil, ako sem moral pri menaži drugega pol bataljona poleg njega obedovati. Takrat mi gotovo jed ni šla v slast. Dospem v Staro Gradiško, kjer prevzamem živež, da ga popeljem v tabor, v katerem se je zbralo že na tisoče vojakov. (Dalje prihodnjič.) Prilogi k Preširnovemu životopisu. Priobčuje Fr. Leveč. IV. Dr Fr. Preširen, praktikant pri. c. kr. kamorni prokuraturi v Ljubljani. (Dalje.) 13- Nr. 1352. !: Gubermum :] Mit Bericht vom 7. August v. J. Z. 1801 hat die gehorsamste Kam-merprokuratur nicht den mindesten Anstand genommen, dem hohen k. k. Gubernio ihren unentgeltlichen Concepts-Praktikanten Dr. Franz Preschern zur Verleihung der bei dem k. k, Klagenfurter Fiskalamte erledigt gewe-senen mit dem adjuto von 300 ti. verbundenen Concepts-Praktikanten-Stelle 28* 438 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. vetnajstega stoletja, potem nam popisuje življenje Lisinskega in narodnega tedanjega razmerja, presoja njegovo delovanje ter navaja vse njegove skladbe, katerih je po številu devetdeset. Pa ne le glasbenike, ampak vsakega hrvaškega in slovenskega rodoljuba bo ta knjižica jako zanimala, kajti kaže nam novo stran ilirske dobe in nam pojasnuje mnogo drugih narodnih dogodeb. Toliko o letošnjih knjigah »Matice hrvaške«, ki nam znova priča, kako potrebna in koristna so malim narodom takšna književna društva. Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.) eta 1789. je slavni general Lavdon baš na istem mestu, na katerem je bil naš tabor, imel glavno svoje stanišče, kjer so se zbirale vojaške trume določene za obleganje trdnjave Berbir. Povedati moram, da je bil v okupacijski vojni domači naš polk po »ordre de bataille« uvrščen v drugo gorsko brigado, kateri je bil poveljnik nadvojvoda Ivan Salvator. Brigada je bila uvrščena v VII. pehotno divizijo XIII. armadnega voja. Brigadi poveljnik je bil Viljem vojvoda Virtemberški, poveljnik XIII. armadnemu voju in vojskovodja pa fcm. baron Josip Filipovič. V tabor pri Stari Gradiški smo došli še precej dobre volje, ako-prem nas je droben dež spremljal na vsem poti ves dan kakor zvest tovariš. Utrujeni smo legli zvečer k počitku na mater zemljo, prvikrat pod milim nebom. Drugega dne zgodaj nam je naznanil dnevni ukaz, da prekoračimo v dveh urah Savo. Naši vrli in spretni pijonirji — bili so Slovenci — pripravili so že vse, kar je bilo treba za gradbo vojnega mostu čez Savo. Čolne in čolniče so potapljali, kakor so jih redoma dovažali vozniki, v vodo ter čakali znamenja, da bodo mogli molče in samo na znamenja z rogom pazeč začeti graditi prehod čez široko in mogočno Savo, Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 489 Pred začetkom tega težavnega posla so morali vojaki 22. pehotnega polka Weber s pomočjo parobroda prekoračiti vodo ter polastiti se trdnjave Berbira na desnem bregu Save. Kar nas je bilo častnikov, dobili smo dovoljenje ogledati si zanimivo gradnjo vojnega mostu. Pri tej priliki sta bila tudi navzočna ' nadvojvoda Ivan Salvator in Viljem vojvoda Virtemberški. Batalijon 22. pehotnega polka, polasti vsi se trdnjave Berbira, zasadi cesarsko avstrijansko zastavo na njeno zidovje, v tem ko na naši strani v Stari Gradiški — bilo je okoli devete ure predpoludnem — zagrme iz trdnjave topovi, da njihov strel daleč v sosedno Bosno naznanja naš prihod, prihod spasiteljev tamošnji raji izpod turškega jarma, ter so mogočno odmevali Savski bregovi. Prisotna princa čestitata drug drugemu roko si podavši na častno, četudi težko nalogo, katera njiju čaka onikraj Save in želita si pri vseh bodočih podjetjih najboljšega uspeha. Ko naši vojaki v taboru čujejo strel s topovi, mislijo, da je krvoločni Turek že napal naše straže, poberejo in preobrnejo kositarske kotle, v katerih se je kuhala za tisti dan jed, in vsak zgrabi za svoje orožje pripravljen na odločilni boj z nevernim sovražnikom. Stoprav, ko je v taboru že vse napravljeno za odhod, razjasni se, da so bili » oni streli le slovesno znamenje prehodu avstrijanske vojske čez mejo. Vojaki se zopet pomire in odidejo na svoja mesta, žalostno oziraje se na prazne kotličke, in s trdim sklepom v bodoče se ne več prehiteti. Pri tej priliki mi je opisati neko jako zanimivo podobo. Na nasprotnem bregu je sedel starček Turčin. Dolga siva brada in beli svileni surak (turban) sta pričala, da je bil mož že v sveti Meki. Naslonjen na dolgo debelo palico zre ravnodušno pred se ter popolnoma udan v svoj »kižmet« opazuje, kaj neki počno gjavri. Vidi se mu čisto nemogoče, da bi mogli naši vojaki započeti most še tisti dan postaviti. A kako je presenečen, ko vidi, da mu velikanski most rase kar pred očmi. Sivi starček je morebiti premišljeval pri tej priliki minljivost turškega veličastva ter bil preverjen, da pridemo sedaj vračat prejšnje čase storjenih nam grozodejstev. Vsi navzočni vojaki opazovali smo z zanimanjem markantno podobo in brez izjeme gledali s sočutjem onemoglega starca onikraj Save, v tem, ko so lačni in kričeči ga vrani ter belosivkaste štorklje nekako čude se mnogobrojni naši množici živahno letale po zraku nad širno posavsko dolino. Poglejmo si, kaj se je godilo po prehodu Webercev onikraj Save v starem Berbiru. Turški poveljnik male posadke, broječe kakih petdeset mož, protestuje slovesno, češ, da mi kar meni nič, tebi nič tep- 49° Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. tamo mednarodno pravo in žuga nam, da se bode s posadko protivil našemu prehodu, kajti, »on da nima nikakega ukaza iz Stambula, da se umakne.« Pač smešno to! Naši ljudje mu razjasne razmerje in dokažejo, da bi bilo takšno početje bedasto in zelo nevarno, kajti avstri-janskih vojakov čaka v taboru pri Gradiški na tisoče povelja, da pre. koračijo Savo. Mož se da pregovoriti, zbere svoje »nizame« (vojake) in odide proti Banjiluki. V tem vlada strah in groza v trdnjavici. Kajmakam s svojim haremom je že davno pobegnil v Banjoluko, za njim vsi imovitejši Turki. Drugi so se poskrili v svojih kučah ter trepetajoči čakali gotove — kdo ve? morebiti zaslužene smrti. A videči, da se jim ne zgodi ničesar zalega, kmalu prilezejo iz svojih skrivališč in takoj začno vojakom prodajati poljske svoje pridelke. Kristjanov v trdnjavi ni bilo veliko, a ti so bili srčni, kajti da bi se kdo skril, tega se še misliti ni smelo, marveč videli smo jih, kako so se gnetli na obrežji, da bi bili le bliže nas. Mi pa smo užili dokaj strahu, da bi ne bilo treba nam loviti jih po Savi. Resnično je, da so kristjani našo vojsko prav prisrčno pozdravili in nas vzprejeli kakor že davno zaželene osvoboditelje turškega robstva. Gotovo so se tudi spominjali starodavnega prerokovanja, po katerem bode turška oblast nad kristjanskim prebivalstvom trajala le 400 let. Kakor znano, pala je Bosna 1. 1463. pod turško žezlo. Stoprav opoludne 29. dne julija doide ukaz, da morajo v taboru zbrane čete iti čez Savo točno ob tretji uri. Bilo je kaj prijazno poletno vreme. Dež nam je ohladil zrak in solnčni žarki so nam dobro dčli. Velika množica ljudstva je prišla iz okolice, zlasti iz Nove Gradiške, da je živa priča pri tako resnem činu, kakor je bil impo-zantni prehod avstrijanske vojske na bosenska tla! Na levem bregu stoječi gledalci so mahali z belimi robci v slovo in njihovi živeli-klici so nas izpremljali od levega do desnega brega. Poslovili so se od nas z glasnim »na svidenje« gotovo ne sluteči, da marsikoga iz vesele družbe ne bode več nazaj. V tem pa sta godli dve vojaški godbi prav vesele in poskočne koračnice. Malone do večera so se pomikala vojaška krdela čez most. S tem smo imeli kulturno Evropo za hrbtom in boriti se nam je bilo odslej s fanatičnimi mohamedanci, s preslepljenimi vstaši, z mnogokratnim pomanjkanjem živeža i. dr. Za Berbirom postavimo prav po strogem vojnem zakonu osnovane straže in predstraže, obrnene proti srcu zlate Bosne ponosite, in ukrenemo vse potrebno, da se zapreči kakšen neprijeten zavraten papad. Sedemnajsti pehotni polk šatori takoj za prednjimi stražami, Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 491 Prvi dnevni ukaz na bosenskih tleh veleva nam, kako ravnati z Bošnjaki. Razodeva nam, da v Bosni žive bogati siloviti begi, ki bi po tedanjih poročilih mogli nam z dobro organizovanimi četami se protiviti. Ti so: Kulanovič iz Kulenvakufa, načelnik 500 orožnikom, Kapitanovič v Starem Majdanu poveljnik 600 orožnikom, Mustaj Bej iz* Ključa, Abdul-Raman Firdusovič in Atlagič Bej iz Livna, kateri imajo še več čvrstih, v orožji dobro vežbanih hlapcev. Ukaz nam strogo prepoveduje preveč pečati se s Turki ali še celo verovati njih nasvetom. Isto tako se nam je popolnoma ogibati turških svetišč in poslopij. Prvo noč na tuji zemlji sem prespal kaj sladko in okrepčal sem se povoljno. Drugi dan zarana se napotimo dalje proti jugu. Od savskega pobrežja doli do »Kozare planine« razprostira se široka ravnina. Rodovita je in na videz dobro obdelana. Visoka trava pa jo pokriva na vse strani in samotno je tu. Daleč, daleč zre oko in ne zapazi niti sledu umnega kmetijstva, a kaj kmetijstva, niti človeka ne, ki bi le jedenkrat na leto prišel semkaj po dobro seno. Skoraj prav sredi te ravnine pelje lepa, umetno zdelana široka cesta, ne imajoča razven nekaterih turških vojaških postajank, nikakih naselbin. Po tej gladki cesti, katere so par let poprej zgradili angleški inženirji, korakali smo do pete ure popoludne. Solnce je neusmiljeno pripekalo, prav afriški, in veliko naših vztrajnih pešcev je jelo zaostajati. Ljudje so cepali na desno in na levo, kakor zlato žito pred ženjico, in polkovni zdravnik je dobil zdajci toliko in tako resnega posla, da mu nikakor ni kos. Sploh se je bilo bati, da onemogli vojaci pomro v neizmerni vročini zarad pomanjkanja pijače. Hipoma prijaše pobočnik k brigadnemu načelniku nadvojvodi Ivanu ter mu naznani, da po zdravnikovi izjavi pogine polovica ljudij, ako precej ne privoli počitka. In res, ustavimo se. Kakor na migljaj se vržemo na tla poleg velike ceste, iskaje si po cvetočih travnikih hladila. A zaman, vode ni dobiti, četudi bi dali za požirek pravo zlato, in grlo ostane suho, kakor je bilo. Pomaga si vsak, kakor more. Nekateri izujo obovala in zagrebo gole noge v rahlo zemljo, drugi si iščejo vode v jarku, zopet drugi močno utrujeni ležejo v visoko travo, kjer jim kratko spanje nekoliko okrepča zmučeno truplo. Prezgodaj zatrobi se nam »Naprej!« Vstanemo in gremo. Do-spevši do vasice »Lepšenjica« zapazimo ob cesti stoječ »han« — turško krčmo — in blizu njega vodnjak s plitvo vodo. Ta vodnjak je bil pravi angelj od Boga poslan. Vojaki ga obkole in izpraznijo do dna« 492 J. Navratil: Belokranjsko kolo. Vse je hitelo tja na kvar discipline in inšpekcijski častnik je imel dokaj posla. Vojaki so' nejevoljno in stoprav ostavili vodnjak, ko ni bilo nobene kapljice vode več v njem. Obtičalo pa je nekoliko kosi-tarnih kotličkov in čutarčic v blatu na dnu vodnjaka v spomin krutega roparstva. Ne korakamo več dolgo časa. Kmalu smo blizu leno tekoče reke Vrbas. Tu se ustavimo ter ušatorimo poleg vasice »Magla-jani«. A žalostno novico čujemo. Provijantna kolona je še za jedno uro zadaj in se le počasi dalje pomika, mi pa nimamo drugega pri sebi, kakor malo kruha suhorja. (Dalje prihodnjič.) Belokranjsko kolo in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J, Navratil. II Poljansko kolo. a. Kolo v Starem Trgu. (Dalje.) redno pa pojdemo tega »kola« gledat in poslušat, poučuje nas vč. gospod župnik tako: »Napevi so pesmicam taki, kakor sploh naši »Vlahi« okoli Metlike pojo; vender pa ima vsaka pesem nekaj drugačnega, kar pa tujec težko razloči. Tako se mladež vrti in poje; stari pa okoli stoje, gledajo in tobak (»duhan«) pušijo«. Čudno pa, da se je baš početek (v prvih dveh vrsticah izneveril »narodni meri«, vender v naslednji pesmi, malo menj nego pri Ko-betu. Da vidimo! (Zapisal je te pesmi letos Jure Koče iz Trga, a ne »na kitice«, nego zdržema t. j. po vrsti, kot da je nevezana beseda. Na kitice itd. razdelil jih je vč. g. župnik Rezek sam,) Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 543 Dobro se ga se spominjam. Majhen je bil, grdega obraza in star. S seboj je nosil zmerom veliko palico. Kadar so otroci prišli do njega, jeli so kričati za njim: »Lovre, Lovre, neumni Lovre, pes, pes!« in stekel je, kakor besen, dasi ni bilo nikjer nobenega psa. Če so ga pa mladeniči dobili, spravili so ga v gostilno pit. A pri tacih prilikah je vriskal domov grede, odprl čmerna svoja usta, namežikal in jel hrešče peti: ,,Moja piščal je suha, Mi neče več peY, Moja dekle je gluha, Mi neče odpret'." Stanoval je gori »na luži« pri ljudeh, ki so mu bili nekoliko sorodniki. Tako je životaril leto za letom. Ljudem se je smilil revež, »neumni Lovre«, otročaji pa so tekali za njim, kjerkoli so ga dobili na oči, in burke so brili ž njim. Toda jel je tudi njemu potekati čas življenja in neko zimo je obležal. Izgubil je popolnoma pamet. Bledel je čudne reči, najčešče pa klical: »Tinec, Tinec, odpusti mi, jaz te nisem hotel ubiti, le poškodovati sem te hotel, da bi ne bil dobil še Tonice.« Ohropel mu je glas, pa zopet je jel kričati: »Beži, Tinec, beži strani! Oh, moj Bog, roko mi podaje, oh, primite ga, držite ga!« — Ni dolgo ležal. Po jutranji maši, v nedeljo je bilo, zapel je mrtvaški zvon, oznanjujoč, da je nekdo »sklenil«. Molili so ljudje, greddč iz cerkve zanj: »Bog se mu usmili duše!« — Popoludne pa so nesli štirje možje krsto in v nji Svetčevega Lovreta v mrtvačnico in drugi dan so ga »vbogaime« zagrebli. Ljudje so pa rekali: »Ta ga je ubil onega Tinca in nihče drugi. Saj ni mogel slišati njegovega imena in na smrtni postelji je tak6 čudno bledel o Tincu in Tonici.« Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.) u dobim povelje z dvanajstimi možmi odriniti dalje proti stražam že razpostavljenim ter preiskati okraj v bližini taborovi. Grem, toda ne najdem ničesar sumljivega! Pri veliki straži, kateri je bil načelnik tovariš, dober mi prijatelj, počijem. Ta me povabi na večerjo, katera se kuha v kositar- 544 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. nem kotlu na mestu poleg straže. Vse bi bilo dobro, če bi le Jupiter Pluvius nam bil naklonjen. Med gromom in bliskom obsuje nas ta lokavi mogočnik s tako gostim dežjem, da v hipu ugasne ogenj pod kotlom. Zavoljo deževnih debelih kapelj izgine iz kotla mastna juha in ukusna večerja gre po vodi —! V tem prikorači siv starček in povabi mene in mojega tovariša v »kuču«. Greva tja, a kakšen pogled! Tu vidiva štiri prazne stene, sredi koče tli ogenj, okoli njega sedi družina, v kotu na desno in na levo tičita konj in kravica. Tu in tam padajo pogoste kapljice od lesene strehe na hišna tla. Vprašava kmeta, zakaj si ne popravi strehe, a ta odvrne: »Ne pusti mi aga, kad bi on vidio, da je moja kuča dobra, popaliti ju hoče odmah; da, gospodine, mi raja pa nesmemo činiti nista«. Mladica prigovarja nama, da bi sedla, a midva se zahvaliva rekoč, da nama je ljubše stati; kajti bala sva se, da ne dobiva kakih mnogonožcev pod svoja plašča. Naposled nama pripravi črne kave. Pozorno sva opazovala, kako kuhajo Bošnjaki svojo kavo. Mladica poišče čašice, takozvane »finžale«, napolni jih s kropom, strese vanje nekoliko drobno semlete žgane kave, poseže v nedrije, privleče kos umazanega sladkorja, katerega razdrobi in precej obilo strese v posamezne finžale, potem pomeša s prstom in nama ponudi rekoč: »Evo, gospodine, dobra kava!« »V potrebi lica ne gledi« misliva si, vzameva finžale ter posrkava iz njih kavo. Kava je bila v resnici dobra. Zahvalivši se za izkazano gostoljubnost ostaviva kočo in jaz se nemudoma vrnem v tabor. Od dvanajstih mož izgubil se mi je jeden. Prišedši v tabor po-zvem, da tam že delj časa spi. Oglasim se pravilnim potem, naznanim svoj povratek poveljniku taborovemu in potem grem na svoje mesto k četrti stotniji. Zdaj pa, kaj je z večerjo? Strežaj mi prinese polno skledico riža in mesa. Hlastno pojem in potem ležem na gola tla zadaj za svojo stotnijo. Nad menoj iz oblakov lije, pod menoj teče voda, a utrujen spim sladko spanje. Le prezgodaj naznani trobar, da vstanimo. Res zgodaj je. Zemljo pokriva še tema. Črni oblaki, v jednomer lijoči obilo dežja na nas, tikajo se temena »Kozare planine«. Goste megle se vlačijo ob vznožji in po presedih pred nami ležečega pogorja. Hermetični oklep deževnih orjakov na obzoru ne daje nam nadeje do boljšega vremena. Polagoma prihajajo velike in stranske straže v tabor. Ko se čete vse zbero, odrinemo, okrepčavši se s toplo juho, dalje proti Banjiluki prav do kože mokri! Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 545 Če nam je bilo včeraj pogoltniti čuda prahu, pregaziti nam je danes mnogo blata zlasti v razpokah planinskih, po katerih se ne daleč od tabora že zavije ožja in slabejša pot. Prišedšim do vasice Derviš razprostre se nam okolica v precejšno ravan, tudi cesta je vedno boljša, ipak se jamejo vzdigati oblaki ter počasi izgino na ob-nebji. Zlati solnčni žarki obsijo nas, tu in tam iz Banjeluke na turških mošejah in minaretih zablisne polumesec. »Kozara planina«, široko pogorje v Krajini, leži na severo-za-hodni strani Banjeluke. Čudovito gosto porastena ima dokaj pralesa. Na južnem njenem pobočji se izpuščajo nebrojni hudourniki v potok »Gomjenica«, mimo katerega teče jedina bosenska železnica iz Dobrima v Banjoluko. Železnico smo našli v jako slabem stanji. Njen tir je bil na mnogih krajih porušen, veliko mostov razdejanih, železniško prometno orodje je bilo pohabljeno. Vse to delo vstaške raje z leta 1875. m l876- Iz poročil o vstaji v omenjenih letih vemo, da je bila »Kozara planina« vstašem varno zavetje, ki so tu dokaj preglavice delali turški oblasti. Petar Babic, strah in groza Turkom, prišel je tja leta 1876. zapustivši z žalostnim srcem ujetega Ljubobratiča, kateremu je bil jeden najspretnejših in najsrčnejših četovodij. V skrivnih kotih in volkostečinah »Kozare planine« združil je Babic rastresene vstaše v četo prav po vojaških načelih izvežbano in dobro oboroženo, in spremljal begune-kristjane na avstrijansko mejo ter jih branil turških napadov. Peter Babic se je pridružil za turško-srbske vojne srbskemu polkovniku Despotoviču, da bi ga podpiral s svojo četo. Toda po prvi turški zmagi se je vrnil zopet nazaj v »Kozaro planino« in je nadaljeval sam arij ansko svoje opravilo. Koncem julija leta 1876. odpotuje s »Kozare planine« nenavadno velika množica bosenskih begunov v spremstvu Petra Babica in srečno dospe do Dubice. Bodisi, da je kak izdajalec ta prehod begunov na avstrijanska tla naznanil turškim vojakom, bodisi, da ga je turško vojaštvo izvohalo po naključji; baš ko beguni stopijo v čolniče na Savi pripravljene, zaleže in napade jih močnejši turški vojaški oddelek. Babic brani neprenehoma svoje varovance in stoprav ko odpluje zadnji čoln preko Save, umakne se turški sili. Ali v tem hipu ga ustreli turški »asker« —¦ vojak — v nogo in kroglja mu obtiči v stegnu. Srečno pa uide turški osveti, gre hitro čez mejo na avstrijansko zemljo in se da tu ujeti po Avstrijancih, ki ga pošljejo v Celovec v zapor, dokler je trajala vstaja v Bosni in Hercegovini. 35 54^ Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. Čez »Kozaro planino« smo korakali malone tako, da nam je sijalo solnce navpik. Pol ure hoda pred Banjoluko se ustavimo, toda ne, da bi si počili in se okrepčali, ampak da se nam dado primerni ukazi, kako postopati proti mestu, ako bi se našemu uhodu uprlo. Vojvoda Virtemberški pošlje v mesto parlamenterja s poveljem, da se mora mesto udati brezpogojno, ako ne, moralo bi se vzeti s silo. Na povratek parlamenterja smo čakali več nego poiudrugo uro. Sedaj pa prijašejo iz Banjeluke v praznični obleki kajmakam (načelnik), kadi, muktar (župan), na čelu jim parlamenter, v spremstvu mnogih mestnih dostojanstvenikov, in prinesd kruha in soli v znamenje prijateljske udanosti. Vojvoda Virtemberški jih vsprejme prisrčno, zago-tavljaje jim blagohotno svojo naklonjenost, takoj potrdi vse meščanske in verske pravice ter obljubi, da bode naša vojska jim čuvala življenje in imetje in da se ne dotakne nikogar, ako se ne protivi našim odredbam. Mogočni car avstrijanski je poslal svoje vojake, da po bratovsko sežejo v roko Bošnjakom in Hercegovcem, ukazal je zasesti deželo, da se povrne vanjo mir in blagostanje. Banjaluški veljaki, osupli o tako prijaznem vsprejemu, uklanjali so se vojvodi po turški šegi križemrok ter avstrijanskemu carju prisegli pokorščino in zvestobo, česar pa malo dnij pozneje, ko so Banjoluko zavratno napali, vstaši niso držali. Na to se nam zatrobi »naprej!« Godba zaigra cesarsko pesem in z razvito zastavo, vojvoda Virtemberški sredi banjeluške inteligenci je nam na čelu, napotimo se v mesto. Na vhodu nas čaka vse polno ljudstva, ob straneh ceste zale deklice-kristjanke z zelenimi vejicami v roki. Posedemo mesto, tamošno prav prostorno vojašnico, močno utrjeni grad, v mestu in okoli mesta razpostavimo potrebne straže. Banjaluka šteje blizu 8000 duš. Mesto je staro, ob veliki cesti nad pol ure hoda razširjeno. V njem je vse umazano, kar vidi oko, in dokaj ovčarskih psov se poja po ulicah — jedina sanitarna policija v turških mestih. Velika cesta in tudi stranske ulice so porušene na mnogih krajih, zanemarjene pokriva gosto blato zmešano z debelim cestnim kamenjem. Sredi mesta je »bazar« —- trg. Tu je precej živahno življenje in ugodna prilika, ogledati si v bazaru nam še nepoznane turške šege in opravila. V prodajalnici na tleh čepi turški trgovec pušeč tobak iz čibuka po dolgi cevi. Ne briga se kar nič za mimogredoče ljudi in stoprav po glasnem izzivanji se vzdigne ter posluži z vprašanjem: »Sta hočeš, komšja?« Na odgovor, katerega Turčin ni razumel, ne zljubi se mu, Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 547 da bi še povprašal za pojasnilo, ampak odvrne takoj: »Nejma ovde nista«. Zjutraj, opoludne in na večer si prinese v ploščeku čiste vode, s katero si umije obraz in svojo do čistega obrito glavo, potem nogi, umazano vodo pa iz prodajalnice neposredno zlije na cesto. Zjutraj ob devetih, op61udne in zvečer ob šestih moli svojo molitev. Takrat sedi navadno sredi prodajalnice na prtu, kakor okamenel kip, in ne da se motiti od ničesar. Obratno je trgovec Srbin jako marljiv v svoji prodajalnici in tudi jako prekanjen! Če se mu približaš, ne pusti te od sebe, dokler ti ne pokaže vseh svojih dragocenostij in ti ne dokaže, da je njegovo blago najfinejše in najcenejše. V Banjiluki sredi mesta se nahajajo tudi nekatera lepša, po naših načrtih sezidana poslopja, isto tako par »hotelov«, v katerih se trži po našem. Meščani so večinoma trgovci. Razpečavajo razno blago domačih pa tudi tujih zdelkov od platna, sukna in galanterijskih. Kupčujejo tudi z živino, zlasti z drobnico, po katero semkaj hodijo mnogi avstrijanski prekupci. Dasi je obilo lesa v bližnjih prastarih gozdih, ne pečajo se Banja-lučani z lesno trgovino, mislim, da še za domače potrebščine si sami ne pritvorijo dovolj lesa iz svojih gozdov. — Prvi bataljon 17. peš-polka preide mesto do nasprotne strani in se ustavi na jugu, da poskrbi predstražam rezervo. Pri vhodu v mesto pridruži se nam mlad dvajsetleten dečak, katerega je najbrž privabila naša nepoznana mu godba. Korenjaku od nog do glave, širokoplečemu in lepoličnemu dečaku vidi se, da je pravi sin prirode, a zopet prikazen, kakeršne mi doma na ulicah ne vidimo vsak dan, kajti oblečen je popolnoma tako, kakor je bil oče Adam v raji! Dečak je korakal z nami skozi mesto in provzročil našim vojakom dokaj smehu in šale. Dečko pa je bil blazen in turško oblastvo se niti toliko ni brigalo zanj, da bi ga vsaj nazega ne pustilo pohajati po ulicah. Po noči tistega dne — 31. julija — iti mi je patrulirat po južnih zakotjih banjeluškega mesta. V temi po nepoznanih potih grem z dvanajstimi možmi iz mesta čez polje in travnike do potoka »Crkven« > in preiščem kraj ob vznožji hriba, na katerem stoji mestni grad. Mirno je vse, noč tiha, nebo gosto pokrito z oblaki. Ponočno tihoto moti jedino šumenje po mnogih majhnih slapih deroče vode. Kaj mučno delo je takšno ponočno paUulovanje na tuji zemlji, mučno tem bolj, kadar je človek počitka in spanja potreben. A tudi nevarno je. Vsak trenutek se človek zadene na plot, na nasip, na drevo, na skalo in spotika se cesto nad malimi krtinami. Hkratu 548 Anton Svetelc: Spomini na okupacijo Bosne. smo ležali v jarku in pobirali rahle svoje kosti. Akoprem smo pretipali skoro vsako stopinjo pred seboj, vender se nobeden ni povratil, da ni imel rogu na čelu ali pa trna v dlani. Vrnivši se najdemo kmalu veliko cesto, po kateri nam je mogoče naravnost priti v stanišče i. bataljona nazaj. »Stojte 1« zakriči zdajci spredaj korakajoč vojak : »Tuje sovražnik«. In res se čuje na obeh straneh ceste za plotom škripanje z zobmi, ter opazujemo počasno premikanje črnih pošastij. Kaj je to ? Vidimo, kako se prikazni polagoma plazijo tik plota, kako tu in tam nekdo pogleda skozi plot in se takoj skrije nazaj. Kaj je to? Je li to za-vraten napad, nam namenjen ? Velim vojakom napeti peteline, sprednji patrulji pa, da zleze čez plot ter da opazi nakane sovražne druhali. Dva vojaka brzo preskočita cestni jarek in si poiščeta kraja, s katerega si nekoliko časa skrivno ogledujeta sovražnikovo početje. Ne dostaje jima dosta časa, kajti sovražne prikazni si že iščejo primernih krajev, da preskočijo plot. Torej, puško kvišku, in hajdi čez mejo; plosk, plosk, strašna zmešnjava med sovražniki. Zdajci »horribile dictu« vrže se črna tolo vajska tolpa na — cesto, prestrašena se raspršf in v brzem teku se nam umakne v mesto. — Lačni turški psi so glodali za plotom kosti, katere so nam popoludne ukrali pri menaži. Gremo dalje in kmalu smo v svojem stanisči. Mnogo smehu je bilo tu in dokaj dovtipnih šal med tovariši zadelo me je, ko sem poročal o čudovitem ponočnem sovražniku. Dokaj se mi je čestitalo na nevstrašenem postopanji, psi pa so se pomilovali, da sem jih motil pri prvi po Avstrijancih jim pripravljeni slastni večerji. Take in jednake burke smo uganjali vso noč do jutranje zore sedeči okoli taborskega ognja. Z neba je pršilo v jednomer in gosti drobni dež nas je premočil zopet do kože. Drugega dne nas denejo v veliko vojašnico, da se nekoliko okrepčamo in si posušimo premočeno obleko. Kaj čmerikasto pa je bilo nebo naslednjega dne, ko smo se za-rana jeli zbirati pred vojašnico na daljno pot. Sploh nam je neusmiljeni Jupiter Pluvius nagajal, kolikor je mogel. Pustivši malo posadko štirih stotnij 22. pehotnega polka pod poveljstvom generalmajorja Samca odrinemo iz Banjeluke. To malo posadko je, kakor znano, dne 14. avgusta napalo 4000 vstašev. Posadka pa jih je hrabro odbila. Prihiteli sta ji samo dve stotniji 16. pehotnega polka s štirimi topovi iz Berbira na pomoč. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 549 Slavno omeniti mi je iz tedanjih časov vrlih oo. trapistov v samostanu blizu Banjeluke. Vso zalogo vinskih kletij so prepustili našim vojakom in ti so bili po takšni gostoljubnosti jako dobre volje. Pri odhodu iz Banjeluke dne 3. avgusta tudi na potovanji je lilo * ves dan. Mokri do kostij proti večeru pridemo v tabor in prenočimo poleg vasice »Dobrinja«. Drugega dne nas pelje pot do »Han Cadja- vice«. Vedno mokri, po opolzli cesti korakajoči, utrudili smo se kaj zelo. Živo se spominjam, kako sem želel in se veselil v taboru pri v »Han Cadjavici« par požirkov dobre gorke juhe in postelje čeprav na mokri zemlji in pod milim nebom postlane. A človek obrača, Bog pa obrne. Niti želja niti veselje se mi ni izpolnilo. Bataljonski pobočnik mi prinese pismen ukaz, da mi je prevzeti inšpekcijo 1. bataljona, s katero službo je v zvezi nadzorovanje prednjih poljskih straž. Tekom noči se morajo pohoditi vsaj po jedenkrat vse straže, treba torej nemudoma se posloviti, veleva mi ukaz. Ti sveta pomagalka! mislim si, je li to gorka juha, je li to dobra postelja? »Koliko straž je razpostavljenih?« vprašam pobočnika. »Na poludrugo uro razširjenem okrožji zmatram njih število dvanajst večinoma v gozdu stoječih,« odvrne pobočnik. »Dobro, komšja«, rečem tovarišu. »Spavaj sladko«. »Bog s k teboj, braču mi«, odvrne pobočnik in z glasnim klicem »Na svidenje 1« izgine mi izpred očij na urnem šarci. Grem k taborski veliki straži. Tu mi da načelnik malo črne kave in v spremstvo devet mož. Oglasim se še pri svojem bataljonskem načelniku, istotako pri stotniku g. S.......in potem se napotim v gozd iskat in preiskat prednjih poljskih straž. Noč je črna, dež neprestano pada. Pot v gozd pelje na pobočji hriba, steze so opolzle in goščavje tako gosto, da moram cesto rabiti ostro sabljo ter presekavati močno zapletene veje. Večkrat se mi izpodrsne in moram pobirati svoje kosti. Steklena naša svetilnica, jedina pomoč proti temi, izročena spretnemu vojaku, služi nam dobro. A smole je bilo v Bosni preveč. Zaman, nesrečni vojak pade in svetilnica se razdrobi. «Štorklja!» zakričim mu, »si li mislil tako olajšati svojo nalogo, da bi ti ne bilo treba nositi svetilnice, ali še celo misliš, da se radi tega ustavimo ? Čakaj, nerodnež, če ti meni nečeš svetiti po noči, pa bodem jaz tebi po dnevi.« Na to korakamo dalje in si pomagamo s piščalko (»Signal-pfeife«). Piskamo, piskamo in čez dolgo časa se nam oglasi spredaj na desni žvižganje jednako našemu pisku. Gremo za žvižganjem in kmalu pridemo do prve poljske straže stoječe na razpotji. Ogledam si jo in ko mi načelnik naznani, da je vse v redu, idemo dalje. 55° Ivan Pogodili: Po noči. Zgodi se, da v prelazu skozi gosto grmovje izgubim naočnike. Čutil nisem, kdaj so mj pali, stoprav ko si hočem obrisati raz čela pot, zapazim, da jih ni. Spremljajoči me vojak — bil je bas oni štor-kljež, ki je razbil svetilnico — po mnogem trudu prižge žveplenko in na pogled zapazi na veji viseče in bliščeče se naočnike. Varno se splazi do tja, vzame jih raz veje in meni izroči. »No, dobro si jo ukrenil, Janez,« rečem mu, »ti si že spreten vojak, pohvaliti te moram jutri tvojemu stotniku. Zdrobljeno svetilnico naj zlodej vzame, samo da imam svoje na6čnike.« »Počijmo zdaj malo!« velim in se ozrem nazaj po svojem spremstvu. »Ali ste še vsi?« — »Ne vemo, gospod poročnik.« »Naj pove vsak svoje ime!« Zrimšek, Belec itd. čujem, skupaj samo pet imen. »Kje pa so drugi?« — »Ne vemo, gospod poročnik«, odgovore vojaki. — »Ti so goveda«, zakričim, »ki ne vedo, da velja naša moč v združbi. Zapiskajte jim, da pridejo za nami.« Potem se posvetujem s prostaki, kaj nam je početi, ako smo zašli. Reči moram, da so jo prav dobro pogodili in jednoglasno predlagali, naj ostanemo tu, kjer smo, dokler ne napoči dan. Nasvet razumnih prostakov je dober, mislim si, in potem ukrenem. Poiščem si mesta in sedem na staro podrto bukev, vojaki okoli mene. Stisneni v plašče svoje, kapuco čez glavo, Čuvamo. (Dalje prihodnjič.) Po noči. Lehkotno in ljubko šumi. Čuj! vedno večji je nemir: Ze vro mi verzi iz srcL, Oj, verzi slave tvoje In srčne bdli moje. A pdmlad cvetna ti gora — Ne čuješ, kar mi pesem peva, Ne odgovarjaš, ni odmeva. Nagiba se mi glava, Utrujena miruje kri, Srce" počiva, spava . . . Oj, zvezde jasne ve noči, Oj, le svetld svetite, Sen sladek name zlite ! . . . ,ebrojno zvezd z nebž višine Obseva zemeljske daljine; A kdo upre ok6 V visoko to nebo? Povsod tihota . . . vse počiva . . . Sen sladek vsako bitje sniva. A snivam tudi jaz? Ne; nežni tvoj obraz Ne dL miru, ne dL pokoja. Smehljaj, pogled, milina tvoja Tako v srce mi vtisnila se je, Da več pozabiti ne morem te. Pri postelji mi luč gori, A v srci poezije vir Ivan Pogodin. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 599 Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.) malu začne grmeti in rdečkasti bliski švigajo nad nami razsvetljujoči robato pogorje in gosto meglo, katera je v noči legla po dolini in planoti. Strašen vihar nastane in zdi se, kakor bi se divje pošasti podile nad nami po prastarem lesovji. Močna ploha se vsuje na nas. Daleč tam za »Lisino planino« zasveti se blisek zadnjikrat, strela švigne po višini in tako silovito udari v stari prales, da se daleč na okoli strese zemlja. Jedva umolkne otlo grmenje, pre-seneči nas strel v nižavi. Prvi, drugi, tretji, četrti strel nas uveri, da se tu zdolaj gode resne reči. Zdaj pa se ne ganemo več z mesta, razpostavimo vedete ter se pripravimo za slučajni sovražni napad. A kmalu prejenja streljanje in zopet je vse tiho. Ob jutranji zori — bilo je dne 5. avgusta — vrnemo se nazaj v tabor. Tu so se zbrale že vse čete na odhod. Vrtelo se mi je v glavi ravno tako, kakor nekdaj v Ljubljani, ko sem prenočivši na sijajnem plesu v starem strelišči vračal se domov spominjajoč se bliskanja iz očij svojega razrednika. — V taboru pozvem pravi pomen onih strelov v hosti. Tolpa sovražne konjiče je napala našo na veliki cesti stoječo stražo 10. strelskega bataljona. Umeknila pa se je zopet po kratkem boji, Očividno je bil njen pohod namenjen ogledu naših pozicij in čet. — Nikdar ne pozabim bridkostij te strašne noči. Da ne govorim o gladu, o ponočnem poslovanji na tuji zemlji, o slabem deževnem vremeni, čudim se dandanes samo fizični zmožnosti človeški po trudapolnem dnevnem potovanji vso noč prečuti in naslednjega dne dostojno se biti s sovražnikom. A čudim se tudi sreči, da nisem prišel na pot, po katerem se je sovražna konjiča približala, dasi sem zabredel daleč čez mejno črto naših prednjih straž. V taboru mi posluži strežaj s pičico črne kave in ruma in po-ročivši polkovniku o ponočnih dogodkih stopim na svoje mesto pri četrti stotniji. Hkratu odrinemo iz tabora, dobro vedoči, da se nam bode boriti s sovražnikom. Ukaže se nam korakati z vso pozornostjo, smeti nam ni niti bobnati niti na rog trobiti. Vsak vojak mora imeti nabito puško. Prednje in ob straneh nas spremljajoče straže se izdatno pomnože, da se prepreči zavraten napad. 6oo Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. Pot nas vede proti »Varcar-Vakufu«. Korakamo jedva jedno uro, pozdravijo nas že sovražne, poleg gozdnega roba na »Rogeljnem sedlu« nastavljene čete z gostim streljanjem. Za trenutek postanka na cesti dojde ukaz, da mora prvi bataljon posesti brda na levi ter polagoma avanzirati in če mogoče obkoliti sovražnikovo krilo. Krasno, kakor doma pri vojaških vajah razvije se kolona prav pravokotno na cesto, ne meneča se za sovražne kroglje, katere nam pogosto žvižgajo mimo ušes. Sovražnikovo streljanje pa je premočno, ne moremo dalje in moramo se ugnezditi in počakati, da pokažejo naši strelci, kaj znajo. Meni prilika nakloni ugoden prostor na holmci, s katerega lehko opazujem ne le spredaj sovražnika, ampak tudi ob desni daljni razvitek naše vojske. Krasen prizor je to. Vrsta za vrsto prihajajočih Čet se spušča v brzem teku na desno in na levo proti sovražniku v boj. Tam v zatišji se zbira naša konjiča, tu za holmcem tovore gorske topove, na brzih konjih dirjajo ordonanci čez goro in plan. A kadar čujem v bojni vrsti stok in krik ranjencev, ko slišim strahovito preklinjanje naših vojakov na turške napadovalce, obide me strah in groza. Pridruži se mi stotnik S......, sede poleg mene, zapah smodko in reče šaljivo: »Kako se počutite?« »Prav dobro ne!« odgovorim. »Zakaj pa ne? Saj še nismo imeli prilike slišati takega mičnega koncerta, kakor je danes, odkar nam je zbolel preslavni naš kapelnik,« pravi stotnik. »Kaj je res zbolel?« vprašam. »Kaj pa da, tam v Stari Gradiški leži v bolnici,« odvrne stotnik. »Ni mogoče! Mislil sem že res, kakor se je govorilo, da nam je ta mož pokazal pete.« »Ali slišite, gospod stotnik, kako čvrsto frče kroglje nad nama?« vprašam dalje. »Dobro, jako dobro jih slišim,« odvrne stotnik, »in bas hvaležen sem, da jih slišim. Le pazite, da jih boste tudi Vi dobro slišali in čestitam Vam, da imate dober posluh, če ne bi pač morali t61i bolj čutiti,« straši me moj predstojnik. »Ali tudi morebiti ni res, da je za naju toli menj nevarnosti, kolikor več svinčenic slišiva frčati?« nadaljuje stotnik. »Kako to?« čudim se jaz. »E, kaj Vam bom razlagal, saj ste že dozoreli do prave pameti, in lehko si mislite, da le ona kroglja se bo zavrtala v Vaše truplo, Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 6ol katere ne boste slišali frčati, a druge kroglje naj Vam žvižgajo, da se mrena v ušesih krči, druge so nedolžne. Ali tedaj ni res, da čim več krogelj slišiva, tem menj nevarnosti je za naju?« šali se stotnik. »Res je, gospod stotnik,« rečem, »prav dobro ste jo pogodili, zdaj pa se tudi več ne čudim, da vsaki taki žvižgajoči svinčenici naredim ponižen svoj poklon.« »Tega se že še naveličate,« pravi stotnik, »kadar boste spaka bolj poznali. Danes, menim, ste se pač šele prvikrat seznanili ž njim.« Po tem dvogovoru umolkneva za nekoliko časa, kajti žvižganje svinčenic je bilo že jako neprijetno. Mene to vznemirja in vprašam stotnika, če bi ne bilo umestno, da se premakneva na drug kraj. »Ali se Vam ne zdi«, pravi stotnik, »da je sovražnikovo streljanje gosteje nego je bilo, vender žvižganje svinčenic pojenjuje?« »Da, resnično je tako,« rečem, »ali čujem neko, kako bi rekel, neko cekcekanje že prav blizu ušes in sliši se vedno gosteje.« »Da, da, gospod poročnik,« odvrne stotnik, »kmalu imajo tudi naju na muhi. Pojdiva!« In stotnik se hitro vzdvigne ter odide. Res so se jele svinčenice blizu mene vrivati v zemljo. Kroglja prileti, pade tik roke, na katero sem vstajajoč se opiral, na tla, zdrsne in mi oškropi obraz z blatom. Sedaj pa skočim kvišku in grem za nekoliko korakov više, holmcu na greben. Ozrem se v dolino in vidim tu naše v kotlinskem zatišji zbrane ulance, ki se z visoko vzdvignenimi sulicami ob desnem pritličji holmca baš spuste v naskok na levo sovražnikovo krilo. V tem trenutku se čuje prvi strel iz topa in naša godba zaigra cesarsko pesem. Iz tisoč grl zagrmi: »Zivio Fran Josip!« Stokratni odmev živio-klicev v gozdu, glasni krik »Allah-il-Allah« naših nasprotnikov, žvižganje puškinih krogelj, vrišč in piš ter razpo-kovanje šrapnelov — to je nepozaben prizor. Godba umolkne, živio-klici utihnejo, tembolj razsaja pa boj. Sovražnik v dobrih pozicijah se ne gane ni za korak. Barjaktar z rdečo zastavo v roki oduševlja ljute sovražne čete. »Po njem!« čuje se v jednomer med našimi strelci. Dokaj pušek pomeri se nanj, a brez uspeha. Pomaknemo se za petdeset korakov dalje. Od zadaj čez naše glave prileti šrapnel, pade blizu barjaktarja na tla in se razpoči. Zdajci se zgrudi barjaktar smrtno ranjen v prsi. Svinčeni šrapnelov kosec mu je predrl telo nad srcem. Mož je moral imeti veliko vpliva na Tur-čine, kajti takoj, ko je padel, jele so se sovražne čete pomikati nazaj proti Varcar-Vakufu. Barjaktar je bil res težko ranjen, ali še je živel, ko smo prišli mu blizu. Videl sem ga, kako je vihtel po zraku samo- 6o2 Anton SveLek: Spomini na okupacijo Bosne. kres v smrtni borbi in krčevito ga še stiskal k sebi, ko mu je infan-terist s strelom v uho izpihnil zadnjo iskro življenja. Boj je trajal poldrugo uro in niti nam niti sovražniku ni napravil dosti kvare. Osvedočili pa smo se, da ima nasprotnik dobro organizovano vojsko. Posamezne oddelke so vodili turški begi prav po strategičnem in taktičnem propisu, ukazovali so premišljeno in se podpirali med seboj vzajemno. Naši nasprotniki so bili turški vstaši, ki so po nasvetu znanega Hadži Loje hoteli nam zabraniti vhod v Bosno. Znamenito je, da razven nekaterih imenitnih begov Bošnjaki nikakega pojma niso imeli o sili Avstro-Ogerske. Ko smo ujetim vstašem očitali bedaste njihove misli, da bi kdaj mogli se uspešno braniti nam, ker ima naš car »čuda askerov«, dejali so, da jih ima veliko, če jih je toliko, kakor jih ima Srbija. Da Slovani žive tudi v Avstriji, kakor v Bosni, to jim ni bilo doumno. Nazivali so nas navadno z imenom »Svaba«. v Števila vstašev v bitki na Rogelj nem sedlu nismo mogli dobro ceniti, ker niso prišli strelci iz gozdnega roba na piano. Po razdalji sovražnikove fronte in po tem, da so strelci polagoma ostavljali bojišče ter po ovinkih izginili za mestom Varcar-Vakufom, šteli smo jih le oddelek vojske, ki ima namen, ogledati si broj in priprave nasprotnikove. O tem smo se osvedočili že dva dni pozneje v krvavi bitki pri Jajci. Bitka na Rogeljnem sedlu, na sebi mala, bila je kaj velikega pomena. Ne le, da se nam je ukazalo brzo iti dalje ter sovražnika kruto napasti, kjerkoli ga zasačimo, postopalo se je odslej proti Bošnjakom strogo po vojnih zakonih. Se večje važnosti je bila bitka za nas, ker je nam razjasnila položje in nas postavila v pravo pravcato vojno razmerje. S tem je bilo dognano, da pri okupaciji Bosne mora teči kri in da mirnim potem ni več doseči zaželenega smotra. Rekel sem, da v prvi bitki na Rogeljnem sedlu nismo imeli znatne škode. Vender hočem omeniti dragega mi prijatelja, katerega je tu zadela smrtna kroglja. V bitki je pal nadporočnik Herman Doksa t, rojenja Post6jinčan. Ko napravi Juriš' na Turke, udari sovražna svin-čenica na daljnogled, ki mu je visel spredaj ob levi, tako nesrečno, da mu predere trebuh in mu mnogi stekleni kosci razmesarijo drob. Doksat je bil jak človek, čvrste postave in srčen vojak. Prenesli smo ga v Varcar-Vakuf v bolnico, kjer je preživel še dva dni v groznih mukah. Bolečine pa je trpel mirno, časih zaškripal z zobmi, na tolažila okrog postelje stoječih prijateljev pa vedno pevaje odgovarjal; »Miruj, brate, srečen vsak, Kdor umrje kot junak.« — Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 603 Izdihnil je dušo junaško. Pokopali smo ga na katoliškem pokopališči v Varcar-Vakufu in poznejša tamošnja posadka pijonirjev mu je poskrbela zgradbo gomile in primeren spomenik. Po porazu na Rogeljnem sedlu so vstaši bojišče v lepem redu zapustivši izginili po ovinkih, kakor sem povedal, za Varcar-Vakufom, razpršili se in v posamičnih krdelcih pritisnili nazaj k svoji glavni vojski, katera se je pomikala od Travnika sem proti Jajcu. Mi pa pre-šedši Varcar-Vakuf, pravo pravcato turško, od nesnage smrdeče mesto, utaborimo se na drugi strani. Prvi bataljon 17. pehotnega polka razpostavi prednje straže. Tako me doleti usoda, da mi je tudi drugo noč prebiti brez spanja. Do skrajnega živca utrujenemu telesu pa ne pomaga niti dobra večerja, niti strah pred sovražnikovim handžarjem. Proseč za nekoliko počitka zaradi neizrečene utrujenosti bridko čutim vojne zahteve ostrost, in stotnik mi kratko odgovori: »Nimam pravice Vam izredno olajšati službe. Idite na delo in storite, kar skromne moči dopuščajo.« Sel sem, toda moči so me popolnoma zapustile. Omedlel sem in spominjam se, da sem vstal drugi dan, ko je solnce že visoko nad nami sijalo, iz kopice rahlega sena. Kopico je naredil pošteni sluga in tudi za zajutrek mi pripravil dobre juhe. Stotnik mi ni očital slabosti, ali še cel6 sladkega spanja, dasi je moral on sam prečuti vso noč. Op61udne, baš ko se pripravimo h kosilu, čujemo iz divizijskega štabnega stanišča znamenje, da se nam je združiti in v naglici zbrati na veliki cesti ter brzo odriniti proti trdnjavi Jajce. Hitro se odpravimo in korakamo v pozno noč do vasi Jezero. Onikraj te vasice, dve uri hoda od trdnjave, ustavimo se. Ni daleč do tja, ali trdnjavo po noči pohoditi, v kateri je bržkone še sovražnik, ne bi bilo umestno. Nočujemo torej na planem za omenjeno vasj6. Vender se odloči oddelek drznih prostovoljcev pod poveljstvom poročnikovim, da bi se, ako mogoče, utihotapil v mesto in natančneje pozvedel o sovražnikovih nakanah. Dva voza posede ta drzna četica. Vozova zdrdrata, kmalu pa se vrneta. Četica je pozvedela, da v trdnjavi mrgoli vstašev, da pač straž na to stran trdnjave nimajo razpostavljenih, zabita pa so mestna vrata in nihče ne more noter. Poročilo je vznemirilo zlasti vojvodo Virtemberškega in že proti jutranji zori je bilo, ko je ukazal, da se morajo straže na okrožji ta-borovem izdatneje pomnožiti. Vznemirjalo ga je menda tudi, da je bila jedna brigada njegove divizije še dan hoda za nami in da ni mogel računjati nanjo, ako nas prihodnje jutro napade močnejši sovražnik. 604 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. ¦ V taboru je sanjal to noč marsikateri vojak poslednji sen in marsikdo se ni nadejal, da bode jutri obsore že spaval smrtno spanje. Za rana, jedva ko so solnčni žarki prešinili goste, po širem ob-nebji nakopičene temne oblake, razpošlje vojvoda patruljo konjiče, da si ogleda sovražnikove pozicije. Patrulja se kmalu vrne. Poročilo njeno nam obeta hud boj z močnejšim i ljutim sovražnikom. Tiho se zberemo in naglo odrinemo iz taborja. Pot nas vede na severnem bregu nad štiri kilometre dolzega, ozko stisnega jezera, ležečega v veliki dolini Lisine planine. Na levi strani kipe v nebo strmeči hribi, na desni je jezero. Gora se dotika v vznožji prav blizu ceste, da se ni mogoče ogniti niti na levo niti na desno. Pogorje se spušča na konci jezera v prostorno kotlinsko dolino. Iz jezera izteka potok Pliva, ki se izliva na južni strani trdnjave Jajce v reko Vrbas. Korakajoči po cesti smo opazovali že iz daljave nebrojno število Turkov v belih košuljah, modrih ali rdečih hlačah, rdeče prepasanih s fesom ali večinoma s turbanom pokritih. Zmatrali smo jih sprva za radovedneže, ki so splezali na vršace v obližji trdnjavinem, da bi se radovali o bojnem viharji. Toda kmalu so se jeli pomikati doli po pobočji. Sivi dim spredaj na levi strani in močni pelotonski strel na holmčevem grebenu stoječih vstašev osvedoči nas, da je bilo poročilo naše konjiče istinito. Streljanje iz pušek se razprostira hitro ob vznožji, po dolu, čez jezero na ono stran po pobočji sosednega hriba. Kmalu se tudi čuje otlo grmenje iz turških topov, ki so bili razpostavljeni nekoliko na planem, nekaj na obzidji in tik obzidja trdnjavinega. Ko čujem trobente glas »Naprej v brzem teku!« hitro pogledam na uro. Ura kaže natanko tri četrti na devet. Kmalu smo na lici mesta, na katerem 10. strelski bataljon in nekatere stotnije 17. pehotnega polka bijejo že prav vroč boj s krutim dušmaninom. Prvi bataljon 17. pehotnega polka pride na bojišče v zadnji vrsti bojevnikov ter početkom boja poskrbi vojnim četam rezervo. Vstaški strelci so se ugnezdili za umetno ali po prirodi utrjenimi nasipi po vsi nižini in na podolji pred trdnjavo ter krčevito obtičali v svojih pozicijah skoro prav do konca bitke. Pritiskali pa so s pomočjo svoje rezerve zlasti na naše levo krilo, tja, kjer so stali naši Hrvatje. Tu so turški konjiki z ostrim handžarjem cesto napadali naše čete, dočim so imeli vstaši v središči in na levem svojem krilu naj-spretnejše strelce. Pri nas so šli v boj v prvi vrsti 10. strelski bataljon, potem jednajst stotnij 17. in dvanajst stotnij 53. pehotnega polka (iz Zagreba), jeden oddelek ulancev in dve gorski bateriji z osmimi topovi. Strelci Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 605 (iz St. Poltena z zlatim bataljonskim rogom) na desnem krilu, Kranjci v središči in Hrvatje na levem krilu. Bilo nas je skupaj blizu 5.000 mož. Vstaši so bili mnogobrojnejši. Imeli so, kakor smo jih cenili in kakor smo pozvedeli od ujetnikov in tamošnjih prebivalcev, več nego 7.000 mož, mnogo konjiče in šest Krupovih topov. Ob jednajstih dopoludne se je odposlal zadnji oddelek naše rezerve v boj in odsehmal smo se borili dobro v svesti si, da, če se ne ubranimo sovražnika, dati nam je glavo pod ostrim handžarjem ali poskakati v jezero in ondu poginiti, kajti povrniti se po ozki cesti in tu sovražniku ubežati ne bi bilo mogoče. Za nami sploh tudi ni bilo nobene zaslombe. Tretja brigada, kakor sem že opomnil, bila je še daleč zadaj. Jaz dobim ukaz, da mi je iti s svojim stotnijskim oddelkom h gorski bateriji št. III./XIL, da ostanem pri nji in jo branim sovražnega naskoka. Bas ko se ji približam, začne streljati na sovražnikove topove, ki pa prav dobro odgovarjajo, dasi se je jeden njih zvrnil že po drugem strelu našega topa zaradi strtega kolesa. Proti koncu bitke so se umeknili tudi drugi topovi, le jeden ne, ki je imel posebno srečo, da se mu ni bilo zgodilo nič kvare. Ta pa je tudi bruhal na nas granate prav ponosno. Ker sem prišel k omenjeni, na holmčevi rebri stoječi bateriji, da jo zaslanjam, dana mi je zopet prilika opazovati bojni hrup z ugodnega stališča. Tu sta bila vojvoda Virtemberški in naj vojvoda Ivan Salvator z vsem svojim spremstvom, ne meneča se za sovražne granate. Jako opasno je bilo naše stanje od jednajste ure dopoludne do četrte ure popoludne. Vojvoda Virtemberški, vrhovni poveljnik, bledi bolj in bolj, kajti ulanec za ulancem prijaše iskat pomoči v podkrep-ljenje levega krila. A zaman, vojvoda nima niti jednega vojaka, da bi ga poslal v pomoč. Toplo pa naroča sleharnemu ordonancu, naj naznani četam na levem krilu, da zmaga je naša, ako se tam zabrani vstašem, da nam ne pridejo za hrbet. »Moji Kranjci in moji Sankt-poltenčanje stoje v sredi in na desni kakor kameniti stebri, ki se ne omajo«. In tudi Hrvatje na levi so se bojevali hrabro, ali ne samo hrabro, tudi j ako umno, ter so preprečili, da se ni uresničila sovražna nakana. Levo naše krilo se radi tega tudi neprimerno podaljša, kar provzroči, da se bojni red v sredi in na levem krilu na mnogih krajih pretrga. Topništvo naše je moralo tu s pomnoženim streljanjem preslepiti sovražnika, da, ako tudi zapazi pomanjkljivost pehote, ne drzne se napraviti naskoka. 6o6 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. Najhujši boj se vname ob jedni uri pop61udne. V tem času napravijo vstaši močen »jtiriš« (»ura!«) na naše levo krilo. Marsikatera glava srčnih »Leopoldovcev« upogne se pod ostrim handžarjem, a tudi marsikateri vstaš se zgrudi od bajoneta preboden na tla. Hrabrost naših vojakov čudovito odbije ta kruti napad in odsehmal jamejo se vstaši umikati na onem kraji ter se zbirati sredi bojnih vrst. To se ve, da je naš vojvoda takoj ukrenil koncentracijo svojih čet, kar pa se je popolnoma zvršilo šele ob četrti uri popoludne. Sovražnik videč svojo nezmožnost, ostavi polagoma bojišče. Dasi je boj trajal skoro do šeste ure, vender smo zmatrali po onem Ijutem sovražnikovim naskoku, da se je odločila bitka nam ugodno. Sovražnik potem ni več postopal ofenzivno, tudi ni več pritiskal na naše levo krilo. V središči se je zbiral le zato, da bi se lože odtegnil z bojišča kajti tu je držala cesta v trdnjavo. Mnogi naših nasprotnikov so že ostavili bojišče, ko se spusti zadnja, toda srčna četica Turčinov ob šesti uri v beg. Grenka usoda pa doleti to četico. Zgnete se na cesti in nanjo se usujejo krogljice iz vseh naših pušek, in tudi naši šrap-neli imajo tu smrtno košnjo. Stotnija, katera nam je onikraj jezera pokrivala desno krilo, dobro služi, ker iz skrivnega zavetja, hipoma s pelotonskim streljanjem udrihne po bežečih vstaših. Poraz sovražnika je bil vseskozi popoln. Bežečemu smo vzeli vse topove, veliko orožja, streliva in zastav. V trdnjavo je zbežal manjši njegov oddelek, drugi so se razpršili. Toda trdnjava je slabo zavetje brez pravih orožnih pomočkov. To je uvidel sovražnik dobro in še tisti večer zapustil Jajce ter pobegnil dalje proti Karavli gori, najvišjemu prelazu tja proti Travniku. — Popisati hočem nekatere podrobnosti bitke. Kot svedočbo človeške nebrižnosti za svoj život, srditosti in strasti omenjam podčastnika — Kranjca, — kateri je v prvi vrsti boreč in ne meneč se za svoje na levi in desni padle tovariše, vcepil si v glavo, pokončati nasproti čepečega dušmanina, češ, da je baš on tisti peklenski stroj, ki izpušča smrtonosne svinčenice, da toliko ubitih dragih prijateljev leži okoli njega. — Podčastnik pomeri nanj. Prvi, drugi in tretji strel ne pogodi. To razkači strelca tembolj, ker mu dušmanin krepko odgovarja s smodnikom, češ, da je šla kroglja mimo smotra ali da strčlec ne zna streljati. Podčastnik se zaroti, da, ako dušmanina po četrtem strelu ne ubije, potem ga napade z bajonetom in na tak način tudi pogine, kajti osamljenemu neposredno V.: Misli. 607 pred sovražno bojno vrsto bi prevrtalo prsi na stotine krogelj. Pozorno si ogleda še jeden pot nasprotnika svojega in v glavi preračuna razdaljo med saboj in med njim, potem pozove vojake svojega roja, naj dobro pazijo, kdaj se bode zgrudil oni zlodej! Hladnokrvno pomeri — puška poči in tisti trenutek se zvrne Turčin nizdolu. »Poglejte ga, kako se je zvalil,« zavpije, »ta vam ne bo več kaše pihal!« zasmeje se in tovariši se mu grohotajo od veselja. Na desnem bregu jezera ob vznožji hriba leži vas Zaskoplje. Zaskoplje, jedina vasica v obližji bojišča, ima kakih dvajset turških »klic«. Iz teh so naredili vstaši trdnjavico ter v stene vsekali mnogo puškaric (Schiessscharten), skozi katere so nas kropili z gostimi krog-ljami. Nad vasico se je ugnezdil neki vstaš tako spretno, da je pogodila vsaka njegova kroglja, kajti streljal je v jeden cel bataljon, v 1. bataljon, ki je stal početkom bitke spodaj na cesti v rezervi. Naše topništvo je že obilo šrapnelov zmetalo v Zaskoplje, naši strelci se mnogo trudijo, da bi ustrelili vstaša, a zaman, ta se ne gane in vasici ne škoduje niti jeden šrapnel ne. Kaj storiti ? Dva prostaka si izprosita dovoljenja, da smeta čez jezero in onikraj zavratno napasti vstaša. Poišeta si majhen, pod staro vrbo stoječ čolnič. V njem jadrata preko jezera in se zmuzata po ozki dolini gori, da prideta malo više, kjer je čepel vstaš. Hipoma ustrelita drug za drugim, vstaš zbeži v vas in Zaskopljanje, misleči, da smo pred durmi, pobegnejo zapuštivši majhno število, katero se dalje brani. Po končani bitki zvečer se polasti oddelek naše vojske te vasi šiloma, očisti pa neljubo gnezdo s tem, da postreli vse, kar je bilo notri živega. — (Dalje prihodnjič.) Misli. 1. bodočnost slovnnstva verujemo, A vera j edino je puhla žrtva, Za to naj bodočnost delujemo, Kajti vera brez del je mrtva. — 3- 2. In delo brez vere neploden trud, I to je pomisliti treba — Zaupno bojujmo, če boj je i hud, Pomoči nadjajmo se z neba. Pogumno naj vsak se bojuje, Med nami ne bddi plahima ; Adiuvat fortes fortuna : V tem gaslu iščimo vzpodbuje. Y. (^@^1)(§^^ 668 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.) ruga slika v bitki je bil sivolasec, bošnjaški Srbin. Ta dobro voljček je čutil prav neprijetno nasledke svoje lahkomišljenosti. Donašal nam je med bitko pravi Samarijan v mehu hladne pitne vode. Tudi meni je poslužil in jako sem mu bil. hvaležen, da mi je ugasil žejo. Srčni starček se ni bal iti do prvih vrst bojne vrste, za žvižganje krogelj je imel gluha ušesa. Studenec, iz katerega je donašal vodo, vrel je za nami v precej globoki dolini, ne daleč od kraja, na katerem so bile zdravniške priprave za ranjence. Za nekaj časa ga privedo zvezanega trije vojaki. Prišedši do mene pade na kolena milo proseč: »Gospodinel Ukazi, da me ovi askeri ne usmrtijo, jaču opet tirati dobru vodu.« »Sto si radii?« vprašam ga. »Za boga, nista, šta bi h'telo biti Vam u štetu«, odgovori mi obupani starček. Podčastnik in načelnik straže mi potem povesta, da je polkovni zdravnik ujetniku preiskal žepe in pri njem našel tri ,fišeke' (patrone) ter nekoliko starega smodnika zavitega v kosec platna. Zdravnik je smatral te reči za prepovedano nevarno orožje — saj se je nedavno prepovedalo Bošnjakom nositi orožje — ukazal starca ukleniti in drznega vstaša ali še celo nevarnega ogleduha tirati pred vojno sodišče. ,Mogoče', mislim si, ,da je starec zvita lisica, a res je tudi, da nam je v hudi žeji postrezal z dobro vodo, torej nam služil v prid. Napišem listič, na katerem potrdim, da sivolasec ves čas svojega bivanja med nami ni storil ničesar sumnjivega, da pa nam je vodo noseč pripovedoval mnogo zanimivih rečij o sovražniku, kar sem, ako se zahteva, pripravljen osebno potrditi. Ta listič dam Bošnjaku, ki mi v znamenje hvaležnosti poljubi plaščni rob. Odvedo ga potem v glavno stanišče. Pozvedel sem pozneje, da so siromaka stoprav po dolgotrajnem zaporu v Travniku izpustili. Ob 4. uri popoludne, baš ko so jeli zbegani vstaši ostavljati bojišče, ko nastane velika gneča ubežnikov na cesti proti trdnjavi, baš ko je treba našim četam z naglim streljanjem si zagotoviti lavoriko zmage, začne pohajati strelivo. Kakor drugim, ukaže se tudi meni, naj hitim k rezervni municijski koloni, kjer se mi izroči pet tovornih konj in deset zabojev vojne municije. Municijo naložim na konje in Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 669 hajdi na bojišče, da jo razdelim vojakom. Krenil sem baš preko krajev, na katerih je razsajal malo prej najhujši boj! Žalostni prizori se mi pokažejo tu v tožni resnobi Tam vznak leži mlad vojnik krvaveč iz prsne rane, oči obrne parkrat proti nebu in po globokem vzdihljaji jih zopet zapre za večno. Poleg njega je truplo podčastnikovo, kateremu je granata' odtrgala glavo. Nekoliko korakov dalje stoka vojak inteligentnega obraza, ranjen je v nogo in milo prosi, da bi ga kar najhitreje prenesli z bojišča, kajti zelo se boji, da bi mu Turki v naskoku ne odrezali glave. Na nosilih neso poročnika Crneta. Ranjen je v trebuh. Tovariš me milo pogleda, globoko vzdihne in poda mi molče roko v zadnje slovo. Da dalje ne opisujem prežalostnih prizorov, hočem le omeniti, da me je obšla velika tožnost in da so se mi ranjenci smilili tem bolj, ker nisem imel nobenega krepila zanje, niti hladilne vode ne. Stopati mi je bilo pa tudi urno. Skrajni čas je bil, da sem pripeljal novega streliva. Nekateri vojaki so imeli že popolnoma prazne torbice. Sreča, da je bil sovražnik že tako okleščen, da je mogel misliti samo na to, kako bi se rešil popolne pogube. Kmalu se poleže divji hrup. Na gradu trdnjave v slovo poči orjaški top starodavne dobe, da se razlega otlo grmenje daleč na okoli, na sredi bojišča pa pade debela bomba, katera se zarije globoko v zemljo, ne da bi bila koga poškodovala. Po bitki pri Jajci smo se zbirali do pozne noči. Pehotni polk štev. 53. posede trdnjavo, mi drugi pa se utaborimo pod njenim ozidjem. V bitki je bilo ranjenih, ubitih in onih, katere smo pogrešali, nad 200 mož. Ujetih vstašev, med njimi mnogo turških nizamov, šteli smo okoli 600 mož. Ranjencev so iskali in nabirali po bojišči vso noč, potem jih prepeljali v bolnico v Jajci, mrtvece pa so drugi dan zagrebli prav tam, kjer so padli; v taboru niže mesta smo ostali dva dni. Kako Turka preslepi fanatizem, svedoči naj naslednji dogodek. Po bitki drugega dne zjutraj, ob 8. uri je bilo, zmuza se drzen Turek vstaš, skozi gosto grmovje skrivaj, da ga niti poljske niti taborske straže ne zapazijo, prav blizu do šatorov, v vsaki roki z jednim samokresom. Hitro se ozre po taboru in zapazivši šator glavnega sta-nišča, ustreli tja zapored iz samokresov. Jedna kroglja ne pogodi, druga pa razdrobi pisarsko orodje v šatoru in močno preplaši tam sedečega častnika. Zdajci nastane velika zmešnjava v taboru, ali bobnar tretje stot-nije zgrabi prvo puško, ki mu je pri roki, pomeri in ustreli Turka, 670 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. da se takoj mrtev zgrudi. Turek je bil mladenič kakih petindvajsetih let. Njegov oče se ni bal priti prosit dovoljenja, da sme sina sam za-grebsti I Zelo se je jezil, ali ne radi tega, da smo mu sina ubili, ampak da je bil sin premalo izurjen v streljanji. Trdnjava Jajce, sezidana na podolgastem zaokrožnem holmci —¦ odtod njeno ime — je mesto s 3.000 prebivalci. Na obodu za polovico obteka je potok Pliva, ki se na južni strani po precej visokem slapu šumeč spušča v reko Vrbas. Deli se mesto v dva dela: v pravo trdnjavo ali grad na vrhu holmca, in v novo mesto, katero se je tekom časa sezidalo okoli gradu. Grad zapirajo močna, debela obzidja. V njem stoje poslopja, v katerih stanujejo samo Turki. V novem mestu na pobrežji in ob vznožji holmčevem je pa mnogo, gosto nakopičenih lesenih ,kučic' za kristjane. Trdnjava nima velikega pomena. Nadkriljujejo jo v obližji hribi, odkoder se da s sedanjimi topovi brez truda porušiti vse obzidje. Drugega dne po bitvi smo pohajali dosti po mestu in gradu. Ni mi treba praviti, da je tu kaj drugače, nego v Banjiluki ali Var-carovem. Puščoba pa je bila večja, ker je ljuti boj preplašil meščane, da so malone vsi pobegnili in s saboj odveli, kar se je dalo. Dne 10. avgusta se napotimo dalje proti Travniku. Poročila o sovražniku nam niso razjasnila, kaj nameravajo storiti poraženi vstaši. Pozvedeli smo šele pozneje, da se na begu niso mogli združiti o načrtu daljnega vojevanja. Nekateri so se nam hoteli zopet v bran postaviti takoj na »Karavlji gori«, to je jeden dan hoda od Jajca. Drugi pa so zahtevali, da se vsi pomaknejo nazaj do Travnika, tam se ukrepe in nas napadejo. Ker ni bilo zloge, razido se na vse strani sveta. Dejalo se je, da so se v boj prisiljeni kristjani o tej priliki maščevali Turkom ter da so streljali nanje. Naše vojno poveljništvo je moralo slutiti novega napada že na Karavlji gori; vsaj je bilo temu dokaz povelje, kako postopati, da pridemo sovražniku, tam gori stoječemu, za hrbet. Napotili smo se tja v dveh oddelkih. Večji oddelek je se pomikal po gladki cesti, a mi drugi njemu na levi smo plezali po visokem, gosto poraslem gorskem grebenu. Dopoludne nam je povzročila gosta megla mnogo kvare. Po pečevji gori na vrh hriba v stari prales, kjer smo morali pogostoma drug drugemu pomagati, da je preplezal starodavna debla po viharjih izruvanega drevja, izgre-šili smo večkrat pot, in vrsta vojakov se je večkrat pretrgala. Ako bi trobarji nam ne naznanjali v jednonjer s svojim signalom, tako-zvanim »Kirchenruf« (počasi) prave poti, zašlo bi nas pač mnogo, in v tedanjih časih, Bog ve, kakšne smrti poginilo. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 671 Dospevšim na goro Hum odkrije se nam na desni proti jugu lepa romantična okolica. V solnčnem svitu se lesketajo tisočere kapljice, viseče ob robcih na brstji zelenih jelk. Zeleni travniki posejani s pisanimi cvetlicami in po nekoliko zlato rmeno klasje obilega žita pokrivajo prostorne brdske goline. Bistri studenci Šumljajo in mnoge ptice pojo vesele pesmi. Zamaknenemu v sebe se mi zdi človeško življenje na zemlji kaj čudno! Tu doli svobodno rajsko veselje, tu gori meč po krvi hrepeneč! Ali je misliti več protislovja? Da, prirodna krasota, plodovitost zemlje nista mogli dosihmal privabiti moslima v svoj naročaj. Daleč, daleč po zelenem brdu zre oko, ali zaman išče človeške naselbine. Semtertja zapazi redki dim, ki znači cigansko gnezdo. Dozdeva se mi, da se razprostira pred mano veličastno človeško mrtvišče — nasledek turškega jarma in nestrpnosti njegove. Na Humu počivamo jedno uro. Potem korakamo neprenehoma do Karavlje gore. Tja dospevši najdemo posadko dvanajsterih zaptijev. Ti nam radostno pripovedujejo, kako so prisopeli vstaši na goro in kako hitro so zopet pobegnili, da bi jih mi ne zalezli. Zaptiji so nam služili na daljnem pohodu za kažipote, v Travniku za zvrševalce v policijskih stvareh. Karavljo goro za hrbtom stopimo v dolino na ravno cesto in nočfmo. Drugega dne, 11. avgusta, krenemo dalje. Na poti, akoprem se ni bilo preželo bati sovražnega napada, korakamo prav pozorno in počasi naravnost proti mestu Travniku. Ob 11. uri dopoludne, ko se mestu približamo za pol ure hoda, ukaže nam vojvoda, da se ustavimo in pripravimo na boj, ako se nam mesto upre. Razumeva se, da se to ni zgodilo. Toda slovesnega vzprejema, kakor v Banjiluki, nam tudi niso napravili meščanje, saj je Travnik pravo turško gnezdo v Bosni. Bil je nekdaj stolica bosenskega pašalika in morebiti takrat ličnejši. Mesto je sedaj blizu tako zanemarjeno in pustošno, kakor Varcar-Vakuf. Pred našim prihodom so je zapustili mnogi Turki. Čudili pa smo v v se mnogobrojnemu številu Zidov Spanijolov, ki so v prazničnih črnih kaftanih nam prišli zunaj mesta naproti. Bilo jih je lepo krdelce pravih sladkačev. Razvrstili so se k različnim oddelkom naše vojske in z nami občevali tako prijateljsko, kakor bi se že poznali bogvedi koliko časa. Kmalu pridemo do mesta. Oddelek vojske je prekorači z godbo in z razvito zastavo, posede stari grad in konak (turško vladno poslopje) ter prevzame od turških nizamov vojaške postojanke. Tudi razpostavi 672 Anton Svetek: Sporami na okupacijo Bosne. poljske straže onikraj mesta. Drugi oddelek posede veliko vojašnico, tretji ostane zunaj pred mestom v šatorih. Konjico in nekaj pešcev razpošljejo v okolico na rekognoskovanje. S posedenjem mesta Travnika preneha uprav prvi del naloge, v bosenski okupaciji dane naši diviziji. Početkom odrejeni za garnizijo v Serajevu, skrčilo se je število kombatantov kaj zelo in tako oslabljeni smo morali zaostati. Tudi drugi so bili vzroki zadržka. Dolenja Tuzla, Bihač, Maglaj so v zgodovino okupacije zapisani z rdečimi črkami. Mobilizovalo se je drugi pot in predno smo krenili na daljno vojno poslovanje, preteklo je več nego mesec dnij. Ostali smo torej v Travniku. Življenje tu nikakor ni bilo jedno-lično, ali dobrega tudi nismo imeli ničesar, slabega pa veliko, kakor navadno tamdoli v tistih časih. Res je vojaško oblastvo skrbelo, da so iz Avstrije za nami pošiljali razna živila, da so za nami potovali debelo pitani voli, ki so nam služili s slastnim mesom, da so se za nami vozili nebrojni z živežem naloženi vozovi, s katerimi je imela ariergarda dokaj truda in kvare, da so bile tudi nase rekvizicije pri kmetih izdatne, ali za prvi čas našega postanka v Travniku je bil vsakdanji živež, katerega smo dobivali iz vojaške zaloge, skoraj premalo izdaten. Res smo bili vedno gladni, to mirnovestno trdim, ker nasititi se nam ni bilo mogoče za več nego za jedno uro. Jedva se je dela žlica iz rok, že smo željno gledali po torbicah, da bi našli kakšen kosec sira ali klobase, kar bi že bilo. Umevno je to zlasti onemu, ki je v svojem življenji prebil hudo bolezen. Dobro se spominja, kako je okrevajoč rad in obilo jel. Mi smo prišli v Travnik pravi koščenjaki, ravno tako kakor bi se baš zdravili za prebito vročinsko boleznijo. Meso nam je pošlo s telesa in po vitki rasti so se odlikovali posebno oni, ki so se prej bahali z obilim trebuhom. Bili pa smo sicer dovolj krepki, in mladi naši želodci so prebavljali čudovito lehko vsako skorjo bodisi svežega, bodisi plesnivega suhorja. In ker je nam po prirodnih pravilih po težki bolezni ali po dolgotrajnem trudu razven počitka treba dobrega in obilega živeža, da se okrepčamo, ni utemeljeno, če se nam očita, da smo bili požrešni. Še nekaj je bilo, kar je nam vzbujalo veliko nejevolje. Vozovi, kateri bi nam imeli v Travnik pripeljati domačega vina, zaostali so za nami in tri tedne smo pogrešali žlahne kapljice! Vozovi so imeli menda slaba kolesa, katera so se radanotirala, reklo se pa je, da je to zakrivil zavratni napad vstaški na Banjoluko dne 14. avgusta. Res da smo prišedši v Travnik pri tamošnjih trgovcih takoj izpraznili vso Auton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 673 vinsko zalogo. A ker so Srbi tedaj le malo tržili z vinom, Turčini pa čisto nič, umeje se, da nam je to vino zaleglo samo za par dnij. Plačevali smo je pa z dragim denarjem. Za steklenico, v kateri je bilo po tri četrtinke litra navadnega ogra ali hrvata, dajali smo po jeden goldinar. Požlahnjeno vino smo plačevali steklenico po dva, po tri in tudi po štiri goldinarje. Jedina črnina dalmatinskih trsov je bila fina in nji cena primerna. A pozneje so tudi to kvarili. Ker nam vojaško oskrbništvo ni dajalo vina, dobivali smo rum. Toda rum nam nikakor ni vzbujal veselih čutov. Vojaki zanj niso marali. Bili so pač mnogi še iz one dobe, ko so vaški fantje pod lipo ugaševali žejo s poličem vina in ne s »frakeljnom« žganja, kakor dandanes. Ko so pozneje pripeljali vina v Travnik in smo se malo okrepčali, bilo je tu vse drugačno življenje. Kmalu so se ugladila grla in zvečer v hladu smo culi prepevanje narodnih pesmij v pritličnih kočah, katere smo poseli v mestu. Rekel sem, da življenje v Travniku nikakor ni bilo jednolično. Dasi je bilo dokaj posla na mnogobrojnih stražah, napravljali smo izlete v okolico ali še dalje na deželo in rekvirovali goved, teličke, koštrunčke, kozliče, gosi ali race, žito ali oves, krompir i. dr., navadno vse vzeli, kar smo zasačili, pa tudi pošteno plačevali. Parkrat so nas poslali na lov glasovitih turških begov, ki so posredno ali neposredno podpirali vstaške čete. Mnogokrat pa smo šli iskat skritega turškega orožja. O takih prilikah se nam nikdar ni dajalo denarja za plačevanje turških pušek, sabelj, samokresov i. dr., pač pa strogo povelje, da nam je poleg orožja v glavno stanišče privesti tudi dotične lastnike. Kakor znano, imeli so za turškega vladanja Bošnjaki, razven raje, dovoljenje, nositi orožje, kakor n. pr. pri nas Dalmatinci. Bošnjaki so čislali orožje svoje nad vso drugo opravo, seveda so obračali pozornost svojo bolj na lepoto in dragocenost orožja, kakor pa na tehnično zvršenost. Ni čuda, da so nam ujeti vstaši pogostoma izročali prav lične z zlatom in srebrom kovane, toda na kresilo narejene puške, katere so jim baje rabile v borbi. Vsak Turčin je imel, če ne drugega, gotovo pa lep handžar za pasom. Imoviti begi so se bahali s handžarji najfinejšega damaščanskega jekla z močnimi, od slonove kosti zdelanimi ročaji, opisanimi z dragocenimi kameni in v jeklo rčzanimi arabeskami, potem s srebrom bogato kovanimi samokresi za pasom. Pri razoroževanji zaplenili pa nismo izjemno takega za oko lepega, ali za rabo nesposobnega orožja. Dobili smo tudi mnogo pušek narejenih po sistemih najnovejše dobe. 43 674 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosnfe. Francoska šašepotica poleg pruske iglice, ruska krnka poleg av-štrijanske vencelnice, šnajderica poleg vinčesterice repetirke — vsi sistemi so bili zastopani. Ze po prvi bitki na »Rogelnjem sedlu« prišel je od vrhovnega poveljništva ukaz, da se mora razorožiti bosensko prebivalstvo. A ker nam je sovražnik sedel na tilniku, nismo mogli misliti na to delo, predno nismo uničili njegove sile. Proglasil se je »preki sud« in takoj, ko smo dospeli v Travnik, objavil se je poziv na vse bosensko prebivalstvo, da mora tekom jednega tedna oddati in izročiti nam orožje, če ne bi se proti njemu, kdor bi prikril ali ne oddal ga, strogo postopalo po vojnem zakonu. Ker se pa za oddano orožje ni obljubilo nikake odškodnine, umevno je, da je ta poziv provzročil splošno nejevoljo med Turki. Ne meneč se za strogo povelje in ne glede na usodopolne nasledke neubogljivosti, poskrili so nekateri Bošnjaki orožje po samotnih krajih ali pa je za-grebli v zemljo. Preverjen sem, da še sedaj mnogo orožja leži tam doli skritega, zlasti pod zemljo. Prvih sedem dnij po onem pozivu je pošiljalo vojaško oblastvo samo po stotine voz v okolico in v daljne kraje. Vsak večer se jih je pripeljalo polnih naloženega orožja nazaj. Nakopičilo se je naposled orožja toliko v Travniku, da v prostornem gradu, kamor so je spravljali, niso zadoščevale shrambe. Po minulem roku so se jele razpošiljati nalašč za to organizovane pregledovalne vojne čete, da so preiskale nekatere vasi po deželi in se osebno preverile, da Turki nimajo skritega orožja. Tako n. pr. sta šli dne \J. avgusta 3. in 4. stotnija domačega pehotnega polka pregledat dve uri hoda. od Travnika oddaljeno vas Bila. Krenili smo tja ob 1. uri popoludne in baš ob času obkolili vas, ko so vaščanje že večinoma odšli na polje. Preiskali smo kučo za kučo prav na tanko toda zasačili nismo najmanjše orožne stvarce. O takih prilikah kakšen poseben dogodek ni bila nenavadna reč. Mnogokrat smo imeli kako prasko s Turki, četudi ne neupravičeno. Tako je bilo dne 17. avgusta v Bili, kjer je tekla kri, ne da bi bilo treba. Sredi vasi je stanoval knez Rešid-beg, star mož, a strasten čuvaj svojega harema. Nadporočnik St......bil je vročekrven človek, ki je poslal njegovo dušo v Mohamedov naročaj. St......pridružil se nam je svojevoljno bržkone nadeje se, da se mu posreči pri taki priliki oceniti junaštvo svoje. Jedva smo dobro zajeli Bilo, zasledil je knežjo kučo, odprl s silo hišne duri in zahteval sloboden vhod v harem. A Rešid-beg, izgovarjajoč se, da mu tega po koranu ni smeti privoliti, stopi pred sobna vrata. Nadporočnik, misleč, da ga hoče Turek napasti, Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 675 zgrabi revolver in Rešid-beg se zgrudi po drugem streljaji smrtno ranjen na tla in v kratkem času izdihne dušo. Strel je privabil mnogo vaščanov h knežji kuči. Riščanje ugle-davši mrtvega bega, vzkliknili so od veselja rekoč: »Eto, starac, Bog je sudio; raju poklonio je Turčinu, da mu sve čini, a sada Turčin sam dati mora glavu!« — Rešid-beg, zel6 imovit beg in knez Bilske občine, bil je strah kristjanom. Strasten skopuh nenavadno prebrisane glave, stiskal in odiral je rajo do skrajnega uboštva. Rabil je tudi nečloveške kazni. Bičanje kristjanov je bilo njegovo veselje, pri katerem se je rad izražal: »Hoče Bog, da ovo čuti gjaver dobro«. Starca smo izročili štirim jakim dečakom Riščanom, da ga preneso v Travnik. Ni jim bilo treba nosil. Mrliča sta prijela dva za noge in ga za nami vlekla, da se mu je po tleh drsalo pol života in je glava tolkla ob cestno kamenje. Naš načelnik, zapazivši mrtvaško skrunitev, grozno zarenči na Bošnjaka ter jima prepove, dalje se pečati z mrtvecem. Žalostna oddasta ta posel trem svojim tovarišem. Ti nalože truplo na rame in je tirajo brez postanka do Travnika. Tja dospevši se načelniku našemu zahvalijo za častni jim prepuščeni posel in veselo upajoči, da se zakoplje z Rešid-begom tudi šiba njegova, poslove se prisrčno od nas. Drugega dne preseneči nas novica, da se je dal onemu nadporočniku, ki je usmrtil Rešid-bega, »consilium abeundi« iz Bosne. Uboj ni bil upravičen. — V nedeljo, dne 18. avgusta, praznovali smo rojstveni dan presvetlega našega cesarja. Vsi vojaki garnizije v Travniku smo se zbrali na prostornem mestu pred včliko vojašnico. Tu se opravlja božja služba in molitev za blaginjo vladarjevo in mnogobrojno število kristjanov je prihitelo od blizu in daleč, da se je udeleži. Hromi starčki, matere svoje dojence v naročaji, krepki dečaki in zale deklice molijo pobožno molitev v proslavo novega carja in v zahvalo odrešenja izpod turškega jarma! Ko po prvem evangeliji zagrmi glasni strel z gradu in v frančiškanskem samostanu onikraj mesta v »Dolci« zazvone zvonovi, čujemo glasno plakanje nebrojne raje, kateri lica porose gorke solze, solze veselja zaradi razveze turških spon. Po službi božji se razkropi ljudstvo in se razide po mestu. Mi se vrnemo v vojašnico in za op 6-ludne osnujemo skupen obed na vrtu poleg konaka. Semkaj pride izbran cvet srbskih deklet in mladeničev, ki se bavijo plešoči kolo s petjem narodnih pesmij. Občudovali smo krasno dekliško opravo. Na glavi čepica s pozlačenim robom in na njem nebrojni dukati; leskeči se telovnik pre- 43* 676 J. Navratil: Belokranjsko kolo. vlečen s srebrnimi vrvicami kaj lično pristoja krepki mladeži. A neukusno je mahadralasto krilo in opanki na nogah niso bas za ples izumljena obuvala. Dasi je bilo na vrtu obilo jedi in pijače in na svobodno razpolaganje, dasi smo se mnogo trudili gostom svojim postrezati z žlahno kapljico, vender nobeden izmed njih se za to ni dosti zmenil. Zanje je bilo veselja dovolj, da so smeli se prosto gibati na onem kraji mesta, kamor se pred našim pohodom ni ozreti niso smeli. Nasprotno smo se mi radovali, da smo si zopet z vinsko tekočino poplaknili grla in si ogreli živce. Pijača nam je ugajala tem bolj, ker sod črnine, katero smo popili, poslal se nam je brezplačno iz glavnega stanišča. (Konec prihodnjič.) Belokranjsko kolo in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil. (Dalje.) V. Slavonsko kolo. tari Matija Ant. Relkovič, ki je že pred 127 leti hudo šibal slavonske razvade v znameniti svoji knjigi x), piše zbadljivo, kako hodijo ,mlade i divojke' v turško šolo (»kolo«) bas o svetkih in nedeljah. Cim se zazna o takih dnevih beli dan, vstane ,di-vojka' že s postelje, gre na vrt, natrga si rdečih rož, okrasi se ž njimi pa hajd' . . v »kolo« ! — Nekatere matere izpremljajo ljube hčerke celo do »kola«, želeč videti, kako bodo v kolu skakale vsaka s svojim ljubljencem ter želeč čuti, kake pesemce se bodo pevale. Kadar se začne kolo sukati počasneje, naglo priskoči mati izza kola, ter popravlja hčerki robce in drobno nanizane bisere (»djendane«) na vratu itd. Ko se pa zavrti kolo ,v troje', 2) poskakuje materi srce od J) »Satir ili divji čovik«. Dresden 1761. Ista prva izdaja je izšla v granesih, in to v zapadnem (ikavskem) narečji; četrta pa s skrajšanim naslovom: »Satir« v Oseku 1. 1857. v južnem narečji (sedanjem hrvatsko-književnem jeziku), razven nekoliko besedic, ki so morale ostati v prvotni ikavski podobi zarad sloga (rime). 3) »Kad se kolo u troje zaniše« (= zaniha); — zanihati se, sich in Sclnvung, Sclnviiigung setzen; tudi belokranjski: nihati koga v. impf.: schaukeln; — se, sich; zanihati ,koga) v. pf. ; — se, sich, kakor zgoraj. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 727 Tako je stala n. pr. pošta iz Ljubljane v Trst za osebo 20 frankov 68 centimov, na Vransko 10 fr. 34 c., v Kostajnico 36 fr. 55 c.; v tem pa pristojbine za postiljone seveda niso še vštete. Zopet moramo tu opomniti, da je imel denar takrat veliko večjo veljavo, kakor danes, in da tisti prave cene ne ugane, kdor šteje tedanji frank po denašnjem borznem kurzu; sicer pa bi bile te cene tudi tako sojene visoke dovolj. Tako so uredili Francozje pošto na Slovenskem 1. 1811. Leta 1812. lotili pašo se tudi uredbe tekunske pošte (Postenlauf, Couriers); to je bil nekak korak nazaj, kajti po velikih državnih cestah na Kranjskem so pisma že za Valvasorja če ne že vozili, pa vsaj na konjih prenašali; le po postranskih ali menj važnih poštnih cestah so se pomikali potje in tekuni. Tekunsko pošto so Francozje uravnali tako, da je iz Trsta prihajala vsak dan, iz Dalmacije in Gorenjega Koroškega pa le po dvakrat v tednu, iz Novega Mesta, Karlovca, Kostajnice, Reke, s Francoskega, iz Italije in Goriškega po trikrat, nemška pošta pa preko Vranskega po štirikrat v tednu. x) Ko so prepodili Francoze s Kranjskega, ostale so njih naredbe še dolgo veljavne, nekatere celo do najnovejšega časa, v katerem pa se je pošta popolnoma prelevila ter dosegla tudi v Avstriji svoj vrhunec. Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje in konec.) solnčnim zahodom se gostje poslove in mi se vrnemo v vojašnico. Drugega dne za rana doide nepričakovano povelje. Ukaže se nam, da se požurimo z menažo in se pripravimo proti poludnevi na odhod, kam ? povedali nam niso. Prvi bataljon 17. pehotnega polka, deseti strelski bataljon in jedna gorska baterija se zberemo pred vojašnico in točno ob 12. uri odrinemo proti »Koblji glavi«, precej visokemu vrhu, pod katerim izvira studenec v Bosni mnogočislane slatine. Med potjo pozvemo namen pohoda svojega. Čudno se nam je zdelo že prej, da nam tako resno delo prikrivajo, a sedaj smo majali z glavami, češ, da nas vedo v klavnico, iz katere niti jednega lasu ne prinesemo nazaj! !) Dimitz L c. IV. 340. 728 Anton Svetek: Sporami na okupacijo Bosne. Pohodu namen je bil, hitro predreti proti L i v n u in se trdnjave polastiti. Jedva prispemo do vznožja Koblje glave, kar pridiija ulanec za nami in ne oziraje se na dolgo vrsto po cesti gredočih vojakov, hiti v divjem skoku, da izpod podkva razburjenega konja švigajo iskre, naravnost proti nadvojvodi Ivanu Salvatorju, da mu izroči dva lističa. Nadvojvoda Ivan, poveljnik naš, ukaže brž, da se ustavimo in skliče potem vse častnike predse, katerim čita brzojavko, od fcm. barona Filipoviča iz »Sarajeva« poslano, blizu tako-le: »Po vročem boji se nam je danes posrečilo (dne 19. avgusta) ob 11. uri dopoludne vzeti Sarajevo. Mnogo so trpeli vojaki, ker so si morali uhod v mesto priboriti hišo za hišo.« Ta novica nas je jako razveselila in kadar smo jo naznanili vojakom svojim, zazveneli so glasni živeli-klici od prve do zadnje vrste na tovariše v Sarajevu. O drugem lističi nadvojvoda ni izpre-govoril niti besedice. Moralo pa je biti nekaj nujnega in važnega napisano, kajti jemal ga je večkrat iz žepa, čital in ga zopet potisnil nazaj. Ugibali smo mnogo o skrivnosti. Tisti, ki so se šteli med naj-modrejše, dejali so, da ta listič za nas ne pomenja ničesar drugega, kakor vsem gotovo dobro došlo povelje: »contra ordre«. Res smo se prihodnjega jutra vrnili v Travnik. Mogoče, da se je v kratkem času našega pohoda natančneje pozvedelo, da ima trdnjava Livno premočno posadko in da bi nas pohrustala lehko, kakor mačka miš. Mogoče tudi, da je pismo prišlo od Filipoviča in da je bil on zoper to ekspedicijo. Resnica pa je, da je bilo v tistih dneh 5000 do 6000 vstašev s 24 topovi v Livnu in da smo mi imeli samo 2000 mož s 4 topovi. Nočfli smo na Koblji glavi. Jaz s svojim oddelkom sem poskrbel veliko stražo stoječo pod vasico Senkovič. Odredil in razdelil sem patrulje, ogledal si nekoliko kraj, kateri je spadal v področje straže moje, In potem sedel k tlečemu ognju za veliko stražo. Kmalu potem mi odposlanec iz tabora prinese poveljnikov ukaz, v da moram pregledati vas Senkovič ter zapleniti orožje, katerega morebiti še niso oddali vaščanje. Na veliki straži, navadno sestavljeni iz četrtinke stotnije, v vojnih časih torej okoli 50 mož pod poveljstvom jednega častnika, nahaja se dosti posla in gibanja, da se človek nikakor ne dolgočasi. Obično se razpostavi velika straža na važnem kraji blizu ceste, vasi, na nizkem holmci ali na rebri večjega hriba, Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 729 Bosna je večinoma gorata dežela, pokrivajo jo širne goste šume, v katerih se vidijo debela pradebla. Po gorskih zarezah in po dolinah se spuščajo mnogoštevilni bistri studenci nizdolu in napajajo male ravnine in kotlaste doli, na katerih leži po debelo plodovita zemlja in črna prst. Večkrat smo s sabljo vrtali v tla radovedni, kako globoko seza humus, mnogokrat smo zaboli sabljo skoraj do ročaja, ne da bi bili prišli do ilovice ali do peščene zemlje. Velike straže so stale navadno tudi v gozdu ali vsaj blizu gozda in to je bilo za nas jako ugodno. Drv za kurjavo nam ni bilo daleč iskati, vode za žejo in za kuho pa tudi ne. Na velikih stražah se nam je dalo privoljenje kuriti in kuhali smo tam tudi svojo jed, in ker se je okoli ognjišča sukalo vedno po več kuharjev ter naši krajani baš niso bili skopi z burkami in šalami, imeli smo zmerom dosti smehu in zabave. Sicer pa je bilo poslovanje mučno zlasti zavoljo tega, ker ni smel vso noč nobeden zatisniti očesa. Velika straža je morala vzdržavati po tri ali štiri poljske straže, vsako po šest do devet mož, razven teh pa je morala razpošiljati patrulje, katere so bile po pet do šest ur na nogah ter so preiskavale okolico. Na veliki straži je bil sleharn vojak polovico časa uprežen v ostro, vestno službo. Na veliki straži, ki je stala sredi pobočja na hribu pod vasjo Senkovič dne 19. avgusta, zavrtil se je kazalec na žepnici že daleč proti polunoči, ko smo odkuhali in odvečerjali. Tiho in mirno je bilo, vojaki so poseli ali polegli okoli tlečega ognja, podpirali glave, in, da se izognejo zaspancu — pušili tobak. Semtertja med vojaki se je slišala kaka smešna burka ali pa sta jo pogodila bobnar in trobar ter dov-tipno podkurila svojim tovarišem, ne da bi jima bilo treba dati novega polena na ogenj. Pokanje vej v grmovji zdaj gori, zdaj doli, zdaj na levi, zdaj na desni strani, dokazovalo nam je da patrulje ne mirujejo, temveč pa, da opravljajo vestno svojo službo. Zdajci čujemo na okrožji predstraž zgoraj nad sabo glasno nazivanje takraj vasi stoječe poljske straže : »Halt! Wer da?« in zopet »Halt! Wer da?« na to se oglasi nekdo, a besede nam niso bile razumne. Preteče četrtinka ure in na levi strani čujemo močno lomaščenje v grmovji, katero se približuje nam. »Kdo je?« zakriči blizu mene sloneči vojaški vodja. Nobenega odgovora. Rdeči žarki tlečega ognja pa fenomalno obsijejo tri velikane, noseče na glavi in na plečih težko naložene zavoje. Nismo se jih sicer ustrašili, kajti uverjeni smo bili, da zlo kančči tihotapci se ne morejo tako lehko priplaziti do nas skozi predstraže, vender se je nam tudi čudno 73° Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. zdelo, da bi nas pohajali nam prijazno naklonjeni Bošnjaki v tako pozni noči. »Kdo je?« zavpije še jedenpot vojaški vodja in skoči k piramidi po puško. »Ja, gospodine!« odgovori sedaj spredaj korakajoči velikan. »Sta hočeš?« vpraša ga vojak. »Imam jaja, sira, kompira, hleba, mleka, masla, šta ču ti pokloniti?« odvrne Bošnjak. »Dobro, hajdi amo!« veli mu vojak. Sedaj se približajo vsi trije velikani in odlože svoje tovore poleg ognjišča. V zavojih je bilo res polno raznovrstnega živeža, tudi mnogo sadja. Naši vojaki so se kaj oveselili take radodarnosti, nabasali so si polne žepe in krompir pekli do ra- v nega jutra. Bošnjaki so bili Senkovičanje. Razgovarjali so se z nami delj časa. Posebno radovedni so bili o bodočih davkih, katere bodo morali plačevati novemu carju. Mi, se ve, mogli jim o tem nismo ničesar zagotovljati, vrnili so se torej, kakor se mi je dozdevalo, ne posebno veselega srca nazaj v vas. Potem ukrenem vse potrebno, da se pripravimo na pohod, ali bolje, na napad vasi Senkovič. Po noči jasno nebo se je jelo proti jutranji zori preprezati z lehkimi meglicami zlasti na vzhodu. Kmalu po 4. uri se prikažo prvi solnčni žarki in oblijo nas stoječe v bojni vrsti. Na dano povelje so prišle vse razpostavljene patrulje nazaj, da se udeleže napada. Razdelil sem število vojakov v roje po štiri in po pet mož in vsakemu določil in obrisal njegovo nalogo. Zdajci na dano znamenje s piščalko planemo v vas, obkolimo in preiščemo kočo za kočo. Jaz s feldvebeljem in tremi možmi po-iščem knežjo hišo, stoječo sredi vasi. Oni kraj doline na Koblji glavi so naši tovariši še sladko spali, ko smo mi že delali in so Senkoviči imeli neljube svoje goste. Duri knežje hiše so bile rahlo priprte. Stopim v vežo in odprem sobna vrata na levo. Kam sem prišel? Kakšen čuden pogled tu po sobi ? Ni dvojbe, da stojim v turškem svetišči, v — haremu! Po tleh so razgrneni lepi turški prti in na njih ležita dva v belih ruhah od nog do glave zavita človeka. Približavši se čujem lahko smrčanje in misleč, da ležeča človeka spita, pripognem se k njima ter ju z rahlim sunkom povprašam, če ni že čas vstati. Zdajci zakričita ženska glasova na pomaganje in krik privabi kneza iz podstrešne sobice. Mož preplašen ni vedel kaj storiti. Očita mi z ostro besedo nezakonitost pohoda in zahteva od nas pojasnila in opravičenja, ker se drznemo šiloma vlomiti v harem. Hladnokrvno, toda odločno ga zavrnem in mu razjasnim v kratkih besedah, da je pač on gospodar haremov in vsega, kar je v koči, samo orožja ne, katero ima spravljeno. Ker mi i\.nton Svetelc: Spomini na okupacijo Bosne. 731 na tanko ne poznamo mesta, kjer leži orožje, šli smo ga iskat baš tja, kamor je od duri semkaj pot najbližja. Mož pa je bil jako srdit in o orožji ni hotel vedeti ničesar. Pokažem mu torej na svoj revolver ter zažugam, da ga ustrelim, ako nam hitro ne izroči skritega orožja, Knez, ki je bil več nego za jedno glavo višji od mene, pogleda me zaničljivo in premeri od nog do glave. »Sta trebaš oružja, ko je imaš sam, molim te, gospodine?« vpraša me sarkastično. »Svoje imam, jaču itak tvoje, kažu ti, Turčine,« in mignem vojakom svojim, naj napn6 na puškah peteline. Vojaki, bliže stopivši, taknejo se moža malone z bajonetom. Glasni »rrrk«, »rrrk«, čudno petelinje petje na puškah, prestraši kneza, da otrpne in prosi milosti. Poudarja pa vedno, da nima nobenega orožja v hiši. Ko na tleh ležeči ženski čujeta resno žuganje, začneta jokajoči se kričati s pretrganim glasom: »Hočete šutiti«, zavpijem srdito, »neču nijedne štete raditi v kuči, a kažu vam, da izbacnem Turčina i zapalim mu kuču, kad mi ne preda oružja i« — Potem nastane mir. Ker mi pa knez še vedno zatrjuje, da nima orožja, pregledamo police, v steno narejeno dolbino — miz in stolov ali omar po turških sobah ni — in razna, po tleh ležeča orodja. Naposled vprašam gospodarja, če morebiti nimata v ruhah zaviti ženski skritega orožja, in stopim bliže ležišču. Jako radoveden sem bil, kaj poreče Turek, ako ukažem, da se tudi ženski preiščeta. A že v tem, ko sem stopil ležišču bliže, zamahnil je Turek z rokama, češ, da tu jenja meni vsaka pravica. »No,« rečem mu, »bodisi, nečemo se tekniti teh biserov, katera se po vašem zakonu morata tebi lesketati ,hiljada dana', da je ne izbacneš iz svojega dvorca, a uveriti se venderle hočem, kako daleč seza tvoje resnicoljubje. Ne bodeš me prekanil, durak«, mislim si, »prav lehko je, da pod ruho ali pod prtom leži kakšen dragocen handžarček, kateri bi v poznejših časih spominjal nas tvojih krasotic« Reči moram, da početkom sam nisem vedel, kak6 bi uredil preiskovanje, da bi se ne teknili žlahnega ženstva, in kako bi se ognil zahtevanju, da imata ženski odložiti zunanje povoje. Položaj je bil zame in zlasti za ženstvo jako resen, delo za nas preopasno. Razdraženi Turek, Bog ve, če bi se ne spustil vame! Uboj bi bil neizogiben in nasledek — dolga, neprijetna preiskava pred vojno gosposko. Ukažem torej, naj ženski vstaneta, da pogledamo po ležišči in pod prt. To se zgodi, a našli nismo ničesar. Potem gremo v sosedno sobo, v prvo nadstropje in preiščemo hram, v katerem je bilo spravljeno staro orodje. Tu najdemo res 732 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. jeden samokres. A bil je zelo pokvarjen, imel je cev pohabljeno, v držalu je tičalo še nekaj lesa. Vender je bil samokres meni jako po godu. Rabil mi je za »corpus delicti« proti knezu in v dokaz o raz- v-. oroženji vasi Senkovič pri nadvojvodi Ivanu Salvatorji, kajti drugega orožja vsi vkupe nismo našli tamkaj. Očitaje knezu, da je ležnjivec, preteč mu s strogim kaznovanjem, ostavim kočo, pri kateri so se zbrali že vsi moji vojaki na odhod. Vrnivši se v tabor, poročal sem nadvojvodi Ivanu o dogodkih v Senkoviči ter mu izročil zaplenjeni samokres. »Res dragocen plen to«, rekel je in to je bilo dovolj, da so si ga ogledali vsi častniki. S Koblje glave smo se vrnili, kakor sem že opomnil, nazaj v Travnik, kamor smo dospeli zvečer po grozni nevihti. Dne 24. avgusta o polunoči alarmuje se prvi bataljon 17. pehotnega polka. V Travnik je prišel ovaduh, izdajalec Omer-bega, v katerega službi je bil hlapec. Omer-beg, imovit Turek, ali fatalist non plus ultra, harambaša na slabem glasi po vsi Zupi in Posavini, zapovedoval je več nego 300 orožnikom. Ubil je zavratno in oplenil nedavno pred prihodom naše vojske blizu Doboja laškega konzula Lovrenca Peroda. Perod se je tačas vračal iz Rima na poslaniško svoje mesto v Sarajevo. Grozodejstvo Omer-begovo je bilo tem bolj obžalovanja vredno, ker se je takorekoč zvršilo pred našimi očmi. Vojnemu poveljništvu je bilo treba obračati na ta dogodek vso pozornost, kajti v tedanjem razmerji bi bila neosnovana strpnost kaj opasna pregreha. Ukazati je moralo torej nemudoma strogo kaznovanje zločinca in ukreniti vsestranske priprave, da se zavratni taki napadi na potnike preprečijo. Po vseh sosednih krajih se je proglasil poziv, da se dovoljuje znatna vsota v zlatu za ujetega živega ali mrtvega Omer-bega. Umeje se, da je takšen poziv — za vojaštvo ukaz — nam naklonil mnogo posla. Skoro vsak dan se je odposlal oddelek vojakov v Travniško okolico, zlasti tja proti Vranduku in Busovači, kjer se je v prejšnji dobi pogostoma potikal Omer-beg. Večkrat tudi so nam turški ovaduhi naznanjali slučajno stanišče Omer-begovo. Takrat smo se vedno požurili, kakor smo rekli, na lov, dasi vselej brez uspeha. Taka prilika nam je bila dana dne 24. avgusta. O polunoči je zatrobil trobar prvega batalijona. Pol ure potem smo se zbrali že vsi in čakali pred kučo, v kateri je stanoval nas načelnik, na povelje. Prav tiho je bilo. Saj pa tudi v turških mestih po noči vlada pravo grobno spanje. Turek, kakor pri nas kokoši, hodi z mrakom vred v bivališče svoje in se potem ne prikaže več iz njega. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 733 Ob i. uri tiho in hitro odrinemo iz Travnika ter mesto za hrbtom se napotimo po ozki cesti proti severo-vzhodu, nam na čelu voditelj Bošnjak, izdajalec Omer-begov, katerega smo šli lovit. Po umoru Peroda se je prikazoval Omer-beg le redkokrat nepoznanim ali nezaupnim osebam. Potikal se je največ v gozdih »Vučje-« in »Gorčevice-planine«, razpošiljal hlapce svoje v sosedne kraje po razne potrebščine in od ondot — se nam smijal. Ako ga je kakšen hlapec ovadil, izvohal je Omer-beg vselej pravočasno pretečo mu nevarnost, in ni ga bilo tihotapno mogoče zasačiti. Po tem smo sklepali, da je imel tolovajsko svojo četo dobro organizovano in dobro urejeno ogleduštvo. Prevažen posel je moral biti, da je šel beg sploh med ljudi, ali da je osobno pohodil mnoga svoja posestva. Tako n. pr. prikazal se je Omer-beg dnč 24. avgusta na svojem posestvu v vasi Dolglod, kjer je imel jako lepo in prostorno letovišče. To opazivši oni Bošnjak, kažipot naš, hiti na moč v Travnik, da bi ovadil Omer-bega. In dasi je vas Dolglod nad pet ur hoda, od Travnika, poročal nam je ustno že tisti večer o glasovitem morilci laškega konzula. Kakor sem povedal, zbrali smo se tudi v tisti noči in ob i. uri popolunoči se napotili lovit Omer-bega. Korakali smo po ozkih stezicah, skrivaje se v samotnih krajih, tja proti Dolglodu. Solnce je po dnevi kaj močno pripekalo in korakanje je bilo tem mučnejše, ker se nam ni dovolilo čisto nič prestanka. Dospeli pa smo v obližje vasi šele okoli 1. ure popoludne. Dolglod leži na pobočji hriba ob obeh strančh ceste, katera ga deli v gorenjo in v spodnjo stran. Obkolili smo vas zajedno od vseh stranij in na znamenje bataljonskega tro-barja udarili po nji. Brez upora pridemo do srede vasi, ali tu ostrmimo videči stotnijo 79. pehotnega polka, katera se baš odpravlja na odhod domov. Ta stotnija je prišla tu-sem iz Sarajeva nabirat konj za vojaške potrebe, ne da bi imela kaj pojma o tem, kar smo nameravali mi. Mnogo smehu je provzročila ta naključba nam in »Jelačičem«, to seveda, največ Omer-begu, ki je o belem dnevi že davno pobegnil sredi naših vojakov. Tako je zletel ptiček iz svoje kletice nazaj v zeleni gaj, mi pa smo se nejevoljni vrnili v Travnik, kamor smo dospeli šele drugi dan o mraku. Dne 16. septembra vrnivši se z velike straže zjutraj domov stopim v svojo sobo. Tu me pričakuje preljubeznivi tovariš poročnik S . . . ., sedaj župan v Kostanjevici na Dolenjskem. Napije mi s ča-šico poštenega domačega brinjevca, rekoč: »Etol komšja, pij ga, tole 734 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. sem ti prihranil, da tudi tebi poslužim z malim, česar imam.« — »To je drugačna duša, nego je gospod, kateri mi je nekdaj žugal z revolverjem,« rečem in zvrnem kozarček. — »Po došlem ukazu,« nadaljuje g. S . . . ., »ostaviti nam je jutri Travnik, da udarimo na Livno.« — »Hvala ti, brate, za brinjevec in za poročilo,« odgovorim, »pri Livnu se vidiva zopet in ako Bog da in sreča junaška, napiti hočem tudi tebi, tovariš dragi, pod cesarsko na stolpu trdnjave nasajeno zastavo z dobro kapljico!« Potem se posloviva. Naslednjega dne zjutraj ob 6. uri se zberemo pred veliko vojašnico, opravljeni za odhod iz Travnika. Prvemu bataljonu se nakloni spremstvo provijantne kolone, namenjene za 46. pehotni polk, ki se pomika iz Sarajeva doli proti jugo-zahodu. Pot nas vede skozi Dolenji Vakuf in Bugojino do G6renjega Vakufa. Semkaj prisope tretji dan 46. pehotni poik. Oddamo mu živež in potem se vrnemo nazaj v Bugojino. Lepšega kraja, kakor je Bugojinska okolica, znana po imeni Skoplje, nisem še videl. Sredi širega polja teče reka Vrbas, v kateri se tu nahaja mnogo žlahnih rib. Zemlja je jako rodovita. Napaja jo Vrbas zbog visoko ležeče struge dovolj tudi v poletni vročini, katera pa je po navpični razredbi zmerna tako kakor zimski mraz. Ljudje, marljivi kmetovalci, so čvrsti, širokopleči in visoke rasti. Imoviti so in bivajo v ličnih, večinoma od kamenja in opeke zidanih poslopjih, dočim stanujejo prebivalci drugih krajev v nizkih kočah, narejenih od desak in tramov do srede ometanih s cestnim blatom, med katero je vmešano malce vapna in peska. Krasno polje je dobro obdelano in vsak košček zemlje je umno uporabljen za poljske pridelke. V Bugojini smo našli obilico žlahnega grozdja. Za pol oke smo plačevali po jedno ,banico' — jedno desetico. Tu se je zbrala polagoma vsa druga naša brigada in dne 22. septembra za rana smo zapustili kraj. Napotili smo se po cesti na zahodu in kmalu smo v hribih. Na mnogih krajih vodi cesta med skalovjem in med strmimi pečinami. Prekoračiti nam je mnogo visokih klancev. O mraku tistega dne dospemo na Kupreško kompolje. Tu se utaborimo in počakamo par dnij, da se zbero še druge čete, iz severnih krajev proti Livnu odposlane. Na Kupreži smo opazovali prve sledove Krasa: na zelenih travnikih rahlo posajeno belo kamenje in sivo skalovje, na gorah široke pleše in ubogo pritlikavo grmičje, v zatišji borovje. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 735 Zračna toplota, katero smo uživali v Bugojini, dela bi nam tu kaj dobro, ker na Kupreški visoki planoti je brila burja nič manjša, kakor jeseni na našem Notranjskem. Dasi smo prejšnjega dne doli v Bugojini zijali od vročine, zavijali smo se dospevši na Kuprež prav tesno v plašče. Dne 25. septembra smo se napotili združeni z Pi-storijevo brigado in z oddelkom bosenskih kristjanov, ki so se prostovoljno udeležili naše vojske proti Turkom, dalje na Livno. A noč nas je prehitela. Ustavili smo se poleg vasice Švica in nočili. Dne 26. septembra udarimo neposredno na trdnjavo. Kakor dne 5. in 7. avgusta, ko smo šli v boj s sovražnikom na Rogeljnem sedlu in pri Jajci, kisalo se je nam tudi danes nebo in mraz je bilo, da smo trepetali. Pol ure pred mestom Livnom se ustavimo, da si počijemo in se okrepčamo ter pripravimo na boj. V tem se pošlje konjiča na ogled v obližje trdnjave. Krasen je bil pogled na naše ulance, ki so, kakor blisek pred hudo uro, preletavali in preskakovali globoke vreze in brezdna, zdaj tu zdaj tam na strmi skali ustavili spretne svoje konje, da opazijo, kaj delajo sovražni Turki na severni meji trdnjave na takozvanih Crvenicih stenah. Minil je poludan, ko pride povelje, da mora prvi bataljon Kuhn-ovcev obkoliti Livno na zgorenji severni strani. Z brzim korakom hitimo do prvega zakotja pred trdnjavo. Tu ležemo na tla in čakamo, da načelnik bataljonov g. major K . . . . obično naznani in odredi pojedini stotniji nalogo. Sel je tja, bliže trdnjave, da si prej ogleda prostor, na katerem bi se imel prvi bataljon razviti in v bojni red postaviti. Toda jedva se je vstašem prikazal in malo povohal sovražni smodnik, zadene ga svinčenica, katera mu obtiči v desnici. Ž njo mahaje pri-beži nazaj in odda poveljništvo stotniku S........ A S......se takisto ne godi bolje. Tudi njega zadene vstaška kroglja, ko se približa trdnjavi. Pomilovali smo ga, kajti on je bil pošten mož in četudi nismo uživali od njega posebnih dobrot, čislali smo ga značaj nega človeka. Potem prevzame bataljonsko poveljništvo stotnik S......ter pošlje najprej tretjo in četrto stotnijo v boj. Pri tretji stotniji je bil poročnik, ki mi je v Travniku napil s čašico brinjevca. Tudi njega je zadela kroglja. Nevarno ranjen je ostavil kmalu bojišče in v malo dneh so ga prepeljali v bolnico v Trst. Obljube, da mu tudi jaz napijem v Livnu pod cesarsko zastavo, nasajeno na stolpu trdnjavinem, torej nisem mogel izpolniti. 736 Anton Svetek : Spomini na okupacijo Bosne. Pri četrti stotniji, ko je bil ranjen S......, ostal sem jaz jedini častnik. Vedel sem jo z, brzim tekom na bojišče. Težavna je bila pot. Tla so bila posuta s tisočerimi ostrimi kameni in skalicami. Med potjo zapazi nas polkovnik Prieger, stoječ na štrleči skali. Zdajci migne z roko, da se ustavimo, in pozove mene, da grem k njemu. Da mi ta-le ukaz: »Po došlih poročilih napravili in zaseli so vstaši tam-le zgoraj« — pokaže mi visoki vrh na severo-zahodni strani — »dve poljski trdnjavici. Vam s četrto stotnijo je naloga, da odtod preženete sov- v ražnika in pozveste, če je brigada Cikož, katera ima priti iz Dalmacije, že v obližji. Odločim Vam potem za bojišče kraj na desni tretje stotnije, katera, kakor slišite, je z močnim streljanjem že v borbi s sovražnikom.« Vračajoč se mislim si, to je težka naloga za jedno samo stotnijo, broječo 200 mož. Polkovnikovo povelje naznanim v kratkih besedah vojakom in priporočivši jim oprezno in pozorno, ali pogumno in neustrašno udariti na sovražnika, ukažem, da mora osmina stotnije nas zaslanjati pri naskoku na trdnjavico, drugi pa da se na znamenje hitro vzdvignejo ter razviti v jedno vrsto po pečevji splezajo na vrh hriba! To se zgodi. Turki so se morali nas kaj zelo ustrašiti, ali vsaj morali so misliti, da nas je veliko več, nego nas je bilo. Plezali smo razvrščeni v roje iz doline, kamor ni bilo videti z vrha na hribu, po strmini, in skrivaje se pod skalami že precej visoko prišli do trdnjavice, ko nas opazijo vstaši. Ti, presenečeni, ustrele ne-kolikokrat na nas in takoj zbeže na drugi strani po rebri doli do mestnega ozidja, mi pa njim za petami. Mesto Livno broji okoli 4000 prebivalcev. Sezidano je na rebri hriba. Neposredno nad mestom proti severu vzdvigujejo se strme Crve-nice stene, zvezane s širokim in visokim ozidjem, katero na vzhodu, jugu in zahodu meji staro mesto. Na obodu stoji sedem kul, dva grada in so mestna vstopna jako velika vrata močno utrjena. Na spodnji strani ob vznožji je prizidano novo mesto, katerega deli se-zajo precej daleč po Livanjskem polji. Dočim v starem mestu ali v pravi trdnjavi stanujejo izključno le Turki, imajo v novem mestu kristjani svoje koče. A tu, kar je sploh nenavadno drugod, stanujejo v posameznih, od kristjanskih bivališč objetih poslopjih tudi Turki. Da so ti posegli zunaj mesta po zemljišči za zgradbe svoje, umevno je lehko; kajti vznožje hriba, kateremu se pritika lepo polje, ugodnejše je za človeška bivališča vselej bolj, negoli kraj ob strmem pobočji. Na Livanjskem polji se vidijo krasne pristave, v katerih imajo begi in turški vlastelini svoje dvorce in letovišča. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 737 Na zahodni strani mesta se izliva iz Široke skalnate otline podzemeljski tok. Od tega, mislim, dalo seje mestu ime Livno. Na izlivu se čuje med strašnim šumenjem, katero provzročujejo neštevilni, majhni slapi, votlo bobnenje izpod zemeljskih jam. Vodotoč se stisne ne daleč od izliva v ožjo strugo in čisti potok Bistrica se izvije počasi med skalami v dolenjo plan, da napaja rodovito livanjsko polje. Zbog ugodne leže ima Livno lep razgled daleč po ravnini, katero na južni strani meje Dinarske Alpe, med njimi visoki Prolog. Zaradi plo-dovite zemlje na livanjskem polji okroža Livno romantična okolica. Iz nižave si poglejmo zopet zgoraj na skaloviti rebri boreče se v čete. Turki so zgradili na Crvenicih stenah na zgorenji strani ozidja dve vrsti nasipov, katere so poseli. Na štiristo korakov približavše se nas pozdravijo za nasipi čepeči in po kulah skriti vstaši z gostim streljanjem. Mi jim nismo dosti odgovarjali, kajti bila bi le potrata smodnika, da smo na skrite Turke streljali. Dal sem svoji stotniji pozneje povelje, da prav nikomur ni smeti streljati, ker se mi je dejalo, da vstaše in trdnjavo morajo ukrotiti naši topovi in da nikakor ni smeti trositi preveč smodnika. Vedel sem pa tudi, da našiKuhnovci v boji radi ne jenjajo, kadar se jih je lotila že divja jeza in strastna poželjivost po sovražnikovi krvi. Tako je minilo par ur brez dela, samo da smo se gledali drug drugega in da so vstaški strelci, seveda z malim in popolnoma neuspešnim streljanjem nam nagajali, da se nismo mogli uvrstiti na krilu ob desni tretji stotniji. Toda: »aut — aut«, ukaz je dan in ta se mora zvršiti. Na povelje moje se vzdvigne roj za rojem in pomakne dalje. Sedaj se začenja tudi močneje in močneje oglašati sovražnikovo streljanje. »Nič ne de, le dalje,« velevam, »da pridemo do tretje stotnije,« katera je bila ozidju že bliže nego tristo korakov. In šli smo, resnično šli počasi, kajti z brzim tekom nam ni bilo mogoče iti zaradi stoterih skalic in oglatih kamenov. Dolga, težavna je bila ta pot, ki smo jo storili v naj izdatnejšem sovražnikovem ognji, vsi izpostavljeni smrtonosnim krogljam. Ali Bog nam je dal srečo. Samo trije vojaki so mi pali, ki pa niso bili težko ranjeni. Po velikem trudu dospemo do tretje stotnije. Tu zopet poležemo na tla. Sedaj dovolim slobodno streljanje za toliko časa, da za nami na vrhu hriba razpostavi gorska baterija svoje topove ter jih nameri na kule in na nasipe. Prej že na desno po bregu in po dolini tja proti dalmatinski strani razposlane patrulje se vrnejo s solnčnim zahodom poročajoče, v da o Cikoževi brigadi niso našle nobenega sledu. To naznanim polkovniku po ordonanci in zajedno prosim pomoči, ker bilo je nas pre- 47 73$ Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. malo, da bi posedli izdatno ves prostor od desnega krila tretje stotnije po rebri in dolini do vrha sosednega hriba in še dalje ter stražili, da nam po noči ne uidejo vstaši iz mesta. Pošlje se nam v podkrepljenje prva štotnija. O mraku se pomaknemo nazaj hribu na vrh. Nadejali smo se, da nas tu čaka obila hrana, katera bi nam kaj dobro dela, kajti jeli nismo ničesar od ranega jutra. Toda varali smo se! Nobena živa duša se nas ni spomnila. Kaj začeti ? Jaz sem našel v torbici svoji košček kozjega sira in nekaj kruha suhorja, stotnik Str.......je imel jedno klobaso. Vse to razdeliva med tovariše po bratovsko. A reveži prostaki niso imeli ničesar. Po kratkem posvetovanji odločimo male oddelke, da gredo iskat drv, vode in živeža. V črni noči se napotijo plezajoči po skalovji, po nepoznanem kraji tipaje si poti korak za korakom. Po mnogem trudu pridejo do nekoliko zapuščenih turških kuč. Iz teh strgajo nekaj desak in pod streho najdejo precejšen kupec krompirja. S tem si napolnijo žepe. Vračajoči se med potjo zadenejo na mlako, iz katere s kositarskimi kotlički zajmo vode. Okoli polu-noči se vrnejo na vrh hriba. Tu zakurijo in spečejo krompir. Tega je bilo dovolj, da smo se nasitili vsi in vode tudi toliko, da smo si ugasili žejo. Tako je minila noč, ne da bi bil kdo zaspal, in dasi smo sedeli ves čas pri gorišči, zmrzovali smo prav občutno. Ko napoči zora, gremo nazaj, kjer smo sinoči ostavili bojišče. Ob 7. uri zjutraj ustrele vstaši iz grada Velika Tabija z velikim topom proti Han Prologu, odkoder je imela priti brigada Cikož. Strel je bil za nas znamenje, da so naše čete tudi na južni in zahodni strani že blizu trdnjave. Zdajci se vname ljut boj; vsi turški in naši topovi bruhajo strašne projektile svoje iz bronastih žrel in pokanje pušek okoli in okoli trdnjave se razlega daleč po hribih in po livanjskem polji, vmes pa se čujejo pogosti bojni klici naših nasprotnikov »Allah -il- Allah«. Nas je bilo blizu 18.000 mož z 32 topovi. Vstaši v trdnjavi so imeli 24 topov. Koliko pa je bilo naših nasprotnikov, tega nismo mogli nikakor ceniti. A bodi kakor hoče, istina je, da bruhanje svinčenic iz 56 kovinastih žrel niso mačkine solze in da so Turki imeli dobro zasedene vse kule, oba gradova in vse nasipe pred ozidjem in se prav po levje bili z nami neprenehoma do pozne noči. Pehota res ta dan ni imela veliko posla, saj je rekel naš vojskovodja, da trdnjavo Livno nam morajo priboriti naši »Uhaciji«, a vzdrževala je močen železen obroč okoli mesta, da niti miš ni mogla pobegniti iz trdnjave. S tem pa nikakor nečem reči, da smo držali križem roke. Naše kroglje niso bile goste, ali provzročile so mnogo škode Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. • 739 vstašem, zlasti onim, ki so streljali na naše čete s topovi. Teh smo pobili mnogo. Naskakovali smo tudi nasipe pred trdnjavinim ozidjem in kule, toda brez uspeha. Vselej so nas odbili vstaši. Stotnik Str...... vcepil si je v glavo, veliko kulo, takozvano »Evrem kulo«, vzeti v naskoku. Odposlal je tja prvo in četrto stotnijo. Približavše se za 150 korakov usuje se na nas toliko svinčenic, da nismo mogli dalje in Turki so nas poslali s krvavimi glavami nazaj, odkoder smo prišli. Vender znatne škode nismo imeli. Ubili niso nobenega vojaka, ranili pa samo 14 mož. Boj je trajal neprenehoma ves dan. O mraku je vžgalo naše topništvo osem turških poslopij v mestu. Ta so gorela v pozno noč. Od velikega ognja so žareli daleč na okoli vrhunci in svetlo je bilo v na Crvenicih stenah, da smo lehko čitali vsako pisanje. Dolgo časa sem stal na skalnatem robu vrhu hriba in ogledoval strašni požar doli v mestu. Groza me je bilo in iz srca sem pomiloval nesrečne v Livnu bivajoče kristijane, ki so trpeli zaradi slepote vstaških Turkov veliko togo. Okoli 9. ure zvečer pride deseti strelski bataljon, da nas nadomesti in odreši dvadnevnih mučnih borb. Zapustivši bojišče gremo v veliki tabor, kjer se nam da jedi in pijače in tudi naznani, da se moramo jutri pripraviti za naskok na trdnjavo, katerega se nam je udeležiti kot tretja — zadnja naskoška kolona. Nebo se je jelo počasi razkrivati in od severa sem je začelo pihati. Prav pošteno je zmrzovalo in naši mokri plašči so bili kmalu tako trdi, kakor skorja. Nekaj časa smo tičali pri taborskem ognji, sušili se in greli — spredaj pekli, zadaj zmrzovali. A spanja potrebni smo ostavili ognjišče in šli na svoj prostor v veliki tabor. Polegli smo na gola tla. Telečake pod glavo in s plašči odeti prespimo kaj sladko to noč, dasi je ves čas burja brila prav po kraško in nam prepihala vse ude. Res, spanje je zdravo, kadar človek dobro spi, in dobro spi vsakdo po tolikem trudu, kakor smo ga imeli mi neprenehoma dva dni. Toda koliko hasne spanje v premočeni opravi na zmrzlih tleh v siloviti burji, to je jasno vsakomu. Zjutraj, ko se prebudimo, stalo je solnce že visoko in ko se ogledamo po taboru, vidimo, da se čete šečejo, kakor bi ne bile pred krutim sovražnikom. Tudi od onikraj trdnjave ni slišati nobenega strela. Jako čudna se nam je zdela ta tihota. Vprašam tovariša, ki je bil načelnik taborski veliki straži, kaj se je zgodilo, da se nikdo ne zmeni za strogo povelje o denašnjem naskoku na trdnjavo. »No!« pravi mi, »ali se ti tako malo brigaš za naše nasprotnike, da niti ne veš, da so 47* 74° Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. se po noči že udali nam vstaši in tudi da so se morali udati na milost in na nemilost?« — »Ne, prijatelj,« odgovorim, »tega ne vem. Vzrok temu sta pretekla dva viharna dneva in nocojšnje sladko spanje, iz katerega se niti prebuditi nisem mogel« — »No, no, verjamem ti, da te ni vznemirjalo sinočno povelje po tolikem trudu. Mene pa je skrbelo vso noč, kakšen bode denašnji dan.« »Hvala Bogu, da je tako. Sicer bi pač veliko nas sedaj že ležalo okoli trdnjave in ne vstalo nikdar več. Hvala ti za veselo novico,« rečem in grem nazaj k svoji stotniji. Zdajci zapoje rog, da se nam je zbrati ter odriniti v trdnjavo. Zberemo se in gremo. Prvi bataljon Kuhnovcev posede gorenjo stran mesta notri za ozidjem. Tu denemo puške v piramide, pošljemo v mesto po živež, pijačo in drva in potem si ogledamo svojo opravo ter se umijemo in osnažimo, česar nam je bilo res jako potreba. V Livnu se nam je posrečilo, da smo ujeli zapeljivce in vstaške četovodje. Bilo jih je skupaj sedemnajst, med njimi štirje ljuti begi: brata Bušatliji, Cižmič iz Livna in Osman Bajrič iz Glamoča. Imenovane bege je obsodilo vojno sodišče takoj drugega dne na smrt. Ostale so deli v zapor. Ko se četvorici naznani razsodba, ustraši se najhuje Bajrič, drugi pa prosijo milosti ter ponudijo znatne vsote imetja svojega za odkupnino. Toda ko se jim raztolmači, da smejo pri Bogu ne pri ljudeh upati milosti, padejo na kolena, z rokami prekrižajo prsi in vzdihuje prosijo brzega justifikovanja, da prej ko prej pridejo v raj. Odloči se jim čas usmrčenja na drugi dan popoludne ob 3. uri. Jeden Bušatlijev pa je bil silno bolan. Tega so deli v bolnico. Drugi trije so pali dne 30. septembra 1878. 1. točno ob 3. uri popoludne zunaj mesta blizu frančiškanskega samostana »Gorica«, Iz Livna smo šli proti trdnjavi Glamoč. Akoravno smo bili mesto Livno z okolico popolnoma zajeli in obkolili, vender se je nekaterim upornikom posrečilo, najbrž prvi dan pri našem dohodu pred Livno, pobegniti iz mesta in prekoračiti precej pusto pogorje Krug-Vrbovnik, deleče livanjsko od glamoškega polja, in zasesti Glamoč. Tudi Glamoč je bila v prejšnjih časih precej močna trdnjava. To se je znalo v naših merodajnih krogih, da bode treba najbrž tudi to mesto vzeti z orožjem. V to svrho je bila določena naša gorska brigada. Dne 1. oktobra odrinemo iz Livna proti zapadu in krenemo pri selu Priluka po silno zanemarjenem, po angleških inženirjih narejenem poti proti severu. Prekoračivši podnožje Malega Cincara dospemo v prijazno, od juga proti severu se raztezajoče dolino, imenovano glamoško polje Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 741 Prvo selo, katero ugledamo, bil je prijazni Dolac. Tu nam zazveni zaželeno znamenje, da imamo jedno uro počitka. Tukaj se uta-borimo — in ko nam je smeti vsakemu po svojih opravkih - ležem jaz na malem, po jutranjem solnci prijetno ogretem holmci. Sluga zapali nekoliko nabrane suhljadi in pristavi majhno bakreno posodo, napolnjeno z vodo ter mi kuha kavo. Jedva se pojavi prvi dim, prikaže se mladenič in preprosto priklonivši se pozdravi me z običnim: »Dobar dan, gospodine ! Kako si ti?« »Bog daj — dobro«, odgovorim. Tako se prične obično vsak razgovor med Bošnjaki samimi in s tujci. »E, lepo, gospodine,« povzame nepoznanec moj, »da ste prišli, koje jesmo dugo več vremena dočekivali. Lepa tvoja kabanica (plašč). A koliko, molim, stane?« »Pet stotinah banica,« odgovorim kratko. »Joj, dragi, toliko novaca neima sva Bosna,« čudi se junak. »Imaš malu puškicu 1 — To lepo!« in pri tej priliki me jame otipavati in preiskavati, dal si je tudi žepnico pokazati. Sedaj vzamem zemljevid iz torbice in ga vprašam: »Ono selo tamo jest Dolac?« »Jest, gospodine,« odgovori mi gost. »I ovo selo tamo zove se Kučani?« »Tako jest, dragi gospodine!« »Pred gradom imade ,Han', koji se zove ,Han vrba'? »Da, gospodine,« bil je odgovor, pri čemer pa je bil prijatelj vedno bolj iznenadejan. »Jeli ona gora tamo »Mali Cincar?« vprašam ga še. »Istinito; a od kuda ti znaš, dragi gospodine?« začudi se močno mladi Turek. Predno mu odgovorim, počne na vse grlo klicati imena svojih sovaščanov: »Ivo, Djuro, Marko! Ajdi onamo; gospodine znade sve on znade i to, koliko imaš novaca u kuči!« Srčno sem se moral smijati preprostemu mišljenju te izredne prikazni, rad bi se z mladeničem in tovariši njegovimi še pomenkoval delj, toda zdaj zapoje trobente glas »Naprej«, in poslovim se. Nehote se ozrem še jedenpot za zanimivo, preprostemu kraju primerno prikaznijo in še dandanes mi je ta ravnodušni sin prirodin v živem spominu. Napotili smo se dalje, nočili smo blizu vasi Vidimlje in drugi dan dospeli do Glamoča, Trdnjava se je nam udala brez boja. Omenjam le, da smo bili v Glamoči samo dva dni, in da sem imel prvi 742 Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. dan službo na taborski veliki straži, kjer je bilo tako silno mraz, da vso noč nisem čutil nog. V Glamoči smo pustili za posadko deseti strelski bataljon, mi drugi smo se vrnili v Livno, odkoder smo poslali nekatere stotnije v bližnje vasi. V Livnu sem bival do dne 4. novembra. Življenje tu je bilo jako jednolično. Razven opravil na mnogobrojnih stražah nismo imeli nobenega posla. Dne 4. novembra preseli se prvi bataljon 17. pehotnega polka v Glamoč, da nadomesti deseti strelski bataljon, mene pa pošljejo v Vidimlje, kjer je bila prometna vojaška postaja med Livnom in Gla-močem. Tu sem bil načelnik postaji in pripadala mi je važna naloga, da sem posredoval med vojaškim oblastvom v Glamoči in med selškimi knezi z glamoškega p61ja. Posla je bilo dokaj in cesto sem sklicaval kneze v svojo kočo, kjer smo imeli obravnave o raznih predmetih. Turški knezi, ki so mi kaj malo zaupali, privajali so redno vsak svojega hlapca s seboj, katerega so postavili pred duri moje za stražnika, kajti bali so se, da bi se ne zgodilo kaj zalega. Bili so kaj trdovratni možje, zlasti kadar sem zahteval, da morajo storiti seljanje to ali ono brezplačno. Nasprotno so bili drage volje storiti vse, kar sem naročil za dobro plačo. Stanoval sem v »beg Cacanovi kuči« in imel slamnato svojo posteljo v prvem nastropji na tleh tik skromnega okenca. Koča je bila samo za polovico z deskami krita, drugo polovico strehe je odnesel jug — tam ga imenujejo »jugovina«. —Jugovina je bila tako močna, da nas je pogostoma prebujala iz spanja. Tako se je gugala koča, da sem čestokrat zgrabil za železno mrežo na oknu, boje se, da ne izgubim pod sabo tal. Ne dolgo potem, ko sem zapustil Vidimlje, čital sem novico, da se je porušilo to poslopje. Dne 26. novembra so me izpustili iz vojaške službe in vrnil sem se čez Livno, Sinj, Splet in Trst domov v Ljubljano, kamor sem dospel dne 2. decembra 1. 1878. v veliko veselje rodbine svoje. Letos, kakor sem omenil v začetku, praznovala se je desetletnica okupacije Bosne in Hercegovine dostojno po vsi širji domovini. Kdo pa mi more očitati, če sem doslej po časopisih zaman iskal poročila, kako se je spominjal 17. pehotni polk onih burnih časov? — Pehotni polk štev. 17. zvršil je tam doli nalogo, važno, da jo lehko vpiše z zlatimi črkami v zgodovino svojo, dokaz temu tudi, da je presvetli naš cesar med pehotnimi polki njemu podelil največ odlikovanj. V Ljubljani meseca oktobra 1888. 1.