Bogomil Fatur Pesmi ELEGIJA ne verujem geologom arheologom ko bodo čez tisoč let čez dvajset tisoč let mogoče nekje na neki neznani obali brez sledu po človeškem življenju (morda je tam eksplodirala vodikova bomba) našli bedno posušeno koščico mojega telesa 554 Bogomil Fatur ne zaupam ne verujem ne verjamem da bi vedeli arheologi tistega časa da bi slutili kako so moje telo použili plameni dvajsetega stoletja in je ostala samo tista drobna posušena koščica kako naj bi pomislili geologi arheologi na solze trpinov ki so pretrpeli vse muke prehodili vse postaje na svoji trnovi poti kako naj bi pomislili na razbeljene klešče na rešetke na ječe na nože in kije na puške na križe na vse tiste ki so padli kot žrtve pod bodali in streli klavcev o ko bi bilo mogoče izločiti eno samo solzo iz trpljenja stoletij in jo shraniti pod vzglavjem zgodovine ob nogah vekov rešiti izpod kopit apokaliptičnega jezdeca časa in bi jo po tisoč letih po dvajset tisoč letih mogoče nekje na neki neznani obali geologi arheologi potapljači oceana izvlekli kot biser iz školjke iz dna morja da bi se zableščala kot biser in zaplamenela kot biser in sijala na vekove vekov kajti od vekomaj so bili mučenci v vseh časih so jih bičali so jih kamnali in streljali in pribijali na križ ali je mar v humani dobi dvajsetega stoletja drugače roke naših sovražnikov naših mučiteljev nam na glave potiskajo trnove vence koliko je gubcev koliko je nazarencev prek čela drsijo srage žrtvovane krvi vendar nikoli nam ne bodo iz prsi iztrgali naše duše naše pesmi skozi vekove vekov to je naša solza naš biser naša školjka iz morja tisočletij čez dvajset tisoč let mogoče je zapisal srečko kosovel bo prišel geolog in bo raziskoval o ko bi takrat pomislil na nas geolog arheolog in bi mu na obrazu zasijal blag smehljaj en sam smehljaj drobec smehljaja prgišče smehljaja v spomin in za tisti smehljaj neizmerno daljne prihodnosti bi se vsak izmed nas rad žrtvoval rad pretrpel svojo smrt 555 Pesmi 556 dvojno smrt tisočero smrt kajti vedel bi da ni umiral zaman POVABILO NA POT pojdiva ljubezen moja odidiva iz tega sveta kjer se kotijo gadje nasilje in napuh objest laž rop krivica prevara in poniglavost malik trinoštva kot je nekoč za neko drugo dobo dejal Župančič iz tega sveta pojdiva odidiva to je svet podlosti ki ne trpi ljubezni ki ne trpi ljubezni ki ne prizna pravice razpusti črne kite moja ljubljena bosonoga odidiva držim te za roko ljubezen moja pojdi z menoj genij poezije baudelaire je v prečudoviti pesmi invitation au voyage povabilo na pot izsanjal blaženo deželo urejenosti in lepote spokojnosti in razkošja in slasti raj la tout n'est qu'ordre et beaute luxe calme et volupte Bogomil Fatur pojdiva ljubljena moja odidiva odtod odvrziva ta svet kot grde sanje umriva zanj živiva za najino ljubezen ne stopajva čez trne bosonoga naj sapica nežna ovije najini glavi pobegniva ječi stopiva v deželo prostosti la tout n'est qu'ordre et beaute luxe calme et volupte pojdi z menoj moja ljubljena dokler ne bo daleč daleč svet podlosti in čas poniglavosti glej pred nama se odpira prostrano in belo morje prostrano in belo morje prostost brez konca in kraja brezbrežna prostost in v njej ti in jaz in ljubezen najina za mojim prstom upri pogled tam na obzorju sinjine drobna zvezda otok blaženih kjer zelenijo trave se rose bleščijo tam je ptica tišine tam je raj zbogom podli svet za vekomaj REQUIEM ah ne govorite mi kogar bogovi ljubijo umrje mlad in niti dovolj je živel kdor je za domovino umrl 557 Pesmi 558 Bogomil Fatur ah ne govorite mi praznega tolažila votlih besed eno vem za njim je ostala jama globlja od tiste v katero so ga zasuli neizmerno brezno in nobenega krhkega neba in besed ne bomo mogli zgraditi nad njegovo smrtjo da bi bil v njem prisoten vsaj dokler mi živimo naše življenje bo po njegovi smrti kričeči molk njegov grob nam zavezuje dušo 2 moj mrtvi prijatelj moj drug vsi moji čuti pripadajo življenju gledam poslušam tipam hkrati s studencem na livadi se pregibljem tudi sam pišem pesmi in morda premišljujem o smrti vendar živim živim v usta sem vtaknil travnato bilko in jo žvečim zvečer mi na trepalnicah trepečejo luči mesta ljubim ljubim tebe življenje tebe in svojo ljubljeno misel nanjo pokrije z mehko roko ves moj nemir vso mojo bolest ljubim pomlad ljubim vsa čuda življenja to so moje stvari to so moje ljubezni in nobena druga stvar na tem svetu mi ni tako tuja kot smrt to sem ti moral povedati moj mrtvi prijatelj moj drug