Kaj si učitelja dopisujeta. Nikar ne zaiueri, da nisem na Tvoje poslednje pismo tako hilro odgovoril, kakor si znabiti pričakoval; le pomisli, kako dolgo sem jaz čakal Tvojega pisoia! Da, čudne reči mi pišeš v svojem poslednjem Iistu. Tožiš nii, da vaši otroci le zavoljo keršanskega nauka hodijo v šolo za druge šolskp predmete se pa ničesar ne zmenijo: tudi pripoveduješ, da je šola v Ravnodolu poprej lepo napredova^a, spdaj pa hira. Poslpdnjič pristaviš, da so tega krivi duhovski in deželski predniki šol. Mogoče! — mogoče pa tudi, da mi nisi povedal vseh okolnost, ktere to reč vzrokujejo; ako se okolnosti sprempne, se spremeni' tudi djanje. Ko bi se vse na tanko spolnovalo, kar ukazuje slavna vlada in preč. škofijstvo naroča zastran šul, bi bile gotovo vse šole v naj boljšpin slanu. Koliko dobrih, resnično koristnih ukazov oslane na popirji, ker nikogar ni, da bi jini vdihnil življenje! koliko se pa tudi spolnuje, kar nasvetova preč. škofijstvo! Prijatpl Istinovič mi jp pravil, da šolski predstojnik v njegovi fari šolske ukaze z npjevoljo odbacne, rekoč: ,,Kaj to mene briga", ter jih še prebrati iiočp. \Teprijatplji sol iz med učenih stanov tedaj iz vradniškpga ali duhovskega stanu so ali iz samopašnosti in vneinarnosti. Prav pndobni so tistim porednim Cantalinoin v moji šoli, kedar jih namreč dobro okregatn in ozmerjam zavoljo njih lenobe in zanikernosti, molče, kakor da bi jim jezik zmerznil, odhajaje pa se posmehujejo, rekoč: nNo, dobre smo slišali, sedaj bo pa že en čas mir, dokler se zopet učeniku ne bo zljubilo nas ozmerjati". Ravno tako delajo nekteri gospodje bodi si svetni ali duhovni, kedarjih njih predniki kaj bolj terdo poprimejo: ,,Pa še ta sitna šola, kakor da bi ini druzega posla ne iineli, kakor poslušati, kaj nam siten učiteljček zmirooi čveka, naj p.. vzame njega in njegovo šolo. Pa že sopet ukaz od deželne vlade. Pa saj se nemudi, bom že; ucitelj naj pa poterpi, vesel naj bo, da ga v imamo. Skofijstvo lahko priporoča in svetuje, saj ne ve, kako je pri nas. Pa kaj zato, jaz že vem, kaj mi je storiti*. Drugi neprijatli šol pa modrujejo: ,,Za kmetajenaj bolj motika in spkira. Delati, delali! učenih Ijudi je žp tako preveč na svptu". Takošne bi le vprašal, ali je znanje človeku dobro in koristno, ali uiu je škodljivo. Če je dobro in koristno, zakaj bi ga ne privosčili tudi nizkim stanovom, čr je pa škodIjivo in pogubljivo, kakor je Rousseau terdil, tako je pa človeštvo zgubljeno, zanj ni druge pomoči, kakor da odpravite šole, zaveržete vso učenost in umetnost, in da greste zopet v gojzd in jeste želod in oblačite se z medvedovo kožo, kakor naši prednamci. Pa porečeš tega te nisem vprašal. — Pa glej, če ti to prevdariš, tako boš Ijudi, dasiravno morda preklano suknjo no•sijo, pa šole ne podpirajo, miloval ali pa zaničeval. Prav prijazno ti pa svetujem , da nikar ne bodi prenagel in prevec nesterpen, da reči ne pohujšaš, ko jo misliš popraviti. Pride čas, pridejo okolnosti, v kteri, boš mogel svoje serce prav izprazniti, dotlej pa molči, nikar ne pripoveduj, kako te tako ravnanje boli Ijudi, kteri Ti pomagati ne uiorejo. Doiuač pregovor pravi: ,,Gospod je nad gospodom; nad vsemi je pa Bog v nebesih". Sicer pa tudi jaz mislim, da Ti ne smeš niolc.aii, kedar se šola samopašno spodkopuje; tudi Tebe zadene nekoliko krivice, če ne za drugo tako vendar zato, ker si molčal. Zalostne so res Tvoje zadeve, pa vendar ne obupaj in serčnosti ne zgubi, sčasoma se more vender le poravnati, v teh okolnostih pa pokaži, da si mož, kteri se tudi zopernost ne prestrasi, kteri sam nad sabo gospoduje tako, da molči in govori o svojem času. Upam pa, da mi boš v prihodnjič bolj veselih novic pisal iz svojega kraja. Tvoj Svetoslav.