KLIN Intervju z Jano Vidic Včasih gre za golo preživetje Blišč in beda socialno ogroženih na podeželju Nihče ni opazil, kako hudo je z njim, dokler ni skoraj umrl Kralji ulice Časopis, ki vzbuja nelagodnost 12 Intervju z Matijo Stepišnikom Imeli so vse, razen denarja Študentske družine Študentske knjige in otroški voziček Rolling Stones Podivjano občinstvo Kolumna Lepotnim idealom moramo ustrezati, če želimo biti v družbi sprejeti Kolumna Maribor v elitni ligi prvakov 4 6 8 Časopis študentov novinarstva Klin Oktober 2014 Odgovorni urednici: Katarina Bulatović in Vida Božičko Novinarji: Katarina Bulatović, Lea Dvoršak, Nika Senica, Jerneja Šubelj, Sanja Gornjec, Enja Zagoršek, Klavdija Rupar, Sara Jagodič, Martina Murko Gajšek, Janja Ferenc, Matej Luzar, Valentina Novak, Jaka Kozmelj Lektorica: Tea Letonja Prelom in naslovnica: Gašper Uršič Naslov uredništva: Fakulteta za družbene vede - Klin, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana Elektronska pošta: fdv.klin@gmail.com Izdaja: Društvo študentov novinarstva FEJS Slovenija Tisk: AB tisk oblike d.o.o. Naklada: 800 izvodov Uvodnik Uvodnik KLIN naj ne bo le klinčeva na(d)loga Ogroženost UREDNICA VIDA BOžlČKO UREDNICAIKATARINA BULATOVIČ Novo študijsko leto, novi začetki (morda s kakšnim starim dolgom) in seveda novi KLIN, ki je tokrat tudi oblikovno spremenjen. Z oktobrom uredništvo prevzemajo mlajši kolegi, uredniška funkcja bo odslej v rokah Katarine Bulatović, ki se je z idejami, sposobnostmi in zagnanostjo dokazala že pri ustvarjanju te številke. Dolga doba časopisa študentov novinarstva je za nami. Vse se je začelo že s takratnim urednikom Matijo Stepišnikom leta 2001. »Želeli smo biti aktivni, kritični, želeli smo nekaj prispevati k javnemu mnenju na fakulteti,« je povedal v intervjuju. Do danes je ideja ostala enaka in KLIN je še vedno prostor za dokazovanje bodočih novinarjev, je časopis, kjer se mladi pisci predstavijo in mnogi tudi prvič objavljajo. Pa vendar smo v zadnjem letu ob že znanih finančnih problemih naleteli še na nekaj - nezainteresiranost za sodelovanje. »Zakaj?« smo se spraševali, pa nismo prišli do zadovoljivega odgovora. Res je pisanje prostovoljno, res zahteva dodaten anga-žma študentov in res ne razbremenjuje urnika, vendar zagotovo prinaša dodatne izkušnje, možnost objavljanja in uveljavljanja na novinarskem področju. Očitno to ni zadosten razlog. Ne znam si razložiti dejstva, da je tistemu, ki se izobražuje za poklic novinarja, pisanje prispevkov, ki so objavljeni, le dodatna obremenitev. Nova rubrika OFF THE RECORD tako ob intervjuju z Matijo Stepišnikom opisuje še delovanje Društva študentov novinarstva FEJS, predsednica pa k sodelovanju vabi tudi nove člane. Da pa je pasivnost študentov res problem, smo opozorili tudi na sredini časopisa - sporočilo je jasno! Ob novi rubriki smo ostali zvesti tudi starim. Tokrat se NA UDARU lotevamo problematike revščine. K intervjuju smo povabili Jano Vidic, novinarko Vala 202, pronicljivo pripovedovalko zgodb revščine v Sloveniji. Pišemo o revščini na podeželju, pripravili pa smo tudi intervju z urednico časopisa Kralji ulice. V rubriki ŠTUDENTSKO smo se lotili problematike poletnega dela in opisali življenje študentskih družin. V RAZGLEDIH lahko tokrat ob potepanju po Turčiji in ZDA preberete tudi vtise s koncertov skupin Aerosmith ter Rolling Stones. V sklepni rubriki ZAMIŠLJENO v branje ponujamo tri kolumniste, ki se kritično lotevajo aktualnih družbenih problematik. »Postopoma so se nam začeli javljati tisti, ki so želeli kaj povedati. Za zgodbe nismo nikoli prosjačili,« je v intervjuju povedal Stepišnik. Tudi mi se veselimo tega prebujenega časa, ko pisanje za KLIN ne bo le klinčeva na(d)loga. X Včasih sem se bala teme. Zgrozila sem se ob misli, da bi se ponoči izpod postelje priplazila pošast s kapuco, me objela s srhljivimi prsti, molečimi iz dolgega črnega plašča, nato pa z mano izginila v neznano. Ob vsakem najmanjšem zvoku sem zato sunkovito odprla oči, jih napenjala, da bi videla bolje in dodatno prisluhnila. Takratni strahovi so bili plod otroške domišljije. Več kot deset let kasneje strahovi v meni še vedno vzbujajo neprijetne občutke, vendar so zdaj veliko bolj utemeljeni. Žal. Največkrat so povezani s prihodnostjo, v katero še nikoli prej nisem stopala tako negotovo. Zdi se, da ob slehernem razmisleku o njej zrem v kalno vodo in se pri tem s številnimi sposobnimi in talentiranimi posamezniki svoje generacije zlahka počutim kot tujek v očesu ali fosil v smoli. Odveč. Najbolj lahkomiselno bi se bilo s takšnim svetom nekdanjih neskončnih možnosti, ki se zdaj sprevračajo v utečeno množico teptanj, sprijazniti in čakati, da drugi nekaj naredijo za nas. Učinkovitejši obračun je mogoč z vedenjem o tem, kaj si želimo in kaj moramo narediti za to, da nam uspe. Želja po poklicu besed, pomenov in delu z ostalimi pisci pa boja ne olajšuje. Bralci časopisov potrebujemo ozadja za razumevanje sveta in zmanjševanje predsodkov, zato tisk moči besed ne bi smel zlorabljati zgolj za golo navajanje informacij. Te dolgoročno ne nadomestijo užitka v dragocenih sekundah, ko besede s tankega časopisnega papirja polzijo v bralčeve misli. Želim si, da bi na naših straneh našle prostor zgodbe študentskih, novinarskih in drugih družbenih tem, ki jih sicer zlahka prezremo, ker se nam zdijo preveč običajne. Na tokratnih izpostavljamo pojav socialne ogroženosti, ki grobo reže v vsakodnevnost in načenja človekov ponos. Tukaj in zdaj, med obilico kuharskih resničnostnih oddaj in ponudbo hrane na vsakem koraku, lakota ni nekaj tako neobičajnega. Opominja nas, da bi naše samoumevnosti morale biti bolj dragocene, naše prepreke pa so morda manjše, kot so videti na prvi pogled. Rada bi, da zgodbe še naprej opisuje skupina kritičnih, doslednih bodočih tkalcev besed, ki s tiskarsko barvo nočejo zgolj polniti praznih strani. Želim si besed, ki bi stale, fotografij, ki bi govorile zase, celote, ki bi delovala. Za to bosta ob pomanjkanju denarja, izkušenj in skromni ekipi nujni neskončna volja in energija. Hočemo se učiti in želimo si napak, ki pomenijo delo. Da pa bi bilo teh nekoč manj, je učenje nujno. Intervju z Jano Vidic Novinarka, ki želi ostati brez zgodb BESEDILO KATARINA BULATOVIC »Ste prepričani? Lahko stopiva nadstropje višje,« odvrne, medtem ko nejeverno pogledujem k snemalniku. »Dela? Zgoraj bi se zagotovo našla baterija za diktafon,« nadaljuje sogovornica, ko sediva v veži Radia Slovenija. Jano Vidic so od nekdaj najbolj zanimale osebne zgodbe ljudi. Danes je kot novinarka Vala 202 glas projekta Botr-stvo, ki je nastal v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste Polje. Projekt je namenjen izboljšanju kakovosti življenja slovenskih otrok in mladostnikov, ki jih socialne stiske ločujejo od vrstnikov. Prepričljiva sogovornica je neizprosna v zagotavljanju njihove popolne anonimnosti. V želji po prijaznejši prihodnosti otrok s preverjanjem in nadzorom zagotavlja verodostojnost vsake osupljive otroške zgodbe. Kako je prišlo do sodelovanja med Valom 202 in ZPM Moste? Bila je ena izmed organizacij, s katero smo sodelovali v času zbiranja denarja preko SMS-sporočil, ko so glasovalci na Valu izbirali ime tedna. Razmislili smo, da želimo več kot zgolj opozarjanje na humanitarne organizacije. ZPM nam je zagotovila zgodbe ljudi in transparentno sodelovanje, kar je pri vsem nezaupanju v dobrodelnost zelo pomembno. Po spletu naključij sem začela zgodbe snemati jaz. Želeli smo izpostaviti drobce življenj otrok v projektu. Pričakovali smo, da se bo tu in tam našla kakšna vrečka z oblačili, vendar denarja za otroke sprva nismo imeli namena zbirati. Po peti ali šesti zgodbi je bilo dela čedalje več. Kako poteka priprava in nato snemanje? V veliko pomoč mi je Anita Ogulin (sekretarka zpm ljubljana moste polje, op. a.), ki naredi selekcijo vseh zgodb. Pogovarjava se o potencialnih in se nato odločiva za eno. Brez nje ne morem. Njej ljudje zaupajo, zato tudi mene posledično lažje sprejmejo. Nikoli ne vstopim kar v hišo s prižganim diktafonom. Gre za izjemno posebne situacije, kjer ljudje razlagajo o stvareh, ki jih niso bili nikoli pripravljeni povedati drug drugemu, kaj šele javnosti. Razložim jim, zakaj prihajam in kaj lahko pričakujejo. Sama jim ne morem obljubiti ničesar. Izločimo vse značilnosti, ki bi jih naredile izrazito prepoznavne. Po pogovoru izluščimo, kaj bi bilo smiselno povedati, kaj njihovo zgodbo loči od ostalih, ki tudi težko živijo. Ste opazili razlike med vašo prvo in zadnjo zgodbo? Šele sčasoma so se začele kazati posledice nižanja socialnih dohodkov. Tisti z dlakico nad vodo so takrat potonili. Prišla je cela serija zgodb, ki je temeljila na tem, da so jim vzeli tisto, kar jih je prej držalo pokonci. Nato so se pridružile zgodbe zaposlenih, ki niso mogli preživeti. Kako oditi v hišo lačnih otrok, ne da bi se pri tem zlomili? Veš, kam greš. Ne prihajam zato, da bi se kot radio kitili z rumenimi naslovi, kako smo otroke r * p ^imif j- spravili v jok. Zgodbo posnamem z drugačnim namenom. Želim opozoriti, kaj se nam dogaja, če o problematiki molčimo, in s tem, ko smo zadovoljni s sistemom, ker imamo še vedno za jogurt. Moje objokovanje njihove usode jim v tistem hipu nič ne pomaga. Vas je katera zgodba še posebej prizadela? Od vsake zgodbe nekaj od-neseš s sabo. Ena izmed takih ... (pomislek). Nekaj ur po mojem obisku družine je pristojni center za socialno delo trajno odvzel otroka mami, družino sem sama le nekaj trenutkov prej snemala in otroke prikrajšala za zadnje ure, ki bi jih lahko v življenju preživeli z mamo. Kako zelo je strah družine, da jih bo kdo prepoznal? To je njihova največja skrb. Mnogo večja kot to, kje bodo živeli naslednji teden in ali bodo danes še lačni. Ljudje svoje stanje razumejo kot posledico lastnih napak in zgrešenih odločitev. Za neizmerno krute vrstnike je otrok vreden toliko, kot ima. Ne veliko več. Za neizmerno krute vrstnike je otrok vreden toliko, kot ima. Ne veliko več. Za kakšne družine gre? Različno. Zaposlene starše z bolnimi otroki, otroke brez enega starša, zadolžene ljudi. Nov sistem, ki se je trudil biti pravičen, je prinesel ogromno revščine. V svojem trudu je na veliko slabši položaj postavil marsikoga, ki je še pred leti dovolj dobro živel. Se je že zgodilo, da zgodbe niste objavili? Tudi vstala sem in šla, ker je družina šele takrat dojela razsežnosti objave. Če bi otroka kdorkoli prepoznal, bi bile posledice za otroka mnogo večje, kot je lahko še tako visoka zbrana vsota. Premisliti je treba, ali je tveganje smiselno. Nekateri pravijo, da so za svoje stanje krivi sami. Kaj imamo od tega, če to rečemo? Nemogoče je trditi, da ni kdo sam prispeval k temu. Zagotovo so se ljudje kdaj brezglavo zadolžili, sprejeli odločitve, ki jih zdaj morda obžalujejo. Mi, ki imamo razkošje opazovati s strani, bi morali videti čez rekel: »Jaz teh pomij ne bi nikoli jedel.« Starši je zgrešeno. Gre za otroke, ki rastejo z rižem in si izposojajo, ne morejo vrniti, ne stopijo iz sta- makaroni s katastrofalnimi vzorci v družini ter še novanja - kamorkoli pog- slabšo samopodobo. Ne gre ledajo, so nekomu dolžni. Prvo leto delanja zgodb nisem šla isti za velika finančna sredstva. Ljudem se zoži spekter. Ko dan nikoli v trgovino. Gre za odnos. Če na ministr- otrok pri deljenju hrane stvu in v celotnem social- ni zraven, starši nikoli ne vzamejo igrač. Nima- nem svetu zagotavljajo, da je 260 evrov dovolj za jo uvida v to, kaj otroci potrebujejo. Igrača pa je preživetje, mi pa jim pri tem prikimavamo, potem vse to in se ozreti na otroka. Nikoli ni kriv, plačuje pa daleč največji davek napak. Ali gre včasih res zgolj za golo preživetje? V veliki večini. Zelo mi je žal, da ne gre za plačilo dodatne ure klavirja, ki si je starši ne bi mogli privoščiti. Šolski sistem otroke, ki jim starši ne morejo pomagati, odrine na stran. Počasi odplavajo na rob in so tam nesrečni. Večina otopi. Dobri srednješolci bi radi delali, ker želijo preživeti družino. Velika ambicija jim je pomagati družini, da bi več ostalo za mlajše brate in sestre. Socialno dno ne pomeni, da nekdo ni bister. Spodbuda jih loči od tistih, ki jim bo nekoč vse dosegljivo. Potrebujejo potrjevanje v stvareh, v katerih so dobri. Učna ura klavirja ali športa je zato izjemno pomembna duševna sestavina. Kaj torej pomeni biti reven? Veliko stigmo. In tudi izgubo energije pri prikrivanju. Otroci pripovedujejo neverjetne zgodbe, da bi prikrili, kako težko v resnici živijo. Sestradan otrok, pri katerem doma ni bilo ničesar, se je v šoli pred kosilom naslonil na vrata jedilnice in enaka duševna hrana kot čokolino. Kaj vas je pri projektu najbolj presenetilo? Presunila me je neurejenost socialnega šolskega sistema. Ta ni bil pripravljen na razdelitev otrok v družbi in vdor revščine v šolski prostor. Otroci so kruti in sistem jim to omogoča. Še vedno pa rečemo, da ni tako slabo, kot bi lahko bilo. Odvisno, na kateri strani straniščnih vrat si. Za tiste, ki so nori od obupa in ne funkcionirajo več, je tako hudo. Za vse ostale, ki s sendvičem v roki to opazujemo in rečemo, da gre za izjeme, ki so v vsaki družbi ... Zatiskamo si oči. Je dvom v humanitarne akcije s strani ljudi, ki bi radi pomagali, upravičen? Če bi združili vse tiste, ki dvomijo v delo humanitarnih organizacij, bi zagotovo dobili največjo stranko v Sloveniji. Ali je kdo v Botrstvu med 3000 otroki, ki je uspel nekoga prelisičiti? Ne vem. Narejene so zapore, ki zlorabe preprečujejo. V vsakem primeru se denar porabi za boljše življenje otrok. Ne gre toliko za to, da si družine denarja ne bi zaslužile, ostaja dvom v ljudi v humanitarnih organizacijah. To ni mogoče. Ni odbitkov, ves znesek gre družini. Ne nakazuje se ga, da bi lahko šla ta z njim na Maldive, pač pa se vedno plačajo zelo premišljeni stroški. Natančno vemo, kam gre denar. Kako se odločite, za kaj ga bo družina porabila? Pri sestavljanju zgodbe vidimo, kaj je največja težava. Vprašamo se, s čim bi družini najbolj olajšali življenje. Zelo premišljeno, ker denarja za vse ni. Kaj lahko s 30 evri mesečno družina naredi? Odvisno. Gre za sprotno presojo. Če bi vsem staršem nakazali denar, bi nekatere odneslo. Ko toliko let otroku ne moreš ničesar privoščiti, nato pa pade denar, hkrati pa veš, da ga spet ne bo, je jasno, da bi se mu rad odkupil. Zdi se, da 30 evrov danes ne pomeni veliko. To je za vsak dan liter mleka. Če ga nimaš, je to ogromno. Kje bi moralo priti do sprememb? Empatični civilni ljudje ne morejo večno pomagati. Kot družba se moramo dogovoriti o prioritetah. Je vložek v ljudi, predvsem v otroke, naložba ali investicija? Zdaj jo razumemo kot investicijo, kar imamo problem. Revščine je ogromno. V vsaki ulici, v vsakem bloku, vsepovsod. Kako je skrita, je drugo vprašanje. Kaj lahko naredimo študentje? Bodite pozorni na to, kaj se dogaja levo in desno. Imejte odprte oči. Spletje neizmerno močno orodje. Preko družbenih omrežij pride glas tudi do ljudi, ki niso naši poslušalci. Radijske zgodbe morajo radio preseči, te morajo naprej, tukaj pa je radio omejen. Ste tudi sami postali pozornejši na dobrine v življenju, odkar sodelujete pri projektu? Nikoli nismo živeli razsipno, naše prioritete so bile drugje. Je pa res, da prvo leto delanja zgodb nisem šla isti dan nikoli v trgovino. Kaj se vam zdi kot novinarki najpomembnejše pri pisanju osebnih zgodb? Poleg obveščenosti javnosti, ki je tukaj sicer drugotnega pomena, je najpomembnejše ohraniti dostojanstvo otrok in družine, ki ji z objavo vdiramo v intimo. Težko je biti nepristranski. Kako ob tem zagotoviti novinarsko celovitost? S preverjanjem dokumentacije. Za razliko od dnevnega novinarstva, kjer je treba stvari uravnotežiti in vsak podatek preveriti, tukaj ne gre samo za to. Ko deklica reče, da nje nihče ne drži za roko na sprehodu, je preverljivost drugotnega pomena. Ona to tako občuti in zanjo je to največji udarec. Kakšna je vloga medijev pri opozarjanju na krivice? Za nacionalni radio je takšen projekt velikega pomena. Skozi vse zgodbe smo se naučili, da sistem ne funkcionira. Če ves čas govorimo o tem, da so si ljudje sami krivi, ker ne morejo preživeti, je z nami nekaj narobe. Upam, da bo uredniška odločitev taka, da bomo v prihodnje še naprej sodelovali. Prejeli ste nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske dosežke v letu 2012. Kaj vam pomeni? Ko kolegi rečejo, da sem v tako ostri novinarski konkurenci nekaj naredila v redu, je to velika spodbuda za naprej. Pri delanju osebnih zgodb si nenehno v dvomu, ali si prestopil rob. Upam, da ga jaz še nisem. Kaj si želite za naprej? Da bi ostala brez zgodb. X Blišč in beda socialno ogroženih na podeželju Imel je srečo in našel pot z roba BESEDILO LEA DVORSAK Milan je eden tistih zgaranih ljudi na Štajerskem, ki jim danes rečemo socialno ogroženi. Revni, z manj kot 300 evri prihodkov na mesec. Toda ne živi v Mariboru. Če bi, bi lahko šel v skladišče Rdečega križa, v socialno kuhinjo na kosilo, na center za socialno delo po nasvet. Trideset kilometrov stran, med griči v Slovenskih goricah, je vsa ta pomoč nekje daleč stran. Nihče ni opazil, kako hudo je z njim, dokler ni skoraj umrl. V svojih poznih petdesetih je ostal sam v stari hiši na dnu strme doline v majhni vasi Zgornja Velka v Slovenskih goricah. Do hiše vodi ozka in strma cesta, v neposredni bližini ni nobenega soseda, obkroža ga le gozd s svojimi prebivalci. Živel je brez elektrike, brez službe in brez dnevnega stika z ljudmi. Razočaran je tolažbo našel v samoti in alkoholu. Nekega dne je šel po gozdu, ko ga je nenadoma ohromila kap in zrušil se je na gozdna tla. Ni se mogel premakniti ali govoriti, le čakal je. Našel ga je pes z bližnje kmetije, ki ni prenehal lajati, dokler ni njegov gospodar končno sledil laježu in šel pogledat, kaj se dogaja. Namesto mrtve divjadi je globoko v gozdu presenečen našel človeka na robu življenja. Revščina na podeželju je manj očitna kot v mestu. Toda kljub temu ljudje, ki ostanejo brez službe in brez pomoči sorodnikov, obstajajo. Kje so, kako živijo? »Mnogi ljudje na podeželju, sploh starejši, drugače dojemajo revščino. Srečni so, da imajo svojo luknjo, kamor se lahko zatečejo, pa čeprav v njej piha z vseh koncev in ji grozi, da se bo kmalu sesedla,« situacijo slikovito opiše Frida Repina, predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Zgornja Velka. V majhnih krajih se včasih zdi, kakor da so ljudje ostali v nekem drugem času. »Tu na deželi smo vedno živeli skromno,« še pojasnjuje Frida Repina. Mnogi ljudje, ki niso nikoli zapustili teh krajev, pravzaprav ne vedo, kakšna je razlika med udobnim življenjem, skromnim življenjem in življenjem v revščini. »Takšen človek je povsem srečen s tem, kar ima, in zadovoljen, da ima mir. Ne ve pa, da dejansko živi v revščini.« Takšni ljudje nikoli ne prosijo za pomoč, »ker mislijo, da ničesar ne potrebujejo. To, kar poznajo, je za njih življenje«. Toda enkrat vedno pride trenutek, ko gre nekaj narobe. Milan je danes star 64 let. Sivih las in brkov, v obledelem ročno pletenem puloverju in pono- šenih hlačah. Ozek obraz je razbrazdan od let in ostrega življenja, roke so polne starih poškodb. Manjka mu mezinec na desni roki. Je skoraj brez zob, zato govori malo nerazločno. Videti je skoraj enako kot nekoč, a njegovo življenje je popolnoma drugačno. »Veselje do življenja je najbolj važno,« pravi nasmejan, a prizna, da je imel srečo. Ko so ga sovaščani pred štirimi leti našli na pol mrtvega v gozdu, je krajevna zdravnica Slavica Ferk Bogataj zadevo vzela v svoje roke. Najprej ga je poslala v mariborski Univerzitetni klinični center na enoletno zdravljenje (tudi od alkohola), nato pa mu ob pomoči sorodnikov in Centra za socialno delo Pesnica uredila bivanje v Domu starejših občanov Gornja Radgona. Toda Milan se vsak teden vsaj za kakšen dan s kolesom pripelje na Zgornjo Velko, kamor v eno smer prekolesari 23 kilometrov. »Tudi mlajši kolesarji na dragih kolesih ob meni sopihajo. Moje kolo pa ima samo tri prestave,« se rad pohvali. Hiša je še vedno v takem stanju, kot jo je pustil, a se k njej vrača po mir. »V domu moram neprestano kaj delati v skupini, se družiti z drugimi ljudmi in čeprav mije to všeč, rad pridem tudi domov. Nasekam drva, pokosim travo, nahranim mačke, ki hodijo k meni in preverim s so-vaščani, kaj se dogaja tukaj.« Medčloveška pomoč je na podeželju nujna in veliko vredna. Vlada prepričanje, da morajo sorodniki poskrbeti za družinskega člana v stiski. Tudi če tega odnosa ni, se najde kak sosed, ki je pripravljen pomagati. »Zelo redki so primeri, ko ljudje ostanejo pozabljeni od vseh. Običajno nekdo poskrbi zanje, da ne postanejo »klošarji«,« pripoveduje Frida Repina. Marsikdaj se katera zgodba tako uredi, da mi zanjo niti ne izvemo ali pa izvemo kasneje, pa si ljudje pomagajo med seboj, stanju pritrjuje Jožica Novak, namestnica direktorice in strokovna delavka s Centra za socialno delo Pesnica. Celo Rdeči križ je na deželi drugačen, saj dostavlja ljudem prehrambene pakete na dom, posebnost predstavi Frida Repina. »Načeloma tega ne bi smeli, upravičenci bi morali sami priti v skladišče, ampak ko jim prinesemo paket, pridemo z njimi v stik.« Tako vidijo, v kakem stanju so, morda opazijo, da potrebujejo še kaj drugega. Mogoče nimajo ogrevanja, potrebujejo oblačila ali pa so bolni. »In vse to izvemo povsem spontano skozi pogovor, brez pritiskov ali slabe volje.« Na nek način prostovoljci Rdečega križa opravljajo tisto delo, ki bi ga morali terenski delavci centra za socialno delo. Teh je vse manj »zaradipremajhnega števila zaposlenih,«pojasnjuje namestnica direktorice Centra za socialno delo Pesnica. Vendar tudi Rdeči križ ne vidi vsega. V kulisi, kjer si vsi pomagajo med seboj, je mnogo težje opaziti tistih nekaj, ki resnično nimajo nikogar. »Ne bi si upala soditi, ali nam uspe odkriti vsaj večino,« je previdna Jožica Novak. Vsako leto imamo nekaj takih primerov, ki jih nismo mogli rešiti, priznava tudi Frida Repina. Nekateri pozimi zmrznejo, spet drugi zbolijo, se zapijejo. Za nekatere ne izvejo. Vsak, ki umre brez vsega in sam, je preveč, ampak sistem še naprej koraka v smeri vedno bolj zapletene socialne zakonodaje ob vedno večji revščini. Če bi center za socialno delo hodil več na teren in če bi bilo komunikacije med centrom in okoljem več, bi morda tudi Milanovo stanje opazili prej, ne šele v zadnjem trenutku, ko je skoraj umrl na dnu gozda. Sovaščani ga danes poznajo kot veselega in družabnega človeka, ki mu ni težko poprijeti za delo. »Pomaga nam na polju, spravljati les iz gozda, tudi kidati gnoj. V zameno vedno dobi hrano, spije z nami kak kozarec vina ali pa mu damo kaj drugega, če kaj potrebuje,« opisuje odnos z Milanom skoraj vsak. Obenem ne pozabijo dodati, da »še dobro, da so ga takrat našli in poslali na zdravljenje«, saj je danes povsem drug človek. V njem vre od veselja do življenja, ima dom, vsak dan tri tople obroke, mnoge prijatelje in hišico, ki ga žene k delu, če jo želi obdržati. Ker nima premoženja in prihrankov, razen zemlje in hiše, nastanitve v domu ni mogel v celoti plačevati. Polovico stroškov zanj plačuje občina, v zameno pa dobi pravico nad njegovo posestjo po njegovi smrti. Drugo polovico prispeva sam z denarjem od socialne pomoči, ki znaša manj kot 300 evrov na mesec. Tudi z denarjem za osebne potrebe ne upravlja sam. Nad njim bdi center za socialno delo in vsak mesec lahko Milan dvigne in porabi samo določeno vsoto. Vse, kar je več, je zablokirano in bi za to potreboval posebno soglasje centra. Ampak ga to ne skrbi posebno. Revščina na podeželju je manj očitna kot v mestu. Toda kljub temu ljudje, ki ostanejo brez službe in brez pomoči sorodnikov, obstajajo. Mnogi ljudje na podeželju, sploh starejši, drugače dojemajo revščino. Srečni so, da imajo svojo luknjo, kamor se lahko zatečejo, pa čeprav v njej piha z vseh koncev in ji grozi, da se bo sesedla. »Pomembno je, da imam kaj za jesti, kaj za piti in da imam streho nad glavo,« pravi. Ko se enkrat znajdeš brez službe, stanovanja in brez sorodstvene mreže, se je zelo težko pobrati, pravi tudi Jožica Novak. Izkušnje kažejo, da taki ljudje prej ko slej propadejo, je direktna. »Če so starejši, se da včasih pomagati s selitvijo v dom upokojencev, če so tja pripravljeni iti.« Mnogi svojega domačega kraja ne želijo zapustiti za nič na svetu. A vedno se zgodi, da nehajo plačevati kakšno Včasih se v življenju položnico, ker je ne zmore- podrejo naenkrat in jo, in zgodba gre vedno bolj nikakor predvideti. navzdol. »Če si priden in zdrav, se da z delom pri okoliških kmetih na deželi nekaj zaslužiti ali dobiti vsaj hrano, kar je v mestu težje,« pove Jožica Novak. Toda v krajih daleč stran od mesta ni javne kuhinje, ni zavetišč ali skladišč Rdečega križa in Karitasa. Tudi pomoč centra za socialno delo je manjša kot v mestu. Ponudijo lahko prehrambeni paket, morda enkratno denarno pomoč, kaj več pa ne. Potem se moraš znajti sam. Nekoč je tudi Milan živel in delal v mestu, v Mariboru. Kaj je po poklicu in kaj je počel, preden je prišel na Zgornjo Velko, ga vprašam. Srednješolske izobrazbe nima, v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je končal osnovno šolo, vsi starši svojih otrok niso pošiljali naprej v šole. Zato se je pri štirinajstih prvič zaposlil. »Delal sem v Opekarni Košaki v Mariboru in dobival sem trikrat višjo plačo kot moj oče!« Zna veliko stvari in je delal vse, kar je bilo treba. »Delal sem sezonska dela do vpoklica v vojsko. Pomagal sem v kuhinji restavracije Center v Mariboru, igral sem tudi vse domine kitaro v narodnozabavnem tega ne moreš ansamblu Viničarji. Tri leta sem delal v Nemčiji, v tovarni Mercedes sem za tekočim trakom nameščal šipe v avtomobile.« Nazadnje je bil zaposlen v mariborski Surovini, kjer pa so ga leta 1991 odpustili skupaj s kopico drugih. Od tam je pot vodila na borzo in začelo se je obdobje krize, ko so nekvalificirani delavci težko dobili službo. Želel je delati, pa ni mogel. Takrat se je preselil k ostareli materi na Zgornjo Velko in skrbel zanjo do njene smrti. Nato je ostal sam in alkohol je postal njegov redni spremljevalec. Včasih se v življenju vse domine podrejo naenkrat in tega ne moreš nikakor predvideti. »Ne- koč so se trume delavcev vsak dan valile v Maribor,« se spominja Jožica Novak. V TAM-u bo vedno delo, se je govorilo, in ljudje so se izšolali posebej za delo v tej tovarni avtomobilov. »Niso mogli vedeti, da bo industrija propadla,« pojasnjuje Novakova. Mnogo tamkajšnjih delavcev danes še ni v pokoju, so še vedno delovno aktivni, ampak brez služb. Tudi Milan nima pokojnine, saj za starostno upokojitev še ni dosegel zahtevane kvote 65 let. »Pa še jo podaljšujejo, po novem zakonu bom spet čakal štiri mesece dlje,« potarna. Delovne dobe nima dovolj, saj je dolgo delal na črno, brez pogodb. A delal je in dela še danes. Po svoje. Nihče ne more reči, da se ne trudi. »Vstal sem od mrtvih,« pravi, ko se spominja temnih časov, preden so ga rešili lastne smrti. Ampak danes sedi pred menoj, mi po dobri uri pogovora močno stisne roko in se s kolesom počasi odpravi v svojo hišico brez elektrike na dnu strme doline. Še vedno nima veliko. A s širokim nasmehom mi zatrdi, da mu nič ne manjka. Imelje srečo in našel pot z roba. To je le ena zgodba s srečnim koncem. Mnogih pa, ker sami ne prosijo za pomoč, nihče ne najde. Ostanejo nevidni in odrezani od pomoči v svoji žalostni usodi na podeželju. x Intervju z urednico Kraljev ulice Mirjam Gostincar Časopis posebej ranljive skupine BESEDILO NIKA SENICA Prispevke pišejo brezdomci, časopise prodajajo brezdomci. Oglasov in reklam v njem ni, vsebuje pa osebne in intimne življenjske zgodbe posameznikov, ki jih je družba pozabila. Slovenski časopis Kralji ulice je eden izmed redkih »pravih« cestnih časopisov na svetu. Deluje že skoraj deseto leto, septembrska številka je bila okrogla, stota. Po eni strani se zdi kot sapica svežega zraka v medijskem in umetniškem smislu, po drugi pa na svojih straneh predstavlja teme, ki družbi nastavljajo ogledalo realnosti življenja in ji vzbujajo nelagodnost. A dejstvo je, da projekt uspeva. Časopis od leta 2005 predstavlja življenja brezdomcev neposredno iz ust socialno izključenih v slovenski družbi. Naklada se je od začetka s 300 povečala na 10.000 izvodov na mesec. Ali bi lahko rekli, da projekt deluje uspešno? Da, saj od takrat neprestano dobivamo veliko odzivov s strani javnosti. Veliko je komunikacije z okoljem in ljudje večinoma poznajo časopis. Res je, da imajo nekateri tudi slabe izkušnje s takim načinom prodaje. A treba je spoznati, da so tudi naši prodajalci (večinoma sami brezdomci, op. a.) ljudje. Nekateri so v redu in upoštevajo pravila, drugi pač ne. Na račun teh velikokrat dobivamo kritike. Ljudje, ki so imeli slabo izkušnjo s prodajalcem, potem mislijo, da so takšni vsi, čeprav to ni res. Poskušamo ozaveščati javnost, da so ljudje drugačni, tudi tisti, ki so socialno izključeni. Kako je časopis pripomogel k prepoznavanju problematike brezdomstva? Brezdomci in drugi pisci opozarjajo na to iz prve roke preko svojih življenjskih zgodb, zaradi česar začne javnost na zadevo gledati drugače. Bistveno je, da se je o brezdomstvu pred začetkom, sploh pred delovanjem časopisa, govorilo zelo malo, kakor da brezdomstva sploh ni. Resnica je drugačna, kljub temu da do sedaj o tem še ni bila izvedena nobena nacionalna raziskava. Za večje razumevanje problematike je verjetno potrebno tudi to. Naša ustanovitelja, Špela Razpotnik in Bojan Dekleva, sta izvedla le okvirno raziskavo. Štetje brezdomcev je problematično. Nekateri zahajajo k nam ali v Vincencijevo zvezo dobrote, niso pa evidentirani z imenom in priimkom. Za vpis v društvo ne zahtevamo osebne izkaznice in kakor nekdo trdi, da mu je ime, tako mu je ime. Nekateri so prikriti brezdomci, ki ne hodijo nikamor, po nobeno pomoč. Številke so zelo nejasne. Uradno lahko štejemo le tiste, ki so v zavetiščih, in tiste, ki prejemajo denarno socialno pomoč. A te informacije se med seboj izključujejo ali podvajajo. Časopis omogoča, da se ljudje v zgodbah tudi sami najdejo in da na situacijo gledajo bolj čustveno. Veliko solidarnosti prihaja s strani javnosti. Poteka stalna izmenjava informacij. Kako? Pomembna značilnost našega časopisa je, da prodaja poteka izključno na cesti, preko naših prodajalcev. Velikokrat se zgodi, da ljudje sami prihajajo do njih in jim, tako mi pravijo prodajalci, zaupajo zelo osebne stvari. Časopis deluje na nekonvencionalen in zanimiv način. Kaj je pri uredniškem delu za vas največji izziv? Brezdomci so ljudje, ki nimajo nekega ustaljenega ritma, nimajo določenih obveznosti, zato je velik problem, ali sploh ob pravem času dobim prispevke za objavo. Moram jih res spodbujati, ker niso toliko samoiniciativni. Zgolj nekaj je takih, ki so sami od sebe zelo pripravljeni sodelovati in so angažirani. Gre za zelo posebno delo, ki ni tipično uredniško. Po poklicu nisem novinarka, sem socialna delavka, saj moraš pri tem delu uporabiti drugačne principe. Vedno je izziv, ker nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ponavadi vse v zadnjem trenutku. Prispevki so zelo osebni in umetniške narave. Katere rubrike so najbolj brane? To so anekdote iz prodaje ali pa redna oblika To sem jaz, kjer se prodajalci in pisci predstavijo. Zelo brane so tudi življenjske zgodbe, verjetno zato, ker gre za stvari, v katere ljudje sicer nimajo vpogleda. Kako izgleda življenje na cesti, redkok-do opisuje. več od tega ne. Tudi recenzija je sicer reklama, a v drugem smislu. V tujini uporabljajo na svojih naslovnicah tudi zvezdnike, ki se tako promovirajo. S tem se izgubi namen cestnega časopisa. Omenili ste reklame, ki so zelo »mainstream« koncept. Kakšen odnos imajo do vas sicer tradicionalni mediji? Odvisno. Trend je, da pozimi ob mrazu navalijo vsi, in to na način, ki je senzacionalističen. Med letom nič, potem pa na koncu, v smislu, da bi ljudje malo sočustvovali. Do brezdomcev izpade to zelo ponižujoče. Imeli smo tudi primer, ko so pri nekem časopisu zaprosili za intervju glede dogodka, kjer so nekoga zabodli, in na koncu vso zgodbo obrnili. Nekaj pa jih je v redu. Poročajo o aktivnostih in dogodkih društva skozi celotno leto. Sicer pa na temo brezdomstva in revščine obstaja premalo literature, kot da se problem prikriva. Ne vem, zakaj. Prodajanje brezdomcem pomaga finančno. Jim pomaga še na kakšen drug način? Da, imajo možnost naslavljati družbo, lahko se izražajo. Nekaterim prodajalcem omogoča tudi pogovor z ljudmi, da se lahko spet vključijo v družbo, da vadijo socialne veščine in si ustvarijo socialno mrežo, ki je običajno nimajo, ker so brez družin, prijateljev. Nekateri prodajalci imajo redne stranke, vzpostavili so prijateljske stike z ljudmi, nekateri jim celo ponujajo delo za plačilo. Imate podatke o kategorijah ljudi, ki večinoma kupujejo časopis? Da, dvakrat smo preko ankete ugotovili, da časopis v večini kupujejo študentje in dijaki, pa izobraženi in veliko upokojencev. Pred kratkim sem se v Glasgowu udeležila mednarodne konference cestnih časopisov. Njihova tradicija izdajanja je daljša, gre tudi za drugačen sistem, čisti kapitalizem. Značilno je, da za časopis sploh ne pišejo brezdomci, temveč profesionalni novinarji. Pišejo o temah brezdomstva, odvisnosti, nimajo pa nobenega stika z brezdomci. Ti časopisi vsebujejo reklame, ki pa jih naš ne. Sami morajo najti sredstva, ki bi jih podpirala, mi pa smo delno financirani s strani države. Kaj v tujini menijo o vašem konceptu? Naš sistem poznajo še v Braziliji, na Slovaškem in v Rusiji. Drugod se zdi takšen način znanstvena fantastika, pravijo celo, da bo čez par let pri nas enako. Na nas gledajo, kakor da smo zaostali, a v resnici je ravno obratno. Že skoraj deset let se dobro držimo. V prihodnosti nimamo namena objavljati niti reklam. Dobivamo sicer veliko ponudb od kulturnih ustanov, na primer za pisanje recenzij koncertov za Kraljevi recenzor (rubrika v časopisu, op. a.), ki jih sprejmemo, vendar kaj Na nas gledajo, kakor da smo zaostali, a v resnici je ravno obratno. Ljudje vam pomagajo tudi v obliki donacij. Kdo so in kako pomagajo? Veliko dobimo z donacijami, veliko ljudi pa se na nas obrne z raznimi iniciativami. Prostovoljka pri društvu je s fantom zbirala sredstva in del namenila nam. Deset najboljših prodajalcev sta peljala na kosilo. Redno sodelujemo s šolo iz Postojne, ki nas obišče vsako leto. Društvo upokojencev nam je prineslo šale, ki so jih spletli sami, donatorji včasih prinesejo tudi pasjo hrano, saj ima nekaj brezdomcev pse. Ljudje večinoma sami pokličejo in vprašajo, kaj potrebujemo. Je veliko sodelovanja z družbo, z običajnimi ljudmi. Kakšna je vloga države pri tej problematiki? Morala bi bolj pomagati pri preventivi kot kurati-vi. Rešujejo se samo posledice. Zavetišča nudijo spanje, kar dolgoročno ne rešuje težav. Več bi se moralo vlagati tudi v rehabilitacije - ko so ljudje dolgo časa na cesti, to pusti na njih določene posledice. Sprejeti je treba omejitve teh ljudi, ki so dolgoročno izključeni s trga dela. So posebej ranljiva skupina, ki nima možnosti za zaposlitev. Država z dajanjem pomoči le izgublja. Če bi se bolj ukvarjala z zaposlovanjem, na dolgi rok ta ne bi bila več finančno breme. Trenutno pa je ureditev taka, da je to iluzorno pričakovati. x Gostujoče pero o revščini Premagovanje revščine ni naloga dobrodelnosti BESEDILO JERNEJA ŠUBELJ, ŠTUDENTKA ETNOLOGIJE IN KULTURNE ANTROPOLOGIJE Revščina je aktualen pojav v državah po vsem svetu. Ni naroda ali države, ki je ne bi poznala, vendar se njene oblike in doživljanje med seboj razlikujejo. Ne pomeni zgolj pomanjkanja denarja in materialnih dobrin, ampak prinaša s seboj mnoge druge težave, kot so nižja stopnja izobrazbe, saj si socialno ogroženi študij zaradi previsokih izdatkov težje privoščijo, izključenost iz družbe, občutek manjvrednosti in prikrajšanosti, kar lahko privede do depresije in drugih oblik psihičnih težav. Nadalje lahko revščina pripelje do lakote, izgube doma in ostale lastnine, neustrezne higiene in s tem posledično do raznovrstnih bolezni ter nazadnje tudi do smrti. Socialna ogroženost se ne kaže samo pri beračih na ulicah, pri ljudeh, ki svoje zgodbe o obubožanju predstavljajo v medijih, ali ljudeh, pri katerih zunanja podoba izdaja njihovo finančno stanje. Mnogo je takih, ki svojo situacijo prikrivajo, da ostali ne bi nanje gledali drugače. Kupujejo si modne obleke in dobre mobilne telefone, saj s tem svetu okoli sebe sporočajo, da jim gre dobro. To ne pomeni nujno, da si lahko privoščijo pet zdravih in raznolikih obrokov na dan, da imajo topel dom in da si lahko privoščijo počitnice. Pomanjkanje skrivajo in ga dojemajo kot sramoto. Že sama izbira prioritet in dejstvo, da si ne morejo privoščiti vseh dobrin, ki se smatrajo za normalne, lahko tudi samoumevne, v naši družbi, pričata o revščini. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je leta 2012 v Sloveniji živelo 13,5 % ali 271.000 ljudi pod pragom revščine, 19,6 % ali 392.000 ljudi je bilo socialno izključenih. Za lajšanje revščine se zavzemajo organizacije, kot so Humana, Karitas, Rdeči križ, Kralji ulice in drugi. Sama sem se pobliže spoznala z društvom Kralji ulice, ki je znano predvsem po pomoči brezdomcem. V prostorih društva dopoldne strežejo brezplačen zajtrk, zaposleni vodijo raznovrstne delavnice, obiskovalcem so na voljo računalniki, telefon za opravljanje klicev in garderoba, kjer lahko brezdomci kaj shranijo ali dobijo oblačila. Društvo izdaja časopis, ki ga lahko brezdomci soustvarjajo in prodajajo. Kljub temu, da je društvo znano po pomoči brezdomcem, pomagajo vsem ljudem v stiski, ki jih obiščejo. Spoznala sem prodajalce časopisa, ki opravljajo to delo, ker ne dobijo druge zaposlitve. Čistilko, ki se ne more preživljati s svojo pokojnino, in ki se mi je za nekaj minut pogovora zahvalila s solzami v očeh. Pogosto slišimo o brezposelnosti, prenizkih minimalnih plačah, previsokih stroških in izdatkih ter o slabem finančnem stanju države. Poglavitni razlog za revščino - ne le v Sloveniji, ampak po celem svetu - je politika. Neolibera-lizem, kapitalizem, ki služi ljudem na visokih položajih, medtem ko pušča revne v obubožanju, kapitalistična produkcija, ki temelji na revščini, stari obrazi na vodilnih položajih, korupcija, varčevalni ukrepi, ki po žepu udarijo tiste, ki imajo že tako najmanj in drugo. Da bi lahko karkoli spremenili, bi morali zastaviti nov sistem, ki bi služil vsem ljudem in resnično temeljil na enakopravnosti. Za zgled bi lahko za začetek vzeli zapatistične skupnosti v Latinski Ameriki, kjer vlada ubogljivo služi ljudstvu, odločitve sprejemajo horizontalno, hierarhije ni in vsako mnenje šteje. Seveda ima tudi ta sistem pomanjkljivosti in bi potreboval nadgradnjo, toda nekje je treba začeti. Revščina je globoko zakoreninjen problem, ki ga ni enostavno odpraviti. Vse organizacije, društva in zavodi so le obliž na rano. Nelson Mandela je rekel, da premagovanje revščine ni naloga dobrodelnosti, ampak dejanje pravice. Tako kot suženjstvo in apartheid tudi revščina ni naravna. Je delo človeka in se jo da premagati in izkoreniniti z dejanji človeških bitij. Mandela je misel končal z nagovorom: »Včasih pade naloga na generacijo, daje velika. Vi ste lahko ta generacija. Naj vaša veličina zacveti.« Za njeno reševanje se torej ne smemo zanašati na dobrodelnost. Ljudje po svetu trpijo pomanjkanje, nimajo toplega doma, ne morejo se umiti s toplo vodo, ne morejo si privoščiti toplega obroka, ne nosijo modnih oblek, ne morejo se pohvaliti z računalnikom ali avtomobilom, izključeni so iz družbe, ne morejo pridobiti želene izobrazbe, počutijo se manjvredne, mnogi jih zaničujejo in nič od naštetega ni pravično. Revščina ne bi smela biti sramota za ljudi, ki trpijo pomanjkanje. Sram je lahko celotno človeštvo in sram je lahko vse nas, da še vedno dopuščamo krivice. Ne pozabimo na dobrodelnost, toda potrebne so tudi učinkovite spremembe političnega sistema. Socialna kuhinja in Skladišče humanitarne pomoči Maribor Kjer je delo največja želja BESEDILoIsANJA GORNJEC Tri minute pred enajsto dopoldan je pločnik Dvorakove ulice pred mariborsko socialno kuhinjo poln. Tako vsak dan v vrsti čakajo na obrok, ki si ga brez socialne pomoči sami ne bi mogli zagotoviti. Največ je starejših, takih, ki si pri hoji pomagajo s palico ali prižigajo cigareto s trepetavimi prsti. Pogled pritegnejo tudi družine, ki z malčki v naročjih in vozičkih obstanejo pred vhodom. »Bomo še malo zunaj počakali, da se sprazni,« zaskrbljeni oče ustavi hčerko, ki je po svoje zatavala naprej. Nekateri prinesejo plastične posode, da pojedo doma, drugi se drenjajo v nabito polnem, sicer skrbno urejenem prostorčku. V jedilnici ni več kot deset miz; zagotovo premalo za vse, ki bi v tistem trenutku želeli v miru pojesti kosilo. V kratki uri delovanja socialne kuhinje se vsem mudi pred razdeljevalni pult, kjer si ženska srednjih let popravlja mrežico za lase in glasno daje navodila mlajšemu pomočniku. Hrane ne pripravljajo na Dvorakovi, tam jo samo razdelijo. Vsak dobi dva kosa belega kruha, ki ju večina odnese domov za popoldansko malico ali večerjo. Upravičencev do dnevnega tople- Število prejemnikov se povečuje, ga obroka je vedno več, pove gospod, ki skrbi za nemoten potek razdeljevanja možnost dajanja pomoči pa zmanjšuje. kosil. Olajšano, hkrati pa zaskrbljeno ugotavlja, da hrane do sedaj še ni zmanj- kalo: »Res pa je, da se vsak dan ne oglasijo vsi, ki bi lahko jedli pri nas.« Ko se kuhinja zapre, nekaj starejših možakarjev ostane pred vhodom, kjer se zatopijo v klepet in opazujejo zaposlene med čiščenjem jedilnice. Zadovoljno puhajo dim izpod košatih brk in se poslovijo. Do jutrišnjega dne. Samo nekaj sto metrov stran v Skladišču humanitarne pomoči s strahom pričakujejo jesen in zimo. »Socialne razmere so se v Mariboru in okolici v zadnjem letu še poslabšale. Upravičencev do humanitarne pomoči je bistveno več kot sredstev, ki jih lahko ponudimo,« razlaga Alojz Kovačič, sekretar Rdečega križa. Vsako sredo razdelijo približno tono prehranskih artiklov s pomočjo dveh zaposlenih, občasno jima pomagajo tudi prostovoljci. Največ pomoči razdelijo nezaposlenim, tujcem, azilantom, bolnim in starejšim, v zadnjih mesecih pa se po podporo obrača vedno več delavcev, ki jim podjetja ne izplačujejo plač. V Mariboru se v zadnjih letih še ni zgodilo, da ne bi mogli pomagati tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. »Na srečo,« pravi Kovačič. Nato zaskrbljeno ponovi: »Število prejemnikov se povečuje, možnost dajanja pomoči pa zmanjšuje.« Območno združenje Rdečega križa v aktualnem obdobju razdeljuje prehranske artikle blagovnih državnih rezerv, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprostila za pomoč socialno ogroženim ljudem. Za nemoteno in uspešno delo pri povečanem povpraševanju je potrebno veliko dodatnega usklajevanja in sodelovanja z lokalnimi skupnostmi, ki pomagajo pri financiranju prehranskih paketov. Pri Rdečem križu se zavzemajo, da bi si zdravi in sposobni sami uspeli zagotavljati pogoje za preživljanje svojih družin. Pomoč bi bila namenjena tistim, ki si zaradi zdravja ali bolezni sami več ne morejo zagotoviti dostojnega življenja. Kovačič še dodaja: »Imeti delo mora postati velika sreča in največja želja vsakega sposobnega človeka.« X Pridi v FEJS Stopiti iz črede BESEDILO ENJA ZAGORŠEK, PREDSEDNICA DRUŠTVA ŠTUDENTOV NOVINARSTVA FEJS »Težko je biti zobotrebec med vžigalicami,« je v svoji knjigi zapisala pisateljica Janja Vidmar. In še preveč pogosto to drži. Lažje si je zatisniti oči pred svetom, se občasno udeležiti predavanj, opraviti najnujnejše obveznosti in vse dni preživeti ob komentiranju fotografij na socialnih omrežjih. Pogosto je lažje zreti v nov modni katalog kot pa v sliko okoli nas, ki opozarja, da boj za takšno in drugačno preživetje poteka na vseh ravneh, v vseh delih sveta, da so stvari pogosto nepravične, težko razumljive, da študij ni vsakomur samoumevna dobrina in da nas po zagovoru diplomske naloge ne bo pričakala pogodba za stalno zaposlitev. Že dolgo nas vzgajajo in prepričujejo, da moramo za uspeh stopiti iz črede. Iz povprečja, ki se danes sliši skoraj večja žalitev kot biti nadpovprečno slab. Izkazalo se je, da je včasih več kot znanje vredno poznanstvo s »pravimi ljudmi«. In čeprav vsi subtilno namigujejo na boj proti temu, mnogi zapadejo v konformizem, nekritičnost in apatijo. Po- Druži nas želja po ustvarjanju boljšega govore o politiki in naravi obštudijskega dogajanja, ki študentom zamenjajo za besedičenje o teorijo preslika v prakso in odgovarja na novi seriji. Bili so časi, ko vprašanja o naši prihodnosti. sem se spraševala o koristih znanja geografije in kemije. Takrat sem zavijala z očmi, ker se zgodovinski prelomi in matematični integrali niso zdeli vredni naprezanja možganov. In to obdobje je višji smisel imela kava kot Cankarjeva črtica o njej, šolski odmor pa večjo umetniško vrednost kot Dalijeve slike. V napornem najstniškem obdobju sem se bala, da bi vedela preveč in se nenehno spraševala, zakaj je nekaj sploh pomembno. Nekaj let kasneje se bojim, da nikoli ne bom vedela in razumela dovolj. Nehala sem se slepiti z izgovorom, da je praksa drugačna od teorije in dojela, da je sleherno prakso moč razumeti zgolj s teoretično podlago. In hkrati nobena teorija nima smisla, če ostane na nivoju zapisanih besed. Dovolj mi je kritiziranja na podlagi govoric in podpore zaradi lepih oči. Hočem vedeti, za kaj se borim in za kom stojim. Hočem razumeti dogajanje okoli sebe, tako tega, ki neposredno vpliva name kot na študentko, kot tistega, ki vpliva name kot državljanko Republike Slovenije, Evropske unije, ali pa tega na ravni moje celotne ideologije, morale in obstoja. Iščem možnosti za postavljanje vprašanj in raziskovanje odgovorov. Želim si, da po izobraževanju, ki ponudi teorijo, a ne pripravi vedno tudi na prakso, ne nasedem naivno tistim, ki čakajo na lahek plen. Fakulteta za družbene vede mi je ponudila cel kup teoretskega znanja o družbi, ki mi pomaga razumeti prakso. Študentska društva pa so tista, ki so mi to bolj približala. Ženske pogovore o nohtih in laseh so zamenjale želje po ustvarjanju skupnih projektov. Popoldneve pred televizijo pogosto izrine druženje z ljudmi, ki jim je mar za svet okrog njih, ki se ga trudijo ne le razumeti, ampak nanj tudi vplivati. Druži nas želja po ustvarjanju boljšega obštudijskega dogajanja, ki študentom teorijo preslika v prakso in odgovarja na vprašanja o naši prihodnosti. In seveda, ker smo študentje, še zmeraj ne pozabimo občasno podaljšati večera do jutra, se družiti na različnih koncih Slovenije in se nagraditi še z izleti izven države. FEJS se na mednarodni ravni povezuje še z drugimi študenti novinarstva, ki se dvakrat letno srečujejo v eni izmed držav članic, kar omogoča, da se evropski študentje skupaj poučujejo o novinarstvu, zabavajo, spoznavajo tuje kraje in potujejo od Finske do Grčije. Prenovljena društvena ekipa, ki upravičuje ime Klina, saj ta pomeni kopico lepih in inteligentnih novinarjev, se je pridno pripravljala na študijsko leto že med počitnicami. Ne, nismo samo sedeli pred zapiski. Pripravili smo zaključni piknik, še pred tem pa ugotovili, da se strah pred izpitom ne kosa s tistim, ko na bojnem prizorišču paintballa skrivaš glavo pod čelado. Avgusta smo poskusili ujeti sončne žarke in nove ideje v Izoli, kjer smo imeli delovni vikend. In obljubljam vam, da se nam letos obeta precej pestrih, luštnih, koristnih, zanimivih, poučnih in zabavnih projektov. Vse s kopico idej, željo po sodelovanju, nabiranju novih izkušenj in druženju, ki spoji prijetno s koristnim, vabim, da se nam pridružite. Čas je, da damo lenobi brco v rit in da brez izgubljanja energije odkrito zavijemo z očmi, ko nas kolegi tipa »menijezavsevseeno« vprašajo: »Pa kak' se ti to da?« Čas je, da pokažemo tistim, ki še ne vedo, da je FEJS ekipa zagnanih, pridnih, sposobnih študentov, ki jih povezuje ljubezen in zanimanje za novinarstvo, ne pa kratica za socialno omrežje. Predvsem pa je čas, da zamenjamo pasivnost za aktivnost, pa četudi smo zato zobotrebec med vžigalicami.* Intervju z Matijo Stepišnikom Za zgodbe nismo nikoli prosjačili BESEDILO KATARINA BULATOVIC Odločno in hitro, kakor da mu sem in tja švigajo številne misli tistega dne, se spusti po stopnicah zgradbe, na kateri se z ostrimi črkami v značilnem oranžnem odtenku izpisuje beseda Večer. Zdajšnji urednik notranje politike pri mariborskem časniku in predsednik Društva novinarjev Slovenije je leta 2001 s skupino sošolcev izdal prvo številko Klina. Vztrajno in premišljeno so takrat želeli povedati svoje mnenje. Danes se začetkov spominja s ponosom in si želi, da bi generacije za njimi peljale uredniško zgodbo naprej. Vajen pomislekov o zagatah medijev glede njihove prihodnosti tudi tokrat spregovori kritično in z upanjem na boljšo. Njegove obrazne poteze se prvič spremenijo šele ob omembi prvorojenca. Postanejo mehkejše, bolj sproščene, široko se nasmeji. Med pogovorom mu trikrat zazvoni telefon in šele po več kot uri in pol opravičujoče reče: »Od zgoraj me kličejo, zdaj pa bom res moral iti. Uredniška seja.« Res se zdi, da je Matija Stepišnik pri vsaki stvari, ki se je loti, s srcem. Zakaj se vam je zdelo pomembno ustanoviti časopis? Potrebovali smo samoiniciativno ustvarjen poligon, na katerem bi lahko začeli trenirati svoje novinarsko znanje. Želeli smo biti aktivni, kritični, želeli smo nekaj prispevati k javnemu mnenju na fakulteti. Hoteli smo pokazati, da se kot študentje moramo lotiti projektov, ki so se na prvi pogled zdeli neuresničljivi. Bili smo uigrana skupina prijateljev, ki je v prvih mesecih ugotovila, da lahko skupaj učinkovito dela in se ima ob tem dobro. Prav tako se je v tistem času počasi začel krhati sistem novinarskih praks. Nekateri so kuhali kavo, nekateri so delali ankete, mnogi niso bili zadovoljni. Pri Klinu smo imeli prvič možnost pisati v zahtevnejših žanrih, prav tako smo odpirali teme, ki drugje morda niso bile tako zanimive. Sami smo ustvarili prostor, v katerem smo vzpostavili timski duh, ki je v novinarstvu zelo pomemben. Ti razlogi so se takrat povezali v zgodbo, ki mi še vedno pomeni ogromno. S kakšnimi težavami ste se spopadali? Imeli smo vse, razen denarja. Del financiranja je prevzela takratna študentska organizacija na fakulteti, nekaj sredstev pa smo žal morali poiskati na trgu. V enem letu smo uspeli izdati celo šest številk. Proti koncu je začelo kazati, da bo s tem vedno težje in preklopili smo na štiri. Poslali smo na desetine, na stotine prošenj na naslove, ki bi jim v zameno za sredstva ponudili oglasni prostor. V naši oktobrski številki bo zadnja stran v celoti namenjena oglasu, kar malo zaskeli. Tako pač je. Žal. Mi smo takrat vedeli, da to hočemo in da bomo od nekje denar dobili tako ali drugače. Sredstva študentske organizacije so bila premalo, zato drugače ni šlo. Seveda smo se zavedali, da nekritičnost pri pisanju o študentski politiki in stanju na fakulteti v zameno ne pride v poštev. Tudi naša prvotna poanta je bilo financiranje na drugačne načine. Ljudje so pač polni besed, ko pa je treba nameniti nekaj evrov, se na koncu ne zgodi nič. V enem izmed uvodnikov ste zapisali, da ste naleteli na gluha ušesa in kamnito srce. Kamnita srca bodo vedno obstajala, gluha ušesa tudi, ampak če je sto kamnitih src in toliko ušes, se bo našel stoprvi, ki bo mogoče odprl pot do dve-stodrugega, ta pa bo potem našel pravo pot. Tudi pri nas je bilo nešteto ovir, ampak vedno smo našli rešitev. Iskreno, bili so dnevi, ko bi najraje vse skupaj nekam pognali. Pa smo prespali, šli na pivo, obrnili telefon več. Kako ste uredili tisk? Nekdo je poznal nekoga nekje, ki nam je po zelo prijateljski zgodbi omogočil, da smo izšli. S kolegom Miljkovićem pred izdajo nisva spala dva dni. Ne vem, ali sem kdaj prej že imel takšno tremo kot takrat, ko sva en večer pripeljala izvode na fakulteto. Blazno pomembno in ponosno sva se počutila med vlačenjem škatel in deljenjem naslednje jutro. To je bilo nekaj, kar smo naredili sami od začetka do konca. Z njim smo bili zadovoljni, kljub temu da smo potem našli tisoč stvari, ki bi lahko bile boljše. To je bil naš prvi časopisni otrok, prvi potomec, ki smo ga s posebnim ponosom spustili v obtok. Kakšni so bili odzivi? Niso bili vsi tako dobri. Provokativno smo se poimenovali Kopica lepih in inteligentnih novinarjev (klin), kar je bilo pri nekaterih slabo sprejeto. Zdelo se mi je super, da je to tako vznemirilo fakultetno sceno. Prispevali smo košček v mozaik izobraževalnega procesa, na kar danes gledam z nostalgijo in ponosom. Ogromno sem se naučil. Delo ste razdelili na več uredništev. Vsak je skrbel za svoje področje, ki ga je moral pripeljati do realizacije, na koncu pa sem jaz stvar povezal v celoto, jo uredil. Kako so bili videti uredniški sestanki? Šlo je za kreativno vrenje idej. Vedno smo poskušali določiti glavno temo številke, pri čemer se nismo omejevali na prispevke o študentskih tematikah. Naša vizija je bila, da ne bi bili klasično študentsko glasilo. Želeli smo pokazati, da imamo študentje odnos do družbenopolitičnih, kulturnih, športnih in drugih področij. V času zgodbe evropskega in svetovnega prvenstva v nogometu smo dobili Srečka Katanca, ki takrat ni dajal intervjujev. Kolega Mi-ljković mu je poslal srce parajoče pismo in ga povabil na fakulteto. Intervju, ki sva ga naredila, je bil javen. Prišli so študentje, prišel je dekan. Šlo je tudi za veliko promocijo, intervju je bil večkrat citiran. Kaj se dogaja v glavi bodočega mladega novinarja, ko mu nekaj takšnega uspe? Zmaga. Dobili smo priložnost narediti intervju z osebo, ki je bila takrat v državi »top figura«, trofeja. Toliko bolj smo se morali nanj pripraviti in premagati prvo tremo. Ste meli težave s pisci? Ne. Na začetku je prvo številko delala zbrana ekipa, postopoma pa so se nam začeli javljati tisti, ki so želeli kaj povedati. Za zgodbe nismo nikoli prosjačili. Takrat nisem imel občutka, da se ljudem ne bi dalo nečesa narediti zastonj. Ravno nasprotno, odziva je bilo več, kot smo pričakovali. Kot predsednik društva pa imam zdaj ravno obratno izkušnjo. Vidim, da se ljudem zunaj služb ne ljubi. Zakaj? Takšna pasivnost je tudi med mnogimi študenti. Družba je s krizo zapadla v apatijo, ki so jo samo vsake toliko časa razburkali dogodki, kot so mariborske vstaje in ljubljanski protesti. Ljudje se Ljudje se v zadnjih letih, v katerih se ne spremeni nič, vse bolj zapirajo v svoje dnevne sobe. Postajajo pasivni spremljevalci družbenih dogajanj in popoldanski obiskovalci nakupovalnih središč. To je bil naš prvi časopisni otrok, prvi potomec, ki smo ga s posebnim pono som spustili v obtok. v zadnjih letih, v katerih se ne spremeni nič, vse bolj zapirajo v svoje dnevne sobe. Postajajo pasivni spremljevalci družbenih dogajanj in popoldanski obiskovalci nakupovalnih središč. Ravno v času krize bi morala teči živahna debata, mediji bi morali biti tisti, preko katerih bi družba komunicirala o rešitvah. Doživljamo pa nazadovanje. Zakaj je torej temu tako tudi med študenti? Bolonjska reforma je študente vse bolj pomaknila v potrošnike izobraževalnega procesa in manj v kritične soustvarjalce. Že takrat se mi je zdel FDV kot samopostrežnica; koliko si vzameš, toliko dobiš. Z izbiro določenih predmetov si lahko šel skozi ... Pa ne bom rekel enostavno, ker bi šlo za stereotip, lahko si šel lažje kot nekdo drug, ki je želel in si je vzel več. Odločitev vsakega posameznika je, ali bo študij iz njega naredil kritičnega, sodelujočega državljana ali pa bo fakulteta priložnost za žuranje, obkljukavanje nujnega. Ne rečem, da ta zadnja stvar ni legitimna. Tisti, ki te druge plati niso izkoristili, niso dobili vsega, kar študij ponuja. Fakulteta ima ogromno zelo dobrih profesorjev. Od mnogih smo dobili res veliko, če smo za to pokazali interes. Vsak izmed vas bi takrat lahko rekel, da se ne bo dodatno angažiral, ker se dovolj nauči na fakulteti. Za mene to ni bila nikoli opcija. Nikoli nisem pomislil, da bi si svoje dneve v Ljubljani zapolnil samo z druženjem s prijatelji in učenjem za faks. Se pa zavedam, da je zdaj veliko težje. Takrat so bili pogoji svetlobna leta boljši, kot so danes. Zdaj morate delati za »bagatelo« ali zastonj, kar je sramota in totalna beda. Mi smo zlahka dobili prakse, študentske organizacije so imele več denarja. Ustvarjanje časopisa ste potem želeli prenesti na generacije, ki so vam sledile. Na neki točki smo rekli, da je škoda, če bi se ta zgodba po treh ali štirih letih iztekla. Sistematično smo se takrat začeli družiti z nižjimi letniki. Generacije za nami so splavale v vodi, ki smo jo pustili. Dobro se mi zdi, da vsaka izmed njih pusti svoj uredniški pečat. Škoda bi samo bilo, da bi Klin postal komercialna stvar, ki ne bi imela zveze z družbeno razpravo in kritiko. Novinar, ki ne vlaga vase in ne posluša kolegov, ki vedo veliko več od nas, ima pač težave. ni javnosti. Bili so podaljšek, mogoče kdaj tudi nevede, političnih interesov. Na ta način se je krhala njihova verodostojnost. Tudi novinarji sami smo dovolili, da je kakovost padala. Zaverovani v dobre službe in plače smo se premalo zavedali, da prihaja do tektonskih premikov. Ljudje so se odvadili plačevati za informacije. Najbolj poenostavljene dobijo kjerkoli. Živimo v iluziji, da o vsem vemo vse. Od informacije do verodostojne razlage je zelo daleč. Prihodnost je v interpretaciji, komentiranju, razlagi, poglobljenih intervjujih. Težko verjamem, da bodo ljudje pripravljeni za gole informacije v kratkem plačati, sem pa prepričan, da bo ostal del občinstva, ki bo pripravljen kakovostno novinarstvo, ki ni v funkciji interesov, tudi finančno podpirati. Ampak kako razvijati kvaliteto, če se mnogi borijo za preživetje? To je zelo težko. Novinar brez socialne varnosti in podpore uredništva ne gre zlahka v neposreden stik z zapletenimi centri moči. Težko se loti relacij, ki zahtevajo večtedensko preiskovanje, če mora vsak dan objaviti vsaj tri tekste, da bo lahko plačal položnice. Kako naj ob vsem povedanem ohranimo vero v možnosti? Premiki v medijski krajini so možni, če se bo v novinarstvu nabrala kritična masa ljudi, ki bo sposobna premikov, tudi v miselnosti. Naloga našega društva in drugih organizacij je, da zaostrimo sistem. Zakon o medijih in Zakon o RTV Slovenija morata postati evropsko bolj primerljiva, politiko in kapitalske interese je treba iz medijev umakniti. S svojo generacijo preko kanalov, ki jih imate, postanete kritični. Istočasno je treba s starejšo generacijo biti bitko izboljšanja razmer. Boj redno zaposlenih je popolnoma enak kot boj »prekercev«. Zelo kratkovidna je misel redno zaposlenih o tem, da so njihove službe za vekomaj in da se s problemi mlajših kolegov, ki zaslužijo veliko manj ali pa so izpostavljeni pravnim in socialnim težavam, ni treba ukvarjati. Imamo prednost, ker nič ne pričakujemo? To je slaba tolažba. Kaj je pomembno v takšnih začetniških projektih? Ekipa. Nihče ne more premakniti stvari sam. Pomembna je skupina, ki ima res energijo in je pripravljena vložiti svoj prosti čas. Mora biti uigrana, mora si zaupati, se tudi »poslati v tri krasne«, če je to potrebno, ob tem pa ne sme »kuhati mule«. Mora imeti energijo izpeljati stvari, tudi ko so videti brezizhodne. Javnost zaupa novinarjem približno toliko kot nepremičninskim agentom, bankirjem in politikom. Kaj se je zgodilo? Razmere v novinarstvu so slabe. Slovenski mediji so si dolga leta zatiskali oči in niso vlagali v razvoj. Povečali so razdaljo med sabo in bralci, postali so samozadostni, premalo so stali na stra- Kdo je za vas dober urednik? Tisti, ki zna prepoznati zgodbo in jo v medij spusti šele, ko je narejena po standardih. Sposoben je originalnega, pronicljivega in avtonomnega razmisleka. Gre torej za nujno simbiozo med urednikom in novinarjem? Absolutno. Dober urednik bo znal iz novinarjev potegniti še kaj več, kot je kdaj sam sposoben. Znal jim bo svetovati o korakih do dobre zgodbe, opozoril bo na pomanjkljivosti. Je tudi prvi bralec, ki zna najti šibke člene, na katerih bi lahko zgodba padla. Res pa je, da dober urednik težko dela z nemotiviranimi novinarji, ki jim je zastavljanje podvprašanj odveč. Kaj danes vidite, ko pogledate Maribor? Maribor je, zvenelo bo klišejsko, moje najljubše slovensko mesto. Tukaj se počutim doma, čeprav živim v Ljubljani. Vidim pa njegovo dvojnost. Na eni strani je to mesto z velikim potencialom in kreativno energijo, čeprav so prebivalce v zadnjih dvajsetih letih številne okoliščine udarile po glavi. Po drugi strani pa je Maribor sam sebi velikokrat največji sovražnik. Šlo se je na ulice, odstavilo koruptivnega župana in pokazalo, da obstaja kritična masa, ki se ne pusti ropati. Ko pa bi se energija morala preliti v realnost, se je zaustavilo. Mesto živi z bolečino številnih porazov, vendar je na neki točki s pozitivnimi zgodbami sposobno pokazati, da je mesto, v kateri bi ljudje lahko še naprej živeli. Ljubljana pa je za študente atraktivnejša. Mesto se je turistično predramilo in kulturno obudilo. Njihov župan, ki bi ga Ljubljančani že zdavnaj morali zamenjati, je hitro ugotovil, da je investicija v kulturno industrijo najboljša. Tudi zame je bila Ljubljana v študentskih letih nekaj nujnega, zdaj pa mi je vsako leto manj. Ne potrebujem več toliko dnevnega adrenalina. Kje bo Slovenija čez deset let? Upam, da ne bo »zaplankana«, malomeščanska provinca, rob Unije, kamor nas potiska Bruselj. Ne smemo se omejiti samo na ta košček čudovite zemlje, najti je treba pozitivno klimo, ki smo jo že imeli. Lahko smo butična država, ki je v marsičem najlepša in najboljša. Kaj lahko letos pričakujemo od tretje izdaje Napreja? Upam, da še en korak naprej. Pri prvi je šlo za eksperiment, druga je bila nadgradnja tega, zdaj pa bi se zgodba že toliko morala prijeti in razširiti, da bi starejša in srednja generacija ugotovili, da prihajajo vrhunski praktiki iz medijskega sveta. Prepričanje nekaterih, da pri določeni starosti izobraževanje ni več potrebno, me je fasciniralo, šokiralo. Novinar, ki ne vlaga vase in ne posluša kolegov, ki vedo veliko več od nas, ima pač težave. Pripravlja se zelo dober program, potrjen je Nick Davies, avtor knjige Zgodbe s ploščate zemlje. V Londonu ga posluša več sto, tukaj pa nas bo ... Ne vem, mogoče trideset. Upam sicer, da se motim. Kje bo torej še bolje? Manj bo predavanj, več delavnic. Izkazalo se je, da ljudje tako odnesejo največ. Tudi letos za vse, ki jim ni vseeno? Še eno leto za tiste, ki se želijo nekaj naučiti, napredovati. Zato tudi Naprej. Kako se človekovo dojemanje spremeni, ko postane starš? (nasmeh) Gre za dodano optiko. Prvi mesec deluje tudi blažilno, manj te jezijo stvari, ki jih izveš preko medijev. Ukvarjaš se z najbolj čudovito stvarj o, ki se ti je kadarkoli zgodila, otrok postane tvoje središče sveta. Manj sebično se vedeš, delaš za to, da bo nekomu, ki je zaenkrat popolnoma nemočen, nekoč dobro. Vam je dal FDV kaj, česar vam praksa ni? Osnovo, široko znanje o svetu. Orodje, s katerim lahko kot novinar dobro delam. Po drugi strani pa precej premalo gospodarskega znanja, ki je ob raz- * Brez sodelavcev časopis ne more izhajati. Pridruži se in skupaj z nami ustvarjaj KLIN. To je tvoj glas. Izkoristi ga! O študentskih družinah besedilo sanja gornjec Ko se glava zdi pretrda in študentska soba premajhna, pograbim zapiske in se utaborim na klopi pod mojim oknom. Misleč, da bo svež zrak pomagal pretoku znanja v mojih poletno zamašenih možganih, me zmoti vriskanje z bližnjega otroškega igrišča. Široki otroški nasmehi, posledica premagovanja gravitacije s pomočjo gugalnice, se naslednji trenutek prevesijo v glasno protestiranje, ko se mama umakne korak dlje, kot bi se očitno smela. Dekle prepoznam, velikokrat mi med »dežuranjem« v našem študentskem domu izroči ključe za pralnico, medtem ko pestuje okrogloličnega fantiča. galjanju krize potrebno. Novinarstvo te potem s temi znanji seveda izostri, preda ti pristope, ti pokaže trike. Praksa te naredi mojstra tega poklica. Kako vam je kot novinarju govoriti o sebi? Po definiciji spremljate vzpone in padce drugih. Najslabše je, ko novinar postane sam zgodba. To se lahko zgodi zaradi »egotripov«, včasih pa postanemo zgodba zaradi slabe situacije v medijskem prostoru. V prvi vrsti moramo biti mi tisti, ki iščemo odgovore. Zakaj novinarstvo? Hitro mi je postalo jasno, da je to tisto, kar me zanima. Vmes me je začela zanimati še psihologija, kjer gre spet za podobno stvar, saj gre tudi pri novinarstvu za raziskovanje plati človeštva. V osnovni šoli sem začel pošiljati »pisma bralcev«, prvo so objavili v Ekipi. Odprlo se mi je vesolje. Res mi je veliko pomenilo. V Ekipi, ki je zdaj tabloid. Žal mi je. Te uredniške odločitve ne razumem in kot bralca me je razjezila. Kljub krizi bi bilo treba vztrajati na poti kakovostnega športnega časopisa. Ni v redu. Politika ali šport? Šport. Še vedno stopi v ospredje, kljub temu da sem s prihodom na Večer začel delati druge stvari. Zdelo se mi je, da moram dati skozi tudi razumevanje politike, da bom potem morda nekoč tudi pri športu razumel vsa ozadja. Notranja politika me vedno manj fascinira kot ozka strankarska politika, ker se mi zdi, da gre za kuliso odločitev, ki so predstava za javnost. Od nje državljani nimamo nič, če se novinarji ukvarjajo z njo namesto z realnimi odločitvami. Si želite ostati na Večeru? Tukaj bom tako dolgo, dokler bomo lahko delali verodostojno. Če se mi bo zdelo, da poklica ne morem opravljati tako, bom šel tja, kjer mi bo to omogočeno. Družine, kjer je vsaj eden od staršev študent, v študentskem naselju Rožne doline niso nič neobičajnega. Podnevi nadstropje nad mano med tekom kričij o cicibani, ponoči pa hodnik pod vplivom opojnih substanc zasedajo študentje. Glasne zabave, stalnica v študentskih domovih, bolj kot otroke motijo mlade starše, v smehu pove mama triletnega Larsa, ki je malo pred tem v peskovni-ku zmagal v bitki za rumene plastične grabljice. S partnerjem si novi dom počasi urejajo drugje, zaenkrat pa izkoriščajo status družinske družine, ki tudi staršu brez študentskega statusa omogoča bivanje v študentskem domu. Na kak »trapast« dan, ko se komaj privlečem s predavanj in ugotovim, da sem na vrsti za nakup toaletnega papirja, ki sem ga seveda pozabila v trgovini, me v pritličju otroški vozički opomnijo na to, da moram v resnici poskrbeti samo zase. Kako pa je videti, ko se ti pridruži nekdo, ki je popolnoma in v celoti odvisen od tebe? »Življenje se ti postavi na glavo,« pravi 23-letna Taja, mamica radovednega dveletnika. S fantom sta se odločila, da želita otroka. Tako je pri dvajsetih Taja zanosila. Liam danes samozavestno hodi naokoli, se igra z družinskim kužkom in malica piškote. Na začetku pogovora je obraz sramežljivo skrival v mamino ramo, po nekaj minutah pa k mizi prinesel plastični bager in mi dovolil, da ga zapeljem »en krog«. Zaradi obilice dodatnih obveznosti, ki jih družina dobi v paketu z otrokom, mamicam študentkam po Zakonu o visokem šolstvu pripada dodatno leto študija. Taja ga ni dobro izkoristila. »Po rojstvu otroka mije ostal cel kup izpitov, ostala pa sem brez želje po učenju.« Študij jezikov na mariborski Filozofski fakulteti jo je sicer veselil, vendar ne dovolj, da bi ga z zavzetostjo končala. Poudari prijazno pomoč profesorjev in njihovo naklonjenost mladim staršem in zanika tudi moja predvidevanja o obsojajočih ali celo pomilujočih pogledih vrstnikov. Našla je tudi novo zanimanje v waldorfski pedagogiki in psihologiji živali, ki ju namerava doštudirati v intenzivnih predavanjih ob vikendih. »Verjamem, da se ob veliki motivaciji in izdatni pomoči partnerja in staršev da doštudirati ob otroku. To pa pomeni ogromno usklajevanja, ki vedno ni mogoče, sploh če partner dela.« Delo je skorajda nujno za finančno preživetje. Enkratna denarna pomoč ob rojstvu otroka in otroški dodatek, ki pripada družinam, za družinsko življenje pač ne zadostuje. Dobrodošla je tudi pomoč novopečenih dedkov in babic, ki jih pred študentskimi domovi velikokrat vidim iz prtljažnikov zlagati nove predalnike za čevlje ali vložen pridelek z domačega vrta. Povezovanje in sodelovanje med družinami je bolj prisotno v študentskem naselju, kjer njihovi otroci hodijo v isti vrtec, se družijo v prostem času in si delijo igrala na otroškem igrišču. Mlada družina pa se je odločila za samostojno pot: »Mi smo sami svoj šef. Z Liamom imava svoj dnevni ritem, vendar se ne sekiram, če kaj pride vmes. Treba se je prilagoditi. Otroka pa postaviš na prvo mesto. Čisto podzavestno, sploh ne vem, kdaj seje to zgodilo.« Med pogovorom ji sin zleze iz naročja, se odpravi do igralnega kotička, kjer ugotovi, da potrebuje mamino pomoč. Pocuka jo za roko, Taja mu sledi, hkrati pa odgovarja na moja vprašanja o družabnem življenju: »Ah, žuranja sploh ne pogrešam. Najbrž je krivo to, da tudi pred rojstvom nisem veliko hodila ponoči ven. To ni moj stil zabave.« Za trenutek se ustavi, premisli in v smehu pripoveduje o veliko bolj »žurersko naravnani« znanki, ki je pred kratkim postala mama: »Oh, ona otroka pusti v varstvu pri mami in gre ven. Tako kot prej. Pri njej se na tem področju ni nič spremenilo.« Tajo vprašam, kaj se ji zdi najtežje. Pričakujem odgovor poln pokakanih plenic, neprespanih noči in obiskov v ambulanti. Pa samo skomigne z rameni in pogladi sinove svetle kodre: »Veliko bolj zabavno je, kot če si vedno sam.« x WXSä BSsSi VV-tFKAÖfc \ ^^_ midi .- SANJA GORNJEC ob-0g-20ìd so a o TA/B rt ci,J V 4*1NI Of J Vi I ■-■11*., fr p \ ■. , i irr^apA^Ci UTPil 1,'L.I «V T. "H. I CHLVli* % Fi »ri i i/w uttTM«rAinr Of*A ..p. 00-09-2014 -—i sOFtoTA/orc ciTr l»|*ttl* DI1