Janko Sicherl
Peter pravi, da bo pilot
Peter Kobilica je v šoli vedno pravil, da bo pilot (krmar v letalu). Skakal je po razredu res kot kobilica. Tudi pri telovadbi je pokazal Peter, da je uren kot veter. Za učenje pa ni bil preveč vnet. Jezik je imel sicer zelo dolg (teta je trdila, da meri vsaj pol metra), a pri jezikovnera pouku se je izkazalo, da to ni res. Po razredu je metal večkrat papirnate puščice v součence. Nekoč je priletel papirnat aeroplan celo na mizo gospoda pro-fesorja. No, pa to še ni bilo najhujše. »Vojni letalec meče tudi bombe. In če delajo to Japonci zares, zakaj ne bi jaz za šalo?« si je mislil Peter.
Iz te šale pa je nastala res velika ofenziva (napad), pravo bojno raz-položenje. Naš junak je napravil pri ročnem delu iz papirja veliko geo-metrijsko oglato telo — bombo. Po končanem pouku je ostal sam v raz-redu, jo liitro napolnil z vodo ter jo vrgel iz prvega nadstropja med od-hajajoče součence. Ker še ni dovršil pilotske šole, je mokra bomba hekoliko zgrešila cilj in ojoj, obrizgala nekoliko tudi gospoda profesorja. Dobrosrčni mož se je samo nasmehnil in dejal: »DeŽuje, pa bo najbrž še grmelo.«. ¦¦
Nekega lepega dne profi koncu šolskega leta so se res zbrali v razredu pred tablo črni oblaki nad Petrovo glavo. Gospod za katedrom (šolska miza) je vprašal: »Kaj pomeni beseda pilot?« Peter je pomislil: »Moj oče je kurjač, kmalu bo strojevodja« — in že se je odrezal: >Je vodja letala.< Ko pa je bilo treba sklanjati »junaški vodjacin »letalo«, pa je Petru v dvojini odpovedal »motor« in ker je imel že med letom večkrat defekt (napako), je naš slavni pilot zletel in dobil — ponavljalni izpit.
Nerad je izpil to grenkobo, ki mu je pokvarila počitnice, pa kmalu je imel zopet polno glavo zrakoplovov in letal raznih tipov (vrst). Pa saj ni čudno! Prav tiste dni so se vršile v Ljubljani prve priprave za mednarodne tekme z letalskimi modeli. Seveda je hotel biti naš pilot že prvo uro navzoč na letališču. Brž je pograbil očetovo kolo ter se odpeljal, češ da gre gledat zrakoplovce. Nekaj minut nato je prišel domov oče, da bi se odpeljal na kolodvor v službo. Ker ni bilo koJesa, je nejevoljen odhitel peš do tramvaja (cestna električna železnica), da ne bi zamudil službe.
Peter se je v mestu še nekoliko zamudil. Naložil je na kolo še svojega tovariša, ki ga je nato odpeljal ob železnici proti letališču. Prav tisti čas pa je pridrdral z glavnega kolodvora vlak. Kako se je ustrašil Peter, ko je zagledal na prihajajočem stroju svojega očeta. Ta mu je požugal z roko. Peter je že vedel, kaj to pomeni.
Nestrpna fantiča sta se na letališču kmalu naveličala; mislila sta, da bodo takoj tekme. Ker ju straža ni pustila v hangarje (lope za letala), sta začela godrnjati in sta jo mahnila zopet proti domu. Nerodneža sta resno ovirala promet na cesti, saj se nista menila za cestni red in prava sreča je bila, da sta v cestnem vrvežu ušla stražniku.
»Seveda, tako klavrno se najin športni dan ne sme končati,< je dejal tovariš. »Počakaj me, grem domov po svoj model.« Kmalu je pritekel po-nosno čez Zmajev most. Na kratko je držal na vrvici velikega papirnatega zmaja, ki je zmagoslavno vihral po zraku. Bil je kot nekakšna reklama za velike mednarodne letalske tekme v Ljubljani, ki ima v mestnem grbu tudi orjaškega zmaja. »V mestnem vrvežu so tekme že zaradi policajev nemogoče. Pojdiva v mestno okolico,« je predlagal Peter.
Peter je bil iznajdljiv. Na kolesu je dosegel veliko brzino. Na dolgi ¦ vrvici privezan zmaj je v zraku zmagoslavno letel, tovariš pa je stal ob cesti, z očmi sodil in cenil nove rekorde (vrhunski uspeh). Večkrat sta zamenjala vlogi. Vso cesto sta vzela v zakup, le čudno, da se jima ni dogodila kaka nesreča, saj sta na obljudeni cesti vozila zdaj levo, zdaj desno. Ljudje so ju oštevali, da ovirata promet, pa se nista zmenila, dokler ni napravila red višja sila.
Nenadoma se je na motornem kolesu pojavila policija — leteča kon-trola, ki s paznim očesom zasleduje in urejuje cestni promet tudi na deželi.
Nace se je potuhnil v travo, Peter pa je spravil vse motorje v pogon, da bi ušel. Ker ni mogel takoj odvezati papirnatega zmaja, se je ta zapletel med begom v vejevje drevesa. V tem hipu pa je Petra že prijela roka postave. Mrzel pot je oblil našega pilota in nehote se je spomnil besed: »Hop, Cefizelj, te že imam!«
S strahom je pričakoval Peter očeta. Ta je na povratku iz Maribora pripeljal s seboj živo kazen, ljubeznivo nečakinjo, ki je z odliko končala študije ter prišla v Ljubljano pogledat tekme, saj namerava vstopiti v pilotsko šolo. »Tudi jaz bom pilot,« je plaho dejal Peter. »Če bo šlo tako dalje, bi lahko postal ,falot\ Zato je zadnji čas, da se poboljšaš.« • Fantiča je bilo pošteno sram pred sorodnico, ker je sprevidel, da ga je res Imdo polomiL No, pa se je kmalu obrnilo na bolje.     
 Radostno sta odšla oba na letališče. Tam sta opazovala mlade mode-larje, ki so imeli mnogo posla z uravnavanjem, sestavljanjem in preizku-šanjem svojih modelov. Živahno so kramljali v raznih evropskih jezikih. Ivanka je poučevala Pelra o pravilih tekmovaDja, saj je prebrala že več knjig o modelarstvu in se tudi že vadila z gradnjo manjših enostavnih. raodelov brez motornih aparatov, ki ustrezajo jadralnim letalom. Pripove-dovala je, da bodo letos tekmovali le z avijoni (letali) na gumimotor. Pri teh aparatih se propeler  (vijak) poganja s pomočjo gumijaste vrvice.
Na dan tekme je bilo na aerodromu zelo živahno in lepo. Peter je občudoval z zelenjem okrašene hangarje in pestre barve raznih zastav, ki so vihrale na mlajih.
V zračnih višavah
Kljub veliki vročini jg pozorno sledil zanimivi tekmi mojstrov, ki so prihiteli v Ljubljano iz daljnih držav Amerike, Egipta, Anglije, Francije, Nemčije, Češkoslovaške, Madžarske, Bolgarije in Turčije.
Modelarji so navijali motorje in ponosni raznobarvni ptiči so se dvigali v drznih lekih visoko v zrak. Tekmovanje je vodila posebna komisija (odbor, ki sodi). Uspehe, ki so jih posamezni modeli dosegli, je ocenjevala * po trajanju poleta, po dolžini poti in po doseženi višini. Najbolje se je odrezala angleška skupina, ki si je priborila pokal Nj. Vel. kralja Petra II. Takoj za Francijo se je uvrstila Jugoslavija. Za Češkoslovaško so sledile Nemčija, Madžarska, Švica, nadalje Amerika, Egipt in Bolgarska. Turki pa so, kakor Peter, samo opazovali.
Še več dni po končanib. tekmah sta mlada nadebudna pilota doma raz-pravljala o važnosti modelarstva za vzgojo novih letalcev. Graditev mo-delov ni le zabavna, ampak tudi poučna predhodnica v zrakoplovni tehniki. Peter je spoznal, da letalstvo ni tako preprosta stvar. Pilot mora imeti veliko strokovno izobrazbo. Že v nekaj dneh si je Peter nabral kopico tehničnih izrazov in jit skrbno zapisal v posebno knjižico. Z Ivanko sta dnevno pridno študirala in pri ponavljalnem izpitu je Peter Kobilica gladko in srečno preskočil vse težave ter se s svojim znanjem visoko dvignil.
Seveda je bil tudi Petrov oče zelo vesel šolskega rekorda in je fantu obljubil, da ga ob priliki vzame s seboj v Zemun, kjer bo lahko opazoval velik zračni promet. Saj se križajo tam svetovne letalske proge.
57
A navdušenje samo še ni vse. Skromni modelar si ne domišlja, da bi porušil rekord ameriškega milijonarja Howarda Hughesa, ki je v 3/4 dneh končal polet okrog sveta. Mladina pa je vedno navdušena in prav je tako. Peter še vedno pravi, da bo pilot. No. bomo videli!