Januš Golec: Plava kri. (Zagorska.) Celo v današnje povojne čase segata ponos ter posebne vrste samozavest plemstva. Naš že od Dekdaj tlaceni slovenski narod poseda bore malo plemenite krvi m navadnim smrtnikom so znani le teharski plemiči, kojib potomci so se ohranili med kmetsikim ljudstvom do danes. Bratski nam Zagorci so glede številnosti plemstva Slovencem daleč, daleč naprej. Po hrvatskem Zagorju dobiš cele vasi, ikaterih pTebivalstvo, dasi ubožno, je plemenitega rodu in se tudi sklicuje pri vsakem nastopu v javnosti na plemenitaštvo. Zagorci trdijo, da je plemenita kri po žilah priprostih kmetičev ter bajtarjev zelo starega izvora. Kiloinetre dolga zgodovina — ne pravljice — se drže prednikov teh hrvatskih plemičev. Nimam namena, da bi razkladal zgodovino Zagorcevpleiničev, ki bi se bili lahko že davno preživeli, dotakniti se hočem plemenitaštva enega sela, kateremu pravijo Puše. Puše so prav neznatna zagorska vasica, pač pa so vaščani vsi plemiči. Prebivalci so obrtniki, mizarji, kolarji, sedlarji ter kovaoi, ki so ponosni še danes, ker se ločijo po plemeniii krvi od svojih sosedov. Plemenitniki so: Oriči, Gvozdiči, Kidrici itd. Kakor rečeno, po žepu in sploh po imetju so Pušani navadne zagorske siromašine, vendar priča njihov nastop, da so jim vcepili že davni predniki samozavest na obtok plemenitaške krvi. Pripovedujejo, da jih je poplemenitila grofica Taborska iz gradu Naš Tabor pred Deseničem. Grofje Taborski so že bili obubožali v onih srednjeveških časih popolnoma. Neke noci se je sanjalo mladi grofici o ogromnem zlatem zakladu, ki je skrit v kleti v vasi Puše, kjer so bile grajske žitnice. Grofica ]e verjela sanjam in se odpravila z neznatnim spremstvom, da dvigne zaklad, katerega so jej razodele sanje. Proti večeru se je spustila v globoko graščinsko klet v Pušah. Pokazala je spremljevalcem v kot, kjer je bila oknu podobna izdolbina v debelem zidu. Krog te izdolbine je bil debel hrastov okvir in tega so skušali odstraniti. Hrast je bil vsled starosti trd kot jeklo in ni popustil. Grofica sama je vzela kladivo, udarila po deščici na okvirju, odskočila je in Taborsko so pozdravili globoko iz dolbine predali, ki so bili polni oistega — suhega zlata! Zlatnike so pobrali, jih usuli v dolge usnjate vreoe in hajdi z zakladom na Naš Tabor. Na povratkn so napadli spremljevalca grofico, jej hoteii ugrabiti zlato ter zbežati z njim bogzna kam. Grofica Taborska se je branila, klicala na pomoč in res so jej oteli življenje ter zaklad udani Pušand. V zahvalo niso prejeli deleža na suhem zlatu, ampak prejeli so plemstvo — zaklad, ki ni skopnel do danes. Tako pripovedujejo plemeniti Ceriči, jKidriči itd. o pooetku svojega plemstva. Videti je še danes ostanke omenjene kleti, izdolbino, krog nje hrastov okvir, ki se da odpreti in so uprav globoki predaloki, ki so se morda res uporabljali za skrivališča denarja. Moram še tudi omeniti, da so Pušani že na zunaj lepe postave, ponosnega hoda in se nekako od daleč razlikujejo po svojem obnašanju od drugih Zagorcev. Ali 90 istinito potomci plemenitašev, ne vem, podpisovali so se pa vsikdar n. pr.: Josip Ceraj pl. (plemeniti) Cerič itd. Leta 1888 je obilno rodila stara trta. Naibrali so fistega leta na obsotelski štajerski strani zelo veliko in kakovostno je bil to vinski letnik, kakor jih pomnijo najstarejši vinogradniki le malo. Baš tega leta je delal v šteri Zagorec Ceraj pl. Cerič mizarska dela pri moji že davno blagopokojni stari materi. Ko je bil gotov, sta šla z babico v gorioo na likof. Mimo hrama, v katerem sta pila, je prišel tedajni brežiški glavar von Fichtenau. Ker je brl prijazen gospod, so ga povabili stara mati na kupico vina. Predstavil se mu jc Ceraj in seve povdaril še prav glasno, da je: Josip Ceraj pl. Cerič. Toliko je razumel Nemec hirvašoine, da je znal, da pomeni plemeniti isto kakor njegov — »von«. Stari mizar in glavar sta si kmalu zaupala, da sta oba plemenitaša. Krafka izmenjava o slavni zgodovini prednikov je bila tem lažja, ker je govoril Hrvat nemški prav dobro. Domaoe klobase, izbomo vino in po žilah plemenito kri, kdo bi zameril Nemcu in Zagorcu, da sta zašla pri navadnem mizarskem likofu v objem ter pobraiimstvo. Stara mati so mi večkrat pravili, kako je kazal glavar pri bratovščrai na mizarjeve nabrekle žile in mu zabičaval: »Josipe, glej, že na zunaj na koži se pozna, da se pretaka po Tvojih žilah ne rdeča kmetska, ampak plava — plemenitaška kri!« Dedeca sta si začela ogledovati ter otipavati roke in doznala, da so njnne žile enake, drugačne od drugih navadnih zemljanov in hranijo uprav — plavo kri! Še par kozarcev — von Fichtenau in pl. Ceric sta bila eno in govorila le o lastnostih ter prednostih plave krvi. Ko sta se locila, sta si obljubila prijateljstvo do groba. Ugotovitev plave krvi je mizarja tako previzela, da jo je razsejal po celih jPušah in kdo bi ne bil verjel tega, kar je ibilo iz ust nemškega plemenitaika — von Fichtenau. Ko so bili jPušani uverjeni, da se razlikujejo že na zunaj vidno od druge seljaeine, so postali še bolj ponosni in se sklicavali ob vsaki priliki na svojo — plavo kri! Radi ponosa na plavo kri je prišlo med jPušani in drugimi navadnimi Zagorci veokrat do prepirov in odpiranja žil, a enkrat zasejano seme pcniosa ni usahndlo ne pod seIjaško batino in ne pod ostrino noža rn gotovo se ponašajo Pušani še danes s plavostjo krvi, katero je ugotovil 1. 1888 Nemeo — von Fichtenau.  V medvojnih letih 1917 in 1918 je bila Avstrija glede prehrane že čisto izčrpana. V Zagorju, ki je spadalo takrat pod Madžarsko, je bilo tudi v zgoraj omenjenih letih še vsega dovolj. Meja med Štajersko in Hrvatsko ob Sotli je bila strogo zaprta; stražili so jo madžarski honvedi (domobranci). Vkljub najstrožji straži se je razvilo tihotapstvo z vsem mogočim blagom in švercarija ni poznala mej. Tihotapilo je vse ob Sotli, kar ni bilo na fronti in ta nevarni posel so podpirala štajerska obmejna glavarstva in žandarmerija. Nekaj časa ise je obnesla pri tihotapljenju ta le zvijača: Štajerski narednik je sedel v polni uniformi na seneni voz ter se odpeljal v Zagorje. Vrnil se je s polnim vozom zaklanih in seve skrbno pokritiih svinj, madžarski obmejni stražarji 90 mu celo salutirali po vojaških predpisih. Honvedi so bili uverjeni, da prevažajo naredniki strelivo in radi tega so ise gibali ti tran§porti par inesecev popolnoma neinoteno. Da so naredniki dobro zaslužili in še več zapili, je umevno. S fronte se je vrnil domov na daljši dopust Fluksov Maievž. Bil je pred vojno nebodigatreba, a pri vojakih se je potegnil do narednika s svitlo sabljo. Da je bil junak nad junaki, to so oznaBJale medajle od zlate do Karlovega ikriža. Kar zvončkalo mu je raz prs, ko je stopal in gledal prezirljivo po drugili, ki niso vohali smodniika. Ta Fluksov Matevž je imel vse predpogoje za šverc in se je tudi lolil tega posla. Mu je baje parkrat uspelo, da je nekaj zaslužil in si vihal do}ge mustače še bolj bahavo nego poprej, ko je bil samo feldwebel z medajlami — a s praznimi žepi. V švercarski obrti je zablodil Fluks celo v zagorske Puše. Nakupil je svinje in jih pripravil za prevoz na izstradano štajersko stran. Ker je plačal blago dobro, so ga povabili plemeniti Kidriči pred odhodom na večerjo. Po jedi so seve pili, krožili 90 v pogovoru vojni doživljaji, in ker se Kidriči niso mogli pobahati s čim dragim, so se pa s Cerajevo povestjo o plavi krvi. Fluksu ni bila lahkavernost maceha, baharije s plavo krvjo le ni verjel in vpra- šal: Kdo je natvezal to bajko Hrvatom. Stari Kidrič mu je zaupal rešitev grofice Taborske po Pušaniih in pobratimstvo med že rajnima plemenitim Ceričem in von Fiohtenau. Fluks je vprasal še enkrat: »Kdo vrag Vam je nagnal po žilah plavo kri?« »Von Fichtenau«, se je odrezal ptemenitaš. Narednik je skocil po koncu, imedajle so mu zažv&n•ketale na prsih in siknil je jezno: »To ni bil von Fichtenau, ampak — Eselnau!« Kidrici so razumeli razliko med plemenitim Smrekovski (Fichtenau) ter med pl. Oslovski (Eselnau). Plava kri je zavrela v razburikanosti, ker se je drznil izustiti tako prostašM dvom o stoletnem plemenitaštvu jPušanov en čisto navaden feldwebel švercar. Srditi pogledi so se zasadili v Fluksa, pa plemeniti Kidrioi' so se spomnili, da jf švercar njihov gost. Sedli so za mizo, kakor bi se ne bilo doigralo nič žaljivega, le stari je izginil pri vratih. Trkali ter pili so pozno v noč, predno je skotalil Matevž Fluks z alkoholom ukresane ude na s svinjami obloženi voz. Dobro in nemoteno je vozil do mosta pri Miljani, kjer ga je ustavil vojaški: Stoj! Pri vozu je bilo na rnab polno vojakov, ki so se zadirali v narednika v madžaršcmi ter vlekli plahte z voza. Ta drznost je bila švercarju že odveč in postavil se je na stališče, da je on tudi za Madžarc narodnik. Madžarski stražarji so kazali na svinje, — Fluks je kričal, potegnil sabljo in kresnil enkrat na levo in enkrat na desno. Na desetine madžarskih rok ga je potegnilo z voza in na stražnioo z njim. Na klopi so ga batinali in pri vsakem udarcu mu je siknil Madžar v uho: »Igen Eselnau!« (Da — Oslovski.) Po odšteti poroiji batin so obrnili nesrecnega narednika na hrbet in rau začeli puliti pod nosom mustačo za mustaco med živalsko porogljivim: »Igen Eselnau!« (Da — Oslovski.) Natovorjen z udarci, da se je vlekel s težavo po vseh stirih, brez mustač, brez voza in brez svinj je zagledal Fluks štajersko plat in preko Sotle mu je še vedno udarjal na uho oni grozni madžarski: »Igen Eselnau!«  Tako se je maščevala zasmehovana plava kri. Fluksa se je oprijelo z madžarsko batino in prsti krvavo in polagoma napisano pismo, da ni več Fluks Matevž, ampak — Igen Eselnau. Žalitev plave ikrvi je onemogočila z »Igen Eselnau« avstrijskim narednikom dobickanosni šverc. Švercali so do prevrata le še civilisti in to skrivoma ter v spoštljivem iprijateljstvu z zagorako plavo krvjo.