cCeto I.	IT Celovcu, SO. septembra 1897.	Štev. 18.
Ves sem tvoj!
oj narod, ves sem tvoj! .To pravi glas srca mi, Ko solnčice me vzdrami, Ko vozi se nad nami,
Ko obledi mu soj.
Moj narod, ves sem tvoj, Ko mi srce vzdihuje,
Ko toži, obupuje In kedar se raduje In vlada v njem pokoj.
Moj narod, ves sem tvoj!
Naj v sobici samevam,
Naj v družbi z drugi pevam, Le za te se ogrevam,
Pri tebi duh je moj.
m
Moj narod, ves sem tvoj! Srce bo up gojilo,
Doklžr mi bo čutilo,
Da srečo boš obilo Dočakal, narod moj.
Bogdan.
Kako se je nekdo po poroki zares zaljubil v svojo ženo.
(Prevel Bogdan.)
V	Prosnicah se obhaja cerkveno blagoslovljenje zelo veselo, bolj, nego kje drugje. Zato skrbijo zabave željni ljudje iz okolice in celo tujci za to, da se morejo udeležiti te veselice. Posebno pa privablja udeležence od blizu in daleč sloves (glas), da se pod prosniškim nebom vsako leto sklene mnogo zarok. V dokaz, da se pri tem pripeti včasih kaj posebnega, čudnega, naj vam postrežem z majhnim dogodkom.
V	plesni dvorani je ravno nastal kratek odmor. Večina plesalcev hodi s svojimi plesalkami, se razgovarja, smeje in šali. Temu se pravi: „promenirati". Mnogo starih in mladih gospodov, pa tudi dam, sedi na klopeh, ki so postavljene ob oknih.
Tam v kotu sedi tuj, lep, mlad mož, visoke postave, z navihanimi brkami poleg poštenega starega meščana, ki prijazno naznanja tujcu ime in stan (posel) oseb, ki tega zanimajo.
„Kdo je tista gospica tam na desni strani one debele gospe ?“
„Na desni gospč v temno-rjavem svilenem oblačilu? Taje zelo denarna hči tovarnarja iz Liberc.“ Godba začne zopet igrati, mladi mož se vzdigne, gre preko dvorane do gospice, o kteri je bil popred poizvedoval in jo prosi z globokim poklonom za ples. Videlo se ji je na obrazu, da jo je močno vzradostila ta prošnja. Vzdigne se, gospod položi roko krog njenega pasti in kmalu se je sukal par sredi velikega kroga.
Že po prvem plesu je vedela plesalka, da je njen plesalec Hugo Frank, in ta je znal, da se piše ona Fran-cika Neubert; po drugem plesu je spoznal, da je zelo ljubeznjiva in prijetna; istotako je sodila ona o njem, pa le skrivaj, po tretjem sta kazala svoja čutila precej očito.
Med odmorom o polnoči je ostal Frank vedno na Francikini strani in ona je rada poslušala njegovo pripovedovanje in njegove šale in dovtipe. Posebno pridno je uničevala telesna krepila in hladila, ktera ji je ponujal. Ko se Hugo nekoliko oddalji, da bi priskrbel slaščic, smukne Francika k debelemu meščanu, poleg kterega je videla začetkom plesa sedeti Franka. Ta ji prijazno pokima in reče: „No, Francika, ti si se izborno zabavala. Tisti gospod se je vedno trudil okoli tebe, tisti ... no, kako se že piše?“ „Hugo Frank, je rekel meni. Pa, ali mi ne bi mogli tudi povedati, kaj je? Saj ste popred mnogo ž njim govorili.1' — „Meni se je predstavil kot pomožni zdravnik na neki kirurgiški zdra-vilnici. Tudi se spominjam, da se je poleg tega izrazil, da je bil njegov oče spreten zdravnik za oči. Na vsak način je iz dobre rodbine, če tega ujameš, kakor se kaže, dosežeš srečo, kakor maloktera hišna". „Ah, kako znate spraviti v zadrego", reče Francika zarudela in steče zopet na svoj prostor, kjer Hugo pridno nadaljuje svoj trud za dušno in telesno blaginjo gospice. Potem pelje govor na predmet, ki je mladim dekletom zelo mikaven — na možitev.
„Kaj bi vi, gospica, zahtevali od moža, kterega bi smatrali vrednega, da bi bil vaš spremljevalec na potu življenja?"
„Jaz? Pred vsem mora mož deklico ljubiti in poročiti odkritosrčno, ne zaradi njenega denarja, temveč zaradi nje same. Jaz sem prav uboga stvar in moram tujim ljudem služiti, da se preživim in radi tega, mislim, pač ne bo nikdar noben mož imel poguma ponuditi mi svojo roko.“
„Aha", si misli Hugo, „ti hočeš pač tako delati kakor v kakem romanu, delaš se ubogo in nizkega stanu, da bi izkusila, ali te odkritosrčno ljubim — no, saj v to lahko privolim, ko vendar vem, da si bogata sirota tovarnarja."
„O, gospica", laska se v najslajših glasih, „jaz poznam moža, ki drugače misli — moža, ki bi smatral kot največjo srečo na zemlji, da bi živel na vaši strani,
70
smel vas imenovati svojo, — moža, ki bi se tembolj veselil, čim ubožnejši bi vi bili, ker bi imel lepšo priliko, ves svoj napor in vse delo, da, vse svoje življenje posvetiti in žrtvovati vam in vaši blaginji.41
„In kdo je mož, ki tako plemenito misli ?“
„Stoji pred vami, gospica!44 vzklikne Hugo, se spusti pred Franciko na koleno in ji poljubi roko. Očem drugih ljudij ju je skrivala zaveza. „O ljuba, sladka, uboga Francika, ali smem upati? Osreči me le z jedno besedo, reci: da!“ — „Da44 zašepeta Francika in pobesi glavico. In v tem hipu sta se hitro zaročena mlada človeka objela za zavezo.
Minul je odmor in zaročena sta plesala nekoliko okroglih plesov, da se ne bi drugi ljudje preveč zgle-davali nad njima. Kedar pa nista plesala, porabila sta čas za to, da se pomenita o svoji prihodnjosti. Pred vsem sta sklenila, da stvar ostane skrivna, da se pa poroka vrši brez odlašanja, kakor hitro bo mogoče. S tem sta bila oba zelo zadovoljna: Hugo zato, da ne bi bogata hči tovarnarja med tem osrečila druzega s svojo roko, Francika pa iz povsem enakih vzrokov.
* *
*
Malo tednov po cerkvenem blagoslovljenju v Pros-nicah se zove naša prijateljica že gospa Francika Frank in sedi na strani svojega soproga Hugona v železniškem vozu, ki ju naj oba dovede v Hugonovo domovino, majhno mesto na južnem Češkem. Hugo je bil tekom dolge vožnje porabil vso svojo spretnost, da bi izvabil iz svoje ljubljene žene kako besedo o njenih imovinskih razmerah. Toda njej ni ušla niti besedica in včasi ga je pogledala začudena z velikimi očmi. Izvestno ji je bilo nepopisno sladko čutilo, da jo ljubi s čisto ljubeznijo, radi nje same, da jo obožava. On pa je pričakoval z vedno rastočo nepotrpežljivostjo sklepno poglavje romana, ktero bo, kakor je mislil, pisano z velikimi, okroglimi, mnogo-rednimi številkami. Sklenil je, kar naravnost pohiteti k svojemu cilju.
„Moja draga44, omeni hipoma z neskrbnim glasom, „kdo pa oskrbuje (upravlja) tvoje premoženje?44
„Jaz sama, predragi mož41, reče ona smejč se.
„Ali obsega bolj posestva, ali je naloženo v vrednostnih papirjih?44
„Edino in samo le v tem-le kovčegu je, v kterem so moje obleke in perilo. Kaj da vprašuješ danes tako čudno?44
„Ne šali se z menoj!44 odvrne razvnet, „jaz moram vendar vedeti, kaj ti je tvoj oče, bogati tovarnar, zapustil.44
„Moj oče je bil ubog krojač, pa ne tovarnar! Kako ti je prišlo to na misel?44
Tresoč se razdraženosti zajeclja Frank:
„Na plesu v Prosnicah mi je pokazal nek gospod tebe in rekel, da si edina hči bogatega tovarnarja.44
„To je pač pomota: Hči tovarnarja, ktero je gospod imel v mislih, je sedela nedaleč od mene, poleg debele gospč, ktero si menda opazil. Jaz sem sedela na levi roki te dame, ona na desni. Tista dama je namreč njena teta.44
„Gospod je rekel: Na desni strani dame sedi bogata hči tovarnarja.44
„Cisto prav. Jaz pa sem sedela na levi. Ti, ki si sedel nasproti, si se menda ravnal po tvoji desni in levi!44
„O jaz osel, živina, bik! O kaj sem napravil! Kaj naj zdaj začnem!44
Franciki se uderd solze. „Zdaj šele vidim, da ti nisem bila mar jaz, temveč bogata dedščina. Usodna po-
mota je razdrla tvoj načrt. Jaz sem ti rekla takoj iz početka, da sem siromašna hišna. Ti pa si bil meni nasproti neodkritosrčen, mislil si, da sem bogata in si zatrjeval, da ti ni nič za denar. Ti si grdo ravnal z menoj.44 Ihtela je tako, da se je Frank vendar malo sramoval svojega ravnanja in je prenehal očitati.
„Toda kaj naj začnem sedaj ? Jaz moram imeti denar! Vse, kar sem si bil prihranil, je pošlo od tistega preklicanega plesa sem! Kako naj si pomagam jaz ubogi nimanič44 ?
„Tisti gospod Brauhuber, ki je provzročil to pomoto, mi je vendar rekel — jaz sem ž njim znana, ker je zahajal v hišo, v kteri sem bila hišna — da si se mu ti predstavil za pomožnega zdravnika nekega zdravišča . . . in da je bil tvoj oče zdravnik za oči.44
Z bridkim nasmehom ji pretrga Frank besedo:
„Iz moje neodkritosrčnosti se je rodilo že toliko zla, da hočem biti sedaj odkrit. V zdravišče, v kterem jaz delujem, ne prinašajo bolnih moških in ženskih oseb, temveč ranjeno moško in žensko — obutev (obutalo). Priznati moraš, da imenujejo pomožne zdravnike, ki se pečajo z zdravljenjem takih bolnikov, v navadnem življenji — čevljarske pomočnike. In moj oče je znal pač zelo spretno odrezavati — kurja očesa. No, kaj praviš na to?44
Bolestno iznenađenje je leglo na lepo obličje mlade žene, ni se pa raztogotila, kakor je pričakoval. Rekla je rahlo: „Tvoja izpovedba mi ne provzroča žalosti zaradi tega, ker si le čevljar, temveč ker iz tega vidim, da se ti ne sme verjeti, ne zaupati. Jaz te ne bi mogla nič srčneje ljubiti, ko bi bil tudi zdravnik. Ako mi moreš tudi ti dober biti, poskusi z menoj. Midva sva sedaj mož in žena, po duhovnikovi besedi neločljivo zvezana. Ti nisi zdravnik, jaz nisem bogata dedična. Toda to nič ne de. Oba sva zdrava in krepka, ti umeš svoje rokodelstvo, jaz sem v vseh domačih (hišnih) opravilih izkušena in zvedena. Oe obd. vse svoje moči napneva, ne bova sicer nabrala bogastva, pač pa si vsakdanji živež pošteno prislužila — z Božjo pomočjo. Bodiva ponižna in zadovoljna, potčm sva srečna in bogata dovolj.44
V prsih mladega moža so bili silen boj razni čuti. Dolgo ni mogel najti besed, da bi izrazil, kar bi bil rad povedal. Potem pa vzklikne:
„Ti me torej kljub vsemu ljubiš, mene hudobnega, malopridnega človeka, ti plemenito, krepostno bitje? Prosim te torej skesano in iz vsega srca: odpusti mi! V zahvalo vzprejmi mojo sveto obljubo, da hočem opustiti svojo ostudno napako baharije, neodkritosrčnosti in lažnjivosti. Bog in Ti mi pri tem pomagajta!44
Hugo Frank je postal boljši, zaupanja vrednejši človek. Danes je zvest, ljubeznjiv soprog, srečen oče in — premožen čevljarski mojster. Ta zakon je postal tako vzoren, da njegov vzgled vzpodbudi vsako leto več moških in ženskih, da se udeleže prosniškega cerkvenega blagoslovljenja.
HZ
kapeli.
Okoli mene tajna tema,	Življenja moje tema gosta
Le večne luči sveti žar:	Obdaja grehov, dvomov, zmot —
Molitev v srcu molim tiho,	O gori, žari luč mi večna,
Ko gledam v luč in na oltar:	Življenja razsvitljuj mi pot!
Bogdan.
*
71
Nekaj o slovenskih krajevnih imenih na Koroškem.
(Dalje.)
V. Krajevna imena od živalij.
Nekaj krajevnih imen izvira iz živalskih imen. Težko je včasih razločiti, ali se ima dotično krajevno ime razlagati iz živalskega imena kot apelativa ali imamo postaviti osebno ime za podlago. Na pr. da je Orlova peč v Karavankah dobila svoje ime od tega, da so gnjez-dili tam orli, ni dvomiti; dvomljivo pa je, ali je vas Rakovlje imenovala se tako, ker je bilo morebiti v tamošnjem potoku mnogo rakov ali je bilo starešini zadruge, ki se je tam naselila, ime Rak. Oblika Rakovlje kaže, da je zadnja razlaga bolj verjetna nego prva.
1.	Clos. Gosinje pri Velikovcu: nemške listine iz 1. 1168. imajo Gensdorf, kar potrjuje naše razlaganje.
2.	Krava. Nemška Grebenzeu-Alpe je slovenska Kravnica, listine jo pišejo Krobenzen, Krarvenzen, torej planina, kamor so gonili govedo na pašo.
3.	Kača. Kačji dol, dandanes pa Skočidol, dobil je ime od Drave, ki se vije tam kakor velikanska kača pod Vernberškim gradom; Nemci pa so napravili Gottes-thal. Listine imajo že zgodaj (1. 1360.) Scozidol, Schoczi-dol, pa tudi Gatzenthal, Goczedall.
4.	Košuta. Košuta, znano pogorje v Karavankah; odtod tudi Kočuha, kar je samo druga oblika.
5.	Koza. Kozje, Kozjak, Kozji hrbet; nemški Goseberg 1. 961. mons. Coziae (Zahn Urkundenbuch v. Steierm. I. Nr. 28) zapisan.
6.	Medved. Medvedji dol (Barenthal) v Karavankah.
7.	Orel. Orlova peč v Karavankah.
8.	Ovca. Ovčena ali Ovčenca pri Bekštanju.
9.	Petelin. Petelinec, gora pri Žihpoljah.
10.	Polž. Polževo na Podjunskem, bržkone osebno ime.
11.	Raca. Račnica pri Blatnem gradu, Nemci pravijo Ratzenegg.
12.	Rak. Raknica, Rakovnica, Rakovec, nemški Raggnitz, Rakonitzen; Raggane 1. 1292. Rakonik (Urkundenbuch v. St. Paul pag. 179), Ragglach 1. 1190. Rekolach; Raggl, Raggasaal t. j. Rakovo selo 1. 980.: Racozolaich.
13.	Riba. Ribnica ob celovškem jezeru 1. 978. Ribniza (Ankershofen Reg. I. 26), potem še dve drugi Ribnici.
14.	Vidra. Nemški Witra; Vidrinja ali Vidrna ves.
15.	Vir = sova. Virna ves, kar so Nemci prestavili v Geiersdorf.
16.	Žaba. Žabice, Žabnica, Žabnice. (Dalje sledi.)
Župnik Sebastijan Kneipp.
(Spisal V. Hutter.)
Razun Leona XIII. ni imena po celem svetu tako splošno znanega in slovečega, ko ime Kneipp. — Tedaj je Kneipp tudi umrl! — se je začudil marsikteri priprosti Slovenec, ko je bral o smrti tega moža. Želeli smo, da bi Kneippu Bog ohranil zdravje in moč do skrajne starosti. Tudi sv. oče so Kneippu v zadnji bolezni pismeno želeli trdnega zdravja, da bi še dolgo mogel delati na korist človeštva. No, pa vse ima konec na svetu, celć solnce bo nehalo svetiti. 76 let živeti in do 77. leta mnogo delati v blagor revnih ljudij, je že mnogo. Kneipp je svoje delo dovršil.
Že leta 1886. je poslal po svetu knjigo: „Kako jaz z vodo ozdravljam". S tem je njegovo ime zaslovelo po širokem svetu, ker knjiga se je prestavila v več tujih jezikov. Bolniki so jeli romati iz vseh krajev svetd, v Worishofen k slovečemu župniku-zdravniku. Tudi iz Koroškega so hodili tja zdravja iskat. Kakšno zanimanje je bilo za ozdravljenje z vodo, kaže to, da se je prva Kneippova knjiga že 62 krat morala na novo natisniti. Po 250 bolnikov je imel Kneipp včasih na en dan. Razun imenovane so pa prišle še štiri knjige iz Kneippove pisarne na svitlo: 1. „Tako živite!" (1. 1889.) 2. „Kako z otroci ravnati v zdravji in bolezni" (1. 1890.). 3. „Moja oporoka" (1. 1894.). 4. „Pristavek k moji oporoki" (1.1896.). Bog mu je dal delo dovršiti.
Spisal je svoje skušnje, kterih si je mnogo nabral v več ko 40. letih o vodi, boleznih in ljudeh. Povedal je, kar je imel na srcu; ozdravil je na tisoče bolnikov v vseh različnih ozdravljivih boleznih. Pri Kneippu se je naučilo mnogo zdravnikov in drugih m6ž, ki imajo voljo v duhu njegovem nadaljevati njegovo delo. Zdravniki imajo svoj „list za Kneippovsko ozdravljenje". Že nekaj let so Kneippu pomagali zdravniki, vzlasti višji zdravnik kopeli dr. Baumgartner. Torej Kneippov duh je že ukoreninjen in ni se bati, da bi po Kneippovi smrti njegovo ozdravljenje moralo ponehati.
Kneipp sam je dal zidati zdravišče (hišo) za duhovnike in povečati, tako da je še za druge prostora notri, in posebej je postavil hišo za bolne otroke, ki ima za več kot 200 prostora, pa hodi še ves čas premajhna. Za te dve hiši pa je tudi po očetovsko skrbel, ker je vodstvo zdravišča izročil usmiljenim bratom, otroke pa sestram. Tako skrbi pravi oče za svoje otroke in res, Kneipp je bil več kot navaden zdravnik, bil je usmiljen Samarijan, ki pomaga vsakemu revežu. Posebno usmiljeno srce je imel do bolnikov in z največjo ljubeznijo je sprejemal na duši ali duhu bolne. Bistra glava, usmiljeno duhovsko sreč, srčnost, krepka beseda in čudovita delavnost — te lastnosti so krasile sivega starčka, kije dne 17. junija 1.1. zapustil solzno dolino in so njegovo truplo v veličastnem pogrebu dne 21. junija položili V zemljo.	(Dalje sledi.)
Travniki pa živina.
Sedaj smo že blizu vse spravili s travnikov, kar od njih pričakujemo in zato je mogoče, da jih pustimo na miru tje do rane spomladi in še tedaj maramo zanje morebiti samo za toliko, da razmečemo nekaj po večjem krtinje. To pa bi pač ne bilo prav ter umni gospodar ne dela tako ž njimi. Kdor hoče kaj dobrega iz travnika, on mu mora tudi kaj dobrega dati, t. j. skrbeti, da mu ne izmanjka moči.
Vsakdo zna, da je iz živine še najbrž dobiti kak večji denar in čem boljo ima človek živino, tem prej si opomore v denarnem stanji. Da pa moremo to doseči, to zna skušen gospodar, treba se nam je poprijeti umne živinoreje in tej je trdna podlaga dobra klaja. Njo pridelujemo na senožetih ali travnikih, nekaj pa tudi na njivah. Za velike kmetije je pač veliko bolje, da se prideluje na njih vsaj na tretjini polja krma, n. pr. de-detelja, zelena turšica, grahoršica, krmenska pesa, korenje itd. Kakor namreč stojimo sedaj, povrača žito le
72
pičlo stroške pridelovanja. Ako pa pomnožimo klajo, pomnožimo si lahko tudi živino in dobimo od nje ne le gnoja več, ampak tudi denarja. Denarja pa nam je zmerom treba in gnoj je ona os, okoli ktere se vrti vse naše poljedelstvo.
In koliko se pušča pri nas polja za pridelovanje živinske krme? Vedno še silijo gospodarji na pridelovanje žita, če tudi znajo, da jim ne nese, toda stare, še tako škodljive navade treba se je držati! Ali tudi travniki nič niso taki, kakor bi prav bilo. Na enih vidiš več mahii, kakor trave, na drugih pa raste trava, ktere živina ne mara. Tu stoji travnik v močvirji, pa zastonj iščeš na njem vsaj odprti jarek, po kterem se voda od-taka. Pravilnih, kritih jarkov pa ne vemo, če smo še videli na kterem kmečkem travniku. Ali tudi tacih travnikov ne manjka pri nas, ki so sušni in bi jim dobro delo, ko bi se od časa do časa voda napeljala na-nje. Zato je seveda treba dela in truda, umnemu gospodarju se ga ne zdi škoda. Na večini naših travnikov pa je ruša, to je zgornja rodna prst opešana, kajti morebiti še ni nikoli okusila gnoja, ali tudi travnik ni neusahljiv studenec, da bi mu ne bilo nikoli treba, da se napaja. Kdor pa hoče, da se mu povzdigne živinoreja, on naj skrbi pred vsem za to, da si zboljša travnik ter pridela na njem dovolj in dobre krme. Star pregovor pravi kratko pa modro, da molze krava pri gobcu.
Na revnem, ali pa močvirnem travniku raste le malo in še dokaj slabe krme. Ako imamo na travniku veliko mahu, treba ga je odpraviti in to se zgodi s težko brano, če ni pri rokah valjarja, navlašč za rahljanje travnikov. Z brano se prevleče travnik po dolgem in širokem in ni se bati za travo, če je tudi travnik potčm raztrgan, kakor kamižola berača. Iz ranjenih korenin trave poženejo nove bilke in ker imajo okoli sebe rahlo prst, razvijajo se lahko in dobro, saj tudi trs obrežeš, drevje iztrebiš in živo mejo prirežeš zato, da ti postane lepša, košata. Ako pa je ruša le revna, pa v tem brez mahd, storimo dobro, ako vsejemo potčm, ko smo zrahljali rušo, dobrega travnega semena. Ako ne moreš dobiti semena, pa nameči saj senenega droba po travniku. Dajmo pa tudi travniku gnoja, posebno če je opešal; dobra je za to gnojnica, pepel, zmlete kosti in kilisalpeter so vredne priporočenja.	(Konec prihodnjič.)
„Jaz sem Kralj; — kaj je potem moja žena? Ali ne Kraljica? Kraljica pa včm, da vaša ni.“ — Graščak se je iz srca smejal, vesel starčkove šegavosti. Kmet je pa sebe in svoje potomce oprostil nadležne tlake, za kar so mu bili gotovo še pozni vnuki hvaležni. Bogdan.
„Kam grem?“ Jako resnobno vprašanje! Žali-bog, da se v življenju malokedaj tako vprašamo. Na potu od zibeli do groba gre nas milijone in milijone hitrih korakov naprej, ne da bi si prav resno stavili vprašanje: „Kam pa gremo?“ Mi smo tako jednaki mornarju, ki prepusti svojo ladijo vetrovom, ne da bi gledal na zvezde. — Nekega večera si je prizadeval nek mož, da bi našel pot do svoje hiše. Kmalu je bil na tem, kmalu na onem kraju ceste in iz tega se je lahko spoznalo, da je malo pregloboko pogledal v glažek. Čeravno je prebival že čez 30 let v onem kraju, mu vendar ni bilo mogoče najti pota do hiše. Ker si ne more pomagati, prosi nekega memogredočega tako: „Zgubil sem pot, kam grem?“ Nagovorjeni spozna pijanca ter mu odgovori resno: „V pogubo!“ Vinjen mož ga debelo pogleda in reče bolj pametno: „To je resnica, pomagajte mi na pravo pot!“ — To se je tudi zgodilo. Ali besede: „V pogubo" — so napravile na prijatelja glažka tak utis, da se je spreobrnil. Stavil si je pred oči, kako lahko bi bil zašel in storil konec, če bi ga oni ne bil rešil. Od tega časa ni ga videl nikdo več pijanega. Vprašanje: „Kam greš?" naj bi si posebno v naših časih vsi stavili in po odgovoru naj bi tudi pametno ravnali. Kajti ne samo v veri, ampak tudi v politiki in gospodarstvu gre jih veliko ravno pot v pogubo, če se kmalu ne obrnejo nazaj.	—~k.
Uganke.
Kdo sem?
Če solnce je peklo in žgalo,
In delal si pridno čez dan,
Na meni počivaš utrujen. Krog tebe večer je hladan.
Če bereš od desne na levo, Vojakov ti četo povem — Pa, da ne uganeš prehitro, Povedati več ti ne smem.

S« 1 'Zfcm.4		Drobiž, i	: rM2!* *	
„Kraljica44. Ko so kmetje še tlačanih graščakom, prigodilo se je le redkokdaj, da bi se bil graščak pomenil s svojim podložnikom „po domače", to je, da bi bil govoril ž njim prijazno. Vendar so bile častne, dasi redke izjeme. — Neki grof je bil ravno pripeljal mlado ženo na svoj grad. Bil je ljubeznjiv, dober gospod, ki svojih kmetov ni božal — z biči. Nekaj dnij po poroki sreča starega moža, ga prijazno nagovori in mu v teku pogovora dč veselo: „Kaj ne, da sem dobil lepo ženko, in zelo plemenitega rodil je!" „Ne zamerite, milostljivi gospod, moja žena je pa vendar še plemenitejšega rodu," odvrne kmetič. „Kaj se vam blede?" vzklikne graščak. „Nič se mi ne blede, nič. Ali staviva, da je moja žena več, nego vaša?" Grof ga nekaj časa debelo gleda, po-tčm pa reče:	„Ne vem sicer, kaj vam je danes šinilo
v glavo, pa vendar — naj bo! Ako mi to dokažete, ste vi in vaši potomci prosti tlake. Toda čujte, premislite si, predno stavite! Če svoje trditve ne dokažete, dam jih vam našteti 25!“ — Kmet se namuzne in pravi:
Rešitev v prihodnji številki.
Rešitev ugank v 17. številki.
I. Laž — žal. — n. Kos — sok.
Uganko v št. 16. so prav rešili: J- Mušič na Pšati; Olga Vigele na Ziljski Bistrici; M. Bobnar v Lahovičah; K. Klemenjak v Svečah.
Uganko v št. 17. so prav rešili: M. Čadež v Devencah; A. Majnik v Beli; J. Jerman na Zid. Mostu - J. Rupreht v Gospi Sveti; K. Klemenjak v Svečah; J. Lučovnik v Smarjeti; M. Bobnar v Labovičah.
Smešnicar.
* Neki bedak je zasmehoval modrijana zaradi velikosti njegovih ušes. „Priznavam", je rekel ta, „da imam za človeka skoro prevelike, vendar se mi dozdeva, da imate vi premajhne — za osla."
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. Odgovorni urednik Iv. Teršelič.
Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.