Zmožna Gosp& Vogrska. POBOŽEN MESEČEN LIST. Vrejuje ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Črenslovcih.
NEVTEPENO
(bi) : Marija najde Jezusa.........65
Jožef: Sveti Jožef, mož Blažene Device Marije. . .	68
Klekl Jožef: Tretji Red Sv. Frančiška .....	72
Viudex : Železne verige navade.......76
(kj.) Povrnenje dva zablodjeniva duhovnika ...	78
Vindex : Izstradani grad .........81
Miroslav : Rožica na oltari.........83
Jezusova obluba . ...........84
Naroden : Podobe z živlenja vogrskih slovencov . .	88
Glasi................89
List za deco .............93
Cena lista je za domače dve koroni; za amerikance pa tri. K listi dobijo tak domači, kak i amerikanci kalen-dar. Ali potrebno je list naprejdolplačati. Ki nemore naed-nok vse dolplatiti, naj da vsako pol leta 1 korono, ali konči 50 filerov vsaki frtao naprej.
Penezi i pisma za list naj se pošilajo na sledeči naslov: Klekl Jožef plebanoš na pokoji v Črenslovcih. Cserfold, Zalamegye.
Za naročnike i širitele lista se vsaki mesec služi edna sveta meša.
Čisti dohodki lista se obrnejo na zidanje ednoga samostana v Krajini Slovenskoj naVogrskom.
Dari.
Na mešni obleč za kapelo malopolansko:
4. roža društva sv. Oršole: Hozjan Maria 40 fil., Cig&n Ana 40 fil., Marboja Bara 40 fil.. Hozjan Maria 40 fil., Lehar Aua 40 fil., Zadravee Gejta 40 fil, Lebar Ana 40 fil., Tornar Maria 40 fil., Zadravec Bdra 40 fil., Žalig Ana 40 fil., Hozjan Ana 40 fil. (Dale.)
XX. leto 3. št.
1913. il&reius.
NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA,
ZMOŽNA GOSPA VOGRSKA — POBOŽEN MESEČEN LIST.
VREJUJE GA:
KLEKL JOŽEF
plebanoš na pokoji v črenslovcih. C->erfold, (Zalamegje).
Z dovoljenjom vis^šoje cerkvene oblasti.
Prihaja vsaki mesec S ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. dec. 8 ga obhajane zavolo razglašeuja verske pravice o Marijinem aevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožen list prvič slovenom vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3.
Maria najde Jezusa.
Kak pa kde ga mi najdemo?
Komaj je Maria vpamet vzčla, ka Jezusa ne pri sv. Jožefi, ga je včasi šla iskat med rodbino pa v Jeruzalem, kde ga je tudi srečno naišla. Kak je prle njena žalost relka bila za volo zgiibe, tak velko je bilo zdaj njeno
veselje, kda ga je nazaj naišla. — Liiba duša, idi ti tiidi, idi včasi, brezi zamude iskat Jezusa, či si ga te že z svojega pregrehška zgiibo, ali si pa z nepoznane vole bože na en čas oropani tolažbe njegove.
Ostavi vsa, naj samo Jezusa najdeš. Išči ga s skuzami, išči ga z trplenjom, išči ga na nebi i na zemli, išči ga noč i den.
Vnogi iščejo Jezuša ino ga ne najdejo, ar ga ne iščejo tak, kak ga iskati trbe nego ga iščejo tak, kak či bi se sami bojali, ka ga naidejo pa do te mogli njemi služiti.
Tvoja vrelost, z šterov ga iščeš, tvoje popaščenje, z šterov ga začneš iskati naj bo znamenje, ka ti je žao za zgiibo.
Pa kde naideš Jezusa ? Viini vu sveti ? Jezus je ne-prijatel hudobnoga sveta.
Nanč to si ne misli, ka te ndgibi tela i krvi na sled njegov pripelajo. Maria ga je iskala „med rodbino v i spoznanci" pa ga je ne naišla !
Od evangeliuma prosi tandč, sveče opitaj, spitavaj pri sliižabnikaj božih pa ti oni povejo, kde naideš Jezuša.
Tam ga naideš, kde ga je Maria naišla ; vu hiži bo-žoj ga naideš, vu driižtv injegovih vernih slugov i vernikov ga gorinaideš.
Naideš njega tudi vu samoti, vu samoti svojega srca, vu prem&ganji svojih nagibov, vu vkuppobranoj duši svojoj.
Ta te zove Jezus vu samoto diiše tvoje, vu pobož-nom premišlavanji se srečaš ž njim, da „boš čiio reč njegovo, te boš čiio tam tiidi reči žitka vekivečnoga, štere z njegovih viist zhajajo." (Oz. 2, 14.)
Vu hiži božoj i vu samoti svoje diiše so ga iskali ino naišli dozdaj vsi, ki so ga z pravim srcom iskali, tudi tisti so ga naišli, ki so po poti od greha do greha daleč odišli nikda od njega, tudi tisti so ga naišli, ki so z duševne nemarnosti tu i tam zaostali od njega pa naišli so ga tudi tisti, ki so brezi svojega pregrehška z same člo-veče slabosti zgubili njega.
Kde so Jezusa pasterje, kde so njega trije krali go* rinaišli ? Zapisano je (Mat. 2, 11.), ka „so naišli Jezuša z Marijov." Pri Mariji so ga naišli! Išči ti tudi pri Mariji
Jezusa ; pri ujoj ga vsakojački naideš ! Ona je obramba grehšnikov i tolažba nevolnih.
Z Marijov ga išči i pri njoj ga išči! Pa či naideš Jezusa, sladki mir obdd tvoje srce. Brezi njega, daleč od njega — ka za vesčlja bi mogla uaidti duša daleč od Jezusa ?
Ki je naišeo Jezuša v pobožnom premišlavanji, v pokori, pri Mariji, vu cerkvi, on hitro spozna, kak vredno se njemi je bilo truditi, kak vredno njemi je bilo vse včiniti za Jezusovo volo.
(bi.)
„Ki so nateliko nečemurni, da njim je obleka vse, pred tistimi je jakost nikaj".	(Sv. Cyprian.)
* Nerejskoga sv. Filipa je pitao eden poleg najnovejše mode oblečen gospodič, kak njemi stoji te obleč? „Če ti je srce na mesti — odgovoro je svetnik — te ti obleč jako dobro stoji; nego, če bi ti srce zaistino na mesti bilo, ne bi se tak jako skrbo za svoje odevalo."
Sveti Jožef, mož Blažene Device Marije.
zvetoga Jožefa navadno za zaročnika BI. Device imenujemo. To za toga zroka volo, ka je ž njov v devištvi, v popolnoj čistoči živo, tak da bi samo zaročeni bio ž njov. Zaročki najmre popolnoma čisti morejo biti poleg bože zapovedi. A on je pa bio njeni pravi mož.
Vsi bogoslovci z vučenim Suares-om nas včijo, da smo dužni to vervati, ka je med BI. Devicov Marijov i sv. Jožefom pravi, istinski zakon stao. XIV. Benedikt papa so ravno toga mišlenja.
Potrdi nas pa v toj veri 1) sveto pismo, 2) sveti očaki, 3) zdrava pamet. Glejmo na kratci te tri točke.
1) V svetom pismi, v evangeliumi sv. Mataja i Lu-kača se Dev. Marija imenuje „žena" sv. Jožefa, sv. Jožef pa »mož" njeni. Zakaj ? Naj mi verjemo, ka je sv, Jožef mož njej i kak taksi njeni i njenoga deteta zapoved-nik. Mož ma naimre oblast nad ženov i nad vsem, kaj je njenoga, to je stara zapoved, štero je dober Bog že v paradižomi dao, kda je velo „naj Eva — žena bode pod oblastjov Adama — svojega moža." Z toga te porazmimo veliko čest sv. Jožefa, ki je gospoduvao nad samov božov materjov i samim Sinom božim, pa ttidi veliko poniz-
TJU —" ------
nost Marijino i Jezusovo, ka bogata moža, ki je toti sveti bio više vseh svetnikov, ali njidva svetosti je pa dosegnoti zato nigdar ne mogo.
Nadale ravno v evangeliumi se zove sv. Jožef za „oeo" Jezušovoga. Če bi samo zaročeniva bila, mogo bi se on tak imenuvati ? Dete, štero nema svojega oče, samo moža svoje matere zove za očo, nikak pa ne njenoga zaročenka. Od toga dete tak pravi, — „ka mi bo oča," — to je gda se z materjov vzemeta. Ravno tak samo zato se imenuje sv. Jožef za Jezušovoga očo, ar je vzeo njegovo mater sebi za ženo.
Sveto pismo nam ešče svedoči, ka je sveti Jožef po skrivoma šteo Dev. Marijo »odpustiti", gda je zvedo, ka je noseča. Je li pa more što tisto odpustiti, ka je ne nje-govoga ? Če bi samo njegova zaročnica bila, bi sv. pismo tak pravilo, ka jo je „povrgeoK — zdaj pa, da pravi, ka jo je šteo „odpustiti", je očivesno da jo je kak svojo ženo šteo poleg pravde židovske odpustiti. Sv. Ambruž pravi na to gledoč „Štere (žene) je što ne dobo, ne more jo odpustiti, i zato, če jo šče odpustiti, spozna, da jo je dobo."
2) Vsi sveti očaki nas včijo to. Sv. Auguštini na priliko denem, piše : „ Gda sv. Mataj pripovedava, ha je Marija od angela zvana za njegovo (Sv. Jožefa) ženo, ravno on tudi piše, ha je ne od njega (Sv. Jožefa), nego po sv. Duhi proprijela«. Za zrok pa on to da, naj si krščanski zakonski ne mislijo, ka so ne zakonski če telovne združitve nemajo, nego naj se na včijo, ka se z Kristušom tem bole združijo, kem bole nasledujejo njegove stariše to je v čistom živlenji.
Sv. Ambrož,. Basil, Origen, zlatoviistni sv. Ivan vsi tudi to včijo, ka je sv. Jožef pravi mož Marijin bio za-toga zroka volo, naj se Dev. Marije poštenje pred svetom ohrani. To je, naj nišče ne bi bože matere potvarjao z nečistočov. Da je svet to ne znao, ka je ona od sv. Duha proprijela božega Sina. Naj nemajo Jezusa za nez&konskoga
i njegove presvete i prečiste matere za nopošteno, je dober Bog Marijo v pravi zakon zvezo z svetim Jožefom^ Zato so držali, kak nam sveto pismo svedoči, Jezusa za Jožefovoga sinu, kaj ne bi včinoli, če on ne bi mož Marijin bio. Skrovnosti bože so ne poznali, sklepali so po naravnoj poti, držali so sv. Jožefa za očo, zato, da so znali, ka je mož Marijin, i tak se je zakonsko rojstvo Jezusovo, kak i poštenje njegove matere ohranilo.
3) Zdrava pamet nam tiidi svedoči, da je sv. Jožef mogo pravi mož Marijin biti. Če g. Bog tak ostro zapo-vedava naj nišče spake ne dela i naj v zaročkaj eden od ovoga ločen popolnoma čisto žive, bi mogo on pri svojoj materi dopustiti, ka bi živela vkup, čeravno z naj-svetešim mladencom brez zdavanja ? Ne mogoče. Da vsaki nebi vervao njidva nedužuosti i niti ne bi mogao vervati, da je zakon prineseo sad. Svet ne bi na čiide mislo, nego potvoro bi dva zaročenca. Zdaj pa, da je zakon bio, se nišče ne spačo, če ravno je čuda božega v človečenja zakrita bila. Bog greha ne more dopustiti, ker je najsveteši. Dopusto bi ga pa, če bi dopiisto Devici Mariji i sv. Jožefi brez zdavanja samo v zaročkah vkiipživeti, da tak bi si vsi zaročenci lehko mislili : ve je pa najsveteša Devica tudi to dovoljeno mela. Sama naša slaba pamet se že samo za toga ednoga zroka vola močno proti postavla misli, ka sv. Jožef ne bi bio pravi mož Marijin. Pa je ešče več zrokov.
Po navuki sv. Tomaža akvitanskoga sta Devica Marija i sv. Jožef mogl^a zato zakon sklenoti, naj 1) Jezusa, kak nezakonskoga poganje ne zavržejo; 2) naj se po moževi dokaže Marijino rojstvo iz hiže Davidove; iz te hiže je mogo naj mre priti Odkupiteo ; 3) naj jo on hrani, se skrbi za njo, kak se je mož dužen za ženo skrbeti. Strti zrok je pa bio to, kak sv. Ignacij pravi, naj se hii-domi diihi zakrije Jezusovo narodjenje. Hudi diih je znao najmre, da ga Devica bo rodila brez moža — zdaj pa.
gda vidi, da je od zakonske rojeni, si bo mislo, da je to ešče ne te pravi Odkupiteo! I, ka je dober Bog z tem zakonom vkano hudoga duha, vidimo z toga, ka je sku-šavao Jezuša i od njega zvedavao, če bi on bio pravi Sin Boži. Ne bi najmre to skušavanje proti Jezuši viipo postaviti, če bi njegovo popolnoma čisto narodjenje spo-znao. Zakon ga je premoto.
Gda te sveti zakon gledamo, moremo se včiti ž njega sv. Jožefa kak najbole globoko poštuvati. Zakon je Bog nastavo i Bog je zapovedao, naj žena i deca, to je cela tamilija boga moža, kakti glavo družine. Tu se nam te kaže sv. Jožefa čast zvišena i na vse časti podignjena. Bog zapove, naj ga njegov jedinorodjenni Sin i toga prelista Mati boga i poštuje, kak svojega naprejpostavlenoga. More kaj vekšega biti na sveti? Zato pa obrnimo se vsi-gdar z tem najvekšim vtlpanjom do toga sv. moža, on nam vse sprosi po Devici Mariji od liiboga Jezuša, njidva njemi vse data, ka žele, njidva ga bodeta bogala jezero bole, kak v živlenji — pa te sta ga popolnoma — zato, ka je celi svoj žitek proti njima nigdar ne grešio i celi svoj žitek nikaj drugo ne delao, kak jedino i samo je »vo, je trpo za njidva i mro je tudi od liibezni do njidva. Hodimo zato z viipanjom k sv. Jožefi, najčistešemi moževi Prečiste Device Marije i hraniteli njenoga i Božega Sinu, Jezusa Kristuša.
Jožef.
Tretji Red Svetoga Frančiška.
Deviški tretji red.
i nemajo vole v zakon stopiti nego med svetom v čistom žitki ščejo Ježusa po zgledi Device Marije i svetoga Jožefa na skrbi meti, tisti morejo lubiti nadale siromaštvo. H &Prvi fundament za popolno živlenje je čistoča. Ki nema prave vole v zakon stopiti, naj p^osi pravo volo na devištvo. I, če jo dobo, naj se te posveti popolnoma Jezuši po njej. To je prvi pogoj za deviški tretji red, kak sem že razložo. Ali dobro si zapomnimo, prle, kak se šlo zglasi v njega, naj dobro premisli, ka to samo tak sme včiniti, če ga Bog zove. To pa tak spozna, če dosta i goreče moli, boga pobožnoga spovednika, ki jih ne vodi drugi namen, kak diiše dobiti i vsigdar bole lepšati za Jezuša. Najpotrebneša reč pri pozvanji je pa namen. Za Jezuša, naj njega odičim, njegovo Srce pomirim za grehe nečistosti, naj dušam posebno diihovnikom spržvim sveto čistočo, zato ščem do smrti čisto živeti, — to bodi naš namen. I te če sam kraleski sin pride po mene — košaro njemi dam — da Bog je više vsega vreden. Tak
Križ si noso Jezuš moj, Ino točo smrtni znoj, Za mene! Za tebe
Jaz bora tiidi se trudio, Ino z trudom se znojio.
močno morem nakanjen biti do smrti čisti ostati. To je ta prva naloga.
Drugi pogoj je pa siromaštvo. Devica Marija i sv. Jožef sta v siromaštvi služila Jezuši. Deviški tretjerednik tudi tak more. To pa tak lehko spuni, ka celo svoje imanje, do sledje cote vse pač, BI. D. Mariji po rokaj sv. Jožefa daruje za Jezuša. Tak je te več nikaj ne naše, čeravno milijone ladamo. Moja hiža je Marijina, moja obleka je Marijina, penezi moji so njeni, vse je njeno, n-aj niica, rabi za svojega Jezuša. Darujem pa sebe i vse svoje po rokah sv. Jožefa Dev. Mariji, zato, ka je Devica Marija vse ž njegovih rok prijemala, naj Jezuša preživi i zato tudi ka je sv. Družina naš Patron v deviškem tretjem redi. Zdaj te, če kjer delam na poli, pa me vtraglivost skušava — poterem si jo z mislijov: Marijino je to, za njeno dete delam — »erno bom. Ali, če kaj kupujem, pa skušava nje mam, lepo kupiti — Marijini so penezi, si zmislim — to prostejše kupim, naj več ostane siromakom njenoga Jezuša, ali ujegovini cerkvam, ali njegovim misijonarom. Ravno tak pri jeli, pili i vsakom deli. Nikaj za svoje ne spoznamo i zato, gda bomo teštament delali, prosili bomo Marijo, naj nas presveti, kam naj obrnemo njeno imanje, štero mi oskrblavamo, keliko žele Jezuš kabi tomi — pa tomi nihali — i keliko žele 011 sam za sebe obdržati na pobožne, dobre namene i naprave. I tak se moremo vaditi v tom siromaštvi, ka nas veselilo bode, če česa nemarno, kak sta se Devica Marija i sv. Jožef veselila, ka v siromaškoj kuči prebivata, prosto se nosita, prosto živeta. To je siromaštvo. Če jaz nikaj nemam, nego rad bi meo — ne sam siromak. Če jaz dosta mam — i nikaj za svoje ne spoznam, nego vse Mariji dam — siromak sam i pravi naslednik Jezušov, ki si je siromaštvo zvolo na zemli, gda je najbogatejši Sin Boži i Kral nebeški bio.
Sv. Bernard pravi „Siromaštva ne bilo najti v ne-besah, na sveti je pa bilo v obilnosti i človek je ne poz-nao njegove vrednosti. Zato je pa sin Boži po njem hrepeneo i prišo z nebes, da si je je zvolo i včnio za nas dragoceno." I Jezus sam je tiidi pravo zveličanoj Angeli Fo-
jjjjgfcoj: „Gi bi siromaštvo ne bilo velika dobrota, bi si je 0e bi bio jaz zvolo i zapiisto svojim zvoljenim za delež", j pitam, zakaj je tak veliki kinč siromaštvo, popolna za-dovolnost ? Zato, ka, ki nikaj nema, ali nešče meti, ma popolnoma Jezuša. Jezus je ščista njegov, ki je najlepši, pajbolši, najsvetejši, najbogatejši. Gledajte, či nikaj nemate, te ste najbogateši, da najbogateši Bog je popolnoma vaš. |ezUs pravi najmre „Blaženi so siromaki v diihi, zato ka njihovo je nebeško kralestvo." (Mat. V. 3). Ne pr&vi ka bo njihovo, nego, ka je že. da samoga Boga, ki je ne-jjeskoga Kralestva vladar, ladajo.
Nadale Jezus je sam obečao, ka vsega, kaj zapustimo stokrat teliko dobimo nazaj pa ešče bomo ž njim sodili narode na sodnji den, ki vse zapustimo. (Mataj XIX. 27. . .) Zaistino „0 srečna kupčija, gde damo blato, kaj so časne reči, nabiramo pa zlato, kaj so milosti bože i večno plačilo". (Sv. Janoš od križa.)
Dušice dajmo zato vse, kaj mamo Mariji, po rokdh sv Jožefa za njenoga Jezuša v oltarskom Svestvi, naj za vse dobimo stokrat teliko v nebesah.
Klekl Jožef.
»Vnogi molijo k Bogi, ne kak k Bogi, zato ka takše reči prosijo od Boga, z šterih je razvidno, ka ne iščejo z tem Bože dike i svojega dušnoga žveličanja, nego nasičenje svojih nerednih žel. Boga ščejo podjarmiti, ga hočejo za slugo svojih nagibov, svoje gizde, skoposti i nesramnoga živlenja postaviti. Kak bi mogo Bog takše posluhnoti?"	(Sv. Auguštin.)
Železne verige navade.
XIV. Ludovik francozki krao je bio razviizdani vladar. Ki je njegovoj razvuzdanosti na poti bio, tistoga je bre-zozirno znao odstraniti. Tak je tudi v imenito temnico Bastill dao zapreti De Lorš grofa. Že 40 let je trpo De Lorš teško robstvo. Že so vsi pozabili na njega. Teda je prišlo 1789. leto, leto velike reberije. Razdivjano ludstvo je razdiralo vse spomenke kraleske oblasti. Razrušili so tiidi temnico Bastill i vse robe so vu imeni siobode vč-pustili. Na slednje so najšli vu ednoj podzemelskoj voskoj kamri De Lorš grofa. Na gniloj slami je ležo, samo sprh-njene cote so pokrivale njegovo posušeno telo, grde stvari so lazile po njegovih dugih belih vlasej, noheti so njemi na peden dugi bili. Strašno je bilo gledati starca vu toj zapuščenosti. On je pa malomarno glddao na svoje silne obiskovalce, šteri so njemi kričali: „Brat, vu imeni siobode ti si sloboden!" Domo so ga odnesli vu njegovo palačo. Ali starec se je ne dobro čiito. Zdrav zrak, tečna hrana, mila svetlost, čista oprava, vse to njemi je nena-vddno bilo i ne njemi dobro djalo. Nazaj je želo svojo grdo temnico, štere se je navado. Na stare dni, po tak dugom robstvi je ne mogeo nove navade gorivzeti. I da so ga ne šteli nazaj spraviti v temnico, se je vu svojoj hiži obeso. Tak je De Lorš grof nesrečno skončao svoje žalostno živlenje.
Zakaj je De Lorš grof ne šteo meti slobode, svetlosti, čistoga zraka, dobre hrane i snajžnosti ? Zato, ar se je cela njegova natura privadila k robstvi, tmici, pok-varjenomi zraki, božnoj hrani i nesnajžnosti. Ar duga n&vada železne verige skove na človeka, iz šterih se več nemre odsloboditi.
Tak se godi tiidi vsakomi človeki, šteri se prek da v robstvo greha. Hudi duh grešnika notri zapre vu svojo temnico. Nesrečen grešnik zaprva žmetno trpi robstvo, diišnavest ga peče, žele se rešiti. Ali hudi duh ga nape-lava : „No, samo ešče ednok, vej se te spoveš i več ne včiuiš toga." I slab grešnik ešče ednok včini svoj navaden greh ... pa ešče ednok ... Te so pa železne verige že skov&ne, ndvada ja gorizr&sla. Grešnik zgiibi volo za rešitev, ar vidi, ka je njegova vola i močna obliiba že telikokrat zaman bila. I ka se njemi prle strašno vidilo, brez bože milošče, vu grehoti, kak neprij&teo Boga živeti, k tomi se pomali privadi. Več ne misli na rešitev, pri-vado se je k temnici.
Či ga pa čiidua boža milošča po kakšem zviinred-nom dogodki ešče ednok goristepe, ka k spovedi ide i novi žitek šce začčti, je že prekesno. Že se je tak navado greha, tmice, nepoštenosti, gnjiisobe, ka slobode bože dece, svetlosti pravice, poštenosti žitka, lepote jakosti vefi nemre prendšati. Železne verige grešne navade ga nazaj vlečejo v temnico, v robstvo hiidoga diihd.
pREKMU yindem.
„Kak moreš želeti, naj Bog pazi na tvoje prošnje, gda ti sam tiidi ne paziš nanje	(Sv. Cyprian.)
„ Posliišaj na Boga v njegovih zapovedah, on tiidi bo posltihno tvoje molitve"	(Zlatovustni sv. Ivan.)
Povrnenje dva zablodjeniva duhovnika.
den duhovnik piše od reči do reči istinske sledeče reči svojemi brati, ki je ešče dnes den čestnik pri casarskom i kraleskon sodniškom stoli v Austriji.
„Ze več let sem bio katoličanski duhovnik, v slednjih letah pa farni namestnik i kak taksi sem zavolo več zro-kov (posebno pa zato, ka sem brez istinskoga pozvanja postao duhovnik) tak globoko spadno, da sem svoj duhovniški stan popolnoma zapusto, i da sem se ženiti ščeo, svojo katoličansko vero sem tudi zatajo i postao sem evangeličanec (luteran). Pred superintendenšom sem lute-ransko vero potrdo, ki me je poslao v Buenos-Aires za fa-rara. Tam sem v zaročke stopo z hčerjov ednoga lute-ranskoga trgovca i zdavanje bi se v šestih tjednah moglo zgoditi.
Eden večer sem ravno v ogradi gospoda G. Farara sedo z superintendenšom i ednim protenstantskim bogos-lorcom (luteranski deak, ki se za farara vči.) Dobre vole smo bili. Naednok se samo prikaže eden človek, i hiž-Moga gospodara, G. Farara k ednomi rairajočemi zovč.
Ne bi bili vi tak dobri, da bi namesto mene šli, dragi prijateo, pitao me je farar." »Vaša prva služba je toti malo žalostna, ali vidite jaz, kak hižni gospodar ne morem svoje goste ostaviti." Včasi sem privolo i sledio sam tujinca, ki me je k ednomi na smrt betežnomi moški pelao.
„Jaz sem te na novo imenuvani farar i po velenji svojega prednjega sem prišo k vam", sam njemi pravo, medtem sem pa bledo lice mirajočega ogleduvao. Betežnik je z glavov sem-tam migao, praj, da je vkanjen. »Zmota je v tom dugovanji — pravi — jaz sem katoličanskoga popa proso k sebi." Pa ste vi ne luteran ?" sam ga pitao čudeč se, ve so meni tak pravili, da ste vi luteran. „To je istina," odgovori, »ali da bi pa rad kak katoličanec mro."
Te reči so me globoko genole. »Ali kak pa pridete vi do toga mišlenja ?" — sam pitao betežuika. »Verjete vi v Odkupiteli, ki je na križi mro zanas ? Ge vi nepret-reslivo verjete i se v njem vupate milostiven sodeč vam bode."
Mirajoči se je žalostno zasmejao. „Sama vera nikaj ne pomaga" — pr&vi — spovedao bi se rad i odvezo svojih grehov zadobo. Predtem sem jaz naime katoličanski pop bio, ali zapiisto sem svojo vero i postao luteran. Dobro znam, da z samov verov ešče ne zadostim, ali tak se vidi, ka mi neba odpove slednjo miloščo, da bi se mogo pri katoličanskom duhovniki spovedati i od njega od vezan biti."	^
Globoko je zdehno nesrečen i suze so njemi pokrile bledo lice. Ves zburkan sem stao poleg njega ! Kaše sre-eanje je to ? Eden verozatajaven katoličanski pop stoji pri smrtnoj posteli ednoga drugoga tiidi verozatajnoga popa ! Stališ betežnikov je nevaren bio, niti edne minute zamude je ne smelo biti. „Ge ste vi katoličanski duhovnik bili" — sam njemi pravo, — tak dobro znate to tiidi, ka vu smrtnoj viiri vsaki katoličanski pop ma oblast od grehov odvezati. Jaz sem tiidi takši bio, ali zatajo sem svojo vero i zatem luteran postao. Tak zato znate, ka jaz v tom hipi, kda smrt že na pragi stoji, mam oblast vas spovedati i odvezati." Z odpretimi očmi me je gledao betežnik i kda sem svojo reč potrdo, radost njemi je zažarela na Kci. Roko mi je dao, zatem se je pa med najodkritosrč-
nejšimi spokornimi suzami spovedao i ne dugo meni na rokah dušo pusto.
Ne morem popisati, kaj sem to vuro občuto. Je srečanje pri smrtnoj posteli takšega človeka, ki je tudi ve-rozatajaven kaloličanski pop bio, kak jaz, ne opominanje od Boga meni dano bilo? — Skoro sem tak obledo, kak mrtvec, z odrevenelimi očmi sem gledao na njegova mrzla vusta, štera so za vedno že obmuknola. V roko sem si vzeo mrtvoga mrzlo roko i tam na mesti sem prisegno, da se spokorim, ve sam zdaj ovarao strašen vrtel, v šteroga sem dozdaj slepo leto.
V hižo i veselo družbo G. farara sem se več ne povrno. Naznano sem superintendenši, da se fararskoj cesti odpovem i svojo zaročnico sem oproso, naj me pozabi. Trapist-ski redovnik postanem i za svoj prestopek močno se bom pokorio. Naj mi bo neba enkrat smilena."
To so pokojnoga reči. 12 let je delao pokoro za svoj strašen greh, kak trapist-ski redovnik i kak pokornik zdehno dušo. Bodi njemi Srce Jezušovo smileno.
(Bon. Blatt, N. 5. 1910.) (Maria kert. 1913.)
(kj.)
MK
„Vsegamogočen ti ne posliihne molitvi zavolo tvoje trdokornosti, če ne zdržiš njegovih zapovedij v svojem djanji; dostaja se najmre, naj se iz bože dobrote vuzapre, ki se božim zapovedam podvrči nešče, nego po svojoj glavi pela grešno živlenje."	(Justinianski sv. Lovrenc.)
Izstradani grad.
oviue zdaj dosta pišejo od balkanske bojne. Člemo, Ka bolgarje že od oktobra oblagajo močen tčrski grad Odrin (Drinapolj, Adrianov-grad). Sčejo ga izstradati, to je z gladom prisiliti na to, da se njim vda. Ar gl&d je najvekši neprija-teo branitelov ednoga grada. Zaman je batrivnost vojdkov, zaman je najbolše orožje, zaman so močne trdnjave; vse to nikaj ne pomaga, či živež pomenka, či vojaki morejo glad trpeti. Gl&d njim pogasi batrivnost, glad njim z rok potegne puško i s&blo i oslableni se premetavajo med svojimi trdnjavami. Morejo se vdati.
Tak je tudi vu duševnom vojskuvanji. Neprijateo hudi duh šče izstradati duševen grad mladenca. Ar z gladom najležej dosegne svoj peklenski namen, premaga duševen grad mladenca, v greh ga zapela. Z&to hudi duh po vseh prilikaj na to glčda, naj more mladomi vojaki vkraj zeti duševno hrano, duševen kruh, ar te že lehko razruši trdnjdvo njegove nedužnosti, nepokvarjenosti. — Vsi mladenci, šteri so se vdali hiidomi diihi, šteri vu robstvi grehote živčjo, so obprvim duševen glad trpeli. Hudi duh je napelao, ka so se začeli ogibati svetoga prečiščdvanja. Tak so izstrddani, slabi gratali i pred napadom hudoga duha, pred sktišavanjom so se ne mogli trdno držati, vdali so se. Vsi tei mladi izstradani vojaki
lehko ponavlajo od sebe reči Svetoga Pisma: „Moje srce se je posušilo, ar sam pozabo moj krtih jesti."
Da, jezero pa jezero mladencov se ma jokati na raz-valinaj svoje nedužnosti za to, ka so pozabili boži Kruh jesti, ka so zavrgli sveto prečiščavanje. Ravno mladenci bi mogli najbole posltihnoti ltibeznivo vabilo Jezusovo : „Hodte k meni ... jas vas okrepim." Mladencom je najbole potrebna duševna krepost, ar oni so mladi, nenava-jeni vojdki, štere hudi dtihovje najbole napadajo. Pa ravno mladencov je najmenje viditi pro božem stoli. To je žalostno znamenje. Ka si začne mladenec proti napddom htidoga htiha, kak premaga grešne žele mlade krvi, kde najde pomoč proti nestanovitnoj mladosti, či je njegova dtiša izstradana, od glada odnemogla ? — Ali na mla-dence ne valajo reči Jezušove : „Jas sam živi kriih, ki sam z nebes doliprišeo. Ki jo bode z toga kruha, živo bode na veke ... Ki je moje Telo i pije mojo Krv, vu meni ostane i jas vu njem" (Jan. VI. 51. 52. 57.)? Ali nemarnost, mMčnost, posvetno mišlenje i bojazlivost pred bož-nimi ludmi mladencom več vala, kak Jezusovo zvdnje, kak potrebčina njihove duše, kak vekivečno zveličanje ?
Izstradana trdnjava stanovito vu oblast neprij&tela spadne.	Vinder
„Kaj pomaga to, če ti jezik svete pesmi spevle, gda ti živlenje samo preklinjanje i hudobijo diha."
(Sv. Augustin.)

Rožica na oltari.
Kak srečna si rožica zala, Kak srečen prelepi Ivoj cvet, Vu smehi tvo lice se kala, Vu smehi, ki z uebe je vzet.
Pri Jezusi Večnom prebivaš, Njem kinčaš prelepo oltar In žitek presladki vuživaš Od Njega za službo vu dar.
Tvoj listek za Njega povejhnjen Na stoli Božanstva leži, Tvoj cvetek rumeno prehodjen Od ujegve lubezni gori.
Kak rad bi jaz tamkar prebivao, Gde rožča tvoj srečen je stan, Pri Jezusi stalno počivao Od večne lubeznosti vžgan.
Tam triide jaz vse bi pozabo Pa tudi veselje sveta, Le Jezuša molo bi stalno, Ki Oča je mojga srca.
Miroslav.

Jezusova obliiba.
ližao se je tretji viizemski svetek, od tisti mao kak je očivesno včio naš Gospod Jezuš Kristuš. Po lepoj genezareskoj ravnini so stopale velike čupure lustva, — bili so namenjeni v Jeruža-lem, da bi se vdeležili vuzemskoga svetka. Culi so pa, da se Jezuš mudi v Kafernavmi, malom mesteci, ki leži bluzi genezareškega jezera, dr so se šteli zbrati okoli njega, da bi ga potom sprevajali v Jeruzalem. Ravno te so se povr-noli k Jezusi tudi apoštolje, štere je malo prvle poslao okoli oznaniivat bože kralestvo, i so njemi poročali od toga, ka so včili i včinoli. Da so se zednim okoli Jezuša zbirale velike čupure lustva, ki so prihajale od vse strdni, zato veli apostolom :
„Idte k strdni v samoten kraj, i si malo počinte !" Apoštolje so nato z Jezušom stopili v čun, ki so se prek jezera pripelali na izhodno stran, da bi se tu v samoti po-činoli i z Gospodom pogovdrjali. Ali ludstvo je šlo peški okoli vode za njimi i so naprej prišli pred Jezusa i apostole. Gda je Jezuš stopo z čuna i dosta ludstva zagledno, so se njemi milili, dr to nevolno ludstvo je bilo kak ovc6
š je s, s je sz, e je cs, ž je zs.
brezi pastera. Ne si je zato privoščo nikaj pocinka, liki je šo na goro, gde je prvle včio osem blaženosti, i je tam pali začno včiti i njim govoriti od božega kralestva. Gda je henjao govoriti, so njemi pripelali vsefele betež-nike, štere je ozdravo.
Med tem se je pa začno den nagibati. Apostole je skrbelo, kaj de v noči v toj samoti s tolikim liistvom, ki so bili k tomi esče lačni, zato so stopili k Jezusi rekoč :
»Spusti vnožino, naj odido v vesnice i trge, štere so okoli, naj prenočijo i dobijo kaj jesti!" Jezuš njim je pa odgovoro: Ne njim trbe hoditi, dajte njim vi jesti! . . . Keliko kruhov mate?" Andraš je odgovoro: »Mla-denec je eti, šteri ma pet ječmeni kolačov i dve ribi; ali ka je to med telike?" Jezuš pa je velo: »povejte ludstvi sesti." I selo si je samih možkov pet jezero, da ne računamo žensek i dece. Teda je Ježus vzeo kriih i ribe, pogledno proti nebi, zahvalo nebeskoga Očo, blagos-lovo kriih i ribe i dao vučenikom, naj razdelijo med ludstvo. Gda je bilo liidstvo nasičeno, veli svojim vučenikom ; »Poberite drobtinje, da ne prejele!" Teda so pobrali i napunili dvanajset košar z drobtinjom, ki so ostali od peti ječmeni kolačov.
Ludstvo je strmelo nod čtidov i so šteli Jezuša za krala postaviti.
Jezuš je vido, kaj šče ludstvo, zato se je šteo skriti, je zbežao na goro. Vučenicje so pa stopili pali v čune i se pelali nazoj proti Ktafarnaumi. Že je noč legla nad jezero; prišeo je viher i silni valovje so metali čun sempa-ta. Dve vori so se mantrali z veslanjom, potom zagled-nejo Jezuša, ki se je gredoč po morji pribiižavao čuni. Spoznajo ga i Kak so ga vzeli v čun, včasi je viher henjao. Vsi, ki so bili v čuni, so se čudi vali tomi, so spadnoli pred njim na kolena i so ga molili rekoč: »Istina Sin Boži si!"
Zajtra je nastanolo i ludstvo, štero je Jezuš presnji večer čiidovito našito, je čakalo pri vodi Jezuša i vuče-nike. Gda jih je pa le od niket ne bilo, stopilo je v čune ki so bili pri bregi i se je pelalo v Kafarnaum Jezuša iskat. Najšli so ga v sinagogi, kje je že pali včio.
To pot pa ne iskalo, da bi čiilo božo reč, liki iz sebičnoga namena, da bi ešče ednok dobilo z njegovi rok
Jezus klonka — gor njem' odpri Svojga srca trde dveri. Zviinaj ga ne pusti stati, Sam sebe šče tebi dati.
čudoviti kruh. Jezuš je pregledao njiive sebične namene, pokarao jih je, da hrepenijo samo po minlivom kriihi i njim je začno govoriti od driigoga bolšega kruha, po šte-rom naj hrepenejo. Velo njim je : »Zaistino zaistino vam povem: iščete me ne zato ar ste čudo videli, nego ar ste od kriiha jeli i nasičeni bili. Delajte ne za jed, štera mine, liki za jed, štera vu večno živlenje ostane, štero vam bo Sin človeči dao." S temi rečmi se začinja znameniti govor Jezušov židovskoj vnožini, ki nam ga podaja sv. Janoš v šestom poglavji svojega evangelija. V tom pogovori je Gospod Jezuš bole na tenko razložo, štero je tisti neminlivi kruh, ki nas obdrži na večno živlenje.
Ta jed, veli, je pred vsem tisti kriih, ki ga davle Oča z nebes, (v. 32.) to je tisti kruh, šteri je z nebes pri-šeo i sveti živlenje davle. (v. 33.) Jaz sam, nadalilje Jezuš, kriih živlenja ; što k meni pride, ne bo lačen, i što v mene verje, ne bo nigdar žejen, ar milost i pravica, ki je v meni, štere je lačaa i žejna človeča diiša, po šteroj hrepene človeče srce, bo kak neposiišena vretina živlenja prišla na tistoga, ki v mene verje.
Jasno je, da tu govori Gospod v podobi. Reč »krtih" tu pomeni njegov boži navuk, njegovo pravico. Ve lii Gospod ešče ne govoro, da je potrebno „kriih" jesti, liki govori ie da trbe vervati v njega i v njegov navuk. Zato henja prvi del svojega pogovora z Židovmi z rečmi: »Zaistino zaistino vam povem : Što v mene verje, ma večno živlenje (V. 47.)
Včasi, kak je Gospod povedao Zidovom, da je potrebno vervati v njega i v njegov navuk, je začno govoriti še od driigoga nebeskoga kriiha, šteroga ne davle Oča, liki on sam da tisti kriih. I sama vera ne zadostuje, da je človek deležen toga kriiha, liki te krtih trbe jesti. Jezuš nadaliije svoj govor: »Jaz sem krtih živlenja. Vaši očevje so jeli mano v puščavi i so mrli. To je kruh, šteri z nebčs pride, da što od njega je, ne merje. Jaz sem živi kruh, ki sam z nebes prišeo. Či što je od toga kriiha, de živo na veke ; i kriih, šteroga bom jaz dao, je moje telo za živlenje sveta." (Janoš 6, 47—52.)
(Dale.)
Podobe z živlenja vogrskih slovencov.
Botra Geta.
Travnikova Geta so brez računa dece z krsta zdig-noli. Ešče z Preka,*) Štajara, Lendavskih gor so jih ženske na to veliko čest oprosile. Ne mislimo sipa, da so to za-volo njuvih vrtankov, ali gibanic delale. Istina, tak belih vrtankov v celoj dolenskoj krajini več edna botra ne znala speči ; — od gibanic pa niti ne gučimo. Te so si včasi do dvajsetipet gib oblekle pa vsaka z med njih drugovrstni nadev nosila. Ne pozabim nikdar, kak veselo so mi deca že vekša je kazali, me ž njimi prisiljavali, naj veli je ku-šam — jako so dobre, ešče fige pa mandole so gor. Pravim, ne zavolo tečne hrane, nego zavolo pobožnosti so porodnice Geto rade za botro prosile. Ta pobožnost njuva se je pa sveila od tiste vure mao, kak so za botro oprošeni. Ne vupam pisati, ka bi jih ne vikao, da prinas to najvekše poštenje dobiva botrina i namesto „ti" pa „vi" so boter i botra vslkdar »oni". Od toga pa, ka bi se botrina sposvadila ne čiiti. To se tak redkoma pripeti, da bi se moglo v Parizi v novine vdariti, kak en zvunre-den dogodek.
* *
Geto so za botro oprosili. Veseli glas je to zanjih. „Iz srca rada to včinim" — odgovorijo — pa včasi dol-pokleknejo i z prošenicov vred zmolijo na čast sv. Ane eden očanaš i edno zdravomarjo, naj dete srečno na svet pride i sveti krst zadobi. „Kak de Jezuš veseli" — pravijo — „gda to dušo pri sv. krsti očisti, olepša", jo za svoje dete vzeme i njoj večno nebo odpre ! Pa od te vtire mao vsaki den prosijo sv. Ano, naj sprosi od svoje lube hčeri, BI. Dev. Matije porodnici miloščo, ka njoj dete pod sv. krst pride. Pa čeravno so od tresetih žensk za botro zvani, mrtvoga deteta niedna ne mela. „Sv. Ana mi vse sprosi od Dev. Marije" — je njuva reč — i v tom vii-panji so se ešče nikdar ne vkanili.	Naroden.
Duhovne vaje se začnejo za dekle v Celji pri sv. Jožefi 13 ga aprila ob 6-tih večer.
Smrt. Januara 20-go so vmrli Szalay Števan pleba-noš iz Turnišča. Zakopani so 22-ga toga meseca v nazoč-nosti 10 duhovnikov, do 3000 farnikov i tiidi vnogo zviinskih: gospode i prostih liidih. Pokojni so bili rojeni v Dolnjoj Lendavi 1. 1845. Ravnitel turjanske fare so bili od 1. 1877-ga. Oni so bili pazitel na včenje v slovenskih šola. od 1. 1890-ga. Močen beteg jih je bluzi edno leto mučo, iz šteroga jih je po opravlenoj spovedi i po sprejemi slednjega mazanja smrt rešila. Pokop so zvršili velečastni g. ešpereš lendavski Štraus Florijan. Pokojni se bili plemenite vogrske rodbine, zato so njim nazoči g. vučitelje vogrsko slovo spopevali, ludstvo je pa pod vodstvom vel. g. administratora Faflik Franca slovenski molilo za svojega vmrlega diihovnoga pastira. Tak čii-jemo, ka se je to, »ništerim" ne vidilo. Pitamoje zakaj? Poleg štere vogrske pravde je zabranjeno to ? Te več ščejo želeti ti „ništeri," kak sama država? Čiidni liidje so vam ti »ništeri." Gda se na molitev opomina jo, k spovedi i k sv. obhajili vabijo tedaj so tiho, i za ves svet ednomi na pamet ne pride molitev i druga pobož-nost. Zdaj pa naednok tak goreči pobožnjaki postanejo, da se je bojati, naj se kje med svetce ne zapišejo. Posili moliti ščejo. Te pa so ne dužni farniki duhovna deca
pri mrtvom teli svojega diihovnoga očo moliti, njemi slednji dar svoje liiheznosti ponuditi ? Vsako nedelo i vsaki svetek so pokojni duga leta za svoje farnike mešii-vali, svojoj duhovnoj deci milošče spravlali, oni bi pa zdaj obslednjim ne smeli svoje dužnosti, štero njim Bog nalaga, spuniti do svojega pastira i ne bi smeli za njega v svojem materinskom jeziki moliti, v šterom so njim pokojni teliko let reči bože glasili?
I pitamo, koga molitev pomaga pokojnoga duši? Tistih »ništerih", ki dužnosti svoje katoličanske vere površno, ali pa nikak ne opravlajo, ali oni dobrih diiš, štere Boga z celoga srca liibijo, za svojo vero vse gorda-ru^ejo, Jezusi v svojem srci gostokrat stanje ponudijo po svetom prečiščavanji?
Sveta maticerkev je neodvisna oblast. V ščista cerk-venom dugovanji, kakše je tiidi pokop, ona ma jedino pravico zravnati, kak se naj opravla. Tu se nišče na sveti ne sme vmes mešati. Te „ništere" pa ravno to boli. Popom bi tudi radi zapovedavali. No hvala Bogi, tak daleč smo ešče ne prišli. Gospodi administratori za to odločno moč, z šterov so nemaravši za bedaste ogovore „ništeriha obranili pravico materecerkve, bodi vsa čast.
Estergomski primaš Claudius Vaszary so za volo starosti ino slaboga zdravja dolizahvalili z svoje česti ino na njihovo mesto so rimski papa Csernoch Janoša imenu-vali na to čast, ki so dozdaj v Kalocsi bili nadpiišpek.
Csernoch so tudi siromašni roditelov sin : bili so pri Simor primaši sekretar, sledkar plivanuš pa ludstva stranke poslanik na državnom spravišči, potom Csan&dski piis-pek, i zdaj so te dosegnoli najvišišo čast vogrskoga dii-liovništva. Navdušeni človek so za vse dobro i pravično pa tiidi delaven. Celi orsag se veseli njihovomi vOimenii-vanji.
Boj na izhodi znova vovdaro proti tčrkom. Pela se dozdaj z preminjavajočov se srečov pa viipamo se, ka dugo ne bode trpo, ar se cilje, ka se naša vlada na telko pomirila z rusom, ka naše vojske doma ostanejo.
Nove postave od dače so ešče ne v živlenje vpelali pri nas, nego to je že vijoglašeno vseširom, ka vsaki more vsaki štrtin leta doliplrfčati dačo, ovači de se njemi opomi-nanje računalo v peneze.
Novo postavo dela vladajoča stranka v Budapešti z grofom Tiszom i z Lukacsom ministerpredsednikom od zabiranja. Protistranke so ešče izda ne notrišle z njimi v pogovor, ar one tečds z temi liidmi nikaj neščo meti, dokeč teva voditela doli ne zahvalita. Ta nova postava od zebiranja je tak zmešana, ka človek more biti, ki se vospozna, što de meo od sega mao juš votuma i što ne. Pa šče ne vemo, kak bo napravleno.
Ne dopUstimo deci, ka bi mantrala živino! Pred par tjedni se je pripeto dogodek, šteroga se nam vredno vidi tu objaviti, ka bi ž njim opomenoli starše, naj včijo svojo deco, ka bo z živinov mela smilenje. V vesuici Skope sta štirileten sinček pa šestletna hčerkica kmeta Martinelija mantrala mačko. Privezala sta njoj na rep papere pa sta je te vužgala. Mačka je pri tom zdivjala, je skočila na deteti, pa jivi je tak razpraskala, ka sta obedve mrle. Ednomi domačemi pa, ki je prišeo detetoma na pomoč, se je mačka za§nala v obraz, pa njemi je oči tak razpraskala, ka je zgiibo pogled.
Na poti S krčme se je vtopila. Železnički delavec Jožef Plevnik je s svojov ženov dugo v noč popivao v ednoj krčmi pri Šmarjaj. Gda sta vnoči kesno domo šla, jiva je pot pelala prek po poli. Tam sta zablodila pa sta oba spadnola v edno 2 metra globoko jamo, štera je skoro napunjena bila z vodov. Plevnik se je oslobodo, žene je pa ne mogeo vo potegnoti. Gda je prišla pomoč, je bila že mrtva.
Vu velkoj nevarnosti so zdaj krščenicje po ttirskom prebivajoči, ar se bojati majo, ka či do turški šeregi biti od krščanskih, te do tiirki vu svojem držanji preganjali krščenike. Edna nuna piše svojemi prednjemi, ka one majo ednoga slugo, šteri je že 30 let pri njih pa so ga ne dugo pitale, ka bode, či tiirki zgubijo boj, pa je on od-
govoro, ka te do krščenicje mogli rnreti. „Pa bi ti nas vmoro ?" So ga pitale na dale. „Či mi padišah zapove (to je casar turški), te morem včiniti, — je odgovoro — nego z svojimi rokami bi vas zadavo, ka ne bi kakšemi hudobneži vu roke prišli." Malo preslaba tolažba od ver-noga služabnika !
V. 21. leti je spregovoro prvo reč. V vesnici Slapno na Horvačkom žive mladenec, po imeni Števan Šebuk, ki je že dopuno edendvajseto leto, pa je ne spregovoro ešče niedne reči, či ravno ka je dobro razmo vse, ka so si driigi gučali. Bio je jako skrben delavec. Ne davno je šo s svojim sosedom k mlini v sosedno ves. Gda je opravo svoj posel v mlini, je prijao konja, pa ga je gnao v vodo, ka bi ga malo skopao. Konj je pa zdaj brsno mladenca tak, ka njemi je naednok začnola tečti krv z nosa pa z vust. Mladenec si je krv oprao z obraza, pa gda je domo prišeo, je zaproso mater: Dajte mi jesti! Mati se je prestrašila, pa je pobegnola v5 s hiže. Te strah je pa hitro premino. Sprevidli so najmre, ka je mladenci konjov brsaj odpro jezik. Mladenec zdaj že v cerkvi pomaga spevati.
Mati pa novorojenček naednok krščena. Z Amerike pišejo, ka se je tam v mesti Leadville pripeto sledeči dogodek. Eden Slovak, šteri se je tam narodo, se je pred ednini letom oženo z ednov Amerikankov, štera je ne bila krščanske vere. Ne davno njemi je porodila sinu. Decembra 8. prerninočega leta je plivanos I. Perše krsto oba, mater pa sinu v slovenskoj cerkvi. To je zaistino redek dogodek, šteri se ne pripeti vsaki den.
liOiirdes.
Lourdes (pravi Lurd) je mesto, varaš, šteri leži na Francozkom. Pripovedavati vam ščem draga dečica od Lourdesa nikaj lepoga. Poslušajte me pazlivo !
Živela je pred 60 leti v tom mesti edna pasterica, po imeni Bernadetka. Sirota je bila. Da je hrano, pa obleko dobila, mogla je pri rodi ovce pasti. Gor po bregah je je pasla, z rožicami se je igrala, z ovčicami poguča-vala. Vsako je po imeni zvala i gda jo je zazvala, so jo tak čedno gledale, tak da bi jo pitale : Kaj želeš od nas. Ona njim je pa vsele, gda so jo gledale, veselo zapove-davala : vrle bodite, lepo se mi pasite, nikam mi ne odi-dite ! Pa je vsako lepo pogladila. Tak so živele na gori ovčice z dekličkov, kak, da bi si sestrice bile. Ne je je ona kunola, ne se razsrdila, če je štera kam malo dale odišla, nego urno jo je zavrnola. Rada je molila, znala je lepo moliti sveto čislo, ali ržnivenec. Greha vsakoga se je z celoga srca, to je posili o gibala ravno tak, kak niš-teri pastirje posili kaj bodičesa gučijo, ali delajo. Da je tak vrla bila, rada jo je mela Marija, nebeška kralica i se njoj je osemnajsekrat prikazala.
Obprvim se njoj je prikazala leta 1858-ga, 11-ga dneva meseca februara. Kak se je to zgodilo, vam ščem, draga dečica, dnes razložiti.
Te den je mogla Bernadetka iti zviina Lourdesa drva -suha brat za mater sovjo siromaško; v tom mesti, gdeje ta drva pobirala, je bila edua pečina, to je, kameni breg, pa edna votlina. Ta pečina, ali te kameni breg se je zvao : Massabielle. Šla je pa po drva Bernadetka z svo-.jov sestrov Marikov i ednov siromaškov sosedovov deklič-kov, Ivanov po imeni.
Teče pa v tom kraji edna vodina, štere je ime: Gave. Ta vodina ma tudi strugo, kak na priliko naša Mura. Samo, ka ta Gavina struga je mala proti našim strugam i pajdašici Bernadetkini sta nalehci prek nje prišli. Bernadetka šče tiidi za njima prek i se že ziivle gda naed-nok od travnika nekaj zača šumeti. Gleda, kaj bi to bilo, pa nikaj ne vidi. Jegnjedje poleg Gave rasteče se nikaj ne gible. „Mogla sam se zmotiti" pravi sama proti sebi — »ali kaj bi koli moglo to biti?" V tom hipi se pa drugič začiije veliko šiimlenje vetra. Zdigne glavo, naj pogledne, kaj bi to za šiimlenja bilo i vsa prestašena začne se samo v čelom teli trositi, bleda postane, reč njoj zbegne i vkup spadne.
Vidi edno žensko z nebeskov svetlostjov obdano, štera je nezgovorno lepa. Celo njeno telo se sveti, kak sunce, samo ka ta svetloba očij ne jemle, kak sunčevna. Bila je pa ženska srednjega zrasa, mlada okoli dvajseti let, nedužna i preveč-preveč lubezniva. Gledala je pa tak milo, da je srce včasi i celo genola. Obleka njoj je v grbaj do tal dolvisila; bila je bosa i stala je gor na pečini, od štere sam vam prle pravo, i z nogami se je dotikala ščipkovoga grma, šteri je tam r&seo. Okoli ledevja je bila z modrim pasom opašena, šteri njoj je do prstov dolviso. Na glavi je pa nosila beli šlar. V rokah je pa držala edno čislo, šteroga zrna so bila bela, liki mleko, i bila so gornapelana na zlati lanček, ali zlato verižico. Ta lublena i presveta žena je stala, Bernadetko gledala i reči ne iz sebe pustila. Zakaj je prišla ta dobrotivna žena, štera je bila sama Devica Marija draga dečica, vam po viizmi povem, če bodete se vuzemske svetke v cerkvi pred Jezusom kak naj lepše obnašali.
Zakaj je vmro za nas Jezuš?,
Naj bi nas odkiipo, pravi, Ančika iz tretjega razreda. Dobro je ; ali povej mi to tiidi, od koga nas je odkiipo ? Od hiidoga diiha. Prav je. Kaj je pa dao za nas njemi, kaj njemi je plačao ? To je Ančika ne znala. Znao je pa Štef, ki je lepo odgovoro : svojo sveto krv do zadnje kaplice. — Draga dečica, edno bi zdaj jaz rad znao, povejte mi, če nas je Jezuš dolkiipo, čidi smo mi te tak? I cela šola je glasno odgovorila ; Jezusovi, Jezusovi. — Če ste pa Jezušovi, se sloboduo njega ogiblete? Če ste pa Jezušovi, slobodno te njemi kvar delate? Ge vaši štariši, pa či vi sami kaj kupite, želete naj vam je na hasek. Eden nevolen nož si kupite za štiri filere, pa hasek ščete žnjega meti; želete naj vam reže gda svinčec (klajbajs), gda kamenček, gda kruh, gda kaj drugo, kak pač pride. Vidite, vi za te male peneze keliko haska mate — Jezuš si pa ne zasliižo za svojo vso krv dosta, največ haska ? Pa njemi li' neščete dati. Kak rad bi on k vam prišeo pri svetom obhajili ali prečiščavanji, kak rad bi on pose-jao pri njem v vašo diišo preveč lepe rože čistosti, ponižnosti, pokornosti, krotkosti, kabi cvele i njemi dišale, pa se ga vi ogiblete, pa ešče: druge vkraj ratate od njega! Dečica, je to ne žao Srci Jezušovomi ? Vidim, da vam je žmetno, ka ste dozdaj tak mrzli bili do Jezuša i ga ne šteli k sebi jemati; to je dobro znamenje. Le obžalujte si to nemarnost i odsehmao dostakrat rano na pete, naj ne zamudite meše i svetoga oblajila.
Eden nemški vladar je ednok grofa Stolberga, ki je z luterana katoličanec postao, pikao z temi rečmi : Nemam rad tiste liidi, ki si vero preminjavajo. Jaz tudi ne — odgovori grof brez vse zburkanosti. Če bi si jo moji očaki ne bili premenili, gda so iz kato-ličancov luteranje postali, bi se mi ne bilo trbelo zdaj na katoličansko spovedati.
Markec piso gor na t&blo, Jan ček ga pa podregavo, Dolibriso proti vse. Ali zato svadit' se, Ne sta mogla, da je Markec Ltibo Jančka. — „Mah bratee Briši le dol" — je dejao Pa se njemi je smejao.
Egyhazmegyei Konyvnyomda Szombathelyen.
Pošta.
Žilavec Franc. South-Bethlehem. Hvala za dobro že-lenje i za gorečnost pri razširjavanji Marijinoga lista od tvoje i tiidi od g. plebanoša strani. Obema povrni triid BI. D. Marija. Listov hodi 72; 2 gratis g. plebanoši i tebi. Plačeno je vse. Plačen je tiidi list za Dončec Alojza dovico v Slovenskoves, Katančič Janoša dovico v Veščico, za tvojo ženo i tvojega očo, kim vsem se list redno po-šila. Plačao si tiidi molitvene knige i 1 kor. si ešče više poslao. To sem odposlao salezijancom. Kalendarov ne več dobiti. Letos dobiš 72 kalendara v Ameriko, ki so z listi vred že plačeni pa ravno teliko tretjih knig, vse za te 3 korone, samo nikaj malo pošte plačate. Vsem srčen pozdrav.
Rajbar Treza Tropovci. Hvala na dobrom želenji. Jaz molim za vas vse, posebno šterim sem nigda dušni vodnik, spovednik bio. Oča se ne more iz svoje dece spozabiti, a deca se pa tiidi ne sme iz svojega oče. Molite zato za mene, naj me Prečista Devica podpira pri pisanji lista, da dosta diiš po njem rešim. Pa edno te ešče prosim i driige poznane dobre duše, štere količkaj malo segreva Boža liibezen : širite te list. Marijino delo je. Ona vam plača triid. Ne dajte nikaj na žaone reči, ne na grajanje, to more biti. Vsaka dobra reč se po preganjanji vtrdi. To Marijino delo tiidi. Tomi se veselte, če mate priliko za nebeške matere diko kaj prenesti. Kolek, če se ednok samo po njem vdari, se ne porine globoko v zemlo ; po večk-ratnom zabijanji se to samo zgodi. Z ednim nagovarjan-jom jaz tiidi ne morem vsakoga nagnoti k dobromi čtenji, zato pa zabijajmo večkrat po trdih srcah po gorečih molitvah i čednom nagučavanji, naj se globoko v nje zasadi liibav do lista i ž njim liibav do Marije.
Serec Anton Szombathely. 3 kr. za list sem dobo. Bog plati. Po „Cvetje" sem ti pisao.
Vel. Franc Zmazek Sv. Benedikt. Prisrčna hvala na dobrom želenji i 5 K na list poslanih. Marija Vam povrni jezerokrat. Prosim »memento" za zdravje. Srčen pozdrav.
Miroslav. Hvala. Prosim i nadale vaše delo. Na pravopis se polviire navčite. Liibezen do materinskoga jezika je jakost, štero Bog trikratnoplača : 1) zato ka je sad lii-bezni do matere ; 2) ka je cvet ponižnosti, gda se prosta mati spozna ; 3) junaštvo diiševne moči, gda se zavržena slovenska mati spozna, štero vnogi zatajijo. Kem bole što
liibi svoj "iSSfterinlki jezik iz iiibezni do^svoj^ matere, štere dar je, tem bole i tem verneje bo llibo tiicli svojo vogrsko domovino. To je stalna pravica zato, ka se jakosti edna-ove držijo. Nieden veliki mož je ne zatajo svoje matere.
Andras. Somboteo. Celo delo dogotovite i te je ri-saoščeka začnemo obj&vlati. Lehko ešče prle.
Odpustki.
Marciuš.
14-ga popolen odp. za kotrige bratovčine živoga. 16-ga,	„	„ rožnoga venca.
19-ga, 20-ga Srca Jezušovoga i Karmelskoga škapulera i
oltarskoga svestva. Od 16-ga do 23-ga vesoljna odveza za trebjerednike.
22-ga	popolen odpustek za tretjerednike.
23-ga	„	„ „ i odveza za tretjerednike, ko-
trige bratovčine živoga rožnoga venca, Srca Jezušovoga i Karmelskoga škapulera (dvoje.) 25-ga „	„ „ tretjerednike z vesoljnov od-
vezov, zviintoga za kotrige bra-tovčin živoga rožnoga venca, karmelskoga škapulera, Srca Jezužovega.
April.
3-ga popolen odpiistek za tretjerednike, za kotrige olt. Svestva i za te druge ešče eden •	šteri koli den meseca.
K zadoblenji popolnih odpustkov je potrebno spoved, prečiščavanje opraviti i v namen sv. materecerkve moliti. Navadno se moli 5 očanašov, 5 zdravimarj. Opravi se pa naj ta molitev ešče v cerkvi, zato, ka se obiskavanje materecerkve večkrat tiidi naprejspiše. Ki vsaki den, ali konči 5-krat na tjeden hodi vredno k sv. obhajili, brez spovedi dobi vse popolne odpustke. (Ac. S. S. XXXIX. 62, 1906. febr. 14.)