nas neusmiljeno razgnali ucit po podeželskih šolah, le redki srecneži so si lahko privošcili nadaljevanje šolanja. To je bila tudi moja srcna želja, vendar sem se morala ukloniti diktatu razmer. Moje prvo mesto je bilo na oddaljeni šoli na Gorickem, v Kuzmi, pozneje sem delo nadaljevala v Gederovcih in Murski Soboti. Želja po nadaljnjem študiju se mi je uresnicila pozneje: ob delu sem se vpisala na Višjo pedagoško šolo in koncala študij v rednem casu brez enega samega dneva študijskega do­pusta. Moj študij pac ni bil v interesu »delodajalca«. 
Socic: In od kod vzgibi za pisanje? 
Kolmanic: Takrat sem obiskovala nižjo gimnazijo v Radgoni. Pisali smo spis o Prešernu oziroma o Prešernovi ljubezni. Ko je prof. Jože Košar, naš profesor slovenšcine in ravnatelj, po štirinajstih dneh prinesel 
375