1Ј1Ж 808.1 + 881.09 (048.1) O C E N E , Z A P I S K I , P O R O Č I L A . G R A D I V O V. V. Martynoo, SLAVJANSKAJA I INDOEVROPE JSKA J A AKKOMODACIJA* 1 Avtor V. V. Martynov, sicer znan kot raziskovalec germansko-slovanskili in slovansko-germanskih leksikalnili zvez v p red zgodovinskem obdobju (prim, npr. O drevnejših slavjano-germanskix jazykovyx otnosenijax. Trudy Odes, gos. univ., filol.. vyp. 7, 1958; Slavjano-germanskoe leksičeskoe vzaimodejstvie drevnejšej рогу — k probleme prarodiny slavjan. Minsk 1963), je leta 1966 v zborniku Issledovanija po fonologii (AN SSSR. Moskva, ss. 298—309) objavil osnovna načela teorije akomodacije in jih uporabil pri interpretaciji slovanskih dontalov in rekonstrukcij i indoevropsikih guturalov. V pričujoči knjigi je svoja teoretična izhodišča širše utemeljil in notranjo rekonstrukcijo podkrepil z eti- mologijami. Uvodu (3—23), ki je za razumevanje avtorjevih poznejših postopkov bistveno pomemben, sledita dve osrednji poglavji: Akomodacija dentalov in rekonstrukcija praslovanskega stanja (24—75), Akomodacija guturalov in rekon- strukcija predslovenskega stanja (76—164); vsako teh poglavij se deli lia t.i. notranjo rekonstrukcijo in zunanjo primerjavo (etimologije). Knjigo končuje povzetek rezultatov raziskave in seznam citiranih del (preko tristo enot). V uvodnem delu avtor usmerja svojo kritiko na tradicionalne rekonstruk- cije predhistoričnih jezikovnih stanj; ugotavlja namreč, da v teh rekonstruk- cijah prevladuje kriterij zunanje primerljivosti, medtem ko niso upoštevane realne možnosti obstajanja fonoloških sistemov in soobstajanja posameznih ele- mentov v njih. Zavzema se za uveljavitev tipoloških kriterijev in za tipološke primerjave med indoevropskimi in neindoevropskimi jeziki (seanitskiini, uralo- altajskimi) ne glede na prepričljivost genetičnih zvez. Zarodke tipologije vidi Murtynov že v De Saussurovem prvencu Mémoire sur le système primitif des voyelles dans les langues indo-européennes, 1879. kjer je avtor predvidel nujnost obstajanja nekaterih »sonantnih koeficientov . pa jih je šele čez pol stoletja potrdilo hetitsko gradivo (Kurylowicz). Veliko pojasnjevalno moč imajo po Martvnovu tudi jezikovne univerzalije (prim. Universals of Language. 1966; В. Uspeiiskij, Strukturnaja tipologija jazykov, 1965). Kot pomembno dejstvo spre jema razlikovanje med primarnimi in sekundarnimi opozicijami v fonološkem sistemu (Jakobson. Milewski). Spre- jema tudi tezo o primernosti konzonantičnih jezikov v smislu van Ginnekena. Po tem nazoru sama navzočnost vokalov i. и. а v nekem jeziku še ne pomeni, da ima ta jezik resnični vokalizem, saj i in ti nastopata v marginalnem polo- žaju v soglasniški funkciji, en vokal pa pravzaprav ni vokal, ker je brez opozicije. To sklepanje se sicer zelo lepo izide, vendar pri upoštevanju ugo- tovitve, da je primarna vloga glasov i in и le vokalična (centralni položaj), moramo računati tudi z opozicijami med njimi in a. Tako razumemo tudi * AN BSSR, Institut jazykoznanija imeni Jakuba Kolasa, Minsk 1968, str. 182. avtorjevo trditev (13): Vtoričnve opozicii takže vsegda obrazujutsja na osnove pervonaêal'noj trexclennoj sistemy glasnyx. Ko avtor p r ikazu je gener i ran je vokalizma in konzonantizma. izhaja iz dej- stva. da kot označujoči dopolnilni diferencialni element (modifikator) laliko nastopa vsak vokal, ki je sposoben izgubiti zlogotvornost; pri tem je modi- fikator glede na označeni člen opozicije ali linearen ali istočasen. Linearni modifikator označevanim soglasnikom sledi, označeni vokali pa stojijo za mo- dif ikator jem. — Sami obrazci gener i ran ja vokalov in konzonantov uč inku je jo prepričljivo (13, 14), zdi pa se, da je premalo jasno in poudarjeno izpeljana razlika med linearno in simultano modifikacijo, ki sta tako pomembni za slovansko glasoslovje. Pri strnitvi načel generiranja avtor posebej poudarja, da jezik ne more imeti gencriranih fonemov brez generirajočih (so ljudje, ki nimajo otrok, toda ni l judi brez staršev —• Jakobson); vse sekundarne opo- zicije nas ta ja jo ob gencriranju novih fonemov v procesu razvoja jezika. (Pro- cese o ontogenezi lahko primerjamo s filogenetičnimi.) S temi pojavi se po- vezuje tudi večja pogostnost soglasnikov v primarnih opozicijah (npr. p, t. k) in manjša pogostnost tistih v sekundarnih opozicijah; v drugačni obliki zajema to vprašanje Zipfova teorija, po kateri je pogostnost fonema tem večja, čim enostavnejša je njegova realizacija. Skupnemu vzorcu za gener i ranje vokalizma in konzonantizma da je avtor takole shemo: 1 CS — II CSA III C S A -»• IV CV C ii V* Na koncu uvoda se avtor ukvar ja še z vprašanjem, da so postali statični fonološki opisi posameznih sinhronili prerezov za diahronično fonologijo že zdavnaj nezadostni. Nujno je. da se pri zasledovanju razvijajočega se fonolo- škega sistema najde ustrezni tipološki determinator; ta naj bo sposoben po- kazati temeljne tendence razvoja sistema. Tak determinator bo moral vsebo- vati zbir možnih sekundarnih opozicij in faze medsebojnega vplivanja med konzonantizmom in vokalizmom. Pri naštevanju glavnih lastnosti tipološkega determinatorja se večkrat po- udarja njegova »dinamičnost« in »enotnost glotogoničnega procesa«; le v takih okoliščinah se laliko jezikovni tipi transformirajo drug v drugega. Avtor se na koncu uvodnega razpravljanja naslanja tudi na Šaumjanovo dvostopenjsko fonološko teorijo. — Videti je, da opisani model zelo dobro deluje pri odmak- njenih razvojnih fazah, ko gre za globoke spremembe v odnosu med vokalizmom in konzonantizmom, vprašanje pa je, ali bi bila aplikacija tega vzorca enako uspešna tudi za novejša obdobja z gostejšimi prerezi in z »ne- bistvenimi« preobrazbami fonoloških sistemov. Vsekakor je treba avtorju pri- znati, da se v uvodu in v nadaljnj ih poglavjih strogo drži napovedanega * I — začetno stanje, konzonant + sonant kot nosilec zloga; II — zakon rastoče zvočnosti, iz sonanta se izloči vokal nedoločnega tembra; III — sonant ima le še vlogo prehodnega glasu med vokalom in konzo- nantom; konzonantni in vokalni element sta istega tembra, ki ga uteleša pre- hodni glas (Gleitlaut, glide) — to je obdobje grupne harmonije; IV — delna (CV) in popolna (C |( V) emancipacija vokala od konzonanta. postopka, da dosledno upošteva in spremlja razmerje med vokalizmom in konzonantizmom ter sledi procesom, ki najbolje »diagnosticirajo« stopnjo akomodacije. 2 V osrednjem poglavju o akomodaeiji dentalov in rekonstrukciji praslo- vanskega stanja se Martynov najbolj opira na primerjavo refleksov te. de in ti. di v slovanskih jezikih; pri tem ugotavlja, da so na severu refleksi za ti, di sovpadli ali s prvo (na vzhodu) ali z drugo (na zahodu) praslovansko palatalizacijo velarov, medtem ko na jugu ti refleksi niso sovpadli z nobeno teh palatalizacij. Iz severne cone se po refleksih te, de izločita ukrajinščina in češčina (sicer je na severu t'e, d'e) in se s to potezo priključita slovanskemu jugu. Za ti, di računa avtor na jugu kljub veliki pisanosti današnjih refleksov (č, j; c, dž; k', g; št, žd) s palatalnim izhodiščem (t', d'), ki je produkt simul- tane modifikacije (brez dopolnilne frikcije); v nasprotju s tem pa so severno- slovanski refleksi za /{, di linearno modificirani (izkazujejo dopolnilno frikcijo). Zanimivo je, kako avtor z razmeroma veliko lahkotnostjo opravi s tako liete- rogenimi južnimi refleksi, ki so doslej povzročali (posebno bolgarski) artiku- lacijsko orientiranim slavistom toliko preglavic (prim. F. Ramovš, Konzonan- tizem, 1924, str. 250—277). Najbrž bi bilo težko dokazati tudi trditev, da sta v stari slovenščini še obstajala poljščini, str. 152) in na jugu v depalatalizaeijo. Pojmovanju grupne harmo- nije se Nahtigal precej približa s trditvijo, da so v psi. konzonanti vplivali na vokale in vokali na konzonante (str. 32), čeprav v glavnem le izhaja iz vokalov in sonantov. Vznika melikostne korelacije v slovanskih jezikih po Martynovu torej ne moremo razložiti drugače, kot da izhajamo iz grupne harmonije ali maksi- malne akomodacije (52). Fonetični pogoj za maksimalno akomodacijo pa je maksimalna palatalizaeija; zato ni sprejemljiva niti van Wijkova polmehkost niti Koschmiederjeva trdost psi. soglasnikov. Z vprašanjem palatalizacije dentalov je neposredno povezano tudi ce- kanje in dzekanje. O starosti tega pojava obstajajo precej različna mnenja; Martynovu dokaj ustreza razlaga Volka-Levonoviča, ki je imel ta pojav za enega najstarejših praslovanskih. Tudi ob tem šteje centralno lehitsko ozemlje za epicenter akomodirajočih procesov, ki slabijo proti jugu. (Čeprav M. z do- kajšnjim poudarkom omenja zanimive izsledke Petrovicija v zvezi z inter- pretaeijo romunskih diftongov, vendar ni dovolj jasno, ali romunsko ozemlje glede na stopnjo akomodaeije lahko priključimo slovanskemu severu.) Za epi- center dekomodacije šteje srbohrvatsko jezikovno področje. Ko M. ugotavlja, da so jezikovni tipi z maksimalno dekomodacijo poznejši in tipi z maksimalno akomodacijo starejši, odražajoči praslovansko stanje, težko uskladimo (ali izenačimo) današnje severnoslovansko stanje z emanci- piranimi vokali in konzonanti s stanjem v praslovanščini (grupna harmonija); mogoče pa se je strinjati z avtorjem, da neko današnje slovansko jezikovno območje neposredno nadaljuje praslovansko stanje, brez prevelikih drugo- jezičnih vmešavanj, narečnih premikov, itd. To idealno nepretrgano prehajanje iz stanja v stanje od praslovanščine naprej bi bilo prav na lehitskem po- dročju. ».. . suščestvuet verojatnost' togo. čto fonologičeskaja sistema (a ona javljaetsja bolee konservativnoj, čem drugie urovni jazyka) odnogo iz dialektov otražaet nepreryvnuju preemstvennost' sostojanij ot prajazyka do sovremcn- nosti« (38). Podobno misel je obširno dokazoval tudi B. Calleman (Zu den Hauptendenzen der urslavisehen und altrussischen Lautentwicklung, Uppsala 1950), ki mu Martynov prisoja nenavadno težo. Za Calleinana imajo diagno- stično vrednost pri dokazovanju maksimalne palatalizacije slovanske proteze j, v in h (na to se naslanja tudi Martynov), predvsem pa mešanje k' g' in t', d' v korist zadnjih dveh; na jugu. v območju depalatalizacij pa srečujemo nasproten proces. Če. je prehajanje k', g' v t', d' na severu še danes razširjeno, moramo domnevati, da se je pojav še močneje uveljavil tudi v psi. dobi. (Zu- nanja primerjava to potrjuje.) Ko se avtor v tesni povezanosti s konzonantizmom loti tudi razvoja slovan- skega vokalnega sistema, se načelno odreka Brugmannovemu indoevropskemu izhodiščnemu vokalizmu. Ze sam postopek je zanj nesprejemljiv; nikoli ne moremo npr. znanega fonološkega sistema, kot ga najdemo v steksl. izvajati iz malo verjetne konstrukcije. Uporabljati moramo le strogi retrospektivni postopek, tako da manj znano pojasnjujemo z znanim in neznano z delno znanim, ne pa narobe. Na svoji poti od steksl. vokalizma do posameznih praslovanskih faz (praslovanščino deli na tri obdobja, ki pa jih dosledno strogo ne ločuje) zadeva na znane težave in jih z domiselno kombinatoriko uspešno odstranjuje; omenimo npr. vprašanje delabializacije zadnjih vokalov in s tem povezan kompliciran odnos vokalov S in 3 v različnih obdobjih praslovanščine. S pritegnitvijo dentalnega in velarnega fragmenta konzonantičnega sistema predlaga tudi zanimivo rešitev nasprotja, ko za j preidejo zadnji vokali v prednje (jo > je, j7, > jb. jy > ji), medtem ko prehod j V v ja, к с, gê, xé v ča, žu, ša kaže prav nasprotno tendenco. Nastavlja takole shemo (str. 58): zgodnje psi. stanje: tla, d1 a — к{п, g'-ii, xhi, lä stanje po prvi palatalizaciji: tla, d'-ü — čhi, džla, šhi, ja po drugi palatalizaciji: tlë, r/'é — ča, dža, ša, ja. Za najstarejše slovansko vokalno stanje v glavnem tudi Martynov spre- jema Marešev dvočlenski vokalizem (Slavia, 25,4), vendar Mareševa rešitev za M. le preveč temelji na van Wijkovi tezi o vokalih kot nosilcih tembra. Tudi ni jasno, ali ima Mareš prednje vokale za variante ali za fonenie, in grupno harmonijo razlaga v smislu van Wijka. Priznanje grupne harmonije, kakor jo je formuliral Jakobson in jo sprejema Martynov, pa pomeni, da je tember skupinska oznaka za vokal in konzonant, in ga ne moremo pripisovati samo enemu ali drugemu. Na tej podlagi sestavi takle fragment sistema pred prvo psi. palatalizacijo velarov: t A — t'-A — AM — kA (A = %/y). Nadaljnjo analizo izpelje po Martinetovi metodi, ki velja v diahronični fonologiji za najbol j učinkovito. Varnostne cone t'- A, k/A in k2i A so bile zelo šibke; artikulacijsko sfero posameznega elementa sta sodoločala druga dva elementa. Po drugi palatalizaciji dobimo takole shemo: tA VA (->c) / \ k2l A (-+C) k/A (-+Č) \ / k A Podobno velja tudi za fragment d — g in s — x. V drugem delu poglavja (62—75) prinaša M. nekaj lepih etimoloških rešitev, ki temeljijo na mešanju k', g' in t', d' v korist zadnjih dveh v tistih severno- slovanskih narečjih (in v praslovanščini), kjer je ugotovljena maksimalna akomodacija. 5 V poglav ju o akomodaeiji guturalov in rekonstrukciji predslovanskega (indo- evropskega) stanja Martynov najpre j pretrese vprašanje treh nizov indoevr. guturalov (k, g, gh; k', g', g'h; kv, g", g-h), ki so jih rekonstruirali mladogra- matiki Bezzenberger, Osthoff in Brugmann, a so jih pozneje le nekateri pri- znavali. Veliko ie. gradiva nasprotuje trojnosti teh nizov, posebno navzkrižje pa povzroča razmerje med satemsko in kentumsko ie. skupino. Zato so se pojavile še druge koncepcije (v glavnem z dvema nizoma) ie. guturalov (1. k. g, gh — Safarewicz; 2. k, g, gh; kv, g", g-h — Hirt, Georgiev, Lehmann; 5. k, g. gh; kJ, g', g'li — Reichelt, Kurylovvicz, Sominerfeldt; 4. k', g', g'h; k", gv, gvh — Meillet). Martynov opozarja na nepremostljive pomanjkljivosti, ki se pokažejo pri vsaki od navedenih koncepcij, obžaluje pa, da so se indoevropeisti preveč izogibali »neregularnih povezav«, ki marsikdaj signalizirajo zelo stare jezi- kovne plasti, v analizi pa delujejo »moteče«. Precej novih argumentov v korist trojnega niza ievr. guturalov so prinesle v novejšem času raziskave Illiča-Svityča, ki je primerjal ie. korene na gutural z ustreznimi v uralo-altajskih jezikih in ugotovil, da trojno naravo ie. gutu- ralov izkazuje trojna narava sledečih vokalov v ur.-alt. jezikih. Za Martynova so tudi te ugotovitve samo dokaz več, da je tudi za ie. treba izhajati iz maksimalne akomodacije, torej iz stopnje močnega vplivanja med vokalizmom in konzonantizmom. Prvo praslovansko stanje z dvočlenskim vokalizmom yA 21 — S l a v i s t i č n a r e v i j a izvaja iz ie. tročlenskega IAU z že dolgo splošno sprejeto delabializacijo (k", g", ü > k, g, y). S to tezo je seveda v popolnem nasprotju tradicionalna rekonstrukcija ievr. palatalne vrste k', g', g'h, saj skupine CV s palatalnim konzonantom izkazujejo minimalno akomodacijo in tako sploh ni mogoče misliti na tembrsko vplivanje na sledeči vokal. Tako prihaja »satemska palatalizacija« v čisto nasprotje s praslovansko maksimalno akomodacijo, kajti preobrazbe iz palatalov v pala- talizirane konzonante še v nobenem jeziku niso našli. Tudi ne gre primerjati ie. palatalov k', g', g'h z ruskimi k', g', x', ki so palatalizirani (ne palatali), torej linearno modificirani. Po pregledu vseh najvažnejših doslejšnjih koncepcij ievr. guturalov se Martynov odloči za štiri nize. dva zaporniška (nepalatalizirani in palatalizirani) in dva priporniška (nepal., palat.); s tem je na svoj način rešil tudi vprašanje ie. laringalov«, o katerih se je spletlo že toliko teorij. Čeprav ievr. (posebno pa slovanski jeziki) za nekatere člene teh nizov ne dajejo kdovekako zanesljivega gradiva, je notranja rekonstrukcija izpeljana zelo dosledno in natančno. S slo- vanskega stališča ostaja pri tem osrednje vprašanje izvora slovanskega .v. Tudi to vprašanje še do danes ni zadovoljivo rešeno; Martynov je grupiral dosedanja stališča glede tega vprašanja v štiri skupine (za x, ki ni pozicijska varianta s za i. и, г. к): 1. iz ie. kli, 2. iz ie. s k (sk'), 3. iz ie. sgh (vsaj delno), 4. po ekspresivni substituciji za k, g (Macliek). Druga in tretja točka zadevata ob težko vprašanje »s mobile« in Siebsov zakon. Z globljimi argumenti Mar- tynov zavrača Machkovo stališče, češ da jezik sistemsko omejuje tvorbo glasov, ekspresivno substitucijo pa ne moremo imeti za jezikovno zakonitost; pri tem pa ne izključuje tudi številnih možnosti ekspresivnega nastanka slovanskega .v. Čeprav priznava avtor tlliču-Svityču (točka 3) precej prednosti, vendar vidi pomanjkljivost vseh razlag v tem, da hočejo vsi razlagati slovanski .v kot nekaj mlajšega, sekundarnega, slovanskega. Sam izhaja iz dejstva, da je x enotnega izvora in da jc primaren, torej podedovan iz predslovanskega stanja. Misel o primarnosti slovanskega x je bila izrečena že prej (Merlingen). Opira se tudi na Martineta, ki trdi, da novi foneini ne nastajajo ex nihilo, (nastajajo le s prenašanjem razlikovalnih znakov z enega odrezka govornega toka na drugi — po linearni modifikaciji, ali zaradi močnega vdora tujega jezikovnega elementa). Pri psi. .v pa nimamo niti prvega niti drugega pogoja. Torej lahko trdimo, da slovanski .v sploh ni nastal iz česa drugega. To pa seveda ne po- meni, da je vsak posamezni slovanski .v naslednik predslovanskega; kombi- natorne variante drugih fonemov, ki so bile fonetično enake x, pa so si pri- dobile fonemskost samo zato, ker je fonem x v jeziku že obstajal. V shemi možnih izvorov x gre poleg direktnega podedovanja x iz prejšnjega stanja tudi za alternacije z začetnim s. Zunanje primerjave (etimologije), ki naj potrdijo notranjo rekonstrukcijo, je avtor razdelil v nekaj skupin, od številčno močnih do takih z eno samo besedo: 1. ie. k' — psi. x (xaloga, хо1ръ, xoldh, xolova, xorna. xovati, xud-j,, хёгъ, xèliti, хег-ь, xekstb, xibati. xipi,, čaxn). Lahko torej trdimo, da je knjiga V. V. Martvnova v jezikoslovju posebna in pomembna novost. Čeprav temelji na novih, strukturalnih pogledih na jezik, pomeni istočasno tudi trdno vez s tradicionalnim jezikoslovjem. Dosledna re- trospekcija in sistemsko gledanje na razvoj glasoslovja vodi avtorja pri od- biranju konkretnega jezikovnega gradiva in mu omogoča sprotno preverjanje ugotovitev, tako da so slučajne domislice pri rekonstrukciji zreducirane na najmanjšo mero. Priznati je treba, da je avtor brez predsodkov upošteval dosedanja domača in tuja dognanja, razumljivo pa je, da mu to in ono tudi ni bilo dosegljivo (pegrešamo npr. Ramovšev Konzonantizem, Čopovo razlago sèd~0 in sčr-0 v SR XII, 178—181, G. Shevelova A Prehistory of Slavic, 1964). Franc Jakopin Filozofska fakulteta, Ljubl jana NOVA RAZPRAVA O GOETHEJU PRI SLOVENCIH* Usoda Goetheja v slovenski književnosti je gotovo téma, ki sodi med zelo pomembna in k l jub mnogim dosedanjim ugotovitvam še nedefinirana mesta slovenske l i terarne zgodovine. Problem je močno zahteven, če ga odpremo z globinske strani in če se ga lotimo z zornega kota resnično pro- duktivnih vprašanj , kot so: Ka j je slovenska l i terarna kul tura spiejela od Goetheja in česa ni mogla sprejeti? V katera slovstvena obdobja se je vrasel in v katera se ni mogel? Kdaj je v procesih naše l i terature pomenil pobudo, kda j zavoro in retardacijo? Koliko je pomagal u t r jeva t i ali celo soustvarjati tipološki us t roj slovenske književnosti? Nekako tako bi se glasila globlja opravičila in poslednja vp iašan ja téme Goethe pri Slovencih. Seveda pa poštena pot do vsega tega ne more drugače, kot da pelje na jpre j mimo nujne množice man j vznemirljivih, bolj skromnih in predvsem bol j težaških vpra- šanj in potreb, ki se glase: pregledati vse dosedanje ugotovitve ali trditve o teh rečeh, zbrati čim več opri jemlj ivega gradiva o Goethejevilr odmevih na Slovenskem, urediti to gradivo v zgodovinsko smiselne kroge in člene ter tako pripravit i zanesljiva tla za prodor k bistvu stvari. Krakar jeva razprava po svoji zasnovi in izvedbi sodi pretežno v to. bolj opisno in faktografsko območje raziskav in jo je šteti med temel jna dela naše goethologije. Razprava za jema problem od prvih odmevov Goetheja na Slovenskem v Zoisovem krogu konec 18. stoletja do prvega prevoda Fausta I izpod Mandel- čevega peresa leta 1863. Snov je razdel jena v uvod in štiri poglavja, ki se v glavnem pokrivajo s slovstvenimi obdobji, kot so si pri nas sledila od poznega razsvetljenstva in mimo romantike do začetkov realizma. Znotraj te kompozicije sta posebni poglavji dobila Janez Primie na začetku razprave, kot prvi izpričani prevajalec Goethcjevih pesmi v slovenščino, in Valentin * Lojze Krakar, Goethe in Slovenien (Die Rezeption seines Werkes bis zur ersten Übersetzung von Faust I . Inaugural-Dissertat ion. . . Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slovencu, München 1970 (Dr. Dr. Trofenik).