Posamezni IZrpfl 30 groSer, mesečna naročnina I SfUng I LETNIK II. DUNAJ, V PETEK 14. II. 1947 -mr TEDfllK, Zfl SLOVEnSKO KOROŠKO Z geslom VSE ZA PRIKLJUČITEV SLOVENSKE KOROŠKE K TITOVI JUGOSLAVIJI tekmujmo na vseh področjih narodnega življenjal ŠTEV. 7 (35) S tekmovanjem vnesimo nov poleti Tekmujmo! Postanimo junajki delal Izpolnjujmo določene obveze! Prekoračimo tekmovalne načrte! Tekmujmo pod geslom: »Za priključitev Slovenske Koroške! Vse za našo Koroško!« Nov duh — duh vseljudskega tekmovanja je zajel Slovenijo in vse jugoslovanske narode. Najširše ljudske množice delajo, grade in se bore za srečnejšo bodočnost vseh jugoslovanskih narodov pod geslom: »Tekmujmo!« Tekmovalni duh je vlil jugoslovanskim narodom nov polet pri ustvarjanju lepše in srečnejše domovine. Boj koroških Slovencev za osvoboditev in priključitev k novi Jugoslaviji zahteva prav sedanji čas novih naporov in stopnjevanje teh do najvišje mere. Voditi nas mora zavest, da smo del zmagovitih narodov, da smo šli v borbo proti fašizmu za osvoboditev in priključitev Slovenske Koroške in da danes terjamo svoje, s težkimi žrtvami priborjeno pravico. Zavedati se moramo, da zahtevamo svojo pravico ob pomoči resnično naprednih narodov, ki stoje dosledno in krepko nam ob strani. Jugoslovanska zahteva je dala našemu boju novo, prepričevalno vsebino in neizpodbitno oporo. Mi gremo v boj za Slovensko Koroško s svežimi silami, prežeti z novim poletom, gremo v duhu tekmovanja. Smisel tekmovanja je množični delovni in borbeni polet, ki vnaša v vse naše delo nov duh, nov odnos do naše borbe in budi v ljudstvu zanos, narodno zavest in večjo borbeno pripravljenost. S tekmovanjem se vzgaja ljudstvo na zavedno, ustvarjalno m disciplinirano sodelovanje v naših skupnih naporih. S tekmovanjem pritegnemo najširše ljudske množice v splošna prizadevanja za naš skupen cilj. Tekmovanje mora biti način dela Vseh naših organizacij in vsakega posameznika. Vse organizacije in vsak poedinec morajo izdelati svoj tekmovalni načrt. Vsakdo je obvezan, da izpolni postavljeni načrt v določenem roku. Prizadeva si. da ga izpolni predčasno, da preseže delovni program, da naredi več in bolje. Išče novega načina uspešnega dela. Tekmovalne obveznosti bodo prinesle našim organizacijam načrtno in sistematično delo ter povečale uspehe dela in naše borbe. Tekmovanje bo pospešilo in razmahnilo delo naših političnih, gospodarskih in kulturnih organizacij. Prineslo bo vzporejanje načrtov dela posameznih organizacij in društev s splošnimi načrti. Uvedlo bo enotnost in načrtnost dela. Razvil se bo zdrav tekmovalni duh med organizacijami tega in sosednega kraja oziroma vasi Tekmovanje bo dvigalo iz ljudstva sposobne posameznike — nove kadre. Jd bodo dobili izkušnje in se usposobili za uspešno, samostojno množično delo prav v tekmovanju samem. Objavljanje rezultatov tekmovanja in Popularizacija najboljših posameznikov oziroma skupin bo vzpodbujala f uspešnejšemu delu vse ostale. Delo JU tekmovalni duh najboljših edinic bomo tako prinesli na vse ljudstvo. Izkušnje tekmovanja na Primor-- Za Titovo Jugoslavijo - za našo srečnejšo bodočnost Proglas Osvobodilne fronte V zavesti, da veliki odločilni dogodki v borbi za popolno OSVOBODITEV KOROŠKIH SLOVENCEV ZA NAŠO PRIKLJUČITEV K NOVI TITOVI JUGOSLAVIJI zahtevajo od nas najvišjih dokazov NAŠE NARODNE ZAVESTI, NAŠE ŽIVLJENJSKE MOČI, NAŠE BORBENE VOLJE, POOF za Slovensko Koroško po sklepu seje širšega Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško z dne 17. januarja 1947 dvomesečno tekmovanje vseh organizacij OF * i • • . . • od 15. februarja pa do 15. aprila, do obletnice preseljevanja koroških Slovencev in spominskega dneva, posvečenega žrtvam, ki so padle v borbi za osvoboditev Slovenske Koroške, z geslom: Za priključitev k Jugoslaviji Naš cilj je, da s tekmovalnim duhom dosežemo nove uspehe v delu na političnem, kulturnem in gospodarskem področju in da kot glavni cilj — rezultat našega dela — izvojujemo našo največjo pravico — ZDRUŽITEV S SVOJIMI BRATI V DOMOVINI, NAŠI DEMOKRATIČNI FEDERATIVNI LJUDSKI REPUBLIKI JUGOSLAVIJI! Pokrajinski odbor OF poziva vse odbore in vse člane OF, kakor tudi vse ostale narodne organizacije da si zastavijo svojo tekmovalno obveznost do največje in najuspešnejše oblike ter ustvarijo tako tekmovalno razpoloženje, da bo uspeh tekmovanja vreden velikega cilja, kateremu je tekmovanje posvečeno. Smrt fašizmu — svobodo narodu! POKRAJINSKI ODBOR OF ZA SLOVENSKO KOROŠKO Na veličastnem zborovanju v St. Jakobu je ljudstvo manifestiralo svojo priključitveno voljo V nedeljo dne 9. februarja so v Št. Jakobu svečano proslavili dveletnico smrti osmih padlih partizanov, ki so žrtvovali svoje življenje za svobodo slovenskega naroda. Nad 1000 ljudi, večinoma iz Št. Jakoba, je prisostvovalo proslavi, ki je navdušeno manifestirala voljo koroških Slovencev, da nadaljujejo borbo, katero so začeli s puško v roki naši partizani. Niti najtežje vremenske prilike niso mogle zadržati koroških Slovencev^ ko so hoteli izraziti svojo zahtevo po priključitvi in tako odgovoriti na izzivanje prireditev dvomljive politične vrednosti z naslovom »Heimatsen* dung«. Št. Jakobčani so tako znova izrazili svojo odločno zahtevo po priključitvi k Titovi Jugoslaviji in s tem pred svetom postavili na laž tiste, ki jim nikoli niso dali njihovih pravic. Predsednik Prosvetne zveze dr. J. Tischler je v svojem svečanem nagovoru med drugim dejal: | »Nam koroškim Slovencem so vsilili plebiscit po sto in stoletni germanizaciji. Hoteli so, da bi odločali o svoji politični svobodi, o tisti politični svobodi, ki nam je niso priznavali nad skem nas na primer uče, da moramo doseči pri tekmovanju povezanost vseh množičnih organizacij na vasi in si delo načrtno razdeliti. Obratno pa moramo paziti, da se delo v okviru tekmovanja ne vrši enostransko. Napak bi bilo, če bi se na primer mladina posvetila samo prosvetnemu delu na vasi in zanemarjala agitacijsko ali drugo delo v okviru načrta. Važno je tudi, da vodimo kontrolo uspehov in rezultatov tekmovanja. Zato je pogoj skrbno in takojšnje poročanje in objavljanje rezulatov v listu. Tekmovanje bo vneslo v Slovensko Koroško nov borbeni polet. Tekmo- 500 let. Pri gospodarski odvisnosti slovenskega kmeta in delavca pomeni koroški plebiscit nasilno zlorabo demokracije.« / GLASOVALI SMO Z BORBO IN ŽRTVAMI , Po 10. oktobru smo glasovali vsak dan, z vsako besedo, z dejanjem in trpljenjem; Dokazali smo, da smo del slovenskega naroda. Glasovali so slo* venski partizani s puško v roki na Svinški planini, na Osojskih Turah, ob Zilji in Dravi, glasovali so slovenski jetniki po ječah in koncentracijskih taboriščih, slovenski izseljenci, glasovali so vsi in vsak dan tisti, ki so dajali pomoč partizanskim borcem. Spomeniki te osvobodilne borbe so grobovi padlih borcev za svobodo koroških Slovencev v Št. Rupertu, Žel. Kapli, Borovljah, Št. Jakobu, Vrbi, Maloščah, Št. Lenartu in drugod, so skromni grobovi po gozdovih in dobravah Slovenske Koroške. Naši spomeniki so dokaz borbe koroških Slo* vencev za osvoboditev in dokaz njihove odločne volje po združitvi z ostalim slovenskim narodom v novi Jugoslaviji.« valni duh bo budil narodno zavest, požrtvovalnost in iznajdljivost; zajel bo vse naše organizacije in aktivizi-ral nove in nove ljudske množice. Vzgled in vzpodbuda bo antifašističnim množicam. Krepil bo zato antifašistično povezanost in enotost. Tekmovanje bo usposobilo ljudstvo za še bolj dosledno in odločno borbo za naše pravice. Opominjalo bo demokra-tičnp svetovno javnost in bo tako važen doprinos k borbi za rešitev naših zahtev po osvoboditvi in priključitvi. Zato je danes naše skupno tekmovalno geslo: x »Za priključitev k novi Jugoslaviji!« Dr. Tischler je nato govoril o neznosnih razmerah na Slovenskem Koroškem bodisi v času avstrijske monarhije, bodisi v času republike. Nato je govoril o Maier-Kaibitschu in nje* govih pomagačih in dejal: BORBA ZA ZDRUŽITEV NI SAMO NAŠA PRAVICA, TEMVEČ TUDI NAŠA DOLŽNOST »Pričakovali so, da bodo Slovenci prosili pravico in če je ne bodo dosegli, da se bodo vdali v svojo usodo. Ti gospodje niso opazili, da je slovenski narod napravil velik korak naprej, da je s puško v roki odločno zastavil svoje življenje v obrambo svojih socialnih, kulturnih in političnih pravic. Kot del slovenskega naroda so se bo* rili tudi koroški Slovenci. V tej skupni borbi smo zmagali tudi mi in si s tem priborili pravico združitve s slovenskim narodom v novi Jugoslaviji.« Svoj govor je dr. Tischler končal iz besedami: »Borba za obstoj naroda, borba za svobodno življenje ni samo naša pravica, marveč tudi naša dolžnost. V tem odločilnem času moramo zato biti složni in edini, moramo biti narodna celota kmeta, delavca, izobraženca in duhovnika.« Navzoči so z navdušenjem pritrjevali njegovim izvajanjem. Nto je govoril organizacijski sekretar POOF-a major Primožič. Orisal je na kratko razvoj narodnoosvobodilne borbe na Koroškem in ugotovil, da so se partizani borili na Koroškem od 1942. leta dalje, že takrat torej, ko sp Hitlerjeve oborožene tolpe prodirale proti 'Stalingradu in pjoti Aleksandriji. Dejal je: »V času, ko evropskega kontinenta še ni prestopila noga zapadnega vojaka, je že plamtela partizanska borba na vsem jugoslovanskem ozemlju vključno z Julijsko Krajino in Sloven* sko Koroško. Plamen narodne vstaje je zavestno povezal narode vse Jugoslavije. Nato je poudaril: »Danes smo kot sstgMNini del slovenskega naroda uvrščeni v vrste zaveznikov, v vrste zmagovalcev. Slovenski narod — narod partizanov — nadaljuje svoj plebiscit, plebiscit borbe, ki je bila spočeta v mejah Slovenske Koroške brez različnih takozvanih demokratičnih opazovalnih komisij.« NADALJUJMO BORBO IN JO ZMAGOVITO KONČAJMO S PRIKLJUČITVIJO Mi ne nasedamo več nobenim obljubam, ker smo spoznali cilj vseh različno pobarvanih strank Avstrije. Cilj je isti, le sredstva so različna.« Nato je govoril odanašnjih razmerah v Avstriji. Ljudstvo je z ogorčenjem protestiralo, da je avstrijska vlada poslala v London najbolj zagrizene sovražnike koroških Slovencev, ki so Svoj čas v duhu Maier*Kaibitschcve politike zasužnjevali koroške Slovence in ki so danes izvrševalci oporoke bivšega Gauleiterja Rainerja. Med vsem govorom je ljudstvo vzklikalo Titovi Jugoslaviji in z ogorčenjem protestiralo proti ukrepom ip nasilju deželne vlade. Tovariš Primožič je končal z besedami: »Vse žrtve, ki so padle, so živele svoje življenje za to, da mi živimo, in nas obvezujejo, da nadaljujemo in da končamo našo skupno borbo« priključitvijo k novi, Titovi Jugoslaviji.« Nato je sekretar okrajnega odbora tovariš Šimen Martinjak na kratko orisal dogodke na dan 9. februarja 1945, ko je padlo 8 tovarišev. Z ogorčenjem je nato ugotovil, da še danes uživa popolno svobodo nacistični župan, ki je kriv izseljevanja Slovencev iz Št. Jakobske občine, ki je bil najbolj zagrizen sovražnik koroških Slovencev in ki ni dovolil, da partizane pokopljejo na pokopališčih. Navzoči so odločno protestirali, da avstrijske oblasti še dosedaj niso ničesar ukre« nile proti takim nacistom in zahtevali takojšnje čiščenje vseh politično obremenjenih nacistov. Iz zborovanja so poslali enodušno sprejete resolucije, v katerih so zahtevali priključitev Slovenske Koroške k FLRJ. Po končanih govorih je bila igra iz časa borb slovenskega naroda »Rojstvo v nevihti«. Proslavo je ljudstvo končalo s prepevanjem partizanskih in narodnih pesmi. Zborovanje v Št. Jakobu je manifestiralo pravo ljudsko voljo in veličastno izrazilo zahtevo koroških Slovencev po priključitvi. Avstrijski general Lohr in drugi vojni zločinci na zatožni klopi v Beogradu Pred vojaškim sodiščem v Beogradu je v teku sodna razprava proti Lohru in soobtožencem, kakor smo na kratko poročali že v prejšnji številki. Glavni obtoženec, avstrijski vojni zločinec, bivši generalpolkovnik Aleksander von Lohr je pri zasliševanju vztrajal pri svoji trditvi, po kateri ni ničesar vedel o zločinih nemške vojske v Jugoslaviji. Priznati pa je moral, da so represalije proti vojnim ujetnikom po ha-aškem mednarodnem sporazumu nedopustne. Predsednik sodišča je prebral številne dokumenti o nezaslišanih, krvavih zločinih bivše nemške vojske. Lohr, bivši vrhovni poveljnik nemške vojske na jugovzhodu pa pravi, da o vsem tem ničesar ne ve in da je to zanj nekaj novega. Na sodnikovo vprašanje, alir je smatral Hitler partizane za redno vojsko, je dejal Lohr",',ri6".'' Na sodnikovo vprašanje, ali je bil letalski napad na Beograd brez vojne napovedi kršitev vojnih zakonov, je Ldhr potrdil. Izjavil je drzno, da je letalstvo bombardiralo samo vojaške cilje. Obtoženec je priznal, da je po nemškem vojaškem zakonu ubijanje vojnih ujetnikov, ranjencev, požiganje hiš in rušenje vasi zločin. Ko potrdi, da je izdelal načrte za 4. in 5. ofenzivo proti jugoslovanski, narodno-osvobodilni vojski, pove, da je ta vojska zaposlovala 24 nemških divizij. Izgovarjal se je, da je bil v nemški vojski tuj element, ker je prišel iz avstro-ogrske vojske in kljub svojim uspehom v vojni ni bil odlikovani. Na drugi s trkni je L6hr poudaril, da ni bil v vojski običajna figura, temveč da je poveljeval podrejenim četam. Vojni tožilec je nato ugotovil, da obtoženec potemtakem tudi nosi polno odgovornost. Nadaljnje dokaze o nevojaških in zločinskih početjih bivše nemške vojske v Jugoslaviji je poslušal obtoženi L6hr zmeden in sklonjene glave. Ravno v času, ko je bil Lohr poveljnik nemške vojske na jugovzohdu, je zavzelo iztrebljanje jugoslovanskega prebivalstva tolikšen obseg, da so morali v taboriščih napraviti krematorije, kjer so lahko sežigali velikansko množico žrtev. Pod njegovim poveljstvom so bile vse nemške enote na grškem bolgarskem, srbskem in hrvatskem ozemlju, 35 italijanskih divizij v Grčiji, Albaniji, Črni gori in bolgarske enote na srbskem ozemlju in v Makedoniji, Trakiji in celo srbske in hrvatske kvizlinške enote. Od neštevilnih zločinov, ki jih zgodovina podobnih ne pomni od časov Hunov, omenimo samo to, da je bilo med 4. ofenzivo proti jugoslovanski narodno-osvobodilni vojski ustreljenih 5.968 civilnih oseb in 613 ujetih borcev. Fašistične tolpe so med peto ofenzivo pobile v Črni gori več tisoč ljudi, ki niso mogli zbežati pred zločinskim pohodom. Otroke so streljali s samokresi v zibelkah in Jih razkosali. Žive kmete so zaprli v hiše in jih zažgali. Cele vasi so bile požgane do tal. Več tisoč partizanskih ranjencev in bolnikov je bilo pobitih. Lohr je med temi operacijami obiskoval poveljnike enot na samem terenu. Naslednji obtoženec je bivši general H. Fortner, pod čigar poveljstvom so domobranci, ustaši, žandarji in policisti „neza-visne" Paveličeve Hrvatske zakrivili mnogo zločinov in vodili bratomorno vojno. Zagovarja se tudi bivši general August Scmhithuber, poveljnik SS-divizije „Prinz Eugen", ki je bila sestavljena iz nemške manjšine v Jugoslaviji. Ta je po svojih grozovitostih prekosila. vse nacistične enote. Poleg imenovanih obtožencev je še pet oseb; trije bivši generali Berthold Fritz, Kobler Joseph in Lončar Adalbert, bivši polkovnik Giinther in Paul Gerhard, bivši sanitetni podporočnik. Sodbo bomo objavili. Madžarski socialisti proti razbijanju delavske enotnosti Na kongresu madžarske socialdemokracije, ki je bil te dni ▼ Budimpešti, je bilo eno izmed glavnih vprašanj, ki je o njih razpravljal kongres, osnovno vprašanje naprednega delavskega gibanja: vprašanje enotnosti delavskega razreda. Tudi na Madžarskem so poskušali sovražniki delavskega razreda znotraj socialistične straflke nastopiti proti skupnemu delu obeh delavskih strank, socialistične in komunistične. Majhna skupina tako imenovanih madžarskih socialistov je nastopila s posebno spomenico, ki se cedi od samih demokratičnih fraz, proti sodelovanju s komunistično stranko. Na nastop te razbijaške socialistične skupine je polagala velike nade madžarska in svetovna reakcija. Upala je, da se bo na ta način posrečilo zavreti ustvarjalno delo madžarskega delovnega ljudstva in zapeljati Madžarsko v reakcionarne vode. Kot zaveznik razbijaške socialistične frakcije je nastopilo vodstvo angleške delavske stranke, ki v poslanici kongresu madžarskih socialistov odsvetuje ..bratski" madžarski socialistični stranki sodelovanje s komunistk Madžarski socialisti so dokazali, da so v resnici socialisti, in so zavrnili »bratski” nasvet vodstva angleške delavske stranke ter ostro obsodili razbijaške poskuse skupinice tako imenovanih socialistov. Enotnost delavskega razreda na Madžarskem, ki temelji na sodelovanju socialistične in komunistične stranke, je odlično prestala Madžarske demokratične politike. Vprašanje enotnosti delavskega razreda je danes eno izmed najvažnejših političnih vprašanj vseh dežel Evrope. Delovno ljudstvo, katerega jedro je delavski razred, vidi v enotnem nastopu, v enotnem delu edino možno pot za dosego resničnega miru, za dosego prave demokracije, za dokončno uničenje fašizma in podžigalcev vojne, za boljšo bodočnost delovnih in naprednih ljudi. Reakcija pa se boji enotnosti delavskega razreda. Enotnost delavskega razreda onemogoča reakciji njene zatiralske in izkoriščevalske namene. Vsak enoten nastop delavskega razreda in vsega demokratičnega ter naprednega ljudstva pomeni velik poraz za reakcijo. Enoten nastop delavskega razreda na Madžarskem je torej težak poraz za madžarsko in svetovno reakcijo. Zanimivo je uradno stališče avstrijske socialistične stranke do enotnosti delavske- ga razreda. Vodstvo avstrijske socialistične stranke, posebno tisti ljudje iz vodstva, ki so pod vplivom »idej zapadne demokracije", ali bolje rečeno -- denarja, ki ga dobivajo iz zapadnih demokratičnih držav, so odločni pobomiki razbijaštva in zagrizeni nasprotniki skupne akcije s komunisti. Po pisanju njihovih listov je videti, da so jim ljubši fašisti kot pa sodelovanje z najbolj napredno stranko Avstrije, s komunistično stranko. Oskar Pollak je na koncu napisal v ^Arbeiter Zeitung", da je potrebno ustvariti demokracijo za vse, tudi za fašiste, da lahko ljudje, ki so danes mogoče še fašisti, jutri postanejo socialisti. Ljudi s takimi nazori, kot jih ima Oskar Pollak, ne bo mogoče nikdar prepričati o potrebi enotnosti delavskega razreda. Vodstvo avstrijske socialistične stranke razširja preko svojih časopisov ideje, ki nimajo ničesar skupnega z demokracijo, še manj pa s socializmom. V avstrijskih socialističnih listih naletimo na trditve, ki bi jih nihče, ki je kolikor toliko pri zdravi pameti, ne upal zagovarjati: na borbo proti enotnosti delavskega razreda, na odobravanje zatiranja kolonialnih narodov, na odobravanje vseh reakcionarnih pojavov v vseh deželah sveta, na pro-glašanje Anglije za socialistično državo. Nemogoče je trditi, da imajo takšne ideje Švicarski list o upravičenih JUGOSLOVANSKIH ZAHTEVAH DO AVSTRIJE Švicarski list „Voix Ouvriere” prinaša uvodnik, ki v njem poudarja, da so Avstrijci aktivno sodelovali pri okupaciji Jugoslavije in da so odgovorni za veliko število zločinov v tej deželi. Članek navaja nepravilnosti plebiscita iz leta 1920, ko je bilo iz seznamov črtanih mnogo imen koroških Slovencev, medtem ko so avstrijski posestniki in industrijci z grožnjami in pritiskom preprečiti Slovencem, da bi glasovali za priključitev k Jugoslaviji. List pravi na koncu, da Jugoslavija s polno pravico zahteva popravo meja z Avstrijo, s či-mei bo popravljena nepravilnost plebiscita iz leta 1920, popravljena krivica, prizadejana koroškim Slovencem, ter izpolnjena njihova želja za priključitev k Jugoslaviji. JUGOSLAVIJA SE NE ODPOVEDUJE SVOJIM ZAHTEVAM Dne 10. februarja je bila podpisana v Parizu mirovna pogodba z Italijo in satelitskimi državami. Mirovno pogodbo je podpisala tudi Jugoslavija. Po podpisu mirovne pogodbe z Italijo je izjavil jugoslovanski delegat: Jugoslavija je sklenila, da podpiše pogodbo, ker noče prevzeti nase odgovornosti, da nd doprinesla svojega deleža za vpo-stavitev miru med narodi in ker hoče s tem odstraniti vse temne spletke mednarodne reakcije, ki je upala, da bo na jugoslovan-sko-italijanski meji ustvarila žarišče novih nemirov. Podpis mirovne pogodbe z Italijo pa ne pomeni, da se Jugoslavija odpoveduje svojim upravičenim zahtevam po ozemlju, ki je narodnostno sestavni del Jugoslavije. »HITLERJEVI HLAPCI POD ANGLEŠKO KOMANDO” Pod tem naslovom je prinesla ,.Borba", glasilo Komunistične partije Jugoslavije, članek, ki v njem kritizira naklonjenost an-glo-aineriških oblasti do vojnih zločincev, in piše: »Zaščita, ki jo dajejo anglo-ame-riške oblasti v Italiji ter okupiranih zapadnih delih Avstrije in Nemčije zločincem in pobeglim kolaboracionistom, je dejansko odkrito podpiranje najbolj zagrizenih sodelavcev fašističnih osvajalcev v njihovem sedanjem sovražnem rovarjenju proti demokratičnim deželam in miru v Evropi.” List pristavlja, da je ta politika v zapad-ni Evropi omajala zaupanje v mednarodnih odnošajih in navaja kot rezultat umor jugoslovanskega konzula v Napoliju Vicka Glunčiča, ki so ga zagrešili četniki ▼ nekem taborišču v okolici. Jugoslovanski politični zastopnik dr. Smo-dlaka je na pogrebu Glunčiča izjavil, da anglo-ameriške oblasti vzgajajo v teh taboriščih ubijalce. , IX FEBRUAR 1934 Delovno avstrijsko ljudstvo je 12. februarja počastilo spomin borcev za svobodo in enotnost avstrijskih delovnih množic proti heimwehrovskemu fašizmu, ki je tedaj stopil ▼ odločilni napad proti naprednim silam Avstrije. Februarja 1934. leta je avstrijsko revolucionarno delavstvo branilo na barikadah svoje pravice, branilo je resnično demokracijo in dalo življenja za napredno, svobodno misel. Reakcionarne ob- kakršno koli zvezo s kakršno koli politično linijo delavske stranke. To so dejansko gesla reakcije. Vodstvo avstrijskih socialistov se ni niti toliko potrudilo, da bi jih vsaj nekoliko zakrilo z demokratičnimi frazami. Takšnega mnenja je vodstvo avstrijske socialdemokracije, drugačnega mnenja pa je velik del avstrijskega delavstva. Pri avstrijskem delavstvu je mogoče opaziti močno, zaenkrat še neorganizirano hotenje po enotnem nastopu avstrijskega delavskega razreda in avstrijskega delovnega ljudstva, ker edino v tem vidi izhod iz težkega političnega in gospodarskega položaja. Prav je imel madžarski socialist, tninister za pravosodje Riesz, ki je dejal, da bi sodelovanje s komunisti avstrijskim Socialistom samo koristilo. Jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje je imelo zaradi tega tako popoln uspeh, ker je bilo jedro narodnoosvobodilnega gibanja enoten delavski razred pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije, okoli njega pa so se zbrale vse demokratične in napredne sile. Narodnoosvobodilna borba v Jugoslaviji in ustvaritev ljudske demokracije je vsem zgled ustvarjanja prave enotnosti delavskega razreda in vsega delovnega ljudstva. v jlj, ■r:.»rjassass lasti so streljale s topovi v delavske množice in njene postojanke ter tako pripravile pot nastopajočemu fašizmu. Napredno ljudstvo sveta se poklanja spominu padlih februarskih borcev. POLITIČNE Nova poljska vlada. Predsednik nove poljske vlade je postal socialist Josip Cy-rankievez. V vladi je 5 komunistov, 5 socialistov, ostala ministrstva pa so si razdelili ostali člani demokratičnega bloka. Namestnik min. predsednika komunist Gomul-ka je hkrati minister za spet priključena področja. Dosedanji min. predsednik Osub-ka-Morawski je ostal minister za javno upravo. Predsednik republike Bierut je naslovil poljskemu narodu posebno poslanico, v kateri naglaša, da je ljudstvo doseglo znatne uspehe pri obnovi Poljske. Ukrajinska vlada je po svojem pooblaščencu izrazila svoje stališče na londonski konferenci o vprašanju Avstrije. Avstrijska vlada mora jamčiti, da se bodo izločile iz Avstrije vsenemške in nacionalsocialistične težnje. Nemudoma je potrebno rešiti vprašanje razseljenih oseb, med katerimi so tudi številni okupatorjevi sodelavci in zločinski elementi, ki razkrajajo dobre odnošaje Avstrije z njenimi sosedi. Volitve v vrhovne sovjete zveznih in avtonomnih republik so bile 9. februarja. Povprečna udeležba je znašala nad 98 odstotkov volivcev. V Moskvi, kjer je bilo Stalinovo volivno okrožje, je bila udeležba stoodstotna. Neveljavnih volivnih listkov ni bilo. Prav tako ni bilo glasovnic s prečrtanimi kandidati. Volivna komisija tega okrožja je ugotovila, da so bili oddani vsi glasovi za kandidata bloka komunistov in nepartijcev Josipa Visarionoviča Stalina. Tako je bil Stalin izvoljen soglasno za deputata Vrhovnega sovjeta RSFSR tega votivnega okrožja. Ameriški senator Pepper je opomnil vodstvo republikanske stranke zaradi njene politike glede Nemčije. Poudaril je, da so evropske države, zlasti pa dežele vzhodne Evrope, Balkana, pa tudi Francija, Poljska, Velika Britanija in skandinavske države globoko vznemirjene zaradi Dullesovih predlogov, po katerih naj bi se vzpostavila vojaška in industrijska moč Nemčije. Pepper je izjavil, da je večina Amerikan-cev sporazumna s Stalinovimi besedami, ki jih je leta 1945 dal Pepperju, da Nemčija in Japonska ne smeta nikdar več imeti možnosti voditi vojno proti svetu. 4,000.000 sliv bodo zasadili v Bosni, da bi obnovili sadjarstvo, to važno gospodarsko panogo v Bosni in Hercegovini. S pomočjo sindikatov in mladine bo to naprav-1 ljeno v petih letih. Sadike bodo dobavile državne drevesnice. Bivše partizane odpuščajo iz Italijanske pomožne policije, tako ugotavlja list „PrcH gresso dltalia" in pristavlja, da njihova mesta zasedajo člani bivše kolonialne poliu cije. List poudarja, da v bivšo italijansko afriško policijo ni bil sprejet nihče, kdor ni imel posebnih zaslug za fašizem, C ProJbjnMg,jriowoe 1 VESTI SPOMENICA VLADE FLR JUGOSLAVIJE O ZAHTEVAH DO AVSTRIJE PRIKLJUČITEV SLOVENSKE KOROŠKE IN ZAŠČITA NACIONALNIH PRAVIC GRADIŠČANSKIH HRVATOV JE POGOJ ZA PRAVIČEN IN DEMOKRATIČEN MIR Vlada FLR Jugoslavije je izročila konferenci namestnikov ministrov za zunanje zadeve v Londonu naslednjo spomenico o Slovenski Koroški, obmejnih slovenskih delih Štajerske in Gradiščanskih Hrvatih: Na temelju sklepa Sveta ministrov za zunanje zadeve, ki je bil spejet v New Yorku 11. decembra 1946, se je pričelo neposredno pripravljanje mirovne pogodbe z Avstrijo. Ob tej priložnosti in v zvezi z zahtevami, ki jih je načela že pred Svetom ministrov v svoji spomemci od 18. februarja 1946, smatra vlada FLRJ za nujno potrebno, da poda svoja splošna mnenja glede vprašanja ureditve odnosov med FLRJ in obnovljeno avstrijsko državo. 1. Izhodiščna točka za vse zavezniške in združene sile pri urejanju njihovih odnosov s povojno Avstrijo mora biti deklaracija Moskovske konference od oktobra 1943. V tej deklaraciji sta postavljeni dve načeli' obnovitev neodvisne Avstrije in njena odgovornost za udeležbo v vojni na strani hitlerjevske Nemčije. Odgovornost in krivda Avstrije za sodelovanje v vojni 2. Vlada FLRJ, ki v celoti sprejema obe načeli Moskovske deklaracije, ki ju ni mogoče ločiti drugo od druge, želi opozoriti, da je odgovornost in krivda Avstrije, ki izhaja iz njene udeležbe v vojni na strani hitlerjevske Nemčije, ,v naslednjem: a) v ustvarjanju načrtov in izvrševanju priprav za napad na Jugoslavijo, v aneksiji jugoslovanskih ozemelj in v germanizaciji jugoslovanskega prebivalstva. V Avstriji so bili že pred amšlusom ustvarjeni taki načrti in so se izvajale take priprave, ki so prihajale do izraza v podpihovanju stare avstrijske ideologije o pravicah Nemcev do germanizacije jugoslovanskih dežel, v ustvarjanju in širjenju nacistične teorije in nujnosti uničenja jslov. naroda, v ustvarjanju posebih kadrov za okupacijski režim, kakor tudi za germanizacijo v Jugoslaviji, v ustvarjanju posebnih avstrijskih centrov za organiziranje pete kolone v Jugoslaviji itd. Vsi našteti in številni drugi pripravljalni ukrepi so bili po anšlusu še okrepljeni. b) V vsestranski udeležbi pri hitlerjevskem napadu na Jugoslavijo. Avstrija je postala brez odpora glavno vojaško oporišče, s katerega je hitlerjevska Nemčija 6. aprila 1941 izvršila napad na Jugoslavijo. Prav tako brez odpora je postala sestavni del hitlerjevske vojne zmogljivosti tudi celotna gospodarska zmogljivost Avstrije ter v celoti služila hitlerjevskemu vojnemu stroju. Komandni sestav hitlerjevskih čet, ki so izvedle napad na Jugoslavijo, je bil v znatnem delu avstrijski. Na čelu teh čet so bili avstrijski generali, ki so med drugim pripravili načrt za bombardiranje Beograda in vodili njegovo izvršitev. Avstrijske vojaške formacije in avstrijski vojaki so prišli v sestav hitlerjevske armade ter sodeloval: pri napadu in pri okupaciji Jugoslavije. c) V okupaciji jugoslovanskih dežel in izvajanju vojnih zločincev nad jugoslovanskim prebivalstvom. Ge-stapo in vojaški upravni in ekonomski aparat na okupiranih ozemljih Jugoslavije sta bila organizirana in sestavljena po večini iz Avstrijcev, ki so skupno z Nejnci iz rajha izvršili strahovite zločine nad jugoslovanskim prebivalstvom (množične usmrtitve, zverinska mučenja, streljanje talcev, odvajanje v koncentracijska taborišča, odvajanje na prisilno delo v Avstrijo in Nemčijo, prisilno izseljevanje jugoslovanskega prebivalstva itd.) in ropali jugoslovansko, imovino, ki so jo odvažali v glavnem v Avstrijo. Velikonemški duh v Avstriji je pripravljal pot nacizmu 3. Vlada FLRJ smatra, da je do take udeležbe Avstrije v hitlerjevski napadalnosti proti Jugoslaviji in v izvrševanju takih zločinov nad jugoslovanskimi narodi prišlo zaradi tega, ker stara avstrijska stremljenja po za-sužnjenju jugoslovanskih narodov, po odvzemanju jugoslovanskih nacionalnih ozemelj, po nasilni germanizaciji jugoslovanskega prebivalstva niso izginila v Avstriji, ki je bila ustvarjena po prvi svetovni vojni, ampak so se okrepila, in to ne samo zaradi obstoja napadalnih sil v Avstriji, ampak tudi zaradi vrste mednarodnih okoliščin. Ni 'dvoma, da je med temi okoliščinami zelo važno dejstvo, da je ostal pod avstrijskim jarmom velik del slovenskega nacionalnega ozemlja — Slovenske Koroške in obmejnih slovenskih delov Štajerske — kakor tudi prepustitev Gradiščanskih Hrvatov brezobzirnemu avstrijsketnu zatiranju. Namesto da bi se takoj po prvi svetovni vojni odločno naredilo konec stoletnemu' zatiranju jugoslovanskih narodov in germanizaciji jugoslovanskih dežel s strani Avstrije, s čimer bi se na ,ta način zadal odločen udarec njenim napadalnim in osvajalnim silam — je dala prepustitev Slovenske Koroške in Gradiščanskih Hrvatov pod avstrijsko oblastjo tem silam upanje, da bodo lahko nadaljevale s politiko osvajanja in germanizacije drugih jugoslovanskih dežel, in je bila ustvarjena možnost, da so nadaljevali z zatiranjem in nasilnim raznarodovanjem koroških Slovencev in Gradiščanskih Hrvatov. Agresivne in osvajalne sile Avstrije so bile okrepljene in ohrabrene ne le s tem, da so bili avstrijskemu jarmu prepuščeni Slovenska Koroška, slovenski deli Štajerske in Gradiščanski Hrvati, ampak tudi z načinom, na kakršen je bila ta prepustitev sankcionirana v mednarodnem pogledu. Vsiljeni plebiscit je potrdil rezultate nasilne germanizacije Sklep o plebiscitu na Koroškem, ki jie bil sprejet leta 1919 v Saint Ger-mainu, je sankcioniral stanje, ki je bilo ustvarjeno zaradi stoletne nasilne germanizacije. Navidezno je dajal ta sklep iste pravice germanizatorjem kakor tudi njihovim jugoslovanskim žrtvam, dejansko pa je favoriziral germanizatorje na ta način, ker je prepustil nedotaknjene njihove, z nasiljem pridobljene gospodarske, socialne in politične položaje. Ta sklep je predstavljal težko in vpijočo krivico nasproti Jugoslaviji. Medtem ko je za Avstrijo ustvaril ugodnejše pogoje s tem, ker je neupravičeno izločil iz plebiscitne cone čisto slovensko ozemlje — Ziljsko dolino, ki jo je izročil Avstriji, ter pretežno slovensko ozemlje Kanalsko dolino, ki jo je izročil ttalijd, je s tem, da je Mežiško dolino in Jezersko, ki sta prav tako čisto slovenski ozemlji, pred plebiscitom odstopil Jugoslaviji, na ta način umetno in načrtno zmanjšal število Slovencev, ki bi se udeležili plebiscita. Z izločitvijo gospodarskih središč na podlagi določitve plebiscitnih con je saintgermainski sklep nudil germanizatorjem priložnost, da ojačijo politični in gospodarski pritisk na slovenski živelj, avstrijskim industrij-cem in veleposestnikom pa, da na račun Avstrije izkoristijo stanje odvisnosti tega prebivalstva. S celo vrsto upravnih in tehničnih ukrepov je omogočil grobe potvorbe v korist Avstrije. Končno je bil kljub rezultatom plebiscita, ob priliki katerega je Avstrija po zaslugi zgoraj omenjenih pogojev dobila 59 odstotkov glasov (22.025). Jugoslavija pa 41 odstotkov (15.279), celotno področje, ki je bilo podvrženo plebiscitu, vendar le dodeljeno Avstriji. Na usodo Slovenske Koroške po prvi svetovni vojni je znatno vplivalo vmešavanje imperialistične Italije, ki je avstrijskim stremljenjem nudila (močno podporo. Italija je bila prav ona, ki si je prizadevala, da bi prišel pomemben del Slovenske Koroške — Ziljska dolina — v okvir Avstrije in da bi bila n jej dodeljena Kanalska dolina in to brez plebiscita. Italija kot najbližja izmed velikih sil, ki so izvajale plebiscit, je ustvarila Avstriji tudi druge prednosti, ki so ji pripomogle, da se je polastila Slovenske Koroške. Slovenska Koroška je bila zaradi svojega geografsko - strateškega položaja, ki jo dela za ugodno oporišče zat napad na Jugoslavijo, eden izmed razlogov, zaradi katerih si je Italija prizadevala, da bi vključila Avstrijo v svoje napadalne načrte obkoljevanja Jugoslavije. Pozneje je Slovenska Koroška služila kot oporišče za povezovanje italijanskih in nemških osvajalnih stremljenj proti Balkanu. To sankcioniranje stoletne germanizacije slovanskih dežel, kakor tudi njihovo sprejetje s strani Avstrije, je vzpodbujalo germanska stremljenja proti vzhodu, s čimer se je utirala pot miinchenski politiki in drugi svetovni vojni. S priključitvijo Slovenske Koroške k Jugoslaviji bodo popravljene stoletne krivice 4. Vlada FLRJ- ki sledi sklepom antihitlerjeVske koalicije, ki zasleduje koristi miru in vzpostavitve demokratičnih ter dobrih sosedskih odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo, smatra za nujno potrebo, da se v Avstriji likvidirajo viri napadalnosti. Vsako preprečevaje priključitve Slovenske Koroške in slovenskih delov Štajerske k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ter odrekanje pravic Gradiščanskim Hrvatom predstavlja ne samo podpiranje avstrijskih in nacističnih germanizatorskih in osvajalnih tradicij, ampak tudi zaviranje resnične demokratizacije Avstrije, izgradnje njene svobodne in neodvisne države ter vzpostavitve njenih normalnih odnosov z Jugoslavijo, nasproti kateri jo narava sama sili k bližnjemu sodelovanju. Zahtevo po priključitvi Slovenske Koroške in slovenskih obmejnih delov Štajerske k Jugoslaviji in po zagotovitvi nacionalnih pravic Gradiščanskim Hrvatom, ki izhaja iz načel m sklepov antihifclerjevske koalicije in ki je prežeta s splošnim inte- resom izgradnje demokratičnega miru, opira vlada FLRJ na zgodovinska, narodnostna, gospodarska in zemljepisna dejstva ter na prispevke narodov Jugoslavije — zlasti še Jugoslovanov v Avstriji v borbi proti germanskim napadalcem. Ta dejstva so že navedena v spomenici od 18. februarja 1946. Vlada FLRJ smatra za nujno potrebno, da ponovno ugotovi .naslednje: Slovenska Koroška - zibelka slovenske državnosti 1. Današnja Slovenska Koroška je samo ostanek nekdanjega slovenskega ozemlja, ki je bilo nekoč nekajkrat večje kakor sedanje ozemlje, čigar znaten del je Avstrija iztrgala slovenskemu narodu in ga germani-rala. Na tem ozemlju se je razprostirala prva slovenska država — Karantanija. Središče te države, na katero ,so navezane bogate tradicije slovenskega-naroda, je bilo na Slovenskem Koroškem. V srednjem veku je bila tu zibelka slovenske državne samostojnosti in slovenskega naroda sploh. Slovenska Koroška je vedno sodelovala v političnem in kulturnem življenju slovenskega naroda, v najnovejšem času pa je bilo v njej eno izmed središč kulturnega življenja Slovencev, ki je imelo pomembno vlogo pri izoblikovanju slovenske narodnosti. • , i 2. Čeprav je bila Slovenska Koro-.ška stoletja izpostavljena germanizaciji, se je vendarle ohranila kot strnjeno slovensko narodnostno ozemlje. V njova razmejitev izvrši a temelju črte, ki poteka: s. kote 1496 m v Karnskih Alpah po oteski Krnici do izliva pejtoka Krni-a v Ziljo, nato pa v severovzhodni meri do kote 952 m in na Negal 118 m v Ziljskih Alpah, nato po gre-enu Ziljskih Alp do ŠpiČeka 1329 m er preko Belega potoka na Bukovik 62 m, dalje po Dravi do kote 493 m everno od Gornje Bele do vasi Dole zhodno od izliva Žile; od tod v severni smeri na koto 52 m v Osojskih Turah, po grebenu )sojskih Tur proti vzhodu do Golim-ja 1045 m, preko Šenturske gore 015 m, Šentlenške gore 1056 m in »o kotah 1074 m in 1079 m do Krke, ;i jo prestopa južno od krajca Št. Janž ta Mostiču; od Krke se vzpenja pre-lo kote 1225 m na Zapotnikovo peč 413 m in poteka no grebenu Svinške »lanine db vrha 1899 m; odtod se spušča proti jugovzhodu >reko kote 1218 m pri Sv. Lenartu, *aiema dolino Gradnice in Št Pavel , Labotski dolini, od koder se vzpe- Po „Anschlussu” leta 1938 so se napadalne, protijugoslovanske priprave še bolj okrepile. Ugotovljeno je, da je Hitler takoj po svojem prihodu v Avstrijo sprejel v Grazu delegacijo „kulturbundovcev” iz Slovenije in ji obljubil, da bo po napadu na Jugoslavijo priključil večje dele Slovenije avstrijskim delom Štajerske in Koroške. V Grazu je bil ustanovljen Jugovzhodni nemški institut z Avstrijcem dr. Karstanen Helmutovi na čelu. Ta institut je imel svoje prostore v Leonardestrasse 59. Tu so zbrali, tik pred napadom hitlerjevskih čet na Jugoslavijo, podatke o gospodarskem in političnem položaju, v Jugoslaviji. V institutu so formulirali iredentistične zahteve nemških manjšin v Jugoslaviji. Ta „znan-stvena” ustanova v Avstriji se je bavila celo s sestavljanjem seznamov jugoslovanskih državljanov, ki jih je treba po vpadu nemških čet zapreti in preganjati. V institutu so izdelali načrte za množično izseljevanje jugoslovanskega prebivalstva in za ropanje ljudske imovine jugoslovanskih narodov. Skratka, mnogo brutalnih zločinov nad jugoslovanskimi narodi, ki so jih hitlerjevske čete zakrivile po svojem vpadu v Jugoslavijo, je bilo vnaprej pripravljenih v raznih ,.znanstvenih" ustanovah Avstrije. Pri pripravah za napad in za brutalne načine okupacije se je Hitler v največji meri poslužil Avstrijcev, ki so se tudi pred „An-schlussom” bavili z napadalnimi načrti proti življenjskim koristim jugoslovanskih narodov. Avstrija - Hitlerjevo oporišče proti Jugoslaviji Ni treba, da bi dokazovali, kako Avstrija ni nudila Hitlerju nobenega odpora v tem, da se spremeni v poglavitno vojaško oporišče, iz katerega so nacistične čete napadle Jugoslavijo. Prav tako je dobro zna- no, v koliki meri so gospodarske sile Avstrije služile vojnemu potencialu nacistične Nemčije. Glavni napad nemških čet na Jugoslavijo je prišel iz Avstrije. Druga nemška armada je prodrla v Jugoslavijo čez avstrijsko mejo ter je operirala z eno kolono v smeri proti Novemu mestu, z drugo pa proti Zagrebu. V tej nemški armadi so imeli Avstrijci najbolj odgovorne poveljniške položaje. Razen tega so pri hitlerjevskem napad« na Jugoslavijo sodelovale divizije, ki so bile sestavljene iz samih Avstrijcev, kakor je bilo to na primer z divizijami „Der Fuhrer”, ..Deutschland" in ,,Germania", ki so jim bile zaupane najvažnejše operativne naloge. Prav tako sta bili v sestavu nemške armade, ki je prodirala iz Bolgarije, peta lovska divizija in druga tankovska divizija — prav tako pretežno sestavljeni iz Avstrijcev. Poveljnik zloglasnega hitlerjevskega letalstva, ki je bombardiralo Beograd in druga jugoslovanska mesta, je bil Avstrijec — general-po.'-kovnik Aleksander Lohr. Ta je poveljeval letalskim enotam, ki so operirale z Dunaja in iz Graza. « Avstrijske enote proti jugoslovanskim narodom V hitlerjevski okupaciji Jugoslavije in v vseh sovražnih ofenzivah proti narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije je sodelovalo tudi mnogo avstrijskih enot. Tako je v prvi sovražni ofenzivi na ozemlju Srbije operirala 717. divizija, v vzhodnem delu Bosne od Sarajeva do Višegrada pa 718. divizija. Obe diviziji sta bili sestavljeni izključno iz Avstrijcev. V drugi ofenzivi je poleg omenjenih dveh divizij operirala tudi 187. pehotna divizija, prav tako avstrijska. Te avstrijske enote so predstavljale v tretji sovražni ofenzivi od marca do septembra 1942. peti del skupnega števila sovražnih operativnih čet. V četrti ofenzivi se je udeležba avstrijskih enot povečala ter so predstavljale četrtino vseh okupatorskih čet, ki jili je uporabil Hitler v borbah proti narodnoosvobodilni vojski. V tem sorazmerju so Avstrijci sodelovali tudi pri drugih ofenzivah hitlerjevcev proti jugoslovanski vojski. Okupacijsko oblast v Jugoslaviji je Hitler v največji meri poveril Avstrijcem. Ge- neral-polkovnik Aleksander Lohr, Avstrijec, je bil poveljnik Vseh nemških čet v jugovzhodni Evropi. Njemu je poveril Hitler tudi posebno politično misijo, ker je po priznanju Lohra samega smatral, da je on kot Avstrijec najbolj poklican, da poveljuje in upravlja zasedeno Jugoslavijo. Posebni opolnomočenec nacističnega ministrstva za zunanje zadeve za jugovzhodno Evropo in Hitlerjev emisar, ki je nadzoroval izdajalsko Nedičevo vlado, je bil, tudi Avstrijec. Njegovo zloglasno ime je znano jugoslovanskim narodom. To je Paul Neu-bacher. Glaise von Horstenau je bil pred ..Anschlussom” minister za notranje zadeve v Schuschniggovi vladi. V času okupacije Jugoslavije je dobil položaj glavnega poveljnika vseh fašističnih oboroženih sil v severnem delu Hrvatske. Avstrijec Lo-thar Rendulic je opravljal od julija 1943 do avgusta 1944 službo glavnega poveljnika vseh nemških in kvizlinških oboroženih oddelkov v Srbiji. Vojni zločinec August Meissner, tudi Avstrijec, je bil ves čas okupacije Jugoslavije šef gestapa v zasedeni Srbiji. Na čelu beograjske feldkomandan-ture je bil tudi Avstrijec — Adalbert Lon-tschar. Bivši generalni konzul saintger-mainske Avstrije v Beogradu Robert Kron-holz je dobil od Hitlerja med okupacijo posebno zaupno nalogo. Poleg drugega je ta avstrijski strokovnjak za Jugoslavijo sodeloval tudi pri sestavi Nedičeve vlade. Av- strijec Konstantin Kammerhofer, esesovski ..grupenfirer” in general policije, je imel položaj poveljnika vseh policijskih sil v Paveličevi „nezavisni državi”. Pod njegovim poveljstvom je bilo formirano taborišče v Jasenovcu in storjeni številni zločini gestapa in ustaške policije. V delih Slovenije je bila pod nemško okupacijo oblast večinoma v rokah Avstrijcev. V tem delu Slovenije je bila v času okupacije tako imenovana okupacijska civilna uprava. Od 93 članov te uprave je bilo 61 Avstrijcev. Številke govorijo V koliki meri je Avstrija odgovorna za sodelovanje pri fašističnem napadu na Jugoslavijo in zločinski okupaciji, najbolje povedo naslednji podatki o vojnih zločincih, ki jih je zaznamovala jugoslovanska državna komisija za ugotavljanje vojnih zločinov. Od 4.433 vojnih zločincev, kolikor jih jc bilo skupaj registriranih v Jugoslaviji, je 2.062 Avstrijcev. Avstrijci, iz-vršilci gnusnih zločinov nad narodi Jugoslavije, so opravljali svoje krvavo delo za Hitlerjevo Nemčijo po vsej Jugoslaviji. V Sloveniji je registriranih 627 vojnih zločin-cev-Avstrijcev, v Hrvatski 312, v Srbiji 409, v Bosni in Hercegovini 418, v Črni gori 213 in v Makedoniji 93. Od neštevilnth nacističnih zločinov v Jugoslaviji, ki so jih organizirali in zakrivili Avstrijci, naj navedemo tokrat samo dve nepopisni grozodejstvi, nad katerimi se tudi danes zgraža ves civilizirani svet. To je znano množično masakriranje prebivalstva Kragujevca 22. oktobra 1941 in ubijanje partizanskih ranjencev na reki Sutjeski v času pete ofenzive, Za množično streljanje 7.000 prebivalcev Kragujevca so najbolj odgovorni naslednji vojni zločinci - Avstrijci: poveljnik gestapa v Kragujevcu, SS-hauptšturm-ftrer Rudolf Berge, šef policijskega oddelka vojaške komandanture v Kragujevcu Wil-helm Kleibel, poveljnik enote, ki je izvršila množični umor — major Kdnig, poveljnik mesta Kragujevca kapetan Zimmermann In uradnik gestapa Franz. Platzer. Zverinski umor partizanskih ranjencev na reki Sutjeski so zakrivili častniki in vojaki 118. nacistične strelske divizije, ki so Jo sestavljali Avstrijci. Poleg vsega, kar smo navedli, nosi Avstrija tudi težko odgovornost za brezdušno ropanje in uničevanje ljudske imovine, kar so povzročili nacistični okupatorji v Jugoslaviji med napadom in v času zasedbe. Znano je, da je Hitler poveril v največji meri Avstrijcem tudi nalogo, da gospodarsko izropajo in uničijo okupirane pokrajine Jugoslavije. V ta namen so okupatorji uporabili v celoti ne le avstrijske ..strokov-njake", temveč tudi pozicije, ki jih je imel pred vojno avstrijski kapital v Jugoslaviji. Kaj dokazujejo dejstva, ki smo jih navedli? Predvsem dokazujejo, da je Avstrija težak krivec v odnosu do Jugoslavije. Rovarjenja in protijugoslovanski načrti v saintgermainski Avstriji davno pred „An-schlussom” pričajo, da Hitler ni imel nobenih težav pri mobilizaciji Avstrije za napad na Jugoslavijo. Nastrojenje za takšno ravnanje je bilo v Avstriji tudi pred „An-schlussom”. Pod takšnimi pogoji ni nič čudnega, te je Avstrija v tako velikem obsegu in s takšno pripravljenostjo služila Hitlerju pri njegovem napadu na Jugoslavijo, pri izvrševanju njegovega načrta za uničenje narodov Jugoslavije. V odnosu do Jugoslavije je Avstrija na zatožni klopi in mora nositi polno odgovornost za vse zlo in nesreče, ki jih je prizadejala jugoslovanskim narodom v borbi na strani hitlerjevske Nemčije. (Iz „Borbe”, glasila KP Jugoslavije) Netetf*ohn/eno st*ce Dne 8. februarja 1849 je umrl v Kranju dr. France Prešeren. Njegovo za slovenski narod tako pomembno življenje je potekalo v nenehni borbi s tedanjo slovensko zaostalostjo, z meščansKo samopašnostjo in ozkosrčnostjo. Veliki Prešeren je zrasel med majhnim narodom, ki takrat prav za prav zaradi stoletnega zatiranja še niti ni bil narod. Zrasel je v nasprotju z vso tedanjo splošno slovensko resničnostjo. Strahoten je bil prepad med Prešernovimi umetniškimi stvaritvami in takratno uradno slovensko resničnostjo. Nobenega mostu ni bilo med njima. Bila je lahko samo borba na življenje in smrt. Mar si je namreč mogoče zamisliti kakršen koli most med umetniško in kulturno vrednostjo Prešernovega književnega dela in pa kulturno bedo, da, protikulturnim pomenom in proti-kulturno vsebino vse takratne slovenske reakcionarne resničnosti? Mar si je mogoče zamisliti most med demokratično in človečansko usmerjenostjo Prešernovega domoljubja — med tisto in tako usmerjenostjo, ki narodov ne razdružuje, temveč jih na naprednih osnovah druži in zbližuje — in pa reakcionarnim slovenskim zaplotništvom, ki ni Slovencev samo želelo obvarovati z ne-produšnim kitajskim zidom pred vsem drugim svetom in pred vsemi drugimi vplivi, razen pred svetom in vplivi dunajskega habsburškega dvora in rimskega Vatikana, temveč je tudi Slovence same delilo na Kranjce, Ko- Obtožnica Jugoslavije proti Hansu Pieschu v Londonu je v svetovni javnosti osvetlila zamotane razmere na Koroškem. V Celovcu samem se socialistično vodstvo trudi, da bi dokazalo velike zasluge svojega varovanca v borbi proti fašizmu, medtem ko se vodstvo OeVP »samo v interesu višjih ciljev« vzdržuje kritike, kar pa še ne pomeni, da »soglaša ali mogoče celo krije pravljice v ,Neue Zeit’«. Pravljice se navadno začenjajo v nedoločenem davnem času, čim pa naj se izlušči iz njih zrnce resnice, je zgodovinska določitev časa težka. Tako je tudi z zgodbo o junaku Pieschu. Namestnik celovškega župana Franc Krassnig, ki so ga v smislu zakona o vojnih zločincih zaradi denunciant-stva pred kratkim odstavili, je 8. maja 1946 v celovški »Volkszeitung« opisal zakulisna pogajanja ob zlomu nacizma. V tem popisu vidimo, kako so se avstrijski »uporniki« pogajali z nacisti za prevzem oblasti v trenutku, ko so se naši partizani in resnični borci za svobodo v krvavih bojih borili proti nacistični drhali. Tam beremo, da se je sedanji deželni glavar s svojim pobočnikom Newole-tom 5. maja 1945 zvečer vključil v to akcijo. Dr. Nc\vole sam piše 8. maja 1946 v »Neue Zeit«. da se je 6. maja 1945 ob štirih popoldne s Pieschem podal v vilo gaulajterja Rainerja v Pričice. Nato so ti »demokratični« zastopniki bivših avstrijskih strank prevzeli oblast iz rok nacističnega Gauhaupt-manna Natmessniga, in sicer s čisto jasnimi obvezami. Piesch sam pa je izjavil v Londonu, da je Rainerja vidci prvič in zadnjič 3. rnaja 1945, ko se je vrnil z gora, kjer da se je bil združil s partizani — po dr. Newo-le-tu baje na Svinski planini. Tako se glasi zgodba, ki je ni pripravljena kriti niti OeVP, niti g. Piesch sam. Resnica pa je sledeča. Pravljični junak Hans Piesch je bil v nacistični dobi »Kreisbeauftragtcr fhr Altmaterial- und Knochensam-ntlung der Kreiswaltung des NSLB« y Beljaku. V tej Svoji funkciji jc bil izredno strog in je vestno z vsemi svojimi močmi skrbel za krepitev nacistične vojne industrije. Priganjal je šolske otroke in učiteljstvo beljaškega °kraja k zbiranju odpadkov in s svo- Ob obletnic! Prešernove smrti rošce, Štajerce in vrag vedi, koga še vse, ter hujskalo provincialce drugega proti drugemu?! (Boris Kidrič.) V prvi polovici 19. stoletja nam je France Prešeren budil ljudstvo iz mračne otopelosti v dejavno življenje. On je prvi Slovenec, ki je doumel po navdihu in po svoji veliki izobrazbi, da so se ob njegovem nastopu že svetlikali skozi goste jutrnje hudourne oblake daljni žarki nove dobe za človeštvo in za naš v pravico in resnico verujoči narod. Prešernove pesmi niso zgolj izpoved pesnikovih srčnih bolečin in radosti, dvomov in spoznanj, upov in bojazni, temveč dokaz, da je naše ljudstvo ohranilo ne glede na potoke krvi in solza, ki jih je potočilo v bojih s Franki, s Turki, z gra- jim okrajem dosegel najboljše uspehe, kar potrjuje uradna listina IV-a z dne 31. marca 1943, ki jo je izdal deželni gospodarski urad v Salzburgu, in uradna listina VIL43 vojnega okrožja XVIII, h kateremu jc spadal tudi okraj Beljak. Takole modruje gospod Piesch v svoji okrožnici 24. januarja 1942: »Odpadki so potrebni za izdelovanje važnega vojnega materiala. Tako se izdeluje a) iz starega papirja: Avstrijski imperializem bi bil podoben pravljici o žabi, ki je hotela požreti konja, če ne bi bil dejansko sedanjim razmeram prilagojena oblika nemškega imperializma. V tem prepričanju nas popolnoma potrjuje Rennerjeva izjava dopisniku »Ncues \Viener Tagblatta«, ki je bila objavljena 3. aprila 1938 v »Neues W iener Tagblatbu« in še nekaterih drugih avstrijskih listih. Renner je bil takrat popolnoma odkrit in je povedal, da je 12. decembra 1918 predlagal v narodni skupščini in dosegel, da je bilo skoraj soglasno sprejeto: »Nemška Avstrija je sestavni del nemške republike.« Renner pravi dalje, da se je kot predsednik avstrijske delegacije v Saint Germainu skozi več mesecev boril za »Anschluss«. Le stiska in sovražno zasedanje mej ga je prisililo, da se je podvrgel ponižanju mirovnp pogodbe in prepovedi »Anschlussa«. Renner gleda na »Anschluss« kot resnično zadoščenje za ponižanje v letih 1918—19 za Samt Germaine in Versailles. Na koncu svoje izjave dopisniku imenovanega lista slovesno izjavlja, da bi moral zanikati vso svojo preteklost kot pr-vohoriteij za pravice samodločbe narodov kakor kot nemško-avstrijski državnik, če bi tega velikega- zgodovinskega dejanja zopetne združitve nemškega naroda ne pozdravil z veselim srcem in da bo zaradi tega ob glasovanju kot prvi kancler nemško-avstrijske republike gLasoval »da«. Enako izjavo so takrat dali avstrijski škofje, ki izrecno ugotavljajo, da je njihova izjava prostovoljna in izvira iz globokega prepričanja. Škofje ščaki in v habsburških dinastičnih bojih, tvorno moč in voljo, doseči na vseh področjih druga evropska ljudstva, se med seboj zediniti, družbeno preurediti in stremeti po zedinjenju s slovanskim jedrom. Prešeren jc bil brez dvoma znanilec, v umetniškem pogledu pa tudi sotvo-rec tega, kar so naše ljudske množice stoletje kasneje uresničile v krvavi jugoslov. narodnoosvobodilni borbi. Prešeren nam je danes dražji kot kdaj koli poprej. Hkrati se zavedamo, da lahko naša kultura ostane vredna Prešernove umetnine in njenih izročil samo teda j, če bo zvesto črpala iz tistih ustvarjalnih ljudskih sil, ki niso samo ukinile protislovja med našo kulturno dediščino in našo resničnostjo, temveč so resničnost pomaknile že dalje od tega, o čemer so pač lahko le slutili tudi najboljši kulturni duhovi iz naše preteklosti. Dan Prešernove smrti je proglasilo predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta dne 1. februarja 1945 za kulturni praznik slovenskega naroda. Ta dan praznujejo s proslavami in svečanostmi po vseh slovenskih prosvetnih in kulturnih ustanovah ter zavodih. Ves slovenski narod pa se pridružuje tem proslavam in sodeluje pri njih. Pisatelj Anton Slodnjak je napisal o Prešernu roman, ki mu je dal po neki Prešernovi pesmi naslov »Neiztroh-njeno srce«. Težko bi bilo najti za velikega Prešerna primernejše ime Kajti resnično — dokler bo živel slovenski narod, tako dolgo bo njegovo ime eno tistih, ki se bo blestelo na prvih straneh naše zgodovine. strešna lepenka, zavojni material za municijo ... b) iz kosti: glicerin (zavorna tekočina za topove), mazilno olje za torpeda... d) iz odpadkov kovin: orožje in municija vseh vrst, tanki, podmornice, letala, granate, torpeda, pa tudi stroji za izdelovanje tega orožja in municije.« »Tudi zbiranje starega materiala je borba proti Angliji,« končuje gospod Piesch svoja navodila. Odlok, razposlan 24. januarja 1942 na vsa ravnateljstva in šolska vodstva, z lastnoročnim podpisom g. Hansa Piescha, iz- slovesno izjavljajo, da je nacistično gibanje napravilo na vseh področjih javnega življenja izredne stvari in da bodo na dan glasovanja smatrali za samo po sebi umevno nacionalno dolžnost, da se kot Nemci priznajo k nemškemu Reichu. Isto pričakujejo tudi od vseh vernih kristjanov in upajo, da vedo, kaj dolgujejo svojemu narodu. To izjavo so podpisali vsi avstrijski škofje s kardinalom In-nitzerjem na čelu. Odposlal jo je In-nitzer Gauleiterju Biircklu s spremnim pismom, ki se končuje: »lz izjave razvidite, da smo škof je prostovoljno in brez pritiska izpolnili svojo narodno dolžnost. Z izrazi odličnega spoštovanja in Heil Hitler Innitzer.« Ravno tako vneti v izražanju sreče zaradi »Anschlussa« so bili koroški voditelji avstrijskih strank; za primer navajamo poročilo nacističnega glasila »Arbeitersturm« z dne 25. III. 1938 o delavskem volilnem zborovanju v Celovcu, ki pravi med drugim: »V teku razgovora se je oglasil k besedi bivši sekretar social-dcmokrat-ske stranke VV e d e n i g. Izjavil je ob velikem odobravanju prisotnih, da se delavstvo zelo veseli, da je končno združeno z velikim bratskim rajhom, kar je bilo predvideno že v ustavi Nemške Avstrije leta 1918.« Politiko avstrijskih reakcionarnih strank tudi danes preveva .nevera v avstrijsko samosto jnost, oziroma tiha želja po priključitvi k Reichu. Renner je kot zvezni kancler »nove« Avstrije napisaJ v brošuri »Tri mesece obnovitvenega dela začasne vlade avstrijske republike«, da je strah pred popolno izolacijo, pred nemočnost io produktivne trgovske politike prisilil rečno poudarja, »da je treba vsa poročila pošiljati samo na ravnatelja glavne šole v Beljaku Hansa Piescha.« Tako je bil g. Piesch ves čas vesten in priden služabnik nacističnih gospodarjev, dokler niso udarci zavezniških armad prepričali tudi najhujših nacistov, da se bliža konec tisočletnega rajha. Tedaj se je g. Piesch podal na odmor nekam na Korico in se pozneje kot junak vrnil v Celovec, da bi skupno z nacistom Lukasom, zaradi ova-duštva obtoženim Krassnigom, z ve-lenemcem in zadnjim avstrijskim poslanikom v Berlinu inž. Tausehitz-em (ki so ga pred kratkim izpustili iz taborišča priprtih nacistov) in z drugimi zastopniki »demokratičnih« koroških strank po tridnevnih pogajanjih prevzel oblast iz rok Rainerjevega pooblaščenca Gauhauptmanna Natmessniga. Pri teh pogajanjih so Piesch in ostali »vedno znova sami od sebe izrazili svojo neomajno voljo, da mh-če ne sme biti preganjan zaradi svo* je pripadnosti k NSDAP«, in dali slovesno zagotovilo, da jim »bo pravilo njihovih del stari bojni klic »Koroška svobodna in nedelji val« V imenu nove vlade je Natmessnigu odgovoril novi deželni glavar Piesch in slovesno obljubil, da je pripravljen izpolniti dane obveze. V proglasu, ki ga je provizorična vlada objavila v »Karntner Zeitung« 8. maja 1945 je ponovila svoje obl jube, da bo smatrala za glavno nalogo ohranitev »svobodne in nedeljive Koroške«. Piescfc-eva vlada torej ni bila samo otrok nacističnega režima, temveč je postala — kakor to lepo pove jugoslovanska obtožnica — tudi njegov neposredni dedič. Po njej so se nacistične metode in pojmovanja o odnošajih do drugega naroda prenesle preko »prevratnih« dni v novo dobo. Zaradi njih nova doba ni postala nova, temveč je ostala stara, vsa prežeta z nacističnim duhom, reakcionarna, krivična in nasilna. Kljub milijonom padlih, kljub še številnejšim milijonom mučenikov po zaporih in mo-riinicah je na Koroškem v prevratnih dneh prevzela oblast vlada, ki skuša nadaljevati vlogo Koroške kot najjužnejše nemške obmejne pokrajine, vlogo zatiranja in potujčevanja slovenskega naroda. leta 1918 Avstrijce, d« so se izjavili za edini izhod, za zvezo z nemškim Reichom. Renner piše v omenjeni brošuri naprej v sedanjem času: »Vsak narod hoče živeti, če tega ne more z enim sosedom, potem pač to poskuša razumljivo z drugim.« Na eni strani vpitje po suverenosti. ki se izraža v močni policiji in vojski, potrebni za tlačenje naprednega dela avstrijskega ljudstva, na drugi strani pa izpodkopovanjc temeljev vsake suverenosti in koketiranje z idejo »Anschlussa«! To koketiranje je pri osivelih možeh, kot je Renner, zaradi njihovega položaja v državnem oblastvenem aparatu in mogoče tudi zaradi njihove osivelosti nekoliko bolj sramežljivo kakor pri njihovih podrejenih pripadnikih in odkritih ter prikritih nacistih, ki jim ni treba imeti posebnih ozirov. Pri njih je želja po ponovni združitvi z Nemčijo mnogo manj diplomatsko komplicirana, celo odkrita in odločna. Jugoslavija je s svojo odločno zahtevo po priključitvi ozemlja Slovenske Koroške in zaščiti pravic gradiščanskih Hrvatov zadela v živo načrte avstrijske reakcije, ki jc danes prvoboriteij za koristi velonemškega imperializma. Gonja proti Jugoslavi ji po časopisih in radiu jc najboljši dokaz. da je bila avstrijska reakcija zadeta v polno. Jugoslavija je s svojimi zahtevami in s svojim stališčem pri sklepanju mirovne pogodbe za Avstrijo napravila veliko uslugo avstrijskim demokratičnim silam, ker je napadla avstrijsko reakcijo pri koreninah. Jugoslovanske pravične zahteve ob mirovni konferenci so doprinos k utrditvi svetovnega miru, ker izpodkopljejo oživljeni nemški imperializem. ki dane« notneni to. kar je pomenil vedno: vojavo, nasilje in zločin. Resnica okoli Piescha Korenine avstrijskega imperializma dobi za zavedno antifašistično slovensko /eno, so začeli blatiti Sovjetsko zvezo in novo, napredno, Titovo Jugoslavijo. Ponavlja se zmeraj ista pesem: Najprej sladke besede, če pa dobijo primeren odgovor, se razkrinkajo in ne morejo več zakriti svojega sovraštva do naprednega slovenskega sveta. Koroški slovenski pevci vabljeni v Jugoslavijo - VT ___11 _ .in_i _ a • ... ... Glavni odbor Enotnih sindikatov za Slovenijo Je s pismom z dne 24. januarja 1947, naslovljenim na Slovensko prosvetno zvezo v Celovcu, povabil slovenske koroSke pevce na pevsko gostovanje v Slovenijo oziroma v Jugoslavijo. V pismu je rešeno med drugim: »Zvedeli smo, da vaš zbor pripravlja koncertni program, čut solidarnosti in bratstva do svojih rojakov, ki še trpijo pod tujim jarmom, nam narekuje Iskreno željo, da vidimo in čujerao vaš zbor v svoji sredi. Zato vas prosimo, da priredite enomesečno gostovanje po naši skupni, osvobojeni domovini. V želji, da se našemu vabilu odzovete, vas Iskreno pozdravljamo. Smrt fašizmu — svoboda narodu!" PREBIVALSTVO LOBNIKA JE DOPRINESLO VELIKE ŽRTVE Prebivalstvo Lobnika pri Železni Kapli je naslovilo na dr. Vilfana pismo, iz katerega posnemamo nekaj izvlečkov. Slovenci in antifašisti iz Lobnika smo prepričani, da bodo zavezniki upoštevali naše velike žrtve, ki jih je lobniško prebivalstvo doprineslo za svojo narodno osvoboditev na strani zaveznikov. Lobnik ima samo 30 hiš, ki pa so dale 23 partizanov, od teh jih je padlo 12. iz Lobnika je bil prvi komandant I. koroškega bataljona tov. Pastork Franc — Lenart, partizan od oktobra 1942, padel 4 aprila 1943 pri Mežici. Iz našega kraja Je bilo izseljenih 12 slovenskih družin. V koncentracijskih taboriščih je bilo 32 oseb, od teh se jih 6 ni več vrnilo. Tov. Jurij Pasterk je bil zaradi sodelovanja v os\'obodilnem gibanju obsojen na smrt in 29. aprila 1943 obglavljen na Dunaju. Kljub vsem žrtvam se naš položaj v tako imenovani ,.demokratični" Avstriji ni nič spremenil. Požgana slovenska domačija pri Mikeju še vedno ni obnovljena, čeprav je bila vsa družina v partizanih. Nacistu in narodnemu izdajalcu Vrbniku pa so avstrijske oblasti takoj izdale dovoljenje za gradnjo hiše. Hišne preiskave pri zavednih slovenskih družinah so vsakdanji pojav, pri izseljenih družinah tudi aretacije. Kakor smo bili pripravljeni doprinašati žrtve za končno osvoboditev, tako hočemo tud: Daprej storiti vse, da bi se za vselej osvobodili. KJE SO GROBOVI AVSTRIJSKIH PARTIZANOV? Iz Dol pri Podravljah nam piše star kmet: Iz dneva v dan beremo v koroških reakcionarnih listih o velikem doprinosu Avstrije k zmagi zaveznikov. Koroški Slovenci pač najbolje vemo, koliko nasprotnikov nacizma je bilo v Avstriji. Vemo, koliko prostovoljcev je šlo na fronto za Hitlerja in koliko jih je potem padlo „za Fiihrerja in Veliko Nemčijo". Dobro se spominjamo hvalospevov onim, ki so „padli v borbi proti boljševikom in banditom". Danes pa govorijo in pišejo o številnih svojih borcih za svobodo. Vprašamo: Kje so grobovi teh avstrijskih borcev, kje počivajo padli avstrijski partizani? Vemo in priznavamo, da so se tudi avstrijski antifašisti borili v sestavu Titovih partizanskih edinic ua jugoslovanskem ozemlju. Toda drugih avstrijskih partizanov ne poznamo, razen če imenujemo partizane tudi tiste, ki so zadnje dni pred zlomom sedeli nekje na Svinski planini v gostilni, ker vse pridno zbiranje kosti in cunj ni pripomoglo do zaželene Hitlerjeve zmage. SLOVENSKI ANTIFAŠISTI V OČEH VARNOSTNIH OBLASTI POVZROČAJO NEMTRE Stara je navada koroških varnostnih organov, da na tihem nadzirajo zavedne koroške Slovence. Poznani so številni odloki, ki so jih prejemale žandarmerijske postaje in občine z označbo »Strogo zaupno", »Tajno” ali »Pod ključem". Mislili smo, da teh navad v novi »demokratični” Avstriji ne bodo več obnavljali. Pa ni tako. Na akt varnostnega direktorja za Koroško E. Nr. 80 res/46 z dne 28. avgusta 1946 z označbo »Strogo zaupno", je odgovoril načelnik žandarmerijske postaje v Škofičah Knol! med drugim: »Razpoloženje ljudstva zaradi slabe preskrbe s hrano ni posebno ugodno. Razen tega pa ljudstvo vznemirjajo Titovi pripadniki (OF), ki rovarijo s pomočjo komunistične stranke." Nasprotno pa g. žnndarmerijski načelnik ne ve ničesar povedati, o izzivanjih nacistov v Škofičah, ne ve ničesar o fašističnih inozemcih. Po njegovem mnenju se vsi ti obnašajo kar v redu. Očividno g. Knoll še nikoli ni slišal, kako nacisti grozijo s ponovno izselitvijo in razlastitvijo. ZA IZDAJALCE V NAŠIH VRSTAH NI PROSTORA Iz Šmihela pri Pliberku nam pišejo: Šmihelčani smo zadnje čase pri kulturnih prireditvah doživljali, da so nastopali tudi ljudje, ki v času nacizma niso stali na strani naroda. Bili so hlapci okupatorja, krivi trpljenja mnogih naših najboljših v ječah, izseljeništvu, v koncentracijskih taboriščih. Ker so se zbali sodbe lastnega ljudstva in kazni, so pribežali k nam na Koroško, da bi še naprej sejali razdor, rušili enotnost in širili svojo protiljudsko politiko. V teh dneh, ko se sklepa o usodi našega ljudstva, ne moremo trpeti izdajalcev v svoji sredi. Danes se borimo pod vodstvom OF za priključitev k novi Jugoslaviji in zato je vsak sovražnik OF tudi naš sovražnik. Šmihel je bil od nekdaj nepo-rušljiva slovenska trdnjava in tudi danes ne sme postati protiljudska belogardistična postojanka. Odklanjamo belogardistične »prosvetaše”. Naše kulturno delo naj bo ljudsko in napredno, vredno žrtev, ki so padle v borbi za svobodo in za priključitev Slovenske Koroške k matičnemu narodu v okviru FLRJ. VOJNI ZLOČINEC — OBČ. TAJNIK V ROZEKU Na občini v Rožeku jo še vedno občinski tajnik, znani nacist Kanduč, ki je še pred nedavnim ponosno nosil svoj nacistični znak in preganjal zavedne Slovence. Nekaj tednov pred zlomom nacizma so se francoski vojni ujetniki uprli, da bi šli kopat strelske jarke. Pri tej priložnosti je Kanduč predlagal, da bi ustrelili pet francoskih ujetnikov. Ta želja se mu sicer ni izpolnila, pač pa si je nakopal sovraštvo francoskih vojnih ujetnikov, pred katerimi se je moral po kapitulaciji skrivati. Očividno pa se odgovorne oblasti v »demokratični" Avstriji ne razburjajo preveč nad tem, če je kdo hotel zakriviti smrt zavezniških vojnih ujetnikov, ker niso smatrale za potrebno, da bi tega fašista odstranile z mesta, ki ga je imel v nacistični dobi. NACISTIČNO DIVJANJE POD JEPO Kakor povsod, so nacisti za svojega vladanja tudi pod Jepo izvršili razne zločine. Leta 1942 so začeli izseljevati naše družine, že leto prej so zaprli g. župnika in ga pognali v pregnanstvo. Domači in tuji nacisti so ropali imetje naših izseljencev in s tem kazali svojo visoko kulturo. Tako Je nacist Moser iz Loč uničil vso bogato knjižnico izseljenega Franca Črnuta v Zgor. Dolu. Danes seveda nihče ni kriv izseljevanja. Ko so leta 1942 začele pokati partizanske puške, pa so imeli vsi zelo slabo vest. Vodja „Landwache" in germanizator učitelj An-drič se je zatekel na podstrešju pod posteljo. Posebno odposlanstvo tukajšnjih nacistov pa je zahtevalo v Beljaku in Celovcu stalno vojaško posadko. Prišli so SS-ovci.. policaji in žandarji in so hoteli uničiti naše Rntarijane in požgati njihove hiše. Sam Kaibitschev namestnik* prosluli Karl Fritz, jih je večkrat prišel priganjat, čeprav je sam najraje sedel na varnem pri načelniku orožniške postaje v Bačah. Pojavili so se razni vohuni, med njimi neki Pippan, ki se je celo izdajal za partizana, da bi mu nasedli. Res je prevaral tri Ukrajinke in jih nekje ob Dravi predal gestapovcem. Dne 9. februarja 1944 so Nemci napadli partizansko postojanko pod Bliščečo. Devet partizanov In partizank je tedaj dalo svoje življenje za svobodo. Mrtve so privlekli do vasi Malenice in še tam skrunili njihova trupla. Pri tem so se posebno izkazale ne- katere »BDM frajle”. Tembolj ponosni pa smo na naše žene, ki so brez strahu podpirale naše partizane in se tudi danes odločno borijo za svobodo svojega ljudstva. GOSPODINJSKA ŠOLA V ŠT. RUPERTU Januarja so gojenke gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu izvolile svoj delovni odbor in se tako aktivno vključile v delo in borbo Zveze mladine za Slovensko Koroško. Prvi izraz aktivnosti tega odbora je bil v tem, da so dekleta zavrgle vse brošure in liste, ki niso sodobni in ne odgovarjajo današnji borbi slovenskega naroda na Koroškem, ter se naročile na »Slovenski vestnik”, ki jim bo služil kot podlaga za učenje maternega jezika in za izvenšolsko politično izgradnjo. Z veliko vnemo so se dekleta začele pripravljati za proslavo dr. Franceta Prešerna. Pod vodstvom tov. Zdravka Hartmanna in tov. Milke Hartmanrove so sestavile pester program, s katerim so nastopile v soboto 8. februarja v svoji učilnici. Soba je bila lepo okrašena s slikami Franceta Prešerna in maršala Tita. Pesmim in recitacijam je sledil slavnostni nagovor tov. dr. L. Sienčnika, ki je orisal življenje pesnika in čas, v katerem se je boril za pravice svojega naroda. Na koncu se je lov. dr. Petek dekletom zahvalil za njihov Irud in jih v jedrnatih besedah pozval, da nadaljujejo s svojim delom. ODLOČEN ODGOVOR 2ENE Sestanek »Slovenskega vestnika" v Ločah nacistom ni bi! po volji. Zgražali so se nad izvajanji govornika in se zaletavali predvsem v žene, češ naj ne poslušajo hujskačev. Pustijo naj politiko, ki baje ni za žene. Ko je bil odgovor tak, kakor se spo- SLOVENJI PLAJBERK Po kratki bolezni nas je 14. januarja zapustil Pi.selnov oče, ki jc vso dobo narodnoosvobodilne borbe na Koroškem odločno podpiral slovenske partizane. Njegov sin jc bil partizan in obe njegovi hčerki sta pridno in vestno pomagali kot kurirki. Vsa leta sc je veselil svobode in še zadnji dan jc vzdihnil: »Zal mi je, da ne bom mogel dočakati prave svobode,« ker jc slutil, da gre z njim h koncu. Počivaj v miru in Tvo.ii partizani, ki si tako nesebično skrbel zanje, se Te bodo vedno z veseljem spominjali. LEDINCE Leto 1947 smo dobro pričeli. Mladina iz Loč ob Baškem jezeru je prišla 6. januarja k nam gostovat z igro »Sin«, ki jc dobro uspela. Vsi igralci so svoje vloge imenitno rešili in nam s tem nudili prav prijetno popoldne. V odmorih pa so Ledinčani zapeli naše nar. pesmi in pokazali, da jim nacizem ni mogel zatreti narodne zavesti. Najmanj 300 udeležencev, ki so prišli iz bližnje in daljne okolice, je pozdravil tov. Martinjah s kratkim nagovorom. Poudaril je. da jc mladina s svojo igro dokazala, kako lažne so trditve Kaibitschevih pomagačev, da nismo Slovenci. Nasprotno, ta mladina, ki ji niso privoščili niti slovenske besede v šoli, govori lepo slovenščino. Naše kulturno življenje naj bo zadoščenje žrtvam, ki so padle za našo svobodo. Tudi z našim prosvetnim delom hočemo pokazati, da smo del slovenskega naroda. Mladina z izobraževalnim delom koristi sebi in svojemu ljudstvu. Upamo, da bo lepemu pri- Zavedna in junaška slovenska družina Pretresljivo je pismo, ki ga je pisala slovenska družina Vivodovih iz Lobnika pri Železni Kapli šefu jugo« slovanske delegacije v Londonu dr. Jožu Vilfanu. Iz pisma posnemamo nekaj odstavkov. »Naša rodbina pd. Vivoda, živi težko življenje gorskega slovenskega kmeta že nad štiristo let — odkar torej stoji naša lesena hiša v Lobniku pri Železni Kapli. Življenje vseh po-kolcnj je bilo zavedno slovensko. Odkar smo se naučili brati slovensko tiskano besedo, smo imeli naročene Mohorjeve knjige. V slovenski prosveti sodelujemo že od leta 1900. Zapostavljeni kot Slovenci smo ves čas gospodarsko in politično trpeli. Posebno hudo pa je trpela naša hiša v zadnjih letih Hitlerjevega divjanja. Bilo nas je osem pri hiši. Že od leta 1942 smo bili vsi člani družine organizirani v Osvobodilni fronti in kot taki smo neposredno sodelovali v narodnoosvobodilni borbi koroških Slovencev. Hčerki Marica in Malica sta vdrževali zvezo med koroškimi in štajerskimi partizani, kar je zahtevalo mnogo predanosti in poguma. Janu« arja 1944 pa sta šli obe k partizanom, kjer sta bili kot mladinski aktivistki do zloma fašistične Nemčije. 15Ukrat so naši partizani obiskali našo hišo. Pri nas je bila dve leti partizanska javka. 18. januarja 1944, štiri dni po odhodu Marice in Malkc v partizane, pa je bila vsa naša družina aretirana. Celovška gestapovska klet, Rawens-briick, Auschvvitz in nečloveško pretepanje nas vseh ni izsililo od nobenega niti besedice priznanja, ni zlomilo naše vere v zmago slovenskih partizanov. Sestri Marija in Klara sta umrli v Auschwitzu in Rawensbriicku. Brat Toni je umrl na Francoskem. Po kapitulaciji Nemčije pa so varnostni organi v Železni Kapli 10. avgusta 1946 ustrelili še hčerko Malko«Tatjano. Kot vneta delavka za narodno svobodo, prekaljena v partizanski borbi je padla pri izpolnjevanju narodnih dolžnosti. Polovica naše družine je dala ži- vljenje za svobodo koroških Slovencev. Danes živimo vsi, ki smo preživeli te težke čase, v trdnem upanju in veri v pravično rešitev slovenskega vprašanja in obljubljamo Vam, da ne homo odnehali prej z našo borbo, dokler ne bomo priključeni k Fedcra« tivni ljudski republiki Jugoslaviji.« ..................... ZVEZA MLADINE ZA SLOV. KOROŠKO naznanja: Za nedeljo, dne 16. februarja 1947: Množična mladinska zborovanja v Pliberku, Galiciji in v Železni Kapli; Partizanski miting na Obirskem-, Mladinsko športno tekmo v Ločah. Za nedeljo, dne 23. februarja 1947: Okrajno mladinsko konferenco v Velikovcu. KMEČKA ZVEZA ZA SLOV. KOROŠKO naznanja: V četrtek, dne 20. februarja 1947: Delovna seja vseh načelnikov in zaupnikov okraja Celovec — levi breg v osrednji pisarni, hotel »Črni orel”, soba št. 7; pričetek ob pol 10 dopoldne. V petek, dne 21. februarja 1947: Delovna seja vseh načelnikov in zaupnikov okoliša Loga vas, Podravlje pri Schleicherju v Logi vasi; pričetek ob 9. uri dopoldne. V nedeljo, dne 23. februarja 1947: Javno zborovanje v Selah pri Mazeju ob 11. uri dopoldne. Javno zborovanje v 2vabcku, čas in kraj zborovanja razvidna iz lepakov. Kmečki tečaj za okraj Celovec — levi breg v Kotmari vasi ob 10 dopoldne. V torek, dne 25. februarja 1947: Delovna seja vseh načelnikov in zaupnikov za okoliš Št. Jakob, Bekštajn pri lov. Janku Ulbingu; začetek ob 9. uri. SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA naznanja: V nedeljo, dne 16. februarja 1947: v Šmihelu nad Pliberkom ob 14.30 uri pri Šercerju zabavna prireditev. V torek, dne 18. februarja 1947: v Celovcu pri »Einsiedler”-ju ob 19.30 slovenska pustna zabava. „Vse za priključitev" S konference delegatov OF celovškega okraja Kljub skrajno slabim vremenskim in prometnim razmeram so se v petek, 7» februarja zbrali v Celovcu delegati iz občin celovšekga okraja severno od Drave, da bi pokazali svojo odločnost v borbi za pravice koroških Slovencev in za priključitev k Jugoslaviji. Delegati so izražali svoje' ogorčenje nad tem, da v Londonu lahko nastopata na mednarodni konferenci poblaščencev zunanjih ministrov splošno znana eksponenta velenem-štva na Koroškem, Piesch in Schumy, ki sta vsa leta sodelovala z nacističnim režimom. S konference je bilo odposlanih več resolucij, med drugim tudi namestnikom zunanjih ministrov v Londonu, v kateri so orisane na kratko razmere v okraju. »Težnje po ■germanizaciji se niso rodile šele ob plebiscitu, ampak so bile že v stari monarhiji, menjale so se samo metode. Primer ponemčevanja je že samo mesto Celovec, ki je štelo po uradnem štetju 1857. leta 3419 Nemcev in 6000 Slovencev.« Resolucija navaja tudi načrtno ponemčevanje z naseljevanjem rajhoveev v okraju in preganjanje slovenske prosvete. Tako so nestrpneži 13. septembra 1936 pobili Miho Habicha v Škofičah, ko se je vračal s pevske prireditve. Številni partizanski grobovi pričujo o trdni volji slovenskega ljudstva za obstoj in svobodo, ki jo more dati samo nova Jugoslavija.« Pod geslom »Vse za priključitev« se je v nedeljo. 9. februarja v Borovljah sestalo nad 200 delegatov iz slovenskih vasi celovškega okraja južno od Drave. Debel sneg, ki je zapade!, ni mogel zadržati • delegatov iz vseh slovenskih vasi boroveljskega okraja, da sc ne bi udeležili okrajne konference. To je dokaz, da se ljudstvo zaveda odločilnih dni. Skupina Selanov je prinesla v imenu občine konferenci pismo, v katerem pravijo med drugim: »Naša občina je že in bo še v bodoče v okviru OP dokazala svojo borbenost. Ne samo pri nas v ožjem kraju, marveč v vsej javnosti smo povedali, da se ne damo begati in da ne pljujemo na grobove naših največjih sinov, Tudi v bodoče bomo dokazali, da živijo pod Košuto zavedni Slovenci, ki se znajo boriti do končne zmage, do združitve z materinskim narodom v FLRJ.« Ko je tov. Urh Olipic kot prcdsetL nik okrajnega odbora OP otvoril konferenco, je povzel besedo tov. Miha Ricgl-Peter v imenu Pokrajinskega odbora. V svojem govoru je poudaril pomen časa, v katerem živimo. Ko je poročal o londonski konferenci in avstrijski delegaciji, med katero je bil tudi sovražnik Slovenske Koroške deželni glavar dr, Piesch, ki nima pravice govoriti ne v imenu avstrijskih pro-tifašistov. še manj pa karkoli o Slovencih, so navzoči prekinili govornika z vzkliki ogorčenja. Samo v Avstriji, kjer nacisti še vedno igrajo važno vlogo, je mogoče, da pride do oblasri človek, ki je zbiral cunje, kosti in železnino za nemške topove in vojno industrijo takrat, ko so zvesti podaniki rajha upali v zmago nacizma. Slovensko ljudstvo tudi nc bo pozabilo deželnega glavarja Schumyja po plebiscitni dobi, ko so šovinistični zločinci zahrbtno umorili dekana Lim-pla. Oblasti se sploh niso potrudile, da bi našle morilce in jih zu to kaznovale. Tudi ta stari propagandist za Veliko Nemčijo si je drznil pred svetovno demokratično javnost. Referatu je sledila živahna diskusija. v kateri so posamezni delegati poročali o stanju v okraju. S krepkim glasom je star očanec iz Dol povedal, da še sedaj ni dobil svojega posestva Pokrajinski odbor OF za Slovensko Koroško je med 15. februarjem in 15. aprilom razpisal dvomesečno tekmovanje pod geslom »Vse za priključitev k Titovi Jugoslaviji«. Iz obrazložitve Pokrajinskega odbora posnemamo nekaj misli v izvlečku. Danes stoje pred nami velike naloge. Zabrisati bo treba čimprei po-seldice narodnega zatiranja in si zagotoviti nemoten razvoj na strani naprednih narodov. Naše tekmovanje mora prebuditi v nas nove borbene energije in iznajdljivost. Tekmovanje sc mora odra žati iz vseh področij življenja, najti mora nove oblike izživljanja in dvigniti požrtvovalnost slehernega Slovenca. Tekmovanje naj bo naša največja priprava za združitev z brati. Tekmovalni polet naj' kakor prej v oboroženi antifašistični borbi zajame vse napredne resnično demokratične sile in naj jih povede v nepopustljivo borbo proti reakcionarnim agentom, ki v korist mednarodnega imperializma vodijo ljudstvo današnje Avstrije v propast in ga vzgajajo v sovražnosti do naprednih držav, predvsem do nove Jugoslavije in Sovjetske zveze. Naše tekmovanje naj okrepi sodelovanje antifašističnih množic in razkrinka hlape reakcije, ki sejejo med delovno ljudstvo razdor in nestrpnost. v svojo last, s katerega so ga leta 1943 pregnali nemški fašisti. Tovariš iz Borovelj je poročal, da je davkarija terjala davke tudi za dobo, ko je bil v pregnanstvu. Tu dejstva najbolj zgovorno razkrinkujejo nacistično usmer-jenost današnjih oblasti, ki nočejo nuditi pomoči bivšim izseljencem, ampak jim delajo ovire, kjer le morejo. »Popolnoma brezuspešno se zaletava reakcija, ki hoče razbiti čvrsto edinost slovenskega ljudstva in avstrijskih protifašistov,« je ugotovil naslednji delegat. »Kaibitsch. Rainer in nešteti drugi koroški nacisti so selili in preganjali, zato tudi mi in to v prvi vrsti mi, koroški Slovenci, obtožujemo Avstrijo za zločinstva, ki jih je zagrešila nad našim ljudstvom,« so ugotovili delegati. V resolucijah na londonsko konferenco. vladi FLRJ, tov. dr. Vilfanu, zastopniku jugoslov. vlade v Londonu in Medzavczniškemu svetu na Dunaju, so delegati v imenu vsega protifašističnega prebivalstva izrazili svoje želje in zahteve. S pesmijo »Hej, Slovani« je bilo končano zborovanje. Tekmovalni poziv »Vse za priključitev« pa so ponesli delegati v vse vasi boroveljskega okraja. Pokrajinski odbor OF je ob razpisu tekmovanja razposlal podrobna navodila za organizacijo tekmovanja. Glavne naloge so sledeče: 1) Okrepitev naših organizacij tako Ljudstvo Slovenske Koroške je z ogorčenjem odgovorilo, na naročene resolucije, ki so jih po nalogu deželne vlade poslali provizorični župani, da bi dokazali upravičenost avstrijske zahteve po »nedeljivi Koroški«. Ljudstvo take župane, ki so izvršili nalog deželne vlade proti volji koroških Slovencev, kliče na odgovor in zahteva njihov preklic ali odstop. Ljudstvo občine Zgornja Vesca jc sprejelo naslednjo resolucijo: »Slovenski prebivalci občine Zgor-, nja vesca smo zvedeli, da je moral naš župan Misehkulnig po nalogu namestnika deželnega glavarja Ferli-tscha sklicati sejo občinskega odbora z nalogo, da sestavi in sprejme resolucijo za »nedeljivo Koroško«. Župan jc sklical tozadevno sejo občinskega odbora 28. januarja t. 1. vendar pa na njej ni bilo sprejeto niti stališče za »nedeljivo Koroško« niti proti. »Z ozirom na to izjavljamo mi, Slovenci, to je večina prebivalstva naše po številu članstva kakor po načinu dela odborov in doslednosti v izpopolnjevanju zadanih nalog. 2) Okrepitev narodne zavesti in povezanosti z matičnim narodom, razmah političnega dela v duhu narodnoosvobodilne borbe. 3) V kulturno-prosvctnem delu jc treba oživljati kulturna izročila, gojiti narodno pesem, narodne igre, seznanjati ljudstvo s kulturno zakladnico jugoslovanskih narodov, z osnovnimi načeli vzgojnega dela med mladino, učiti mladino knjižnega materinskega jezika in pisave, graditi slovenske kulturne in prosvetne domove. 4) Na gospodarskem področju se moramo boriti za gospodarske pravice, za vrnitev naših gospodarskih ustanov in zadrug, za povrnitev vojne odškodnine, za agrarno reformo, za pomoč najpotrebnejšim družinam. 5) Sodelovanje z avstrijskimi antifašisti v boju proti pogubonosni polh tiki reakcionarnih sil. ki skušajo spraviti Avstrijo v odvisnost mednarodnega imperializma, za socialne in gospodarske pravice, za načrtno gospodarstvo v korist ljudstva. Vse organizacije naj napravijo tekmovalne načrte. Predvsem pa bo treba pošiljati redna in točna poročila na Pokrajinski odbor OF. Obrazložitev tekmovanja se konča s pozivom: »TEKMUJMO V BORBI ZA PRIKLJUČITEV K TITOVI JUGOSLAVIJI!« občine, da v našem imenu nima nihče pravice dajati izjav, ki se tičejo nas, Slovencev, razen naših političnih predstavnikov, to je Osvobodilne fronte. Da sc v bodoče prepreči tako potvarjanje ljudske volje, Slovenci zahtevamo, da župan pošlje v odgovor g. Ferlitschu našo naslednjo izjavo: Slovenci občine Zgornja vesca smo bili, smo in bomo Slovenci, ki smo se in se še bomo odločno borili za svojo osvboditev, ki jo vidimo edino le v priključitvi Slovenske Koroške k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.« Župan Svetne vasi Feliks Sereinig, član OcVP, pa jc na zahtevo ljudstva podal naslednjo izjavo: »Podpisani župan občine Svetna vas izjavljam, da manifestacijske seje občinskega odbora za »nedeljivo Koroško« nisem sklical na lastno pobudo, ampak po uradnem nalogu. Prav tako je bila odposlana resolucija izdelana po uradnih navodilih in ne predstavlja volje ljudstva. Feliks Sereinig, L r.« Tekmovanje naj dvigne borbenost in požrtvovalnost Ljudstvo Slov. Koroške razkrinkuje deželno vlado Talci - Preseljevanje Internacije - Požigi Zapostavljanje in zatiranje slovenskega jezika -Preganjanje - Potujčevanje s 1 o v e n. življa DOKUMENTI 1 v »ENAKOPRAVNOST SLOVENSKEGA JEZIKA« NA KOROŠKEM « 5. junija 1924 je govoril deželni glavar Schumy med drugim: r »Raba slovenskega jezika se v krajih, kjer je slovenski jezik običajen, v uradih ne prepoveduje, kakor tudi v osebnem ojbčevanju.« Isto poudarjajo danes odgovorni Sospodje v Celovcu in celo v Londo-6-u. Kakšna jc resnica? Isti Schumv, ki je danes kot zastopnik OeVP v avstrijski delegaciji v Londonu, je 13. maja 1924, torej tri tedne pred gori navedenim govorom v deželnem zboru zavrnil slovensko vlogo na deželno vlado pod št. 6.693 z utemeljitvijo: »Zur Entgegennahme Und Behandlung von Eingabe in einer anderen als deutschen Staatssprache Jst die Landesregierung vveder ver-Ptlichtet noch berechtigt.« (»Koroška deželna vlada ni niti dolžna niti upra- OBTOŽUJEJO vičena, da sprejema in obravnava vloge v kakšnem drugem kakor nemškem državnem jeziku.«) Zveza koroških zadrug v Celovcu je vložila na deželno sodišče 10. aprila 1924 slovensko vlogo. Deželno sodišče je vlogo zavrnilo, »ker znata podpisana odbornika Zveze koroških zadrug nemško.« (Št. akta Gen. 6—3-3 z dne 12. 5. 1924.) Prav tako je deželno sodišče zavrnilo slovensko vlogo Zadružne zveze pod štev. Gen. 1— 76-58 z dne 18. maja 1924, ker ne odgovarja čl. 8. zvezne ustave«. Člen 8. govori o rabi nemškegu jezika, a ima pristavek »unbeschadet der Rechte der Minderheiten« (»s tem ne smejo biti prikrajšane pravice manjšine«). Kako so se pravice manjšin izvajale, se lahko sklepa iz zgornjih odlokov in iz zavrnitev sodišča v Celovcu, ki je odklanjalo slovenske vloge. Državno finančno ravnateljstvo v Celovcu je z odlokom št. 928 potrdilo obsodbo urada za odmero davkov, št. 3-22 z dne 18. julija 1925, po kateri je morala slovenska posojilnica v Glinjah plačati en milijon kron kazni, ker je letne računske zaključke predložila kakor prej v slovenskem jeziku. Isto je doletelo posojilnico v Šmihelu. Hkrati pa v odločbi grozijo z globo nadaljnjih dveh milijonov kron, ako posojilnica do 10. avgusta ne bi vložila nemškega prevoda računskih zaključkov. Okrajno glavarstvo v Velikovcu pa je kaznovalo župnika v Štebnju z globoko 400.000 kron zaradi njegovega slovenskega uradovanja. Tudi pred sodnijo se Slovence ni smel zagovarjati v slovenskem jeziku. Dne 24. januarja 1922 je pri civilnem procesu stranka zaprosila, da bi sc smela z nasprotnikom pogovoriti slovensko. Sodnik Raunig pa jo je nahrulil »Hetzer. ich \vercle Sic lehren!« (»Hujskači, naučil vas bom!«), in ni dovolil, da bi se stranka zagovarjala slovensko. Taka je bila enakopravnost slovenskega jezika v saintgermianski Avstriji. ki je po mnenju sedanje deželne in zvezne vlade in seveda tudi po mnenju avstrijske delegacije v Londonu dala koroškim Slovencem vse pravice in vso manjšinsko zaščito. Po takih izkušnjah vemo. koliko so vredne glasne obljube današnje koroške gospode. OBLJUBE IN STVARNOSTI OKOLI VOJNIH ZLOČINCEV Na spomenico Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško jc državni kancler dr. Renner odgovoril 27. novembra 1945 med drugim: »Maier-Kaibitsch, Rainer in stotnik Fritz bodo po zakonu o kaznovanju vojnih zločincev obsojeni in brezobzirno kaznovani, v kolikor jih ne bodo prej justificirali zavezniki. Čim bodo imenovani v rokah republike Avstrije. bodo postavljeni pred sodišče v Celovcu « Dejstva pa so sledeča: Proces proti Kaibitschu in pajdašem iz povsem neopravičljivih vzrokov zavlačujejo v, neskončnost. V listih se izgovarjajo, da Kaibitscha baje ne morejo soditi, ker je še v rokah britanskih zasedbenih sil. Po poročilih istih listov pa je bil Maier-Kaibitsch že lansko pomlad prepeljan iz VVolfsberga v Gradec in predan ljudskemu sodišču. Njegov zločinski pomagač stotnik Fritz pa uživa celo ugodnosti, da ga predstoj-ništvo taborišča s posebnim avtomobilom prepelje domov za božični drv* pust. Ali ni to roganje žrtvam koroških Slovencev? Ali ob teh dejstvih’ niso vse obljube namenjene samo za varanje svetovne javnosti? y$alttQ65twifavto&zaMŠe(tMuke Stoletja je trajal boj slovenskega naroda za njegove pravice in obenem tudi za pravice koroških Slovencev. Z rojstvom osvobodilne borbe slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov v letu 1941 je dobil konkretne oblike tudi boj za pravice koroških Slovencev. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je v svoj program kot, eno bistvenih in glavnih točk postavila zahtevo po združitvi vseh Slovencev v okviru nove Jugoslavije. Prvi talci in partizanski borci so umirali in se borili z zavestjo, da se bore za osvoboditev, za združitev vseh bratov, za Slovensko Koroško in za Primorsko. Borba jugoslovanskih narodov je poslala žarišče, iz katerega se je vkre-sala iskra boja za osvoboditev tudi na Slovenskem Koroškem. Vsa v osvobodilnem boju porajajoča se nova Jugoslavija je v času narodnoosvobodilne borbe vodila boj tudi za osvoboditev koroških Slovencev, pomagala je organizirati partizansko borbo na Koroškem in dajala vso možno pomoč. Maršal Tito je že takrat zaklical: ,»Tujega nočemo - svojega ne damo“ Postavil je odločno zahtevo po Slovenski Koroški, ki je že takrat v nas vžgala zaupanje in novih moči za nadaljnji boj. Ramo ob rami s slovenskimi partizanskimi edinicatni so vodili boj naši koroški partizani. Skupno z edinicami IV. jugoslovanske armade so naši bataljoni in odredi osvobodili našo zemljo ob zlomu fašizma. Novo Jugoslavijo je takoj po osvoboditvi vodila zavest, da dokončni boj še ni končan, da čakajo osvobojenja še koroški in primorski bratje. Volja in zahteva jugoslovanskih narodov je najbolje prišla do izraza v govoru, ki ga je imel maršal Tito junija 1945 v Celju, ko je dejal: ..Koroška ■je naša in za njo se bomo borili." To je bilo takrat, ko so avstrijski reakcionarji mislili, da je prišel čas, ko bodo lahko zatrli mladi osvobodilni pokret na Koroškem, ki je dosledno branil jn zahteval pravice koroških Slovencev. Pred očmi svetovne javnosti so hotelj zabrisati uspehe in pridobitve narodnoosvobodilne -borbe koroških Slovencev, prikriti njihove zahteve po priključitvi in uganjati staro politiko ponemčevanja. Toda že 2. novembra 1945 je Jugoslavija na mah preprečila te nakane in pred svetovno javnostjo postavila svoje zahteve za popravo meje proti Avstriji v Koroški in Štajerski. Zavezniškim vladam je poslala noto o teh svojih zahtevah in obenem tudi zahtevala, da se ne smejo izvesti volitve v državne in deželne zbore na ozemlju Slovenske Koroške in obmejnih predelov Štajerske. Februarja 1946 pa je jugoslovanska vlada poslala konferenci zunanjih ministrov spomenico, v kateri je postavila svoje teritorialne zahteve proti Avstriji. Borba koroških Slovencev za pravice je s tem dobila mednarodni pomen. Koroški Slovenci so poživljeni in okrepljeni nadaljevali svoj boj ob strani jugoslovanskih in naprednih narodov vsega sveta. Združeni moramo biti pod skupno streho Ko se je vračal s pariške konference podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj, nam je s svojim govorom v Pod-rožčici vlil novega borbenega duha. Dejal je, da bodo jugoslovanski narodi „pri reševanju koroškega vprašanja zastavili vse sile za resnično demokratično rešitev.” Pokazal pa je ponovno pot, ki jo moramo hoditi sami. Poudaril je: „Pred vsem pa je potrebna nadaljnja borba nas vseh, tu na koroških tleh, da bomo čimprej združeni vsi pod eno, skupno streho.” . Ob novem letu so nam jugoslovanski narodi pošiljali izraze zaupanja v zmago naše borbo. Slovenske žene so ob tej priložnosti zagotovile ženam Slovenske Koroške in vsej Slovenski Koroški, da bodo ..posvetile vse sile za osvoboditev in priključitev tistih Slovencev, ki še žive izven meja Titove Jugoslavije.” „Za Kor«§ko“ naj bo geslo rudarjev pri tekmovanju Ko so zborovali slovenski delavci —-udarniki v Ljubljalni, je slovenski delavec pozval vse rudarje na tekmovanje pod geslom „Za našo, Koroško” in dejal: „Vemo kakšna nasilja vrše nad Slovenci v tej naši odtrgani pokrajini in vse moramo storiti, da jim bomo resnično pomagali v njihovi borbi za priključitev k FLRJ." Po vsej Jugoslaviji so predavanja o Koroški. Pred kratkim je bilo tako predavanje v Beogradu na Kolarčevi univerzi. Vsi časopisi in revije spremljajo borbo koroških Slovencev. Glas o njej sega v sleherno vas v Jugoslaviji, spremljajo jo vsi demokratični narodi sveta. Boj Jugoslovanske delegacije v Londonu Na zasedanju namestnikov zunanjih ministrov v Londonu je jugoslovanska delegacija predložila zahtevo jugoslovanske vlade po priključitvi Slovenske Koroške. V svoji spomenici je dvignila obtožbo proti avstrijsko velenemški napadalnosti, zahtevala priključitev Slovenske Koroške ter utemeljila svoje zahteve z etničnim, zgodovinskim, geografskim in gospodarskim dokazilnim gradivom. Vztrepetali so vse-nemški nacistični krogi v Avstriji, razburili so se svetovni reakcionarji. Mi smo dobili novega poleta, omahljivci novo zaupanje. Na vest svetovne demokratične javnosti pa je potrkal nekoč krivično rešen problem koroških Slovencev, Šef jugoslovanske delegacije dr. Vilfan je v svojem govoru 24. januarja v Londonu še enkrat utemeljil jugoslovanske zahteve in dal borbi koroških Slovencev polno veljavo v očeh svetovne javnosti. Na tiskovni konferenci je dr. Vilfan ožigosal deželnega glavarja Piescha in na ta način okrepil boj za pravice koroških Slovencev tako v svetu kakor tudi na Slovenskem Koroškem. Piesch ne sme biti zastopnik na londonski konferenci Jugoslovanska delegacija je ob tej priložnosti predložila noto, v kateri je zahle- Ozemlje osvobojene Kitajske obsega danes predvsem severozapadni del Kitajske, to je področje gornjega in srednjega dela Rumene reke in severni del Mandžurije. Tudi večji del polotoka Shantung je pod kontrolo demokratične Kitajske. Na tem polotoku operirajo močne skupine kitajskih gverilcev, ki stalno ogrožajo železniško progo, ki veže severno Kitajsko z luko Tsingtau. Po zadnjih poročilih je ofenziva centralne kitajske vlade, ki jo je s pomočjo ameriških letal Čankajšek začel konec preteklega leta, propadla. Kitajska ljudska armada, ki se je prekalila v mnogoletnih bojih od Srebrne do Rumene reke — najprej s kitajskimi reakcionarji, pozneje pa z japonskimi imperialisti -- je razen ofenzive na Kalgan odbila vse napade. V teh petmesečnih bojih je kitajska ljudska armada uničila 40 brigad Kuomintanga in izločila iz boja 300.000 vojakov. Po poročilih mednarodnih agencij je kitajska ljudska armada sedaj prešla v zimsko ofenzivo v Mandžuriji. Jack Chen, posebni dopisnik Worker-ja na Kitajskem, poroča o življenju v Venami, glavnem mestu osvobojenega ozemlja, ki so ga porušili Japonci in ki ga sedaj izpraznjujejo zaradi zračnih napadov Kuomintanga. Od mojega zadnjega tukajšnjega obiska v letu 1938 se je Venan silno izpremenil. Sprememba je tako fizična kot politična. Staro mesto je bilo zaradi japonskega bombardiranja skoraj popolnoma porušeno; po znamenitih stanovanjskih votlinah je sedaj nastanjeno skoraj vse civilno prebivalstvo, uradniki, javne ustanove in armadni štabi. Novi trg je edina cesta s trgovinami, ki pelje po ravni dolini izven obzidja starega mesta. Čisto prav je bilo, da mesta v stanovanjskem pogledu niso obnovili, ker so letala, ki jih je Kuomintang dobil iz Amerike, prav pred kratkim izvedla bombni napad. Ko sem bil zadnjikrat tukaj, je bil Yenan središče obmejne pokrajine Shensi - Kan-sun - Ninghisia z 1,500.000 prebivalci. Bil je tudi vrelec velikega partizanskega gibanja, kateremu je končno uspelo osvoboditi večino od Japoncev okupirane vala, da se predsedniku začasne koroške deželne vlade Hansu Pieschu prepove udeležba na konferenci v Londonu. V noti je poudarila: ,,Opozarjajoč namestnike Sveta zunanjih ministrov na navedena dejstva, iz katerih je razvidno, da je Hans Piesch prevzel oblast iz rok nacističnih predstavnikov po razgovorih z njimi in v okviru nacističnih zakonov, je jugoslovanska delegacija mišljenja, da se taka osebnost ne more pojaviti pred konferenco namestnikov zunanjih ministrov ter štirih velikih sil, ki so vodile skupno z ostalimi zavezniškimi narod boj za uničenje nacizma." Proti potvarjanju dejstev Ko je hotel gospod Figi zmanjšati odgovornost Avstrije za njeno sodelovanje na strani Hitlerjeve Nemčije in celo postavljati zahteve združenim narodom, mu odgovarja glasilo Komunistične stranke Jugoslavije ,,Borba”: ,,To postavljanje zahtev s strani Avstrije ni slučajno. G. Figi očivid-no želi na ta način zakriti odgovornost Avstrije v vojni in zato se vede tako, kakor da bi bil že ves svet pozabil, kako je njegova dežela do zadnjega dneva vojne dala Hitlerju vsa svoja sredstva." Avstrijski tisk je skušal prikazati jugoslovanske zahteve kot krivične in je sprožil vrsto puščic proti jugoslovanski spomenici. „Neues Oesterreich" je poudarjal, da ima Avstrija dedno pravico do Slovenske Koroške, ki je jedro Avstrije. „Borba” odgovarja: „Nova, povojna Avstrija je dedno obremenjena z osvajalnim germanizator-skim duhom ne le proti slovenskemu prebivalstvu v st. germainskih mejah, temveč tudi daleč preko teh meja. Mi vemo, da so deli narodnega jugoslovanskega ozemlja zelo prirasli k srcu ponemčevalcem in današnji avstrijski vladi. Avstrijska vlada Kitajske in omejiti sovražnika na prometne linije in mesta s posadkami. Tukaj je 10.000 študentov študiralo vojaško tehniko in organizacijo množic. Njihova mladost in domoljubna gorečnost ter vesela ljubezen do življenja je naredila iz Yenana eno najživahnejših mest sveta. Danes je Yenan središče samo ene izmed mnogih obmejnih pokrajin, ki sestavljajo osvobojeno Kitajsko s 140 milijoni prebivalcev, kakor trdi „Emancipation Dai-ly”, ki izhaja v Yenanu. Obmejne pokrajine pod komunističnim vodstvom so tisti del Kitajske, ki so se sami osvobodili Japoncev. Tisoči študentov, ki so šli skozi znamenite yenanske šole, kot je protijaponska univerza, so postali organizator ji-veterani, javni uradniki in komandanti osvobojenih ozemelj. Mnoge izmed njih sem srečal v Mandžuriji. Yenan je v resnici mati osvobojenega ozemlja. Če se bo sestal kongres osvobojenih ozemelj, se bo najbrž tukaj. Toda zaenkrat je mesto zelo mirno. Večino javnih ustanov so izpraznili zaradi varnosti pred Kuomin-tangovimi napadi, ki preizkušajo obrambo obmejne pokrajine z vseh strani. življenje v Yenanu se ni mnogo spremenilo. Opaziti pa je razliko med tem mestom in drugimi mesti Kitajske, ki so pod kontrolo Kuomintanga. Tukaj ni beračev; nova gospodarska neodvisnost kmetov se živo kaže v njihovi drži, vljudnosti in dobri volji. Oblečeni so solidno, čeprav grobo. Tukaj ni kulijev -- bremena nosijo osli, govedo ali krepki poniji s škrlatnimi čopki in bakrenimi zvonci na vpregi. Zaradi gospodarske blokade, ki so jo vpeljali Japonci in Kuomintang in ki jo sedaj nadaljuje Kuomintang, lahko kupiš v yenanskih trgovinah le malo stvari za udobno življenje. Hrane je obilo in je v primeri s Kuomin-tangovim ozemljem poceni. Toda blaga za obleko primanjkuje. Vsi, od sindikalnih tajnikov do stražarjev, pletejo - šale, nogavice in rokavice. Popolnoma jasno je, da so agrarne refor- svoje čustvovanje do Koroške kaže ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Mar dunajska vlada morda ni prepustila slovenskega prebivalstva v tej pookrajini okrutnemu nasilju svojih ..koroških" nacističnih uradnikov in policije? Minil pa je čas, ko so bili koroški Slovenci prepuščeni sami sebi in predani na milost in nemilost avstrijskim zasužn jevalcein. Za dosego pravic slovenskega prebivalstva Koroške in Štajerske in za priključitev k Jugoslaviji se zavzemajo danes vsi narodi naše dežele. Jugoslovanski narodi odločno zahtevajo, da se enkrat za vselej prekine večno suženjstvo koroških Slovencev pod jarmom avstrijskih ponemčevalcev. Slovenska Koroška in obmejni kraji Štajerske se morajo priključiti Jugoslaviji." „Nikdar ne bomo odstopili od te zahteve1' Jugoslovanski narodi so že prej ves čas podpirali borbo koroških Slovencev in tudi demokratično avstrijsko javnost na ta način, da so žigosali vsak pojav oživljanja nacistične miselnosti v Avstriji sami. Pred kratkim je jugoslovanska vlada v svoji noti na Medzavezniški svet za Avstrijo zahtevala razpust tako imenovanega „Odbora strokovnjakov", ki je izdal brošuro, v kateri razvija staro vsenemško osvajalno miselnost in zahtevo po Spodnji Štajerski. Zahtevala je, da se preprečijo nadaljnje podobne nacistične akcije in da se kaznujejo pisci brošure. Poudarila je pravično zahtevo Jugoslavije po Slovenski Koroški. Ob tej priložnosti je zapisala beograjska „Bor-ba": „Jugoslavija ne zahteva niti milimeter avstrijskega ali katerega koli drugega ozemlja. Ona zahteva le to, kar je njenega; zahteva, da se del njenih narodov priključi njenemu ozemlju, da dobi svobodo. Od te zahteve ne bomo odstopili nili danes niti jutri.” me in napredna socialna politika yenanske vlade rešila velik problem Kitajske, ki ga je Sun Yat Sen imenoval ..problem preskrbe ljudstva”. Kakor prej živijo tudi sedaj partijski voditelji, armadni poveljniki in vladni uradniki brez izjeme preprosto kakor ostalo ljudstvo. Vsak inozemski opazovalec, ki ga poznam in ki je bil tukaj, priča o popolni poštenosti administracije. Izžemanje je beseda, ki so jo tukaj pozabili. Socialna politika, ki sem jo videl pred osmimi leti, se ni mnogo spremenila. To je slika nove demokracije, ki je postala osnova za organizacijo ostalih osvobojenih pokrajin. Ljudske skupščine, ki jih je izvolilo ljudstvo na osnovi splošnega glasovanja, in ki jih podpirajo mnoge množične organizacije ljudstva -- sindikati, ženske in mladinske zveze in delovne brigade -- dajejo obširno svobodo privatni, trgovski in industrijski iniciativi. To je demokratični red, ki je posebno prikrojen kitajskim razmeram. Ravno zaradi tega se je avtoriteta male yenanske obmejne pokrajine iz leta 1938 razširila sedaj na tako široke predele severne Kitajske in Mandžurije in to kljub silnim japonskim napadom, Kuomintangovi blokadi in državljanski vojni. Oborožene sile tega ozemlja so narasle od kakih 300.000 mož, ki so jih imela pred osmimi leti, v redno armado, z nad 900.000 mož, ki jo podpira okoli pol milijona partizanskih borcev in tri do štiri milijone članov ljudske milice. To je tembolj značilno, ker je redna armada organizirana na čisto prostovoljni osnovi in ne dobiva plače. Člani partije in vladni uradniki dobivajo samo hrano, stanovanje in obleko ter nekaj denarja, ki ga je malo več kot „za cigarete”. Številni bogati trgovci in poslovni ljudje, ki so jih izvolili na uradna mesta, so „ljudje z enim dolarjem plače". To je najcenejša državna uprava v vsej dolgi zgodovini Kitajske. Na osvobojenem ozemlju Kitajske UDARNIKI SLO Medtem ko po drugih državah še trajajo krčevite borbe za osnovne pravice delovnega človeka, ko morajo stati delavci na barikadah, da jih reakcija ne potisne v kot, medtem ko se v drugih državah meščanske stranke pulijo za drobne politične drobtinice, opažamo v Jugoslaviji čisto novo življenje, ki ga ne more poznati in razumeti nihče, kdor se ne zaveda globokih socialnih in gospodarskih sprememb, ki so nastale kot posledica dejanske osvoboditve jugoslovanskih narodov. Kako temeljito se je spremenil odnos delovnega ljudstva do nove države, nam kaže ravno‘pojav udarnikov. Marsikdo pa še ne ve, kaj je to sploh — udarnik. V Jugoslaviji naletiš zelo pc gosto na udarnika, to se pravi, na delovnega človeka, ki se je na kakršnem koli področju dela tako izkazal, da mu je bil javno priznan ta naslov. Udarnik je velika stvar. Človek:, ki je razumel, kaj potrebuje domovina, da bi čimprej zrasla in zacvetela tako, kakor še ni cvetela nikdar v zgodovini. Jugoslovan ;ki listi neprenehoma pišejo 6 novih udarnikih, objavljajo njihove slike in razgovore z njimi. Marsikaj zanimivega, poučnega in vzpodbudnega najdeš v •preprostih in skromnih odgovorih, ki jih dajejo novinarjem. Tako izveš, da jc železničar prihranil toliko m toliko premoga, da je tkalka prekoračila za toliko in toliko odstotkov normo, da je rudar nakopal toliko in toliko več premoga, da je mehanik izboljšal in popravil stroj, da je nekdo izumil to in to novo napravo, ki je bistveno olajšala in pocenila proizvodnjo itd. Možnosti so neizčrpne. Vsak dan boli se širijo vrste udarnikov, izumiteljev in racionalizatorjev. te udarne vrste pa s svojim zgledom povlečejo za seboj ostale delovne množice. Nič čudnega torej, če vidimo v Jugoslaviji tolikšen delovni polet, t^kkno veliko pripravljenost za delo, za ustvarjanje. Zato se dežela z neverjetno hitrostjo obnavlja — udarniki pa so prvi, ki si lahko štejejo ta napredek kot svojo zasluga Ljudska država ne izpusti nobene priložnosti, da bi ne poudarla važnosti udarnikov. Nedavno so se zbrali udarniki iz vse Slovenije v Ljubljani, kovinarji z Jesenic, tekstilci iz Škofje Loke, rudarji iz Trbovelj, Zagorja in Hrastnika, železničarji in tekstilci iz Maribora, kemičarji iz Ruš rudarji iz Mežice iz Guštanja itd. Bil je to lep in veličasten zbor. Ljubljanska Opera jim je priredila posebno predstavo »Prodane neveste«, zvečer pa jim je priredil sprejem in večerjo v veliki Unionski dvorani predsednik vlade Ozrl se je po gori, ki se je na severovzhodu kot kopa risala na nebo. Za njo je državna meja... Segel je v žep, mrzlo jeklo ga je zazeblo. Posluh-nU je. V dolgi vrsti dreves, ki so rasla v živem plotu, je šumel veter; dovažal je suho listje iz gozda. Skozi mr-*lo noč je bilo slišati bitje ure. Enajsta? Polnoč? Ni mogel vedeti, kako Pozno je že. Preden je zadnjikrat udarilo, se je od'gozda, ob katerem je vodila pot, razlegnilo hripavo petje. Glas je rasel, kakor da hoče do zvezd, a. se je sredi pesmi pretrgal in z ubi-tim zvokom umrl ▼ noči. , Peter sc je zdrznil, kakor da ga je koščena roka zgrabila za vrat. Imel je pbčutek, da stoji sredi črne pustinje, 12 katere ne najde izhoda in v kateri Je še sam sebi tuj. Misel, ki ga je bila 2a hip popustila, ga je znova zagrnila kot temni valovi, a on je plavfcl v njih kot v lepki, gnusni tekočini... Ozrl se Je po svetlih oknih krčme in krenil po iranski stezi ob živem plotu, Hodil SO SE ZBRALI LRS Miha Marinko. Sprejema so se udeležili tudi predsednik slovenske Ljudske skupščine dr. Ferdo Kozak, več ministrov, zastopniki armade, predsednik Ljudskega odbora za Ljubljano. Na sprejemu jc prišlo do izraza zares prisrčno in tovariško razpoloženje. Udarniki, ki se še pred kratkimi urami niso p: znali ter so vedeli drug za drugega le toliko, kolikor so bili brali v časopisih in slišah na sestankih, so se znašli v prijateljskem razgovoru — kot velika družba starih > znancev. V ljubljanski Operi so imeli ti junaki dela zborovanje. Nagovoril jih je predsednik vlade M. Marinko, ki je govoril o bodočih nalogah udarnikov. je naglo. Hripavo petje, ki se je zdaj pa zdaj dvignilo in se znova prelomilo, mu je kazalo pot. Nebo se je bilo od vzhoda učistilo, prikazale so se blede zvezde. Na mesecu so ležali težki oblaki, se zgrinjali nad nizkimi grebeni zapadnih gora, Zemlja je bila ogrnjena v medel svit, v katerem so se pošastno premikale sence grmovja in dreves. Med skalami in ledom je klokotal potočič. Peter je opotekaje se prestopil poledenelo brv, se bežno ozrl po samotni koči, preplezal leso sredi klanca.., Pred njim se je prikazala senca. Pod-mejač! Stopal je široko, bil ^palico ob kamenje in se z roko oprijemal strme zmrzle grive. Trudil se je, da bi znova zapel, a mu je glas zamrl že v prsih. Le zdaj pa zdaj se mu je izvila trda, nerazločna kletev. Temna, zibajoča se postava je Petra navdala z novo odločnostjo. Kaj hoče temu človeku? Z roko je segel X žep, a jo je umckflil, kakor da ga Predsednik Enotnih sindikatov Slovenije T. Dolinšek je dejal v svojem poročilu: Udarniki, naša petletka mora biti naš prvi cilj. Uresničiti jo, to je zmaga druge bitke naše narodnoosvobodilne borbe. Nato so se oglašali k besedi udarniki iz vseh krajev. Dvainšestdesetletni udarnik je izjavil: S podvojenimi močmi sem prijel za delo, čeprav mi je 62 let. Veseli mc, da delavec danes ni samo stroj, temveč da sedaj tudi on lahko pomaga s svojimi predlogi graditi in krepiti našo novo Titovo Jugoslavijo. Udarnik iz Zagorja je pozval tovariše, naj izpolnijo petletni načrt že v štirih letih, da bo Jugoslavija tako lepa država, kakor jo imajo naši bratje v Sovjetski zvezi. Na koncu so udarniki sklenili: »Izjavljamo, da bomo vložili vse moči in znanje za izpolnitev velikih nalog, ki stoje pred nami!« je speklo. Obšlo ga je nejasno sramovanje, oklevaje je za hip postal, a nato se je še bolj divje pognal dalje. Bilo mu jfe, kakor da mu ten j a, ki se ziblje pred njim, poganja vso kri v možgane. Bil je v trenutku streznjen. Rahla omama, ki je ostala, ga je delala lc še bolj odločnega in zagrizenega. Ves čas ni odmaknil oči od Podme-jača, sledil mu je kot zver svoji žrtvi. Steza je bila na tistem mestu najožja. Podmejač je nenadoma stopil pod pot, v sadovnjak, ki se je raztezal na levici, se naglo in molče motal med drevesi in obstal pred tujo hišo. Bilo je vse mirno, v oknih ni bilo luči! Ozrl se je in prisluhnil, kakor da se mu dozdeva, da mu nekdo sledi. Peter se je bil stisnil k nekemu drevesu. Nikjer glasu. Pijanček se je vrnil na pot, hode prisluškoval in zadrževal sapo, zdaj pa zdaj je na pol okrenil glavo. Strah mu je uravnal hojo, noga se mu je le tu pa tam zapletla. Peter je stopal skoraj po prstih. Občutil je rahlo neodločnost, vendar bi se za nič na svetu ne bil okrenil ali zaostal. Na samoti proti Podmeji je pospešil korake. Vseokrog se je raztezal gozd. Visoka drevesa so molela veje kot izsušene, neštevilpc roke v nebo. nesnost v prvem letu 180 jajc, znaša v drugem letu lc še 172, v tretjem 132 in v četrtem samo še 71 jajc. V petem letu pričakujmo samo še 30 jajc. Torej očitna izguba. Jeseni še preti mišanjem odprodajmo ali zakoljimo vse kokoši, ki so nesle že tri leta. Da pa bomo pri večjem številu kokoši luhko razpoznali starost, jih moramo zaznamovati na nogah z obročki iz raznobarvnega celuloida. Ker je plemenitev v sorodstvu škodljiva in zaradi zvišanja nesnosti, poskrbimo vsako drugo leto za novega petelina iste pasme v jcakem rejskem središču. Pomnimo, da se nesnoskprenese na zarod tudi po petelinu. Od petelina, ki izhaja od jajčarice s 180 jajci na'leto, je pričakovati, da bo za-' plojeval zarod z isto nesnostjo. Na kmetih se kokošjereja izplača le, če si kokoši poleti poiščejo hrano same in jih krmimo samo enkrat na dan, in to z 20—30 gr zrnja eno uro pred sončnim zahodom. Če kokoši nimajo neomejene paše, jim dajmo tudi opoldne nekoliko mehke krme. Od zgodnje pomladi do jeseni pa nikdar ne razvajajmo kokoši z jutranjim ali opoldanskim krmljenjem. Kajti predvsem zjutraj najdejo kokoši obilo mrčesa, ki je zanje odlično hranilo, ki pa ga ne iščejo, če zjutraj dobijo zrnje. Če hočemo, da bodo kokoši tudi pozimi nesle, jim moramo nuditi zadosti beljakovinastih in rudninskih snovi, katerih na prostem ne najdejo. Zimsko krmljenje je drago, zato .še pred zimo odstranimo stare kure in slabe jajčarice. Na deset kokoši dajmo pozimi vsak dan zjutraj žgancev iz pol kg kuhanega krompirja, pol kg otrobov in suhe, drobno zrezane detelje, zvečer pol kg zrnja (menjaje: en dan ječmen, drugi dan pšenico, tretji dan koruzo). Pitno vodo dajemo redno m posebej. Ob navedeni krmi bo pozimi le malo jajc. Da bo nesnost boljša, dajmo za deset kokoši na dan še liter posnetega mleka ali pa pest ribje moke. Če ni ne enega ne drugega, pridajmo žgancem posušenih majniških hroščev, oljnatih tropin ali fižola. Kot posebno"rudrihVško krmilo dajemo kokošim zdrobljene jajčne lupine iri zmlete kosti. Teh damo približno 10 gramov na kokoš na dan ločeno od žgancev v posebni posodi. Za redno zimsko nesnost je potrebno na dan na deset kokoši približno še pal kg zeleni a, solatnih odpadkov, zelja ali pese. Peso najbolje obesimo tako visoko, da so kokoši primorane k primernemu gibanju. Da morajo živali imeti zaradi redne prebave vedno tudi droben pesek, se razume samo po sebi. Tudi prašna kopel je kokošim za uničenje mrčesa potrebna. Za pravilno izrejo piščancev je treba vsako jesen izmenjati tretjino starih kokoši. K,očuški Iz dna gozda, ki se je vlekel globoko v grapo, so se belil<: skale in je velo nekaj strahotnega. Od trenutka do trenutka se je prebujalo ječanje in znova umiralo v nerazločnem šumu. Daleč okrog ni bilo kake hiše ne ljudi. Če bi kdo zavpil, bi ga nihče ne slišal razen dreves, ki so v noči rogajoče, zamolklo v stoterem odmevu oponašale vsak glas. Podmejač je razločno zaslišal hojo za seboj. Ppdvizal se je, a se ni upal ozreti; s palico je še bolj divje udrihal po kamenju. Slednjič se je spo: taknil ob korenino, Je. s težavo se je vzdržal na nogah. Ta spotikljaj ga je razburil, navdal z grozo. Okrenil se je in zagledal te-njo, ki je ni spoznal. Ves se je zlecnil, tako se je prestrašil. Premeril je Petru palico, a ga ni udaril, le hripavo se mu je izvilo iz grla: . • »Hudič, kdo pa si?« Peter je obstal na robu steze in se oglasil. »Saj se mi je zdelo,« jc hropnil Podmejač. »Zakaj pa me stražiš?« Zdelo se mu je? Peter je držal roko v žepu, a ni mogel spregovoriti. »Kaj mi hočeš?« je zakričal pijanec; zaradi jeze je %ilo vse pogorelo po njem. Petrov molk se mu je zdel gfozeč in ga je delal neumnega. V kr. ‘ *' * 4 *'*-i - V* . Kokošjereja pri nas doma Marsikateri gospodar robanti in pošilja vse kure k vragu. Ali je upravičen? Vsekakor tam, kjer kokošjereja ni urejena. Kajti tudi kokošjereja mora biti dobičkanosna. In to se tudi lahko doseže. Kajti deset dobrih kokoši nam lahko prinaša toliko dohodka kakor srednje velika krava in marsika-1 tera gospodinja pokrije vse tekoče izdatke z izkupičkom iz kokošjereje. Kako naj uredimo kokošjerejo, da se bo v kmečkih razmerah izplačala. 1. Redimo samo kokoši, ki dajejo na lst, tako je tudi pri kokoših nesnost podedljiva. Dobre jajčarice ugotovimo samo s kontrolo nesnosti in v ta namen uporabljamo posebna zaklopna gnčzda. Na Slovenskem Štajerskem je v vsaki drugi vasi kakšna kmetija, ki na tak način kontrolira nesnost. In sosedje kupujejo valilna jajca samo v teh rejskih središčih ali pa jih tam zamenjujejo. Pri nas na Slovenskem Koroškem bomo težko našli kmečko gospodarstvo, ki bi se bavilo s kontrolo nesnosti. Večja posestva v severnem delu dežele jo opravljajo pod nadzorstvom oblasti. Zato priporočamo, naj si gospodinje naročajo jajca za valjenje iz kontrolnih središč ali pa naj od časa do časa kupijo za nadaljnjo rejo enodnevne piščance, ki jih lahko dobijo v umetnih valilnicah. To lahko posreduje okrajna kmetijska zbornica. Rak-rana naše kokošjereje na Slovenskem Koroškem je sleherno pomanjkanje ločenih kokošnic. Kokoši se potikajo po govejem hlevu alfmaid svinjaki. Nobena domača žival ne trpi toliko zaradi mrčesa kakor kokoši in to znatno vpliva na nesnost. Ce računamo, da se nesnost zaradi pomanjkanja kurnic in snažnih prenočevališč zmanjša na leto za 30 jajc, zgubimo pri desetih kokoših že 300 jajc na leto. Zaradi tega na vsako kmetijo posebno kokošnico, ki si jo lahko zgradimo sami. Za 30 kokoši zadostuje preprosta lesena utica z obsegom 2X3 metre.. Zaradi nevarnosti okužbe po gar-jah in pršicah, ki pijejo kokošim kri, snažimo kokošnicoHudi pozimi vsakih 14 dni, poleti pa vsakih 8 dni. Kokoši se izplača gojiti samo do vključno tri leta nesnosti. Če znaša FRANCE BEVK OBRAČUN svojega tlačenega naroda, ni mogel biti samo umetnik lepe besede, moral je postati glasnik ljudskega, narodovega hrepenenja po svobodi, moral je postati tudi borec za to svobodo.« Oton Župančič pa je k »tednu knjige« med drugim zapisal: »Knjiga je najzgovornejša priča, da se narod zaveda sebe, da živi, da hoče živeti. V njej je ohranjena narodna preteklost, naša Ufcoda, kakor se je preoblikovala iz stoletja v stoletje. Živa in čista beseda naših največjih mož, njih misli in čustva, skrb in bolečina, njihov pogum, njihova 'borba in neomahljiva vera vs bodočnost — vse to je ujeto v knjige in spravljeno nam in- potomstvu v potrdilo in bodrilo. Brez knjige bi bil narod brez spomina, zakaj ustno izročilo se menja od osebe do osebe ki od dobe do dobe, polagoma usiha :n MASA KNJ IGA V počastitev največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna je bil dan njegove smrti proglašen za slovenski narodni praznik. To je živ primer, kako ljudska oblast skrbi za prosveto našega naroda in kakšno važnost polaga na njegovo kulturno rast. Temu slovenskemu narodnemu pravniku so posvetili »teden knjige«, ki naj med najširšimi ljudskimi množicami podčrta pomen tiskane besede. Pisatelj Miško Kranjec je v zvezi s »tednom knjige« napisal med drugim: »Zgodovina tlačenih, zasužnjenih narodov po svojih zunanjih dogodkih ni velika. Medtem ko so vladajoči narodi v preteklosti delali vojne pohode po Evropi, ali roparske in osvajalne pohode v tuje dežele sveta, so tlačeni narodi le tu in tam posegli po orožju in se uprli, nato pa se omejili spet na gojitev svoje kulture. Dvoje za slovensko ljudstvo tako značilnih in bistvenih dejanj stoji na začetku novega veka, v šestnajstem stoletju: kmečki upori, upori slovenskega ljudstva, in rojstvo slovenske knjige. Kmečke upore je plemstvo krvavo zatrlo, slovenske knjige pa reakcija kljub vsem naporom ni mogla uničiti. Če je že Prešeren v svojih časih zapel, da je naša zgodovina strnjena samo v »krvavi punt« in ropanje Turčije, je pozneje to zgodovino dopolnila še — slovenska knjiga: dodala ji je Prešerna — Levstika — Cankarja — Župančiča. Zares v zgodovini slovenskega naroda ni kraljev, ni vojskovodij, ni vojnih pohodov, ni bilo zmag, ni bilo velikih politikov, toda Prešeren, Levstik, Cankar, Župančič trdno stojijo v tej zgodovini s svojo knjigo: trdno in hkrati čisti. Slovensko knjigo je vedno rodila krvava potreba, nikdar sla po razvedrilu. Te svoje posebnosti slovenska knjiga v glavnem ni nikdar izgubila. Slovenska knjiga v preteklosti ni bila nikdar samo literarnega ampak tudi političnega pomena. Kamor koli se ozremo v preteklost, vedno se je ta slovenska knjiga bila s politiko, zdaj z avstrijsko, zdaj z navadno policijo, zdaj z domačo reakcijo, in usoda naših vidnejših književnikov je v bistvu politični boj z nazadnjaškim okoljem. Boril se je že Zoisov krog s politiko zaradi knjige, boril se je Vodnik, boril se je Prešeren, boril se je Levstik, Stritar, pa Gregorčič, Aškerc, Cankar, ena sama borba slovenske knjige proti nazadnjaštvu. Pa je tako ta knjiga morala biti politična, če je hotela ali ne. Slovenski pesnik in piša-, telj, ako naj je hotel biti veren sin črni, pred ljudmi, se ga ni bal, a zdaj je koprnel pred njim. »Povej, kaj mi hočeš, ali pa pojdi po svoji poti!« »Zflaj ti še nočem povedati,« je re-keliPeter trdo. »Ne bom delal ovinkov: to bi rad vedel, če si me res ti ovadil.« S Nekaj trenutkov ni'bilo slišati drugega; kot šum vetra. »’SSam hudič! Že v krčmi si pred vse-mitdjudmi cikal na to, ali misliš, da nisem razumel? Opil si se, ali pa si znorel. Zlodej, kako pa si prišel na to? Kdo je iztegnil jezik? Tožit te pojdem!« ■ Podmejaču je zmanjkalo sape. V grlu mu je hroplo, kakor da hoče zakaš-ljati, a ne more. Zamahnil je s pokve-čeno desnico; levica, v kateri je držal palico, se mu je tresla, oči je obupno upiral v Petra. »Pojdi me tožit, ako boš utegml,« je rekel Peter grozeče. »Jutri me ne bo več v vasi...« Podmejač se je na te besede pfihu-lil kot pod udarcem. Toda v hipu je planil, kakor da se hoče odtrgati od zemlje in štrleti. »Kaj pa misliš?« je pognal iz sebe med kašljem. »Kdo pa ti je to natve-zil? Četudi me ljudje ne poštejejo, kaj takega pa vendar ne!« »Tistega dne si bil edini pri meni.« »Pri « je mož zastokal in ob- F. Prešeren: Zdravljica življenja se naposled porazgubi. Kar je zapisano v knjigo ostane iz roda v rod, in vsako poko-ljenje zajema iz teh virov tisto, kar je v njih životvorne-ga in oplajajočega. Okupator je dobro vedel, kaj pomeni narodu knjiga. Da, zatri nam knjigo in tema se zgrne nad nami. Čim bolj je narod dozorel, tem bolj je potreben knjige. Sodobni ustroj je tako zamotan, naloge današnjega državljana so tako mnogovrstne, da jim tisti, ki si ne išče sveta v knjigah, nikakor ne more biti kos. Vsakdanje praktično življenje te sili da jemlješ v roke literaturo iz strokovnega in političnega področja. Potrebno pa je še nekaj. Kdaj pa kdaj se je treba okopati v veletokih človeškega duha, poglobiti se v ustvaritve veleumov, v katere se je zlila modrost in notranja izkušnja narodov. To je duševno pomlajenje ob velikih, svetih knjigah narodov. Lepa in ponosna je zavest, da imamo Slovenci tako knjigo: Prešernove poezije«. Aleksander S. Puškin naj večji ruski narodni pesnik • Pred 110 leti, dne 10. februarja leta 1837, je po hudem trpljenju, zaradi ran, dobljenih v dvoboju, umrl Aleksander Puškin, največji ruski narodni pesnik (rojen 1799 v Moskvi kot sin malega plemiča). Po končanem liceju v Carskem selu je dobil službo v zunanjem ministrstvu. Bil je to čas, ko so ruske armade prinašale iz napoleonskih vojn v, Rusijo tudi revolucionarne ideje francoske revolucije in so se snovala v Rusiji društva za boj proti samodrštvu. Puškin sam ni bil nikoli član nobene tajne politične organizacije, toda s svojimi epigrami in političnimi pesmimi je tudi on pripravljal upor dekabristov (14. dekar brja — decembra 1825). Zaradi teh pesmi, ki v njih napada nasilje, samo-drštvo, tlačanstvo in tudi carja/ga je car preganjal. Le vplivnim prijateljem se je imel zahvaliti, da ni bil pregnan v Solovecki samostan, marveč je bil premeščen na jug, kjer je spoznal Kavkaz, Krim, Besarabijo, Ukrajino. Po zatrtju dekabrističnega upora je bilo obešenih pet upornikov, Puškinovih prijateljev, fiad sto pa pregnanih v Sibirijo. Leta 1826 ga je car Nikolaj I. »pomilostil«, ga poklical ▼ prestolnico -ter postal sam njegov cen- molknil; zbiral je misli. »Strešnica, pri tebi! Če bi te mislil ovajati, bi se ti ne bi šel nastavljat. A? Kaj nisem vedel kljub temu, kje si in kaj delaš? Vsi smo vedeli, vsi...« Peter je stal nepremičen kot trs. Kar je Podmejač govoril, je bila resnica. Vsi so vedeli. Tudi drugi so žgali a jih nihče ni izdal. Čemu naj bi hrti to storil prav Podmejač? In čemu naj bi izdal prav njega? Temelj sum-nje se mu je posipal... Pa kdo, kdo? Nekdo, ki ga je hotel uničiti. A kdo? Podmejač je čutil Petrov poraz, vračal se mu je pogum. Užaljenost in jeza sta bruhali iz njega. Silil je v molčečega, mu očital in grozil. Ko je opazil Petrovo nervozno kretnjp, se je znova zbaL »Jezi te, terže razumem. Tudi mene bi ihtalo... Pa zakaj naj bi bil prav jaz iztegnil jezik? Saj je še kdo drug, ki bi imel dobiček od tega.« Peter je poskočil. »Kdo?« »Včasih bi bilo bolje, da bi človeku sedel na jezik,« se je Podmejač zvijal in ni hotel z besedo na dan. Peter pa je bil ves hkrati v ognju, napravil je grozečo kretnjo. »Povej!« »Nisem ovadil tebe, tudi drugih ne boso* zor, v resnici pa je prišel pesnik še pod hujše nadzorstvo žandarmerijske-ga poveljstva. Ta od carja darovana »svoboda« je bila za pesnika hujša ječa kot pregnanstvo. Mnogih pesmi zaradi stroge cenzure sploh ni mogel nikoli objaviti, nekatere pa je objavljal brez podpisa ali pa jih je označeval za prevode. Zasledovali sp vse njegove korake, dovolili mu niso odpotovati nikamor, odpirali so njegova pisma, bil je jetnik 'pod najvišjim »varuštvom«. Ko je zasnubil Natalijo Gončarovo, je bil odbit, pobegnil je na jug v Zakavkazijo na vojno zoper Turke in se udeležil bitke. Ko je bra nti čast svoje žene, je bil v dvoboju težko ranjen. V pesmi »Lep spomenik sem si zgradil« je pesnik sam pravilno ocenil svoj pomen, ko pravi: In slaven bom postal, dokler bo pod zvezdami prepeval le en sam poet. „Iti dolgo me moj rod ljubeče bo pozdravljal, ker sem svobodo pel v okrutnih dneh verig, ker s svojo pesmijo dobroto sem • proslavljal, in padlim bti sem priprošnjik." Peter je segel v žep. Pred Podme j a-čevimi očmi se je prikazalo nekaj temnega. »Ali poznaš to?« Podmejač je bil brljav, a je uganil, kaj mora biti. Tresel se je, a je molčal... Petrova roka se je dvignila, posvetilo se je in počilo. Strel je gluho odmeval od dreves. Možičku so kruc-nila kolena, od strahu je vse pomrznilo po njem. »Zlodej, saj pravim, da si znorel,« je zakričal in kar na slepo udaril s pa-Heo. »Zapreti te je treba... Kdo je bti? Hočeš vedeti? Menda oni, ki se za tvojim hrbtom poteza za štacuno.« Petru so se povesile roke. Gledal je v ten jo pred seboj, ni se zmenil za psovke in grožnje. Vstajali so mu spomini kot megla iz globeli. Ni bila ni-Jcaka skrivnost, da je nameraval odpreti trgovinico. Med tem dejstvom in Podmejačevimi besedami je bila neka bridka zveza. Zazeblo ga je v dušo. Zdaj je razumel tudi Milkino vedenje, kot gola je stala pred njim. Izpljunil je. Bti je strašno prebujen, glas mu je nekam tuje zvenel. »Kdo se poteza za štacuno?« je vprašal zamolklo. »Florjan je vložil prošnjo. Da te je ovadil on, pa nisem rekel... Ako do česa pride, mene ni treba kar nič prilika ti zraven.*.« . PrijatTji, obrodile so trte vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komu naj pred veselo Zdravljico, bratje, č’mo zapet’? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere. V sovražnike z oblakov rodu naj naš’ga trešči grom; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom, naj zdrobe njih roke si spone, ki jih še teže! Edinost, sreča sprava k nam naj nazaj se vrnejo; * otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Bog živi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov . zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Mladen ci, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne vsmrti strup; ker zdaj vas kakor nas, jo srčno branit kliče čas! Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak. Nazadnje še, prijaflji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat’li, ker dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi! liiNHitiHiimiHHiHMiiiHiHiiHnnmiiiiiifiniiiiiiiiHiiiiiiiHiHiiiiiiimiiimimmttuunmiimii Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharwitzl, Wien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zwitter. — Uredništvo in uprava: Wien IV, Waaggasse 6/II. Telefon B 29-9-20. — Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol-kermarkterstrasse 21/1. :— Tiska: „Globus , Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m. b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5. Nastal je molk, le veter je golčal v dnu gozda. Petrov obraz je bti kot okamenel, brez izraza, vse misli so mu bile obrnjene nekam v notranjost. Florjan? In še je dvomil. Iz spomina so mu vstajale nekatere stvari, ki so se mu prej zdele brez pomena, a so zdaj rasle pred njim kot kope temnih oblakov. Florjanov tesni molk, kadar mu je prostodušno pripovedoval o svojih načrtih ... Dvomil je celo, da bi on dobil Koncesijo... »Bil si predsednik društva, to je senca,« mu je dejal. Florjan se je poleg tega šmulil okoli vsake uniforme kakor mačka okoli gospodinje... Sumljivo je bilo tudi njegovo vedenje tistega večera. Da, da! Vtaknil je samokres v žep in se razočarano, srdito zahahljal. »Tako mi je nagrdil! Da me nisi nalagal!« je ostro uprl oči v Podmejača. »Ljudje so govorili... Da je vložil prošnjo, to vem. Saj sem ga videl pri podeštatu ...« .. Peter ga ni več poslušal. Stopil je na stezo, ki se je od tam v vinkalicah vzpenjala v breg. Tako namenjeno je hitel, da mu je kar sapo jemalo. Na vrhu brega je upehan postal in po-posluhnil. Globoko pod seboj je slišal trki jan j e Podmejačeve palice in nerazločne glasove. Sedel je na parobek in uprl glavo v dlani... (Nadaljevanje) i