opski jezikivr apljicah Indoe po k 01 Indoevropski prajezik (praindoevropščina) 02 †Anatolščina 03 †Toharščina 04 Indoarijščina 05 Iranščina 06 Frigijščina Grščina 07 08 Armenščina 09 Albanščina Keltščina 10 11 Italščina 12 Germanščina Slovanščina 13 14 Baltščina 15 Fragmentarno izpričani indoevropski jeziki 01 I ndoevropski prajezik ali praindoevropščina je jezikovni »prednik«, iz katerega so nastali najprej indoevropske jezikovne veje, znotraj teh pa nato še posamezni indoevropski jeziki, ki sestavljajo indoevropsko jezikovno družino. Praindoevropščina ni bila nikoli zapisana, zato jo rekonstruiramo na podlagi primerjave izpričanih indoevropskih jezikov. Indoevropsko prajezično jezikovno skupnost lahko danes opščina) s podporo arheoloških spoznanj in spoznanj arheogeneti-ke datiramo v obdobje med 4500 in 2000 pr. n. št. Ker je vr to obdobje zelo dolgo, je razumljivo pričakovati, da se je tudi sama praindoevropščina v teh 2500 letih spreminjala. Dejansko lahko v njenem razvoju rekonstruiramo tri faze, in sicer zgodnjo, srednjo in pozno praindoevropščino. Zgodnja praindoevropščina je tista, ki je skupni prednik aindoe tako anatolski veji, ki se je od prajezične skupnosti odcepi-la najprej, tj. že ok. 4200 pr. n. št., kot vsem ostalim vejam, (pr ki so se v procesu pospešene dezintegracije praindoevrop- ščine iz prajezične skupnosti začele počasi osamosvajati šele čez kakih 1000 let po odhodu anatolščine (tj. od okrog 3300 pr. n. št. dalje). Ker je anatolščina po svojih jezikovnih lastnostih tako zelo drugačna od drugih indoevropskih ajezik jezikovnih vej in izkazuje bistveno bolj arhaično podobo, je zgodnjo praindoevropščino smiselno poimenovati tudi kar indo-anatolščina. Kje se je govorila zgodnja praindoevropščina oz. indo- -anatolščina, za zdaj ostaja nejasno. Povsem jasno pa je, da se je tista praindoevropščina, iz katere izhajajo vse neana-opski pr tolske jezikovne veje, govorila vsaj od začetka 3. tisočletja vr pr. n. št. na območju pontsko-kaspijske stepe, tj. severno od Črnega morja in Kaspijskega jezera. Od tam je v procesu razseljevanja indoevropske prajezične skupnosti prišlo do več selitvenih valov, in sicer proti vzhodu (toharščina), proti zahodu na Balkan in v srednjo ter južno Evropo in Indoe nazadnje proti jugovzhodu na območje Iranskega višavja in severne Indije. Praindoevropščina je imela v naboru soglasnikov tudi OST t. i. laringale (grlnike), tj. tri priporniške glasove (dva nezveneča in enega zvenečega), fonetično najverjetneje * h, * χ in * ʁ, ki jih v rekonstrukcijah beležimo kar z abstraktnimi simboli * H , * H in * H . Glavni razlog za 1 2 3 ZANIMIV previdnost pri sklepanju na točno glasovno vrednost teh pripornikov je zanimivo dejstvo, da se prajezični laringali kot soglasniki niso ohranili v nobenem od indoevropskih jezikov razen anatolščine, kar je vsled njene izjemne arhaičnosti sicer nepresenetljivo, a še tam pravzaprav le v okrnjeni meri. So pa laringali v vseh indoevropskih jezikih pustili zelo jasne sledi. V tistih slovanskih jezikih, ki še poznajo toneme (taka je tudi slovenščina), je recimo ravno akut (kot npr. v besedah píti, plno, mriti …) posledica nekdanje prisotnosti kakega od laringalov. * Xái̯ei̯ χi̯ósmōi̯ χu̯hnáχ né hést, só héḱu̯ons derḱt. Tói̯bhi̯os eket: “Ḱḗr mei̯ χaghnutor ǵhémon héḱu̯om χáǵont spéḱonte!” Héḱu̯ōs u̯eu̯kont: “Ḱludhí χoei̯! Tód spéḱi̯ondbhos sméi̯ ḱḗr χaghnutór: pótis sébhe χáu̯is χu̯hnm ghérmom éstrom knéti, tósmō χu̯hnáχ né hesti.” Tód ḱeḱléōs só χaǵróm χóhḱu bhékt. PRIMER BESEDILA Ovca, ki je bila brez volne, je zagledala konje. Rekla jim je: “Srce me boli, ko vidim konja, ki ga jezdi človek.” Konji so odvrnili: “Poslušaj, ovca! Nas pa boli srce, ko vidimo, kako si gospodar ovčjo volno naredi v lastno toplo obleko, ovca pa ostane brez!” Ko je to slišala, jo je kaj hitro ucvrla med poljane. Basen v rekonstruirani praindoevropščini (posodobljeno po prvoti verziji Augusta Schleicherja iz leta 1868). 02 V anatolsko jezikovno vejo spadajo najstarejši pred-stavniki indoevropske družine jezikov. Starejšo plast (17.–12. stol. pr. n. št.) predstavljajo jeziki, zapisani na klinopisnih tablicah: hetitščina, palajščina in klinopisna luvijščina, sočasno in tudi v kasnejših stoletjih pa je najprej na kraljevskih pečatih, nato pa tudi na skalnih napisih izpričana še hieroglifna luvijščina. V 1. tisoč. pr. n. št. so nato izpričani še ostali jeziki luvijske skupine: likijščina A, olščina likijščina B (oz. milijščina), karijščina, pizidijščina, sidetšči-na in od ostalih nekoliko ločena lidijščina. Po 3. stol. n. št. za govorce teh jezikov, ki so se nekdaj govorili širom Anatolije, ni več nobene sledi. †Anat Med anatolskimi jeziki je najbolje zastopana hetitščina, uradni jezik hetitskega kraljestva (ok. 1650–1200), ki se je v času svojega največjega obsega raztezalo od Sirije in Armenskega višavja na vzhodu pa vse do obal Egejskega morja na zahodu. Hetitski kralji so v svojem času uspeš- no merili moči z babilonskimi, asirskimi in mitanskimi vladarji, pa tudi s faraoni starega Egipta. Svoje podvige so beležili na glinene tablice, sicer pa so poleg kronik v hetitskih arhivih zbrana tudi mitološka, verska, tehnična in obredna besedila, pogodbe, pisma, prevodi, administra-tivni zaznamki in katalogi ter za zgodovino prava izredno pomemben hetitski zakonik. Za najstarejše velja besedilo kralja Anite, ki je vladal v 18. stol. pr. n. št. in si je uspel pokoriti več manjših mestnih državic, ki so nato tvorile temelj rastočega hetitskega kraljestva. Besedila v ostalih jezikih so zastopana v bolj omejenem ob-segu: luvijska besedila, zapisana v klinopisu, so le obredne narave, z anatolskimi hieroglifi pa so obeležena pomemb-na dejanja vladarjev ter posvetila. Ostali jeziki so izpriča-ni v različicah alfabeta, ki so se (tako kot sorodni grški) razvile iz feničanske pisave, besedila pa so v veliki večini krajši nagrobni in zaobljubni napisi, redke so kronike ali obredna besedila. Čeprav je hetitščina kot najstarejši izpričani anatolski – OST in s tem tudi indoevropski – jezik s pisno tradicijo najprej zapisana v 17. stol. pr. n. št., pa to ni prvo zgodovinsko pričevanje o govorcih te veje indoevropskih jezikov. Imena lokalnih hetitsko in luvijsko govorečih prebivalcev se ZANIMIV namreč pojavljajo tudi v dokumentih asirskih trgovskih kolonij, ki so med 20. in 18. stol. pr. n. št. delovale na vzhodu Male Azije (npr. Ḫumadašu-, Ḫumundašu- ‘Vsem ljub’, Šaptamanika- ‘Sedma sestra’ itd.). Že v 24. oz. 25. stol. pr. n. št. pa se osebna imena, ki bi lahko bila anatolskega izvora, pojavijo v arhivih iz Eble na severu Sirije (npr. Ḫudašu- itd.). m Anitta DUMU m Pitḫana LUGAL URU Kuššara QIBI⸗MA | nepišz⸗ aš⸗(š)ta d IŠKUR-unni āššuš ēšta | n⸗aš⸗(š)ta d IŠKUR-unni⸗ma mān āššuš ēšta | URU Nēšaš LUGAL-uš URU Kuššaraš LUGAL-i [...] || LUGAL URU Kuššara URU-az katta pangarit u̯īt | nu URU Nēšan išpandi nakkit dāš | URU Nēšaš LUGAL-un IṢBAT U DUMU MEŠ URU Nēšaš | idālu natta kuedanikki takkišta | [...] annuš attuš i̯ēt || PRIMER BESEDILA Anita, sin Pithane, kralj Kušare, pravi: “Nebeškemu Gromovniku je bil ljub in ker je bil Gromovniku ljub, je kralju Kušare kralj Neše [...].” Kralj Kušare se je s trumo spustil iz mesta in ponoči s silo zavzel Nešo. Neškega kralja je ujel, otrokom [tj. prebivalcem] Neše pa nič hudega storil, [...] napravil jih je za matere in očete [tj. svobodne ljudi]. Besedilo kralja Anite: hetitščina. 03 Z emljepisno najbolj odročno, najbolj vzhodno ležečo vejo indoevropske jezikovne družine zastopata dva sorodna jezika, toharščina A (tudi vzhodna toharščina, turfanščina ali agnijščina) in toharščina B (tudi zahodna toharščina ali kučanščina), ki izhajata iz skupnega pred-nika, pratoharščine. Toharščina je, podobno kot to velja za anatolščino, v marsikateri jezikovni potezi občutno bolj arhaična kot preostali indoevropski jeziki, zato lahko upravičeno sklepamo, da se je zametek toharske veje od prajezične skupnosti odcepil drugi, tj. že kakih slabih tisoč let po odcepu anatolščine. oharščina†T Toharski govorci so se naposled ustalili v Tarimski kotlini (na zahodu današnje Kitajske) in na severnem robu puš- čave Takla Makan več stoletij igrali pomembno vlogo pri trgovanju in prenosu znanj po svilni poti. Tohraščina tako predstavlja najvzhodneje izpričano vejo indoevropskih jezikov. Toharske rokopise so v svojstveni obliki brahmice (tj. različici pisave, ki se je v 5. stol. pr. n. št. razvila v severni Indiji) pisali budistični menihi. Toharščina A, ki se je upo-rabljala med 7. in 10. stol. n. št., je bila izključno liturgičen jezik. Glede na to, da je skozi celotno obdobje, v katerem je izpričana, precej enotna, pa je možno celo, da je bila pravzaprav že v času nastanka besedil zgolj knjižni jezik. Besedila, ki so nastala v toharščini B, izpričani med 4. in 9. stol. n. št., so bolj raznolika – poleg budistične temati-ke, kjer gre večinoma za prevode sanskrtskih originalov, zajema tudi administrativna, tehnična in pravna besedila, pisma in celo grafite. Zanimivi so stiki Toharcev s Kitajci, o čemer OST pričajo številne izposojenke iz kitajščine v obe toharščini, izposojanje pa je potekalo tudi v obratni smeri, tako je npr. praindoevropsko * médhu ‘med’ preko pratoharščine (prim. ZANIMIV toharsko B mīt) dalo kitajsko besedo 蜜 mì. Ključnega pomena so bili toharski govorci tudi pri prenosu budizma na vzhod. Revolucionarno prevajalsko delo meniha Kumaradžive (4. in 5. stol. n. št.) je močno pripomoglo k popularnosti budizma na Kitajskem, kjer se njegovi prevodi uporabljajo še danes, tj. po več kot 1500 letih! yaläṃ wramm ats skam yāmiṣ : mā yaläṃ wram mar yāmiṣ : yaläṃ wram ypant wrasom nu pälkäṣ mäṃtne sälpmäṃ por Naj vedno naredi točno to, kar je treba, naj ne dela tistega, česar se ne sme; človek, ki naredi, kar je treba, namreč sije kot plameneč ogenj. Odlomek iz Punjavantadžatake (pripovedi o enem PRIMER BESEDILA izmed preteklih življenj Bude): toharščina A. 04 I ndoarijščina je skupaj z iranščino in nuristanščino del indo-iranske jezikovne nadveje in je tako kot ostali dve veji indo-iranščine »potomka« praindoiranščine. praindoiranščina iranščina nuristanščina indoarijščina Indoarijščina Zahodna veja indoarijščine ali mitannijska arijščina je izpričana le izredno fragmentarno v kontekstu huristkega kraljestva Mitanni v Mezopotamiji in se zanjo po 14. stol. pr. n. št. izgubi vsaka sled. Vzhodna indoarijščina (ali kar indoarijščina) je izpričana od 15. stol. pr. n. št. v severozahodni Indiji v porečju reke Ind, od koder se nato po Gangeškem nižavju počasi razširi proti vzhodu in proti jugu po Indijski podcelini vse do Dekanske planote ter na Šrilanko. Termin indoarijščina je primarno vezan na indo-arijske jezike, ki so se in se govorijo na Indijski podcelini, in pomeni toliko kot indijščina indoevropskega izvora (tj. za razliko od ostalih jezikov Indije, ki niso indoevropski). Najstarejše ohranjeno besedilo je Rgveda, zbirka 1028 himn z večinoma obredno namembnostjo, drugi višek literarnega ustvarjanja v stari indijščini (natančneje stari indoarijščini) pa predstavlja klasična sanskrtska književnost, ki je nastala med 1. in 12. stol. n. št. Staroindijska književnost predstavlja največji svetovni literarni korpus. Ena izmed vej novoindijskih OST jezikov so tudi t. i. ciganski jeziki, med njimi romščina, katera narečja so danes razpršena po vsej Evropi. ZANIMIV áhan vtráṃ vtratáraṃ víyasam índro vájreṇa mahat vadhéna / skándhāsīva kúliśenā vívkṇā áhiḥ śayata upapk pthivyḥ Pokončal širokoplečega je zmaja Indra s kladivom svojim smrtonosnim, nasekal ga kot drva je s PRIMER BESEDILA sekiro, kot kup leži zdaj tam pošast na zemlji. Rgveda 1.32.5: vedska stara indijščina. Obdobja v razvoju indoarijščine so: • stara indijščina: • vedska stara indijščina (15.–5. stol. pr. n. št.), • epski sanskrt, v katerem sta nastala vélika staroindijska epa Mahábhárata in Ramájana (4. stol. pr. n. št. do 3./4. stol. n. št.), • klasični sanskrt (5. stol. pr. n. št. do 12. stol. n. št. oziroma do danes); • srednja indijščina (5. stol. pr. n. št. do 12. stol. n. št.): • obdobje starih, srednjih in mladih prakrtov, • apabhránša; • obdobje novoindijskih jezikov (od 12. stol. n. št. dalje). 05 S kupaj z indoarijščino in nuristanščino, ki predstavlja prehodno vejo med obema ostalima, iranščina pripada indo-iranski nadveji indoevropskih jezikov in je tako »potomka« praindoiranščine. Iranski jeziki so bili zgodovinsko razširjeni po velikem zemljepisnem območju, vse od pontsko-kaspijske stepe do Mezopotamije in se jih v najzgodnejšem obdobju da razdeliti na tri velike skupine, in sicer jugozahodno iranščino (»prednico« kasnejše perzijščine), osrednjo iranščino (kamor spada tudi avestijščina, najstarejši izpričani iranski jezik) ter vzhodno Iranščina iranščino. Najstarejša ohranjena iranska besedila so staroavestijski in mladoavestijski teksti, ki so sočasni z vedskimi besedili severozahodne in centralne severne Indije postrgvedske dobe (tj. v in po 10. stol. pr. n. št.), in pa staroperzijska besedila, ki so nastala med 6. in 4. stol. pr. n. št. Avestijščina je jezik, v katerem so sestavljena zoroastristična obredna besedila, stara perzijščina pa jezik vladarske dinastije Ahe-menidov. Obdobja v razvoju iranščine so: • staroiransko obdobje (avestijščina, stara perzijščina in fragmentarno oz. le posredno izpričani skitščina ter medščina) med 10. in 4. stol. pr. n. št.; • srednjeiransko obdobje (partščina, srednja perzijščina, sogdijščina, baktrijščina, hvarezmijščina in sakijski jeziki) med 4. stol. pr. n. št. do približno 8. stol. n. št.; • obdobje novoiranskih jezikov od 8. stol. n. št. dalje. Stara perzijščina je zapisana v klinopisni OST pisavi, ki je leta 520 pr. n. št. nastala za potrebe obeležitve vojaških podvigov najznamenitejšega ahemenidskega vladarja Dareja Vélikega in se ne zgleduje po nobeni ZANIMIV sočasni ali starejši klinopisni pisavi starega Srednjega vzhoda. aγəm zimō jaŋhəṇtu yahma haca pauruuō snaoδō vafra snaēžā barəzištaēibiiō gairibiiō bąšnubiiō arəduii … āa təm varəm kərənauua carətu.drājō kəmci paiti caϑrušanąm haϑra taoxma upa.bara pasuuąm ca staoranąm ca maiiānąm ca sunąm ca vaiianąm ca … Ves živelj zajele bodo hude zime in zapadel bo prvi sneg in PRIMER BESEDIL se kopičil na najvišjih gorah, v najnižjih globočinah … Naredi tedaj zatočišče, na vsaki od štirih strani dolgo kot stezo. Prinesi tja semenje drobnice in živine in ljudi in psov in ptic in rdeče plamenečih ognjev ... Videvdat 2.12,15: mlada avestijščina. baga vazạrka auramazdā haya imām būmim adā haya avam asmanam adā haya martiyam adā haya šiyātim adā martiyahạyā haya Dārayavaum xšayaϑiyam akunauš Velik bog je Ahuramazda, ki je ustvaril to zemljo, ki je ustvaril ono nebo, ki je naredil človeka, ki je dal človeku mir in blagostanje, ki je Dareja napravil za vladarja. Napis DNa na grobnici Dareja Vélikega (Naqš-i Rustam): stara perzijščina. 06 G rščina spada med najstarejše zabeležene indoevropske jezike, hkrati pa predstavlja jezik z najdaljšim obdobjem kontinuirane izpričanosti med jeziki te jezikovne družine. Grščina je nastala iz pragrščine, jezika tistega dela Indoevropejcev, ki so ok. leta 2000 pr. n. št. poselili jug Balkanskega polotoka. Najstarejša besedila v grškem jeziku segajo v mikensko Grščina obdobje (ok. 1600–1050 pr. n. št.). Najdena so bila na Kreti in Peloponezu v arhivih razdejanih mikenskih palač, kot so Knosos, Mikene in Pilos. Gre za glinene tablice, popisane z zlogovno pisavo, imenovano linear B. Z vse-binskega vidika ta besedila prinašajo sezname, inventarje, pogodbe in podobne dokumente ter s tem ponujajo dra-gocen vpogled v palačno administracijo. Mikenskemu obdobju sledi t. i. temno obdobje (ok. 1050–800 pr. n. št.), ki se tako imenuje spričo pomanjkanja pisnih virov po propadu kulture palač, temu pa arhaična doba (ok. 800–500 pr. n. št.), zaznamovana zlasti z razvo-jem grškega alfabeta in nastankom homerskih epov Iliade in Odiseje, najstarejših grških literarnih spomenikov. Poleg epske poezije je v arhaični dobi cvetela tudi lirika, med najslavnejšimi pesniki tega obdobja sta Solon in Alkaj ter pesnica Sapfo. Arhaični sledi klasična doba (ok. 500–300 pr. n. št.), ki je zlasti obdobje razcveta dramatike, filozofije in zgodovinopisja, povezanih s slavnimi imeni, kot so So-fokles, Platon in Herodot. Stara grščina izkazuje močno členjenost na narečja, ki jih delimo na večje narečne skupine – severozahodnogrško, dorsko, ajolsko, arkado-kiprsko in jonsko-atiško. Iz jonsko- -atiške narečne skupine je izšla nadnarečna različica helenistične grščine, t. i. koinḗ, v kateri so zapisane tudi knjige Nove zaveze. Medtem ko so ostala narečja v pisnih virih do konca antike pretežno zamrla, sta se na osnovi helenistične koinḗ razvili bizantinska ter kasneje nova grščina. Slednja se govori še danes in je uradni jezik Republike Grčije ter Evropske Unije. Stara grščina je izpričana tako OST na literarnih kot na neliterarnih spomenikih. Med slednje poleg mikenskih tablic sodijo tudi epigrafski spomeniki v grškem alfabetu. Gre ZANIMIV zlasti za posvetilne, nagrobne in zaobljubne napise na raznih materialih. Najpogosteje jih najdemo v matični Grčiji in na obalah Sredozemskega morja. Do najdb pa sporadično prihaja tudi izven tega območja. Tako je bila denimo na Gosposvetski ulici v Ljubljani izkopana pitna posoda iz modrega stekla z napisom v grščini, ki pravi: »Pij, da bi živel večno, mnogo let.« Oi mḕn ippḗōn stróton oi dè pésdōn oi dè nā́ōn phais’ epì gȃn mélainan émmenai kálliston, égō dè kȇn’ óttō tis ératai. /.../ tȃs ke bolloímān ératón te bȃma kamárukhma lámpron ídēn prosṓpō ḕ tà Ldōn ármata kan óploisi PRIMER BESEDILA pesdomákhentas. Mnogim konjenica se zdi najlepša stvar na črni zemlji, pehota drugim, tretjim spet brodovje; a meni tisto, v kar si zaljubljen. /.../ Rajši spet bi videla ljubko hojo, spet uzrla žar na obrazu svetlem kot vozove lidijske, trume pešcev v polni opravi. Pesem pesnice Sapfo z Lezbosa, pisana v lezboškem narečju ajolske narečne skupine. (Prev. Marko Marinčič.) 07 F rigijščina se je razvila iz prafrigijščine, ki je bila verjetno najbližji sorodnik pragrščine, tako da je celo zelo verjetno, da obe veji izhajata kar iz skupne greko-frigijske nadveje (tako kot npr. indoarijščina, iranščina in nuristanščina izvirajo iz indo-iranske, slovanščina in baltščina pa iz balto-slovanske nadveje). Frigijci so železnodobno ljudstvo, ki je poseljevalo osrednji del Male Azije, kjer je skozi 8. stol. pr. n. št. do vdora Kimerijcev v Malo Azijo ok. leta 695 obstajala tudi močna frigijska država s prestolnico Gordion. Druga večja frigijska mesta so bila Daskilejon, Dorilajon in Midasovo mesto. Frigijščina Frigijščina je izpričana od 8. do 5. stol. pr. n. št. (stara frigijščina) in od 1. do 3. stol. n. št. (mlada ali nova frigijšči-na). Ohranili so se zgolj epigrafski spomeniki, pri čemer prednjačijo nagrobni in posvetilni napisi, pisani tako z leve proti desni kot z desne proti levi, pa tudi izmenjaje, tj. po sistemu bustrofedon. Na starofrigijskih spomenikih so besede med seboj praviloma ločene s presledki ali s po-sebnimi znaki, na mladofrigijskih spomenikih, ki so pisani neprekinjeno, pa je postavitev presledkov stvar filološke oziroma jezikoslovne interpretacije. Starofrigijski spomeniki, pisani v posebnem starofrigij-skem alfabetu, so v pretežni meri posvetilni, vsebujejo pa zlasti imena oseb ( Ates, Midas, Baba idr.) in njihove pa-tronimike (imena očetov), nazive in funkcije ( arkiaevais ‘Arkijev sin(?)’, vanak ‘kralj’ idr.). Ohranilo se jih je okoli 400. Mladofrigijski spomeniki, pisani v grškem alfabetu, pa predstavljajo skoraj izključno kletve morebitnih plenilcev in skrunilcev grobov na grških nagrobnih napisih. Ohranilo se jih je okoli 100. Pri grškem zgodovinopiscu Herodotu se je OST ohranila pripoved o tem, kako so Egipčani nekoč skušali ugotoviti, kateri izmed jezikov na Zemlji je najstarejši. Izvedli so naslednji eksperiment: nekega otroka so osamili in ZANIMIV čakali, da bo izrekel prvo besedo. Jezik te besede, tako egipčanski modreci, mora biti najstarejši od vseh jezikov. Prva otrokova beseda je bila bekós, ki v jeziku Frigijcev pomeni kruh. Tako so egipčanski modreci sklenili, da je najstarejši jezik na Zemlji frigijščina. Četudi ta Herodotova pripoved najverjetneje ne odseva resničnih zgodovinskih dogodkov, pa je v njej vsaj zrno resnice: beseda bekós je namreč pristna frigijska beseda, ki je v istem pomenu izpričana tudi v mladofrigijskem korpusu. Ates : arkiaevais : akenanogavos : Midai : lavagtaei : vanaktei : edaes Ates, Arkijev sin (?), akenanogavos, je daroval vojvodi (?) in kralju Midasu. Starofrigijski napis z Midasovega spomenika v Midasovem mestu, današnja Yazılıkaya. ios ni semoun knoumanei kakoun addaket [etit]etikmenos eitou PRIMER BESEDILA Kdor na tem grobu povzroči škodo, naj bo preklet. Mladofrigijski napis iz današnjega Akşehirja. 08 A rmenščina se je razvila iz praarmenščine, jezika tistega dela Indoevropejcev, ki so v teku 1. tisočletja pr. n. št. poselili vzhodno Anatolijo. Ime dežele Armencev je prvič izpričano na Behistunskem napisu, ki ga je leta 520 pr. n. št. perzijski kralj Darej Véliki dal vklesati v pečino: v stari perzijščini se glasi Arminiya, v elamščini (neindoe-vropskem jeziku dežele Elam nad zgornjim delom Perzij-skega zaliva) pa Harminuya. Klasična armenščina (arm. grabar, dobesedno ‘napisani (jezik)’) pravimo knjižnemu jeziku, ki se je oblikoval v 5. stol. n. št., v obdobju, ki ga imenujemo tudi zlata doba Armenščina (arm. oskedar). Jezik je standardiziran in ne izkazuje nare- čnih potez. Izpričan je tako na epigrafskih kot na literarnih spomenikih. Razcvet klasičnoarmenske književnost je sle-dil iznajdbi pisave, primerne za zapisovanje armenskega jezika. Avtorstvo armenskega alfabeta tradicija pripisuje učenjaku in kraljevemu tajniku, kasneje menihu Mesropu Maštocu (arm. Mesrop Maštoc‘). Njegov namen je bil v prvi vrsti podajati in razlagati krščanski nauk armenskemu ljudstvu v njegovem maternem jeziku. Klasičnoarmenska književnost se v tem duhu torej logič- no začne s prevodom Svetega pisma in besedil cerkvenih očetov iz klasičnosirskega in grškega jezika, kmalu za tem pa začno nastajati tudi izvirna dela. Najbolje zastopana li-terarna žanra sta bila zgodovinopisje in teologija. Med naj-pomembnejšimi zgodnjimi avtorji so biograf Korjun (arm. Koriwn) z Življenjem Mesropa Maštoca, zgodovinopisec Agatangelos (arm. Agat‘angełos) z Zgodovino Armenije in teolog Jeznik iz Kolba (arm. Eznik Kołbac‘i) z razpravo Proti herezijam. V teku srednjega veka se je armenščina razcepila na dve narečni skupini, zahodno in vzhodno armenščino. Obe različici sta živi še danes: vzhodna armenščina je uradni jezik Republike Armenije, zahodna armenščina pa se je do genocida nad Armenci pred in med prvo svetovno vojno govorila v večjem delu vzhodne Anatolije, danes pa jo ohranjajo zlasti armenske skupnosti v diaspori. Armenci svoj narod in svojo OST deželo imenujejo Hayk‘ in Hayastan. Mednarodno uveljavljeno poimenovanje Armenci in Armenija izvira ZANIMIV od Elamcev ali Perzijcev. Današnja Republika Armenija se po armensko imenuje Hayastani Hanrapetut‘iwn. Erknēr erkir, erknēr erkin, erknēr ew covn cirani. Erkn i covown ownēr ew zkarmrikn ełegnik. Ənd ełegan p‘oł cowx elanēr, ənd ełegan p‘oł boc‘ elanēr. Ew i boc‘oyn vazēr xarteaš patanekik. Na howr PRIMER BESEDILA her ownēr, apa t‘e boc‘ ownēr mōrows, ew ač‘kownk‘n ēin aregakownk‘. Rojevala je zemlja, rojevalo nebo je, rojevalo škrlatno morje. Porodni krči v morju so pestili tudi majcen rdečkast trs. Iz stebla trsa dim se dviga, iz stebla trsa vstaja plamen. Iz zubljev deček svetlopolti skoči, v laseh mu polje ogenj, v bradi plamen mu kipi, oči sijo kot žarka sonca. Pesem o rojstvu boga Vahagna, ohranjena pri zgodovinopiscu Mojzesu iz Horene: klasična armenščina. 09 A lbanščina sama tvori svojo vejo indoevropske dru- žine jezikov, a kljub temu, da nima drugih ožjih so-rodnikov, je nespregledljivo dejstvo, da si mnogo lastnosti deli vsaj s tremi drugimi vejami, in sicer armenščino na eni strani in greko-frigijščino na drugi, obenem pa tudi z mesapščino, tj. starobalkanskim indoevropskim jezikom, izpričanim v današnji Apuliji, svojem sekundarnem selišču. Pogosto se zato albanščino razume kot jezik, ki se je izluščil iz t. i. balkanske indoevropščine. Še na praalbanski stopnji jezikovnega razvoja je albanščina Albanščina od 2. stol. pr. n. št. prihajala v intenziven stik z latinščino, saj je ozemlje sedanje Albanije leta 167 pr. n. št. postalo rimska provinca ( Provincia Epiri). Od tod veliko število latinskih izposojenk v albanščini, ki zajemajo prav vsa pomenska polja. Ob postopnem razvoju praalbanščine v staro albanščino sta se izoblikovali dve narečni ploskvi, in sicer severna ali gegovska in južna ali toskovska, na kateri temelji današnji knjižni jezik. Ker je albanščina besedilno izpričana šele od 15. stol. n. št. dalje (do vključno 18. stoletja nato traja staroalbansko obdobje), jo je v zgodovinskojezikoslovnem smislu mnogo težje raziskovati kot indoevropske jezike, ki ponujajo neprimerljivo starejše vire in s tem izrazito arhaične faze v svojem razvoju. Albanska beseda motër je sorodna z besedo za pomen ‘mati’, OST podedovano iz praindoevropskega * máχtēr in razširjeno po skoraj vseh vejah indoevropskih jezikov (npr. pratoharsko * mācær, praindoiransko * mātā, pragrško * mātēr, prafrigijsko * mātār, praarmensko * maθ’ir, prakeltsko * mātīr, praitalsko * mātēr, pragermansko * mōðēr, praslovansko ZANIMIV * mātī, tož. ed. * māteri, prabaltsko * mātē), vendar v albanščini pomeni ʻsestraʼ, medtem ko je besedo za ‘mati’ nadomestila nënë. Razlog za takšno na videz nenavadno stanje seveda ni v pomenskem premiku, pač pa v dejstvu (kot je pred kratkim pokazal M. Majer), da albanska beseda motër ’sestra’ izhaja iz pripadnostnega pridevnika * maχtr-o- v pomenu *’ki pripada (isti) materi’, torej ‘sestra’. Un të pagëzonj prʽ êmënit t’Atit e t’birit e t’shpertit shênjt. Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Krstni obrazec, najstarejše ohranjeno staroalbansko besedilo (1462). E ȣ afëruo njëi bujari së qytetsë s’atī dheȣ, e ai e dërgoi ëndë katund të tī PRIMER BESEDILA me kullotunë thītë. E dëshīr kish barkëtë e tī me e ënginjunë ën lendijet, qi thītë kullosnjinë, e as-kush gjā nukë i ep. Šel je in se pridružil nekemu prebivalcu tiste dežele, ta pa ga je poslal v svojo vas past svinje. Želel si je napolniti trebuh z rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu jih nihče ni dal. Iz Mašne knjige Gjona Buzukuja, prve albanske tiskane knjige (1555): stara albanščina. 10 K eltski jeziki so nastali iz prakeltščine, ki ima kar nekaj skupnih potez z italsko vejo indoevropskih jezikov, tako da se pogosto govori celo kar o eventualni italo-keltski jezikovni nadveji, iz katere naj bi se nato iz-luščili prakeltščina in praitalščina. Glede na to, kje so se oziroma se še danes govorijo keltski jeziki, jih delimo na celinske in otoške keltske jezike. Med temi so sicer celinskokeltski jeziki izpričani precej prej eltščina kot otoškokeltski, vendar za njimi po 4. stoletju n. št. K ni več sledu, medtem ko se večina otoškokeltskih jezikov govori še danes. Najstarejši izpričani keltski jezik je lepontščina (med 6. in 1. stol. pr. n. št.), in sicer na večinoma votivnih napisih, odkritih v okolici danes švicarskega Lugana. Sledita ji gal- ščina (cisalpska v severni Italiji in transalpska z žariščem v Galiji), ki se je skozi obdobje izpričbe med 3. stol. pr. n. št. in 4. stol. n. št. razprostirala po dobršnem delu srednje Evrope, in iberokeltščina v severozahodni Hispaniji (2.–1. stol. pr. n. št.). Otoškokeltski jeziki se delijo na dve veji, in sicer gojdelsko in britansko keltščino. K prvi spadajo irščina, škotska gel- ščina in že izumrla manščina, k drugi pa kimrijščina (va-ližanščina), bretonščina in izumrla, a ponovno obujena kornijščina. Med njimi po časovni globini izpričanosti prednjači irščina, ki se na ogamskih spomenikih pojavi že v 5. stol. n. št., malo pred prvimi staroirskimi rokopisnimi viri. Galščina je posredno izpričana tudi v naših krajih: sem spadajo galska OST osebna imena na rimskih nagrobnikih (npr. Adnamo, Locita, Suadulla) ter galska zemljepisna imena, najsi bo zabeležena le v antičnih zgodovinskih in geografskih delih (npr. Neuiodunum) ali njihovi prežitki v slovenščini kot npr. Beljak, Trbiž, Logatec ali reka Glina (narečno ZANIMIV Glana). Ta imena so odtis galščine, ki je na vzhodnoalpski prostor od Donave, ob kateri so galska plemena prodirala v južno Evropo in nato celo v Anatolijo, proti Italiji zavil v 3. ali morda že v 4. stol. pr. n. št. Scél lem dúib: dordaid dam, snigid gaim, ro·fáith sam. Gaéth ard úar, ísel grían, gair a rrith, ruirthech rían. Rorúad rath, ro·cleth cruth, ro·gab gnáth giugrann guth. Ro·gab úacht etti én, aigre ré, é mo scél. Tole vam povem: jelen riga, zima trosi sneg, poletje je odšlo. Veter je močan, leden, sonce nizko na obzorju, kratka je njegova pot in morje močnega valovja. Praprot je pordela, oblika njena prava skrita, kriki divjih so gosi postali vsakodnevna pesem. Mraz prekril peruti je vsem pticam. Čas ledu je tu. To je moja vest. PRIMER BESEDILA Staroirska pesem v srednjeirskem komentarju pesnitve Amra Choluim Chille. A thrannoeth yn ieuenctit y dyd kyuodi a oruc a dyuot y Lynn Cuch y ellwng y gwn dan y coet. A chanu y gorn a dechreu dygyuor yr hela a cherdet yn ol y cwn ac ymgolli ae gedymdeithon. Ac ual y byd yn ymwarandaw a llef yr erchwys, ef a glywei llef erchwys arall, ac nyt oedynt un llef. A hynny yn dyuot yn erbyn y erchwys ef. Naslednjega dne je zgodaj zjutraj odrinil v Glynn Cuch, da bi tam v gozd nagnal svoje pse. Zatrobil je na svoj rog in zbral krdelo, nato pa odjahal za njimi in se ločil od svojih tovarišev. Ko pa je poslušal za laježem svojih psov, je zaslišal lajanje drugih psov, a ti so lajali drugače in so se jim bližali. Pedeir ceinc y Mabinogi, 1. knjiga (Pwyll pendeuic Dyuet): srednja kimrijščina. 11 O bmočje, kjer so se v 1. tisočletju pr. n. št. govorili italski jeziki, je zajemalo osrednji in južni del italskega polotoka (z izjemo Kampanije, kjer se je govorila balkanska mesapščina, in grške Kalabrije), večji del Sicilije, vzhodni del severne Italije s podaljškom na jugovzhodni alpski prostor (današnja zahodna Slovenija in avstrijska Koroška), v Istro in vzdolž obale v Kvarner in severno Dal-macijo. Italščina Poleg latinščine, prvotno italskega jezika Lacija in okolice, so se iz praitalščine izluščili še sabelska veja (naj-pomembnejši jezikovni spomeniki so nastali v oskijščini, umbrijščini in južni pikenščini), vénetščina (italski jezik severovzhodne Italije s podaljški v jugovzhodni alpski prostor) in morda sikulščina (verjetno italski jezik vzhodne Sicilije), skoraj zagotovo italski pa so tudi onomastični ostanki v Istri, Kvarnerju in severni Dalmaciji, ki jim z eno besedo rečemo kar severnojadranska imenska plast. Opisana jezikovna raznolikost je bila po vzponu latinščine, kakršna se je govorila v mestu Rim in se hitro uveljavila kot prestižni jezik, zadušena, in sicer do te mere, da je danes edini še živi italski jezik prav latinščina, ki dalje živi v obliki romanskih jezikov. Ti so se namreč vsi razvili iz t. i. ljudske ali vulgarne latinščine. Skoraj nedvomno italski je tudi areal osebnih imen, OST odkritih na rimskih nagrobnih spomenikih geografsko izoliranega in jezikovno obrobnega območja današnjega Iga pri Ljubljani (t. i. antična ižanska antroponimija). Nabor teh predrimskih antičnih imen je edinstven v svetovnem ZANIMIV merilu, saj predstavlja največjo gostoto osebnih imen na geografsko enotnem območju, ki se ne pojavijo nikjer drugje. Tipična antična ižanska imena so npr. Buquorsa, Buctor, Bucca, Bucco, Volturex, Voltaronti, Moiota, Venixema, Quiemonis … v · aadirans · v · eítiuvam · paam · vereiiaí · púmpaiianaí · trístaa · mentud · deded · eísak · eítuvad · v · viínikiís · mr · kvaísstur · pumpaiians · tríibúm · ekak · kúmben · nieís · tanginud · úpsannam · deded · ísídum · prúfatted Vibij Adiran, Vibijev sin, je Pompejancem v oporoki namenil denar, ki ga je pompejanski kvestor Vibij Vinikij, Marov sin, namenil izgradnji PRIMER BESEDILA te stavbe po sklepu skupščine. Tudi sam je to odobril. Oskijski napis na bloku travertinskega marmorja, ostanku javne zgradbe (2. st. pr. n. št.). adstaiúh ⁝ súais ⁝ manus ⁝ meitimúm ⁝ matereíh ⁝ patereíh ⁝ qolofítúr ⁝ qupíríh ⁝ arítih ⁝ puíh Ta spomenik so postavili z lastnimi rokami. Postavljen je za mater in očeta, kot je spodobno, umetelno in z vdanostjo. Južnopikenski napis na steli (6. st. pr. n. št.). 12 G ermanščina je izpričana od 2. stol. n. št., ko se na polotoku Jutland pojavijo prvi runski zapisi v ger-manskem alfabetu fuþark, še starejši pa je prav v današnji Sloveniji odkriti pragermanski napis harigasti teiva na negovski čeladi iz Ženjaka pri Negovi, ki se ga da datirati že v 4. stol. pr. n. št., najkasneje pa vsaj v 2. stol. pr. n. št. Slednji ni zapisan v germanskih runah, pač pa v različici severnoetruščanskega alfabeta. Z izjemo omenjenih fragmentarnih virov zgodnje german- ščine je najstarejši izpričani germanski jezik gotščina, izu-mrli vzhodnogermanski jezik, ki se nam je ohranila v prevodu Svetega pisma škofa Wulfile iz 4. stol. n. št. in še Germanščina nekaj fragmentih, večinoma vezanih na vzhodnogotsko Italsko kraljestvo (493–553), vsaj do 16. stoletja pa se je še govorila na polotoku Krimu. O tem dodatno pričajo tudi tam nedavno odkriti gotski grafiti iz 9. ali 10. stol. n. št. Pomembni starogermanski jeziki so poleg gotščine še za-hodnogermanski jeziki stara angleščina, stara frizijšči-na, stara spodnja frankovščina (zlasti stara nizozemščina), stara saščina, stara visoka nemščina (iz katerih so nastale angleščina, frizijščina, nizozemščina ter nizka in visoka nemščina) kot tudi skoraj v celoti posredno izpričana in že izumrla langobardščina, ter severnogermanska stara nordijščina (zlasti stara islandščina, ob njej pa precej bolj fragmentarno izpričani drugi stari nordijski jeziki), iz katere so nastali skandinavski jeziki (islandščina, ferščina, norveščina, danščina, švedščina). Votivni napis harigasti teiva, kar pomeni ‘Teivaz OST (Bog) je gostitelj (padlih) bojevnikov’, na negovski čeladi B je edinstveni primer zapisa nekega indoevropskega jezika v fazi, ko še lahko zelo jasno govorimo o prajezični stopnji, ZANIMIV v tem primeru o pragermanščini. ussteiga ufar hauhein himinis jah wairþa galeiks þamma hauhistin · akei jainþrō dalaþ atdraga þuk þan qaþ imma frauja allwaldands »Povzpel se bom nad višino oblakov in se pomeril z najvišjim!« »Pa te od tam povlečem (spet) dol,« je rekel vsemogočni Bog. Bolonjska pridiga: gotščina. PRIMER BESEDILA Nis þæt feor heonon mīlġemearċes þæt se mere standeð. Ofer þǣm hongiað hrinde bearwas, wudu wyrtum fæst wæter oferhelmað. Þǣr mæġ nihta gehwǣm nīðwundor sēon, fȳr on flōde. Nō þæs frōd leofað gumena bearna, þæt þone grund wite. Đēah þe hǣðstapa hundum geswenċed, heorot hornum trum, holtwudu sēċe, feorran ġeflȳmed, ǣr hē feorh seleð, aldor on ōfre, ǣr he in wille hafelan hȳdan. Nis þæt hēoru stōw! Nedaleč pa leži jezero, nad njim pobešajo krošnje ivnate glave, gozd čvrstih korenin nad vodo meče svojo senco. Tam ponoči videti pojav je čuden: ogenj na gladini se pojavi! Ni ga med ljudmi, ki poznal bi dno njegovo. Jelen še celo ponosnega rogovja, ki psi podé ga in od daleč je pribežal na to mesto, rajši svoje da življenje, kot pa da bi stopil vanj in skril v vodi svojo glavo. To ni dober kraj! Ep o Beowulfu: stara angleščina. 13 P o najbolj verjetni hipotezi je bil prvotni slovanski jezikovni prostor severno od Karpatov. Njegove približne zemljepisne meje so bile na zahodu zgornji tok reke Dnester in zgornji tok reke Visle, na severu reka Pripjat ter na vzhodu srednji tok reke Dneper (današnja jugovzho-dna Poljska in severozahodna Ukrajina). Od ondod so se Slovani razselili približno po letu 500 n. š. Praslovanščina se je dokončno izoblikovala v stoletjih po slovanski razse-litvi, nekako do ok. 800 n. š. , ko so iz nje začeli nastajati vanščina posamezni slovanski jeziki. Slo Slovanščina je kontinuirano izpričana od 9. stol. n. š. Najstarejši zapisani slovanski jezik je stara cerkvena slovanščina. Gre za prvi slovanski knjižni jezik, katerega nare- čna podstava je bil slovanski govor mesta Solun in njegove okolice, ki ga genealoško lahko opredelimo kot vzhodno južno slovanščino 9. stoletja (iz katere sta pozneje nastali makedonščina in bolgarščina). Besedila v stari cerkveni slovanščino so nastala v času misije bratov Konstantina (pozneje z meniškim imenom Cirila) in Metoda, uglednih misijonarjev iz Soluna, na Moravskem in v Panoniji v obdobju 863–885, ki pa niso ohranjena. Za njihovo zapisovanje je Konstantin izumil prvo slovansko pisavo, ki se imenuje glagolica. Najstarejši ohranjeni, dokaj natančni prepisi prvotnih besedil so s konca 10. in iz 11. stoletja. Prva dokumentirana oblika slovenščine pa je jezik Bri- žinskih spomenikov, zapisanih v obdobju 972–1039, gledano genealoško alpska slovanščina na prehodu v zgodnjo slovenščino. Brižinski spomeniki so prvo slovansko besedilo zapisano v latinici. Slovanski jeziki se delijo v tri podskupine: • južnoslovanski jeziki so slovenski, osrednjejužnoslovanski (knjižni jeziki na tem prostoru so hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina), makedonski in bolgarski; • vzhodnoslovanski jeziki so ruski, beloruski in ukrajinski; • zahodnoslovanski jeziki so poljski, kašubski s slovinščino (ostanek nekdanjega veliko bolj razširjenega pomorjanskega jezika), polabski (izumrl sredi 18. stol.), lužiškosrbski (knjižna jezika sta dva, in sicer dolnja in gornja lužiška srbščina), češki in slovaški. Praslovanščina je prvič izpričana v jezikovnem drobcu iz OST Vzhodnih Alp. Moško osebno ime Wallucus (v sodobno slovenščino preneseno kot Valuk) je v srednjeveških latinskih virih večkrat dokumentirano kot ime slovanskih knezov (ok. 631 kot dux Vinedorum ‘knez Vinedov’, ok. 773 ZANIMIV kot dux Carantanorum ‘knez Karantancev’). Zelo verjetno gre za samostalnik * aldūkā (v poznopraslovanski glasovni podobi * voldyka) ‘vladar, vodja’, ki se med drugim ohranja tudi v slovenskih priimkih kot Vladika > Ladika. I tako četyre desęte měsęcь sъtvori vъ Moravě i ide svętitъ učeniky svoję. Prijętъ že i idǫštь Kocьĺь, kъnędzь panonьskъ, i vъzĺubĺь slověnьsky bukъvi i nauči sę imъ i vъdavъ do pęti desętъ učenikъ učiti sę imъ. I velikǫ jemu čьstь sъtvori, mimo provodi i. In tako je [Kontantin] prebil štirideset mesecev na Moravskem in šel PRIMER BESEDILA posvečevat svoje učence. Ko pa je šel [skozi Panonijo], ga je sprejel Kocelj, panonski knez, ki je vzljubil slovanske knjige, se jih je naučil in dal petdeset učencev, da bi se jih naučili. In veliko čast mu je izkazal, spremil ga je mimo. Odlomek iz cerkvenoslovanskega Žitja Konstantina (12. stol.), za didaktične potrebe prestavljen v glasovno podobo klasičnega ciril-metodovskega obdobja (863–885). 14 P redniki Baltov naj bi obale Baltskega morja naselili ok. 2000 pr. n. š. Njihov prvotni poselitveni prostor je segal na zahodu vsaj do reke Visle, na jugu do reke Pripjat, na vzhodu do reke Oke (skoraj do današnje Mo-skve), na severu do zgornjega toka reke Volge. Na nekda-njo razširjenost baltščine na vsem tem prostoru kažejo številna zemljepisna, predvsem vodna imena baltskega izvora v beloruščini in jugozahodni ruščini. Posamezna baltska plemena so se izoblikovala ok. 1000 n. š., v zgo-Baltščina dovinskih virih so izpričani Prusi, Galindi, Jatvingi/Sudavi, Kuri, Žemajti, Augštajti, Latgali, Zemgali, Seli. Večina jih je kasneje izumrla oziroma se asimilirala z oblikujočimi se Litovci in Latvijci. Baltski jeziki so dokumentirani od začetka 14. stol. , in sicer so ohranjeni zapisi treh jezikov, pri čemer je nejasno, koliko različnih narečij in jezikov so govorila različna baltska plemena. Izpričani baltski jeziki se delijo v dve podskupini: zahodnobaltski jezik je stara pruščina (»avtohtoni« jezik na območju nekdanje Vzhodne Prusije, izumrla do ok. 1700), vzhodnobaltska jezika pa sta litovščina in latvijščina (tudi letonščina, letščina). Baltski jeziki so sicer dokumentirani relativno pozno – stara pru- ščina v fragmentih od 14. stoletja ( Baselski epigram) in nato v treh protestantskih katekizmih (1545, 1545, 1561), litovščina in latvijščina od 16. stoletja, predvsem v prvih tiskih, litovščina v protestantskem (1547) in latvijščina v katoliškem katekizmu (1595) –, a so v primerjavi z ostalimi indoevropskimi jezikovnimi vejami izkazujejo zelo arhaič- no jezikovno stanje, med njimi še posebej litovščina, ki je tudi dobro dokumentirana in je zato v indoevropskem in slovanskem primerjalnem jezikoslovju nepogrešljiva. Med indoevropskimi jezikovnimi vejami sta si baltščina in slovanščina OST (podobno kot indijščina in iranščina) ožje sorodni, da je možno rekonstruirati njuno skupno izhodišče, prabaltoslovanščino. Prabaltščina je bila bolj arhaična, praslovanščina pa bolj inovativna. Medtem ko baltski jeziki npr. mehkonebnika k, g pred sprednjimi ZANIMIV samoglasniki ohranjajo, sta se ta v slovanskih jezikih palatalizirala v č, ž (lit. keturì ‘štirje’ : psl. * četyre ‘štirje’, * četvьrtъ ‘četrti’ > sln. četrti; lit. kirtà ‘udarec’ : psl. * čьrta ‘črta’ > sln. črta; lit. gývas ‘živ’ : psl. * živъ ‘živ’ > sln. živ; stprus. genna ‘žena’ : psl. * žena ‘žena’ > sln. žena). Besedilo očenaša v baltskih jezikih. Staroprusko Litovsko Latvijsko Tāwa noūson Tve msų, Mūsu tēvs kas tu essei en dangon: kus esì dangujè: debesīs: swintints wīr … teesiẽ šveñtas tàvo vadas. svētīts lai tuop tavs vārds. PRIMER BESEDILA Pereit twais rīks. Teateĩnie tàvo karalỹstė. Lai nāk tava valstiba. Twais quāts audāsin kāigi Teesiẽ tàvo valià, Tavs prāts lai nuotiek en … kaĩp dangujè, kā debesīs, no semien. taĩp i añt žẽmės. tā arī virs zemes. Noūson deinennin geitien Kasdiẽnės msų dúonos Mūsu dienišku maizi dais noūmans schan dein… dúok mùms šiañdien. duod mums šuodien. Bhe etwērpeis noūmas I atléisk mùms Un pieduod mums noūsons auschautins msų kaltès, mūsu parādus, kai … kaĩp i mẽs atléidžiame kā arī mēs pieduodam noūsons auschautenīkamans. sàvo kaltiniñkams. saviem parādniekiem. Bhe ni weddeis mans I nevèsk mùs Un neieved mūs en perbandāsnan,  pagùndą, kārdināšanā, schlāit israr … wargan. bèt gélbėk mùs nuõ pìkto. bet atpesti mūs nu launa. 15 M ed do sedaj odkritimi indoevropskimi jeziki je kar nekaj tudi takih, ki so izpričani le fragmentarno (preko dejanskih napisov ali posredno pri antičnih avtorjih v obliki glos, tj. citatnih besed, ki jim je dopisan pomen v grščini oz. latinščini in jezikovna provenienca), a o njih vendarle vemo dovolj, da je očitno, da ne tvorijo del nobene od tu predstavljenih trinajstih vej indoevropskih jezikov. Nekateri od njih so izpričani celo zgolj preko imenske-ga jezikovnega gradiva, torej osebnih in/ali zemljepisnih imen. Takim jezikom rečemo onomastični jeziki. opski jezikivr Med fragmentarno izpričane indoevropske jezike sodijo (vsaj): • antična luzitanščina (izpričana preko onomastičnega materiala in na napisih iz obdobja med 1. stol. pr. n. št. in 2. stol. n. št., zgoščenih v rimski provinci Luzitaniji, tj. današnja Portugalska južno od reke Douro in del zahodne Španije); • ligurščina (onomastični jezik, izpričan na območju rimske province Ligurije); • mesapščina (izpričana na napisih z območja današnje Apulije med 6. in 2. stol. pr. n. št., kjer pa ni avtohtona, kot to velja za italske jezike, pač pa je tja prišla z Balkana); • tračanščina ali trakijščina (izpričana na nekaj napisih iz obdobja med 6. in 4. stol. pr. n. št., glos v antičnih virih, večinoma pa poznana preko kar obilnega onomastičnega materiala). Fragmentarno izpričani indoe Poleg naštetih pa še cela kopica onomastičnih jezikov Balkanskega polotoka, ki jih je lažje zajeti kar s posameznimi imenskimi areali. To so na zahodnem delu Balkanskega polotoka a) severnojadranski imenski areal (vključujoč liburnijščino in histrijščino v Istri in Kvarnerju), b) sre-dnjedalmatski imenski areal, c) panonski imenski areal (ta se iz Panonije zajeda tudi v vzhodnoalpski prostor, vse do antične emonske, današnje Ljubjanske kotline) in č) južno-dalmatski imenski areal, katerega jedrni del predstavljajo onomastični ostanki ilirščine, na vzhodnem pa trako-da-ko-mezijski imenski areal (tako poimenovan po rimskih provincah Trakiji, Dakiji in Meziji, ki ustrezajo geografskim območjem z izpričanim lastnim in zemljepisnim imenjem). Posebno omembo terja tudi t. i. staroevropska zemljepi-snoimenska (toponimska) plast (pogosto imenovana kar staroevropska hidronimija, četudi ne vključuje zgolj vodnih imen). Gre za zelo staro plast zemljepisnih imen indoevropskega izvora, ki je nastala v najzgodnejših valo-vih jezikovne indoevropeizacije Evrope (okrog 3000 pr. n. št.), ko so bile poimenovane najvažnejše geografske ori-entacijske točke na novem ozemlju, ki so ga kolonizirala indoevropsko govoreča ljudstva. Veliko število teh zemljepisnih imen (večinoma rečnih ter v manjši meri gorskih) proseva v onomastične fonde starih in sodobnih jezikov, ki so se izoblikovali na tem prostoru. V slovenščini so prežitki te plasti imen ohranjeni v imenih rek, kot so Sava, Drava, Soča, Raba, Zilja …, posredno tudi Dragonja ipd., ki so se v času svojega nastanka glasila * sohos, * droos, * h(e)isχ(a)- ntiχ, * (h)robhos, * gholos, * χarǵaχō. Indoevropski jeziki po kapljicah Avtorji: Luka Repanšek, Matej Šekli, Rok Kuntner, Luka Brenko Oblikovanje in prelom: Jernej Kejžar Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Oddelek za slavistiko) Za izdajateljico: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2022 Prva izdaja Tisk na zahtevo. Publikacija je brezplačna. Besedilo je deloma pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (https://www.zrc-sazu.si/) razvil Peter Weiss. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789612970444 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID= 132637955 ISBN 978-961-297-045-1 E-knjiga COBISS.SI-ID= 132573699 ISBN 978-961-297-044-4 (PDF)