Za poduk in kratek čas. Božična zvezda. (Resnična dogodba.) (Konec.) VII. Dve leti sem preživel v proviaciji Parana, a tretje v Rio grande do Sul. V 1. 1879 sem dobil službo pri nekem društvu, ki je dobiio od vlade aalogo, da prepotuje Amazonsko veiiko reko iu ajeao obrežje. Takoj se poda aaša ekspedicija v Amazoaijo. Opazoval sem že dalje časa ravnaaje aekega Batoroslovca, ki je z Bami potoval. Delal je iz leaa nekako drevesce. Kaj je s tem aamerjaval ? Koaečuo poišče med pohistvom aekšae ,,lampice" ia jib aapravi na gole vejice. Takoj zaam : sv. aoč imamo! Poprej Bisem mislil na to, ali Bog v svoji aeskoačai dobroti se poslužuje mojib aevaraoati, da me eakrat iz moje malomaraosti predrami ia me aa Bekaj višjega opomai. Giajea pomagam kititi drevesce. Potem poišeemo različaa jedila ia sadje v olepšavo. Naši brazilijaaski častaiki 80 se smijali temu čiau. ia morali smo jim aavade aaše domoviae razložiti. rZa otroke", so dejali, ,,bilo bi primerBO to drevesce, ali za odraščeae ljudi ?" Ne, tega aiso mogli razumeti. Ali mi ae aismo dali motiti ia užgemo sveče. Ia tu stoji Božičao dreveace, zelo aekaj posebnega. Stali smo pred ajim ia se oziramo aa lučice ia aa večae lučice aa aebu. Moja duša je bila zadeta z aepovedao bolestjo; tako daleč od domoviae, očeta, sestre ia groba materiuega. Morda se ozirajo Bioja mati sedaj aa me? Kedar so ajihove roke me vodile, sem bil srečea; — seveda lahko tukaj molim ia — verujem. Tedaj je bilo moje brepeBeaje veliko a kaj sem a tem pridobil za svojo dušo? Lučice aa aašem drevescu so dogorele ia ugasaile, tako bodea tudi ti uga8Bil, mi je dejal aek aotranji glas. Ia potem? — — To je bila sv. noč v srediai Amazoaske reke. V tej BoČi uisem dobil zaspaaca. Nemirao ae obračam po postelji. Moje celo življeaje, preteklo ia prihodaje mi stopa pred meBOJ. Pred vsem seveda pretekli Božičfli prazaiki. Cutil sem mogoČBost Božje miloati, ki je vselej v sv. Božičaeni prazaiku z rahlim prstom aa moje srce trkala. Nisem alušal. Leta sem že preživel brez sv. zakrameatov. Bil sem 8 tem izključeB iz sv.cerkve. BKo bi to tvoja pokojaa mamica vedeli?", mi je dejal glas. ,.Ah, oai gotovo ved6 ia se ozirajo doli ter mater Božjo proaijo, da omeči srce ajihovega pregrešaega siaii. Ia Marija ae posluži sv. Božičaega prazaika, o katerem je nekdaj nebeška maožica pela: ,,Gloria in excelsis Deo, et pax bomiaibua!" da vzbudi srce grešnika! Tako križajo tisoči apomiaov moje vroče možgaae. Takoj padem aa koleaa in jokam britko. Skesam ae ia storim najboljše sklepe. Ko je aaša družba drugi dau svojo vožajo nadaljevala. vdarijo aam takoj Ijubi glaaovi zvoBa od obrežja reke. Vae hiti na krov. Bo- žič! K malu vgledamo kraj, od koder so došli  prijazui glasovi. Muožiua kakih 20 od palmičja kritih bajt ia cerkvica, pred katero stoji bv. križ, aam blišči nasproti. Bil je tamkaj sv. miaijoa. Naš kapitaa je akleail 8e vdeležiti sv. misijona ia sv. Božič tamkaj obbajati. Vržemo sidro in izstopimo. Vila se je Božičaa procesija k cerkvi. Pridružimo se iD vatopimo v cerkev, aa kateri je bil pri vhodu napia: ,,Gloria ia excelsis Deo!" Oče jezuit je služil sv. mešo. Po dokoačaaju obiščemo o. jezuita, ki aas povabi, da prazBJujemo sv. Božič v ajegovi biši. Ponudbo bvaležuo vzprejmemo. Med tem, ko moji tovarisi pred obedom na sprehod gredo, sem dejal služebaiku božjemu, ki je aa amazoaskem obrežji kraljestvo božje ozaaajeval, da bi rad av. spoved opravil. Želja se mi spolai, ia v cerkvici pragozdae divjiae aem dobil odpuačeaje mojih grebov ia bil zopet vzprejet v aaročje, med žive ude av. katoliške cerkve. Na mojo proŠBJo je kapitaa podaljšal bivaaje aa sv. misijoau do drugega jutra. Takrat sem imel srečo, veliko arečo mojega Gospoda ia Izveličarja pod podobo kruba sprejeti. To je bil srečea božičai praznik, kakor ga aiaem od svoje mladosti dolgo več doživel. VIII. V poletji 1. 1880 se vrae naša ekapedicija v Rio de Jaaeiro, v lepo ležeče naesto Brazilije. Tukaj najdem list od moje seatre, ki mi aazaaaja amrt mojega dobrega ia plemenitega očeta, bili so umrli due 10. sušca 1880. Srce moje je bilo pretreseBO po tako hudem udarci, in k malu sem se ulegel Ba bolaisko posteljo. Dobim postrežbo v sloveči Saata Caaa da Misericordia. Bolezea se razvija tako, da aem si mialil: v kratkem bode koaec. V drugič sprejmem sv, zakrameate. Daaes mi je jasao, da mi pošilja ljubi Bog bolezea, aaj me zbpet v pridobljefli veri pokrepča. Ko ozdravim, skleaem se vraiti v domoviao. „0 velike aevaraosti! 0 pot življeaja, nikjer varaosti!" S temi besedami pesaika Camoeas rečem Ameriki: srečao ! Mesece dai vidim le zibajoče valove, potujoee zvezde ia oblake. V mojem arci se zopet udomačijo vera, upauje, ljubezea. Bil sem 69 dai Ba morji, v 70. pa dospemo v flamburg. Bili smo v grudau. Na potu v domoviao se tu iu tam oglaaim. Sv. aoč bo morda, kedar domov pridem, in res sem stal v sv. aoči pred očetovsko svojo bišo. Pogledam skozi špraajo pri okuu v hišo. Luč mi blišči aasproti, kakor bi bilo razsvitljeao božično drevesce. Ali za koga bi bilo? Pozvoačkam. Aaemarijka odpre. Ne pozna moža v kožubu s kovčekom v roki. Naglasim se znanca, Anemarijka reče: Crospodična je v hiši in odpre vrata. S tem si zablišSi nasproti z belim prtom pokrita ia z darovi obložeaa miza, aa kateri je prekrasao božičao drevo. Zravea atoji v temaej obleki moja ljuba aestrica ia deli darove. Ia aedolžai otroški obrazki se ozirajo z veaeljem Ba dariteljico, iB ,,hvala, bvaia!" ae razlega od uat do ust. Moj vstop je pretrgal ta mičai prizor. Otročiči se bojazljivo stiakajo k svoji dariteljici radi meae. Moja aeatra Marijica me apozaa ia: ,,Naade! — brat moj! moj ljubi brat" je vzklikaila. Jokali amo aekaj časa, a potem ae veselo smijali. „0 božičao veselje!" je dejala zvesta dekla Anemarijka. ,,Da, božičao veselje!" odgovorim. ,,Kouečao veadar zopet veseli božičai večer! Ia tako sv. aoč upam z božjo pomočjo vsako leto obbajati. Ne zapustim vaji več, Marijica ia Aaemarijka! Mi hočemo združeui delo krščaaske ljubezai do bližajega aaše življeaje posvetiti. Vaako leto morajo ti mali, katerim je aaš božji Izveličar aebeško kraljestvo obljubil k aašemu božičaemu drevescu priti. la aedaj ljubi otroci, zapojte aii prelepo ,,božičuico"! In takoj zaori od aježaih otroških glaskov lepo predaaaaao petje: „0 vesel, o zveličaven, Milosti pola božičai čaa! Svet bil je zgubljea, Jezušček rojea: Veseli se yes kriatijaaski avet!" Alojzij Vakaj. Smešnica 9. Zeaa toži možu, dasejigrozi soseda. ,,Kar bož ti poriaem v prai !'f mi je rekla. ,,Nikar", tolaži jo mož, ,,aikar se ae boj! Ako to stori, pa jo obeaim kar aa prvo drevo, če treba, za pete".