362
Dopisi.
Iz Zagreba 2. nov. A. K. — Dušni dau opominja ljudi mertvih rojakov znancov in prijateljev, naj živi človek se tako nečimerno; kadar zasliši milo peti zvon, se spomni vernih duš, se zave ter pomisli: tudi meni, kadar mi bodo trohnele kosti v hladnem grobu, bodo zvonili, kakor zvonijo danes našim prednikom. Po mestih imajo navado, kititi grobove in prižigati luči mertvim žlahtnikom. Malokteri grob je brez luči, in če je kteri, se lahko ve, da nima žive duše na svetu, ktera bi se ga spomnila in zmolila en oče nas za njegovo dušo. Z žalostjo je zapazil v pretočenih letih marsikteri rodoljub, da spominek slavnega pesnika S t. Vraza in pa spominek 29. julija 1845 od madžarske sile pobitih domorodcov v tamf žaluje, v tem, ko so drugi grobovi sjajno razsvitljeni. Ali kako se je letos vse spremenilo! Silna gnječa ljudstva se je terla okoli omenjenih spomenikov ter je občudovala krasne naprave tu in tam. Trobojne lučice so migljale na grobu padsih žertev, baklje se bile nasajene na vsakem kraji, tudi černe zastave, in transparent se je svetil z napisom: ,,Padšim na u s p o-meuu od miadeži zagr e bačke". Na groba spijoči Jev je bil prepleten s trobarvnimi traki in dragocenimi venci. Gerb horvatsko-slavonsko-dalmatinski pod ogersko krono je povikšaval napravo. Ravno tako nališpan je bil Vrazov grob; genij je deržal nad grobom okinčauo liro in napis se je glasil: „Posvetjeno od hrvatske miadeži. Vidilo se je tudi tukaj, da počimlje horvatska mladež čedalje bolj spoštovati zasluge svojih prednikov in mučenikov narodnosti.
]\a Reki 30. okt. — Gospod dopisnik iz Kastve me je v 40. broji „\ovic" ostro zavernil, da priimek „žviž-gavec" na noben način kastavskemu vinu se ne prispodobi, zato ker se nektere kastavske vina drago prodajajo itd. — Na to gospodu dopisniku in vsem bravcom „Novic" odgovorim, da nisem mislil kastavskih vin v svojem sostavku obrekovati, in da moj namen nikoli ni bil, koga očitno raz-žaliti, ker vselej rad dam vsakemu svoje. Priimka pa, kte-rega sem gori omenil, nisem jez v svoji glavi skoval, ampak sem ga od Rečanov večkrat slišal. Zakaj to? ne vem; menda zato, ker so kastavske vina, čeravno na nekteriu krajih dobre, od reškega vina vendar slabejše, in ker naše vinske mušice le za »domačim" vinom gibljejo, akoravno je tujega dobrega za nižjo ceno dobiti. Saj marburžkemu, ptujskemu, posebno pa haložkemu vinu tudi ni prigovora, ki bi se z najboljšim kastavskim sporediti moglo; al Re-čanom le »domače" bolj diši in zato so ga tudi ^zelenec" imenovali. Pa mislim, da mi zato noben Marburžčan, Ptujčan ali Haložan ni zameril, ako je moj sostavek v ??Xovicah" bral. Tedaj brez zamere!                                 O. Grajenski.
Iz Goriškega 27. okt. Močno nas veseli delavna ljubezen naših pisavcov, s ktero naši mladini mikavnega in podučivnega berila pripravljajo. Ker pa kak (sicer učen) zlasti severnih pisavcov marsikrat »starec-ci, sivec-ci, baba-e, babela-e" itd. zapiše, Vas preljube »Novice" lepo prosimo, nesite našo milo prošnjo onim čč. gg, pisateljem, ki so do-zdaj pisali, kakor se jim je prileglo, da bi odslej (po izgledu rajnega Vertovca in drugih J lepe častite besede ?5stari   očetje",   ^stari   možje",   „stare  žene   m a-
363
tere" itd. rabili. Sicer dobro vemo, da našim urnikom smo „dedei", vendar pa če bi se kdo prederznil reci wstarec", „dedec", ,7baba", bi ga mi ali pa lastni stariši šembrano oseškali, da bi več časa ne zabil. Saj starim ljudem veliko grenkega pride tudi poleg poštovavnih imen. — Pa brez zamere!                                             Stari možje v Pri morji.
Iz Ipavskega. Kam nje 26. okt. J. V. — Da se tudi Ipavci in Kraševci za lansko slabo letošnje dobre letine jake veselimo, je lahko verjeti. Torej zahvaliti moramo Boga, da je za nas in našo živinico obilo hrane milostivo podaril; krompirja smo obilo pridelali, in že zdavno ni bil tako dober kot letos (morda zato, ker ni bilo presilne vročine, za ktero krompir ne mara). Al to je pa žalostno, da bolj kot prejšne leta gnije; trohnoba ga je tako napadla, da le skerbni gospodarji si bojo seme ohranili. Za vino je bila sicer le srednja letina, pa zastran precej visoke cene jo že lahko kar dobro imenujemo. Zdaj se med 7 in 9 fi. vedro prodaja. Pri ti priliki naše častite kantonske in erenjske predstojnike javno zahvaljarn, da so modro sklenili <!<» 1. t. m. grozdje zrejati. Tedaj, čeravno ni bilo take vročiue kot lani, vendar dosti boljše vino imamo. Saj je res zadnji čas umeti, da le dobro zrelo in sladko grozdje daje dobro pa stanovitno vino. Da grojzdna trohnoba nas in Kraševce ni tako kot Lahe žalila, je menda vsem zuano; vendar tudi po Ipavskem vsako leto sem ter tje kake terte napada. Znamenito je to, kar se mi potrebno zdi, očitno povedati, da tu nima tista nova bolezen nobene terte v posesti, temuč se vsako leto prestopa, tako, da na marsi-kteri terti, ki je bilo predlansken trohleuo (ffrojzdje), je bilo lani popolnoma zdravo, in na kojih je bilo lani sčer-nelo, je letos kar lepo bilo. Zato se pa tudi marsikteri kesa, da je bil obolele terte posekal. Zatorej, dragi sosedje, kakor tudi Krajnci in Štajerci! le poterpite z bolnimi tertami;  morda  bote iz njih še kar  lepo grozdje oberali.
Iz Dolenskega 3. nov. 1860. — Dolenska tergatev, ktera seje bila po nekterili goricah, sosebno v V... h in v Str ...h prezgodaj — že teden pred sv. Mihelom — pričela, in kjer zdaj kislico žulijo, je bila sploh po druzih goricah še le okoli 15. in 17. oktobra doveršena. Sploh so naši vinorejci več kot lani mošta dobili, dasiravno so čez leto javkali, da bo slaba in pičla letina ž njim. — Okoli Semiča in v metliški okolici ga cenijo po 6 do 8, okoli St. Kocijana, St. Jerneja in pod Goro pa po 5 — 6 gold. avstr. vedro, toda tovornikov je premalo, da bi ga po tej ceni jemali.    Roba pa se ve, da je od lanskega slabeja.
J. O. Lepstanski.
Iz Ljubljane. Po ukazu c. kr. deržavnega minister-stva ima 15. dan tega mesca konec biti c. kr. deželnega poglavarstva v Ljubljani, ktero bo vprihodnje zedinjeno s teržaško-goriškim v Ter s tu. — Sliši se, da že 1. dec. bo c. kr. vojaška račun arija, ki se bo iz Vero ne prestavila v Ljubljano, odperla svoje kancelije. — Ker je bolje, da se o marsikaki reči raje molči kakor očitno govori , bi ne bili spomnili ne besedice od nekega „Majoritats-votum-a" v poslednjem mestnem zboru, ako bi ne bil ljubljanski dopisnik v „Presse" tako hitel ž njim na dan. Tistim tedaj, ki so brali omenjeno korespondencijo v ,,Presseu in bojo radovedni segli po današnjem listu, češ, kaj bojo „Novice" rekle, tistim tedaj v kratkem le tole rečemo: Nas in vsakega, ki je hvaležen dobrotnikom našega ubogega slovenskega ljudstva, naj so mu dobrotniki z živo besedo ali pa v djanji, tolažijo popolnoma skušnje dandanašnjega časa, po kterih so „Maj ori tat s v o ta" čisto ob ves „re-nomeu prišle! — Radi bi še eno od prihodnjega vremena povedali, pa skor se bojimo, da bi nas kdo ,,demonstracije" zoper Božje gospodarstvo ne krivici!, zakaj dandanašnji se berž iz vsake terte ,,demonstracija" izvija. Pa naj bo! Po-dajmo se v nevarnost in povejmo tedaj, da letošnja zima ne bo dolga. Zakaj? Gorka pomlad bo zgodaj nastopila; star pregovor pravi: „koliko dni pred sv. Martinom se pri-
kaže ivje po hribih, toliko dni pred sv. Jurjem zelenje"; letos je bilo ivja po drevji že en dan pred vsemi Svetimi. Tako so nam povedali gospod, ki pridno zapazujejo že več let vremenstvo. Pa ne, da bi nama kdo v naje nedolžno veselje podtikal ,,kljubovavne demonstracije" zoper Onega, ki „dela veliko pratiko!" Le tega prosiva, da ne! — Včeraj so zaperli nekega Majer-a, bivšega šivarskega mojstra, sedaj pa cenivca oblačil v tukajšni zastav niči, ktero je, kakor pravijo, na posebno zvito vižo za kakih 9000 gold. ali še več okradel in oguljufal. Ker je mož vžival zaupanje, da je spravljal v zastavnico prinesene reči, je vzel to in uno zastavljeno srebernino ali zlatnino in jo dal ljudem, s kterim je bil zastopljen, da so jo vdrugič priuesli zastavit in dnarja za-njo dobili. To je tako dolgo ravnal, dokler ni neki zlatar zasledil sleparije. Lastniki zastavljenih reči ne bojo škode terpeli, ampak le zastavnica sama.