Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 3 A*	Cfublfana, 5. februarja 1953.	Leto IV.
TUDI SLOVENSKI PEDAGOGI SO ZBOROVALI
Letna skupščina Pedagoškega društva LRS je bila 18. januarja. S posebno brzojavko jo je pozdravil tudi Pedagoško književni zbor iz Zagreba.
Poročilo izvršnega odbora je dal prof. dr. Vlado Schmidt. Zajelo je društveno delo od kongresa 1950 do januarja 1953. Iz njega povzemamo:
Smernice za delo društva so bili sklepi blejskega kongresa. Predvsem si je odbor prizadeval, seznaniti z delom kongresa čim širši krog pedagoških delavcev. S tem namenom je tudi organiziral štiri večdnevne tečaje. Uspeh je bil pozitiven, kar dokazujejo pedagoški aktivi, ki so bili medtem ustanovljeni (Maribor, Celje, Novo mesto, Tolmin, Murska Sobota). Posebno mesto je po svoji delavnosti med njimi zavzemal aktiv v Mariboru, ki se je zato upravičeno preimenoval v podružnico.
Karakteristika dela aktivov je v glavnem tale: preučevanje vprašanj, ki so zlasti aktualna v ožjem delovnem okolišu (v Murski Soboti so n. pr. preučevali zgodovino šolstva v Prekmurju, v Tolminu zlasti problem niže organiziranih šol); tolmačenje socialistične pedagogike staršem (tu je bil najdelavnejši mariborski aktiv); delo na področju nadaljnjega izobraževanja pedagoških delavcev (kjer ima prav tako največ uspeha Maribor).
Delo po sekcijah Pedagoškega društva je bilo v glavnem omejeno na ljubljanske člane. Sekcija za teorijo in zgodovino pedagogike ni dala dovolj tehtnih načelnih razprav s področja teorije socialistične pedagogike, je pa priskrbela precej zgodovinskih prispevkov. Za problematiko sekcije za didaktike in metodiko je bilo največ zanimanja pri Združenju učiteljev in profesorjev strokovnih šol ter pri zdravstvenih delavcih za metodiko zdravstvenega vzgajanja. Čeprav je Pe-dagoško-književni zbor v Zagrebu že izdal posebne metodike, je nujno, da dobimo vsaj posebno metodiko slovenskega jezika. Za ta namen se je že sestal kolektiv, ki si je delo porazdelil. Sekcija za izvenšolsko, predvsem za družinsko vzgojo je skrbela za populariziranje pedagogike med nepedagogi. V zvezi s tem je pripravljala referate za radio, teze za teden matere in otroka, sodelovala je z Ljudskimi univerzami in skupaj s Pionirskem svetom LRS izdajala v 5000 izvodih revijo »Mladi svet«. Sekcija za strokovno šolstvo je prenehala obstajati, ko je bilo ustanovljeno Društvo učiteljev in profesorjev strokovnih šol. Metodične in psihološke probleme te sekcije obravnavata odslej obe ustrezajoči sekciji. Psihološka sekcija je vršila svoje delo s predavanji o psihološki tematiki in z objavljanjem obsežnih prispevkov v Sodobni pedagogiki. Ker je naloga sekcije študij slovenskega otroka, bi ta sekcija morala opravljati raziskovalno delo z induktivno metodo ter dodobra povezanimi sodelavci, v čemer pa ni uspela. Sekcija za slov. šolstvo izven meja FLRJ je organizirala stike s pedagoškimi delavci STO, Goriške in Koroške. Sekcija za defektologijo je obdelovala gradivo o defektnih osebah v Sloveniji in razpravljala o problemih profesionalnega usposabljanja absolventov posebnih šol.
Publicistično delo članov PD je bilo toliko izdatno in tudi kvalitetno, da je bila Sodobna pedagogika s prispevki dobro založena. Če bi naročniki redno plačevali naročnino, bi tudi list lahko redno izhajal v mesečnih številkah in z večjim obsegom. Ker se je krog so-trudnikov razširil in sodelujejo v listu tudi številni praktiki, se je list bolj približal potrebam naše učne in vzgojne prakse, čeprav še vedno ne dovolj. Slabost našega pedagoškega tiska je tudi v tem, da v njem ni borbe mnenj, ni diskusije, čeprav je uredništvo ponovno objavljalo aktualne prispevke o živo diskutiranih vprašanjih. Samostojnih publikacij je PD izdalo 7.
Kako odpraviti pomanjkljivosti? O teh pravi poročilo, da sta v glavnem dve: premalo je bilo raziskovalnega dela za društvo, ki ima naziv znanstvenega društva, in pre-nialo je bilo sistematično organiziranega kolektivnega dela. Da bi odpravili obe navedeni pomanjkljivo-fb, je potrebno, da PD organizira kolektivno raziskovalno delo. Metodologija tega dela je bila — kot nipoteza za diskusijo — obrazložena v Sodobni pedagogiki. Izvršni odbor Predlaga za dobo naslednjega leta tudi glavno vsebino tega raziskoval-
nega dela, ki naj bi bilo analiza problemov, ki so nastali v zvezi z uvedbo učnega predmeta »moralna in družbena vzgoja«. To delo pa bo improvizacija, dokler ne bomo imeli v Sloveniji pedagoškega inštituta, ki bi ga vodil.
Poročilu društvenega predsednika je sledilo poročilo blagajnika in nadzornega odbora, nato pa živahna diskusija k vsem poročilom funkcionarjev. Udeleževali so se je tovariši in tovarišice Šilih, Kopriva, Baukart, Švare, Kokalj, Kolar, An-doljšek, Koprivec, Zbrizaj, Winkler, Schmidt, Leder, Vrtačnik, Čopič, Rudolf, Majhen, Kompare, Podja-voršek, Ledinek, Humek, Krivic, Gogala, Melihar, Ivančič in Kimovec-Ziga. Iz te razprave bomo navedli samo nekatere ugotovitve diskutan-tov.
PD ima sedaj 157 članov. Mariborska podružnica predstavlja v resnici samostojno društvo z vsemi sekcijami. Razvija se zaradi slabe povezave z Ljubljano skoraj povsem samostojno. Celje ima le malo društvenih članov in je glede pedagoškega znanstvenega dela skoraj na mrtvi točki. Novo mesto želi drugačno organizacijsko obliko, da bo moglo pritegniti tudi pedagoške delavce iz Bele Krajine. Delo PD je bilo preveč centralizirano. Ljubljana je sploh do province pogosto nedemokratična. Vse mora sama po-preje pregledati, prevzeti, šele potem lahko nekaj reče. Takšen način dela lahko zavre zunanje pobude. Zato ne bi bilo treba uvajati podružnic, ampak samostojna krajevna pedagoška društva, ki bi imela v svoji centrali samo koordinacijski organ. Ko so v Mariboru sprva povzemali način dela centrale, so pogrešili. Šele ko so začeli reševati aktualne probleme na samem terenu, se povezali ne samo s člani pedagoškega aktiva, ampak tudi z zdravniki, socialno-skrbstvenimi organi, gospodarstveniki, člani ljudskega odbora itd., so uspeli, ker njih delo ni bilo več zgolj izolirano znanstveno delo. Stik z življenjem jim je obilo koristil.
V pedagoškem tisku se niti zda-leka ne moremo primerjati s Hr-vatsko ali Srbijo. Obnoviti bi bilo treba vsaj tradicijo Slovenske šolske matice in izdajati na leto po štiri pedagoške knjige. Prav tako bi bil potreben vsako leto Pedagoški zbornik z najaktualnejšimi pedagoškimi članki. Pedagoško društvo bi moralo skrbeti tudi za temeljito oceno novih učbenikov, pa teh ocen sploh ni! Za vzgojo staršev uporabljamo vse premalo dnevno časopisje. Mariborčani so si znali priboriti vsaj stalno prilogo, v kateri obravnavajo na poljuden način različna vzgojna vprašanja. Revija »Mladi svet« je dosegla svoj namen. Na terenu jo imajo radi. Je pa večkrat premalo aktualna. Ko smo uvedli moralno vzgojo kot šolski predmet, smo pustili starše neinformirane. Revija se je mnogo razpisala o družinski vzgoji, ni pa obravnavala vzgojnih prijemov v različnih organizacijah, ki z otroki delajo. Prav tako je premalo obravnavala razne akcije odraslih za otroke. Tudi bi moral »Mladi svet« poleg mestne vzgojne problematike pisati še kaj več o vzgojnih problemih na podeželju. Med »Mladim svetom« in »Sodobno pedagogiko« bi bila potrebna tesnejša povezava, ker se obe reviji nekako dopolnjujeta. »Sodobno pedagogiko« bi bilo bolj približati terenu na ta način, da bi jo napravili vsebinsko bolj uporabno. K vsakemu načelnemu članku bi morali dodajati konkretne primere. Teoretičen uvod in praktična razlaga!
Kako je z anketami? Učiteljstvo o smotrih ankete, ki naj jo izvede, pogosto niti poučeno ni. Nekdo sestavi tako anketo po svoji zamisli, drugi pa, ki te zamisli sploh ne poznajo, naj pa nanjo odgovarjajo. In to naj bi bilo kolektivno delo? Treba se je najpoprej skupaj pogovoriti o smotru, izmenjati različna mišljenja, razčistiti sporna vprašanja in šele nato pristopiti k anketi. Zadnja taka anketa naj bi pomagala reševati vprašanje moralno ogrožene mladine. Bila je v celoti organizirana povsem birokratsko in bo zato ostala verjetno udarec v prazno. (Predsednik je takoj izjavil, da PD pri tej anketi ni bilo konsultirano. Organiziralo jo je socialno skrbstvo.)
Metoda dela Pedagoškega društva. Kot druga točka dnevnega reda je bilo postavljeno vprašanje o bodoči metodi v društvenem delu. Za osnovo diskusije je služil toza-
devni članek dr. V. Schmidta v Sodobni pedagogiki. Tudi v tej točki je bila debata živa, vendar spisek diskutantov ni več tako pester kot je bil pri diskusiji po referatih izvršnega odbora. Levji delež so prispevali dr. Gogala, Šilih, Majhen, dr. Matko, Ledinek, Klmovec-Žiga, Dekleva in dr. Schmidt. Ker pričakujemo, da bodo diskutanti svoja izvajanja še poglobili v Sodobni pedagogiki, da bodo tako služila za orientacijo pri delu tud: pedagoškim
Izbira učnih predmetov je odvisna od splošnega vzgojnega smotra, ki smo ga postavili naši šoli. Če je naš splošni vzgojni smoter, razviti socialističnega človeka, človeka, ki bo sposoben graditi našo družbo, potem morajo temu smotru ustrezati naše šole in to po vsebini učnih načrtov ter izbiri predmetov.
Socialistično družbo bo sposoben graditi le vsestransko in harmonično razvit človek in to dejstvo nas bo vodilo tudi pri sestavi našega novega predmetnika, se pravi, določili bomo predmete, ki bodo po svoji izobrazbeni in vzgojni funkciji vsak na svoj specifični način oblikovali učenčevo osebnost. Zato bomo pri izbiri predmetov upoštevali vsa vzgojna področja: to je umsko, moralno, estetsko in telesno.
V vsej naši vzgoji smo doslej dajali pretežni poudarek na otrokov umski razvoj, a pri tem zanemarjali moralno, estetsko in telesno vzgojo.
Dejstvo, da smo v letošnjem šolskem letu uvedli v naše šole nov predmet družbene in moralne vzgoje, nam dokazuje težnjo, enakovred-
V	primerjavi s predmetnikom učnega načrta za leto 1950 imata I. in II. razred zaradi zvišanja telesne vzgoje na dve uri tedensko po eno uro več pouka kot doslej.
V	III. razredu ostane 24 ur pouka, a v ostalih razredih se zviša po
1	uro tedensko.
Pouk srbskega ali hrvatskega jezika prične v V. razredu osemletne šole. Zgodovina je v III. razredu z zemljepisom, zakar bi lahko ponovno uvedli znan izraz »domoznastvo«.
V	višjih razredih osemletne šole se predmeti prirodopis s higieno ter fizika s kemijo združijo v skupen predmet »prirodoslovje« ali »priro-doznanstvo«, ki bi imel 2 uri prirodopisa v III. in IV. razredu ter po
2	uri prirodopisa in 2 uri fizike s kemijo v V.—VIII. razredu. Ta združitev predmetov, njih nedifirencira-nost nam omogoča, da upoštevamo do določene mere značaj, usmeritev šole po krajevnih prilikah, v katerih ta deluje. Tako bomo v industrijskem predelu dali večji poudarek fiziki in kemiji, a v izrazito agrarnih krajih prirodopisu. S tako usmeritvijo bo ustreženo tudi vsem tistim, ki zahtevajo, da se ponovno
Naša društva so prevzela težko in nič manj odgovorno nalogo: izdelavo predlogov za novi učni načrt za osnovne šole. Učiteljstvo se je že lotilo dela ne le v društvih, ki so se za sestavo predlogov obvezala, temveč tudi drugod. Ne bo odveč in započetemu delu v škodo, ako o učnih načrtih in o vprašanjih, ki so z njim povezana, spregovorimo še javno v društvenem glasilu.
delavcem iz drugih republik, jih tudi v posnetku ne bomo na tem mestu objavljali.
Pooblastila novemu plenumu. Po volitvah novega plenuma, ki šteje sedaj 29 članov, je posebna komisija predlagala spremembo 2. in 4. člena pravil. Po novi redakciji bodo člani Pedagoškega društva mogli osnovati samostojna Pedagoška društva kot podružnice PD - LRS. Izvršni odbor je dobil pooblastilo, da opravi končno redakcijo. Prav tako je bil novi izvršni odbor (predseduje mu Dekleva-Modic Marica) pooblaščen, da odloči o načinu izdajanja publikacij in Pedagoškega zbornika.
no zajeti v učno-vzgojni proces tudi ostala vzgojna področja.
V dosedanjem predmetniku smo dajali premalo poudarka telesni vzgoji, ki je enakovreden vzgojni činitelj kot ostali izrazito izobrazbeni predmeti. Z zvišanjem dosedanje ene ure telesne vzgoje v osnovni šoli na dve, odnosno tri na teden (kar je predlagal Odbor za telesno vzgojo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS), bomo vsaj v najmanjši meri premostili preobčutno razliko med otrokovim telesnim in umskim razvojem.
Komisija za osemletne šole pri Svetu za prosveto in kulturo LRS, ki je sestavila osnutek predmetnika za osemletne šole, je upoštevala načelo pravilnega razmerja med predmeti, ki izrazito razvijajo otrokove umske sposobnosti in med predmeti, ki oblikujejo otroka moralno, estetsko in fizično. V predmetniku je z razporeditvijo predmetov upoštevano načelo prehoda iz posameznih razredov osemletne šole v nižjo gimnazijo, jasneje bo pa to izrazil učni načrt.
uvede v naše šole pouk praktičnega gosp. znanja s kmetijstvom.
Prav tako bi se združili doslej samostojni predmeti risanje, pisanje in ročno delo v »ročne spretnosti«. Vendar bo zaradi pravilne, enakomerne razporeditve in upoštevanja vseh treh »spretnosti« moral učni načrt dati točna navodila. Ta predmet bi imel v I. razredu na teden eno uro (risanje), v II. razredu dve uri (pisanje in risanje), a v III. in IV. razredu tri ure (pisanje, ročno delo in risanje) ter v V.—VIII. razredu tedensko po tri ure (risanje, ročno delo).
Zvišanje ur telesne vzgoje in uvedba družbene in moralne vzgoje je terjalo znižanje učnih ur pri nekaterih izobraževalnih predmetih: v III. razredu pri slovenščini, zgodovini in zemljepisu po eno uro; v IV. razredu po eno uro tedensko pri zemljepisu in računstvu, a v V. razredu za eno uro pri slovenščini.
V osnutku predmetnika ni označen tuji jezik kot neobvezen predmet, ki bi ga uvedli povsod, kjer so dani pogoji. Z uvedbo tega predmeta bo olajšan prehod iz osemletne šole v nižjo gimnazijo.
Razveseljivo in obetajoče je dejstvo, da se je lotilo izdelave predlogov prav učiteljstvo in to na tako široki bazi v okrilju svojega društva. Kdo je bolj poklican, da sodeluje pri snovanju učnega načrta za osnovno šolo kakor tisti činitelj v učno-vzgojnem procesu, ki mu je zaupana naloga, da z učenci učni načrt realizira? Na račun učnih načrtov je bila izrečenih in napisanih mnogo upoštevanja vrednih opazk.
2e na prvem povojnem skupnem sestanku učiteljev, pedagoških in prosvetnih delavcev leta 1948 v Beogradu je tov. Mirkovič iz Beograda v svojem referatu podčrtal: »Učnih načrtov nam naj ne kroje profesorji, ker je to omalovaževanje učitelja in ker le-ti ne poznajo otroka.«
Gotovo nam je tuj kakršen koli afront proti tovarišem profesorjem. Nasprotno: k osnutku učnega načrta za osnovne šole naj izreko svojo izkušeno besedo tudi profesorji, kakor bo treba medsebojnega konsultiranja pri snovanju učnega načrta za nižje gimnazije. Vendar naj gre beseda pri sestavi učnega načrta za osnovno šolo učiteljem, predvsem učiteljem praktikom.
Marsikateri ukrepi v šolstvu in pedagoško-prosvetni dejavnosti nasploh so bili često psihološko nepreverjeni in se zato v praksi niso obnesli. Če kaj, morajo sloneti učni načrti na psihološki preveritvi in imeti svojo ustrezno psihološko raven. Objekt pedagoške dejavnosti je otrok. Zato je treba v vsej tej dejavnosti imeti vselej in povsod pred očmi našega otroka, njegov moralni, intelektualni in duševni profil.
V hudi vnemi in velikem hlastanju po neki učenosti, s katero smo z velikim zamahom hoteli na mah napolniti drobne glavice, smo pozabili nanj, ki smo ga oblikovali! To je bila napaka, ki bi lahko postala usodna, če je ne bi pravočasno spregledali.
So načela, ki so v zgodovini šolstva prestala preizkušnjo, ki so neizogibna in jih je treba upoštevati pri sestavljanju učnega načrta: znanstvenost in vzgojnost 'učnega gradiva, njegova ustreznost in dostopnost psihfcnim in fizičnim sposobnostim otroka - učenca. Kakor je napačno neupoštevanje nekaterih osnovnih načel, tako je napačno tudi pretiravanje nekaterih načel in načrtov. Naši dosedanji učni načrti so šli v skrajnost zlasti v pogledu kopičenja in obremenjevanja s težkim učnim gradivom vseh razredov osnovne šole ter z zahtevo po strogi predmetnosti, zaporednosti in razvojnosti mimo načel otrokove zmogljivosti, krajevne in časovne bližine. To je bila izrazita orientacija na snov, v širino, zapostavljanje otroka, sposobnosti njegovega umevanja in kakovostnega obvladovanja snovi in znanja.
Posledice kakopak niso izostale in so se javljale v zmedi v pogledu realiziran j a učnega načrta, v metodoloških problemih, v formalizmu in verbalizmu, dalje v površnosti in naglici, v posiljevanju otrok z ne-zmogljivimi zahtevami, v padanju kvalitete pouka in v najbolj ob-, čutljivi točki: v padanju ravni znanja in spretnosti učencev.
Takoj pa je treba svariti pred ostro reakcijo in zapadanjem v drugo skrajnost. Res pa je, da je treba učencem osnovne šole odmeriti manj gradiva; to pa naj bo skrbno izbrano, kakovostno na višini in podano s kvalitetnim poukom. Učenci osnovne šole naj se temeljito seznanijo in obvladajo osnovne elemente, abecedo izobraževanja in dobe splošen pogled na življenje in svet. Tako izbrano gradivo naj si učenci usvoje v celoti in trdno, da si tako zgrade zanesljiv temelj za nadaljnje izobraževanje.
Podoba je, da ni večjih razhajanj v mišljenjih in pogledih zastran načrta za I. in II. razred, ki ga je pa vendarle treba podvreči reviziji in preoblikovati. Osrednji kamen spodtike je bil in je še načrt za III. razred in, ker je nadaljevanje le-tega, še oni za IV. razred.
Smo v osnovni šoli. Zato je primerno in koristno povezovanje predmetov in snovi (koncentracija ali strnjenost pouka), ki ga narekuje in nakazuje predmetnik in učni načrt za prva dva razreda. Taisti učni načrt pa strnjenost odklanja in zahteva strogo predmet-nost in zaporednost za III. in IV. razred.
III. razred je nekak prehodni razred v procesu mišlj*enja, čustvovanja in hotenja otrok na tej razvojni stopnji. Prehoden naj bi bil tedaj tudi v pogledu strnjenosti predmetov in snovi (domoznanstvo) in globalno-pripovedne oblike k sistematično - zaporedni in s tem že tudi v metodičnem postopku. Težišče pouka v tem razredu bodi na pripovedovalni obliki (pri ustreznih predmetih), ki polagoma prehaja v sistematičnost. Na tej stopnji je treba učence usposobiti do spretnosti v pripovedovanju z vsebinskim umevanjem in jezikovnim izražanjem. Torej prihaja še zmeraj materinščina do izrazitega upoštevanja (Nadalj. na 2. str.)
PREDMETNIK ZA OSEMLETNE ŠOLE
(Osnutek komisije za osemletne šole pri Svetu vlade LRS za prosveto in
kulturo)
Osnutek temeljnega predmetnika za osemletne šole
Predmet	I.	II.	III.	IV.	V.	VI.	VII.	VIII.
1. Slovenski jezik			10	10	6	6	5	5	5	5
2. Družbena in moralna vzgoja	—	—	1	1	1	1	1	1
3. Srbski ali hrvatski jezik .	.	—	—	—	—	2	2	2	2
4. Zgodovina		—	—		2	2	2	3	3
5.	Zemljepis	 6.	Prirodoslovje (prirodopis s hi-	—	—		2	2	2	2	2
gieno — osnove fizike in kemije) 		_	_	2	2	4	4	4	4
7.	Računstvo z geometrijo .	. . 8.	Ročne spretnosti (risanje pi-	6	6	5	5	4	4	4	4
pisanje, ročno delo) ....	1	2	3	3	3	3	3	3
9. Petje		2/2	2/2	1	1	2	2	1	1
10. Telovadba		4/2	4/2	3	3	3	3	3	3
Skupaj:	.	.	.	22	21	24	25	28	28	28	28
BESEDA, DVE K SNOVANJU NOVEGA UČNEGA NAČRTA
Hekoim akimina vfuasania visokega sotstva
V ospredju zanimanja je še vedno okvirni zvezni zakon o univerzah. Prvi osnutek tega zakona so v vseh republikah zelo temeljito predisku-tirali, nakar ga je ponovno obravnaval Svet za znanost in kulturo vlade FLRJ, ki je osvojil precej spremi-njevalnih predlogov visokih šol, rie da bi s tem spreminjal osnovna načela novega zakona, saj so bila ta povsod sprejeta kot pozitiven doprinos k splošni demokratizaciji. Zakonski osnutek se nahaja sedaj na Svetu za zakonodajo vlade FLRJ. Obravnavala ga bo seveda šele novoizvoljena skupščina.
Nasprotno dosedanji praksi predvideva osnutek v glavnem naslednje spremembe:	Sodelovanje javnosti.
Ta bi dobila svoj izraz v dopustnosti sodelovanja znanstvenih delavcev in strokovnjakov izven univerze v fakultetnih in univerzitetnih komisijah, nadalje v določbi, da mora rektor objavljati svoje letno poročilo 20 dni pred zborom univerzitetne skupščine, da bi mogli tako poedinci, kakor tudi strokovna in druga zainteresirana društva, organizacije in ustanove dati k poročilu svoje pripombe in sugestije, ter končno v dolžnostih fakultetnih svetov, da ob volitvi novega člana predavateljskega zbora najmanj mesec dni poprej obvestijo javnost o kandidatih in njih kvalifikaciji, da bi tudi strokovna društva, ustanove in posamezniki imeli možnost, pravočasno seznaniti fakultetne svete s svojim mnenjem o kandidatih.
Druga novost je v jasni opredelitvi mandata univerzitetnega učitelja, kateremu se poverja določena družbena funkcija za omejeno časovno dobo. Stalnost bodo imeli le redni profesorji, ki pa si jo pridobe šele 5 let po izvolitvi; zakonodajalec meni, da bo šele tedaj povsem izpričana njihova strokovna in znanstvena usposobljenost ter vzgojno pedagoška neoporečnost, kar oboje je pogoj za poklic akademskega učitelja. Pri vsem ostalem učnem osebju — torej pri izrednih profesorjih, docentih, lektorjih in asistentih — se bo ta usposobljenost pre-
(Nadalj. s 1. str.)
in gojenja, čemur naj služijo vsi predmeti. K predmetnosti in sistematičnosti preidemo v IV. razredu, vendar brez toge zapetosti in nesmiselnega pretiravanja.
Učni načrt naj bo docela jasen, vendar pa le okviren, ki naj ga posamezni okraji, šole in učitelji izpopolnijo z dobrimi podrobnimi učnimi načrti. Če še ne moremo dobiti specialnih metodik za poučevanje posameznih predmetov, je dodati učnim načrtom praktična metodična napotila. Učbeniki so potrebni. Prilagoditi jih je pa treba novemu učnemu načrtu, s katerim morajo biti v skladu. Čim bolj abstrakten je predmet, tem bolj naj pridejo v učbeniku do izraza slike, sheme, grafikoni itd.
Javna razprava in diskusija je marsikaterikrat in v marsičem obrodila dober sad. Zaradi tega je prav, ako čim več spregovorimo v našem tisku o tako važni zadevi kot so učni načrti. Poleg splošnih pogledov bo prav, ako bomo obravnavali tudi vprašanje načrta za posamezne predmete. Horvat Izidor
verjala na vsakih 5 — oziroma (pri lektorjih in asistentih) na vsaka 3 leta.
Tretja značilnost pa je v tem, da bo odslej pri volitvah kot tudi pri celotnem delu fakultete soodločalo po svojih zastopnikih tudi pomožno-učno osebje, to je lektorji in asistenti.
Zakonski osnutek je bil izdelan & perspektivo, da se bodo vse visoke šole združile pod enim vodstvom. Ker bo zakon okvirni zakon, se ne bo spuščal v podrobnosti; te bodo pridržane statutom fakultet in pa republiškim zakonom o visokih šolah. Zakonodaji ljudskih republik bo tudi prepuščeno, osnovati nove ali ukinjati že obstoječe visoke šole oziroma fakultete. S posebnimi predpisi pa se bodo regulirala še v okviru zveznega zakona naslednja študentska vprašanja: vpis absolventov srednjih strokovnih šol na posamezne fakultete, vprašanje štipendij, voznih in drugih olajšav ter zdravstvena in socialna zaščita študentov.
Toliko o zakonu o univerzah. Sedaj pa poglejmo, s katerimi problemi se je zadnje čase še bavila sekcija za visoke šole.
Revizija študijskih načrtov in študijskih predpisov sta med temi na prvem mestu. Potem ko so fakultete že celo leto o njej razpravljale, je učne načrte obravnavala še sekcija za visoke šole na osmih sejah. Odbor za znanost in visoke šole pri Svetu za prosveto in kulturo je doslej odobril organizacijske, študijske in izpitne pravilnike za pravno, za ekonomsko in za agronomsko gozdarsko fakulteto ter študijske načrte za prirodoslovno-matematično fakulteto in za fakultete Tehniške visoke šole z izjemo fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Na dnevnem redu pa so tudi že statuti Medicinske visoke šole, filozofske fakultete in študijski načrt gradbene fakultete.
Sprejeti pravilniki so še vedno le »začasni«, saj je za končnove-Ijavno redakcijo treba počakati na objavo zveznega in na spremefnbo republiškega zakona o univerzah.
Pri vseh revizijah študijskih načrtov in izpitnih predpisov je opaziti dvojno tendenco: prva je ta, da je treba vsakemu normalno zainteresiranemu študentu omogočiti, da bo dejansko mogel zaključiti študij v predvidenem roku, torej na fakultetah univerza in na agronomsko gozdarski fakulteti v štirih, na fakultetah Tehniške visoke šole v petih in na fakultetah Medicinske visoke šole v šestih študijskih letih; uresničenje tega cilja bi vsekakor pomenilo znaten napredek, saj se giblje sedanja povprečna študijska doba med številkama 6 in 7; druga tendenca pa je ta, da moramo, če hočemo napredovati, preiti na sistem samostojnega študiranja, ki naj zamenja že kar udomačeni srednješolski sistem podajanja in prisvajanja snovi. Zelo odločno pa je bila odklonjena tendenca, da bi naše fakultete že v redni študijski dobi vzgajale ožje specializirane strokovnjake. Te more izoblikovati le praksa in delo pri določenem specialistu na fakulteti ali institutu, kamor pa naj bi se vračal že v stroki tudi praktično dobro podkovan človek.
Poleg samega učnega načrta doživljajo močne spremembe tudi ta-
ko imenovani »študijski režimi«, to je predpisi o obveznem obiskovanju vaj in predavanj z zelo togim redo-sledom izpitov in sankcijami za tiste, ki teh v določenih terminih ne opravljajo. Tako se študent, ki ni opravil vseh predpisanih izpitov nižjega semestra, ni mogel vpisati v naslednji semester, kar je povzročalo in ponekod še povzroča, da poznajo tudi visoke šole »ponavljalce«, med katere se pogosto uvrščajo skoraj kompletni letniki. Tak sistem dela nujno vodi študente do neke »izpitne mrzlice«, ne pa do studioz-nega dela. Seveda pa z novimi pravilniki ne bi smeli preiti v drugi ekstrem, to je, da bi se nekdo mogel brez vsake kontrole vpisovati na fakulteto od 1. semestra pa do abso-lutorija, ne da bi v tem času opravil kakršen koli izpit. Ker je praksa pokazala, da si mnogi slušatelji izbirajo študijsko panogo brez ozira na dejansko usposobljenost zanjo, so nekatere naše fakultete uvedle namesto sprejemnega izpita, ki ga poznajo ostale jugoslovanske visoke šole, nekak kontrolni izpit po prvih dveh semestrih. Če ga študent ne opravi, si mora izbrati drugo vrsto študija. S tem bi želele fakultete omejiti dobo brezplodnega tavanja in iskanja na največ eno leto. Naslednja in obenem zadnja pregrada pred diplomskim izpitom je postavljena večinoma v 4. in 5. semester, torej tedaj, ko je bila uvodno-teore-tična snov v glavnem že predelana. Kar najbolj širokogrudni sta se v pogledu »režima« izkazali agronom-sko-gozdarska in filozofska fakulteta, manj fakultete Tehniške visoke šole, najmanj pa Medicinska visoka
Med mnoge probleme, ki zahtevajo nujno rešitev, spada tudi vprašanje dopoldanskega in popoldanskega pouka v vajeniških šolah. V nadaljevanju ne mislim posplošiti tega vprašanja, ker je ureditev dopoldanskega pouka odvisna še od mnogih faktorjev, med katerimi so glavni prosti šolski prostori v dopoldanskem času, zadostno število prosvetnega kadra, ki bodi praviloma na strokovni šoli stalno nameščeno, povečanje finančnih dajatev, ki bremenijo proračun itd., vendar bi poizkusil analizirati ugotovitve skoraj dveletnega dela z vajenci, ki imajo pouk v do- in popoldanskih urah.
V Ptuju razpolaga vajenska šola raz- ' nih strok z lastnim šolskim poslopjem, s petimi prostornimi učilnicami, telovadnico in ostalimi šolskimi potrebnimi prostori. V preteklem šolskem letu smo uvedli dopoldanski pouk v šestih oddelkih prvega razreda, v tem šolskem letu pa za vse razrede, skupno za 11 oddelkov. Na šoli so stalno zaposleni upravitelj, tajnik in po en predavatelj splošnih in strokovnih predmetov, honorarno pa je nameščenih 20' učnih moči.
Vemo, da opravljajo vajenci svoje praktično delo po delavnicah v dopoldanskem času in da so popoldne po večini prosti. Ako imajo pouk popoldne, prihajajo v šolo telesno Izmučeni, ker ni mogoče pripraviti delodajalcev, četudi bi morali upoštevati uredbo o vajencih, do tega, da bi bili učenci v dopoldanskem času prosti. Vsi ukrepi, prepričevanje in celo kazni niso mogle preprečiti tega stanja. Dejstvo je, da tak pouk tudi pri najboljši volji vzgojiteljev in učencev ne more doseči svojega smotra, prav posebej pa, če so predavatelji honorarni, ki svojo dnevno zmogljivost izrabijo že preje na mestu stalne zaposlitve. Ako upoštevamo še mentaliteto mladinca pubertetnika — obrtnega vajenca, ki se bistveno razlikuje od ostalih šoloobi-skujočih mladincev, vidimo, da je takemu .popoldansko delo v večini primerov odveč. Zvečer se vajenec ne bo mogel učiti, ker je po dnevnem delavniškem in šolskem delu Izčrpan, v dneh pa, ko
šola, ki ima za strog študijski režim močan argument — doslej dosežene uspehe.
Svojevrsten problem je pred Odbor za visoko šolstvo ali konkretno pred filozofsko in prirodoslovno-matematično fakulteto postavil Odbor za telesno vzgojo. S ciljem, da bi telesna vzgoja na naših šolah ne bila samo posredovanje določene mehanske spretnosti, marveč predmet, ki bo človeka v celoti oblikoval, predlaga ta odbor ustanovitev visokošolskega zavoda za telesno vzgojo. Sklicuje se pri tem na povsem nezadovoljivo stanje telesne vzgoje v naših šolah, ki izvira na osnovnih šolah iz neusposobljenosti osnovnošolskih učiteljev za pouk tega predmeta, na srednjih šolah pa iz prenizkega števila ur, ki so za ta predmet določene, iz pomanjkljive kvalifikacije za telesno vzgojo in iz prenizkega števila usposobljenega kadra. Vseh srednješolskih učiteljev telesne vzgoje je v Sloveniji le 150, potrebovali pa bi jih pri dveh tedenskih urah pouka 207, pri treh tedenskih urah 312 in pri štirih 417. Ker pa na manjših šolah pri današnjem številu tedenskih ur, ki so določene za telesno vzgojo, ni učitelj polno zaposlen, mora prevzemati še pouk predmetov, za katere ni usposobljen. Zato se naj bi v bodoče vzgajali učitelji telesne vzgoje tako, da bi bili kvalificirani za pouk še enega srednješolskega predmeta. Posebna komisija je izdelala tudi že predmetnik za študij telesne vzgoje na Zavodu za telesno vzgojo. Ker sta obe prizadeti fakulteti načelno sprejeli pobudo za povezavo tega študija s še enim predmetom, ki se poučuje na fakulteti, bi mogel biti načrt Odbora za telesno vzgojo s študijskim letom 1953/54 že realiziran.
Mrs
ima samo praktično deto, pa se ne pripravlja za šolo. Ker pa je trenutno pred-izobrazba vajencev v splošnem zelo nizka, lahko ugotovimo, da šolsko delo v učni dobi ne more doseči svojega smotra.
Novi predmetnik določa v vseh razredih po 14 šolskih ur teoretičnega pouka, kar je možno opraviti v dveh dneh, tako da imajo učenci izmenoma med šolskim poukom po dva dni praktično delo. Pričetek pouka je ob normalnem delovnem času ob 7. uri zjutraj, po petih urah pouka z manjšimi odmori sledi daljši odmor, da se vajenci spočijejo in pojužinajo, nato pa sledita še dve učni uri in je zaključek pred 14. uro. Primerna je ureditev pouka tudi tako, da so en dan splošni, drugi dan pa strokovni predmeti.
Splošne ugotovitve prednosti dopoldanskega pouka so sledeče:
■Iv Težje miselno šolsko delo se izvaja v času, ko so umske sposobnosti vajencev najbolj dojemljive in je tudi metodično podajanje mnogo lažje. Ob hitrejši sprejemljivosti preostane tudi več časa za utrjevanje in ponavljanje, kar vajencem omogoča, da učno snov razumejo in si jo v prostem popoldanskem času z individualnim učenjem osvojijo.
2.	Učenci prihajajo v šolo, ker ne delajo v delavnicah, dostojno oblečem, čisti in vzdržujejo red in snago tudi pri svojih zvezkih, knjigah in ostalih šolskih potrebščinah.
3.	Med 'praktičnim delom in teoretičnim poukom ni občutiti razlike in smatrajo tako vajenci kakor delodajalci šolsko usposabljanje za enakovredno z de-lavniškim vežbanjem. Prav tako lahko z dopoldanskim poukom omilimo izkoriščanje vajencev.
4.	Zaporedno štiridnevno 8 urno delo v delavnici učenca po večini fizično utrudi in mu zmanjšuje njegovo razgledanost, pojavlja se dezinteresiranost in v skrajnih primerih celo otopelost. To prepreči vmesni celodnevni po,uk, ki vzdržuje vajenca v nepretrgani razvojno vedno višji kontinuiteti miselnega In ročnega usposabljanja.
O DOPOLDANSKEM IN POPOLDANSKEM POUKU V VAJENIŠKIH ŠOLAH
Nekaf misli k preobremenjenosti učnlb načrtov
V zgodovini vzgoje in pouka — posebno od 19. stoletja dalje, ko se začno nesluteno razvijati s porastom kapitalizma najrazličnejše znanosti in s tem v zvezi tudi šolstvo — naletimo vse češče na trditev, da vsebujejo učni načrti takšno ali drugačno odvišno gradivo, ki bi ga mogli brez škode opustiti in tako koristiti učencem, ker bi jih na ta način v veliki meri razbremenili povečanih duševnih naporov in tako samo povečali možnost temeljitejšega znanja. Toda kljub navedeni ugotovitvi pedagogov-praktikov in teoretikov se to doslej še ni zgodilo. Učni načrti so ostali še vedno preobremenjeni, vsebujejo še vedno-več ali manj nepotrebne učne tvarine v tem ali onem predmetu. Kar se je tu pa tam včasih mogoče popravilo, se je skoraj istočasno tudi pokvarilo, zakaj novi čas je večkrat nekaj starega res izbrisal, je pa marsikaj novega s prevliko mero na novo uvedel. Tako se stanje glede preobremenitve učnih načrtov pravzaprav nikoli ni kaj prida izboljšalo, nasprotno — mnogokrat se je celo poslabšalo: posebno pri nekaterih strokovnih šolah (strokovni in sploš-noizobrazbeni predmeti), da ne govorimo še o vrsti drugih šol.
Klic treznih pedagogov in tudi staršev, ki jih je zanimalo šolanje njihovih otrok, da bi vendar enkrat imeli pri sestavi učnih načrtov neko družbeni dobi in njeni ureditvi, učenčevi zmogljivosti in kasnejšim njegovim delovnim potrebam ustrezajočo mero, ni bil nikoli praktično uresničen. Vedno je takšne upravičene težnje v nemajhni meri preprečevala nujna borba med starim in novim, v katero je še posebno močno posegla sila zakoreninjenih in
ustaljenih tradicij. Težko je bilo v takšnem vzdušju dosledno odbirati, kaj je med starim in novim res dobrega in kaj je slabo, težko je bilo smotrno in sproti izločevati bistveno od nebistvenega, zakaj čas še niti ni za silo izkristaliziral svojih pogledov na življenje in svet, ko so že vznikale na dan nove in nove razvojne sile in zahtevale svojo novo ureditev. Stalno kipenje in vrenje teh menjajočih se razvojnih sil, njihovo vsakodnevno prepletanje in za-motavanje, vse to je povzročalo, da mnoge stvari niso bile nikoli toliko dognane do konca, da bi mogli smelo reči: samo takole in nič drugače ne sme biti, samo tole je dognano in resnično v naši življenjski teoriji in praksi. Neprestano so pred nami rasla nova in nova vprašanja, na katera je bilo treba zopet znova in drugače odgovoriti — tudi pri sestavi učnih načrtov.
Mogoče bi mnoga pereča vprašanja prav okoli sestave učnih načrtov hitreje rešili in že dosegli nekaj zaželenih uspehov, če ne bi imela prav tu tolike moči trdoživa tradicija (v slabem smislu), ki se rada kar preveč .očituje na pedagoškem področju. Da je temu tako, nam ne malo izpričuje še danes odnos med klasično gimnazijo in ostalimi tipi srednjih šol. Se vedno prevladuje pri mnogih izobraženih ljudeh mišljenje — o, kako močno je privzgojeno in kako ognjeno ga znajo nekateri zagovarjati —■, da more oblikovati »humanističnega človeka«, danes govorimo o socialističnem humanizmu, le klasična gimnazija s svojima klasičnima predmetoma: latinščino in grščino ter tema predmetoma ustrezajočo metodo dela, ki jo prav ta dva predmeta ponujata
in ki napravi človeka čisto drugačnega kot katera koli druga srednja šola. Ze davno bi morali biti vsi prepričani, da temu ni tako, da je danes — še posebno pri nas — naloga sleherne srednje šole, s takšnim ali drugačnim sestavom predmetov, s takšno ali drugačno metodo dela, na koncu koncev le-ta, da vzgoji človeka s socialistično humano miselnostjo in socialistični družbeni ureditvi ustrezajočim znanjem. Zakaj naj bi takšno nalogo izpolnjevala v privilegirani meri le klasična gimnazija? Ali samo zaradi latinščine in grščine, mogoče zaradi sposobnejših profesorjev, bolj urejene materialne baze, večje tradicije? Ne trdim, da med ostalimi tipi gimnazij — treba bi jih bilo več — ni potreben še klasični tip gimnazije, čeprav bi za potrebe medicine, mogoče še prirodopisnih znanosti popolnoma zadostovali latinščina in grščina v višji gimnaziji in ne od prve oziroma četrte gimnazije dalje. Zakaj toliko napenjati lok, ko ni smoter klasične gimnazije že dolgo več teologija, še manj pa, da bi brali latinske in grške klasike v izvirniku, ko jih lahko beremo v dobrih prevodih, in imamo poleg navedenih klasikov še toliko drugih: hebrejskih, arabski, indijskih in sl. In kar se tiče logičnega mišljenja, ki ga naj edino zveličavno razvijata latinščina in grščina kot dokončno urejena in že mrtva jezika? In vprašanje etike, estetike, filozofije? Koliko je drugih mimo latinščine in grščine vodečih poti, ki nas tudi pripeljejo do tega cilja. Toda zaman! Mnogi so prepričani, da temu ni tako. Mogoče imajo pri vsem tem tudi svoje namene. Toliko o zakoreninjeni tradiciji (slabi tradiciji), ki nam večkrat slepi pogled naprej.
Res, težko je odbirati med starim in novim, ne samo zaradi močno za-
koreninjenih tradicij, temveč tudi zaradi tega, ker se vse novo z razvojem gospodarstva, znanosti, umetnosti, tehnike itd., sleherno leto veča in širi s tako ogromno naglico, da stojimo neredko kar brez moči pred silno grmado vseh mogočih novih dognanj, spoznanj in resnic. Kot nebogljeni odrasli otroci večkrat v zadregi ne vemo, kako bi ravnali z vsem novim, da bi bilo najbolj prav, kaj bi vse od tega novega odbrali, da ne bi pogrešili v znanju, ne vemo, kako bi to novo čimbolj smotrno povezali s starim, da bi vse skupaj bilo razumljivo in kaj bi od starega opustili, da ne bi bilo v škodo novemu. Težka in prepletajoča se so vsa ta vprašanja. In vendar je treba prav v zvezi z njimi napraviti nekakšen red, če hočemo razbremeniti učne načrte. Učenčeva telesna in duševna zmogljivost se v minulem in sedanjem stoletju nista toliko povečali, čeprav se radi postavljamo s krilaticami o otrokovem stoletju, o športni vzgoji otroka, o povečani skrbi za otroka in podobno, da bi bili vsaj v nekem zasilno pravilnem razmerju s povečanim razvojem različnih znanosti, umetnosti, ki vse silijo po raznih poteh v šolo, kot da bi ta bila vseobsegajoči leksikon, katerega vsebina mora za vsako ceno postati otrokova lastnina. Tako postaja učenec resnični nebogljenec spričo ogromnih zahtev, ki jih nanj stavijo na ta način sestavljeni učni načrti. Kopičenje predmetov, povečano število tedenskih ur, skladovnica novega in starega učnega gradiva — iz leta v leto povečujejo naloge, ki jih naj opravijo sodobni učenci samo v šoli, namesto da bi šolo deloma razbremenili, ker bi mnoge njene naloge lahko prevzelo njeno okolje s številnimi organizacijami za izvenšolsko zaposlitev otrok in mladine: Zveza
5.	Vajenci lahko uporabijo popoldanski prosti čas po pouku za koristno izvenšolsko udejstvovanje. Po miselnem delu je potrebno zdravo razvedrilo v telovadnicah, sodelovanje v raznih kul-turno-prosvetnih sekcijah, posečanje gledališč, koncertov in predavanj ljudske univerze, pri individualnih fizičnih spo-sobno'stih gojitev športa ;in redno čitanje leposlovne literature. V dneh delavni-škega dela vajenci zaradi telesne utrujenosti težje sodelujejo v izvenšolskem delu.
6.	V okrajnem merilu je možno na ta način ukiniti manjše šole, ki imajo do 30 vajencev.
7.	Z uvedbo dopoldanskega pouka lahko pritegnemo v redno šolanje tudi vajence, ki se uče izven normalnega območja šolskega okoliša (6 km), ker je možno organizirati pouk tako, da upoštevamo vlakovne dn avtobusne zveze. V šolo se vključijo tudi učenci, katerih bivališče je zelo oddaljeno in ki sl uče v samem šolskem centru ali vsaj v bližini; ako ima šola popoldanski pouk, so opravičena šolanja zaradi oddaljenosti stanovanja, četudi njih tovariši, ki stanujejo bližje In ki delajo v istih delavnicah, redno posečajo vajensko šolo. S takim vključevanjem je rešeno tudi vprašanje vzdrževanja v tromesečnih tečajih, katerih se prav v zadnjem času udeležuje majhno število pozvanih vajencev. Šola sama si s to pritegnitvijo zagotovi večje število vajencev In formira lahko razredne strokovne oddelke. Samo vzdrževanje liOO vajencev, ki bi v nasprotnem primeru marali obiskovati tečaje, bi stalo po današnjih cenah blizu 1 milijon dinarjev, kar bi bremenilo delodajalce in starše. V ptujski vajenški šoli bi bilo vključenih v popoldanskem pouku 160 vajencev, z uvedbo dopoldanskega pouka pa jih je 250 dn imamo samo v enem izmed 11 oddelkov združeni pri splošnem pouku dve stroki, v nasprotnem primeru pa hi pri 6 oddelkih bili 4 z dvema ali več strokami. V kovinski, lesni in oblačilni stroki imamo samostojne razredne strokovne oddelke, drugače pa bi morali družiti pri strokovnem pouku po najmanj dva razreda v en strok, oddelek. Da je izvajanje učnega načrta in doseganje učnih smotrov v razrednih strokovnih oddelkih lažje in da je medsebojna povezava med tako imenovanimi mestnimi in vaškimi vajenci primernejša, je razumljivo.
Gornje misli k uvedbi dopoldanskega pouka sem navedel zato, da bi okrajni in mestni sveti za prosveto in kulturo zagotovili našim bodočim kvalificiranim kadrom tako izobrazbo, splošno razgledanost in fizično sposobnost, kakršno želi od nas socialistična družba. Obrtne, trgovinske in gostinske zbornice bi morale postaviti to zahtevo v svoj delovni program in s skupnimi silami in lokalnimi sredstvi 'pristopiti h gradnji ali ureditvi takih šol, ki so lahko združene tudi z obrtniškimi domovi in internati. Obrtništvo in lokalna industrija imata v našem gospodarskem udejstvovanju vidno vlogo, ki se iz dneva v dan veča in pridobiva na pomenu in je tako nujno, da posvetimo našemu novemu obrtniškemu naraščaju in kvalificiranim delavcem vso pozornost.
Stropnik Jože
nov Časopis
Centralni odbor Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije je na svojem plenarnem sestanku, ki je bil decembra preteklega leta, sklenil, da začne izdajati list, ki bo obravnaval obsežno problematiko strokovnih šol.
Prva številka lista »Naša stručna škola« bo izšla konec januarja 1953. V začetku bo list izhajal enkrat mesečno.
Z ozirom na namen in karakter, ki ga ima časopis, je zanj med učitelji in profesorji strokovnih šol veliko zanimanje, velik interes pa je vzbudil tudi v mnogih tovarnah in ustanovah, ki dobivajo kader iz strokovnih šol.
S svojim sodelovanjem in predplačilom naj zainteresirani prosvetni in gospodarski organi ter vsi učitelji in profesorji strokovnih šol nudijo vso pomoč Centralnemu odboru Združenja učit. in prof. strokovnih šol Jugoslavije in omogočijo, da bo časopis izpolnil svojo nalogo in prispeval k napredku pouka na naših šolah.
■ ^ ^ ***
pionirjev, Taborniki, Ljudska tehnika, Partizan, Svoboda itd. (delo v različnih krožkih, telovadba, šport, izleti, obiski muzejev, kino, radio). Takšna razbremenitev je sedaj že v večini krajev mogoča. Če je šola še v minulem stoletju morala prevzemati mnoge naloge, ki pravzaprav niso spadale v njen delokrog in to na škodo svoje temeljitosti, je bilo nekaj takega razumljivo, ker je predstavljala šola — posebno v podeželju — dolgo časa edino žarišče kulturno-prosvetnega dela. Danes pa je takšna njena naloga že odveč, ker je zraslo v njenem okolju mnogo drugih kulturno-prosvetnih žarišč, ki tudi delajo z otrokom in mladincem in bi mogla, če ne že morala, prevzeti vsaj nekatere njene odviš-ne dejavnosti. Toda žal — še prevečkrat se dogaja prav nasprotno, zakaj šola še celo na njihov račun postaja omnibus za vse, namesto da bi se razbremenila in posvetila svojim osnovnim nalogam.
Poslušajmo nekaj šolnikov in drugih javnih delavcev, kaj pravijo glede preobremenjenosti učnih načrtov včeraj in danes, da bomo o nujni rešitvi tega vprašanja še bolj prepričani.
Matija Senkovič piše v svojem članku »Reforma osnovne šole« iz. leta 1925, da ne gre v prvi vrsti za slog in množino, temveč za kakovost znanja; iz tega poudarka izvira nujna potreba po temeljiti reviziji dosedanjih učnih načrtov. Stremljenje po popolnosti znanja je za šole vseh vrst, prav posebno pa za osnovno šolo, ena izmed največjih napak in najhujše zlo. Smo mnenja, da naj si primerjajoča pedagogika prizadeva, da vzraste naša šola iz naših posebnih razmer, iz naših pedagoških izkušenj, iz naše jugoslovanske kulture ...
DELO DRUŠTEV PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV
Naš dopisnik J. K. nam je poslal naslednji dopis:
. »Dovoljujem si predlagati, da uvedete za vsako Združenje po en stolpič kot stalno rubriko s primernim zaglavjem. Priložen članek naj bi služil za uvod. Pričakujem, da bo s tem zanimanje za naš list naraslo pri vseh članih. Morda se bo iz tega izcimilo neko tiho tekmovanje, katero izmed združenj se bo s svojo rubriko bolje odrezalo. Mislim, da listu ne bi škodovalo, če bi porabili eno stran za to. Dopisnike bi s tem navadili na kratko in jedrnato poročanje. Prepričan sem, da bodo vsa društva posegla po tej rubriki in da bo dopisov brž preveč kakor premalo.«
Uredništvo sprejema pobudo za tako novo stalno rubriko, prosi pa glede tega tudi za mnenje člane ostalih Združenj.
Sklepi republiškega občnega* 1 2 3 4 zbora obeh združenj nam nalagajo nekatere nujne naloge. Prvo, kar bo treba storiti, bo obravnava sedanjih učnih načrtov in sestava predlogov za nove. Res je, da je to nalogo prevzelo nekaj učiteljskih društev in da je obljubljeno tudi sodelovanje našega združenja, vendar bi pri tem delu ne smelo manjkati nobeno naše društvo, če hočemo imeti učne načrte, ki bodo odpravili napake dosedanjih. Obvezno osemletno šolanje zajema tudi nižjo gimnazijo, torej del srednješolske mladine in področje našega dela. Ni vseeno, kakšno predizobrazbo bo predvidel novi učni načrt za prestop v višjo gimnazijo in srednje strokovne šole. .Prvič v zgodovini našega šolstva bodo morali 'tudi profesorji kolektivno vzeti v roke učni načrt za osnovne šole ter ga kritično pregledati, učitelji pa gimnazijskega. Le tedaj, če bomo začeli graditi pri naj-ndžji stopnji, bomo končno izdelali ustre-
zen učni načrt za vseh 8 razredov tako imenovane osemletke.
Ena izmed učinkovitih pobud za to odgovorno delo bi morda bil razpis natečaja za nagrado tistim kolektivom in posameznikom, ki bi izdelali najboljše osnutke. Svet za prosveto in kulturo bi s takim ukrepom dosegel maksimum prizadevanja, ki je za tako delo potreben, saj bo to pravcato novatorsko delo. Nov enoten učni načrt bi moral veljati vsaj HO let, če hočemo naš šolski sistem ustaliti in le na ta način bo mogoče sestaviti res dobre učbenike.
Ko že razpravljamo o učnih načrtih, naj bi hkrati pregledali tudi vse učbenike za osnovno šolo in nižjo gimnazijo, jdh ocenili in dodali konkretne predloge, kakšne v bodoče želimo imeti. Pavšalna kritika, da so sedanji slabi, ne zadostuje več. Da bo za tako delo treba več sestankov, je razumljivo.
Na njih ne bi smeli prezreti tudi vprašanja o komplicirani šolski administraciji in iz nje izriniti vse nepotrebno. Proučti bi morali resolucijo in sklepe obeh združenj in preveriti njih izpolnjevanje. Pri tem se bomo dotaknili tudi našega materialnega vprašanja, ki je bilo obravnavano na obeh in ostalih združenjih prosvetnih delavcev. V poštev pride med drugim tudi izplačevanje periodičnih poviškov, ki so predvideni v uredbi o nazivih in plačah prosvetnih delavcev.
Vtem ko uvajamo v našem glasilu svojo rubriko, bomo skrbeli, da nikdar ne bo prazna, marveč postala zrcalo našega društvenega delovanja. To rubriko bi naj zaključevalo poročilo republiškega odbora in centralne uprave. Tako bomo med seboj najtesneje povezani in Okrožnice bodo postale čim dalje redkejše. Iz rubrike naj diha vse naše organizacijsko življenje in delovanje.
J. K.
KAKO POUČEVATI DRUŽBENO IN MORALNO VZGOJO V 5. IN 6. GIMNAZIJSKEM RAZREDU
To je vprašanje, ki danes zanima zelo velik krog vzgojiteljev, saj jim daje sam učni načrt le skopa napotila. Potrebo po razgovoru o tej temi sta občutila tudi republ. odbora , Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev in Združenja profesorjev in učiteljev strokovnih šol, zato je prvi organiziral v dneh 20. in 21. januarja t. 1. dvodnevno diskusijo tistih, ki danes v teh razredih predmet poučujejo. Da je stiska velika, je pokazala ogromna udeležba. Dočim so prireditelji ra-
čunali s kako petdeseterico ljudi, je bila dvorana klasične gimnazije oba dneva nabito polna. Večina je seveda pričakovala nekakega recepta, saj trosi vsak posameznik ogromno svojih energij pri iskanju virov — jasno pa je, da takega recepta danes še nihče ne more dati in je bil zato tudi sam tečaj le nekako tipanje, kako in kaj naj bi se poučevalo. Uvodne referate so imeli dr. Vlado Schmidt, Marica Dekleva in minister dr. Jože Potrč. K tečaju se še povrnemo.
KAKŠNA BO BODOČA ORGANIZACIJSKA IN DELOVNA OBLIKA SVETA ZA PROSVETO IN KULTURO
Zagrebški »Vjesnik« je naslovil tako vprašanje na predsednika Sveta za prosveto, znanost in kulturo LR Hrvatske dr. Miloša Zanka. Iz njegovega odgovora povzemamo:
»Zaradi našega pogleda na vlogo države v socializmu v odnosu do prosvetnega dela, je bil nujen tudi zaključek, da ne bi bilo pravilno, ako bi bil republiški organ, čigar naloga je upravljanje prosvete, organiziran kot državni upravni organ, kot državni sekretariat, marveč tako, da bodo prišli v republiškem organu upravljanja do izraza tako družbeni značaj kot tudi elementi samoupravljanja. S tem se vrši proces tako imenovane horizontalne decentralizacije, to je prenos prosvetnih funkcij, ki so po svojem značaju družbene funkcije, z aparata državne izvršne oblasti na samostojne samoupravne družbene organe.
Zakaj je v sistemu republiške uprave predviden namesto sekretariata poseben svet za prosveto?
Ne gre zgolj za naziv, gre za strukturo in način formiranja Sveta. Svet bodo sestavljali predsednik in določeno število članov iz vrst predstavnikov samoupravnih ustanov, strokovnih in drugih družbenih organizacij, kakor tudi državljanov,
ki bi mogli koristiti pri izvedbi nalog Sveta. Predsednika Sveta postavlja in razrešuje Izvršni odbor — dočim ostalih članov Izvršni odbor niti ne postavlja, niti ne potrjuje, ampak jih delegirajo ustrezajoče ustanove, organizacije, društva! To pa konkretno pomeni ne samo, da dobivajo s tem prosvetni in javni kulturni delavci možnost, da svoje izkušnje in svoje poglede prinašajo v Svet, ampak da oni sami ta Svet tudi sestavljajo. In Svet — ne pa predsednik — bo moral reševati vsa načelna vprašanja.
Ta nova situacija in mehanizem upravljanja na področju prosvete in kulture pa predpostavlja neprimerno odgovornejše delo društev oziroma združenj prosvetnih delavcev, kot pa so ga ta imela doslej. Demokracija obvezuje. Demokracija pa ne pomeni zatišja, ampak sodobnejšo, učinkovitejšo obliko borbe proti staremu, zaostalemu.
Po novem ustavnem zakonu bo težišče dela na Svetu kot kolektivnem organu. Svet bo kot kolegialno telo absorbiral problematiko, s katero so se doslej bavili odbori, s tem, da bi za bolj detajlno in strokovno pripravo določenih sej in odlokov formiral komisije od hoc.
Dr. Franjo Zgeč navaja v svojem referatu »V zagovor mladine«, ki je izšel v Pedagoškem zborniku 1. 1928, da je že avstrijski organizacijski načrt za gimnazije in realke iz leta 1854 preobkladal mladino z učenjem, da so bile zaradi tega potrebne reforme, ki so se izvršile 1. 1884, 1900 in zlasti s srednješolsko anketo 1. 1908, ki je povzročila številne odredbe šolske oblasti v prid mladine. Nadalje piše, da imajo nekateri letniki ženskega učiteljišča celo 36, 38 in še več obveznih tedenskih učnih ur, da je enako preobkladanje s predmeti in učno snovjo v veljavi tudi na vseh srednjih šolah. Takšno preobkladanje je najnevarnejše za duševni razvoj in telesno zdravje mladoletnika, ki potrebuje nekaj časa še za telesno gibanje, za šport in izlete. Zatem trdi pisec, da je usodno pri vsem tem dejstvo, ker ne prihaja v poštev toliko naravna inteligenca, ampak skoraj vedno spomin — ne pretežki problemi, nego obseg snovi, ki jo mora učenec obdržati v spominu od ure do ure, da se z njo izkaže slučajno pri izpraševanju. Na koncu pravi, da je današnja šola (v njegovem času) za mladino v pubertetni dobi in v dobi dozorevanja nujno potrebna globoke reforme na psihološkem in sociološkem temelju, ki bi jo približala mladini na eni strani, na drugi pa družbi in sodobni kulturi.
Dr. Karl Ozvald je bil mnenja v »Prispevku k idejnim temeljem šolskega zakona« iz 1.1928, da je vele-napaka v obratovanju neke šole didaktični enciklopedizem, v katerega lahko zapade, če preveč sledi mravljinčjemu teženju po sistematski izčrpnosti, ki učitelju vabljivo šepeče: pa še to in še to. Pisec soglaša s pedagogom Sprangerjem, ko pravi, da bi nobena šola ne smela mladine prenasičevati z znanjem, temveč bi
morala otroka in mladostnika tako voditi, da bi v njih vzbrstela lakota po nadaljnjem izobraževanju — v veliki šoli življenja.
Dr. Iva Šegula je na kongresu pedagoških delavcev na Bledu 1.1950 izrekla tele besede v svojem referatu^ »Pomen psihologije za vzgojo in učno delo« o učnih načrtih: »Imeli smo in delali učne načrte, v katerih podoba otroka ni bila dokaj jasno izkristalizirana, zato smo videli predvsem načrte, prezrli pa njih smisel — oblikovanje otroka zaradi katerega so bili ti načrti sestavljeni... Zato je izvrševanje teh načrtov izgubljalo samoiniciativnost, širino in življenjsko sočnost, ki bi bila v praksi pritezala otroka v zavestno središče naših delovnih naporov.
Pisatelj Andre Maurois je napisal v svoji znameniti knjigi »Zgodovina Anglije« tele za angleško deželo in njene ljudi značilne misli:
Pripomniti je treba, da je Anglija dežela, v katere šolah so manj gojili znanost kakor kjer koli na svetu, hkrati tudi tista, ki je rodila nekatere izmed največjih znanstvenikov XIX. stoletja — Darwina, Hugsleya, Lorda Kalina, Clarca, Maxwella, Listerja in Thomsona. Ali je razbremenjenost učnih načrtov ohranila veleumom čilost duha?
Na VI. kongresu KPJ je tovariš Rodoljub Čolakovič, ko je govoril o prosveti in kulturi, tudi dejal:
»Resolucija III. plenarnega sestanka CK KPJ o nalogah v šolstvu in prosveti je prvi pisani partijski dokument, ki jasno določa naše naloge v borbi za socialistično šolstvo in kulturno-prosvetno politiko sploh... Toda daleč smo od tega, da bi mogli biti zadovoljni s poukom na naših šolah. Učenci so še vedno preobremenjeni z nepotrebnim delom, še vedno je preveč verbalizma v pouku, še vedno — zlasti na vse-
BESEDA UPOKOJENCEV
čilni razred. Kdo ima za tako napredovanje vse predpisane pogoje, se vidi iz odločb, ki so jih dobili poedinci in to po pristanku komisije Sveta za prosveto, znanost in kulturo pri vladi LRS. Če so dobili take odločbe tudi učitelji - upokojenci, ki so bili v podaljšanem uslužbenskem razmerju, je to samo potrditev in priznanje njihove kvalifikacije.
Zavod za socialno zavarovanje sicer navedene odločbe učiteljem upokojencem, ki so bili do 31. VIII. 1952 v uslužbenskem razmerju, osporava in jih šteje kot neveljavne, ne more pa jim osporavati ali razveljaviti strokovne sposobnosti in zaslužnega dela.
ALI IMA
V	prvi št. Prosvetnega delavca letos je tov. Efde priobčil tehten članek o petem razredu, v katerem obravnava tudi problem nižjih gimnazij na podeželju. Sam sem imel smolo ali pa srečo, da sem »vlekel« štiri leta osnovno šolo in gimnazijo in se s temi vprašanji dovolj namučil. Članek Efde j a jasno in odkrito pokaže na vzroke vseh težav okoli nižjih gimnazij. Predlaga nujne spremembe v osemletnem šolanju, to je — osnovne šole naj bodo osemletne, gimnazije pa naj bodo res gimnazije.
V	eni stvari pa se z dopisnikom ne strinjam. On piše: Gimnazija ni samo učni načrt in pa odlični profesorji! Pošljimo najboljše naše profesorje v eno naših podeželskih gimnazij, kjer gredo dijaki po končanem pouku past krave ali v gozd po drva . . ., kjer se jim torej vse duševno obzorje širi zgolj v šoli, pa bomo videli, kaj in koliko bodo ti profesorji naredili iz teh otrok. Upam reči, da bo znanje zadostno ocenjenega dijaka iz Ljubljane ali drugega večjega kraja še zmerom večje in predvsem širše kot pa je znanje magari odlično ocenjenega dijaka s kake podeželske gimnazije!«
Ce je ena izmed nalog socializma zmanjšati razliko med mestom in vasjo in utrditi v mladini zavest, da je vsako delo častno, potem mislim, res ni treba pisati, da dijak, ki po končanem pouku pase krave in gre po drva, ne more biti tako izobražen, kot pa tisti, ki tega ne dela. Srečavanje tujih obrazov na cesti
SKLEPI ZDRUŽENJA VZGOJITELJEV SLOVENIJE
1.	Predšolska vzgoja je temelj vzgoje; v predšolski dobi se vzgaja karakter človeka, zato mora imeti vzgojitelj zgrajen svetovni nazor. Združenje bo skrbelo, da se bo vzgojitelj ideološko dvigal.
2.	Strokovno usposobljen vzgojitelj bo lahko izvajal resolucijo III. plenuma ZKJ, zato bo združenje stremelo in o tem vodilo evidenco, da vzgojiteljice čimprej do vrše dopolnilno šolanje. Kvaliteta dela se mora dvigati, zato se bodo po vseh okrajih ustanovili strokovni aktivi, kateri bodo tudi vnesli v svoj delavni plan zbiranje didaktičnega materiala, pesmic, pravljic, iger, da bodo v prihodnjem letu. lahko izdali priročnik za delo. Vsaj 2 krat letno se morajo vršiti posvetovanja vzgojiteljic dveh ali več okrajev. Za izmenjavo izkušenj bodo društva prirejala študijske ekskurzije.
3.	Zagotoviti moramo predšolskim ustanovam pogoje dela in to v obliki primernih prostorov ter v vprašanju materialnih izdatkov. Zastopnik združenja mora biti član okrajnega Sveta za kulturo in prosveto, da se bo na Svetu obravnavala problematika predšolskih ustanov vzporedno s problematiko šol. Pri Svetu je nujno potrebno, da obstaja komisija za predšolsko vzgojo.
4.	Združenje mora zaščititi pravice vzgojiteljev. Zagotoviti moramo 6-urno delovno obveznost vzgojite-
V nasprotju je z duhom Uredbe in proti vsaki logiki, če se prevede učitelja-upokojenca, ki je imel leta
1945	priznano VI. pokoj, skupino s
3.	periodičnim poviškom in je bil upokojen 1. 1950, v X. pokojninski razred, njegovega tovariša - upokojenca, ki je bil upokojen že sredi 1.
1946	z isto položajno spupino, pa v IX. pokojninski razred. To je očitna krivica in postavlja se vprašanje, zakaj ni Zavod za socialno zavarovanje. čuvar socialne pravičnosti.
Prizadeti učitelji upokojenci, ki so ostali od osvoboditve pa do danes v prosvetni službi, neomajno zaupajo v našo zakonodajno oblast in so zato trdno uverjeni, da se bodo odpravile napake, ki so se že storile, ali se bodo pri prevedbi še dogodile, in da bodo dobili popolno zadoščenje vsi prizadeti. R. S.
PRAV?
in ogledovanje izložb, dvomim, če pripomore toliko k izobrazbi. Kino in gledališče, čeprav podeželsko, tudi ni več tako nedostopno vsaj v krajih, kjer, so nižje gimnazije. Kako pa vpliva mesto, ulica v negativnem smislu na vzgojo mladine, pa so sodne kronike dovolj zgovoren komentar. Trditev, da tudi odlični profesorji (morda so tu mišljeni taki iz mesta) na deželi ne bi veliko dosegli, je hudo klavrna vzpodbuda za vse tiste prosvetne delavce, ki poučujejo »na deželi«. Ali ni to vzbujanje malodušja v tistih prosvetnih delavcih, ki poučujejo v manjših krajih, a težjih prilikah? Ti pa so v večini.
Najbolj bi se pa uprl trditvi, da je znanje dijaka iz Ljubljane z zadostno oceno še zmeraj večje, kot pa podeželskega odličnjaka! Ce bi bilo to res, potem pa zaprimo vse srednje šole razen, onih v Ljubljani in jih pustimo morda kvečjemu še v Mariboru, Celju in Kranju, v katere bodo hodili samo otroci meščanskih staršev, ker z dežele ne morejo v mesto. Bojim se, da se tako mišljenje uveljavlja že tu in tam in potem ni čudno, če po zaključku raznih konferenc in zborovanj ugotavljamo, da se vedno bolj veča razdalja med učitelji in profesorji.
Priznam dobronamernost dopisnika Efdeja in se tudi strinjam z analizo vzrokov za stanje, kakršno je sedaj na nižjih gimnazijah, ne morem pa se strinjati z izjavami v navedenem odstavku.
Kavar Janez
Ija, vsaj enomesečni letni dopust, honorar vzgojiteljem na težjih delovnih mestih, nagrade za kvalitetno in požrtvovalno strokovno delo ter brezplačno stanovanje in kurjavo vzgojiteljem na vasi. Razlika med najvišjo in najnižjo plačo vzgojitelja je prevelika, zato mora priti vzgojitelj pripravnik v nižji plačilni razred. Vzgojitelju najmlajše skupine otrok naj bo dodeljena v pomoč otroška negovalka. Združenje mora tudi sodelovati pri prevedbah, napredovanjih, premestitvah, ocenah in odpustih.
5.	Upravnica predšolske ustanove mora biti pedagoški vodja ustanove, poglabljati se mora v vzgojno problematiko in nuditi strokovno pomoč vsemu vzgojnemu osebju. Tudi inšpektor mora imeti izkušnje s področja predšolske vzgoje, poznati mora delo vsake posamezne vzgojiteljice v pogledu metodike, načrtnega dela, analize in psiholoških opažanj ter ji mora pomagati, zlasti pa mora vsestransko pomagati strokovnemu aktivu, šele če bo inšpektor dobro seznanjen z delom vzgojiteljice, jo bo lahko objektivno ocenil. Pri oceni naj sodeluje inšpektor, upravnica ustanove in predstavnik društva.
6.	Vzgojitelj mora biti najtesneje povezan z ljudstvom in to v množičnih organizacijah, v društvih, zlasti tistih, ki jim je v programu delo z mladino.
Uredba o novih pokojninah in prevedba na nove pokojnine sta brezdvomno močno razgibali vse naše upokojence, saj je izenačenje pokojnin in pravilna uvrstitev izbrisala zadnje ostanke nesocialne stare Jugoslavije. Naši upokojenci pa so danes zelo mnogovrstni, tako po delovnem mestu, po delovni dobi, po kvalifikaciji, po izobrazbi in po načinu, kako so jih tretirale in uvrščale razne dobe v kategorije, tako da Uredba izdana z namenom, da pravično izenači upokojence vseh dob, ni mogla zajeti vseh upokojencev z isto dobrohotnostjo. Zato prevedbe, izdane po Zavodu za socialno zavarovanje LRS vzbujajo pogosto razočaranje.
Tako razočaranje pri prevedbi na nove pokojnine doživlja osnovnošolsko učiteljstvo, ki je bilo upokojeno z 38—42 službenimi leti v letu 1950 po novem socialnem zakonu. Konkreten primer naj govori za mnoge druge:
Učitelj osnovne šole F. je imel že leta 1936 v VI. uradniški skupini 3. povišico. Ko bi moral napredovati v V. skupino (55 let starosti, 30 službenih let, odlična ocena), je bil 1. 1941 izseljen v Srbijo. Nemci so mu zaplenili vso premičnino. Ko se je ta učitelj vrnil leta 1945 iz izšeljeništva, je sicer dobil plačo najvišje t. j. V. skupine, ni pa bil z dekretom formalno preveden, ker se tedaj sploh niso vršile prevedbe z dekreti. Izropan, raztrgan in sestradan učitelj F. ni prosil za pokojnino, do katere je imel pravico, temveč je prijel za delo v aktivni službi, ker je videl, da prosveta nujno potrebuje kvalificiranih učiteljev. Tako je bil v aktivni službi
1.	1947 ozir. 1949 preveden na najvišjo učiteljsko plačo 5400.— din in je bil na prošnjo upokojen 1. 1950 po novem socialnem zakonu. Ves čas je bil v službi odlično ocenjen in od Prezidija FLRJ tudi odlikovan z Redom za delo. Tudi po upokojitvi je stavil vse svoje moči na razpolago prosveti in je bil šele 31. VIII. 1952 razrešen službe.
Učitelj F. bo po sedanji praksi Zavoda za socialno zavarovanje preveden v X. pokojninski razred.
Temu nasproti pa postavimo drugo vrsto učiteljev upokojencev. Imeli so 1. 1945 komaj 35 let službe in so bili v VI. uradniški skupini. Na prošnjo ali pa tudi brez te so bili upokojeni in pri upokojitvi pomaknjeni v VIII. pok. osnovo ter upokojeni s pokojnino 4000.— din in to dejstvo je zadostovalo, da so sedaj vsi brez izjeme (tudi oni, ki so služili pod okupatorjem) — prevedeni v IX. pokojninski razred.
Ali učitelj F., ki je v najtežjih časih žrtvoval vse in v najtežjih časih za prosveto zavihal rokave do 42 službenih let res po Uredbi o prevedbi na nove pokojnine ne zasluži niti tega, na kar je imel pravico že 1. 1945 in mora danes bridko razočaran stati v X. pokojninskem razredu, ponižan pred tistimi tovariši, ki so se leta 1945—1947 prostovoljno ali neprostovoljno umaknili iz prosvetne službe s 35—37 službenimi leti?
In vendar ima Zavod za socialno zavarovanje možnost, da pravično prevede učitelja F. po čl. 51/11. Uredbe v VIII. pokojninski razred. To tem prej, ker ima učitelj že s 24 leti pravico, da doseže VIII. pla-
učiliščih — z neznanstvenimi teorijami v imenu znanosti pitajo mladino.«
Takšna in podobna mnenja — navesti bi jih mogli še več — so torej iznašali mnogi pedagoški in javni delavci glede preobremenjenosti učnih načrtov v polpretekli dobi in današnjem času. Toda? Rešitev tega vprašanja je prav v naši socialistični družbeni ureditvi nujna, vsaj v ustrezajoči in dosegljivi meri. Le premislimo, kako?
Glede sestave učnih načrtov pravzaprav nismo nikoli imeli kakšnih posebnih podrobnih navodil, pedagoška teorija nam je na to vprašanje odgovarjala le bolj skopo in dokaj načelno. Tako so bili sestavljale! kot posamezniki ali skupine vezani predvsem na ta — glavna in vodilna načela, ki pa jih iz različnih osebnih ali družbenih vzrokov niso vselej v njihovi celokupni povezanosti upoštevali. Oglejmo si v grobih obrisih ta načela, da bomo laže ugotovili, koliko smo se v naši praksi ravnali po njih.
Pri sestavi učnih načrtov je treba:
1.	določiti najprej vlogo šolstva v nekem določenem družbenem sistemi — pri nas socialističnem —, vlogo šolstva kot celote in vlogo posameznih stopenj in tipov šol (osnovnih, srednjih, visokih, splošnih, strokovnih, posebnih itd.);
2.	glede na vlogo šolstva v nekem določenem družbenem redu j-e nato treba določiti tudi sistem, organizacijo tega šolstva in splošne ter ožje učno-vzgojne smotre in naloge;
3.	ko smo opravili ti dve važni nalogi, je treba z ozirom na splošne ter ožje učno-vzgojne smotre in naloge določiti še vsebino sleherni stopnji in tipu šole — zbir predmetov in gradivo iz teh predmetov;
4.	temu sledi razporeditev predmetov po njihovi družbeni važnosti
in pomembnosti, določitev ur za posamezne predmete in za vse predmete skupaj ter določitev predmetnika in urnika;
5.	pri vsem tem, kar smo navedli, pa je še treba stalno upoštevati: učenca kot osebek učnovzgojnega prizadevanja, učitelja, profesorja kot vzgojni osebnosti, ki naj posredujeta potrebno znanje in privzgojita učencem določene sposobnosti, lastnosti in navade ter vse druge materialne pogoje, ki morejo ugodno ali neugodno vplivati na razvoj šolstva in šolanja v njem.
Če bi vse navedene kriterije, po katerih bi moral biti sestavljen učni načrt, nekako premotrili z vidika sestave naših učnih načrtov, bi mogli v glavnem ugotoviti naslednje značilnosti:
Natančne razčlenitve, v koliko naši učni načrti, ki smo jih doslej sestavljali, sploh ustrezajo novim družbenim smotrom in nalogam — izgradnja socializma na vseh udej-stvovalnih področjih — pravzaprav še ni bilo. Učnih načrtov nismo nikoli gradili kompleksno glede na vlogo šolstva in vseh šol v naši socialistični družbeni ureditvi nasploh in šele potem v njihovih posameznih stopnjah in tipih. Učne načrte smo le preveč sestavljali kot posamezne učne načrte za določeno stopnjo in za določeni tip šole, a še te zopet preveč predmetno. Tudi tukaj smo pozabili na kompleksnost predmetov, ki morajo kot celota in ne kot posamezni predmeti učenca privesti do zahtevanega učno-vzgojnega smotra. Namesto, da bi podredili izbor predmetov skupnemu smotru, ki ga mora doseči šola kot celota, smo določevali predmete brez tega skupnega smotra in se vrteli okrog učno-vzgojnih smotrov, ki naj bi jih dal ta ali drugi predmet zase. Mogoče je prav v tem dejstvu tičala
naša osnovna slabost, da nismo bolj uspeli pri sestavi učnih načrtov.
Mnogi učni načrti so rasli predvsem v znamenju posameznih znanosti (umetnosti, spretnosti), ki so se preko svojih veljavnejših zastopnikov ali znanstvenih skupin pa tudi zaradi tradicije borile za svoj dominantni položaj v učnih načrtih. Ni bilo slučajno, da so prav posamezni sestavljalci, ki so bili jezikoslovci ali zgodovinarji, prirodoslovci ali matematičarji, glasbeniki ali fizkul-turniki in podobno, vnesli tendenčno svojo stroko v sam učni načrt ne glede na splošni smoter, druge predmete in učenca samega. Zahtevali so pretirano popolnost in sistematičnost (včasih celo za nižje stopnje šol), preveličevali so važnost svojih strokovnih predmetov, jih nadrejali drugim predmetom in pod. Skratka: pri sestavi učnih načrtov je skoraj nastalo tekmovanje, katera veja znanosti, umetnosti, spretnosti itd., bo v učnem načrtu zastopana z več-jam številom ur in na prvem mestu. Res, neumestno tekmovanje, pri katerem smo pozabljali na skupen smoter določene šole in še posebno na učenca, ki jo je obiskoval.
(Nadah, in konec prihodnjič)
IZ UPRAVE
Z malimi izjemami se skoraj vsi naročniki motijo glede obročnega odplačevanja naročnine — in sicer v tem, da so v letu 1952 vplačali samo 10 obrokov po 25.— din, izostala so pa vplačila ob šolskih počitnicah v juliju in avgustu.
Želimo, da se to za lansko leto popravi in da naročniki naknadno vplačajo še obroke za julij in avgust 1952.
Blagajniki — pobirajte naročnino mesečno — nakazujte pa na upravo tromesečno v tek. št. 604-T-140.
Le- ipcdbuiJte...	*
ZARES PROCES!
(Ob članku »Proces usposabljanja učiteljev« v Prosvetnem delavcu štev. 1, dne 5. januarja 1953
VPRAŠANJE OKRAJNEMU LJUDSKEMU ODBORU LJUBLJANA-OKOLICA
Dobrih sedem let povojnega časa ni samo odstranilo ruševin, ampak je z novimi gigantskimi objekti hi-drocentral in tovarn, železnic in livarn spremenilo videz naše domovine.
V učiteljskih vrstah se pa še vedno kričeče odražajo »škodljive posledice, ki jih je zasejala vojna med učiteljski kader.«
In vendar je sila zelo velika! Leto za letom se rode novi otroci, ki z nevzdržnimi koraki hite prvemu šolskemu dnevu nasproti. Mladi rod ne zastaja, mladi rod nikakor ne more čakati tistih 857 učiteljev, ki so se izobrazili v učiteljskih tečajih, da bi opravili predhodne in diplomske izpite. Od 1948 pa do danes se vendar štiri polna leta! Naši 'pionirji očitajo...	^
Dejstva, da ti mladi učitelji službujejo celo na eno in dvorazredni-cah, da imajo celodneven pouk in zraven opravljajo še vse druge naloge, ki so v zvezi z učiteljskim poklicem, jih vseh ne opravičujejo. Ne smemo prezreti, da vsi ne delajo v tako zahtevnih okoliščinah. Zraven tega so ti tovariši še neprestana skrb društvenih uprav, okrajnih inšpektorjev, članov okrajnih svetov za prosveto in učiteljskih kolektivov.
Po člankarjevem predlogu v prvi številki Prosvetnega delavca, naj se jim razen olajšanj pri pouku in razbremenitve od drugega dela nudi še redna stvarna pomoč, individualno mentorstvo in strokovna instruktiv-na pomoč. Potek celotnega študija pa naj še posebej spremljajo in po potrebi vodijo starejši učitelji-prak-tiki.	3.
Pa poglejmo v doživeto resničnost!
Da sta bili mladi tovarišici razbremenjeni, sem dve leti nadomesto-vala manjkajočo učno moč in ime-
la celodneven pouk. Za redno stvarno pomoč sem v obeh šolskih letih organizirala tedenske učne nastope, od katerih ni niti eden ostal brez podrobne analize in diskusije. Kot individualni mentor sem bila vedno odprtih rok in sem bila osrečena, če se je kdaj pa kdaj prva ali druga tovarišica z vprašanjem obrnila name. Vse svoje pomožne knjige in zapiske sem jima dala za pomoč in do sodobne pedagoške znanosti sem jima kazala pot. Poglabljala sem se v ideološki študij, da sem jima mogla tudi v tej smeri pomagati.
Dve leti mojega prizadevanja sta minili.
Prva tovarišica še do danes ni opravila niti predhodnega izpita, drugo pa je pri strokovnem izpitu podrla slovenščina. Član izpraševal-ne komisije se je zanjo dobrohotno zanimal in jo vprašal:
»Ali vam je upravitelj kaj pomagal?«
»Samo kolikor ’ je uradno predpisano,« je odgovorila.
V me^ii, ki sem se ob trdi skorji siromašne učitelj iščnice prebijala skozi dijaška leta, preživljala grenko brezposelnost in v nepopisni radosti poljubila prag tiste enorazrednice v Prekmurju, kamor me je nekdanja banovina poslala kot dnevničar-ko, se je zlomilo ...
Proces usposabljanja učiteljev ... Dokler ga bodo posredovali le starejši učitelji, ne bo dognan. Število 857 ni vzgojeno za sprejemanje, posnemanje in vzpodbujanje. Dokler ne bo sleherni izmed tistih, ki je v tem številu, napel lastnih strun, ne bo zapel. Dokler se v napornem delu s samim seboj ne bo raziskril kot železo, se ne bo oblikoval v učitelja.
-a
Nedavno tega je Svet za prosveto in kulturo Ljubljana-okolica pozval ravnatelje srednjih šol, da zaostrijo vprašanje »vozačev« med učnim osebjem. Gimnazijske okrožnice so nato imele približno naslednjo vsebino:
»SPK-OLO ne bo dovoljeval članom učiteljskega zbora, voziti se na službena mesta, ampak morajo stanovati v kraju, kjer so v službi. Ravnateljstvo ne sme dati podpisa na železniško legitimacijo (mišljene so pri tem tedenske ozir. mesečne vozovnice). Vsak vozač mora vložiti prošnjo za stanovanje. Če ga ima že drugod, naj ga odpove, obenem pa predloži ravnateljstvu potrdilo, da je zaprosil za stanovanje v kraju, kjer je v službi.«
Vprašamo OLO Ljubljana-okol., če ne sega njegov Svet za prosveto in kulturo nekoliko predaleč. Ko zastavljamo to vprašanje, se prav jasno zavedamo, da »vozaštvo« v nobenem kraju ne vpliva vzpodbujajoče na šolsko, še manj pa seveda na izvenšolsko delo prosvetnih delavcev. Menimo pa, da z administrativnimi ukrepi položaja prav nič ne izboljšujemo, ampak ga bomo kvečjemu še poslabšali. Prav 1 2 3
nič koristi za izvenšolsko delo si ne obetamo od zagrenjenega človeka, ki smo mu poslabšali itak ne ravno rožnate življenjske pogoje samo zaradi teoretično nesporno zdravega načela, da je treba stanovati čim bliže delovnemu mestu. Ko na tem mestu govorimo o poslabšanju življenjskih pogojev, nimamo v mislih večje ali manjše možnosti kulturnega ali družabnega izživljanja, ampak domačo ali eventualno tudi dietično hrano, kurjeni stanovanjski prostor, efektivno podporo staršem ali starim staršem, možnost nadaljnje strokovne izobrazbe, konkretno delo itd. Zakaj brez absolutne nujnosti posegati tako globoko v človekovo privatno življenje? Ali ne spominja takšen uradni odnos do ljudi nekoliko na primer, ki ga je zadnjič v tako jarki luči prikazala Mitra Mitrovič? Da se razumemo: če ne bi bili trdno o tem prepričani, da naši krajevni, družbeni in društveni forumi ne bodo naleteli na gluha ušesa svojih prosvetnih delavcev »vozačev« v nobenem primeru, ko bo sodelovanje le-teh smiselno in potrebno, bi tega članka ne napisali. Toda mi o zavesti prosvetnih delavcev ne le govorimo, ampak imamo tudi dokaze zanjo.
Mrs
Sektorska učiteljska konferenca v Velikih Laščah
Kakor po drugih sektorjih Kočevskega okraja, tako se je vršila dne 10. januarja H9Gi3 uradna učit. konferenca tudi v Vel. Laščah za šole velikolaškega in dobrepoljskega področja.
Šolski upravitelji in učne osebe posameznih šol, so referirali o vseh problemih in o pozitivnih in negativnih čini tel j ih, ki ovirajo pouk in vzgojo mladine. Tako so konferenti dobili dokaj jasno sliko o stanju šolstva in dela vseh tipov šol na celokupnem sektorju.
Diskutaniti so v splošnem najbolj kritizirali učne načrte, ki da so za eno in dvoodelčne šole preobširni in zato učiteljistvo često nima dovolj časa za utrjevanje in ponavljanje snovi.
Na vse tožbe glede obsežnosti snovi, je odgovoril tov. inšpektor Žabkar, ki je omenil, da so sedanji učni načrti na*-videz res bolj obširni od prejšnjih, to pa zato, ker so bolj gostobesedni. Od učiteljeve spretnosti in iznajdljivosti pa je odvisno, kako zna učni program tolmačiti in ga praktično izvajati.
Mnogo je bilo govora tudi o čitankah in drugih učnih knjigah. Soglasna sodba je bila v tem, da so čitanke precej suhoparne in neživljenjske. V njih manjkajo zlasti berilni sestavki, ki bi se dali uporabiti ob raznih prireditvah in narodnih praznikih. Čitanke naj bi sestavljali učitelji praktiki, ki imajo neposredni stik s šolsko mladino.
O raznih težavah na nižjih gimnazijah v Vel. Laščah in v Dobrem polju sta referirala tov. Smolej Jože in tov. Andolšek Ludvik.
Tov. Smolej je pripomnil, da je učna snov za podeželske nižje gimnazije preobširna, ker učenci zaradi fizičnega dela doma ne morejo študirati in obnavljati snovi. Tudi nekatere učne knjige so vsebinsko težke in preobširne. Podeželske nižje gimnazije naj bi imele nekak splošno izobraževalni tip in naj bi ne bile pripravnice za študij v višji gimnaziji.
Tov. Andolšek se je zavzemal za reorganizacijo nižjih gimnazij v osemletke, kakor imajo to v nekaterih drugih republikah. Pouk v osemletkah naj bi se prilagodil krajevnim prilikam.
Obema konferentoma je odgovoril tov. inšpektor Žabkar, da vsa področja gimnazijskega študija kažejo zaokroženo celoto. Vsak inteligent mora imeti jasne pojme in znanje z vseh področij znanosti in vede. Osemletke, s specializacijo strok, odklanja, ker bi se tako mnogo otrok nasilno pritegnilo v nevšečni študij. Potrebno je zato, da dobi otrok neko splošno zaokroženo izobrazbo in se to potem lahko (po svoji volji odločil za tisto stroko, ki mu je najbolj pri srcu.
Ob tej priliki je tov. inšpektor tudi omenil nekdanje meščanske šole, ki so nudile zaokroženo znanje in so bile dobre pripravnice za nadaljnji študij kakor tudi za vstop v obrti. Nato se je razvila tudi obsežna razprava o ponovni uvedbi petega razreda.
Tov. načelnik Merčun se je izrekel proti ponovni uvedbi petega razreda, ker bi imeli duševno šibki učenci, ki bi prišli vanj, občutek manjvrednosti, indo-lentnim otrokom pa bi nudil le potuho.
Tega mnenja so biili tudi ostali konferenti, ki so poleg tega sklenili, naj se mesto ponovne uvedbe petega razreda uvede strožji kriteriji ocenjevanja že v nižjih razredih osnovne šole. Na ta način se bodo že do 4. razreda izločili vsi oni učenci, ki gimnazijskemu študiju niso dorasli. Da pa bodo učni uspehi tudi v gimnazijah boljši, je treba izboljšati tudi kvaliteto dela že v osnovnih šolah. Posebno velja to za slovenščino, ki dela učencem največ težav tudi v gimnazijah. Da bi dobila šola vzgojni vpliv tudi na otroke predšolske dobe, so sklenili vzgojitelji ustanoviti otroške vrtce v Dobrem polju, Velikih Laščah in v Strugah.
Ko so tako zastopniki vseh šol prikazali pozitivne in negativne strani vzgoje in pouka mladine, je tov. Merčun pozval vse vzgojitelje, naj svoje delo ideološko poglobe v smislu sklepov VI. kongresa ZKJ.
Vso obširno snov konference, ki je trajala od 9. do 'Iffi. ure, je nato zajel v daljšem govoru tov. predsednik Ožbalt. Dal je priznanje prosvetnim delavcem za njih delo in trud, a pri tem tudi opozoril na razne napake in pomanjkljivosti pri vzgojnem delu.	Pit j.
FRANCU URŠIČU V SPOMIN
17. januarja 1953 je na predvečer 84. obletnice rojstva umrl v Bovcu Franc Uršič, šolski vodja v pokoju.
Njegova življenjska pot je bila ena izmed tolikih poti, ki jih je prehodilo naše učiteljstvo v zadnjih sedmih desetletjih.
Rojen je bil v Volaričevem Kobaridu, preživljal tu mladost v Volaričevem času, dovršil učiteljišče v Kopru, služboval do prve svetovne vojne v prijaznih tolminskih vasicah in učil zlate otročiče, kakor je rad imenoval svoje učence. Vojna leta 1915—18 je preživel v Brucku ob Leithi, kjer je s svojim ljudstvom in s svojo deco delil vse tegobe begunskega taborišča. Tu je vodil begunsko šolo.
Med obema vojnama je prenašal krivice in zapostavljanja, ki jih je italijanska pravica odmerila slovenskemu učitelju na Primorskem. Ta pravica nam je izpremenila šolo v potujčevalnico, našemu učitelju pa je dala v roke popotno palico in ga poslala za Apenine.
Po tej poti je šel tudi pokojni Franc Uršič. Premeščen je bil v stare pokrajine Italije in nato upoko-nje.
Le sam se upokojiti in pomiriti ni mogel. Vrnil se je med skalnate bovške gore, med svoje ljudi, kjer je leta 1945 na jesen svojega življenja doživel najlepšo pomlad — osvobojenje svojega naroda.
Prerojen in mladeniški je znova prijel za delo na bovški šoli. Se tisto jesen je sivolas, a vendar vzravnan pripeljal svoje prve učence v tolminsko gimnazijo.
Čakala ga je še ena preizkušnja. Bovec je ostal v coni A. ZVU je izročila šolstvo v roke belogardistom. France Uršič in njegova hčerka sta po navodilih ljudske oblasti ustanovila ob zavezniški osnovni šoli v Bovcu še posebno šolo, ki smo ji rekli »naša«, ter poučevala na njej vse do priključitve.
Po priključitvi je še eno leto vodil takratno sedemletno šolo v Bovcu kot najstarejši aktivni učitelj v Sloveniji in verjetno tudi najstarejši aktivni učitelj v Jugoslaviji. Nato je stopil v pokoj, preživljal ter te dni preživel leta in dneve, ki so mu bili še odmerjeni.
Tolminsko učiteljstvo je bilo ponosno nanj.
Uršičeva markantna postava je vzbujala spoštovanje, njegova topla in prisrčna beseda zaupanje, njegov veder pogled je vzbujal optimizem. Kakor močan steber je segal časovno nazaj skozi dobo osemdesetih let. Skozi te težke in mrke čase mu je na večer sijalo skozi okna neštetih učilnic sonce spominov na njegove zlate otročiče. Zato je ostala prav do zadnjega vedrina v njegovih očeh, zato je vse drugo tonilo v pozabo. To mu je bila nagrada za težko opravljeno delo in pot.
Za njim so ostali sadovi dela, ostal je topel, lep spomin... A. Š.
Jtccu/h-a ptevefa/atMca ★
Vprašanje:
1.	Zanima me, če zares Svet vlade LRS za prosveto in kulturo še ni izdal naloga za prevedbo upokojenih, toda še polnozaposlenih prosvetnih delavcev.
2.	V št. 15 P. D. 19512 so bila objavljena navodila za ureditev honorarnih prejemkov. Okrajno tajništvo nas je tu-idi pozvalo, da predložimo podatke o zaposlitvi honorarnih uslužbencev na naši ustanovi. Ko sem se pozanimala na okraju, kako stvari stoje, so mi rekli, da Svet za prosveto LRS še ni izdal tozadevnih novih navodil. Za polno zaposlitev prejemam sedaj nagrado 3638 din. Če upoštevam, da kot upokojenka nisem zato prejemala bonov, je bila stvarna nagrada 548.— din. Ali bi mi v primeru, da zaradi slabega zdravja še pred prevedbo zapustim službo, pripadali zaostanki?
3.	Ali ima odlikovanje Prezidija narodne skupščine vpliv na razvrstitev v pokojninski razred?
Odgovor:
Ad 1. Honorarno zaposleni uživalci pokojnin se ne prevajajo.
Ad 2. Navodila za ureditev in določitev honorarnih prejemkov so bila razposlana vsem OLO in MLO — svetom za prosveto in kulturo in vsem organizacijskim enotam Sveta za prosveto in kulturo LRS ipod Pers. štev. 2836/1 z dne '30. VIII. 1:962. Izvajanje teh navodil je bilo preklicano z okrožnico Pers. štev. 3280/111 z dne 20. X. 1952 z veljavnostjo od 1. oktobra 1962 Jn naročeno, da se do izdaje splošnih navodil o honorarni Službi v celoti (te pripravlja Personalna komisija VLRS sporazumno z Ministrstvom za finance LRS) plačujejo vse honorarne zaposlitve po načinu, ki je bil v veljavi pred izdajo zgoraj navedenih navodil. Personalna komisija VLRS do idanes še ni izdala drugih navodil.
Od 1. aprila do vštetega SO. septembra 11952 Vam gredo honorarni prejemki po navodilih okrožnice Pers. štev. 2836/1 z dne 30. VIII. iU952, od 1,. oktobra 1952 dalje pa honorarni prejemki v višini, ki ste jih imeli pred 1. aprilom 1052. (Honorar skupaj z nadomestilom za živilske bone in denarno vrednostjo industrijskih bonov).
Zaostanki Vam sploh pripadajo in uredite to pri organu, ki je pristojen za nastavitev.
Ad 8. Ne vpliva na razvrstitev. Opomba: Vse gornje velja do 1. februarja t. L, ko je stopila v veljavo nova uredba o zaposlitvi upokojencev. Njih zaslužek sedaj ne sme presegati 2/3 pokojninskih prejemkov, v nobenem primeru pa zneska 6000,— din.
IZ TUJIH ČASOPISOV
Misel o temeljiti in sitematični preiskavi laži in lažnivcev se je lahko rodila le v Združenih državah, kjer se lotijo vsakega vprašanja, ki je količkaj važno.
Tako so raziskovalci z leydenske univerze ugotovili, da najdemo lažnivce predvsem med nervoznimi in hitro vzburljivimi ljudmi in sicer kar trikrat več kot med umirjenimi.
Zelo zanimivo je tudi odkritje, da je največ lažnivcev prav med neinteligentnimi ljudmi. S številnimi poskusi so namreč dokazali, da je med zelo inteligentnimi ljudmi le petnajst odstotkov lažnivcev, med srednje inteligentnimi že triintrideset odstotkov, med manj inteligentnimi kar petdeset, med neinteligentnimi pa celo sedeminpetdeset odstotkov.
Znanstveniki so skušali tudi dognati, zakaj ljudje lažejo. Izkazalo se je, da nastane enainštirideset odstotkov laži zato, da bi se ljudje izognili kazni ali očitkom. Štirinajst odstotkov laži služi za to, da bi ljudje dosegli, kar si želijo. Nekaj nad osem odstotkov lažnivcev laže zato, da bi si pridobili naklonjenost ali spoštovanje. Skoraj pet odstotkov laži nastane iz strahu, da bi se osmešili, trije odstotki pa zato, da bi napravili neki »vtis« na družbo. Le .poldrugi odstotek laži se rodi iz altruizma in zato, da ne bi ranili občutljivosti sočloveka. Drugih vzrokov niso mogli dognati.
Glede starosti so na oklahomski univerzi ugotovili, da srečamo največ iskrenosti v zreli dobi. Med otroki pa je laž zelo razširjena. Na kolumbijski univerzi so preizkusili enajst tisoč otrok in prišli do zaključka, da na iskrenost največ vpliva družinsko okolje. Kjer vlada v družini soglasje, kulturnost, vljudnost in
NEINFORMIRANOST?
28. jan. smo brali v Slov. Poročevalcu, da je posegel na zboru volivcev terena »Ivan Cankar« v diskusijo tudi tov. Fedor Kovačič s pripombo, da se mu zdi, da gimnazije niso tako zelo potrebne kot pa osnovne šole. Osnovno šolo mora napraviti vsak državljan, medtem ko gimnazije ne. Pred očmi pa moramo imeti tudi to, da ljudi s popolno srednjo šolo kmalu ne bomo imeli kje zaposliti, medtem ko nam srednje strokovno izobraženih ljudi manjka.
Tri trditve, ki vse tri v neki meri očitujejo nepoznavanje naše stvarnosti. Ali je diskutantu ušlo, da imamo osemletno obvezno šolanje in da spada vsa nižja gimnazija v to osemletno šolanje, da je torej ob argumentu »obveznosti« vseeno, ali gradimo poslopje za osnovno šolo ali pa za gimnazijo. V mestih so učenci od 4. osnovnega razreda dalje zajeti v gimnazijah, kjer ostanejo vsaj do končanega 15. leta starosti! Ali je nadalje diskutantu ušlo, da gimnazije v naši družbeni ureditvi niso pripravljalnice za določene poklice, za katere je pogoj matura, ampak šole, ki naj dajejo splošno izobrazbo čim večjemu številu prebivalstva. V perspektivi bo višja srednja šola prav tako obvezna kot je danes v LRS srednja šola. Zaposlitev gimnazijskih abiturientov ne more niti danes biti argument, saj zanje niso rezervirani nobeni poklici, kot je to bilo preje. Glede tretje trditve drži, da nam danes manjkajo v operativi izkušeni ljudje s srednjo strokovno izobrazbo, ne manjka nam. pa naraščaja. Srednja tehniška šola je zato letos odprla manj prvih letnikov kot lani, da o srednji gospodarski šoli niti govorimo ne!
Edini argument, ki govori za to, da pristopi MLO Ljubljana najpreje h gradnji osnovne šole, ako ne more graditi več šol hkrati, je ta, da prihajajo prav sedaj v osnovno šolo zopet močnejši letniki, kar se bo v gimnazijah poznalo šele čez nekaj let in bi te zato mogle dve, tri leta še nekako izvoziti. Tega edinega argumenta pa tov. Kovačič ni navedel.
prijaznost, tam so tudi otroci bolj iskreni. Sicer so tudi pri otrocih opažih, da je število lažnivih otrok tem manjše, čim bolj so otroci nadarjeni.
Pred petim letom starosti otroci še ne lažejo zavestno. Po petem letu pa otrok že zavestno laže in tudi opazi laži odraslih ter prednosti, ki jih prinaša laž. Ce bo doraščajoči otrok opazil, da ne govorimo resnice, se bo tudi sam navzel lažnivosti. Pa tudi prestroge kazni večkrat zavedejo otroka v laž, zato je treba pri' kaznovanju poznati pravo mero.
Na univerzi De Paul so tudi izvedli okrog pet tisoč poskusov in prišli do zaključka, da kljub nasprotnemu mnenju ženske manj lažejo kot moški; le med šestim in desetim letom so deklice manj iskrene kot dečki.
Zdravniki so slednjič tudi ugotovili, da povzroča pogostejše laganje neko duševno napetost, ki lahko zelo škodljivo vpliva tudi na delovanje nekaterih organov, da laž torej tudi telesno škoduje.	(»Tempo«)
“Dragi bralci Knjižnice Sinjega galeba!
IZŠLA JE ŽE ŠESTA KNJIGA TE KNJIŽNICE
PRVI DVE KNJIGI:
STA RAZPRONANI!
D. G. Mukerdžija: MLADOST V DŽUNGLI, ki jo je prevedel J. Vidmar in ilustriral akad. slikar Vladimir Lakovič, ter Toneta Seliškarja: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA, z ilustracijami Alberta Sirka
LAHKO SI PA ŠE NAROČITE NASLEDNJE KNJIGE:
Erik Hesselberg: KON TIKI IN JAZ. Avtor potopisa je eden izmed članov znamenite posadke, ki se je na splavu odpravila na drzno raziskovalno pot preko Tihega oceana na Polinezijske otoke. Knjiga je zlasti privlačna zaradi številnih izvirnih pisateljevih ilustracij in prijetnega humorističnega načina pripovedovanja.
H. G. Wells: ZGODBA O NEVIDNEM ČLOVEKU. Delo znamenitega ameriškega pisatelja fantastičnih novel in romanov, ki ga poznamo po slovenskem prevodu romana Boj z Marsovci, pripoveduje o znanstveniku, ki se je znal narediti nevidnega, in o njegovih drznih načrtih, ki jih bo dosegel s pomočjo svojega nenavadnega izuma. Zgodbo o nevidnem človeku, ki je pisana izredno duhovito in napeto, je prevedel Pavel Holeček, ilustriral pa akad. slikar Nikolaj Omersa.
Vešo Kvonesin: SAJO IN NJENA BOBRA. Ta izredno lepa knjiga nas povede v notranjost severnoameriških gozdov, v indijanski tabor in pripoveduje zgodbo dveh indijanskih otrok ter usodo njunih dveh bobrov. Potovanje obeh indijanskih otrok v civilizirane kraje, da odkupita enega izmed njunih bobrov iz živalskega vrta, kjer ječi za svobodnimi gozdovi in svojima prijateljema, je prepleteno z vrsto nenavadnih zapletov in obratov. No, stvar se končno le uredi in vsi štirje: mlada Indijanca in bobra se srečni vrnejo v svojo domovino.
Romantika svobodnega življenja, čudoviti opisi severnoameriške divjine, prisrčna ljubezen, ki druži dvojico indijanskih otrok s kosmatima živalcama, so odlike knjige, ki jo je prevedel Pavel Holeček, ilustriral pa akad. slikar France Slana.
DO KONCA ŠOLSKEGA LETA PA IZIDEJO:
Aprila in maja prvi in drugi del knjige H. Gilberta: ROBIN HOOD, z izvirnimi ilustracijami in v prevodu Zime Vrščaj-Holyeve. Svetovno znano delo, ki je prevedeno v vse evropske jezike, nas popelje v čas fevdalne Anglije. Pisatelj nam s širokimi, plastičnimi potezami opisuje blišč in razkošje angleške fevdalne gospode, plemstva in visoke duhovščine, ki živi svoje potratno življenje na račun zatiranih angleških tlačanov. Beda in brezpravnost silita zatirano rajo v boj proti krivici. Neizmerni angleški gozdovi postanejo skrivališče teh izobčencev družbe, ki se na lastno pest bore proti svojim tlačiteljem. Vodi jih legendarni junak, mladi Robin Hood, zaščitnik vseh zatiranih in preganjanih, najspretnejši lovec, najhrabrejši borec, brezprimerno drzen in pogumen junak, ki deli pravico s svojim tovarišem in s trdo roko kaznuje nasilja tistih, ki so njega in njegove tovariše oropali doma in vrgli preprostega angleškega človeka v najhujšo stisko.
Delo o Robin Hoodu, ki je že zdavnaj prešlo v zakladnico evropske kulture, bo zaradi svojih velikih vrednot: pravičnosti, poštenja, poguma, boja proti zatiranju, tudi med mladimi slovenskimi bralci doseglo tisto priznanje in priljubljenost, ki ga zasluži sleherna zdrava in vredna knjiga.
Prvi letnik knjižnice »Sinjega galeba« bomo zaključili s pisateljem D. G. Mukerdžijem, ki ga naročniki in bralci naše knjižnice dobro poznajo po knjigi »Mladost v džungli«. Tudi delo »Potujeva k Himalaji« v prevodu Pavla Holečka, ki bo izšlo junija meseca kot zadnja knjiga tega letnika knjižnice »Sinjega galeba«, bo prav gotovo slehernemu bralcu prav tako všeč kot prva. V njej popisuje pisatelj dolgo in naporno pot dveh indijskih dečkov, ki se sama odpravita skozi tisoč nevarnosti na romanje k indijski sveti reki Gangesu v osrčje Himalaje.
Obenem pa izide v isti knjižnici tudi povest »Slon Kari«, ki jo je prevedel Janez Žagar. Tisti, ki so pazljivo prebrali knjigo »Mladost v džungli«, se gotovo še spomnijo avtorjeve obljube, da jim bo nekje drugje še kaj več povedal o otroških letih znanega slona. In v tej povesti je pisatelj svojo obljubo tudi izpolnil.
Vse navedene knjige dobe naročniki po 90 dinarjev, v ceno je že vračunana poštnina. Ravno tako pa lahko naročite vezane izvode in stane izvod, vezan v polplatno 150.— dinarjev in v celo-platno 195.— dinarjev.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.—.
Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana