FUNKCIJA GOSPODARJA VOLKOV V POVEDKAH, ZAGOVORIH, VEROVANJIH IN ŠEGAH Mirjam Mencej IZVLEEEK ABSTRACT Avtorica v elanku primerja funkcijo mitiene The author compares the function of the “wolf osebe voleji pastir, ki jo najdemo v slovanskih shepherd, a mythical figure found in Slavic as in tudi neslovanskih povedkah in verovanjih, well as non-Slavic folktales and beliefs with the s funkcijo oseb, na katere se ljudje obraeajo v function of a person to whom people turn to in zagovorih / blagoslovih / molitvah v •elji, da incantations, blessings, and prayers, seeking bi njihovo •ivino in njih same ubranili pred protection for their livestock and themselves. volkovi. Prav tako primerja tudi funkcijo šeg, She also compares the function of various namenjenih obrambi pred nevarnostjo volkov. customs, intended for the protection against KLJUENE BESEDE: etnologija, folkloristika, wolves. mitologija, verovanje, volkovi, povedke, KEY WORDS: ethnology, folkloristics, mytho- zagovori, šege logy, beliefs, wolves, folktales, incantations, customs Vecina slovanskih ljudstev (pa tudi nekatera neslovanska ljudstva) pozna izrocilo o nekem gospodarju, poveljniku, nacelniku ipd. volkov – volcjem pastirju. To izrocilo najdemo v razlicnih plasteh foklore – v povedkah, verovanjih, pregovorih – morda pa tudi v zagovorih / blagoslovih / molitvah1 in šegah. V vlogi volcjega pastirja lahko nastopajo: svetniki, gozdni duhovi, bog, volkovi in še mnoge druge osebe oz. bitja. Ker izrocilo o tem bitju poznajo tako južni kot vzhodni in tudi del zahodnih Slovanov (Poljaki), neznan pa ni bil niti mnogim drugim, neslovanskim ljudstvom, lahko domnevamo, da je morala miticna predstava o njem obstajati še pred razselitvijo Slovanov, 1 Razlika med temi vrstami ritmiziranih obrazcev pravzaprav ni povsem ostro zacrtana: blagoslovi naj bi bili del delovnih šeg in obenem besedila magicne narave, s katerimi naj bi kmecki clovek zacel, nadaljeval in koncal svoje delo ter z njimi zavracal zle sile, ce bi hotele škodovati, ter se zahvaljeval dobrim, ce so mu ga omogocile opraviti; zagovori naj bi imeli podobno magicno vlogo, le da naj bi caranje merilo na cimprejšnji ucinek v zdravstvene namene pri ljudeh in živini, na odvrnitev hude ure ali v clovekovo škodo; molitvice pa naj bi imele priprošnjo vlogo, uporaba za posamezne priložnosti pa naj bi bila manj strogo dolocena. V obrazcih, ki jih omenjam, se vse te karakteristike prepletajo, zapisi pa vcasih o njih pišejo kot o zagovorih, drugic o blagoslovih in vcasih kot o molitvicah (prim. Stanonik, 1990: 83). Mirjam Mencej že v praslovanski skupnosti, hkrati pa to tudi pomeni, da gre za pogansko verovanje, ki so ga ljudje poznali še pred zacetkom pokristjanjevanja. Zaradi sledov te miticne osebe celo na obmocjih, ki niso bila v neposredni bližini slovanskega naselitvenega obmocja ali poseljena s Slovani (npr. Francija), pa lahko domnevamo celo, da je bilo obravnavano verovanje skupno vsaj že indoevropski skupnosti ali pa tudi Neidovrepejcem, saj poznajo to izrocilo tudi Finci in Estonci (ce seveda ne gre za vpliv Slovanov). Svetniki, kot so sv. Jurij, sv. Martin / Mrata, sv. Sava, sv. Miklavž, sv. Mihael itd., ki jih najpogosteje najdemo v vlogi volcjega pastirja, so torej najverjetneje zgolj kršcanski substituti za neko predkršcansko miticno osebo ali bitje, ki je imelo vlogo volcjega pastirja, gospodarja volkov, volcjega svetnika, zašcitnika volkov ipd. Ce se pri ugotavljanju karakteristik te osebe oklenemo naziva volcji pastir, ki ga je kot skupno ime za vse te svetnike in druga bitja v strokovno literaturo uvedel Jiri Polivka s svojo razpravo Vlcí pastir (1927), ne bomo prišli dalec. To ime zasledimo med etnološkimi zapisi verovanj po enkrat na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Ukrajini, sicer pa samo še v hrvaških povedkah, ki jih je (vecino) v okolici Varaždina zbral in pod skupnim imenom Pripovedke od vucjega pastirja izdal Matija Valjavec leta 1890 v svoji knjigi Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici. V povedkah in verovanjih drugih slovanskih ljudstev pa ne najdemo naziva “volcji pastir”, temvec pogosteje “gospodarje volkov”, “volcje svetnike”, “nacelnike volkov”, “poveljnike volkov” ipd. Skupnega imenovalca, na katerega bi lahko obesili vsa ta razlicna poimenovanja, torej nimamo. Ce želimo ugotoviti, kdo je pravzaprav bila ta miticna oseba, in izvedeti kaj vec o njej, in ce želimo ugotoviti, ali vse gradivo, za katerega bi na prvi pogled domnevali, da govori o volcjem pastirju, dejansko sodi v motivni krog o volcjem pastirju, bomo morali odgovor poiskati drugje. Identificirati bomo morali funkcijo te osebe v vseh razlicnih plasteh, v katerih je izrocilo o njej domnevno mogoce najti. Glede na to, da povedke in verovanja nedvomno govore o volcjem pastirju, bomo najprej poskušali definirati njegovo funkcijo v teh dveh plasteh folklore in jo nato primerjati s funkcijo oseb v zagovorih, za katere domnevamo, da v njih prav tako lahko prepoznamo volcjega pastirja, ter s šegami oz. prazniki, povezanimi z izrocilom o tem bitju. Slovani poznajo mnoge razlicne povedke o volcjem pastirju. Najbolj pogosto pa najdemo razlicice zgodbe, ki pripoveduje o cloveku, ki hote ali nehote skrit na drevesu opazuje volcjega pastirja pri delitvi hrane volkovom – ko ta razdeli hrano že vsem volkovom, se prikaže zadnji, hromi / šepavi volk. Zanj hrane zmanjka, zato mu volcji pastir dodeli cloveka, ki ga opazuje. Vlcjim pastirjem povedke razlicnih slovanskih ljudstev pripisujejo zelo razlicne vloge. Toda po podrobnejšem pregledu lahko ugotovimo, da je mogoce skoraj vsa ta razlicna dejanja skrciti v tri glavne skupine. Ugotovimo lahko, da poleg funkcije, ki je razvidna že iz razlicnih nazivov, kot so vladar volkov, nacelnik volkov, gospodar volkov ipd., in iz razlicnih dejanj, ki jih pripisujejo tem osebam v povedkah (gonijo volkove, dolocajo volkovom naloge, ukazujejo volkovom, dolocajo volkovom, kako bodo živeli ipd.), se pravi poleg funkcije poveljevanja volkovom (1. funkcija), izrazito prevladuje funkcija dolocanja, hranjenja volkov (2. funkcija). Funkcijo dolocanja hrane volkovom oz. hranjenja volkov najdemo v vseh slovanskih povedkah izraženo na tak ali drugacen Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah nacin (volcji pastir oz. gospodar volkov doloci volkovom, kaj bodo jedli, jim deli hrano, jih pošlje nad cloveka ali v ogrado po živino, skrbi za njihovo hrano ipd.), najdemo pa jo tudi v povedki Gagauzov iz Moldavije (Moškov, 1902: 49–50) in v estonski povedki (Loorits, 1949: 329). Teh dveh funkcij ne moremo razbrati le iz latvijske povedke (Dolenjske novice XXXIV, 1918, št. 24: 96), funkcija dolocanja hrane pa (vsaj eksplicitno) ni razvidna tudi iz francoske povedke, ceprav jo je tam mogoce zaslutiti: ko kmet odide iz gozda, kjer je srecal volcjega pastirja, ga spremljata dva volka, “cez slabo uro pa so ljudje lahko videli na pragu neke hiše blizu naselja dva volka, ki sta goltala neko gmoto mesa” (Seignolle, 1960: 265–266). V povedkah pa najdemo še tretjo funkcijo volcjega pastirja oz. gospodarja volkov, namrec da brani živino / ljudi pred volkovi – v hrvaški povedki pomiri volkove, ki hocejo raztrgati cloveka (Valjavec, 1890: 96–97, št. 8), enako tudi v ukrajinskih razlicicah (Voro- 165 paj, 1993: 355; Cubinski, 1872: 171–172). Tudi iz latvijske povedke je to funkcijo volcjega pastirja mogoce zaslutiti iz situacije, na katero naleti akter zgodbe: v gozdu sreca volcjega pastirja, “obdanega od volkov, ki ga pokara, ker mu bega živali, a mu zaenkrat prizanese”. Iz podatka, “da mu prizanese”, lahko namrec razberemo tretjo funkcijo. Tudi v verovanjih o volcjem pastirju lahko zasledimo iste tri funkcije osebe, ki jo preucujemo: ta poveljuje volkovom (vcasih tudi vsem zverem) in jim doloca hrano2. Poleg teh dveh funkcij pa lahko iz verovanj o volcjem pastirju izlušcimo še tretjo funkcijo, in sicer funkcijo volcjega pastirja, da ubrani živino pred napadom volkov (prepoveduje volkovom napadati živino, jim zapira gobce ipd.). Vse tri funkcije so tesno povezane med seboj – zdi se, da je bistvena sestavina poveljevanja volkovom (1.) pravzaprav skrb za njihovo hrano – dolocanje, kaj lahko (2.) in cesa ne smejo pojesti (3.). Zato bi bilo najverjetneje bolje govoriti o treh aspektih ene in iste funkcije kot o treh funkcijah, kajti tako druga kot tretja funkcija pravzaprav implicirata prvo: tretja funkcija volcjega pastirja je tako na primer zgolj aspekt oziroma logicna posledica prve (da poveljuje volkovom) in druge, namrec da pošilja volkove (jest) tja, kamor on hoce (da doloca, katero žival ali cloveka bodo pojedli itd.). Zdaj, ko smo torej identificirali tri aspekte iste funkcije v povedkah in verovanjih, ki nedvomno govorijo o volcjem pastirju oz. o nekem gospodarju volkov, se moramo vprašati, ali lahko v motivni krog volcjega pastirja pritegnemo še tretjo plast, ki jo je deloma upošteval tudi že Polivka: zagovore, proti volkovom. V njih namrec osebe, na katero se obracajo, ne imenujejo z imenom volcji pastir ali s kakim podobnim nazivom, zato moramo šele ugotoviti, ali se v teh zagovorih v resnici obracajo na volcjega pastirja ali pa gre tu za kako drugo (miticno) osebo. Šele ce bomo iz njih lahko razbrali, da tej osebi pripisujejo enako funkcijo kot v povedkah oziroma povedkah in verovanjih o volcjem pastirju, bomo lahko domnevali, da je oseba, ki jo ljudje prosijo za pomoc v svojih zagovorih proti volkovom, resnicno volcji pastir. Zagovore, v katerih se obracajo na neko osebo, ki naj bi ubranila živino pred nevarnostjo volkov in drugih divjih zveri, lahko najdemo še v 19. in 20. stoletju ohranjene 2 Vcasih je na podlagi zapisov verovanj težko razbrati, ali gre za komentar, ki je nastal na podlagi poznavanja povedk in zagovorov, ali za verodostojen zapis verovanja ljudi, vendar v koncni fazi to ni odlocujoce. Mirjam Mencej v Sloveniji, Bolgariji, pri vzhodnih Slovanih (Rusija, Belorusija, Ukrajina), na Poljskem (pri Poljakih in Nemcih v Prusiji), na Ceškem in Madžarskem med nemško govorecimi pastirji, v Latviji, Avstriji, Nemciji, Švici, v severni Evropi in Franciji ter med Osetini na Kavkazu, medtem ko jih drugi južni Slovani, vsaj v taki obliki, ne poznajo (deloma lahko razberemo enako vsebino iz pesmi v jurjevskih obhodih na Hrvaškem in pesmi kolednikov iz Srbije, ki od dneva sv. Ignaca do božica hodijo po hišah). V teh obrazcih se pastirji in kmetje – živinorejci obracajo prvenstveno na sv. Jurija, pa tudi na sv. Miklavža, sv. Petra in Pavla ter mnoge druge svetnike, Boga, Kristusa, na gozdnega duha, volka idr., se pravi na prav tiste osebe, ki smo jih že v slovstveni folklori in verovanjih srecali v vlogi volcjega pastirja. 166 Ce si dejanja, za katera v zagovorih, ki sem jih našla, prosijo svetnika ali drugo miticno osebo, da jih stori, oziroma dejanja, ki jih v zagovorih in molitvah ta stori ali pa jih stori (v njihovem imenu) tisti, ki izreka zagovor, sam3, natancno pogledamo, lahko ugotovimo, da je vecino izmed njih mogoce uvrstiti v pet skupin, ki se ponavljajo v vecini dežel, kjer poznajo take obrazce. Oseba oziroma bitje, na katerega se obracajo s prošnjo po pomoci v njih: 1. tip: zaklepa gobce (volkovom in drugim zverem); 2. tip: zagrajuje, ograjuje živino (pred volkovi); 3. tip: pošilja volkove stran od živine; 4. tip: (kako drugace) preprecuje volkovom, da bi škodili živini; 5. tip: brani živino (pred volkovi in drugimi zvermi). Za prvi tip zagovorov je pogosto znacilna kljucna beseda kljuc (ki je sicer implicirana že v samem dejanju “zaklepanja”), s katerim bo oseba, na katero se obracajo, zaklenila gobce / žrela volkovom in drugim zverem. Te kljuce pogosto imenujejo celo nebeške / rajske kljuce oziroma kljuce od raja (v Bolgariji, Belorusiji, na Poljskem, Nemci na Ceškem in Madžarskem, v Nemciji, Avstriji, Švici).V nekaterih vzhodnoslovanskih zagovorih svetnik te kljuce potem, ko zaklene gobce volkovom, vrže v sinje morje oziroma jih položi pod “latar kamen”4. Prav v tem tipu zagovorov pa v slovanskih zagovorih veckrat (v Bolgariji, Belorusiji, Ukrajini) naletimo na razširjen scenarij, ki vkljucuje pravo miticno dogajanje: oseba, na katero se obracajo, odide na sionsko (“osijansko”, “sijansko” ipd.) goro, tam zatrobi na pišcal ali trobento, sklice vse volkove (in druge zveri) in jim zaklene gobce. Naj navedem nekaj primerov takih zagovorov: “(...)Swiety Mikołaju, wez kluczyki z raju: Zamknij paszczeke psu wsciekłemu, Wilkowi lesnemu! 3 Zagovore, v katerih se ljudje sicer ne obracajo na svetnika ali drugo osebo, ampak dejanja, ki naj bi zavarovala živino pred nevarnostjo volkov in drugih zveri, na verbalnem nivoju opravijo sami, prav tako uvršcam sem, kajti gre za povsem enake obrazce kot so tisti, v katerih se obracajo neposredno na svetnika oziroma kakšno drugo osebo. 4 “Latar kamen” je nekakšen miticni kraj, ki pogosto nastopa v ruskih zagovorih. Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah Niech po bydlatku i po cielatku Krewki nie chlipaja, Skórki nie drapaja (...) ” (Kotula, 1976: 420, a tudi 46, 58, 61–62, 68, 70, 72, 80, 89–90, 92) . (…Sveti Miklavž, vzemi kljucke od raja, zapri goltancke besnemu psu, gozdnemu volku! Naj po živinici in po telickih krvi ne lokajo, 167 kožice ne praskajo… ) “In Gottes Namen tritt ich herein, Gott beüthe eure Rinder und euer Schwein, Gott behüthe eure Rinder und eure Schafe, Gott behüthe euer Haus und Hof und Alles, Was ihr darinnen habt, Das soll Euch besegnet sein, Mit dem heiligen Petrus und seinen Himmelschlüssel, Er sperrt dem wilden Trutzhund seinen Riessl, Seinen Schlung, Dass er mir nicht machen konnt Kein Beutel wundt, Kein Blätl läßt, Kein Häutl reißt. Frau Wirthin, da habt ihr gehört den Märtensegen, Gab und Opfer sollt ihr dem Halter geben, Gab und Opfer ist unser Gebühr, Das helf uns der Vater, Herr Jesu Christ, Amen. ” (Gugitz, 1950: 183; Grabner, 1968: 34–35; Schmidt, 1955: 25) . (Vstopam v božjem imenu, Bog obvaruj vašo živino in vaše svinje, Bog obvaruj vašo živino in vaše ovce, Bog obvaruj vašo hišo in kmetijo in vse, kar imate v njej, to naj vam bo blagoslovljeno, Mirjam Mencej s svetim Petrom in njegovimi nebeškimi kljuci. On zapre divjemu trmastemu psu njegov gobec, njegovo žrelo, da mi ne more nicesar (napraviti) , nobenega trebuha raniti, nobene krvi spustiti, nobene kože raztrgati. Gospa gospodinja, slišali ste Martinov blagoslov, dajatev in dar naj bi dali pastirju, 168 dajatev in daritev nam pripada, naj nam pomaga Oce Gospod Jezus Kristus, amen.) Tudi drugi tip zagovorov pogosto opisuje miticno situacijo: oseba, na katero se obracajo, pašnik, kameno goro ali živino ogradi z železno ograjo, ognjeno reko, z drobnimi zvezdami, soncem in mesecem. “Ich treibe das Viehchen auf ein grünes Wieselein aus unter die Hand des Herrn Jesu. Heiliger George, heiliger Nicolaus, heiliger Antonius, nehmet einen Zaum und einen Halfter und zäumet den Wolf und die Wölfin auf dem grünen Hain, wo die Vöglein singen, damit dieser Wolf und die Wölfin die Stimme (des Viehes) nicht hören und meiner Herde keinen Schaden zufügen (…)” (Riemann, 1974: 134–135). (Jaz izganjam živinico na zeleni pašnicek pod roko (varstvom) Gospoda Jezusa. Sveti Jurij, sveti Miklavž, sveti Anton, vzemite brzdo in komat in ogradite volka in volkuljo v zelenem gozdicku, kjer pojejo pticki, da bi ta volk in volkulja ne slišala glasu (živine) in ne bi moji credi napravila nobene škode …). “(…)Çaea÷óé Aîniîäe, çaaî.aäaóé Aîniîäe aî.î. eaiyíí`o., ä.îáíuie çâ çäaie e yníuiü i ny÷eîiü e i.aâyäíuiü nîíöaiü, îoü çâ .a áyaó÷aaî, îoü aaäa iîâçó÷aaî, îoü çëîaî ÷aëîâ ea.” (kr. Buda, gom. okraj; Romanov’’, 1891: 45–46, št. 168). (…Uspavaj, Gospod, zagradi, Gospod, goro kameno, z drobnimi zvezdami in jasnim mesecem in pravicnim soncem, pred begajoco zverjo, pred plazecim gadom, pred zlim clovekom.) V tretjem tipu zagovorov ljudje (navadno pastirji) naprošajo svetnika ali drugo osebo, da volkove in druge zveri pošlje stran od živine, tja, kjer živini ne bodo nevarni: v divja mocvirja, temne gozdove, cista polja, v mahove, v nikogaršnja grmovja, v sinja morja… “Aîniîäó Áîaó iîiîë.ny e óneiü nâyouiü iîeëîí.ny eiyânüeeiü iy÷a.núeeiú; óne nâyouy aiînoîëu i.enoóieoy e iîiîaeoy ií , Aîniîäe, çaaîâa.aâaoü neîoeíó. Çaaîâa.eâaó. e çaiîâëy. áó.ó. neîoeíó ó iîëe iónoîiü, a c ë ne eíaiü, îoü âîâea, îoü âîâ÷eöu, îoü íaá aa.uaaî, îoü ianeëa.uaaî. E nîoë. y âanü Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah ía ioa, ía áîëîoa, ía íeöuy ëîçu, aî.îé çaea÷ó, çyë çíuiü ouíîiü çaaî.îäaó, ç`o.aie îán ., i nyöaiü íae.u., ooîáü iîy áó.ay neîoeía çü Áîaîiü oîäeëa, uy neîoeíu íeooî íy âeäaëî, ooîáü iîy neîoeía äîiîâü i.eoîäaaëa.`ooîáü o (...)” (vas Popovka, gom. okraj; Romanov’’, 1891: 45, št. 167). (Gospoda Boga molim in vsem svetnikom se poklonim, kijevskim, pecerskim, vsi sveti apostoli pristopite in mi pomagajte, Gospod, zagovoriti živino. Zagovarjam živino v polju pustem in v tujem gozdu, pred volkom, pred volcico, pred begajocim, pred napadalcem. In vas pošljem v mahove, v mocvirja, v nikogaršnje trsje, na kup naloženo, z železno ograjo ogradim, z zvezdami obsijem, z mesecem pokrijem, da bi moja živina z Bogom hodila, da bi se tej živini nic ne zgodilo, da bi moja živina prišla domov.) Cetrta skupina zagovorov pravzaprav ni samostojen tip, ampak lahko vanjo uvrstimo vse druge nacine za preprecitev volkovom in drugim zverem, da bi škodile živini in ljudem: osebo, na katero se obracajo, prosijo, naj pobije volkove, jih priveže, uklene z bakrenimi palicami, železnimi jermeni (deloma pomensko prepletanje s 1. skupino), jih zveže, jim natakne uzdo, uklene v verige… Verjetno so v to skupino vkljuceni tudi elementi iz prvih dveh skupin: tako kot v zagovorih drugega tipa na primer ogradijo pašnik z železno ograjo / jermeni, s temi v teh zagovorih uklenejo volkove… Tudi za peti tip zagovorov, v katerem zgolj naprošajo doloceno osebo, da “ubrani, zavaruje, cuva ipd. živino” pred volkovi in drugimi divjimi zvermi, je vprašljivo, ali dejansko lahko govorimo o samostojni skupini. Verjetneje je namrec, da so to zgolj osiromašeni oziroma reducirani zagovori enega izmed zgornjih tipov – reducirani pac zgolj na njihov prvenstveni namen oziroma smisel, brez omembe nacina. V nekaterih razlicicah prihaja do prepletanja: tako na primer svetnik v nekem ruskem in avstrijskem zagovoru naredi ogrado okoli živine (2. tip) in jo zaklene z zlatimi kljuci / kljucavnicami (element 1. tipa). Ali pa prihaja do nedoslednosti: v beloruskem zagovoru na primer zapre zobe z železnimi pastmi, nato pa zlate kljuce (s katerimi je ocitno zaprl pasti) vrže v sinje morje. Kljub takim mejnim primerom menim, da je razdelitev teh zagovorov na naštete skupine vendarle upravicena. Razširjenost istih tipov zagovorov in istih kljucnih besed na tako širokem geografskem obmocju (od Bolgarije na jugu, Rusije na vzhodu, Finske na severu in Francije na zahodu) nas ponovno napeljuje na misel, da ti niso zgolj slovanska predkršcanska dedišcina, temvec dejansko del vsaj indoevropske oziroma (glede na razširjenost tega verovanja tudi pri finskih ljudstvih – ce seveda ne gre za slovanski vpliv, kar je manj verjetno) celo del neindoevropske duhovne kulture. Sedaj pa poskušajmo ugotoviti, kakšne funkcije pripisujejo osebi, na katero se obracajo v teh zagovorih. Ce si ogledamo dejanja vseh tipov zagovorov: zaklepanje gobcev volkovom, zagraditev živine, pošiljanje volkov stran od živine, druge nacine, ki preprecujejo, da bi volk naredil škodo – postane seveda jasno, da je glavni in edini namen dejanj osebe, ki uresnicuje dejanja, za katera ga naprošajo, da brani živino pred napadom volkov in drugih zveri. To pomeni, da osebi, na katero se obracajo, v zagovorih pripisujejo funkcijo, ki jo pripisujejo volcjemu pastirju tudi v povedkah in verovanjih (3. aspekt funkcije volcjega pastirja). Ta aspekt, kot receno, implicira tudi prva dva: da je Mirjam Mencej poveljevanje volkov v rokah osebe, na katero se obracajo (1. aspekt), ki obenem doloca, katero žival volkovi ali divje zveri bodo (2. aspekt) ali ne bodo pojedli (3. aspekt). Zdi se, da so razlike zgolj v poudarkih: medtem ko verovanja o volcjem pastirju enakovredno vsebujejo vse tri funkcije oziroma vse tri aspekte, je v povedkah bolj poudarjen prvi aspekt funkcije volcjega pastirja – ta, da deli ali daje volkovom hrano, v zagovorih pa tretji aspekt – da ubrani živino pred nevarnostjo volkov. Tudi v zagovorih prevladujejo prošnje po zašciti pred nevarnostjo volkov, ceprav se, tako kot tudi v povedkah in verovanjih, obcasno pojavljajo še druge zveri, zlasti medvedi, pa tatovi, uroki, carovniki in druge nevarnosti. Enaka funkcija osebe, na katero se obracajo ljudje v zagovorih, torej kaže na to, da 170 lahko tudi v njej prepoznamo isto osebo kot v verovanjih in povedkah o volcjem pastirju, in jo imamo lahko od sedaj dalje za volcjega pastirja. Tudi zagovore torej lahko razumemo kot del nekdanjega enotnega slovanskega ali morda celo indoevropskega (oz. tudi neindoevropskega) predkršcanskega verovanja o volcjem pastirju. Z zagovori, ki jih vzhodni Slovani izrekajo, medtem ko izvajajo šege, s katerimi želijo zašcititi živino pred nevarnostjo volkov in drugih zveri (obkrožajo pašnik s kljucavnico, pasom, jajcem ipd.), in povedkami, s katerimi nekateri južni Slovani utemeljujejo volcje praznike oziroma šege v okviru volcjih praznikov, pa smo se dotaknili še cetrtega velikega sklopa, za katerega se moramo prepricati, ali sodi v okvir izrocila o volcjem pastirju, in sicer šeg, ki jih ljudje v teku letu izvajajo, da bi zavarovali živino in sebe pred nevarnostjo volkov. Te šege ljudje navadno izvajajo na praznike svetnikov, ki lahko nastopajo kot volcji pastirji, vcasih pa tudi na druge praznike v teku leta. Vzhodni Slovani te šege prakticirajo zlasti na jurjevo, na Poljskem jih Poljaki izvajajo na dan sv. Miklavža, Nemci na Poljskem na jurjevo, na Slovaškem na jurjevo, v Latviji in Litvi na jurjevo, v Romuniji na dan sv. Dimitrija, sv. Andreja, na jurjevo in v casu martinovega (sredi novembra), enako tudi Gagauzi sredi novembra, v Grciji na martinovo, finska ljudstva na jurjevo, v Albaniji pa na jurjevo in dimitrijevo. Pri nekaterih južnih Slovanih (redkeje med Srbi v Bosni in Hercegovini, izrazito pa v Srbiji, Makedoniji in Bolgariji) so šege, zapovedi in prepovedi, ki jih ljudje upoštevajo, da bi se zavarovali pred nevarnostjo volkov, združene v t. i. volcje praznike (mratince, martince ipd.), ki trajajo od tri do devet dni in se navadno zacnejo na dan ali okoli praznika sv. Martina (Mrate), 11. novembra. Srbi praznujejo še nekatere praznike, ki so v glavnem lokalnega znacaja, kot na primer praznik sv. Save in sv. Danila (v Srbiji ter med srbskim prebivalstvom Bosne in Hercegovine in Hrvaške), sv. Andreja (v Srbiji in zlasti Romuniji ter med pastirji v Bosni in Hercegovini), Makedonci praznik sv. Jeremije itd. Namen teh šeg je že na prvi pogled ocitno v korelaciji s funkcijo volcjega pastirja v povedkah, verovanjih in zagovorih, kajti v njih izvajajo dejanja, ki naj bi ubranila živino / ljudi pred volkovi – kar je pravzaprav tretji aspekt funkcije volcjega pastirja. Funkcijska istovrstnost pa ni edina skupna poteza, ki druži povedke, zagovore, verovanja, pregovore in šege (praznike) v skupen kompleks. Med njimi se kažejo še mnogo bolj podrobne povezave, ki kažejo na to, da tudi šege dopolnjujejo to celoto izrocila o volcjem pastirju. Poglejmo si šege, zapovedi in prepovedi zaradi nevarnosti volkov Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah natancneje. Dejanja, ki jih ljudje izvajajo proti volkovom, bi vecinoma lahko združili v nekaj glavnih skupin5: 1. post; 2. prepoved vsakršnega dela (vcasih je ta prepoved omejena le na ženske ali pastirje); 3. magicno zapiranje gobcev volkovom: sem spadajo vsa dejanja, ki jih ljudje izvajajo z namenom, da bi s svojimi dejanji po analogiji zaprli gobce volkovom: tako zavezujejo verige in zapirajo škarje, nože, grebene, glavnike, britve..., da bi “zaprli oziroma zavezali gobce volkovom”; jih tudi ne uporabljajo, jih skrivajo, se jih ne dotikajo ipd., zavezujejo vrv okoli ovac; 4. magicna obramba živine pred nevarnostmi: sestoji zlasti iz magicnih obhodov živine (predvsem pri vzhodnih Slovanih), preganjanja nevarnosti (streljanje, 171 metanje puške prek živine), zapiranja ograde s kljucavnico, postavljanja magicne zapore na vrata ograde (iz dveh delov veje, grebenov, vrvi); 5. prepoved dela z živino in živinskimi atributi (volno, dlako...): ne orjejo, ne vlecejo rala, živine ne štejejo, je ne dajejo iz hiše in je ne prestavljajo, je ne vpregajo (ali pa le ob dolocenih pogojih), ne strižejo ovac, ne jedo mesa...; a tudi ne delajo nicesar iz volne – ne šivajo, ne tkejo, ne predejo, ne pletejo, ne snujejo, ne navijajo na statve...; prav tako ne delajo nicesar na oblacilih (prvotno iz volne oz. kože živali) – jih ne perejo, ne krpajo, ne barvajo, ne šivajo; ne delajo opank itd.; se celo ne preoblacijo in preobuvajo – krojaci in cevljarji ne delajo; ne dajejo iz hiše nicesar, kar je narejeno iz volne. V to skupino lahko sodi tudi prepoved prižiganja luci / ognja pri stajah (verjetno z namenom, da ne bi “odkrili” živine volkovom); 6. prepoved odhoda iz “svojega” v “tuj” prostor (zunaj doma)6: ta se kaže zlasti v prepovedi dajanja cesarkoli iz hiše, odhoda v gozd / po drva, verjetno tudi v prepovedi prestavljanja in pošiljanja živine iz hiše med prazniki (kar sicer spada tudi v 2. skupino šeg); 7. prepoved omenjanja volka (Vlahi v casu teh praznikov ne omenjajo medvedke): gre za tabuirano besedo, kajti trdno je zakoreninjeno prepricanje, da bo volk prišel, ce bodo govorili o njem; 8. žrtev (v Srbiji, Makedoniji in Bolgariji med mratinci žrtvujejo volcjemu pastirju najpogosteje crnega (tudi barvastega) pišcanca / petelina, vcasih tudi kokoš; v Rusiji na jurjevo darujejo gozdnemu duhu (ki nastopa v funkciji volcjega pastirja) divjega petelina – kot zameno za ovna; Albanci, Srbi in Bolgari zakoljejo na jurjevo jagnje / kozlicka); morda bi lahko kot žrtveni dar razumeli tudi polaganje volne v severni Evropi na gosenico, darovanje in metanje volne prek rame (da bi volk ostal tako dalec stran od crede kot ta klobcic) – namrec kot darovanje volne živali, ki naj bi simbolicno predstavljala zameno za volka. 9. V posebno skupino moramo uvrstiti še neko šego, ki pa ni namenjena obrambi 5 Za bolj poglobljeno razlago teh šeg prim. Plas, 1999. 6 Slovanska organizacija sveta, kot je razvidna iz besedil in verovanj, deli prostor na “svojega” (dom in vcasih dvorišce) ter “tujega” (ki sega od praga hiše ali od ograde dalje). Mirjam Mencej pred volkovi. Sodelujoci namrec predstavljajo volkove same: to so šege “izpušcanja, odpušcanja, izganjanja” volka, ki jih poznajo v Avstriji in Nemciji na martinovo. Nemško govoreci pastirji na Ceškem na predvecer martinovega ali andrejevega “izpušcajo ali izganjajo” volka, Slovenci v Žabnicah v Kanalski dolini v Italiji na praznik sv. treh kraljev “zver gonijo” oziroma “volka podijo”, volka pa na jurjevo “preganjajo” tudi finska ljudstva. Le nekaj šeg ne moremo z gotovostjo uvrstiti v nobeno od teh petih skupin, a so vse zelo redke in zgolj lokalnega znacaja. Prva neposredna povezava se kaže med razlicnimi plastmi – verovanjem, povedko o volcjem pastirju ter volcjimi prazniki, med katerimi ljudje izvajajo šege za zašcito pred 172 volkovi, v prepricanju, da volčji pastir odreja hrano volkovom na svoj praznik, zato na ta dan (oziroma navadno kar ves teden okoli tega dneva) ljudje izvajajo razne šege, oziroma se držijo mnogih prepovedi in zapovedi, katerih namen je prepreciti škodo pri živini. V Bosni in Hercegovini verjamejo, da sv. Danilo, ki velja za volcjega svetnika, na svoj dan, ki je carski dan divjih živali, doloca hrano volkovom – tega dne on razporeja volkove, kam bo šel kdo v teku leta (Filipovic, 1967: 269). V Srbiji za sv. Savo, ki tam zelo pogosto velja za volcjega pastirja, verjamejo, da na svoj praznik razpušca volkove ter celo nagovori volka, da za kazen napade cloveka, ki je med njegovimi prazniki delal (Dordevic M., 1958: 397). V Lužnici in Nišavi pa menijo, da sv. Mrata upravlja z volkovi in jih pošilja ves teden okoli sv. Mrate tja, kamor je treba (Nikolic, 1910: 142). V Pirotu prav tako verjamejo, da z volkovi upravlja sv. Mrata in jih ves teden pošilja tja, kamor je treba (Nikolic, 1900: 90). Na Kosovu so prepricani, da se na svoj dan sv. Sava vzpne na drevo, okoli katerega se zberejo volkovi, in jim doloci hrano za celo leto (Dimitrijevic, 1926: 73–74). V Makedoniji, kjer velja za volcjega pastirja sv. Mrata (Mina, Martin), pa šege med mratinci razlagajo oziroma utemeljujejo z besedami, da sv. Mrata v tem tednu (ko trajajo mratinci) doloca hrano volkovom (Raicevic, 1935: 54). Tistega, ki njegovih praznikov ne praznuje, sv. Mrata kaznuje tako, da nadenj pošlje volkove (Nikolic, 1928: 106–107; tudi Dordevic T., 1958: 217). Enako verjamejo na Poljskem, da sv. Miklavž, ki ga imajo za gospodarja volkov, na svoj praznik, 6. decembra, zbere vse volkove in jim za celo leto doloci hrano (Ciszewski, 1887: 39; Gura, 1997: 132). Po beloruskem verovanju hrano volkovom deli na svoj dan, to je na jurjevo, sveti Jurij (Demidovic’’, 1896: 96). Tudi mnoge povedke govore o tem, da volcji pastir deli hrano volkovom, nekatere med njimi pa tudi neposredno ali posredno pripovedujejo, da se to zgodi na svetnikov dan. V povedki iz Bosne in Hercegovine (Kola) gre fant na noc pred jurjevim v gozd in tam sreca sv. Jurija, ki deli hrano volkovom za naslednje tri mesece (Šajnovic, 1898: 263–264), enako v slavonski zgodbi (Ilic, 1846: 128–129). Srbski kmet, ki gre na livado na noc pred praznikom sv. Save, tam vidi deliti hrano volkovom sv. Savo (Dimitrijevic, 1926: 114–115). Tudi v dveh razlicicah iz Vojvodine nekdo / lovec na praznik sv. Save zaloti svetnika pri delitvi hrane volkovom (Bosic, 1996: 179, obe razlicici). V povedki iz pirotskega okrožja neki clovek sreca na praznik sv. Mrate sv. Mrato, ki volkovom deli hrano (Nikolic, 1928: 106–107). V povedki iz Rusije Prišvin opazuje sv. Jurija v noci pred jurjevim (Remizov, 1923: 312–316), enako je to razvidno tudi iz razlicice, ki jo je zapisal Vasil’ev (Vasil’ev’’, 1911: 126–128), kajti lovec je bil kaznovan, ker “ne bi smel Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah pred jurjevim prenocevati v gozdu”. Podobno situacijo najdemo tudi v ukrajinskih povedkah: brat, ki gre v gozd v noci pred jurjevim, tam sreca Lisuna (gozdnega duha), ki deli volkovom hrano (Grincenko, 1901: 11–12; Afanas’ev, 1865 (1994): 711). Clovek, ki gre v gozd v noci pred jurjevim, v drugi povedki tam vidi sv. Jurija, obdanega z volkovi (vendar v tem primeru ni izrecno receno, da jim ta deli hrano, pac pa zgolj opozori cloveka, da se volkovi pritožujejo cezenj, ker jim jemlje hrano, ki jim jo je dolocil Bog) (Voropaj, 1993: 355). Tudi potniku, ki v gozdu sreca sv. Jurija, se to zgodi v noci pred jurjevim (Cubinski, 1872: 171–172). Dve beloruski razlicici govorita o tem, da sta moška, ki sta odšla v gozd pred jurjevim, tam srecala sv. Jurija oziroma v drugi razlicici sv. Jurija, Petra in Pavla, ki so delili hrano volkovom (Demidovic’’, 1896: 96; Šejn, 1893: 364–365, št. 213). Na podlagi gagauške razlicice pa je mogoce domnevati, da se je dogajanje v gozdu (ko je clovek srecal starca, ki je delil hrano volkovom) odvijalo 21. 173 novembra, kajti pripovedovalec koncuje z besedami: “Od tedaj dalje naši ljudje praznujejo praznik hromega volka.” V nadaljevanju zapisa izvemo, da praznujejo volcje praznike od 10. do 17. novembra, posebej pa praznujejo praznik hromega volka 21. novembra in ga utemeljujejo s to povedko (Moškov’’, 1902: 49). Le v po enem primeru pa svetnik deli hrano volkovom na božic oziroma na “sretenje”7 (Lang, 1914: 217–218; Gnatjuk, 1902: 165–166). Za estonsko povedko, ki govori o tem, kako je Jurij hranil volkove iz nebes (prim. spredaj), pa lahko domnevamo, da se je dogajala na mihelovo ali na “sretenje”, saj po verovanju volkove hranijo iz nebes na ta dva praznika. Zdi se, da praznik svetnika, ki ga imajo na dolocenem obmocju za volcjega pastirja, vecinoma velja za dan, ko se odvija dogajanje, ki ga opisujejo povedke. Hkrati pa mnoge povedke govore o tem, da je volcjega pastirja pri delitvi hrane volkovom prepovedano opazovati. Opazovanje se namrec lahko konca s smrtjo opazovalca ali njegovo preobrazbo v volka. V hrvaški povedki cloveka, ki je šel na božicno noc cakat volkove, beli volk (ki tu nastopa kot volcji pastir, ki deli hrano) najprej dodeli za hrano hromemu volku, nato pa ga spremeni v volka8, in sicer zato, “ker na božicno noc ne bi smel iti na lov” (Lang, 1914: 217–218). Cloveka, ki je pri delitvi hrane volkovom opazoval sv. Savo, je svetnik spremenil v volka do naslednjega praznika sv. Save zato, ker je šel na ta dan na lov, kajti “na ta dan se ne sme na lov” (Bosic, 1996: 179). Tudi ruski povedki razlagata, zakaj sv. Jurij lovca, ki ga sreca v gozdu med volkovi, kaznuje s smrtjo njegovega psa (kasneje v eni razlicici tudi sam umre) – namrec zato, ker “pred jurjevim ne bi smel prenocevati v gozdu oziroma na lovu” (Vasil’ev’’, 1911: 126–128; Remizov, 1923: 312–316). Estonska povedka že v uvodu opozarja, da svetnik nad cloveka, ki ga skrit opazuje pri hranjenju volkov, pošlje volka, ki ga raztrga. V komentarju gagauške povedke pa izvemo, da od tedaj dalje (ko se je zgodil dogodek, o katerem govori povedka) ljudje na dan, ki ga omenja povedka, ne hodijo vec na polje, da jih ne bi pojedli volkovi (Antonic, Zupanc, 1988: 166). Iz povedk, ki izrecno govorijo o tem, da se je dogajanje odvijalo na praznik svetnika, ki velja za volcjega pastira, je torej razvidno, da je pred praznikom volcjega svetnika prepovedano 7 Pravoslavni Marijin praznik, po starem koledarju 2. februarja. 8 Verovanje v volcjega pastirja se je tu ocitno prepletlo z verovanjem v volkodlake. Mirjam Mencej hoditi v gozd – Pred jurjevim je v gozdu grozljivo! – komentira pripovedovalec s pripovedjo o cloveku, ki je šel pred jurjevim v gozd opazovat volcjega pastirja (Remizov, 1923: 312–316). Potrditev za to prepricanje najdemo tudi v šegah: zdaj nam postane jasna skupina šeg (6. skupina), ki prepoveduje odhod od doma: ljudje ne hodijo v gozd, ne hodijo po drva, ne dajejo nicesar od hiše... Med prazniki so v nevarnosti zlasti moški, ki hodijo ven, in pastirji (zato tudi prepoved opozarjanja nase). V Bosni pripovedujejo, kako je sv. Mrata s tropom volkov na svoj praznik srecal cloveka, ki je sekal v gozdu, in ga vprašal, ce praznuje njegov dan; kako je moškega, ki je odšel na pot med mratinci, zalezoval volk, dokler ni odvrgel krpe, ki mu je bila prišita med temi prazniki ipd. Kljub temu da po povedkah in šegah sodec nevarnost preti zlasti v gozdu, se varen prostor neha že takoj za hišo (oziroma za hišo z dvorišcem), kajti to je meja med urejenim, varnim, “svojim” svetom, in nevarnim, “tujim” svetom, katerega del je tudi gozd. Povedke govorijo tudi o tem, da svetnik na svoj praznik v gozdu razpušca volkove in jim deli hrano: tega pošlje po žrebicka, drugega po kravo, telicka itd. Pripovedujejo torej, da zaradi svetnikovega dejanja živino ogrožajo volkovi. Prav isto pa nam kažejo tudi šege. Namen cele skupine dejanj je obramba živine pred volkovi (prim. skupina 4), v drugo skupino dejanj pa sodijo šege, ki želijo prepreciti nevarnost volkov z magicnimi postopki (skupina 3) – ljudje jih izvajajo zato, da bi zaustavili volkove oziroma jim zaprli gobce. Sem spada seveda tudi prepoved omenjanja volka (skupina 7). Po splošno razširjenem prepricanju bi namrec z neupoštevanjem tega pravila priklicali volka. Na enak nacin lahko pojasnimo tudi prepoved dela z živino in živalskimi sestavinami (volno, kožo...) (skupina 5) – ce bi delali z živino in njenimi deli, bi volku s tem pravzaprav pokazali živino, ga na simbolicnem nivoju opozorili nanjo, kar bi lahko imelo tragicne posledice. Zato je vse to delo v teh dneh strogo prepovedano. Zlasti pa šege izpuščanja volkov (9. skupina) v Avstriji, Nemciji in na Ceškem (Nemci) zelo jasno kažejo vzporednice s povedkami: ce decki / mladenici uprizarjajo spustitev volka ali kricijo: “Volk je spušcen!”, je to približno enaka situacija kot tista, o kateri pripovedujejo povedke, kajti v njih volcji pastir prav tako raz/spušca volkove. Povedke južnih in vzhodnoslovanskih ljudstev ter Gagauzov omenjajo najstrašnejšega, hromega / šepavega volka, ki na poziv volcjega pastirja pride zadnji izmed vseh volkov. Enako nas prepricujejo tudi volčji prazniki, med katerimi ljudje izvajajo šege, ki naj bi zavarovale pred nevarnostjo volkov, oziroma zaradi nevarnosti volkov upoštevajo mnoge prepovedi in zapovedi. V Srbiji po verovanju na zadnji dan “mratincev” (volcjih praznikov), ki se ponekod imenuje “rasturnjak” (srbsko in hrvaško rasturati / rasturiti: razpustiti, razposlati, razgnati) ali “raspus(t)” (tako tudi v Makedoniji; srbsko, hrvaško raspustiti: razpustiti), pride zadnji, hromi, krivi volk, kriveljan (Srbija; Nikolic, 1910: 142). Tudi Vlahi v Srbiji menijo, da se sedmega dne mratincev pojavijo volkovi, hromi in slepi na eno oko, ki jim pripisujejo nadnaravne lastnosti (Kostic, 1971: 84). V okolici Pirota sedmi dan imenujejo “rasturnjak”. Tedaj pride hromi – najnevarnejši volk (Nikolic, 1900: 90). Podobnega mnenja so tudi v Bolgariji: v vaseh Kolibite in Trojansko menijo, da je zadnji dan izmed treh dni “zverinih praznikov” (13., 14., 15. november) kuculan (bolg. in maked. kuc pomeni hrom), ki je najstrašnejši; V Tvrdnici, Novozagorskem volcji prazniki trajajo Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah devet dni: zadnji je kuculan (21. nov.). V vaseh Medven, Kotlensko volcje praznike praznujejo en teden, koncajo pa se na volcjo bogorodico 21. novembra – ta dan se imenuje kuculan. V vaseh Kipilovo in Elensko se zadnji dan enotedenskih praznikov imenuje kuculan, v vasi Šipka pa volcja bogorodica – to je kuculan, pravijo. V vaseh Riš, Preslovsko verjamejo, da je zadnji dan od vseh osmih dni praznikov najnevarnejši; v vaseh Lopjan, Tetevensko trajajo prazniki deset dni – zadnji dan, volcja bogorodica, je kuculan. V vaseh Željava, Sofijsko se kuculan imenuje zadnji dan enotedenskih praznikov in pade na volcjo bogorodico. V vaseh Grusen, Tetevensko trajajo prazniki sv. Mine tri dni, zadnji dan (21. november), kuculan, praznujejo na cast hromemu volku. V vasi Tetevene imenujejo zadnji dan enotedenskih praznikov kuculan, ker ima ta najstrašnejši volk prebite noge; v vasi Maraški Trastenik, Plavensko so “hrangelovi” prazniki trajali šest / deset dni (kasneje le še tri) od 11. novembra. Tretji dan se imenuje klekucan, 175 natlapan, kuculan. V Moldaviji pa Gagauzi, kot receno, praznujejo praznik hromega volka 21. novembra, nekaj dni po koncu volcjih praznikov. Vsi ti podatki torej govorijo o dvojem: najprej, da na koncu (navadno zadnji dan praznikov) pride hromi volk, in zatem, da je ta dan oziroma ta volk najnevarnejši. To je ponovno situacija, ki se do potankosti ujema s situacijo v povedkah. V povedkah se opazovanje svetnika pri delitvi hrane volkovom najveckrat konca s smrtjo (le redko v hrvaških in vojvodinskih povedkah tudi s preobrazbo v volka). Ali lahko vzporednice najdemo tudi v šegah? Neposredne povezave, ki bi bila v našem primeru smrt cloveka, v okviru še pred kratkim obstojecih šeg seveda ne moremo pricakovati. Morda pa lahko v žrtvenih živalih (8. skupina) najdemo zamenjavo za clovekovo smrt – žrtev petelina ali pišcanca je v Srbiji, Makedoniji in Bolgariji med volcjimi prazniki splošno razširjena, enako tudi na jurjevo. V Rusiji sv. Juriju po zagovoru, v katerem ga prosijo, da zaveže gobce volkovom, “podarijo ovna” (v resnici zakoljejo divjega petelina) (Eleonska, 1994: 148) itd. Tako v povedkah kot v šegah pride do neke žrtve oziroma smrti, toda ali je to v resnici žrtev, ki ustreza smrti cloveka v povedkah, seveda ne moremo trditi z gotovostjo. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da šege med volcjimi prazniki pravzaprav niso vec neznanka – na semanticni ravni namrec popolnoma ustrezajo dogajanju v povedkah. Post in prepoved vsakršnega dela (1., 2. skupina), ki ju v teh primerjavah nismo omenili, kažeta zgolj na strogo naravo tega praznika. S tem smo šege med volcjimi prazniki ne le pojasnili, pac pa je postalo tudi jasno, da šege / prazniki, verovanja o volcjem pastirju in zagovori, v katerih se obracajo nanj, sestavljajo celoto, ki je ne moremo obravnavati loceno. Še vec, vsako locevanje je pravzaprav nasilno dejanje, ki ga lahko uporabljamo zgolj v “tehnicne namene” – tam, kjer so šege med volcjimi prazniki, povedke in verovanja še živi ali pa so bili živi še pred nedavnim, oziroma imamo podatke o njih iz recentih etnoloških zapisov (del južnih Slovanov), teh plasti namrec ne locujejo; šege utemeljujejo s povedkami o volcjem pastirju in v volcjega pastirja ter v ta njegova dejanja seveda verjamejo, ponekod pa se nanj tudi obracajo v zagovorih. Mirjam Mencej LITERATURA AFANAS’EV, AÔAÍANÜA A. Í., 1994 (1865): Iîýoe÷aneea âîçç.aíey Nëaâyí ía i.e.îäó I., Ioskva. ANTONIC, ZUPANC, AÍOÎÍE• Ä.aaîie., ÇÓIAÍÖ Ieîä.aa, 1988: N.inee ía.îäíe eaëaíäa., Beograd. BOSIC, ÁÎNE• Ieëa, 1996: Aîäeooee îáe÷a1e N.áa ó Âî1âîäeíe, Novi Sad. CISZEWSKI S., 1887: Lud rolniczo – górniczy z okolic S3awkowa w powiecie Olkuskim, Zbi`or wiadomo'sci do antropologii krajowej, Tom II., Kraków, str. 1–129. CUBINSKI, ×ÓÁEÍNEEÉ I., I., 1872: O.óäuçoíîa.aôe÷aneî-noaoenoe÷aneîéçeniaäeöie âü çaiaäíî-.ónneié e.aé, Iaoa.iaëu e eçnëiäîâaíiyI., S.- Peterburg. DEMIDOVIC’’, ÄAIEÄÎÂE×Ú I., 1896: Eç îáëanoe âi.îâaíié e neaçaíié Áiëî.ónnîâü, Ýoíîa.aôe÷aneîa îáîç.*íia,leto 8, knjiga XXVIII, št. 1, Ioskva, str. 91–120. DOLENJSKE NOVICE 1918 (avtor neznan): Glavar volkov, Letske pravljice, št. 24, 13. junij 1918, str. 96, Novo mesto. 176 DIMITRIJEVIC, ÄEIEO.ELAÂE• N. I., 1926: Nâaoe Naâa ó ía.îäíîi âa.îâaoeó e i.aäaoeó, 1aäía îä ëaeî înoâa.šeâeo äóaíînoe i.aia i.înâaoeoašó íaoai, Beograd. DUNDES Alan, 1979: Analytic Essays in Folklore, Mouton Publishers, The Hague, Paris, New York (1. izdaja 1975). DORDEVIC,I., 1958: Aeâîo e îáe÷a1e ía.îäíe ó Ëaneîâa÷eî1 Iî.aâe, N.inee aoíîa.aônee çáî.íee, Knjiga LXX, Beograd. DORDEVIC,•Î.•AÂE• .. Oeoîie., 1958: I.e.îäa ó âa.îâaoeó e i.aäaoeó íaoaaa ía.îäa, N.inee aoíîa.aônee çáî.íee, Knjiga LXXI, Beograd FILIPOVIC, ÔEËEIÎÂE• N. Ieëaíeî, 1967: .açëe÷eoa aoíîëîoea a.a•a, N.inee aoíîa.aônee çáî.íee, Knjiga LXXX, Beograd. GNATJUK, AÍAO.E Âîëîäeie., 1902: Aaëeöüeî-.ónüe. ía.îäíi ëaaaíäe, o. I., Aoíîa.aôi÷íeé çái.íee o. XII., Lvov. GRABNER Elfriede, 1968: Martinisegen und Martinigerte in Österreich, Ein Betrag zur Hirtenvolkskunde des Südostalpenraumes, Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, Heft 39 (Kulturwissenschaften, Heft 14), Eisenstadt. GRINCENKO, A.EÍ×AÍEÎ Á. A., 1901: Eçü ónoü ía.îäa, Iaëî.ónneia .açneaçu, Neaçee e i.., Cernigov. GUGITZ Gustav, 1950: Das Jahr und seine Feste im Volsksbrauch Österreichs, Studien zur Volkskunde II., Wien. GURA, AÓ.A A. Â., 1997: Neiâîëeea aeâîoíuo â nëaâyíneîé ía.îäíîé o.aäeöee, Moskva. ILIC Luka, 1846: Narodni slavonski obicaji, U Zagrebu. KOSTIC, EÎNOE• Iaoa., 1971: Aîäeooee îáe÷a1e ó n.ineei naëeia .óióíneîa •a.äaia, Çáî.íee .aäîâa NAÍÓ,n.s. Knjiga 1, Etnografski institut Knjiga 5, Beograd, str. 73–88. KOTULA Franciszek 1976: Znaki przeszłosci, Warszawa. LANG Milan, 1914: Samobor: Narodni život i obicaji, Mudri jagar (prip. J. Telišman), Zbornik za narodni život i obicaje južnih Slavena XIX, svezak 2, U Zagrebu, str. 217–218. LOORITS Oskar, 1949: Grundzüge des Estnischen Volksglaubens I., Lund. MOŠKOV’’, MÎOEÎÂÚ Â., 1902: Aaaaóçu áaíäa.neaaî óiçäa, Ýoíîa.aôe÷aneia î÷a.ee e iaoa.iaëu, Ýoíîa.aôe÷aneîa îáîç. íiaLIV, Í. 3, Ioskva. NIKOLIC, ÍEEÎËE• I. Âëaäeie., 1900: Íaooî eç ía.îäíîa i.açíîâaoea (ó Îe.óaó Ie.îoneîi), Ea.a•e•, Ëeno ça n.inee ía.îäíe aeâîo, îáe÷a1a e i.aäaoea ça aîäeíó1990, II., Aleksinac, str. 88 – 91. NIKOLIC, ÍEEÎËE• Âëaäeie. I., 1910: Aoíîëîoea a.a•a e .ani.aâa, Eç Ëóaíeöa e Íeoaâa, N.inee aoíîa.aônee çáî.íee, Knjiga šestnajsta, Beograd. NIKOLIC, ÍEEÎËE• Âëaäeie. M., 1928: Aeâîoe oea ó ía.îäíei i.e÷aia (eç Ie.îoneîa îe.óaa), Aëaníee aoíîa.aôneîa ióça1a ó Áaîa.aäó,Knjiga III., Beograd, str. 106–108. PLAS Pieter, 1999: Nekoliko aspekata simbolike vucjih usta u srpskim obicajima i verovanjima, Kodovi slovenskih kultura 4, Beograd, str. 184–212. POLIVKA Jiri, 1927: Vlcí pastýr, Sborník prací venovaných profesoru Dru Václavu Tillovi k šedesátým narozeninám 1867– 1927, Praha, str. 159–179. Funkcija gospodarja volkov v povedkah, zagovorih, verovanjih in šegah RAICEVIC, .AE×AÂE• Nâaoîça., 1935: Îáe÷a1e î Ia.oeíöeia ó 1óaíî1 N.áe1e, Aëaníee aoíîa.aôneîa ióça1a ó Áaîa.aäó, Knjiga deseta, str. 54–61, Beograd. REMIZOV, .AIEÇΠAëaenaé, 1923: Neaçee .ónneaaî ía.îäa, Berlin – Peterburg – Moskva. RIEMANN Erhard, 1974: Der Viehaustrieb im ost- und westpreußischen Mahlzeiten- und Speisensystem, Jahrbuch für Ostdeutsche Volkskunde, Band 17, Marburg - Lahn, str. 108–139. ROMANOV’’, .ÎIAÍÎÂÜ A. .., 1891: Áeëî.ónneié náî.íeeü, Çaaîâî.u, aiîe.eôu e äóoîâíua noeoe, Vitebsk. SCHMIDT Leopold, 1955: Die Martinisegen der burgenländischen Hirten, Burgenländische Heimatblätter, 17. Jg., Heft I., Eisenstadt, str. 11–31. SEIGNOLLE, Claude, 1960: La folklore du Languedoc, Paris. STANONIK Marija, 1990: Slovstvena folklora v domacem okolju, Ljubljana. VALJAVEC (Kracmanov) Matija, 1890: Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici, V Zagrebu. ŠAJNOVIC Ivo, 1898: Kola, Narodni život i obicaji, Zbornik za narodni život i obicaje III, U Zagrebu, str. 252–264. 177 ŠEJN, OAÉÍ I. Â., 1893: Iaoa.eaëu äëy eçó÷aíiy áuoa e yçuea .ónneaaî íanaëaíiy niâa.î-çaiaäíîaî e.ay, Oîiü II., Náî.íeeü Î.ßN LVII, SPB VALJAVEC (Kracmanov) Matija, 1890: Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici, V Zagrebu. VASIL’EV’’, ÂANEËÜAÂÚ A., 1911: Oanoü neaçîeü, nëuoaííuoü îoü e.anoüyíeía Ô. Í. Eaëaíäa.aâa, Aeâay noa.eía XX, â. I., Îoäeëaíiyçoíîa.aôie, S. - Peterburg, str. 117–180. VOROPAJ, ÂÎ.ÎIAÉ Îëaena, 1993: Çâe÷a. íaoîaî ía.îäó, Aoíîa.aôe÷íeé ía.en, Kijev. BESEDA O AVTORICI Mirjam Mencej, dr., asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Doktorirala je iz primerjalne slovanske mitologije. Podrocja njenega zanimanja: verovanja, prozna folklora, šege slovanskih in evropskih ljudstev, mitologija, folkloristika. Izdala je knjigo Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti (1997). Doma in v tujini je objavila vec clankov o slovanski mitologiji. ABOUT THE AUTHOR Mirjam Mencej, Ph. D., assistant professor at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana. Mrs. Mencej took her doctor’s degree in comparative Slavic mythology. Her interests focus on the following fields: beliefs, prose folklore, the customs of Slavic and European peoples, mythology, folkloristics. She has published Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti (Water in the conceptions of the Old Slavs about life after death and in customs related to death, 1997). She has also published many articles on Slavic mythology in Slovenia and abroad. SUMMARY THE FUNCTION OF THE LORD OF THE WOLVES IN FOLKTALES, INCANTATIONS, BELIEFS AND CUSTOMS The article discusses the “wolf shepherd” (or “lord” of the wolves), a mythical figure, which appears in the beliefs and in folklore prose (folktales) of Slavic and some other European peoples. Another figure with a seemingly similar function is also found in incantations (blessings, prayers), and the beliefs related to this figure are also the base for the celebration of the feast of the wolves with some South-Slavic peoples. The Mirjam Mencej question the authors tackles in this article is whether all these different forms of folklore actually concern the same figure. To establish this, she first tries to find out, what the function of the shepherd of the wolves is like in beliefs and folktales, which definitely refer to it, and then compares it to the function of the figure which appears in incantations/prayers/blessings, but also with the customs people perform as part of the feast of the wolves and which are associated with the beliefs and folktales about the wolf shepherd. This analysis shows that the function of the wolf shepherd is the same in all of them and that it has three aspects: the wolf shepherd controls the wolves (1st aspect); this control is especially obvious in that he determines, which food the wolves (or other wild animals) are allowed to eat (2nd aspect) or forbidden to eat (3rd aspect). Whereas in folktales the 2nd aspect is emphasised, the 3rd aspect prevails in incantations and beliefs 178 contain all three aspects equally. Customs on the semantic level also completely concur with the occurrences in folktales. In addition, all the layers of the traditions about the wolf shepherd reveal many other common elements. Based on these findings the author presumes, that we can actually discover in these diverse traditions fragments or traces of traditions, which were related in a distant past.