Gustav Strniša
Murnova žalostinka
Čiri — muri, čiri — muri, travica zelena, v nji počiva moja črna ženka umorjena!
»Čiri — miiri, čiri — muri!« deček z bilko jo je vabil, da siroto iz krtine je na dan privabil.
Čiri — muri, čiri — muri, kaj hudobnež zdaj je storil? Mojo dobro, milo ženko s težkim kamnom je umoril.
C.iri — muri, čirf — muri, kdo ienico mi povrne, in glasove njene zvočne kakor strunice srebrne?
»Čiri — muri, čiri — muri!« sva zvečer v poljani pela, med šumečim, zlatim žitom bila srečna in veselal
Čiri — muri, čiri — muri, kolikor je v polju žita, v njem je moja fežka žalost skrila!
Čiri — muri, čiri — nuiri, žiio žanjejo ženjice in prepevajo veselo tri kmetice.
Čiri — muri, čiri — miuri, če bi mojo bol poznale, bi z menoj med zlatim žitom zajokale:
»Čiri — muri,  čiri — muri,   čiri — muri, čiri — muri, čiri — muri, čiri — muril*