ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 26. marca 1992
Leto II, št. 6.
Cena 10 forintov
Oni so bili med prvimi...
str. 3
Strašno
je
bilau
str. 6
NOVA ZVEZDA MADŽARSKE...
Koroški
obisk
Pred tednom dni se je v Pomurju in Porabju mudila delegacija koroških Slovencev, v njej pa so bili predvsem slovenski občinski odborniki, večina iz Pliberka. Najprej so se v Lendavi sestali s predstavniki Pomurske madžarske narodnostne samoupravne skupnosti, nato pa jih je pot vodila še na Madžarsko.
Na sedežu slovenske zveze v Monoštru so se seznanili s preteklostjo in sedanjostjo porabskih Slovencev. Kljub temu, da se je položaj v zadnjih letih zelo izboljšal, pa tudi v demokratičnih razmerah ne gre brez problemov. Tako so Slovenci omenili zaplete ob sprejemanju narodnostnega zakona, neurejenost v šolstvu in predvsem težave z odpiranjem meje proti Sloveniji.
Gostje so se sestali še z monoštrskim županom Bauerjem, obiskali pa so tudi gornjeseniško šolo.
se
KONFERENCA O MANJŠINSKIH IN ČLOVEKOVIH PRAVICAH
Sredi marca je bilo v Budimpešti posvetovanje o manjšinskih in človekovih pravicah. Organizator je bil Urad glavnega župana. Konferenco je začel predsednik Republike Madžarske Arpad Goncz, ki je poudaril, da so take konference potrebne, saj je v družbi vse manj upoštevanja drugih. Sicer taka konferenca ne more rešiti problemov, kajti na njej sodelujejo največkrat le pripadniki narodnosti. Težave pa se lahko rešujejo le v sodelovanju z večinskim narodom. "Vse kaže, da smo v naši državi manjšinska vprašanja malo zanemarili. Seveda to ne pomeni, da se sovražimo, da sovražimo narodnosti na Madžar-
skem. Veliko se govori in se je govorilo o Madžarih, ki živijo zunaj madžarskih meja, doma smo pa pozabili na manjšine, in to je velika napaka," je povedal Árpád Göncz.
Sodeloval je tudi predsednik manjšinskega odbora v parlamentu Gabor Fodor. Poudaril je, da se manjšinske pravice morajo uresničiti v praksi. Demokracija sama ne bo rešila vsega. Tudi v demokraciji se morajo manjšine boriti za svoje pravice.
"Kakšne naloge so pred nami?"
Manjšine morajo dobiti svoje organizacije, ustanoviti takšen organizacijski sistem, prek katerega se lahko uresničujejo njihove pravice.
Dobiti morajo zastopstvo v parlamentu in manjšinski zakon," je povedal Gabor Fodor. Besedo je dobil tudi predsednik narodnostne okrogle mize Tošo Dončev. Govoril je o tem, kako je nastala okrogla miza, in da zastopa interese približno milijon Ijudi.
Po plenarni seji je konferenca delala v sekcijah. Na žalost se pa takih konferenc in sej ne udeležujejo prav tisti ljudje, ki so pristojni in odgovorni za te zadeve. Največkrat pripadniki narodnosti drug drugemu tožijo o težavah.
Irena Pavlič
... je pisalo ob prvem avtomobilu, ki so ga predstavili 13. marca (v petek) ob odprtju tovarne GENERAL MOTOR -HUNGARY v Monoštru. To je prvi, to je opel je pisalo na astri 001. Prvi je v svoji seriji in prvi avto v zgodovini povojne avtomobilske industrije na Madžarskem.
Ob slavnostnem odprtju tovarne je navzoče  med njimi predsednika vlade Józsefa Antalla pozdravil Robert J. Eaton, predsednik podjetja GM Europe.
Generalni direktor GM Hungaryja Ernst A. Hofmann se je zahvalil vsem, ki so prispevali k temu, da so tovarno lahko odprli po načrtih. Na prvi vzhodno--evropski avtomobil modernih časov lahko gledamo kot na simbol tržnega gospodarstva v tem delu Evrope. Jozsef Antall je poudaril naslednje: "Vesel sem, da je Madžarska po dolgem premoru spet med državami, ki izdelujejo osebne avtomobile. Saj nas poznajo kot izdelovalce tovornih vozil in avtobusov, toda avtomobil ske industrije nismo imeli. Na začetku stoletja se je sicer podjetje Ford pogovarjalo o odprtju tovarne v Sombotelu, toda do tega ni prišlo. Posebej me veseli, da je ta del Madžarske po toliko letih le prišel do "svojega avta". Z Oplom bomo pridobili ameriško in nemško tehnološko znanje in se vključili v mednarodne gospodarske tokove."
Točno ob 1126 se je gospod Antall zapeljal s prvo astro, ki jo bodo razstavili v Prometnem muzeju.
In kakšne bodo cene? Nova zvezda Madžarske astra (1,41, s petimi vrati) bo stala 998.500 forintov (približno 20 tisoč DEM), ca ravan pa milijon 96 tisoč forintov.
2
TISZTEL OLVASÓINK!
SZÍVES ELNÉZÉSÜKET KÉREM azért, hogy magyar nyelven fordulok Önökhöz, de szeretném, ha a leírtakat a szlovének a "vendek' és a magyar olvasók is megértenék. Tudomásunkra jutott, hogy a "vend teória" képviselői ismét munkához láttak annak érdekében, hogy létrehozzák saját szövetségüket. Az egyszerű emberek félrevezetésén túl, ezzel megosztanának egy kisszámú nemzetiséget (szlovén), amelynek káros következményei beláthatatlanok. A félreértések elkerülése végett szeretném felhívni az érdekeltek figyelmét néhány tudományosan bizonyított tényre.
DR. VILKO NOVAK PROFESSZOR ÚR a Porabje újság I. számában "Szlovének vagyunk nem vendek' címmel a következőket írja. "Hogy milyen névvel illettek bennünket a magyarok, amikor új hazájukat elfoglalták, nem tudjuk, azt viszont igen, hogy nem vendeknek. A legrégibb bizonyított magyar elnevezés a Magyarországon élő szlovénekre és szlovákokra a "tót", ami a magyar helységnevekben is fennmaradt.
Világos és bizonyított tény, hogy a Mura és a Rába között élő szlovének saját nyelvükben soha nem nevezték magukat vendnek, de vend-szlovénnak sem. Ez utóbbit (vend-szlovén) kb 70 évvel ezelőtt gondolták ki egyesek (pl. Mikola Sándor fizikus, aki a magyar érdekeket képviselte 1919-ben a párizsi békekonferencián) .
, A MAGYAR TUDOMÁNY SOHA NEM ÁLLÍTOTTA valamiféle vend nyelv vagy nemzetiség létezését Magyarországon.
Hóman B. és Szekfű Gy. történészek -hogy csak a legtekintélyesebb tudósokat említsük - valamint magyar szlavisták, pl. Asbóth Oszkár, Pável Ágoston, Melich János, Kniezsa I. és Hadrovics L. mindig a "szlovén", "szlovének" kifejezést használták. A szlovének a mai Magyarorszgág területén ugyanazt a nyelvet beszéljük mint a határ túlsó oldalán Goriőkotól Triesztig, Klagenfurtig és a horvát határig. Ugyanahhoz a néphez tartozunk, s ez tudományosan sem kérdőjelezhető meg. Csak a tudatlanságból fakadó és bennünket elkülöníteni szándékozó magyar politika használta makacsul a vend kifejezést." Röviden ezek a tények dr. Vilko Novak professzor úr tollából, aki nyelvészeként és néprajzkutatóként a rábavidéki szlovének ismerője és kutatója. Ennek
ellenkezőjét bebizonyítani a tudomány mai állása szerint időpocsékolás.
SOKAN HIVATKOZNAK A NYELVJÁRÁS és a szlovén irodalmi nyelv közötti különbségre. Ennek megvan a logikus magyarázata. Az I. világháborút követő békeszerződés után 9 szlovén falu maradt Magyarországon. Ezzel az itt élő szlovének elvesztették közvetlen kapcsolatukat az anyaországgal és nyelvük sem fejlődhetett olyan mértékben, mint ez Szlovéniában történt. Tudjuk, hogy a rábavidéki szlovének nyelvjárásban beszélnek és ezt az újságunkban is próbáljuk megőrizni. Nem kívánjuk es nem kívánhatjuk, hogy mindenki elsajátítsa a szlovén irodalmi nyelvet, azonban azzal is tisztában kell lennünk, hogy egy kisszámú nemzetiség valamint annak kultúrája nem maradhat meg pusztán a nyelvijárás szintjén. Hiszen az a nyelvi szint, amely elegendő volt nagyapáinknak a kommunikációhoz, nem elegendő megváltozott világunkban.
ENGEDJÉK MEG, HOGY VÉGÜL a vend teória hazai és szlovéniai fogadtatásáról szóljak néhány szót.
Magyarországon a költségvetési támogatás reményében egy év alatt szinte megkétszereződött a nemzetiségek száma, "új" nemzetiségek (kisebbségek) jelentek meg. A Magyarországon élő szlovéneknek, a Rábavidéki szlovén falvaknak széleskörű és gyümölcsöző kapcsolataik vannak Szlovéniával es az ott élő szlovénekkel. Az anyaországban élő falvak és szervezetek azért építették ki ezeket a kapcsolatokat, mert úgy gondolták, hogy ezzel segítik a Rábavidéken élő szlovén testvéreiket, így gondolja ezt Martinje Felsőszölnök (Gornji Senik) esetében, Čepinci Kétvölgy (Verica-Ritkarovci) esetében és Dolenci Orfalu (Andovci) estében. S tehetik ezt nyelvi nehézségek nélkül. Azzal gondolom mindenki egyetért, hogy nehéz helyzetben vannak a magyarországi szlovének. A nehézségek leküzdésében a magyar kormány segítségén túl, nagy szükségünk van az anyaország, Szlovénia támogatására. Szlovénia támogatást azonban csak szlovéneknek nyújt. Teszi ezt az Ausztriában és az Olaszországban élő szlovének esetében is.
Hirnök József a Magyarországi Szlovének Szövetségének elnöke
V prostorih slovenskega kulturnega ministrstva je predal pred kratkim odpravnik poslov Republike Madžarske v Zagrebu Gabor Bagi znanstveniku dr. Vilku Novaku spominsko plaketo pro cultura hungarica. Prejel jo je za dolgoletno gojitev slovensko-madžarskih kulturnih stikov.
Čestitkam se pridružujemo tudi porabski Slovenci.
(Foto: Delo)
JANEZ JANŠA V BUDIMPEŠTI
Na začetku marca je bila na dvodnevnem obisku v Budimpešti petčlanska delegacija Republike Slovenije, ki jo je vodil obrambni minister Janez Janša. Goste je sprejel madžarski obrambni minister dr. Lajos Für. Cilj obiska je bil, da slovensko obrambno ministrstvo naveže stike in se dogovori o sodelovanju z madžarskim ministrstvom.
Na razpravi sta ministra predstavila stanje oboroženil sil v svojih državah. Nista skrivala težav, ki so nastale na eni in drugi strani ob spremembi državnih sistemov.
Minister Lajos Für je čestital slovenski delegaciji za priznanje Slovenije. V
procesu priznanja je bila Madžarska med prvimi. Mladi državi je zaželel vse dobro na suvereni poti.
Slovenski obrambni minister Janez Janša je madžarskega ministra povabil v Ljubljano. Z delom bosta začeli strokovni komisiji, ki bosta pripravili načrt sodelovanja na vseh področjih oboroženih sil.
Po razpravi je bila tiskovna konferenca, na kateri se je zbralo več kot trideset novinarjev. Torej je bilo zanimanje precejšnje. Oba ministra sta poudarila, da je največja naloga razvoj obrambnih sistemov v državah.
Irena Pavlič
OBISK
V BUDIMPEŠTI
Na povabilo Urada predsednika madžarske vlade je bil na večdnevnem obisku v Budimpešti dr. Silvo Devetak, direktor Evropskega centra za etnične in regionalne študije Univerze v Mariboru (ECERS). Srečal se je z namestnikom podsekretarja zunanjega ministrstva, I. Babo, in s sodelavci ministrstva, odgovornimi za evropsko sodelovanje in sosednje države. Srečal se je z vodjema vladnih oddelkov za Madžare v tujini in manjšine na Madžarskem, dr. G. Entzem in J. Wolfartom, ter s številnimi uglednimi
predstavniki madžarskih raziskovalnih inštitucij, ki proučujejo mednarodne odnose, regionalizem in etnična vprašanja.
Pogovarjali so se o problematiki varnosti in sodelovanja ter o nacionalnih problemih v Srednji Evropi in na Balkanu, o odnosih Madžarske do sosedov (posebej do Slovenije), o problemih manjšin na Madžarskem (o nastajajočem narodnostnem zakonu) in o sodelovanju madžarskih inštitutov pri raziskovalnem programu ECERS.
Porabje, 26. marca 1992
3
KALENDAR (14)
GORENJI SINIK -1883
Lidgé so sir radi potüvali, nauve krajine spoznavali. Sploj pa če so v té krajinaj takšo lüstvo najšli,s šterimi so se leko zgučali. Pred stau lejti je z Ljubljane pri nas odo Anton TRSTENJAK (slavist, jezikoslovec in publicist). Pejški je üšo od vesi do vesi, pogučavo se je z našimi starci. Ka je vüdo, je dojspiso tö. (Rokopis hrani Narodna in univerzitet-na knjižnica v Ljubljani).
Anton TRSTENJAK je 16. augustuša 1883-oga leta prišo na GORENJI SINIK. Včasi je na pamet zöu, ka tam so sarmacke domá. Vsikša iža je cimprana bila, pa ranč raura nej mejla. Tistoga ipa je na Gorenjom Siniki RUGOLA biu lotaroša, šteri se je naraudo na Kranjskom. Lotaroša pa je tak leko grato, ka si je ime mogo dati prejkspisati na ROZGONYI. Krčmaroša je büu LANG. Pri njama je TRSTENJAK daubo večerdjo, pri nji je spau tö. LANG je büu Nemec, na Gorenjom Siniki se je oženo, pa se je slovenski tö navčo. Ižo pa krčmo je gorzozido, pa s pavarskim delom se je tö spravlo. Un je pripovejdo, ka jetistoga leta 140 mlajšof ojdlo v vesi v šaulo, štere je včüu en škonik, štajerski Sloven Bundola. Istina, ka mlajši so samo v zimi v šaulo ojdli, ka v spartolejtke so mogli doma krave pasti. Vekši pa so šli z očom na repo na Vogrsko. V leti so samo ženske pa mali mlajši ostali doma.
TRSTENJAK je drügi den üšo na pošto pitat, gda do pošta pelali na Dolenji Sinik, ka bi s tistimi kaulami un tö tadale üšo. Poštašova žena je ranč v künji küjala. V peč je dejvala küjat repo. Una je malo že gospočka bila, depa je ranč tak bausa ojdla, kak drüge paverske žene. Po pauti na Dolenji Sinik je Ijubljanski gospaud srečo mlajše, šteri so se ma lepau poklanjali in ma lepau slovenski odgovardjali.
Marija Kozar
Tekmovanja v deklamiranju se je udeležilo lepo število porabskih učencev. Tekmovali so v treh starostnih skupinah. Zmagali so Livija Nemeš, Renata Čizmaš in Gabrijela Časar.
Oni so med prvimi bili...
... od tisti, steri so se znosili v Varaš (Monošter). Tistoga reda — od 1959. leta — je eštja sploj malo Slovencov živelo z držinov v Varaša.
Imre Domiter pa njegova daržina je velko paut zopojdla tačas, ka so Prišli es v Varaš. Zdaj so oni tisti, steri najdukša živéjo tü, majo svojo ižo, sin pa privatno maštrijo. Da sam staupila not k njim, tak sam se čütila kak povejmo v Števanovci ali na Seniki. Doma. Oni sploj lepau gočijo slovenski. Da sam gazdo prosila, naj mi povejo, kak so oni Prišli es v Varaš, so mi etak parpovejdali:
"Dja sam v Otkauvca rodjeni. Sploj mladi sam prišo v židano fabriko. Nej sam dugo delo tam, da so 1932.
Domiterovi v svojoj lejpoj iži.
leta — ranč tak kak Zdaj — zavolo gospodarske krize židano fabriko zaprli. Delavec so taposlali, med njimi namé tü. Nikšo spoznanstvo sam te že emo, najbole pa moj Oča, steri je nej samo slovenski vedo, litji nemški
tü, pa sam se spravo v Pešt. Od 1933 do 1936. sam tam delo pri Golbergeri v židanoj fabriki. Te sam že pozno svojo ženo. Ona je z Andovac doma. Proso sam tam prednjoga, aj mi tanapravi, da bi ona tü leko prišla v Pešt. Paršikalo se je 1934. leta je ona tü v Pešt v židano fabriko prišla. 1935. leta sva se oženila. V tau leti je pá začnila delati varaška židana fabrika. S Soroksára so jo nistarni bogati küpili nazaj. Müva z ženov sva se nazaj znosila v Varaš v židano fabriko. Tü v Varaša sva se zdržavala cejli keden, na konca kedna sva pa šla domau v Otkauvca. 1940. leta sva si z ženov tak zbrodila, da zozidava v Otkauvca edno nauvo ižo. Paršikalo se nam. Lejpi dom sva mela v Otkauvca. Moji starištja so tü z nami bili. Furt so bola stari pa slabejši bili. Nejsva je mogla doma njati. Tak sva si zbrodila — pa naša čerka tü — ka ižo raztrgamo, pa mo v Varaša nauvo zidali. Srce me je bolelo, tisti eštje nej 20 lejt stari dom raznok trgati, dapa sam napravo. Od 1959. leta ži-
vemo v nauvoj iži tü v Varaši.
Dva deteta sva mela. Čerka živé v Kőszegu, sin je pa tü v Varaša."
Vi ste v fabritji nej mali človek bili. Dosta lüdi se je sprajlo v židano fabriko, med njimi dosta Slovencov. Pomagali sta kaj Slovence?
"Moja düšna ves(t) je mirna zatau volo. Dosta pa dosta Slovencom sam pomago. Nej samo notpridti v fabriko, delati so se leko navčili, rašüvo sam njigva probleme. Sploj se mi je "splačalo" tau, zatok ka so naši Slovenci dobri delavci. Nigdar se mi je nej tarbelo sramovati zavolo Slovencov. Zatoga volo so namé poštüvali tak v Pešti kak tü v Varaša."
Vertinja Nanac poslüšajo nas pa etak dejejo: "Dosta smo delali, oprajli smo delo, mlajše smo gorzranili. Zdaj smo doma v penziji. Nika nama ne fali. Müva dva stariva sva dosta zadobila, dapa sva vküp ostala. Naša deca je že več nej tak. Lepau bi bilau, če bi mladi tü tak potrplivi bili, kak smo mi bili."
Ali še kaj mislita na slovenske vesnice, sploj pa na Števanovca, Otkauvca, Andovca?
"Gnesden vse več mislimo. Nega tam takšne ženitve v žlati, ali pokapanja, kama mi nej bi šli. Mi smo v srcej Slovenci pa tam doma. Tü v Varaša mi, Slovenci tü vküp držimo."
Nanac pravijo: "Večkrat na den se srečam s Slovenci pa mi na pamet ne pride, ka bi Vogrski gučali. Dajte valati, ka materno rejč ne more nišče pozabiti, samo če sam rad pozabi."
I. Barber
Tütjini, kak so nji v Otkauvca zvali, v Varaša majo ižo na štauk.
Imre gazda od tistogamau, ka je v penziji, stara autona popravla. V Avstriji si je küpo ednoga, Zdaj pa vöpopravi pa de se vozo z njin.
Porabje, 26. marca 1992
4
Kljub številnim pogovovorom, posvetom, srečanjem, . . ostaja Slovenija s staro vlado Lojzeta Peterleta, poleg tega pa nič ne kaže, da bo prišlo do volitev že to pomlad.
DELAVCI PA STAVKAJO
Politiki torej še vedno predvsem politizirajo, delavci pa opozarjajo, da je gospodarstvo na psu. Tako je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije pripravila dveurno opozorilno stavko svojih članov. Podprli so jih tudi nekateri drugi sindikati. V Lendavi pa so se na javnem protestu zbrali še brezposelni. Bo kaj pomagalo?
ŠE JAPONSKA, LIBIJA IN PERU
Japonska, Libija in Peru so 48., 49., in 50. država, ki so priznale Slovenijo. Priznavanje se je začelo s Hrvaško 25. junija, vrhunec pa je doseglo 15. januarja (takrat je Slovenijo priznala tudi Madžarska), ko je Slovenijo priznala večina evropskih držav. Kmalu naj bi sledilo še priznanje Združenih držav Amerike.
KONGRES LDS
V predvolilnem obdobju se na Slovenskem spet začenja intenzivnejše strankarsko življenje. Nekateri pripravljajo tudi kongrese. Liberalno-demokratska stranka ga je imela v soboto v Ljubljani. Prišlo je tudi do spremembe v vodstvu. Jožefa Školča je na predsedniškem stočku zamenjal dr. Janez Drnovšek, nekdanji predsednik jugoslovanskega predsedstva.
BABA V LJUBLJANI
Na obisku v Ljubljani je bil pomočnik državnega sekretarja v ministrstvu za zunanje zadeve Republike Madžarske Ivan Baba. Slovenski predsednik Milan Kučan in predsednik vlade Lojze Peterle sta mu dala pismi za madžarska kolega Arpada Goncza in Jozsefa Antalla.
VARMEJA PA FÖISPÁN
SZERDA, CSÜTORTOK, PÉNTEK, SZOMBAT. . . járom, kasza, szita, akol, abrosz, szerencse, pokol. ., Sto ne prepozna, če zna Vogrski pa slovenski, v teh pa mnogih drügih vogrskih rečeh — naše slovenske? Sloveni, Slovene (kak so se sami zvali, tak se ešče i mi déndenešnji zovémo: Slóven, Slovénje) so pred prihodom Vogrov na denéšnje Vogrsko prebivali tüdi v Prekdonavji (Dunántúl), v nigdašnjoj rimskoj krajini Panoniji, zato njim Večkrat pravimo: panonski Slovenje, Slovenci. Bili so že krščeniki pa so v svojem jeziki meli tüdi reči za predmete, stvari, misli iz krščanske vere. Tak so Vogri, gda so se pomali tüdi pokristjánili, od Slovenov prevzeli kereszt za križ pa tüdi keresztelni (krstiti), keresztelés (krst) itn. Pa pokol, pa v vsakdanešnjoj molitvi: Zdrava Marija pa indri: milost, zapisano ohranjeno leta 1086. Sledi so to spremenili v: malaszt, zapisano tak od XV. stoletja dale pa komaj pred kratkim povogrščili v: kegyelem. Stari lüdje ešče pomnijo, da so molili v šoli: malaszttal vagy teljes (bár podpisani, ar smo se v šoli poleg slovenskoga katekizmusa morali včiti tudi vogrskoga!)
JEZIKOSLOVCI SO DOSTA RAZISKAVALI, štere vogrske reči so prišle iz slovanskih jezikov, iz šterih pa kda, kak. Ar nemremo praviti, da so vse prevzeli iz slovenskoga jezika. Od slovenskih vučenjakov se je največ správlao (tak gučijo na Pavlovoj Cankovi!) s temi pitanji Veliki bečki Profesor Franc Miklošič, doma blüzi Ljutomera (Lotmerka), šteroga stoletnice smrti (rojeni 1813) smo se letos spominali. On je že leta 1871 v nemški pisanoj knigi (Gábor Szarvas je tö 1888 povogrščo v Magyar Nyelvőr) raziskao 956 reči, štere bi naj Vogri prevzeli od Slovenov (Slovanov). No, to so sledi malo popravli. Med Vogri sta začnola to pitanje preiskovati Munkácsi Bernát pa Zsigmond Simonyi, najbole resno pa prvi Oszkár Asbóth, Profesor na-
šega Avgusta Pavla na peštanskom vsevučilišči. On je napisao: Szláv jövevényszavak (1907), že prle pa več razprav, tüdi v nemščini. Istočasno je začno svoje velke raziskave János Melich, slovaškoga roda iz Szarvasa (1872 - 1963) On je napisao več knig (Szláv jövevényszavaink 1903-05, A honfoglaláskori Magyarország 1925 — 29), v šterih je raziskavao, ka vse so dobili Vogri iz slovanskih jezikov v verskom, cerkvenom, vsakdenéšnjem polodelskom, živinorejskom, obrtniškom, upravnom živlenji pa iz šterih jezikov. Melich je tüdi sestavo prvi seznam prekmurskih knig, imenovao je nas "szlovén, szlovének" in ne "vend". Sam mi je povedao jeseni 1942, gda so me iz Sobote premestili kazensko na gimnazijo v Sento pa me v sobočkih novinaj napadali, ar sem se zavzemao za slovenske pravice: "Le ostanite dober Slovenec! Mene ne sram, da mi je materinščina slovaščina pa vsaki večer slovaški zmolim očanas!" Ešče to znajmo: Melich je vküp, s tistoga časa najbolšim vogrskim jezikoslovcom, Zoltánom Gomboczom začno sestavlati Magyar Etymológiai szótár (1914 — 1944, nedo-končano), — Gombocz pa je bio našega roda, Oča njemi je bio iz križevske fare na Goričkom, luteran, samo da to Vogrski znanstveniki neščejo znati. Znajo pa to ništerni slovenski kmetje pa šče več jih je znalo pred 60 — 70 leti, gda je to oprvim v slovenščini zapisano bilo (1924).
SLOVANSKE REČI V VOGRŠČINI, posebno v polodelstvi, je raziskavao tüdi Profesor v Szegedi, Elemér Moór. On je pisao tüdi o krajevnih imenih na záhodnom Vogrskom, na Gradiščanskom (Burgenland, gnes v Avstriji) pa v zvezi s tem tüdi o porabskih imenih v starih časih. Najnovejše pa najbolše delo pa je napisao Isvtván Kniezsa, Profesor peštanske Univerze (mro 1965) v dveh knigah: A magyar nyelv szláv jövevényszavai (1955, na 1044
straneh!). Kniezsa (tüdi slovaškoga roda, ime pomeni knez, herceg) piše v prvoj knigi o 484 splošno rablenih rečeh, 694 pa takših, štere se gučijo samo v vogrskih narečjih (dialektih), 74 pa zastarelih, štere so zapisane v starih dokumentih ali spisih (npr. kabala=kobila), pa jih gnes ne pišejo, ne gučijo več. Tak pridemo do nekaj prek 1200 slovanskih reči, štere je mogoče dokazati, da so je Vogri v svojoj zgodovini prevzeli od Slovanov, bilo jih je pa lehko šče več. Kniezsa zapiše pri vsakoj reči, gde i gda je bila zapisana, v kakšoj formi so te reči v raznih slovanskih jezikih pa iz šteroga od njih so je verjetno Vogri prevzeli. V drügoj knigi pa piše o tistih rečeh, šterih slovanski izvir (vretina) je dvomlivi (Kétes eredetű szavak, npr. agár, álnok).
TELKO OD TOGA, AR NITI VOGRSKI ŠOLANI LÜDJÉ ne vejo, kakše i kelko naših reči so prevzeli. Že naš Jožef Košič je pisao v knigi Zgodbe Vogerskoga králestva (okoli 1848), da so Vogri slovenskih narodov "zemlo podložili, po privzetji nezbrojenih slovenskih rejčih med svoje so svoj sloki jezik obogatili, šteri je lih vu psüvanji ino preklinjnji premožen bio" (str. 8). Košičove grobe reči moremo razmiti kak odgovor na grabo, zviseno oponašanje Vogrov, ki so že v njegovom casi drüge narode v državi "dol gledali" pa zaničávali, kak da nemajo nikše svoje kulture (zevčenosti pa zobrisanosti, kak je sam pisao), pa so grabo psüvali pa kunóli.
Vilko Novak (se nadaljuje)
MATERNA REJČ (6)
OKOLASTI GLASI

Tak, kak pri lidáj geste, ka eni očale majo, drugi pa nej, je pri literaj ranč tak. Napr. glas ü, šteroga mi to poznamo, knjižni jezik pa nej. Bole djenau, knjižna rejč ga tö pozna, samo nema očale pa ma je_u ime: düša — duša, brüs — brus. Ništarni samo te gordejejo očale, gda kaj štejo, pa da zgotovijo, te Včasik dojzemejo. Mi z našoga porabskoga glasa tö tak leko naredimo knjižni glas, ka ma dojvzememo aukole: mükati — mukati, küpiti — kupiti.
Zdaj vam dojspišem par takši rejči brezi pik. Samo malo brodite na očale, pa gvüšno, ka te vsákšo rejč razmeli: kup, gruda, junec, plug, mukati, lupiti, lučati, pljuvati, kljun, kura, čuješ, kupiti, klobuk, čuditi se.
No, Zdaj si malo nazaj gordejem okolarine, ka več ne Vidim tadale šteti. Ka prej eške mamo en glas, šteri je malo ovaški, kak tisti, šteroga v televiziji nucajo, škem povedati — nücajo. (Zlaudik pa té očale!) Te vokal je najprvi v redej, kak v regimenti najvekši sodak. Depa če rejsan je prvi, je v artikulaciji don nej najvišiši, liki najnižiši. Tak se ma veli, ka å Tisti å , šteroga vogrska rejč tö ma. V knjižnoj materinščini pa ga ne poznajo. Zato pa je kråva — kráva, vråna — vrána, sråka — sráka. Čednacke te å tak laučijo od á, ka ma vrkaj eno kruglo gornamalajo.
O glasi i meni en grčki orjak (óriás), Kiklop na pamet pride, šteri je samo eno okau emo, pa tisto tö na čeli. Gda je té velikan Odiseja nutri zapro v eno velko djamo, te ma je Odisej, naj leko vujde, tau eno okau tö vöpüsto. Naš å  kak v rečaj kråva, kåmen, båba je takši, kak Kiklop, gda je eške emo okau, knjižni á — krava, kamen, bába — pa kak Kiklop, gda je oslepno. Nam je je zato, na srečo nej tarbej oslepniti, če škemo s porabskoga glasa knjižni glas narediti. Samo tau si je potrejbno zaponiti, ka se v slavskoj, knjižnoj rejči vseposedik nüca samo á: slama, sapa, žaba, pa nigdar a.
Fr.M.
Porabje, 26. marca 1992
5
Žerdjavi krumplinge - žerdjavi cajti
Vse, ka živé, se brani, kak se zna in more. Eni pavki (pajki), štere ovak ftiči trnok radi gejo, so se tak začnili braniti, ka so za en cajt takšo formo gorvzeli kak ene mravle (mimikrija). Zato ka ftiči takše mravle neškejo gesti, ka je v želodci pečé, je pri méri njajo. Te pajki pa veselo tadale živéjo pa se v sebi fejst hržejo, kak so prej ftiči nauri.
Človek je tö dostakrat velki ftič. Depa Večkrat se ma ne posreči.
Gda je pavram v petdesetaj lejtaj vse tarbölo dojdavati, so se tö probali braniti, kak so se znali in mogli. Komi se je posrečilo, je srečo emo. Koga so zgrabili, je buma gorplačo. Ništarni so eške v vauzo (ječo) tö Prišli, ka so povejmo naskruma pujčka zamesarili.
V tistaj Rákosinovaj cajtaj je gnauk bila v Porabji ena stara mati. Trnok malo gesti so meli za drüžino. Zato so probali skrivali krumpline. V klejti ali v zamanici npr. tak, ka so kuste (debele) krumpline spodik meli, vrkaj pa so drauvne gorzasipali. (Dojdavati je samo lejpe kuste slabaudno bilau!)
Te so pa tista mati gnauk krumple küjali. (Ranč tak kak v klejti: kusti so bili spodik v piskri, drauvni pa vrkaj, ka če stoj pride, naj ne vidi velke krumpline.) Mati so ranč dojcedili krumpline, ka do je vödejvali k obödi pa jim je te na pamet prišlo, ka nede škaudilo malo skrb meti. Zato so svojo vnükinjo tavö poslali na trnac, naj pogledne, če štoj néde. Gda je dekličina vö z iže staupila, sta ranč dva moškiva k rami prišla. En Vogrin pa eden iz vesi, šteri je "de-tektiva" sprevajo. Mala Sirauta se je strašno prestrašila, depa telko ji je zato don na pamet prišlo, ka se je fejst na glas poklonila: "Csókolom!". S toga vogrskoga poklona so te mati Včasik znali, nikši lücki dejo, gvüšno pá kontrolejrat. Žerdjavi krumplinge v piskri so že na srteli bili. Dje, da so klonckali, so več
kaj nej znali, liki so svojimi šurkimi srajcami (kiklami) brž gor na pisker sedli. Kak kakša kvoka gor na djajca. Gda sta moškiva nutri staupila, je tau sreča bila, ka sta očo iskala. Zato so mati brž pravili dekličini, naj strica pela v škedjen, ka so Oča vendrak tam nin ...
Na žalost, te kratek cajt je tö zavolé dugi büu, ka so se mati Spodkar — pod srajcami — vse vküper zežgali. (Tistoga ipa so starejše ženske nej trnok spaudnje lače nosile.) Vnükinja je dneve pa dneve mogla mazati staro mater. Pa kak jim je eške tau tö lagvo bilau. Kak vejte, prva cajta je lüstvo bole nesrano bilau kak dnesnaden. Mala dekličina prva nigdar nej vidala svojo babico dojrazmetano (slečeno). Po žerdjavaj krumplinaj pa so stara mati buma mogli gorpoteniti kiklo — do podjasa. Ka ovak bi jim strašne pekline nigdar nej minaule.
Siromački obed so meli. Pa don kak dragoga!
Francek Mukič
S pavarskoga živeti je sakši dén žmetnejše...
. . . pravijo Krajcarovi (Vankini) na Gorenjon Seniki. Tau so nej dobre novice. Nega dugo, ka smo pisali v Porabji od monošterski fabrikaj, štere ena za drugin odpošilajo lüstvo, ne morejo njim delo dati. Človek bi si tak mislo, ka tisti fabrikanti, šteri doma majo gazdijo, se vzemejo pa do delali pavarsko. Če je pa tau istina, ka s pavarskoga gnesdén žmetno leko živéš...
Na Gorenjon Seniki so do toga leta mau lüdjé fejs gazdüvali. Tü je bilau največ živine v Porabji, najbole krave. Že lani se je začnilo, da so pavrom za mlejko slabo cejno začnili plačüvati. Te so pa tau začnili, aj sakši oda edno ali dvej krave, eštja so 10 djezero forintov nagrade tü davali zatau.
Gde so tisti cajti, da je pavar pomauč daubo od rosaga za tau, če je maro držo?
Gnes pa? Na Gorenjon Seniki so odali 20 krav januara pa do polonja februara.
Vendel Krajcar pravi, ka tau ne pride na dobro. Tau da gnauk nindar falilo. Edno kravo nalétja odati, dapa nauvo vcuj zraniti je nej leko, 4—5 lejt trpi, če si skrmiš edno govedo. Nazaj küpiti pa nikak ne moreš. Da go odaš, dobiš za edno govedo 20 djezero forintov, če pa štješ küpiti, te si moreš nalečti 50 djezero forintov. Če maš!
Krajcarovi so letos februara dvej krave odali nagnauk. Gazda, Vendel, je
Zdaj 51 lejt star. Lani od augustuša je betežen. Če oz-dravi, se vüpa, ka da leko nazaj v fabriko. Samo problema je tau, ka na tisto mesto več ne more titi delat, gde je delo do tejga mau, zatok ka je tisto navarno za zdravje. Doma na gazdiji tü ne more delati. Njegva žena, Marija pa Sama ne more štiri krave opravlati, gazdijo Sama pelati. Oni so najbole zatok odali dvej kra-
ve. Majo ednoga sina, on na Vogrskon dela, dekle se pa včijo. Deca njim ne more pomagati.
Vertinja Marija mi pravi, da so v vesi dosta takši tü odali živino, šteri majo doma delavne roké. Ne splača se njim "Kak baude tadale? Na menše mo mogli titi. Dosta delati za mali dobiček, se ne da. Če deca neda mejla delo, gazdija je tü, njali smo dvej krave doma, kakoli žmetno baude, mogli mo tadale delati. Zdaj eštja nika ne vidimo naprej. Edno vejmo: s pavarskoga živeti je vsakši den žmetnejše. Zakoj? Divjačina strašen kvar dela. Ka pavar parpauva, more šenkati za male cejne. Na Gorenjon Seniki je zemla — kak po cejlom Porabji — slaba. Rosag nikšo pomauč ne da. Za plačati valaun je pa vsakši den več," pravi vertinja Marija.
Če si zbrodimo, moremo notparvideti, da je tü nika nej vredi. 'Tau de gnauk nindar falilo," kak je Vankin vert pravo.
I. Barber
SREČANJE ŠESTIH ŠOL
Osnovna šola 2. v Monoštru je bila prirediteljica že tradicionalnega srečanja šol, s katerimi strokovno sodeluje. Sedanje srečanje je imelo predvsem kulturni značaj.
Letos se je zbralo kar 6 šol, in to pobrateni šoli iz Lendave in Ženavec (Jenersdorfa), osnovna šola iz Stalhofna in Visoka učiteljska šola iz Gradca. Sodelovala je tudi glasbena šola in 2. osnovna šola iz Monoštra.
Šole so se predstavile s svojimi pevskimi zbori, instrumentalnimi skupinami in glasbena šola z violinčelisti. Kulturni program je bil pester in kakovosten. Učenci so pokazali glasbene nivoje svojih pevskih zborov in instrumentalnih skupin. Pohvale vredna je tudi posebna predstavitev slovenskega in nemškega pevskega zbora 2. osnovne šole. Učiteljski pevski zbor te šole pa je nastopil ob koncu programa in navdušil obiskovalce. Škoda le, da se je tako kakovostne kulturne prireditve udeležilo sorazmerno malo občanov.
"MOŽNOSTI DOBREGA MIRU V JUGOSLAVIJI"
Nedavno je bila pod tem naslovom konferenca v Budimpešti, ki sta jo organizirala Fond Friedrich-Nauman in Zveza svobodnih demokratov.
Konferenco je pozdravil in odprl predsednik Republike Madžarske Árpád Göncz, ki je med drugim poudaril: "Taka konferenca je koristna, saj tu strokovnjaki predlagajo več načinov za mirno rešitev krize v Jugoslaviji."
Strokovnjaki so prišli iz Slovenije, Srbije in Hrvaške. Iz Slovenije se je konference udeležil generalni direktor službe družbenega knjigovodstva Igor Omerža, ki je med drugim povedal: 'Težka je bila pot do samostojnosti, še težje pa je stopiti iz jugoslovanskega gospodarstva. Kaj pomeni samostojnost, se zavedamo šele zdaj. Prinesla je tudi veliko dela, nalog in težav. Veliko smo že doživeli, upamo, da bomo preživeli tudi to."
Porabje, 26. marca 1992
6
5.. marca je bijo odjan v Andovca pri Karbini. Ništja ne vej, ka zaka pa kak se je zgaudilo. Zazranka pau o sam je bila vöra. Nani so v iža bili, Matjaš pa v štala. Gnauk so samo tau pamat vzeli, ka je cejli ram v dima. Da so malo bola kaulak poglednili, te so vidli, ka se tjöjnja (kuhinja) vužgala. Tak so se zbujali, ka najprvin so nej vedli, ka aj delajo, kama aj letijo.
"Sreča, ka je ves pomagala," pravi virtinja. "Djurvina Marika je potegnila zvaun Po tistim je že edan za drüdjin prišlo lüstvo gasit. Toj so bili pa so pomagali: Djaustji, Vrnji Karbini, Djanušini,
bautušica, Sabaten Vendi, Fazekaš, Spaudnji, Djürvini, Kovačini. Če bi tej nej bili, te gvüšno, ka bi dolazgoreli. Z dva stüdanca so vodau vögonili. Takši čaran dim se je vösöjko (sukal) na dvera, ka smo samo tak mogli nutra nosti vodau, če smo si na lampa (usta) vacalejg (ruto) zvezali. Strašno je bilau. Posance (kozarce) pa talejrdja so tak pokali kak granátja. Cejlak je
vözgurejla tjöjnja. Tak sam se taparstrašila, ka štja tisto sam nej pamet vzéla, ka nejmam na nogaj nikanej. Cejli cajt sam bausa bila na tisti mrzli zemli. Več kak dvej vöra smo gasili. Gda je najbola gorelo, te nam je na pamat prišlo, ka je plinska bomba (gázpalack) ostala v tjöjnja. Matjaš je üšo po njau. Tak je vtjüpzgoro, ka je štja itak v špitala. Tau je vse, ka je ostalo s tjöjnja, kažajo Nani na dvor gde dva maliva zgorejniva tjüpa djestata."
Ne vejte, Zakoj se je tjöjnja vužgala?
Ne vejmo, v špajarta (štedilniku) je goro odjan, dapa dvérica so zaprejta bile. Zvöjn tauga je štja radio bijo notrazakapčani. Ali se je ra-
dio notravoužgo ali pa od špajarta je iskra vöspadnila. V tjöjnja smo meli naprajto mesto črejvtam. Vse so zgoreli. Ka zdaj na nodjej mam, té sam od sausada sprosila. Strašno je bilau," pravijo štja gnauk pa se njim na obraza pá vidi tisti straj, kak da so goreli.
K. H.
Virtinja se je fejs postrašila.
Tak je vögledala tjöjnja
NAŠE PESMI (20)
Fanti maširajo
Fanti maširajo s Kranjske doline.
Lub 'ce se jočejo, kaj'do začele.
Ne joč'te se lubice, 'odite z nami.
Mi ˈmo maširali, vi bodte prale.
Emo sam ftičico, pa(j) mi je odletejla. Srečna bo vejčica, ge de doj sela.
Vejka je prka b 'la, pa se je vtrgnola.
Ftica je flajsna b 'la, pa je odletejla.
Emo sam lübico, pa (j) sam jo zgübo. Srečen bau tisti fant, šter 'de go lübo.
Jaz jo pa (j) nemo več, ar že mam drügo. Vnoči sam spavo ž njavu, močno oblübo.
Vsi lidge pravijo, moreš go zeti.
Jaz jo pa (j) nemo več, ar že mam drügo.
Gorenji Sinik —mkm—
ŠTIRIDESETOSAM LEJT SAMA
V Števanuvca živé ena žena, po rama se piše Prejšarna Rejza. Od sterogamau vejm, je furt Sama. Vsakši zranjak, da čakam na autobus, go Vidim. Sausadja smo pa döjn ne vejm od nje nikanej.
Furt sta sami bili, ali sta meli moža?
"Mejla sam," začne parpovejdati Rejza. "1940. sva se spoznala. On je z Otkauvac bijo. Tri lejta sva odla vtjüpar. 1942. se je naraudo parvi sin, Djušak. Putejn štiridasetretjoga so ga zvali za sudaka v Hajmáskér. Par veltji, žmetni štütji je bijo. Na pa te štiridasetštartoga so ga na dva dnji domau pistili. Te sva se zdala. Da je nazaj üšo, te sam ga vidla naslejdnjin. Menšoga sina je ranč nej vido, steri se je štja tisto leto naraudo."
Nikšo pismo ste nej dobili, ka kama je minau?
"Naslejdnjin, ka sam od njega dobila, v tistoj je piso, da so s fronta nazaj Prišli. V Pešta so je Rusi zgrabili pa so je v Rusičko pelali. Tau je vse, ka vejm, drügo nej. Da se je naraudo drudji sin, te sam pismo pisala prejdnjim. V tau pismi sam prosila, aj ga domau pistijo. Zaman je bilau vse, nej so ga pistili. Etak je šlau pet, šest mejsacov, dapa pismo od njega sam že nej dobila. "Pisala sam pismo, ka ka je z njim. Tau sam dobila nazaj, ka tašoga človeka ne poznajo."
Leko ka štja živé djerk (nekje) vaš mauž?
	"A, ne mislim. Gnauk je
z Mariaujfaluna prišo eden človek pa pravo, ka je pozno mojga moža. Naslejdnja je tapravo tisto tü, ka je
daubo enga betak (bolezen) pa v tistom je mrau. Nej sam ma dala valati (Nisem verjela). Furt sam ga samo čakala pa čakala. Dapa da je že drügo leto tü taodišlo, te sam že vejdla, ka nigdar ne pride že nazaj. Putejn so Prišli težki cajti. Sama sam bila z dvöma mali dateti. Nikša pejnaza sam nej dobila za mužaum, zato ka so nej poslali domao martelnost. Krepko sam mogla delati, aj od gladi ne mardjémo. Sama sam kosila, orala, krava sam držala, samo aj mamo djesti. Dapa tau štja nej dojšlo. Te je bilau, ka je pavrom kokauši, svinje, silda dola tarbelo dati. Gnauk sam nej mogla doladati tisto, ka so prosili, zato ka slabo leto bilau. Zatau
so mi mašin odpelali, s sterim sam sildja mlatila. Nikdar so nej gledali, ka sam Sama z mlajši," pravi Rejza pa si zbriše mokre oči. "V 1951. sam v židano fabriko üšla delat. Petdvajsti lejt sam delala tam. Šestdasetenoga je vekši pojap odišo v Meriko, menši se je tü oženo. Tak ka sam cejlak Sama ostala."
Té ram, gde ste zdaj, je od vasi starišov bijo?
"Nej, mi smo tam daleč meli eno staro kučo, gde ja Deli ram emo. V tauga ram sam tak prišla, ka je toj bila ena stara batežna baba pa tisto sam opravlala. Zatau sam dobila ram."
Zdaj takši pošila notra prošnje, steri so moža zdjöjbili (zgübili) v bojna. Vi ste nej notra dali?
"Notra sam dala. Dobro bi bilau, če bi kaj dobila za njim, zato ka zavolé slabo penzijo (nyugdij) dobim. Do tejgamau so štja nikanej poslali nazaj."
Za telko mantranja, če bi leko prosili nika od boga, ka bi bilau?
"V cejlo življenja sam krepko delala, dočas sam mogla, nikdar sam nej na drügoga čakala. Velka sreča je bila, ka zdravdja sam do tejgamau furt mejla. Če bi kaj leko prosla od boga, te gvüšno, ka bi zdravdja bilau, tisto ka bi prosila."
K. Holec
Porabje, 26. marca 1992
i7
OTROŠKI SVET
Kako se je posrečila 3. šolska naloga v petem razredu?
Pripravljali smo se na 3. šolsko nalogo. Da bi napisali čimboljšo nalogo, smo bili na poučnem izletu, pa tudi v knjižnici smo zbirali gradivo iz različnih knjig. Naslov naše naloge je bil: Približuje se pomlad Najbolj uspešne naloge preberite tudi vi!
Kristjan Mižer piše:
Približujete najlepši letni čas, pomlad. To nam oznanja tudi vreme. Dnevi so daljši in toplejši, noči pa krajše. V naravi vse oživi. Drevesa brstijo. Rastline rastejo, nekatere cvetejo. Spomladi se najprej prebudijo trobentice in zvončki. Nato zacvetijo narcise, hija-cinte, vijolice in tulipani. Ob ograji raste okrasno grmičevje, forzicija, španski bezeg in jasmin.
Ptice se vračajo. Prva je kukavica, pride tudi štorklja. Lastovke si gradijo gnezdo. Vsa narava je glasna, ker ptice veselo pojo. Ljudje se več časa zadržujejo na prostem: delajo na vrtu, polju, travnikih in v gozdu. Gnojijo zemljo, prekopavajo vrt, orjejo, sejejo in sadijo. V prostem času pa gredo na izlet. Tudi otroci smo zelo veseli, kajti lahko se igramo na svežem zraku.
Upam, da bo pomlad lepa in vesela!
Tomaž Kozar piše:
Pomlad se začne 21. marca. Ta dan vsi težko pričakujemo. Dnevi so daljši in
toplejši, noči pa krajše. V naravi vse oživi. Ptice, ki so se preselile na jug, zdaj priletijo nazaj. Prva pride kukavica. Tudi štorklje, lastovice in druge ptice se vračajo in si delajo gnezda. Spomladi cvetejo hijacinte, šmarnice, trobentice, vijolice, teloh, narcise, žafran, zvončki, kalužnice, mačice in tulipani. Metuljčki letajo od cvetice do cvetice in srkajo medico. Drevesa brstijo. Vsaka žival išče svoj par.
Spomladi gredo otroci večkrat na izlet. Ljudje na vrtu najprej zemljo pognojijo, potem jo prekopljejo in naredijo gredice, kamor bodo sadili sadike. Tudi na polju najprej gnojijo, potem orjejo in branajo.
Zelo me veseli, da je tu pomlad!
Žoltijeva (Bajzek) naloga:
Pomlad je najlepši letni čas. Začne se 21. marca. V aprilu je vreme še muhasto, zato se moramo previdno oblačiti. Dnevi so daljši. V naravi vse oživi. Na vrtu cvetijo lepe cvetlice, na primer: žafran, vijolice, tulipani itd. V gozdu cvetejo mačice, na travniku pa teloh
in vijolice. Ob potoku se pokaže kalužnica. Živali iščejo svoj par. Metuljčki letajo. Ptičice si gradijo gnezda, da bodo izvalile mladiče. Tudi človek ima veliko dela. Pripravlja vrt, naredi gredice, kamor bo posejal seme in sadil sadike in gnoji zemljo.
Na žalost pa moramo mi otroci hoditi v šolo!
Tudi Monika Ropoš je bila pridna:
V naravi se začne "novo leto" 21. marca. Ta dan se začne pomlad. Dnevi so daljši in toplejši, noči pa krajše. Ljudje grejo na travnike in v gozd. Najprej očistijo travnike, da bi poleti laže kosili. Vozijo gnoj, da bi zemlja bolj obrodila. Na vrtu pripravljajo zemljo, sejejo in sadijo sadike. Ptice so se že vrnile. Prva je bila kukavica, prišla je tudi štorklja. Lastovka si je že zgradila gnezdo. Lepo čivkajo pa pojo. Veselje je poslušati ptičje pesmi. Živali iščejo svoj par in se razmnožujejo. Drevesa brstijo, rastline rastejo, nekatere cvetejo. Na vrtu cvetejo žafran, narcise, hijacinte, tulipani in solzice ali po domače šmarnice. Na travniku in v gozdu pa mačice, kalužnice, teloh, trobentice, zvončki. Metuljčki letajo sem ter tja. Otroci jih radi preganjajo, ker so jim všeč.
Pomlad je najlepši letni čas!
PUSTNI KARNEVAL V NAŠEM VRTCU
28. februarja smo imeli v vrtcu veseli pustni karneval. Malčkom smo naredili kostume in maske. Naučili smo se pesmi.
Izmislili smo si zelo različne kostume. Naši otroci so se lahko preoblekli v sonce, polžka, uro, grozdje, zlato ribico, cvetlico, v blisk in grom, želvo, sladoled, noto itd.
Na pustni karneval smo povabili starše, stare starše brate in sestre. Zbrali smo se v lepem številu. Program smo imeli v slovenskem in madžarskem jeziku. Potem
smo pogostili vse navzoče s pecivom in pijačo. Otroci so tudi veselo zaplesali. Svoje maske in kostume so lahko malčki odnesli domov, tega so bili posebno veseli. Tudi starši so bili zadovoljni, to sem razbrala iz zahvalnih besed.
Agota Holec, vzgojiteljica v Štavanovcih
Malčki števanovskega vrtca z vzgojiteljico Agoto Holec.
VEŠ-VEM
Kako nastane svinčnik?
Svinčnik ie lesen, pa prav gotovo ne raste na drevesu. Torej svinčnike izdelujejo ljudje v tovarnah.
Če svinčnik dobro pogledate, boste ugotovili, da je v
sredini mina, ki je bila v davnih časih kar iz svinca, odtod tudi ime svinčnik.
Kot že vemo, je svinec težka kovina. Iz svinca so tudi šibre za lovske puške. Vsekakor je bil svinec zelo neroden za pisanje. Ljudje so raziskovali in po dolgem času odkrili v zemlji posebno črno snov, ki je bila skoraj podobna oglju in je bila seveda za pisanje mnogo uporabnejša. Tako najdeno snov so poimenovali grafit.
Torej so začeli v les svinčnika nameščati kar grafit. Ugotovili so, da je ta-
ka pisava z grafitom dokaj umazano delo, pisalna podlaga pa popacana. Pa so raziskovali dalje in seveda odkrili, da dobimo, če grafit pomešamo z glino, prav
ustrezno maso za pisanje.
In kako to poteka danes?
V posebno posodo, takoimenovani boben, dajo v ustreznem razmerju grafit in zmleto glino. Tako zmes potem grejejo in mešajo, dokler iz bobna ne dobijo neke vrste črno pogačo. Tako mešanico potem stiskajo s strojem, podobno kot meljemo meso. Iz takega stroja potem dobimo dolge mine. Seveda so kar mehke kot plastika. Mine dajo potem v posebne peči, kjer se spečejo in so pripravljene za svinčnik. Ko so mine gotove, vzamejo v tovarni lesene ploščice, ki so kot nekak sendvič. Te ploščice potem poseben stroj razreže na šest enakih delov, torej 6 svinčnikov, in vanje vložijo mine. Naslednji stroj pa lesene dele svinčnikov pobarva. Tako bi danes lahko takemu svinčniku rekli kar grafitnik, pa se je iz časov svinca ohranilo ime svinčnik.
Torej s svinčnikom (grafitnikom) lahko pišemo. Rabite ga tudi vi v šoli. S tako izdelanim svinčnikom pa seveda lahko pišemo zelo lepe črke ali kracamo. Lahko napišemo neko lepo misel, svičnik pa včasih napiše z našo pomočjo tudi kako veliko neumnost. Svinčnike seveda moramo tudi šiliti. Le lepo ošiljen svinčnik je zrcalo urejenega in pridnega učenca.
Porabje, 26. marca 1992
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 484 dni, mejnega prehoda pa še ni.
GORNJESENIŠKA FOLKLORNA SKUPINA V BUDIMPEŠTI
Folklorno skupino z G. Senika so povabili na III. Mednarodno in narodnostno revijo folklornih in glasbenih skupin, ki je bila od 13. do 15. marca v Budimpešti.
Gornjeseničani so nastopili 14. marca skupaj s skupinami najrazličnejših narodov in narodnosti. Srečali smo Sirce, Grke, Kelte, Slovake, Berberje, Rome iz Rusije, Hrvate itd. To je bilo za nas posebno doživetje, pa tudi to, da so nam gledalci navdušeno ploskali.
Na tej poti smo doživeli še
en lep dogodek. Pred nedavnim so člana folklorne skupine poklicali k vojaku, ki je imel svečano prisego prav ta dan. Zato smo se ustavili v Sombotelu, da bi mu čestitali.
Na koncu naj vam "zaupam" še eno osebno stvar. Zelo me je veselilo, ko sem videla in slišala, koliko lepih, starih porabskih in slovenskih pesmi znajo zapeti mladi z G. Senika. Toliko, da nam niso zmanjkale od Budimpešte do Senika.
I. Barber
NIKA ZA SMEJ
Naš Laci je pijan kak dež ,pa si etak vsedo za volan. Policiji so ga napasli. Gda so ga stavili, policaj miga z glavauv ta pa nazaj pa ma etak pravi:
"Laci, Laci, Zakoj pa etak pijan auto voziš? Ne vejš, ka je tau sploj navarno pa gor natau ta eštje dobro poštrafamo tü. Zakoj pa volan prejk ne daš svojoj ženi?"
Lacina se žmetno djezik obrača, dapa zatok vöpovej, ka štja: “Dragi moj človeki Pijan sam tau je sveto, istina dapa nauri sam eštje nej.
Naš Vili je strašno nacukani pa velko veselje ma. Sreče se z ednim policajom, k seba ga stisne pa ma etak pravi:
"Gospauda policaja, vejta kakšo velko veselje me je zaojdlo? Žena mi je pred edno vöro dvojčka rodila."
Policaj pa etak pravi: "Dam valati (verjamem), da ste veseli. Tau mi samo povejte, Zakoj ste meni prajli gospaudja, da sam dja sam." Naš Vili Zdaj etak pravi: "O njegvoga vraga! Moram brž tanazaj letéti v špitala pa Pogledniti, če sta rejsan dvojčka!"
Dvej mravli sta si zgučili. ka ta se šli z biciklinom vozit. Fejs gonite pedale, šficate. Gnauk edna mravla — stara se je naprej pelala — več ne čüje zadnjo, nazaj pogledna pa vidi, ka ova doj staupila z biciklina. Pita ga '"Zakoj si pa doj staupila?" "Zakoj, zakoj?" pravi ta druga. Müja mi je not v okau spadnila."
NIKA ZA ŠPARANJA. . .
Naš Ödön je strašno razvüzdani pojep biu. Gnauk je
takšo velko navolo napravo, ka si je mislo, baukša bau, če se spuca z daumi pa več ranč nazaj ne pride, ka ga Oča ovak tak buja.
 25 lejt je nej smo domau. Te si je pa zatok zmislo, piso je, ka pride nazaj.
Oča pa dva njegviva brata sta ga šla čakat na cug. Da je cug prišo, naš Ödön dojstaupi, tam vidi očo pa dva brata. Tej trdjé so takša velke bradé /szakáll) me-
li, ka so njin do zemlé ségale. Naš Ödön pa Zdaj pita očo: "Oča, ka pa tau znamanüje, Zakoj mate takše duge bradé?" Oča ma pa etak pravijo: "Eštjati pitaš? Dobro vejš, Zakoj! Zatok, ka si pred 25 lejtami odneso britvo."
DEŽ BAU?
Gledajte živali! Oni vejo! Staro lüstvo nej melo radio pa döjn so vedli, da bau dež. Nej njin tarbelo drügo delati, samo živali gledati pa so vedli, če bau dež ali nej? Vtjüp njin tarbej vlejčti sanau ali leko njajo poraznoma?
Kukaut (petelin) že rano zazranka začna popejvati edan za drudjin. Da etak na gausta popejva, te tisti den pride dež. Ranč etak je žuna tü. Da se napalava dež, te edan za drudjin deja. Prvin, kak bi dež prišo, je luft sparni. Tau poznajo marvlé pa vöpridejo z zamlé. Te je vse nabito z njimi. Lüstvo ja vedlo tisto tü, ka lastvi-
ca (lastovka), da se nisko nosijo, te dež čütijo. Nej so samo živali bili meteorologuštja, od drudja stvari (dolgokból) so tü vedli, če dež bau. Da gnoj sploj fejst vonja ali da djuk (jug) tudi, potistin so tü vedli, ka dež bau. Vedli so tisto tü, ka se dež napalava, če več zazrankov ja velka megla bila. Starejšo lüstvo pozna na svojom tejli, če dež bau. Zato ka djesta koga nauga, djesta koga hrbat boli. Šagau so meli prajti na tisto tü, ka dež bau, če je stoj dosta nurije vtjüp zgoučo. Tisto leto je dobra, da se tau dostakrat zgodi, ka sam dolaspiso.
Te je navola, da nejga deža pa drüdje živali ne čüjemo, samo žabe, stere dež prosijo!
K. Holec
JESTVINE OD KAŠE
Pred 40 leti so v slovenski vasnicaj vertinje pšeno proso pauvale, s štero je dosta dela bilau. Ozreljeno pšeno proso so prinesli v mlin, tam so go olüškili i je gratala kaša. Zdravo, dobra jésti je bilau. Zdaj niške ne pauva, mlina tö nega, gde bi go olüpali. Tak ka kaša duge lejte nej prišla na slovenske Stole (mize). Mi smo z njé inda dosta kaj küjali, 40 lejt pa smo se samo spominjali na njau.
Ednok se zgodilo, ka je eden večer en možak prišo k nam. Vejte Sto? Törkin Djauži. Edno turbico je z žepke vövzeü i je mojoj
materi dau. Kaša je bila. Oni so go pauvali i olüškili, kak, ne verni Moja mati je tistoj kaši tak rada bila, ka so go skozé (solze) polile, Djaužina je pa vse dojpobožala. Dačas je mati živela, je Djauži vsakšo zimo turbico kaše prineso. Žalostno, Djauzi je že tö mrtev. Bog ma dusi vse dobra daj!
Kaša se  dobi v Sloveniji, v Avstriji. Različne jedi leko naredimo z njé. Tau so:
Kašina župa I.:
V mlejki sküjamo kašo. Malo solimo, komi se vidi, leko pocukra.
Kašina župa II.:
V	solenoj vodej kašo sküjamo. Przgémo z na drobno zrezano petružov (peteršiljem) z malo paprikov.
Mlejčna kaša:
V	solenoj, cukranoj mleki kašo sküjamo kak reis (riž).
Pečena mlejčna kaša:
Kašo na polonje sküjamo v mlejki s solom, cukrom. Dejemo go v redli (pečico), spečémo go. Vrkaj lejpa rijava mrena grata, ka je najbaugše.
Narastek s kaše (Felfújt): Tak ga naredimo, kak če bi
z riža naredli.
Kaša za garnirung:
Kašo v solenoj vodej sküjamo, bole gausto. Oslednjim go polejemo z žirom (mastjo), v šterom smo lük ocvrli. Zmejšamo. Damo go k mesej s saftom.
Bujta repa:
Okvašeno kiselo repo z masaum (na falajčka zrezanim), z 1 šalico kašov i solom sküjamo i z vrnjim mlejkom prtepémo.
Dober tek vam želi:
Hilda Cabai
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc ut17.,
p. p. 77, tal.: 94/80-767 Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT, celoletna naročnina 260 forintov oz. SLT
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota. Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo