^ Oktober 1890. ^
(f
Vsebina X.. zvezka: (äß
1.	Soror Klara — Velenjska. (Legenda. Zložil A. M.) 289
2.	Luka Vrbee. (Zgodovinska povest iz 16. stoletja. Sp. Podgoričan.) IV. Odločni korak. (Dalje.) 290 V. Prevare............292
3.	Podobice. VI. Vseh mrtvih dan. (Sp. —e.) 296 VII. Trpka usoda. (Spisal Podgoričan.) . 297
4.	Tri dni pri naših bosanskih bratih. (Potna črtica. — Spisal J. B.).....299
5.	Karolov most v Pragi. (Sp. A. Sušnik.)
6.	Sveta brata. II. Slovensko pismo. (Zložil A. M.) . ......306
7.	Ivan Mažuranič, pesnik in ban hrvatski. (Priobčil J. D. Konec.) 307
8.	Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in pismu. (Piše Fr. S. Lekše. Dalje.) 310
9.	Josip Ogrinec. (Spisal Jos. Benkovič. Dalje.) . . . 314
10.	Čutno predstavljanje. (Piše dr. Iv. Svetina. Dalje.) 316
11.	Slovstvo.....319
12.	Raznoterosti. . . 320
13.	14. Dve sliki:
Karolov most v
Pragi.
297
Marijanišče v Ljubljani. . 305
ILUSTROVAN
LIST
ZABAV! IN POUKU.

Urejuje in izdaje cDr. ct ran ce
e.
V LJUBLJANI.
TISKA KATOLIŠKA TISKARNA.
„DOM IX SVET" izhaja dne 20. vsakega meseca na dveli polali in stane za celo leto 2 gld., za pol leta 1 gld.
Uredništvo in upravništvo je v „MARIJANIŠČU"
Iz prijaznosti posreduje za Ljubljano tudi ,,Katoliška Bukvama'!
•fes*
Novi naročniki dobe lahko še vse številke tega letnika: enako
Naše obzorje.
(Dalje.)
Y prvem delu torej, ki se zove »Inferno« (pekel), pripoveduje Dante, kako ga je vodil njegov »maestro« Yirgilij mimo raznih muk, mimo raznih krajev in prostorov v podzemskem groznem svetu, kjer bivajo pogubljenci. Prideta tudi do goljufov. Ti se peko v strašnih jamah, polnih goreče smole, kakor vre v Benetkah v posodah smola, s katero zaclelujejo poškodovane ladije. Tu pride za njima mahoma črni sluga peklenskih sil.
Ostuden zlo, vtelesena ko kuga. Ta nese na ramah grešnika (ki je bil sedaj umrl), in tudi s kremplji svojimi na petah ga trdno drži. Prišedši do mostu med jamami ga vrže v gorečo smolnato brozgo in zakriči : Oj. nate ga, ta je stučen (stoičen1), Sovetnik bil je v Luki slavne Zite, Le v žarko (,žareča smolo) s tem, po pravdi (pravici) bodi mučen. Jaz vrnem se po druge, shčno zvite. So grče vsi, najhujši je Bonturo.
Tako je ravnal in govoril hudobec, pritiravši v pekel goljufnega svetovalca iz mesta Luke (Lucca), kjer je imel mestni magistrat za zaščitnico sv. Žito. Ko ga je treščil v jamo, ubere jo tako naglo nazaj po isti poti na svet, da pravi pesnik:
Za zajcem tak' izurjen pes ne plane In jastreb ne iz viš na plašno kuro.
Pogubljeni goljuf se najprej potopi
do dna, potem pa pride ves skrčen in
sključen na površje. Takoj
Pod mostom pak duhovi so kričali: Brez prida up je ondi v svete rane
(Izveličarjeve)! Se v žaru skrij, da huje te ne zadene.
In sto železnih bodal ga zgrabi in pahne nazaj v jamo, češ, ako hočeš, da te
Ker je prevod Koseskega dosli trd in težko-umeven, izbral sem samo loža mesta in pri-dejal v oklepajih kratko razlago.
ne nabodemo, nikar se ne prikaži iz jame. Tako velevajo tucli kuharji hlapcem, naj potisnejo kosove mesa z vilicami v kotle, da ne ostanejo na vrhu. — Da bi mogel razkazati Danteju ta kraj, hoče iti Yirgilij sam k hudobcem in veli svojemu spremljevalcu:
— — — drhal da ne spoznava Tu tvojega prihoda, se za skalo Potuhni tam, ki varno brambo dava. A Yirgilij sam od mosta proč obrne zdaj
korake
Grede naprej po pusto mračnem logi, Potreba mu je pazhe bilo vsake. Ko ptujca psi ospejo v selu mnogi, Ki brižno jih z besedami uteha (miri), Metaje v žrt (da srd), kar ima, jim v okrogi.
Tako napadejo hudobci pod mostom bližajočega se Yirgilija ter
Nasprot mole mu krampe, kopja, pike, da bi ga nabodli in raztrgali. A Yirgilij jim pove, da niso na pravega naleteli, in pozove enega izmed njih, da bi ž njim govoril. Ysi hudobci zakriče, naj gre hudobec »Repač« (Malacoda) govorit z Virgilijem. Temu razloži Virgilij, da sta prišla on in Dante po božji volji tu sem, in naj se torej nikar ne upira.
Ostudna ^neprijetna) zanj je bila ta naloga. Ponižal pak je ostre rogovile, In drugim djal: pustimo v miru toga {tega).
Sedaj pokliče Yirgilij Danteja, naj pride iz skrivališča za njim. Dante pride, pa kolikor more, tišči se Yirgilija in ne obrne pogleda od vragov, boječ se, da bi ga ne zagrabili. In res so imeli ti skomine, da bi ga prijeli.
v
Ze kliče eden izmed njih: Al1 hočete, da nanj se bodši (z bodalom) zvrnem? In drugi odgovarja:
Le urno, daj! in ga jaz v žar zagrnem. Moral je hudič-Repač vmes seči, da so pesnika pustili. Tucli jima pravi, da se je bližnji most podrl ob smrti Kristu-
Soror Klara — Velenjska.

(Legenda.)
jfsdprle so mi žene ^J^Redovnice svoj stan, Prostore posvečene, Kjer molijo ves dan; Razkazale svetišče, Vrtove polne rož,
V	podzemno pa grobišče Povedi ti me, mož!«
Užge cerkovnik svečo, Z gospico stopi v rov; A ta pred grobno ječo Ustavi hod njegov:
»Postoj! Glej to me mika! 0, stori mi ljubav: Cegava je ta slika. In ta obraz čegav? Nebešk pogledov svit je,
V	srce mi sega, žge. Nidi nadzemsko bitje Naslikano dekle?«
»»Gospica plemenita! Obraz je Julijin, Podoba pa slovita — Redovnic teh spomin : To divno lice njeno Proslavljali so vsi. A zdaj ? — Pod hladno steno Tu notri mrtvo spi.
Prelepe nje kreposti S ponosom zrl je red ; Le žal, da v dneh mladosti Ostavila je svet.««
Zamolklo zaropoče V železnih durih ključ, In v kamenite ploče Tresoča vpre se luč. Po kotih tam počiva Lobanj tisoč na tleh In sanje smrtne sniva Na zrušenih kosteh. — In deva gleda rake Z imeni slavnih žen, In gleda kostenjake, Nesprosne smrti plen.
Od krste pa do krste Cerkovnik hodi ž njo; Imen ji kaže vrste Rodbin iz znanih sto. A tam poleg globeli Pokaže on molče Na ploči zatemneli Izsekano ime. Posveti s svečo v rako, Razbrska v njej kosti: »»Poglejte sliko tako: Tu Julija leži.««
Z Velenj gospici strese Kosti in mozeg mraz, Oči ji zasolze se, Obrne proč obraz. V ročice bele joče In kliče in ječi: »O mož, je-li mogoče? To Julija pač ni! Kako obraz na steni Uzor predstavlja tak?« A hladno mož omeni: »»To njen je kostenjak!«<
Ostavita grobišče, Devici ni miru: Korak ji več ne išče Velenjskega gradü. K redovnicam se vrne Na prostor posvečen,
Kaj čuti, jim odgrne —
Razkrije svoj namen. — * *
*
Pa čas je zob nabrušen Zastavil v samostan: Do tal je zid porušen, Molitve glas pregnan. Stoje pa spodaj groblje, In ni jim mar razpad, Tam stene le je globlje Izklesal smrti glad; Tam krije krsta stara Okostje Juliji,
Ob njih pa Soror Klara Velenjska mrtva spi. Razjedena odela — Pogled izdolben, vdrt — Reži lobanja bela —: Tako caruje smrt.

A. M.
Luka Vrbec.
(Zgodovin sle a povest iz 16. stoletja. — Spisal Podgoričan.)
IV. Odločni korak.
(Dalje.)
v torek zjutraj ni bilo še od nikoder gospoda Blaža, ni dvomil več cerkovnik, da je ali ubit ali pa zaprt. Tako dolgo bi mož |f prostovoljno nikakor ne izostal f z doma.
v
Tu začno Crčku še druge misli beliti glavo. »Ako ne bode katoliških duhovnikov in ako ne bode maš in drugih cerkvenih opravil, kaj pa bode z mojo službo ? Cerkovnika bodo odpravili, mene zapodili, in iskati bodem moral drugodi kruha.« Tako je sklepala njegova pri-prosta, vendar umna glava. »Sedaj je čas, da delam, ali pa nikoli več. Gospoda Blaža moram dobiti. Ako ugonobe
njega, potem je odzvonilo pri nas stari veri.«
Tudi to jutro se je sešlo mnogo radovednih ljudij. Zvedavo so se ozirali, idoč proti cerkvi, na župnikovo bivališče, ali ni morebiti tam kake izpre-membe. Ne opazivši ničesar — bilo je zunaj hiše vse po navadi —, šli so do cerkve in se pred zvonikom zbirali v gruče. Danes se cerkovnik ni obotavljal pri raznih opravilih, tudi ni miril ljudij, ampak ko jih vidi dovolj pri cerkvi in jih pregleda, češ, ali se more nanje zanašati, pozove jih, ali ne bi šli ž njim v župnišče. Vsi moški so pripravljeni. A ker je cerkovnik slutil, da utegne biti pri župniku vsaj nekoliko ljudij za varstvo
skritih, nasvetuje, naj se tudi njegovi spremljevalci nekoliko oborože. V naglici pograbijo, kar kdo more: kak kol, kamen ali kaj drugega. Orožje, dasi tudi majhno, da človeku več poguma. Tako gre truma, kakor sovražnik proti trdnjavi. Dospevši do župniških vrat, ki so bila samo priprta, veli cerkovnik svojim ljudem, naj čakajo precl vežo, on pa gre sam po stopnicah, vstopi in se postavi prav pogumno pred župnika. Ta je bil ravno vstal.
»Kaj hočeš?« vpraša župnik in pome-žikne prišedšemu Leonhardu. Oba sta se delala pogumna, a Crčka to ni opla-šilo, ampak mu še potrdilo prejšnjo vero.
»»Prišel sem vprašat, kje so gospod Blaž. Prosim, povejte mi, da povem ljudem, ki me čakajo in hočejo vsakako vedeti««.
»Jaz ne vem, kje je, in mi tudi ni nič mari!« odvrne gospod Luka.
v
Crček obrne parkrat svoj klobuk v roki, popraska se za ušesi ter r&če: »»Gospod župnik, jaz bi stavil, ne vem kaj, da vi veste, kje so gospod Blaž, in še enkrat vas prosim, povejte mi, da povem ljudem in jih pomirim, če ne, ne vem, kaj bode. Jaz mislim, da za vas ne bode dobro.««
v
»Kaj? Žugati se mi drzneš?« zadere se župnik in plane proti cerkovniku.
»»Jaz sem hotel reči, da se vam ne bode dobro godilo, če imate vi gospoda
v
Blaža zaprtega!«« reče Crček in prime za kljuko.
»Poberi se!« zakričita ob enem Luka in Leonhard.
v
Crček si ne da dvakrat reči, ampak, kolikor je mogel naglo, bil je skozi vrata in je stal pred ljudmi. Pove jim, kaj je slišal in kaj sam misli. Kar je pričakoval, to se je zgodilo. Ljudje so hoteli takoj planiti v hišo, tembolj, ker so se od znotraj za cerkvenikom vrata
v
nagloma zaprla. Crček jim je prigovarjal, naj ne store nikomur nič žalega, a ni pričakoval closti uspeha od opominov.
Naj mi dovoli čitatelj, da naslikam naslednji prizor le površno. Bilo je, kakor ob hudi uri. Domača družina se ni nič ustavljala, a molčala, ko jo
v
je Crček izpraševal; mladi župnikov pastir pa izda iz strahu Blažev zapor, in kmalu je dihal dobrepoljski kapelan sveži vzduh, veseleč se slobode.
Sedaj, ko so ljudje vedeli, kaj sta mu ona dva učinila, in da sta ravnala ž njim kot s hudodelcem, zavrela jim je kri in planili so po pohištvu, razbijajoč in pokončujoč vse, kar se je dalo zdrobiti. Drugi so hiteli v prvo nadstropje, kjer sta bivala ona dva. Priderö v sobo in preklinjajoč ter roteč planejo
v
nad-nja. Župnik se sedaj ni ustavljal, ampak potrpežljivo prenašal trde pesti, ki so mu padale po glavi in po hrbtu.
Bolj srčan je bil Leonhard. Zgrabi za stol in začne mlatiti okrog sebe. Toda ne dolgo, ker kmalu mu iztrgajo stol iz rok, in nekdo ga prav z istim stolom mahne po glavi, da se mu ulije kri in se zgrudi kakor nezavesten. Krvi se prestrašijo, — krvi duhovnikove. Umaknejo se, zapustivši sledove strašnega maščevanja. A ko se pomude še nekoliko pred usodno hišo, začne leteti kamenje nad-nje. Hitro je nekoliko ranjencev. Spogledajo se: »Luteranci, luteranci!« zakriče in nekaj pogumnih jo udere na ono stran cerkve, od koder je letelo kamenje. Zares, za cerkvijo je bilo precej luterancev, ki so jih pozdravili z groznim krikom in kamenjem. Ko pa pridejo za prvimi še drugi privrženci Blaževi, pobegnejo luteranci. A na obeh straneh je bilo nekoliko ranjencev, ker tudi ka-
v
toličani niso samo gledali. — Žalosten, jako žalosten čin v tej igri človeške
strasti in slabosti, — tem žalostnejši, ker je v njem igral duhovniški stan tako žalostno ulogo !
v
Župnik Luka je bil le nekoliko opraskan in udarjen. Pomagal je Leonhardu na noge. Leonhardova rana ni bila nevarna, vendar ni bilo upati, da se bode kmalu ozdravila.
Poslednji dogodek je dobrepoljskega župnika potrl popolnoma. Izprevidel je, da jo je zavozil, da ni bila prava pot,
v
po kateri je hotel priti do namena. Ci-tatelj se morebiti čudi, da je naš junak ravnal tako neprevidno. A če pomislimo njegov značaj, njegovo neodločnost in nesamostojnost, zaradi katere se je raji ravnal po drugih, kakor da bi sam delal ukrepe in jih izvrševal, zjasni se nam, zakaj se je tako godilo. Da so Blaža ujeli in zaprli, to je nasvetoval in ukrenil njegov tovariš Pavšalek. Izvestno bi se bilo zanj in za protestantovstvo v Dobrepoljah mnogo ugodneje zasukalo, ako bi bil takoj prvo nedeljo pogumno nastopil kot oznanjevalec nove vere in ljudstvo pridobival zanjo. A on ni bil mož za tako delo.
Kam sedaj ? V Dobrepoljah ne more ostati, na Turjak iti ga je sram, torej v Ljubljano! »Da, v Ljubljano! Tam bodem varen in tam hočem čakati, kako se bodo stvari zasukale. Naj drugi delo dokončajo, katero sem sam začel.« Tako je sodil dobrepoljski župnik, pobral svoje zlato in dragocenosti, in v sredo zjutraj na vse zgodaj, še v temi je zarezgetal njegov konj Dobrepoljam v slovo.
Pavšaleku je bil naročil, naj sporoči o nevarnosti na Turjak, ter naj prosi pomoči in varstva.
Brez posebne nezgode je prijahal Luka do ljubljanskega ozidja in brez težav, vendar nekako pobit in otožen je jahal v mesto skozi karlovška vrata.
V. Prevare.
Kakor poprej, prej-den fmo bily preober-neni, fmo bily od hu-clizha h dobrimu vjeti in svesani, inu Bogu super: taku vshe sdaj po preobernenju, fkusi gnado S. Duha fpet flo-bodni, volnyinu lufhtni poftanemo, Bogu in njega voli pokorfzhino
fkasati. ^ 7 ,.
Dalmatin.
Od takrat, ko je dobrepoljski župnik prijezdil v Ljubljano, clo danes, izpre-menilo se je do cela kranjsko stolno mesto. Borne hišice so se umaknile ponosnim poslopjem in kmetiški ljubljanski meščani v obleki iz domačega sukna po domačem kroju so se preoblekli v slabo in drago nemško sukno po francoski šegi. In kaj bi dejal ljubljanskim gospem in gospodičnam! Pa pustimo to, saj vemo, da si nihče izmed nekdanjih meščanov ne želi priti na sedanji svet, niti Luka Vrbec,. ako se mu tudi ni ob onem času prijetno godilo.
Ko je prijahal po Florijanskih ulicah čez Stari Trg, ki je bil takrat jako lep, in mimo Tranče na Mestni Trg, obstal je pred hišo, ki je bila takrat izmed najlepših v Ljubljani; konja je peljal sam na dvorišče. To je bila hiša njegovega brata Blaža. Sprejem ni bil nič kaj nenavaden, ker dobrepoljski župnik je obiskal večkrat svojega brata. Ako povemo, da sta si brata segla v roko, objela in se poljubila, in da so gostu dobro postregli, povedali smo vse, kar je treba.
Brat Blaž je bil res vesel prihoda bratovega, tembolj, ker je kmalu zvedel, da je šlo bratu v Dobrepoljah za življenje. Zato je priredil bratu, kolikor se je dalo prijetno bivališče, zakaj, da bi se župnik kmalu zopet v tako nevarnost povrnil, na to nista hotela misliti.
Drugače so ga pa sprejeli luteranski prvaki ljubljanski in Marjeta Vodopivčeva.
Razun reformatorjev in predikantov so bili tedaj na čelu novoverskega gibanja nekateri možje, katerih imena se nahajajo na zamazanih in zaprašenih listinah zapisana s pokvarjenim pravopisom, ki se glase menda tako-le: Danijel Volčjak, Baltazar Knapp, Dominik Srakar, Gašpar Košar, Dijoniz Kačar,
v	v
Dizma Strenar, Feliks Cavelj i. dr. Ko se je raznesla po Ljubljani novica, da je ubežal iz Dobrepolj župnik in da se neče več brigati za luteranstvo, vzbudila se je proti njemu huda nevolja med vnetimi protestanti. Možje, ki so govorili prvo besedo, obsojali so neusmiljeno Luka Vrbca, češ, da je omahljivec in zajčje narave.
v
»Baba!« dejal mu je Dizma Strenar, s katerim sta bila v mladosti dobra prijatelja, tri dni po prihodu njegovem na luteranskem shodu pri Knappu, kamor je prišel tudi Luka. Ako tudi se ni mogel župnik bahati s posebnim pogumom, razjarilo ga je vendar to ravnanje. Ru-deee njegovo lice preminjalo se je kar v modro in oči so se srdito upirale na predrzneža. A ta je še ponovil svojo zabavljico, ker takrat v priimkih niso bili izbirčni.
A brat, ki je veljal mnogo med soverniki, ni pustil tako zmerjati brata. »Ako kdo še enkrat kaj takega izgovori, od te ure nisem več vaš, jaz, Blaž Vrbec ! Ali je to evangeljsko ?«
»»Zakaj pa več ne služi ta lepi župnik sveti luteranski stvari?«« odgovarja vneto Dizma.
»Saj služim in sem ji zvest!« odvrne Luka sam in se težko premaguje.
»»Ha, ha, služiš! Pa kako! Ali se to pravi služiti pravemu in čistemu evangeliju, ako brusiš pete takoj ob najmanjši nevarnosti?««
»In pa jezik doma med štirimi stenami!« dostavi Danijel Volčjak.
»»Zakaj si pobegnil, vprašam te še enkrat? Govori in operi ta svoj sramotni čin, kolikor ga sploh oprati moreš!«« govori dalje Dizma.
Sedaj je Luki odveč. Njegovo mišljenje in prepričanje sili na dan. Ne more še ustavljati, marveč govori:
»Vprašam vas vse, kar vas je tukaj: Kateri bi stavil svoje življenje v gotovo smrtno nevarnost za čisti evangelij in za nauk Lutra Martina?«
»»Vsak !«« odvrne Dominik Srakar. »Jaz pravim, nobeden izmed vas, in tudi med drugimi luteranci je malo takih. Da, tu med nami se da vse govoriti : ali pojdite tje doli med nečiste papežnike, med katoliške volkove, tam bode drugače! Nikdar si nisi svest, da te kdo ne pobije s kolom, ali ti pa zapodi noža do ročaja med rebra.«
»»Prazno besedičenje!«« reče Danijel Voljčak. »»Ti bi bil moral tam ostati, kjer si bil, pa ne zbežati; tam bi bil lahko mnog'o za luteranstvo storil.««
»Ne izgovarjaj se, brat Luka!« reče
v
nato nekoliko mileje Dizma Strenar; »oprati svojega dejanja z besedo ne moreš: z dobrim dejanjem moreš popraviti svoje slabo dejanje. Ker si lu-teransko stvar v Dobrepoljah izdal, moraš iti zopet nazaj ter brž popraviti, kar si zagrešil.«
»»Moj brat ne poj de nazaj!«« reče srčno Blaž Vrbec. »»Jaz ga ne pustim. Luka je moj edini brat in jaz ne morem trpeti, da bi šel v smrtno nevarnost. Ako gre kdo drugi rad, naj gre, jaz mu dam še denarja, kolikor ga hoče imeti.«« »Ne poteguj se za svojega brata, pravoverni meščan ljubljanski, in ne dajaj mu potuhe! On mora iti nazaj, da si luteranstvo tam zopet opomore. Ako ne poj de, imeli ga bodemo ža iz-
dajalca in odpadnika, njegovo ime se bode v družbi pravovernih ljubljanskih meščanov le z gnusom in zaničevanjem izgovarjalo vse večne čase«, reče zopet odločno Dizma.
»»Ali se drugače ne da popraviti?«« vpraša Blaž, ki bi bil brata na vsak način rad rešil iz zadrege.
»Drugače se ne da in se tudi ne spodobi; za svoj greh se vsak sam pokori, vsak sam popravljaj svoje napake! Tako je bilo in tako naj bode tukaj!« de Gašpar Košar.
Tako in enako se je govorilo na shodu. Luteranci so vedeli, da ne bode Luka zapustil sedanje poti, predaleč je bil že prišel; zato so govorili tako brezobzirno in pritiskali ubogega Luko. Tudi ta je izprevidel, da sedaj mora ali plavati ali utoniti. Torej mu ni kazalo drugega, kakor udati se in storiti po volji
v
verskih tovarišev. Sel je z bratom domov, a britko je vzdihoval. Težko ga je bilo pogovoriti. A ena oseba mu je bila še v mislih, ki bi ga mogla od-škodovati za vse trpljenje in za vse sitnosti —- Marjeta; to je hotel sedaj najprej videti in ji potožiti svoje grenkosti.
Lepa navada je bila že tedaj med ženskami, da so se za vsako reč pobrigale in jo takoj zvedele. Zato se ne smemo čuditi, da je kmalu tudi Marjeta vedela, zakaj je prišel njen prijatelj Luka v Ljubljano.
Vodopivčeva hiša je stala ob levem bregu Ljubljanice. Krasno se je dvigalo ponosno poslopje nad bregom, bilo je zidano popolnoma po beneškem vzoru. Pod hišo — ako je nečemo imenovati palače — bile so kamnate stopnice do vode; poleg njih je bil privezan okusen čolnič, pač last Vodopivčevili. Bilo je prav prijazno tu — sloneti ob oknu in uživati še dosti toplo jesensko sapico. Tu v prvem nadstropju, na closti ši-
rokem pomolu, je bilo vse zapleteno z zelenjem in cvetličjem, kolikor ga more roditi in gojiti ljubljansko podnebje. Tu se je mudila rada Marjeta. Tu jo je našel ta popoldan Luka Vrbee. Ko odpre vrata in se hoče približati, kar obstoji. Res zalo bitje — ta ženska! V lahni, svetli obleki, po tedanji šegi precej nagubani, je sedela neskrbno med zelenjem. Vetrič se je igral z njenimi lasmi, kateri so sedaj — seveda ne vselej — prosto viseli in se usipali po belem tilniku. O gospod Luka! —nevarna je ta pot! Razumevamo, zakaj si se v veri izpodtaknil in padel. V svetih pismih si čital: »Zavoljo ženske lepote se jih je že veliko pogubilo, in iz nje se poželjivost kakor ogenj vnema. Ne beseduj se ž njo, da se tvoje srce k nji ne nagne in ne padeš v pogubo!« Naj čitatelj ne zameri pisatelju teh be-sedij, a čuti pač sam, da mu je težko, bivšega duhovnika spremljati po tej poti.
Lahna rudečica je oblila Vodopivčevo, ko je ugledala Luko, katerega je že dva dni pričakovala zaman. Skoro seje srdila nanj. Ni mogla reči, da ji ni bil ljub ta obisk. Zakaj ? Dušeslovec ve, da nobena reč tako ne mika ženskega srca, kakor reči si: »Ta je v moji oblasti, temu jaz gospodujem.« Enako je bilo v Vodopivčevi. Ako že prej ni marala zanj iz nagnenja, marala je še manj sedaj, ko je bil luterancem v zasmeh in katoličanom v grozno izpodtiko. A zdel se ji je dober, da ji služi, saj je vendar le zanimiva oseba in cela Ljubljana je govorila o njem. Kolika slava, ako bodo rekli, da se klanja, da je pokoren on lepi Vodopivčevi Marjeti!
Tako je mislila naša »junakinja« in te misli so se ji vse h krati usiljevale, ko jo je pozdravil župnik, na njen prijazni migljej bliže stopil, in podano roko ponižno poljubil.
Zopet prosi pripovedovalec dragega čitatelja, naj mu oprosti, ker ne opisuje tega župnikovega obiska natančno. On sicer ljubi zgodovinsko natančnost, a zdi se mu ta prizor, dasi jako poučen, vendar prežalosten, da bi ga slikal z mičnimi barvami, kakor bi ga slikal marsikateri drug pisatelj.
Mračilo se je in jako prijazen jesenski večer je pozdravljal Ljubljano, ko je prihajal Luka proti bratovemu domu. Po ulicah je bilo mnogo ljudij, ki so se mu zvedavo ozirali v obraz, a on se za to ni menil. Tu pa tam je še sam seboj govoril: »Tako torej! Sedaj še ne da besede. Ne more me spoštovati. Kdaj pa? Kadar me ubijejo! O, meni se nekaj zdi! Kaj pa, ko bi bilo vse to le igrača z menoj in bi bil jaz v ti igri zaigral že vse: vero, srečo, poštenost — vse, vse !« In postal je mož, pa zopet jo hitreje ubral po poslednji veliki ulici. »Nič, naj velja, kar hoče! Bodi si tudi igra, izigrati jo hočem in pokazati, da tudi jaz kaj morem. In potem -—■ da, potem si vsaj tukaj pripravim nebesa, zakaj za one, za tamošnje mi je že odpela. Ali mi jih bode Luter odprl? IIa, ha! Luter! Ali jih morem drugodi iskati, kakor si jih ti? In vendar, vendar! Kako je tema, Luka, kako jo tema!
Kdaj bode svetlo ?«--— Tako so
se podile misli Luki po glavi, in tudi uhajale mu besede. Zavedel se je bolje, ko je stopal po stopnicah v svoje bivališče. Bil je čmeren, slabe volje. Zopet je omahoval. Tudi bratu ni bilo všeč, da bi se vrnil v Dobrepolje. Zato mu je svetoval, naj gre raji kam na Nemško, kamor bi pozneje, ako bi se stanje lu-teranstva na Kranjskem poslabšalo, prišel tudi sam za njim.
Ko se je naš junak še nekoliko dnij obotavljal, prideta nepričakovano dva
;
jezdeca pred Blaževo hišo v Ljubljani, in se predstavita gospodarju ter župniku kot poslanca s Turjaka. V pismu, katero sta prinesla, pozivlje Krištof Turjaški, naj dobrepoljski župnik nemudoma pride k svoji čedi, ker ga hoče on sam varovati in ker je nova vera poslednji čas dobro napredovala.
Isti in drugi dan se je Luka Vrbec v Ljubljani poslavljal. Ali je vzel seboj mnogo sladkih nad? Kdo ve?
Bilo je prve dni v začetku oktobra, ko prijezdijo na večer v jako slabem vremenu trije možje pred Turjak. Od jezdecev in od konj je kar lilo, tako jih je močil dež, torej ni čuda, da so čakali nepotrpežljivo, kdaj se odpro močna grajska vrata. Konji so nemirno bili ob tla, dva jezdeca sta pa klela počasnega vratarja. Naposled se vendar odprö vrata in s svojim spremstvom stopi Luka Vrbec na grajsko dvorišče.
Za našega junaka ni bila prijetna ta noč med novoverci na Turjaku. Zlasti sam Krištof Turjaški je hotel s strahovanjem obvladati župnika. Edini Jurij Kobila je imel zanj prijazno besedo; kazal mu je prejšnje nesrečno stanje, ko je bil še v papeštvu, in sedanje nade za časno in za večno življenje, češ, sedaj je še le Bogu ljub in drag, torej naj se ne straši, ako ga Bog tudi poskuša.
Koliko so pomagali ti nauki, to je
težko povedati. Izvestno pa je, da ni mogel umeti gospod Luka, zakaj bi neki bil ljub Bogu in ljudem, saj so znamenja vse drugače kazala. Ko se je tem znamenjem pridružila drugo jutro dvanajstorica oboroženih hlapcev turjaških, ki naj bi spremila župnika v Dobrepolje, in je jahal župnik v njihovi družbi k svoji čedi, ni vedel, ali je on njih poveljnik ali jetnik.
(Dalje.)
Podobice.
VI. Vseh mrtvih dan.
Vseh mrtvih dan! Bledo trepeče nad grobovi Tisoč svetil,
In križe, kamne vrh gomil Jesenski venčajo cvetovi — Vseh mrtvih dan !
Ä
p
tii
S. Gregorčič.
J{\] je spominski dan vseh mrtvih

pred nekaj leti. Trume ljudij so hitele proti kraju, kjer se je razprostiralo danes tako okrašeno mrtvaško mesto. Ob palici je korakal sivi starček, morebiti poslednjič na pokopališče, vsaj ga skoro poneso štirje pogrebci za vselej tje gori; tam je hitela mlada mati z nekoliko otročiči, gotovo so hiteli obiskat onega, kateri jih je vse hranil, a sedaj počiva v hladnem grobu. Ijilo je gospode, siromakov, starih, mladih, moških, ženskih, dece, saj je imel vsakdo tam kakega znanca, tam, kjer je veliko gomil novih in starih. In prav je, da se vsakdo spomni svojih pokojnikov in jim položi venček na hladno gomilo.
Med drugimi sem korakal tudi jaz; nisem sicer imel tam nobenega znanca, ali tudi v tujini se lahko spominjaš dragih umrlih svojcev.
Prispel sem na pokopališče. Kako je bilo okrašeno mirno, mrtvaško mesto! Lučica pri lučici je gorela, druga svet-leje od druge. Lepo so bili opleteni kameniti spomeniki, jesenske cvetke so ob njih tožno povešale svoje glavice. Kaka razlika je tu med grobovi! . . . Da, le pod gomilo smo si vsi enaki.
Postal sem pri veličastnem spomeniku. Napis mi je povedal z zlatimi črkami, da počiva pod spomenikom mlad mož. Na gomili so bile posajene razne
cvetice, poleg njih je brlelo dosti, dosti lučic, okrog mramornega spomenika se je vilo dosti vencev.
Pred spomenikom je stala v črni obleki mlada gospa: bila je pokojnikova soproga in plakala. Z belo rutico si je otirala solze s krasnega, bledega lica in tožno zrla na prekrasni spomenik. Izvestno jej je bil drag oni, kateri počiva pod spomenikom . . . Smilila se mi je revica in odšel sem otožen dalje.
Prišel sem uprav na zadnji kraj pokopališča. »Oj, tu so grobovi siromakov!« vskliknil sem in nisem se motil. Postal sem pri novem grobu. Okoli malega, lesenega križa se je vil priprost venček iz gozdnega mahu, a na grobu sta goreli dve svečici tako svetlo, tako otožno . . . Pred grobom je klečal mlad mož in ni plakal. Oko mu je zrlo tožno na gomilo; na suhem, bledem obrazu in pa po obnošeni, revni, vendar snažni obleki, sem spoznal, da mu nesreča ne prizanaša. Sklenil je k molitvi svoje koščene, žuljave roke in molil. Poleg njega so klečali trije otročici, trije an-geljci. Tiho so ihteli, ker so videli očeta žalostnega, čeravno niso vedeli dobro, zakaj, niso umeli, kaj jim je bila ona, katero krije ta tiha gomila.
Obrnil je mož svoje bledo obličje k otročičem in jim dejal: »Molite za svojo dobro mamico!« . . . dalje ni mogel, solze so ga oblile, a plakali so z njim tudi nedolžni otročiči: mamica, dobra mamica bila jim je ona, katera spi v tej gomili večno spanje . . .
Nisem mogel dalje gledati tega tož-ncga prizora, odšel sem molče dalje ... zapustil sem kraj žalosti — tožno mrtvaško mesto.
Zopet je prišel vseh mrtvih dan. — Vse je hitelo na pokopališče in tudi jaz sem odšel. Slučajno sem prišel blizu groba, kjer je stala lani mlada, žalostna vdova, katera se mi je tako smilila. Da, tudi letos je stala tam, vendar kako ' izpremenjena! Lep obrazek ji je pokri-
vala lahka rudečica, okolo malih ustnic se je gibal smehljaj, in mirno je slonela ob roki drugega moža. — »Oj ženske solze«, vsklilmil sem, »kdo bi vam verjel!«
Odšel sem dalje tje med siromake. Spomnil sem se groba siromakove žene in poiskal sem ga, O kako osamljen je bil letos ta grob ! Saj je bil lani pri
Karolov most v Pragi; deloma porušen v povodni dne 4. septembra t. 1.
njem mož in pa troje malih otrok! Kaj jo je tudi on že pozabil? — Ne, ne! Stara ženica tam blizu popravljajoča nekatere lučice, pove mi vse. Ta mi pokaže nov grob poleg ubornega križa, s popolnoma enakim križem. Tu je pokopan mož. Ne, ni pozabil svoje žene, le preselil se je z enim otročičem svojim tje k njej v boljšo večnost. Druga dva pa so vzeli ljudje v razna kraja.	„__
Zaplakalo mi je srce v prsih in spomnil sem se tedaj:
»Vas, zabljeni grobovi, Kjer križ ne kamen ne stoji, Ki niste venčani s cvetovi, Kjer luč nobena ne brli.« —
—e.
VII. Trpka usoda.
»Mati, koliko je že ura?« oglasi se drhtajoč dekliški glas. »Oh, kako sem lačna! Bratca še ni od nikoder; zdi se
mi, da sem zelo bolna; o, kako se mi vrti v glavi, kako me noge bole, kako sem žejna!«
v
»»Se malo potrpi, da pride Mirček domov««, tolaži jo mati. »»Ljudje se bodo usmilili prijaznega, v mrazu pre-zebajočega dečka ter mu podarili kak darek, da si kupimo drv in kruha. Kako je težko šel prosit! Bog se ga usmili!««
Po tem pogovoru med bolno materjo in hčerjo je bilo v sobi tiho kot v grobu.
Milka, tako je bilo hčerki ime, je zaspala pri materi, mati pa je premišljevala svoj in svojih otrok žalostni položaj. Skrb jo je trla, ko je gledala v bodočnost. A nada ji ni ugasnila. Bog ji bode pomagal tako ali tako. Se naj-rajša bi šla za svojim možem — v večnost, a ljubezen do otrok jo je vne-mala, da je želela še živeti, da bi videla srečna svoja ljubljenca. Naposled tudi ona zadremlje.
V sobi je bilo kaj neprijetno. Po zakajenih stenah so se svetile vodene kapljice, v zamrzlih oknih so bile nekatere ploče ubite, votli prostor pa s papirjem zamašen. Na ognjišču je bilo nekaj nepomite posode; miza in nekaj slabih stolov je stalo v kotu in dve postelji, skoro brez oprave, sta stali ob zidu. In mrzlo je bilo v tej sobi, mrzlo !
A kdo je tako nesrečen, da mora tukaj bivati?— Mati z dvema otrokoma je revna vdova podčastnikova, kateri je v bitki pri Solferinu padel za domovino. Vdova ni dobila po smrti svojega moža nikake pokojnine, živiti je morala sebe in svoja otroka z delom svojih rok. Dokler je bila zdrava, bavila se je z delom svojih rok uspešno; a ko jo položi bolezen na postelj, začne se grozna beda. Iiči Milka si je bila prislužila
nekaj novcev s pletenjem, a tudi ona je zbolela v najhujšem mrazu.
Nekaj dnij so še imeli živeža, potem so morali stradati. Naposled sprosi svojega sinčka, da je šel prosit milodarov.
Proti večeru prebudi mater mili hčerkin glas. »Oh, še zdaj ga ni«, vzdihne mati; »gotovo se je Mirčku kaj hudega pripetilo; o bridka usoda!«
Kako je bilo materi hudo, ko je gledala lačno hčerko! Sama je bila lačna, a trpela je; tem bolj se ji je smilila bolna hčerka.
Naposled vstane ter se hoče obleči, da bi šla za hčerko jedi prosit. A preveč je bila oslabela: niti obleči se ni mogla. Sedaj je še le vedela, da je tudi sama bolna, kar je bila v svoji materinski ljubezni pozabila. Onemogla leže zopet v posteljo, tolažeč hčerko, sama pa bridko jokajoč.
Kmalu stopi kakor nalašč neka poštama gospa iz ravno iste hiše v mrzlo sobo, da bi naročila nogavic. Kako osupne, zagledavša dve slabotni bolnici! »Za Boga, kaj pa je vama? Kje je Mirček ?« vsklikne gospa. Mati pove celo zgodbo ter poprosi gospo juhe za bolno hčerko.
Gospa gre urno po juhe in kruha, mati pa vzbudi hčerko, ki je zaspala zaradi slabosti.
Urno se vrne gospa, prinese juhe in kruha za obe bolnici in drv ter sama zakuri v peč, da bi se soba nekoliko ogrela.
v
Zeljno je popila Milka malo juhe, veliko je ni mogla, nekaj je pa zaužila mati; vsega si ni upala, da bi še nekaj ostalo za Mirčka.
Gospa se poslovi in obljubi, da pride zvečer. Mati se nekoliko upokoji, ko odleže mraz, le Mirček jo skrbi čim dalje bolj. Predolgo ga ni domov; tema in mraz ne obetata nič dobrega.
Zvečer pride gospa v sobo. Mati ji urno potoži svojo veliko skrb. Gospa gre po deklo ter jo pošlje v mesto iskat Mirčka.
Cez dobro uro se zasliši na hodniku hoja. »Oh sedaj gre pa Mirček«, pravi vesela mati. Res je prišel Mirček, pa ne sam, ampak prinesla sta ga dva stre-žaja zmrznenega. »Mirček? kaj pa je tebi ?« klikne mati ter se zgrudi v posteljo. »Usmiljeni Bog!« še zaječi in prsi se ji tresoč dvignejo; potem obstane mirno. Milka pa je milo jokala za bratcem. Dobra gospa še pošlje naglo po zdravnika, da bi pomagal, ako se da še kaj pomagati. A ni bilo treba. Materino srce je bilo že nehalo biti. Stopivši k Mirčku pa reče zdravnik:
v
»Skoda za tako mlado bitje, da je zmrz-
nilo ! Od mraza je zaspal v snegu; ko se je stemnilo, niso ga ljudje videli in tako je zmrznil.« Tudi pri Milki je rekel, daje že prepozno. In mati? Srčni mrtvoud jo je rešil vseh skrbij in bo-
Tretji dan so nesli mater in Mirčka pogrebci na pokopališče, hčerka je pa
v
umirala. Se predno so se pogrebci vrnili, zatisnila je gospa mrtvi deklici oči. Odnesli so jo potem pogrebci ter jo pokopali poleg matere in bratca. Vsi trije, mati, sin in hči počivajo v smrti združeni, drug poleg drugega. Ali ti niso združeni tudi v nebesih? More-li biti taka trpka usoda — poslednja usoda človekova?
Podgoričan.
Tri dni pri naših bosanskih bratih.
(Potna črtica. — Spisal J. /».)
Abdo, daj kompu ovamo — brzooo !« — kričal sem nekega lepega jutra v toplem avgustu z vso močjo svojega grla na savskem bregu v prijaznem Ivobašu. Kričal sem bosanskemu brodarju, da pribrodi s »kompo«, kateri pri nas rekamo brod, čez Savo in prepelje naš voziček s konji, kočijaža, mojega prijatelja in pa mojo malenkost na ono stran, v ponosno, gorato Bosno. Sava je široka in moj Abdija in njegov sivobradi drug Mohamed imata pač dosti opravila, da spravita veliko, nerodno »kompo« na našo stran; dotlej vas še lahko seznanim s ponosnim Kobašem, kateri se z belimi hišami tako prilega lepemu savskemu bregu. Velike, ponosne hiše, kakoršne
nahajaš samo pri bogatih Posavcili bivše Vojne Krajine, vrste se v lepem redu prav tik Save. Ne vrste se pa v eni dolgi ulici, kakor pri drugih graničarskih vaseh, kjer so se smele zidati hiše samo ob cesti, ampak v lepih ravnih ulicah, katere se na mnogih mestih križajo; tako je podoben Ivobaš nekakemu mestu. In res nazivali bi ga lahko me-stice, ali vsaj lep trg, če ga gledamo iz daljave. Njegovo lepoto posebno povzdigujeta lepa zvonika katoliške in pa pravoslavne cerkve, katerih strehi se lesketata v solnčnem blesku kakor dva svetla biserja. Lep je Ivobaš z belimi hišicami, kakor bel labod, ki je razprostrl svoje peroti in se uspcnja ob zelenkasti Savi. A da ga vidiš v mesečni noči na
visokem savskem nasipu! Tukaj poslušaš šumenje Save, katera se vije pod teboj kakor širok srebrni pas in vali počasi svoje valove proti izhodu; kakor očaran gledaš na temno-modre bosanske gore, posebno pa na ponosno Motajico, katera se dviga na drugi strani s svojimi vrhovi in sedli in hrbtovi, a nad njo plava mirno mesec in odseva v bistri Savi kot v najlepšem zrcalu. Z one strani se čuje enolična pesem Bošnjaka mohamedanca, a na naši strani se ji odziva veselo petje živahne mladine, katera se je zbrala na trati v sredi vasi in igra kolo. Tu pa cvilijo gosli med petjem, oglašajo se skrbni hišni čuvaji — psi, katerih je veliko po teh vaseh, a blizu tebe — v grmu čuješ glasove nočne ptice . . .: vse to se zlije v čudne zvoke. Tu kričanje in petje, ondi tiha mesečna noč — to ti polni dušo z ugodnim, mehkim čustvom; misli hite v dalnje, neznane kraje, budi se neumljivo hrepenenje, srce utriplje ti hitreje . . . Kako si krasna in divna ti mesečna noč na mirni savski obali! Kako lepa si Sava, reka slovanska! — A bro-darja sta že prispela na našo stran, sedimo torej na brod, ker se nam mudi v Bosno. Bože moj, da sem slikar, naslikal bi vam tega našega Abdijo takega, kakoršen je bil. Lice bilo mu je ploščnato, kakor da so mu je dejali precej po rojstvu v tiskalnico; nos jeclva da se mu je poznal sredi širokega lica, ker je imel tamkaj, kjer imamo mi precejšen košček mesa, le dve majčkini luknjici. Mislim, da mi ga ni potreba dalje opisovati, ker si sedaj lahko mislite, kakšen je bil. Toda čudno nasprotje na isti »kompi«, ali, če že hočete po
v
naše, na istem brodu! Ce je imel naš Abdo nosu jeclva za spoznanje, imel ga je njegov sivobradi drug, nekoliko sključeni starček Mohamed tolik košček, da
bi mu ga še vedno dovolj ostalo, ako bi ga polovico posodil svojemu tovarišu. Bože moj, če je že na obrazih taka razlika, kakošna je še le v mislih, ali v mošnjah. Ej, ej!
Prepeljemo se srečno na drugo stran. Poslovivši se od brodarjev, napotimo se v turški Kobaš, kateri se je umestil, kakih par minut od savskega brega oddaljen, prav na podnožju Motajice. Ta se začenja tu počasi vzdigovati, dokler ne vzraste do visoke, ponosne gore, s katero se ponaša vsak graničar v ravnem Posavju, še bolj pa se ponašajo ž njo naši bratje onkraj Save, ker njihova je v istini Motajica ali Motavica. Motavica rekajo ji zato, ker je izvestno dež, ako se začno tam gori oblaki motati. Med »varošico« Kobašem in med Savo razprostirajo se veliki »šljivici« t. j. vrtovi, na katerih rastejo same slive. Drevesa niso tukaj v tako lepem redu, kakor na naši strani Save, kjer so podobna malim gajičem, vendar dado tucli ti bosanski »šljivici« dober pridelek svojemu gospodarju, ki dobiva za slive lepe novce, saj so bosanske slive znane po širokem svetu. Ob cesti se pa razprostira mala »urija«, t, j. občinski pašnik, na katerem se pase malo, siromašno bosansko blago, »buše«, kakor bi rekli v Beli Krajini, in pa »bivolice«, črna, grda goveda, z grdo glavo; debeli rogovi so naprej zakrivljeni in se konča-vajo skoro v tanko šilo. Te »bivolice« so jako nesnažna živina in se valjajo kakor prešiči najraje po blatu. Toda dovolj o tem, stopite raji z menoj v turški Kobaš!
Turški Kobaš, clasi se zove »varoš« t. j. mesto, sezidan je zelo nerodno. Zastonj iščeš ulice, kakoršno si videl v našem Kobašu. Na eno stran se pro-stira krščanski, na drugo turški Kobaš. Krenil sem najprej v turški, ki se zove
»čaršija« t. j. trg; tukaj so »dučani«, t, j. prodajalnice. Pravo čudo tak turški dučan! Okrog po stenah je razloženo nekoliko vsakovrstne drobnjavi, a na tleh sedi brat Bošnjak in čaka ves božji dan dobrega človeka, kateremu bi stržil za nekoliko novčičev svojih izbranih dragoeenostij. Navadno je dučan tako prirejen, da ni treba našemu zložnemu trgovčiču preveč skakati od strani do strani, tudi ne pristavljati stola; marveč z isteg-a mesta poseže sedaj na eno, sedaj na drugo stran svoje prostorne trgovine in ti da, česar želiš. Ej, pa saj tudi nimajo gromad blaga v teh svojih dučanih! V vsakem mestu je kak večji trgovec, vsi trgovčiči na čaršiji pa jemljo od njega blago in je potem prodajajo v svojih dučančičih. Seveda je to siromašni zaslužek jedva za črno kavo in duhan. Pa kako bi tudi kaj stržil i, ker jih je toliko!
Na čaršiji so samo dučani, mesnice in pekarne; stanovališča pa in druga poslopja so drugje. Trgovčiči prihajajo zjutraj od doma, a zvečer se vračajo domov.
Zanimiva je tudi mesnica. Ne bodem prijaznemu čitatelju kvaril »dobrega teka«, pripovedujoč, kako koljejo živino: že to je zanimivo, kako sekajo meso. Zamahne s handžarom in odseka dober košček; če je kaj premalo ali pa preveč, tedaj se odtrga, in če je handžar premalo oster, pomagajo pa prsti in nohtovi. Kupec nese v rokah komad po ulici domov, spremljajo ga pa ognjeni pogledi lačnih, izstradanih psov.
Ste-li že videli kdaj bosanskega peka? Tam na trgu med drugimi dučani je tudi pekarna, kjer pripravlja pek svoje ukusne hlebe, katere speče v pepelu. Spcčcne dene yehkaj na široko desko, katera tudi ni nikakor vzor snažnosti, pa kaj to, da so le hlebčki dobri! Kdo
bi zameril, če se med onimi hlebčki kobaca včasih več kakor na pol golo dete in premetuje one nesrečne hlebčke, saj pridni pek vendar ne more h krati opravljati deset opravil, peči kruh in pestovati dete! Kruh ni nobena posebnost, vendar ga Bošnjaki radi jedo. Nizek je, precej črn, z velikimi luknjami po sredi. Pa kaj zato! Kruh je, — dar božji. Zanimalo me je, ko sem prvikrat čul peka, ponujajočega vroč kruh po ulicah. Začel je v visokem glasu in se drl na vse grlo tako-le:
Jest taze, jest taze, hoho!
Sve se puši, sve se puši, hoho!
Cujte, počujte!
Kupite lepa hleba, hoho!
Jest hiel, jest biel, hoho!1)
Ne trdim, da je kruh dober, a stavim, da bi ga tudi vi kupili vsaj en hlebček, ako bi čul i tega neumornega ponujalca.
Posebnih zanimivostij ni v Kobašu. Turki imajo svojo džamijo, hiše so jim večinoma siromašne, vse lesene, le dva ali trije begi so imoviti in imajo čednejše ter večje hiše. V Kobašu imajo tudi šolo, pa v isti hiši, kakor šola sta tudi občinski urad in kavarna. Kaj ni to lepo ?
Turki so sedeli v dučanih in pa pred njimi ter se zložno razgovarjali. Drugi so dohajali iz sela, nekoliko jih je pilo
v
kavo v kavarni. Čudeč se gledal sem te nenavadne obraze, njihovo živo nošnjo, njihove dučančiče, visoko, vitko munaro (minaret) in skoro bi ne verjel, da sem pred četrtino ure zapustil naš prijazni Kobaš. Mislil bi raji, da me je preselil čarovnik v kako začarano mestice iz »tisoč in ene noči«. Glave ovite z razno-bojnimi turbani, oni čudni, že povsem iztočni obrazi, s katerih je sevala nena-
*) Jest taze = je svež. »Hoho« je nekaka kom-paracija, kakor da hoče reči: »Ne samo, da je svež, nego prav sedaj je svež, le poglejte ga!«
302_Tri dni pri naših
N
vadna, posebna resnoba, nenavadna okolica, modri vrhovi Motajice, tajinstveni mir — vse to mi je nekako govorilo, da se približuje velik trenotek, kateri nas bode oslobodil vsemogočnega čarovnika, vzbudil novo, lepše življenje, v katerem bode sijalo vsem na licu veselje in radost. In vendar sem čakal zaman onega trenotka! Oni resni obrazi na kobaški čaršiji so tamkaj že Bog vedi koliko let, vedno enako resni in zamišljeni, in kdo ve, koliko let še
v
tu ostanejo. Ce prideš ti tja, i ti jih najdeš take!
Mudilo se mi je dalje. Sela sva s prijateljem na priprost graničarski voz in oddrdrali smo po dosti dobri cesti dalje proti jugu. Moram priznati, da so ceste, kar sem jih videl doli po Bosni, dobre; Avstrijci so v kratkem mnogo storili. Seveda nečem govoriti o bosanskih navadnih, kolovoznih potih, o katerih bi pač jedva ne verjel, da so za rabo, nečem ti tudi govoriti o bosanskih kolih (vozeh), na katerih ni niti enega žeblja železa. Pa zakaj tudi, saj je tako pripravnejše; moj Bošnjak ne potrebuje kovača; pa če se mu tudi v največjem gozdu kolo p o tare, evo mu sekire — drvnice in za pol ure je zopet vse v najlepšem redu. A moje pero je preslabo, da ti opiše one mile, otožne in cvileče glasove, katere čuješ, kadar srečaš tak voz; ne bi jih mogla posnemati niti najbolj nadušljiva harmonika.
Lepo se je vila cesta po senčnatih
hrastovih in bukovih gozdih, po ponosni
Motaj ici in nehote sem se domislil lepe
narodne pesmi:
»Črna goro, črna Puna ti si lada!«
Domislil sem se onih žalostnih časov, ko se je morda baš po teh gozdovih skrivala bedna raja, saj so ji bili go-
bosanskih bratih.
zdovi edino zavetje in priznati sem moral, da je sedaj vendar mnogo, mnogo bolje. Na obronkih gozda in pa po malih hribcih so razmetane male, lesene in kaj siromašne hišice bosanskih
v
kmetov. Čeprav ss je mnogo obrnilo na bolje, vendar je še vedno stanje teh kmetov jako žalostno. Slaba zemlja, slabo obdelovanje; od onega, kar pridelaš, daj desetino carju v novcih, a tretjino svojemu spahiji (gospodarju)! Od kod naj dobi novcev ubogi Bošnjak? In vendar se moraš čuditi, kako točno plačujejo ti reveži desetino in tretjino. Tu ni treba opominov, pretenja in plenit ve, precej prvikrat plača večina njih vse, dasi mnogo težje plačujejo kakor pa naši kmetje.
Polagoma se je širilo naše obzorje; oko je veselo zrlo po daljnem bosanskem gorovju in pa po holmcih, kateri so se vzdigovali med gorovjem in nami; pa tudi kraji so bili prijaznejši. Vendar smo bili že siti dolge vožnje, ker je bilo vroče, da bi lahko jajce na solncu spekel, torej ni potem čudno, da smo veselo pozdravili bosanski han Jadovico, kateri leži v dolini pod Jadovičkim brdom, tam, kjer se križata cesti vodeči v Dervcnto in pa v Kobaš. Han je to, kar pri nas gostilna, a naš gostilničar, krepak, žilat, pravoslavni Bošnjak Jovo nam na žalost ni mogel postreči z ničemer drugim kakor s črno kavo. Točil je pač v boljih časih tudi vino, pivo in rakijo; vendar nedavno so mu to zabranili, in od tedaj peče in kuha le črno kavo svojim mo-hamedanskim gostom. Sreča, da smo imeli pri sebi precejšno »bariglo« ruj-nega oriovaškega vina, pečeno kokoš in pa suh svinjski krak, kateri nam je v senci pod leseno lopo prav dobro teknil. Poprašali smo našega Jovo to in ono, on nam je rad pripovedoval in svoje stanje precej črno orisal. Pesimist
od nog* do glave! — Tam v senci napravljeni od brezovih vej jedlo je nekoliko Turkov kuhana jajca. Ne vem, ali so jim teknila, ko so gledali, kako smo
mi udarjali po suhem svinjskem kraku in ga zalivali z dobrim vincem. Vsakemu
svoje!
(Dalje.)
Karolov most v Pragi.
(.S2)isal Anton Sušnik,)
(S sliko.)
"y^lJlarola IV. nazivljejo po pravici ji- drugega ustanovitelja praškega mesta. Njegova miroljubnost in pravičnost sta pospeševali pro-cvitanje Prage, katero je okrasil z mnogoštevilnimi prelepimi stavbami. Ako pomislimo dalje, da je ustanovil visoke šole, da je ustanovil Novo Mesto, in tako skoro podvojil obod Prage, da je oživil obrt in trgovino, ne čudimo se, da je Pragi utisneno neizbrisno znamenje njegove roke, njegovega dela. Kamorkoli se ozre oko po »slovanskem Rimu«, povsodi vidi predmete, katere je ali ustvaril ali obnovil »otec vlasti« ■—-
v
oče domovine, kakor nazivljejo Cehi Karola IV. Vladanje njegovo je dalo trdno podstavo oni izobrazbi, katera se
v
je širila po vsem Češkem in s katero
v
se je odlikovala tedanja Češka pred drugimi deželami; v Pragi je bilo sre-
vseh umetelskih in vednostnih naporov. Radi tega se ponaša Praga s tolikimi umetelskimi krasotami izza Ka-rolove dobe. Poleg prelepega in vzvišenega velehrama sv. Vida in doslej nedosežne cerkve na Karo love m, poleg mnogih lepih cerkva in cerkvic spojen je s Karolovim imenom tudi Karolov ali kameniti most.
v
Živahni promet in občevanje na obeli veltavskih bregovih je v pradavni dobi
posredoval lesen most; pozneje so most zidali; zgradila ga je kraljica Judita, soproga kralja Viadislava I. Toda grozna povoden dne 3. februvarija 1342. 1. je ta most popolnem porušila. Pozneje so na istem mestu še gradili lesene mostove, a povodni so odnašale vsak tak most. Karol IV. pa je položil za zgradbo trdnega in velikanskega kamenitega mostu dne 9. julija 1357. leta temeljni kamen, zgradbo pa je izročil nadarjenemu 251etnemu stavitelju Petru Par-lerju; žal, da Karol IV. ni učakal konca
v
tej zgradbi. Se 1406. leta, dasi so vozili po mostu, ni bil popolnem dodelan.
Most se popenja v šestnajstih krasnih oblokih, dvojno obokanih od brega do brega, na 17 stebrih. Ljuti vodni nalivi, hlodi in lesene plošče niso mogle uničiti prekrasnega mostu, pač pa je povoden samo dvakrat, in sicer v XV. in XVII. stoletju znatno poškodovala stebre. Karolov most spada med najdaljše kamenite mostove v Evropi; dolg je 497 m, a širok 10 m. Prej je imel most široko, polno zidano ograjo; tako sem videl še za svojega bivanja v Pragi 70. leta; toda 1879. leta so jo nadomestili z ukusno in ugledno.
Karolov most je bil okrašen s 30 sobami, med katerimi so nekatere prava
mojsterska umetelna dela, n. pr. soha sv. Luidgarde, sv. Ignacija in sv. Frančiška Ivsaverja od Prokova (vredne 20.000 goldinarjev). Vse te sohe so večinoma kamenite in postavljene v mi-nolem stoletju. Prej je stal na mostu samo lesen križ, potem pa iz brona, istotako soha sv. Janeza Nepomučana, katero je 1683. 1. po modelu slavnega Prokova in Rauchmüllerja ulil v Norim-berku Jeronim Herold. K temu spomeniku potuje vsako leto pobožno ljudstvo Češke, Morave in Slovaške dne 16. maja, tu je središče pobožne slavnosti, ker daruje na mostu pred to šobo praški kardinal sv. mašo.
Na poslednjem stebru, stoječem na otoku Kampa, pod skupino sv. Vincen cija in Prokopa, stoji starodavna soha bojnega junaka Bruncvika, držečega staromeški grb, in je vsa prestreljena od švedskih krogel; ta je skoro stareja nego most. O tej sohi pripoveduje narod, da je Bruncvik s svojim čarodejnim mečem odsekaval tisočernim neprija-teljem glave; tik noge ima izklesanega leva. Ta čarodejni meč je baje zazidan v tem stebru in se bode pojavil tedaj, ko bode češka domovina v največji nevarnosti. Lepa ta bajka izraža, da je
v
bila Češka že često v velikih nevarnostih.
Na obeh koncih mostu se popenjajo okrašeni gotiški stolpi, dva na Mali Strani in eden na Starem Mestu, in so ob vojskinih časih služili v obrambo, n. pr. leta 1249., 1312., 1419. in celo 1848. Najkrasneji spomenik je pa povsem staromeški stolp (ali vrata, češki: brana, dež), o katerem pripoveduje kronika, da ga ni bilo tedaj med krščanskim svetom tako trdnega in krasnega stolpa. Stolp sestoji iz kleti in treh nadstropij. Pod njegovim obokom so prekrasne slike na presno, katere je obnovil češki
slikar Peter Maixner. Na vunanjih straneh se nahajata sohi sv. Vojteha in sv. Vaclava, pod njunimi nogami je izklesan lev. V srednjem oddelku pod krasnimi nebesi se nahajajo sohe svetega Sigismunda v nadživotni velikosti, Karola IV. in Vaclava IV., res pravi umetelni proizvodi; dalje so na stolpu vsi grbi nekdanjih čeških pokrajin. Vrh tega stolpa so po krvavi sodbi 1621. 1. (po belogorski bitki) nataknili 12 odsekanih glav prvih čeških odličnjakov in rodoljubov, in tu so ostale do prihoda
v
Sasov 1631. 1.; tedaj so jih Cehi sneli in pokopali v krsticah v Tinskem hramu. In ko so 1848. leta zastopniki avstrijskih Slovanov zborovali v Pragi (izmed Slovencev tudi pokojni dr. Toman), pričel se je poulični boj, gradili so barikade, in središče vsemu ustanku je bil ta stolp, kjer so se branili visokošolci. Žalostni so bili tedaj binkoštni prazniki, in priborjeno svobodo je kropila kri. Padli junaki binkoštne žrtve počivajo pod priprostim križem na dvoru Emav-skega samostana. To vse nam pripoveduje povestnica tega stolpa.
Koliko hudih udarcev je zadelo prekrasno Karolovo delo, katero je imelo svedočiti o sijaju in kraljevski moči Prage! Da, prevečkrat je postalo svedok in spomenik ljutih bojev in velikih tragedij, katerih posledice razrivajo do današnjega dne češki narod.
Kaj je človeška moč v boju proti nezgodam! Kako ponosno in nežno je slavilo češko ljudstvo v pesmih srebro-peno Veltavo ! Nikjer na svetu ni narod tako ljubil domače reke, kakor narod češki svojo Veltavo. Minoli mesec pa se je pokazalo drugačno. Ni v narodnih, ni v umetelnih pesmih sc nc opisuje Veltava kot deroča reka. Vendar je grozna povoden dne 4. sept. s svojimi valovi porušila del najdragoce-

nejšega ji bisera in razdejala najkrasneji spomenik starodavne slave Češke: Ka-
rolov most. Posušile se bodo vse solze zaradi velike škode na imetju, toda

fr, ■
- * ' ^S"
-:: •
. • ...
ne*.	KK1

Marijanišče, sirotišče za dečke, na Spodnjih Poljanah v Ljubljani.
mogli zabiti i tedaj ne, ko bodeta sesuta dva stebra zopet trdno stala v vel-
20
uničenega prelepega imetka vsega naroda, Ivarolovega mostu, ne bodo
„DOM IN SVET» 1890, štev. 10.
806
Sveta brata.
tavski strugi, ko bodo trije razrušeni oboki zopet nameščeni s trdnejšimi novimi, in ko bodeta umetelni skupini, svetega Ignacija in svetega Frančiška Ksaverija dičili mestno galerijo. A tudi
ta rana se bode zacelila in v dveh letih se bode zopet blestel »pražskv most« v stari slavi, kar je iskrena želja vsega češkega naroda in tudi nas bratov Slovencev.
Sveta brata.
II. Slovensko pismo.
zeleni gori solnou se mudi, Svetnik Ciril po temnem logu hodi, Načrt se mnog po glavi mu drevi.
Med gostim drevjem ga stopinja vodi. Kam-li prispe, ne misli in ne ve; Samo to ve, da hodil ni še todi.
Rezilo ostro mu drže roke,
V	stoletna debla rise ž njim vrezava, Z zamišljenim pogledom zre nanje:
Povšeč mu ni izstružena pisava.
V	nebo upre pogled se mu ognjen, Iz duše mu molitev tiha plava:
»O Bog, nečesa nima moj Sloven, Kar treba mu je in kar mu podeli: Slovenskih svojih nima še pismen!
Razžari mi duha! Na bukvi beli Oblike glasom našim naj podam In v njih Tvoj sveti spišem evangelij!«
Skrivnosten veter skozi senčni hram Zaveje, kot tolažil bi svetnika. In bukve močni vrh mu kima sam.
Naprej koraka. Prostor se svetlika, To gozda temnega je rob uže. Za njim razteza se ravan velika.
Ciril prehodi stezo sredi nje. — Osupel gleda pred-se koncem pola Slovensko vas, ob njej zlato polje.
A tam na njem! — O večno-tožna zmota! Krog stare bukve se vrti vsa vas, Drevo po božje moli rod-sirota.
Cirilu žalost potemni obraz,
Med narod gre pod bukvijo zeleno,
Iz zdušnih prs mogočni dvigne glas,
Da vrh neba božanstvo vlada eno — V jeziku njihovem jim razloži, In ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.
Oči uprö na sveto lice vsi. Vesel jim blagovestnik razodene, Kaj prava vera Kristova uči.
Neznana moč se v hipu src oklene. Navda ja kes, malika s stidom zre, Sekire zavihte nad njim jeklene.
Cirilu sveto se zjasni oko, Pregiblje se mu nepokojno roka, Bezilo črte dela v zrak — samo.
Na zemljo bukev zagrmi visoka, K njej stopi, notranji čuteč nagon, In v lubje vreže znamenja globoka.
Odplava solnce zlato na zaton. — Svetnik kleči. Oko obrača milo Ves narod na nebo — na bukev on.
Glagol ski h črk se vije vrsta tam, Na tleh paganstva vene zelenilo. — Takrat na deblu mrtve bukve nam Drevo slovenske knjige je vzkalilo.
A. 31.
Ivan Mažuranic,
pesnik in ban hrvatski.
(.Napisal J. X>.) (Konec.)
gpjlo so hrvatski rodoljubi sklenili, ^t!'1 da dado na svetlo »Osmana« ob stroških »Matice ilirske«, obrnili so se do Mažuraniča, naj dopolni 14. in 15. spev. Mažuranic je že prej poznal dubrovniško slovstvo in zlasti (Hindu lica: sedaj se posveti popolnoma tej veliki nalogi. Ko izide 1844. leta »Osman«, bila sta speva 14. in 15. sprejeta z največjim navdušenjem. Izborno je zadel pesnik struno Gunduličevo. Seveda nobeno človeško delo ni popolno, tako tudi to ni bilo: hrvatska kritika trdi, da popolnem vendar ni zadelana vrzel s tema spevoma.
Dne 19. novembra 1845. 1. pa je dovršil Mažuranic drugi pesniški umotvor, kateri je pri nas in drugod mnogo bolje znan kot »Osman«, namreč prej omenjeno epsko pesem: »Smrt Smail-age
v
Cengijica«, umotvor, ki je Hrvatom to, kar so drugim narodom njih veliki proizvodi. Jovan Hranilovic ga zove »evan-gjolje juga Slavenskoga«, pač zato, ker Mažuranic popisuje v njem gorje, katero so morali pretrpeti Srbi, Hrvatje in Slovenci za pravo evangelje Kristusovo, za krst častni in »slobodu zlatnu«. Združenih je v tem umotvoru toliko pesniških lepot, da ga človek čita v resnici s pravim estetičnim užitkom. Zlasti pa mora Jugoslovana čez vse zanimati : saj so niti ne more vzdržati solz, ko čuje, kake strašne muke so trpeli pradedje za sveto vero. Primer-
v
jati smemo » Cengijič - ago « veličastni tragediji, katere dejanje se je vršilo pet stoletij, in četudi so junaki slovenski padali za križ častni in zlato slobodo,
vendar je zmagala ideja krščanska. Vso to borbo pa nam pesnik kaže v posebnem slučaju, opisuje nam določene osebe, pripoveduje prav določena dejanja. Prvi akt te velikanske žaloigre je »Agovanje.« Pesnik nam riše krvoloč-
v
nega Cengijič - ago, ki ukazuje v svo ji rezidenci)"i Stolcu slugam, naj poobesijo
v
ali pa posekajo ujete Črnogorce. Povelje se izvrši.
Krenu kolač njekoliko puta, Zviznu pala *) njekoliko puta, Zadrhtaše ta vješala tanka, Al ne pisnu Crnogorčad mlada, Niti pisnu niti zubi škrinu --
Vec tko zovnu boga velikoga, Tko lijepo ime Isusovo, Ter se lasno razstadoše s suncem Zatočnici2) mrijet naviknuti.3)
Aga se čudi toliki srčnosti, »zazebe ga na dnu srca«, ker se mu vzbuja strah, da se bode ta hrabri črnogorski rod bridko maščeval nad njim radi silnih krivic. Toda to bojazen skriva oholi Turčin, da, še celo svojim rojakom ne. prizanaša, marveč veli starca Duraka obesiti, ker mu je bil svetoval, naj da slobodo ujetim Črnogorcem, ali kakor jih je zval aga: »gorskim mišem«. Ta neusmiljenost pa vzbudi agi smrtnega sovražnika. Ta je bil Novica, sin starčka Duraka, ki kar gori od želje, da bi se maščeval nad ago. Drugo dejanje: Noč-nik. Pesnik nam izvrstno kaže Novico,
v
kako se krade po noči proti Crnigori; prej tako hraber, je sedaj plašen ko
J) Meč. — 2) Junaki.
3) Opozarjamo slovenske čitatelje, da imamo od Janeza Bilca prevod te pesmi iz 1870.1.
zajec, pa le zato, ker se boji prej umreti, dokler ne doseže svoje namere. Vidi mu se, mrijet mu se nece, A jest nješto, što ga napried krece.
Kako se javlja v teh kratkih vrsticah
v
velika nadarjenost pesniška! Čitatelj ve, kaj Novico »napried kreče«, in vendar pesnik tega neče povedati, ker je to tajnost, zakopana v prsih mladega Turka. Novica pride v Cetinje, straža ga pusti — in pesnik dostavi:
Uprav Turčin dvoru na kapiju1), A posljednja iz vidika zviezda: Bješe zviezda age Čengijiča.
S temi besedami naznanja pesnik, da se bliža trenotek, ko se bode vozel razvozi j al, ko napoči — katastrofa. Pretresljivo, veličastno je, kar se pripoveduje v III. delu. Na Cetinju se vzdigne mala četa , sto junakov, da jo udari na Turka. Kako pesnik popisuje to četo: kako koraka skrivnostno, po noči, kakor en mož, tiho in nemo —- to je nedosegljivo, v istini so »slova od granita«. Človek kar sliši, kako korakajo junaki: Stupa četa tiho i gluho Posred tisieh, glusieh tmina. Ni tko šapče, ni tko sbori, Ni tko pjeva, nit se smije: Od sto glasa glasa čuti nije.
Kak pomen ima ta mala četa, to izvemo iz usodnih besed:
Valja da je griešnik težak, Na kog hoče da obori Taku silu svrh nebesa Sud njegove pravde v'ječne.
Ganljiv je v III. delu zlasti oni prizor, ko stopi med junake starček-duhovnik. Skrivnostna je njegova podoba. Ne ve se, od kod prihaja.
Ne resi ga ni srebro ni zlato, Nego kriepost in mantija crna.
Nehote mi na misel prihaja Melki-zedek starega zakona, ki je daroval Bogu kruh in vino po zmagi Abrahamovi.
Tudi o njem se ne ve nič, ocl kod je bil, nenadoma je prišel in izginil. Ogovor njegov clo junakov je silno lep, rekel bi, vrhunec pesmi. Zlasti pa so spomina vredne vrstice (368—378): Ah da vide svieta puci ostali Iz nižina, odkud vida ne ima, Krst ov slavni, nepobiedjen igda, Vrh Lovčena što se k nebu diže; Pak da znadu, kako neman *) turška, Grdniem ždrielom progutat ga radeč, 0 te krši zub svoj zaman krši: Ne bi trome2) prekrstili ruke, Dok vi za krst podnosite muke, Nit bi zato barbarim ve zvali, Što vi mroste, dok su oni spali.
Koliko bridkih resnic je povedal tu pesnik »olikanemu« svetu! Boleti mora človeka pa tudi to, ko vidi, da so potomci onih junakov, ki so nekdaj za vero pretrpeli toliko bridkostij, sedaj v verskih rečeh čisto vnemami, da jim križ ni več časten, marveč — sramota. Starček-duhovnik slednjič opominja junake, naj se skesajo grehov, predno gredo v smrt. Silno jih gane govor. Jaganjci su rek' bi tihi, Što bijahu gorski lavi: Taka čuda božja riječ pravi.3)
Med tem se prikaže Novica — moštvo se sicer razburi, pa starec je pomiri in Novico krsti. Nato podeli vsem sveto odvezo in sveto obhajilo.
Žarko sunce divno čudo gleda, Gdje slab starac slabe kriepi ljude, Da im snaga bogu slična bude.
Najžalostnejše prizore opisuje pač IV. del, namreč : Harač (davek). —- Silovitost in krvoločnost agina je dospela do vrhunca — dosegla pa ga je tudi kazen. Strašne so bile muke, katere so si izmislili Turki zoper kristijane. Privezali so jih konjem na repove ter je vlačili po »Gackom polju«. Jadna raja, rukü naopako, Sliedi konjske na konopcu trage.
Vrata.
Pošast. —
2) Len. —
3) Dela.
Ali pa so je podili in gazili s konji. Turkom se niso smilili razmesarjeni kristijanje; konji so postajali in se stresali.
Ne malakšu Turci ljuti Malaksali*) konji dobri, Groznom branom püti2) žive Zavlačeči ravno polje, Malaksali ter su postajali.
Turki vpijejo: »Harač, harač!« uboga raja pa se zvija pod krutimi biči ter zdihuje:
Hljeba, hljeba, gospodaru, Ne vidjesmo davno hljeba.
Ko vidi aga, da ne dobi zlata, sklene po noči krščanske mučence sežgati. — Gekaj, krstu, dokle s neba Noč večeras pane tiha, Pečenja ču mješte hleba!
Znoči se. Turki leže pred šotorji, katere so si postavili okrog starodavne lipe, ter si pripravljajo slastno večerjo. Po večerji pa sluge delajo priprave, kako bodo obešali in pekli rajo. Med tem sedi aga zamišljen pred šotorom. Noč je temna; po malem prši,
... ko da nebo plače. Semtertje se pokaže blisek in za njim se začuje votlo gromenje, da odmeva po dragah in planinah.
Pomenljivo pravi pesnik k temu: Sva je sgoda, bit če grada3) težka. Težko onome, koga sade Stiže u putu nočca črna, A nočišta jadan ne imade!
V tej strašni noči stopa četa proti turškemu šotorju; vidi se, da se ji mudi. Pesnik navaja zopet čisto drug povod, zakaj tako hiti.
Valjda da se boji črne noči, Pak bi rad več na nočište doci.
Aga »misli svakojake misli«, čelo mu je mračno. Naenkrat se spomni, kako sramotno je zanj, da ni dobil harača. Že
*) Oslabeti. — 8) Polt. — s) Toča.
misli planiti kvišku, kar zagleda med raznim orožjem, visečim na drevesu, javorove gosli. Bauku, prijatelju svojemu, ukaže, naj mu kaj zapoje in zaigra. Bauk mu nalašč zapoje pesem o Rizvan-agi, katerega ima narod v slabem spominu radi njegovih neuspehov pri pobiranju harača. Aga je ves divji: tudi on se boji, da bo pesem nosila njegovo sramoto od ust do ust. Plane kvišku ter ukaže udariti na ujete kristijane ter jih pomoriti.
»Ja sam junak, to če pjesma rieti,
K tom' če cilju svi ko žrtva pasti.«
Komaj to izgovori, poči puška, hrabra četa napade Turke od vseh stranij ter
v
jih pobija. Aga pade. Se se branijo Turki, pa hrabrejši so Črnogorci: njih je zmaga. Pesnik je k štirim delom dodal še peti, čisto kratki, namreč: »Kob«, usoda. Na Lovčenu gori je puščavnik, ki kaže podobo Cengijič-age z vso njegovo opravo. Ta je usoda ošabnega Turka, to zmaga »Krstova«. Poznati kritik hrvatski, dr. Fr. Markovič, je tako ocenil to pesem: »Ideja, koju Osman Gunduličev, tolike druge starohrvatske umjetne, pak malo ne sve narodne pjesme njete, u ovoj je pjesmi istim punim žarom sinula; ova pjesan završuje četiristogodišnji duševni pokret jugo-slovinstva proti osmanstvu. Malo je epa u književnostih svieta, koji bi ovakov široki kulturno-povjestni temelj i znamen imali; koji ga imadu, neprolazna su
v
stečevina ljudstva.« »Cengijič-aga« je Mažuraničev najlepši, pa tudi poslednji umotvor. Od 1845. leta je popolnoma popustil leposlovno polje ter se posvetil politiškemu. 1848. leta je napisal važno in bistroumno delo: »Hrvati Mad-jarom. Odgovor na proglase njihove od ožujka mjeseca i travnja g. 1848«. V tej knjigi razlaga, kako umeva hrvatski narod tri krilate besede: liberte, ega-
310
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru m v pismu.
lite, fraternite iz francoske revolucije. hrvatsko domovino so velike tudi na 1873. 1. ga je ves narod hotel imeti za politiškem polju, a najbolj bode slovelo bana, kar je tudi postal. Ostal je narodu ime Mažuranicevo kot pesnika »Osmana«
v
zvest do konca; njegove zasluge za in »Cengijič-age«.
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.) (Dalje.)
39. „Iziti, -idem, izešel, šla, šlo, izšel, šla, šlo." Jako pogostokrat či-tamo po naših časnikah, časopisih in knjigah oblike: »izišel, izišla, izišlo«. Pa te so pogrošne.1) Zakaj kakor je krivo »išel«2), takisto je tudi: »izišel, šla, šlo«. Pomniti namreč treba, da ima glagol: iti, idem, dve osnovi: i in šed v naši, kakor v stari ali cerkveni slovenščini: i (i-ti) in so d, kateri pa imata isti pomen. Razloček je med njima samo ta, da nimata obe osnovi istih naklonov. Kakor v stari slovenščini osnova s d d, tudi v novi slovenščini osnova: šed ima samo I. in II. tvorni pretekli deležnik: Sbčžt, sbl'b. pri-šedši, šel, katerih pa nimata osnovi: i in id. In potemtakem je edino pravo pisati: izšel, -šla, -šlo, ali pa bolje: izešel, izešla, izešlo, kar se pravilno izgovarja: izvšaiv, izvšla, izošlo, t. j. s polglasnikom o po predlogu iz. Ali odkod oni e t. j. v, namreč glas med a in e, med iz- in -šel? Glas e — v, je ostanek stsl. ali cerkv. slovenskega "b od predloga izi>. Da je lože izgovarjati: »iz^šmv, šla, šlo«, pisano: izešel, -šla, -šlo, prepriča se lahko sledn ji, in da je bolj opravičena pisava: »izešel od izšel«, izpriča nam današnji »guč« štajarskih Slovencev ob meji hrvatski, kakor tudi pisava naših prednikov. Dal-
*) »Dom in Svet« ima str. 224: »izišlega« (po pomoti), dasi navadno piše: izšel. Ta tukaj grajana pisava izvira od Hrvatov, ki pišejo izači, a: izišao, izišla.	Uredn.
2) Prim. Slov. slovnica, spisal J. Šuman v Celovci 1884, stran 57. Po Miki. primerjalni str. 144. Janežič-Sket str. 73.
matin: »Inn nekoteru je padlu na pe-zhovje, in kadar je bilu isefhlu je vfah-nilu . . . Luk. VIII. . . . prej den je Sonce bilu isefhlu . . . Jud. VIII.
40. „Izhajati, -jam", kar pomeni nemški; ausgehen (öfters), aufgehen (o solncu), herauskommen, auskommen, erscheinen. Toda te nemške beseele, soseb kadar so pridružene kakovi drugi besedi, imajo poleg našega pomena še jako različne pomembe. In to je napotilo, bolje zmotilo nemško misleče Slovence, da so zatrosili v slovenski jezik nekaj nezmiselnih germanizmov. Imamo namreč pomisliti vselej, da je vsakemu besednemu pomenu in značilu iskati povoda v svojstvu, posebnosti, razmerju, stališču, predstavi. Kako pa je vse to različno pri raznih narodih, mislim, še omenjati ni treba. In prav glede na to treba nam pazljivim biti, kadar slove-nimo kakšno besedo tujega jezika. In kako se smešno vedemo pri tem, pričajo nam prejšnje nemške besede, katere naj nam nadomešča v slovenščini »izhajati«, tudi če jo še skladamo s kako drugo besedo. Res je znana rečena slovenska beseda našemu ljudstvu in jo tudi rabi za vse imenovane nemške besede. Toda kadar jo je treba zlagati s kako drugo besedo, občutij ivši je pri-prosti Slovenec od olikanega, navadni kmet od gospoda. Bolj se še namreč zaveda narodnega duha, najsi kramljajoč upotrebljava mnoge nemške spakedrane besede. Nemški besedi: »ausgehen« in »auskommen« sta različnega značila. To nam pričajo tudi vsi drugi jeziki. Nobe-
nemu ne pride na pamet, ki količkaj nemški ve, reči: er kann nicht mit dreissig Gulden ausgehen, nam. auskommen. In to treba, da si tudi Slovenci zapomnimo. Zakaj ne. samo zoper duha slovenskega, temveč sploh slovanskega jezika, torej popolnoma pogrešno je govoriti in pisati : »ne more shajati s 30 gld. na mesec, s to plačo ne more shajati . . . shajati s čim, shajati s kom«, za nemški »mit dem Gehalte kann er nicht auskommen, mit jemandem auskommen, auslangen, ausreichen mit etwas.«1) Prijatelj! lahko moreš izhajati vsak dan ne samo s 30 gld. na mesec, tudi s 30 krajcarji v žepu: a druga je, ali bodo zadoščali, bodeš-li zadosti imel za svojo potrebo, moreš-li s tem živeti. Obto obžalujemo, da so prišle rečene besede v najnovejši besednjak. Izpahniti jih treba pri novi izdaji kakor tudi iz drugih knjig in dati jim slovo tucli v govoru. Govorimo in pišimo pa za rečene nemške besede in fraze po domače, slovensko: dovoljno imeti, dosti, zadosti imeti, zadoščati, s čim živeti in podobno, kakor že nanese govorica. Tako piše poleg rečenih be-sedij tudi omenjeni besednjak. Tega bi sicer ne bilo treba dokazovati, ker se o tem lahko prepriča vsakdo, ako le malo pazljivo posluša, kako govori naše ljudstvo. Vendar ni odveč, če povem nekaj vzgledov iz drugih jezikov. Srbski piše Vuk St. Karadjič: »dosta-nuti, ne; döstati, stane hinreichen »suf-ficio. Biče tebi vina izobilja, Ako čaru ne če ni dostati.« — »My«, piše znani češki dialektolog František Bartoš, »s penezi, s platem vystačujeme« ; ne: »vy-chäzeti (= naš izhajati). Vvstačiti s čim, nač k čemu, auskommen, auslangen, ausreichen.« Ruski: dostatočnv, dosta-točnvmi) bitb, dovoli,no im-r.tb«; angleški : »to have enough, to suffice«; francoski: »suffire« ; laški: »aver a suf-licienza, bastare« ; španski: bastar, tener lo bastante«. Vse to nam priča, da so res popolnoma pogrešna rekla: »shajati š čim, s to plačo ne more shajati«. In kakor so ta, isto je tudi z: »izhajati s kom, mit jemandem auskommen«2),
Prim. Jan.-Bartel: 59., 60., 61. 2) Ibid.
za kar imamo v navadni govorici: dobro se imeti s kom, pri kom; pri vijem se ne more biti, ž njim ni mogoče biti, živeti; strinjati se s kom. ne moreta se trpeti, in tem podobna. Kaj pravi Slovenec — kmet o sosedu, s katerim se ne moreta, kako govori hlapec o gospodarju, dekla o gospodinji . . . pri kateri ni mogoče biti, znano je vsakemu: le redko kje »izhajajo«. Zato pustim to ter rajši povem nekaj vzgledov za te in podobne naše izraze iz drugih jezikov. Ruski je: »prožiti,, mit jemandem auskommen; nesladiti. nicht auskommen«. v . . '
Češki lepo piše B. Nemcova: »S Bärtou byla pofižena« in se tucli govori: »ne mohli se sprähnouti, sie konnten nicht auskommen, srovnati, srovnavati se, snašeti v dobre shode žiti in ne vvjiti«. Francoski: »s'accorder avec q.« Dobro bi bilo, da bi se take fraze priobčevale, kjer jih ima ljudstvo.
41. „Hazsodek, -sodka" mislim, bil bi na jbol j i izraz v logičnem-filozofičnem zmislu za nemški »Urtheil«. Prej mer povem svoje razloge, navedel bodem, kaj in kako so o tem pisali in še pišejo. M. Cigale J): »Urtheil phil. (judicium) sodba, sod, (razsod = dijudicatio), die Lehre von den Urtheilen, sodoslovje«. Janko Pajk2) zagovarja za »Urtheil« obliko: »sod z dolgim, širokim o-jem« ter piše: »Ako se jemlje za Urtheil izraz sod, ni se zamembe s sodom — posodo bati, ker je raba prerazlična.« Tudi se zlaga s Trstenjak - o vim razlaganjem, po katerem je beseda sod sestavljena iz so (= s) + d (= deti), torej nekaj zloženega; prim, enako Miki. razložen je v Lex. 977. Tudi sod = posoda je čisto enaka prejšnji ter pomenja nekaj zloženega.« Tako gosp. J. Pajk. Vendar temu moram kar pripomniti, da je naš učenjak sedaj najbrže drugih mislij, ker razlikuje v novejšem svojem že večkrat omenjenem besednjaku »sod judicium in sod vas« ter ima tri oblike »sond«, pišoč3): »sondü 1. novoslovensko sodo (wohl sodo) n. gerade zahl . . . Wahr-
x) Znanstvena Terminologija. V Ljubljani 1880, str. 128.
a) Doneski k tilozofičnej terminologiji str. 103, 104. Kres I. 1880.
3) Etymol. Wrb., str. 315. Wien 1886.
312
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
scheinlich stecken im worte die prae-pos. sa und de 1; sondü 2 sad . . . nsl. sod soditi . . .; sondü 3 asi. instru-mentum st. sadi, vas. nsl. sod, posoda, posodva.« Po g. J. Pajku se je menda ravnal g. dr. Josip Križan 3) pišoč: »Nauk o sodu . . . Sod (judicium) je torej ali odloček o združenju ali razdruženju dveh pojmov, ali pa odgovor na vprašanje, se-li s pojmom a more drugi pojem b združiti ali ne. Glavni pojmi soda itd.« Gospod dr. Lampe piše: »Sod, sodba, Urtheil.« »V sodbi ali v sodu izrekamo svoje spoznanje . . . Kakor pa moremo iz sodov ali sode!) narediti novo sodbo . . Ako ne more iz tvarine izvirati kak pojem, toliko manj more izvirati kaka sodba . . .2)« Gosp. dr. Svetina3): »Na-daljne oblike, v katerih se vsako mišljenje vrši, so sodbe (Urtheile) in sklepi (Schlüsse).« In niti v logičnem, niti v filozofičnem zmislu piše gosp. And. Fc-konja 4): »Temu še naj dodam sod Lju-bičev o slovenskih reformatorjih .... Naposled še pristavljam tukaj o Ivači-čevi Pesmarici sod iz Safarika II. . . .« Zadnja — A. Fekonje — pisava ne zdi se mi niti slovenska, vsaj domača ni. Kje pod milim nebom govore tako Slovenci! Znano je vendar slednjemu, da kaže slovenski jezik kakor drugi slovanski jeziki svojo moč, lepoto in izvrstnost v glagolu svojem. Torej ne »sod Lju-bičev«, mariveč: »kako sodi Ljubic, kako piše Ljubič, kako ceni, ocenjuje slovenske reformatorje.« In besednjak Jan.-Bartlov5) ima za: »Urtheil n. razsodba, razsodek, sodba (verurtheilendes); obsodba, obsodek . . . (in d. Philos.) razsod, razsodek«. Iz vsega tega razvidi lahko vsakdo, kolikor pisateljev, toliko mislij. In da je prav v modro-znanstvu treba točnih izrazov za razne pojme, pritegne mi slednji, kakor tudi v tem, da nam ne kaže imeti jih več za kak pojem in izrečno takih, kateri nam inače
*) Logika, napisal dr. J. Križan 1887, stran 18, 19.
2)	Vvod v modroslovje, str. 190, 62. Duše-slovje I. zv., str, 37.
3)	»Dom in Svet« 1890, str. 286.
4)	Ljublj. Zvon VI. 1886, str. 286. Slovanski Svet 1890, str. 279.
5)	Str. 724.
pomenijo še kaj drugega. In to je ravno z besedami: »sod in sodba«. »Sod« nam pač obče povsodi med Slovenci pomeni: »vas, Fass« in nikjer menda »Urtheil«. Za: »Gericht« hotel je »sod« imeti rajni Levstik.1) In najsi »sod« v tem pomenu s »sodcem« živi dan danes prav krepko med isterskimi, ogerskimi, hrvaškimi in brkinskimi Slovenci, kakor piše g. M. Trnovec 2), vendar »takih izrazov se naše ljudstvo težko kdaj privadi ; kajti narod se po zdravem razumu svojem ogiba terminov, ki imajo, kakor sod — Fass in Gericht dvojen pomen«, pripomnil je dobro g. V—r.3) Obto ne kaže nikakor dodati »kotar-skemu sodu (Auszüglerfass)« še filozo-fičnega soda (philosophisches, logisches Fass) v govoru in pisavi slovenskemu jeziku. »C. kr. pravosodno ministerstvo uvedlo je »sodišče«, kateri izraz so pa nekateri priporočali za »Gerichtshof« (ibd.). Ljudstvo naše rabi navadno za »Gericht« Metelkovo »sodnijo«, mesto katere pa nam zdaj v pisavi rabi Levstikovo: »sodišče, nem. das Gericht«, katere besede se le kar oklenimo v tem pomenu. Tudi beseda: »sodba« nam je in je bila v navadi tudi našim prednikom za »Gericht, Urtheil, judicium«. Tako piše Dalm.: »Sakaj fodba je prifhla is eniga greha k' ferdamnanju.« Rim. V. »Satu pregrefhniki v' fodbi ne obftoje.« Ps. I. Trubar ima »Prauda«. »Inu kakor je Zlilo vekom postaulenu enkrat umreti, potle pak je sodba«; Heb. IX. . . . »post hoc anteni judicium« »potem pak sodba«, Japelj; »potoni pa fzoudba« St. Küz-mics. Primeri potem še Wolfovo sveto pismo in pa hrvatsko Skaričevo4), kateri piše: »I kako je odredjeno s obzirom na ljude, da imadu jedan put umriti a da bi zatime bio sud« = našemu sodba. Potlej Megiser: »Gericht Judicium Sodba, prauda, rihta, Giudicio«; Gutsmann 5) »Gericht fodba, fojenje«;
*) Nauk slovenskim županom str. 194. ») Ljublj. Zvon VII. 1887, str. 185.
3)	Ravno tu, str. 53. »Kotar« pomenja ponekod Auszügler.
4)	Sveto pismo ... po Ivanu Matiju Skariču. V Beču 1861.
5)	Str. 114, 546.
Url). Jarnik r): »fodba das Gericht«. »Sodba«, staroslovenski »CA-Wi,i>6a -/.pine judicium2)« pomeni tudi: »Urtheil, Urtheils-spruch, Recht, Ausdruck des gerechten Richterwillens3), za kar sta rabila Trubar in Dalmatin besedo: prauda (in redko »sodba«), »Sakaj my vejmo, dejeBoshja fodba prou.« Dalm. Rim. 2. Ali najsi »sodba« pomeni »Urtheil«, vendar ne sodi vzeti jo tudi za logični - filozofični »Urtheil«. Zakaj če slišim besedi: »sodba, razsodba«, nehote mislim na »soditi« richten, Richterspruch. Temu pase lahko izognemo, če rabimo v pisavi in govoru v logičnem in filozofičnem zmislu za nemški: »Urtheil«, latinski »judicium«, našo besedo: razsodek. Z njo se lahko izognemo: »sodu« in »sodbi«.
Ne segajoč v modroznanstvo, ali je namreč: »judicium Urtheil zlaganje pojmov v reke ali pa zraven tega zlaganje in skladanje soda s samovestjo (ein Erkenntnissact)« ; je-li torej na las odgovarja pojmu »judicium« v logiki in filozofiji beseda: »razsodek, -dka«, mislim vendar, da bi najbolj sodilo, da ž njo namestimo: sod in sodbo. Zakaj beseda »razsodek« je domača, v navadi v gorenji savinski dolini in soseb v bližnji zadrečki sem jo slišal večkrat v pomenu sicer malo drugem. Znači namreč to, kar ruski: »razsudoki,«, t. j. Urtheilskraft. Slišiš lahko kmeta večkrat govoriti o kom, ki ne umeva kake reči, ali o človeku, ki navadno strelja z motovilom: »se nema obenga razsodka«, t. j. saj nema nobenega raz-sodka, er kann nicht beurtheilen, er hat keine Urtheilskraft. Ker pa že za zadnjo imamo v knjigi6): »razsodnost«,
») Etymologikon, Klagenfurt 1832, str. 123.
2)	Miklosich Lexicon ling. slov. v. d. str. 176.
3)	Erklärung der Psalmen. Dr. Valentin Thal-hofer, str. 689.
6) Janežič-Bartel, str. 724. Dobro je gospod Bartel storil, da ni sprejel v svojo knjigo be-
katera beseda je boljša od »razsodlji-vost-i«, bodi nam za Urtheil: razsodek.
v
V tem pomenu jo rabijo že davno Cehi. »Judicium . . . razfudek 'j in razsud-u, -dek, -dku Urtheil2) Tudi čisto pravilno je napravljena. »Ce se namreč ek (tk) pridene glagolovi koreniki, pomenja umišljen čin ali dovršeno djanje«3); . . . »znači ime dejanja (nomen actionis) ali dovršenega dejanja (acti), posled tega tudi . . . nasledek dotičnega dejanja.4)« Poleg vseg*a tega je še boljši, na uho lepoglasnejši »razsodek« od: »razsod-a«, katero besedo ima tudi Gutsmann, in se ni treba nobene zamembe bati. Slovenci imamo namreč mnogo samostalnikov s priponko: ek1 torej se bodemo tudi »razsodka« hitro privadili. Potemtakem pišimo in govorimo: »nauk o razsodkih«, die Lehre von den Urtheilen, »razsodnost Urtheilskraft«: oblike, »v katerih se vrši vsako mišljenje, so raz-sodki in sklepi.« »V razsodku izrekamo svoje spoznanje.« Kakor pa moremo iz več predstav narejati pojme, tako moremo iz več razsodkov narediti nov »razsodek« in ta bi bil: naj delajo po sodiščih sodbe (pravične), dokler ne pride zadnja sodba 4); in naj nam pripravijo sodarji sode za trgatev. Torej vsa-
kemu svoje!'
(Dalje.)
sede razsodljivost, ampak le razsodnost. Cigale ima obe za Urtheilskraft.
*) Cfr. Universae Phaseologiae Corpus etc. Tyrnaviae MDCCL.
2)	I. Rank, str. 759.
3)	Prim. 121. str. Janežičeve slovnice in že spomenjene Šumanove str. 107. in Miki. Gram. 146. II.
4)	Prim. »Pridige Barth. Bfsarja S. J.« 1734. in Dalm.
5)	Urednik bode povedal svojo misel o tem
dobro utemeljenem nasvetu ob drugi priliki.

?
Josip Ogrinec.
(Spisal Josip Benkovič.)
(Dalje.)
-P#sPTinčevo smrt so naznanili so-
OfeO» O
žalno mnogi slovenski listi: »SI.
Narod«, ki je prinesel v listku njegov nekrolog; »Slovenec«, »Zvon« itd. Stritar je pisal o njem '): »Zvon« žaluje o prerani smrti moža, kateri mu je bil nekdaj izboren sodelavec. Josipa Ogrinca ni več. Ako bi hoteli obširneje govoriti o njem, ne mogli bi povedati boljšega, nego kar piše gospod prof. Leveč o njem v »Slov. Narodu«. Samo z eno besedo bi radi poudarjali njegovo nenavadno pridnost, skromnost, uka-željnost in hvaležnost za prijateljske svete; to so mu bile čednosti, katerih ni morda nihče tako dobro poznal, kakor urednik tega lista. Lahka mu žemljica!«
Preteklo je deset let po Jožetovi smrti, in šla sta za njim drug za drugim — njegova mati Neža in svak Valentin B., ki sta mu nekdaj prizadela toliko stisk in bridkostij. Mati je umrla 70 let stara dne 25. aprila 1889. 1. na svojem domu. Mnogo je trpela poslednja leta dušno in telesno in zelo mnogo jokala po Jožetu. Kadar se ga je spomnila, zalile so jo solze, in vzdihnila je: »Oh, kako lahko bi Jože še sedaj živel! Sedaj bi vse zanj dala.« A bilo je pre-
v
pozno. Se ne dva meseca za njo (20. junija) je zatisnil tudi svak oči.
II.
Vnanja postava Ogrinčeva je bila jako prikupljiva ; bil je visokega, lepo vzras-lega, vitkega telesa in okroglega obraza. Nezdrava rudečica na licih je vzbujala sumnjo, da v njegovem šibkem telesu gl oje počasna, a nevarna bolezen. Sam
*) »Zvon« 1879, str. 176.
je bil uverjen, da so mu prisojeni le kratki dnevi, a vendar mu ni temnila ta bridka usoda vedno vedrega obraza. Le eno željo je gojil: da bi ne umrl za sušico. Cestokrat je rekel: »Naj umrjem, kadar Bog hoče, toda sušico naj mi prizanese!« Navzlic nestalnemu zdravju je bil vedno vesel, zgovoren in dovtipen; celo v najhujši sili ga ni zapustila dobrövoljnost. Ako ga je kdo prijateljsko miloval, vtopil se je včasih za nekaj trenotkov v premišljevanje, žalen nasmeh mu je zaigral na ustnah, m dejal je: »Vsake reči je enkrat konec!« pa je bil zopet dobre volje. Njegova ponižnost, skromnost in potrpežljivost je bila včasih res občudovanja vredna. Koliko bridkih ur mu je prizadela slepa trdovratnost materina, in vendar ni izrekel nikdar Žale besede starišem ! Mati sama je pozneje priznala, da ji je bil Jože le dvakrat neposlušen: prvič, ko ji ni takoj na prvo besedo nečesa zapisal, in drugič, ko ni hotel ostati v semenišču. Takih otrok je sedaj, žali, kaj malo! Vestno je izpolnjeval i verske dolžnosti. Kot velikošolec na Dunaju ni nobeno nedeljo zamudil maše v jezuitski cerkvi.
Radi svoje zgovornosti in prijaznosti je bil Ogrinec priljubljen v vseh družbah, ne le med olikanci, temveč i med kmeti; vaščani so bili vsi srečni, ako so mogli kaj pokramljati z Medvedovim Jožetom.
Včasih pa se je Ogrinec razhudil nad kakim nedostatkom in ostro bičal tega ali onega; zlasti narodne mlačnosti kar ni mogel prenašati. Nekdaj je govoril v kamniški čitalnici o zgodovini tega
mesta. Ker so prihajali teclaj v ta slovenski dom nekateri taki možaki, ki so stali z ono nogo še v nasprotnem taboru, zraven pa si niso dali mnogo oporekati, trebalo je paziti, da ni kaka besedica razburila duhov. Baš za te dobe pa so zidali Kamničani hišo na Malem Gradu, od koder bi bil lep razgled po divni okolici, a nenadoma so delo ustavili, in hiša je ostala — brez strehe. To je porabil Ogrinec v govoru ter bridko oklestil meščansko nestalnost in polovičarstvo. A med poslušalstvom je buknil upor, in čuden prizor je nastal. Zamera je bila seveda velika. Tako je moral Ogrinec v oni dobi, ko se je mesto polagoma levilo, pretrpeti zaradi ljube resnice marsikatero grenko. Za narodno probujanje kamniško pa si je vendar pridobil dokaj zaslug. In v teh naporih je imel precej vrlih in zavednih sotrudnikov in prijateljev.
Vir, iz katerega je zajemal Ogrinec snovi svojim delom, bil mu je njegov dom. Dasi je bila njegova mati ostra žena in malo naobražena, vendar je bila dovolj duhovita. Imela je kot pristna kmetica v zalogi celo kopo narodnih j pesmij in ljudskih bajk. Vse to je zgovorna žena, kakoršne so vse slovenske matere, ob dolgih zimskih večerih v družbi sosedov, ki so prišli k Medvedu »v vas«, izkramljala in izpela. Možaki so znali zgodbe iz starih časov, in žene stare popevke, in vse to je prišlo polagoma na dan. Radovedni Jože pa si je dobro vtisnil v spomin vse, kar je videl in slišal. In pozneje, ko je hodil domov na počitnice, bila mu je najljubša zabava občevanje s priprostimi sovaščani. Mnogo je govoril zlasti s starimi možaki, in ker jim je bil sam tako odkritosrčen, odkrili so mu i ti svoja srca in mu vse radi povedali. Zato je bilo pravo kmečko življenje in miš-
ljenje Ogrincu znano do zadnje črtice, in zato se je mogel tako prosto gibati v popisovanju slovenskega kmetstva. In kakor je pravi slovenski oratar v vsem svojem dejanju sicer priprost, a zna-čajen in neomahljiv, tako preveva tudi boljše spise Ogrinčeve, v katerih nam slika ljudsko življenje, zdrav, čvrst, plemenit realizem. Ji V vsaki povesti je narisal kakega Podgorca ali Podgorko in vselej je tako dobro pogodil dotični značaj, da so vaščani, beroči spis, takoj spoznali, »od katerega« je napisal. Potem pa so se smejali, češ, da bodo radovedni ljudje brali o njih, ko njih samih že davno ne bode na svetu.
Dvakrat pa se je Ogrinec opekel s preživim popisovanjem in sicer, ko je spisal »V Ljubljano jo dajmo!« in »Setev in žetev«. V tej povesti je opisal zgodbo, ki se je pripetila baš eno leto preje v njegovi rojstveni vasi. Vaški mladeniči so se mu zato zagrozili, da ga bodo v prvih počitnicah »pretresli«; toda predno je prišel domov, skadila se jim je že davno jezica. Svojega dobrega očeta in njegovega soseda pa je izvrstno pred-očil v burki: »Kje je meja?«
Ogrinca ne moremo staviti med prve slovenske pisatelje, a tudi ne med zadnje. Ako bi bil Jože že od dijaških let naprej marljivo prebiral velike pisatelje, ako bi bil imel več vstrajnosti v učenju in več časa za delo, da bi ne bil pošiljal spisov še mokrih v tiskarno, pridobil bi si bil mnogo več veljave. V hitrici pa je navadno le en značaj dobro narisal, dočim značaji stranskih oseb često
*) Tu pa tam je segel pač tudi po takih predmetih in jih tako obdelaval, da ne moremo pisatelja vseskozi hvaliti, a moremo ga izgovarjati. Doba. v kateri pisatelj živi, zrcali se več ali manj v spisih. Redko kateri ima močij dovolj, da prezre malenkostne težnje svojega časa in kaže svojemu narodu le, kar je stalno, trdno, kar je občečloveško.	Uredn.
316
čutno predstavljanje pa mišljenje in zakoni mišljenja.
niso dosledni in motivi raznih dejanj ne dovolj utemeljeni. Imel je sicer vedno dobro voljo, a zmožnosti mu je nedo-stajalo; in to je sam v svoji lepi skromnosti opažal. Zato je hvaležno sprejemal vse dobrohotne opomine in pouke ter se je trudil, da bi po teh zboljšal svoje spise. O tem mu daje najlepše spričevalo Stritar, pišoč: »S svojimi ,obrazi iz narave' si je bil pokojni J. Ogrinec še le prav ustanovil pisateljsko ime. Zanimivo bi bilo slišati, kako so se rodili ti obrazi. Naj povem samo toliko: po dvakrat, trikrat, ako treba, je z veseljem predelaval svoje spise in miroval ni, dokler niso dobili lica, kakoršno se je zahtevalo. Po cele strani si je dal mirno
prečrtavati, in včasih take, ki so se njemu najbolje zdele. Enako se je godilo z njegovo igro ,V Ljubljano jo dajmo!' Zares njegove skromnosti, ukaželjnosti in pridnosti ne morem prehvaliti. Jaz sem preverjen: ako bi bile te čednosti bolj razširjene med slovensko mladino, našel bi se tu pa tam še kak mož, kateri bi nam znal spisati kaj, da bi bilo podobno glasovitim ,obrazom iz narave'«. In res nam enakih prirodnih slik kakor so Ogrinčevi »obrazi iz narave«, dotlej ni še podal nobeden slovenski pisatelj. V opazovanju in popisovanju narave je bil Ogrinec, kot izvežban naravoslovec, strokovnjak.	(Konec.)
Čutno predstavljanje pa mišljenje in zakoni mišljenja.
(Modroslovna razprava. Piše dr. Ivan Svetina.)
(Dalje.)
i Ms?
eJfe5
pfasitudi je mišljenje slobodno delovanje, vendar ni neomejeno. Zakaj delovati moramo razumno, z mislimi. Prav zakoni mišljenja nas omejujejo in vežejo pri tem dušnem delovanju. Spoznamo pa te zakone, ako se oziramo na smoter mišljenja, kije: spoznanje resnice. Kdor bi si z neomejeno prostostjo in popolnoma svojevoljno ustvarjal svoje pojme in bi predrzno ter lahkomišljeno sodil in sklepal, ne ozirajoč se na to, so-li njegove sodbe opravičene ali niso, on bi sicer tudi nekako mislil, toda resnice bi ne spoznal. Ker je pa Bog zato dal človeku um in pamet ter prosto voljo, da se po svoji zmožnosti prizadeva za spoznanje resnice, in da po spoznani resnici potem tudi ravna, zato smemo zakone mišljenja primerjati z nravnim zakonom, in po njih se ravnati je vsakemu človeku dolžnost, kakor je dolžnost izpolnjevati nravni zakon.
Oglejmo si seclaj posamezne zakone mišljenja po redu, v kakoršnem jili navadno navaja logika.
1. Prvi zakon mišljenja se imenuje zakon zadostnega razloga (princi-pium rationis sufficientis), ter slove: »N e misli ničesar brez zadostnega razloga'« Predno kaj za resnico sprejmem, moram se prepričati, je-li tudi zanesljivo in zakaj je resnično. In predno kaj zavrženi kot laž ali zmoto, moram se zopet zavedati, imam li pravico to storiti in zakaj ? Kadar nimam zadostnega razloga, da bi se odločil na eno ali na drugo stran, takrat moram biti oprezen, da se ne prenaglim.
Koliko se greši zoper ta zakon! Lahko-mišljena mladina, kako rada se prepušča bujni domišljiji, kako na lahko se porajajo v njeni duši razne misli, včasih lepe, vzorne misli, a kako malo vpraša
za razloge, zakaj si tako domišljuje! Kako brezskrbno se vspenja po vabljivih vzorih, dokler je bridka izkušnja ne prepriča, da so nedosegljivi, da je sploh življenje precej drugačno, kakor si je slikala — prezirajoč prvi zakon mišljenja.
»Gradove svetle zida si v oblake,
Zelene trate stavi si v puščave,
Povsod vesele lučice prižiga.«
Vendar to bi še ne bilo najslabejše. Ako se lepi vzori tudi popolnoma ne vjcmajo z istino, vendar radi odpuščamo mladini nekak idealni vzlet; celo ljubši nam je nego pretesnosrčna počasnost in nezaupnost, ako se le pri tem v svoji prirojeni živahnosti ne odteguje modremu svetu izkušenih mož, ki morejo večkrat mesto nje misliti in vsestransko preudarjati, kako bi jo ohranili na pravi poti.
Ali pa ne ravna morda uprav tisti, ki se da drugim voditi, proti velevanju, ki je izreka prvi zakon mišljenja? Ne, ako ve in je prepričan, da sme zaupati svojim vodnikom. Nikakor ne nasprotuje zakonu zadostnega razloga, ako se oziram na svet modrega moža, kateri mi dobro želi, in ako po takem dobrem svetu uravnavam svoje misli in nazore.
Nasprotovalo bi pa prvemu zakonu mišljenja, ako Iii bil kdo pripravljen lahkomišljeno zavreči svoje pravo in dobro utemeljeno prepričanje ter bi se udal nasprotnim, napačnim nazorom morda samo zato, ker mu ti nazori ne nalagajo toliko neprijetnih dolžnostij, in ker bolje ugajajo njegovim željam. A žal, da se tudi to dogaja. In to je mnogo slabeje in pogubneje nego poprej opisana mladini prirojena ideal-nost in živahnost v mišljenju. Tu vidimo mladeniča, pridnega, vernega, pobožnega. A })o nesreči zaide v slabo druščino, uda se strasti, in — slaba knjiga s puhlimi ugovori zoper vero ali vzgled in prigovarjanje nekaterih izprijenih tovarišev zadostuje, da se začne majati njegovo versko prepričanje, in da se polagoma vse njegovo mišljenje popolnoma prevrže na nasprotno stran. Je-li ta nesrečnež imel zadostnih razlogov, da je tako lahkomišljeno zavrgel svoje dosedanje prepričanje, v ka-
terem bi ga lahko potrjeval pogled na toliko množico najboljših mož vsega človeštva, ki so tudi znali misliti, in ki so v enakem prepričanju nahajali in do-sezali svojo časno in večno srečo ?
A ne samo lahkomišljenost. ampak tudi predrzno sojenje prepoveduje prvi zakon mišljenja. In takih predrznih raz-sodkov, s katerimi se brez zadostnega razloga obsodi bližnji človek, ali samo v mislih ali tudi z besedo ali celo v pismu, koliko jih je zopet na svetu!
Svoje dni je nastala v Ljubljani govorica, da se tam gori nekje v »ko-seskem gozdu« prikazuje Mati Božja. Mnogo se je prvi hipv govorilo o tem. Nekateri so trdili: »Čudež se godi«, drugi so ugovarjali: »Sleparija je«. Kaj v takem slučaju veleva prvi zakon mišljenja? Bodi oprezen, in ne sodi prehitro ! Možno je prvo in drugo. Torej ne sodi, dokler se stvar ne pojasni; počakaj, da dobiš zadostnih razlogov. In stvar se je res kmalu pojasnila. Ni bil ne čudež, ne sleparija, ampak na drevesu je rastla navadna goba, ki je bila od daleč res nekoliko podobna majhnemu kipu Matere Božje.
Zakon zadostnega razloga jo imeniten za znanstveno mišljenje, za razne vede, posebno za modroslovje. Posamezne vednostne stroke so lepo urejene skupine sorodnih mislij. Vsaka misel mora biti dokazana, t. j. razviden mora biti razlog, zakaj naj jo vsprejmemo ter imamo za resnično. Zgodovina in njej sorodne vede navajajo v dokaz svojim trditvam različnih virov, v katerih so zabeleženi dogodki in dejanja. Verodostojni vir nam je razlog, da mu verujemo. Bolj abstraktne vede, n. pr. matematika — pa iščejo dokazov za svojo trditve v pojmih samih, s katerimi se ukvarjajo. Tu je naslednja misel posledica prejšnje, prejšnja pa naslednji razlog. Prav posebno stališče med različnimi vedami ima modroslovje. Ono preiskuje in pojasnjuje tiste misli, ki so naposled podlaga vsemu človeškemu spoznanju, in do katerih bolj ali manj naravnost vodijo vse vede, ne da bi jih mogla katera sama za-se, v svojih mejah dognati. Modroslovje zato vsem vedam utrjuje temelj in vse dovršuje. — Ker
318
Čutno predstavljanje pa mišljenje in zakoni mišljenja.
ima moclroslovec prav posebno dolžnost, da se strogo ravna po prvem zakonu mišljenja in da prodira do poslednjih razlogov, na katere se opira vse človeško spoznanje, zato je prav pri njem lahko mogoče, da postane enostranski, ter hoteč s pretirano natančnostjo izpolnjevati prvi zakon mišljenja, zanemarja naslednje zakone. Prvi zakon zahteva za vsako misel z ado s tnega razloga. V zgodovini modroslovja pa se nam v raznih dobah prikazujejo taki možje, katerim naposled nobeden razlog ni bil zadosten, da bi bili kako misel za resnično sprejeli ter jej s popolnim prepričanjem pritrjevali. Iz tega je izviralo menenje, da ne more človek sploh ničesar zanesljivo spoznati. Ta jako pogubna zmota se imenuje skep-tieizem. Zaide se v to zmoto, kakor sem rekel, ako se v nemar pušča, kar velevajo naslednji zakoni mišljen ja. Drugi in tretji zakon namreč zapovedujeta, da mislimo vse to, zä kar imamo zadostnih razlogov ; in sicer nam drugi zakon navaja razloge, zakaj sprejmemo kako misel za resnično, tretji pa nas poučuje, kdaj naj kako misel zavržemo kot neresnično. Četrti zakon nam slednjič veleva, naj v vsakem slučaju iščemo razlogov za kako misel ali proti njej, in da ne bodimo nikdar malomarni glede na resnico ali zmoto.
2. Drugi zakon mišljenja se imenuje zakon istosti ali istovetnosti (princi-pium identitatis). Uporablja se v različnih oblikah, in težko ga je izraziti kratko. Trümmer1) v svoji kratki pa dobro pisani logiki pravi: »Misli tako, da se bodo tvoje misli vjemale med seboj in z zunanjimi predmeti.« In zares se vjema ta oblika stavkova z bistvom in smotrom mišljenja. A mi hočemo za svoj namen izreči ga najsplošneje s temi-le besedami: »B odi v svoji h mislih dosleden.« — Splošno namreč ta zakon zahteva, da trdim in priznavam vse, o čemer sem se prepričal, da je resnično ter da trdim in priznavam vse, kar je z resnico v neločljivi zvezi. Ako
') Trammer. Logik, pag. 12.
sem o kaki stvari prepričan, priznam jo sicer s prosto voljo, a zavedam se tudi, da sem dolžan to storiti in da se ne smem ustavljati spoznani resnici. Ako spoznani resnici stanovitno pritrjujem in ž njo vred priznavam tudi vse njene posledice, ne vsprejemam pravo za pravo nič novega v svoje misli, marveč trdim isto, o čemer sem se že v začetku prepričal, ker vsaka resnica ima nekako že v sebi razne posledice, te so torej isto, kar resnica, ena celota. Zato se zakon, ki veleva tako ravnati, imenuje zakon istosti.
Kar zaznavam, to ni samo v moji duši, ampak tudi zunaj nje. O tem smo vsi ljudje trdno prepričani; le oni čudaki v modroslovju, ki se imenujejo idealisti, trdijo, da o zunanjem svetu ne vemo ničesar. Zakaj vse naše zaznave — pravijo —- so samo notranji, duševni pojavi. Poslednje je sicer res, a ti duševni pojavi izvirajo iz zunanjih. Ne mogel bi si razlagati, zakaj na določenem mestu vsikdar zaznavam drevo, zakaj je vidim in tipam, zakaj je prav takisto zaznavajo tudi drugi ljudje, in zakaj na drugem mestu ne nastajajo iste zaznave, ako bi ne priznaval, da tam res stoji drevo. Zaznava torej mi more biti zadosten razlog, da priznavam tudi zunanji predmet.
Isti zakon mišljenja zahteva dalje, da za resnično priznavam vse ono, česar ne morem sicer čutno zaznavati, kar je pa s čutnimi predmeti v taki zvezi, da bi poslednjih brez prvega ne mogli ume vati. Taka je n. pr. z resničnostjo ideje »Bog«, istinitostjo človeške duše itd.
Posebna oblika drugemu zakonu mišljenja je: A = A. — A pomenja kako misel. V tej obliki izraža torej zakon istosti zahtevo, naj ena in ista misel ostane vedno sama sebi enaka. Ako sem si n. pr. izobrazil kak pojem, moram ž njim misliti vedno isto skupino znakov, t. j. moram ga rabiti dosledno, naj ga rabim v eni ali drugi zvezi. Ako trdim, da je moja soba štiri metre široka, in da gredica na vrtu meri tudi štiri metre, moram si štiri metre drugikrat misliti prav tako kakor prvikrat. (Dalje.)

___^-aJ^i)
r**f' SLOVSTVO.



^LOVENSKO
SLOVSTVO,
»Zloženke v novej slovenščini. < Spisal R. Perušek. (Posebej natisneno iz izvestja novomeške gimnazije za 1. 1890. V Novem Mestu 1890. Str. 42. Tiskal J. Krajec v novem Mestu. 0 trošku pisateljevem. — V uvodu omenja gospod profesor, kako nastane knjižni jezik iz narodne govorice, in kaj je povzročevalo, da je naš jezik tako preplavljen s tujkami. Da otre-bimo jezik nepotrebne tuje šare, treba je torej proučiti narodni jezik. Trdno podlago smo dosegli v glasoslovju in oblikoslovju; manj so se obdelovali doslej ostali deli; največ ledine pa čaka književnega oratarja v sintaksi, v nauku o zloženih osnovah in v besednjaku. »V nastopnej razpravici skušal sem poloviti zakone o zloženkah v novoslovenščini«, naslanjaje se na do-tično poglavje v 2. zvezku Miklošičeve primerjalne gramatike.
V začetku razprave govori o deblu, osnovi in obrazilih. Sufiksov, s katerimi se tvorijo nominalne osnove, navaja Miklošič 185. S temi more slovenski jezik izražati razne razmere oseb, dejanja itd. Kjer pa si jezik ne more pomoči z obrazili, rabi zloženke, ali atributivne opise.
Zloženke delimo v dve veliki krdeli: v prave zloženke in primaknenke.
Prave zloženke (str. 13—36) so ali priredne ali podredne, katerih razločujemo zopet več vrst. Najprej imamo a) determinativno sestavo (karmadhäraja), potem b) odvisno (tatpuruša) in slednjič (bahuvrihi) posesivno sestavo. »De-composita« slovenščini ne rabijo. Na str. 29 sq. govori o glagolih zloženih z imeni in s prepo-zicijami kot prefiksi, na str. 32. o imenih iz prefiksovanih glagolov.
Druga vrsta zloženk so nedovršene zloženke ali primaknenke (n. pr. mož-beseda), katere se dele v štiri razrede.
Več navesti iz te jako zanimive razprave ne dopušča prostor. Priporočamo jo pa ne le jezikoslovcem, ampak tudi vsem slovenskim pisateljem, ker bodo v njej več zvedeli, kakor naslov naznanja,	v. s.
»Doktor Štefan Kočevar, rodoljub in pisatelj slovenski.« Spisal in založil Božidar Flegerič. Natisnila »Narodna Tiskarna« v Ljubljani. 1890. 8°. Str. 63. Cena 40 kr. — Posebno vneto pisana knjižica nam slika znanega štajar-skega rodoljuba (roj. v Središču dne 14. avg. 1808. 1.) ter prav to njegovo rodoljubje najbolje in najobširneje opisuje. Knjižico bi še z večjim veseljem pozdravljali, ako bi bil podal pisatelj več iz Kočevarjevega življenja, a manj iz po-
stranskih, celo nepotrebnih stvarij. Koga pač zanima tako obširno razkladanje njegovega rodü ? Najmanj pa je primerno iz jako razširjene Ma-tičine knjige »Slovenci in 1848. leto« povzeti toliko v knjižico, ki se ne bode niti za tretjino tako razširila, kakor ona. — Pisavi se vidi, da je skrbel za njo gospod pisatelj, vendar so tu pa tam stavki dosti težki; v takih spisih mora biti pisava lahka. Kdaj je bil »promovovan« Kočevar, 1. 1834 (str. 15.), ali 1835 (str. 16.)? Ali hočete Štajarci, da vsi Slovenci pišemo »nena-vadnoj lepotoj«? — Škoda bi bilo, da bi knjižica ostala samo pri knjigarjih in bi gospod pisatelj imel še kot založnik izgubo: torej se-zite rodoljubi po njej!
»Ilustrovan narodni koledar za navadno leto 1891. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. V Ljubljani. Tiskala »Narodna Tiskarna«. 4°. Str. 164. Cena 50 kr. — Ta koledar je kaj dobro sestavljen; poleg obširne navadne koledarske vsebine ima prav rabljivo »adresno knjigo«, t. j. imenik raznih uradov in uradnikov, potem pa kratke življenjepise: gosp. dr. J. Z u-p a n c a , in pok. B. R a i č a, Janeza S u b i c a in Ivana Dolinarja s slikami. »Razgled po svetu« je poučen in zanimiv. Ugajal nam je.
»Koledar katol. tiskovnega društva
v Ljubljani za leto 1891.« Namenjen zlasti slovenski duhovščini. Tretji letnik. Izdalo in založilo »Katoliško tiskovno društvo« v Ljubljani. 16°. Str. 114. Elegantno vezan 1 gld. Ta koledar ima namen, da služi zlasti duhovnikom kot žepna knjižica in zapisnik. Knjižica je jako lična in vesel je bode, kdor jo bode hotel rabiti. Za slovstvo je zanimiva »Ocena slovenskih knjig za mladino in ljudstvo« (nadaljevanje) gospoda Kalana.
»Knjiga krojaštva. Način prikrojevalne umetnosti po sorazmerni teoriji.« Za samopouk in za podlago pri šolskem pouku spisal in izdal Matija Kune, krojaški mojster v Ljubljani. Z desetimi velicimi tabelami in petdesetimi izvirnimi vzorci in z dodatkom slovarčka za krojaško obrt. Ljubljana. Samozaložba. Natisnila Klein in Kovač. ib90. V 8°. Str. 55. Cena vezani knjigi 4 gld. 20 kr. — Te knjige ne moremo ocenjevati stvarno, a radi hvalimo gospoda pisatelja, da je tudi za Slovence priredil knjigo, katero je spisal in izdal najprej v nemškem jeziku. Posebno smo mu hvaležni za nemško-slovenski besednjaček. Naj bi zavedni slovenski krojači hitro po njej segli.
»Okrožnica našega Sv. Očeta Leona XIII., po božji previdnosti papeža, o najtehtnejših dolžnostih kerščanskih deržavljanov.« Poslovenil in vravnal Luka Jeran, vrednik »Zgodnje Danice«.
Poterdilo visokočastito knezo-škofijstvo Ljubljansko. V Ljubljani. Samozaložba. Natisnila »Katol. Tiskarna«. 1890. 8°. Str. 24. Cena 8 kr.
Dr. F. L.
PrUGA SLOVSTVA.
„Slov. Elementarbuch f. Mittelschulen und Lehrerbildungsanstalten" Von Josef Lendovšek, k. k. Professor am Staatsgymnasium in Villach. Preis 80 kr. — Wien. Im kais. kön. Schulbücher-Verlage. 8°. Str. 228. — Ta knjiga se odlikuje po posebni metodi, katero je g. pisatelj uporabil. Naučno ministerstvo je zahtevalo, naj se rabi pri Neslovencih za pouk v slovenščini empirsko-analitična metoda in začenja naj se takoj s kakim celim spisom. To metodo rabijo z uspehom pri drugih modernih jezikih; svetovno znane so Toussaint - Langen-scheidtove slovnice. Ker je gosp. pisatelj spisal knjigo za šolsko rabo, opustil je marsikaj, ker je učiteljeva stvar, da dopolnjuje in razširja tva-rino. Sestavljena je prav primerno in pregledno iz štirih delov: v prvem je 60 beril, največ Slomškovih spisov; besede, ki nimajo poudarka na predzadnjem zlogu, so zaznamovane z aku-tom; drugi del podaja razlago prvih 30 beril; tretji ima kratko slovnico, četrti slovensko-nem-ški slovarček. Veliko blaga je nabranega na
teh 225 straneh. Knjiga je pripravna za šolsko rabo, zlasti ker je dodal g. pisatelj v posebni brošuri kratek navod, kako jo rabiti. Naslov brošuri je : »Kurze methodische Anleitung zum Unterrichte in der slovenischen Sprache. Im Anschlüsse an desselben Verfassers ,Slov. Elementarbuch''.« Preis 30 kr. — Nekatere stvari seveda se nam zde malo nenavadne, zlasti akcent v nekih besedah, n. pr. hvalili, sijalo, zakopal, utonili, služili, izgubil, o belej kači (str. 23) itd. Nenavadnih oblik bi se bilo pač dobro ogibati, n. pr. ostaviti (str. 3) m. zapustiti; se poljube m. se poljubijo, pokleknö m. pokleknejo. Lože umljivo bi bilo začetnikom, pisati: »katero je« m. »ki je je« ... . (str. 29.) Drugo leto namerava g. pisatelj izdati še hrestomatijo iz spisov naših najboljših pisateljev, kot II. del naznanjene knjige. Želimo mu iz srca mnogo uspeha.
J. D.
Prof. Weiss - a velika zgodovina (W e 11-geschichte), katero izdaje knjigarna »Styria« v Gradcu, dospela je v 3. izdanju že do 24. se-šitka, ki nam popisuje preseljevanje narodov. Ta izdaja se odlikuje vsestransko in je vredna, da se znanstveniki zanjo pobrigajo. O priliki izpregovorimo morebiti še več o tem delu. — (Sešitek stane 50 kr. in obsega 5—8 pol.)

Raznoterosti.
Naše slike.
Ker poročamo o prvi sliki obširneje na drugem mestu, treba nam torej tukaj izpregovoriti le o drugi, ki kaže čitatelju Marijanišče. Upamo, da ustrezamo prijateljem lista s to sliko, ker spoznavajo po njej — rekel bi — rojstveno hišo lista samega.
Marijanišče ali »Collegium Marianum« je ljubljanska sirotišnica za dečke (ne za deklice). To ime je hiši izbral in dal njen ustanovnih, pokojni dr. Janez G o gala, ki je bil ljubljanski kanonik in vodja duhovskega semenišča, ki je bil naposled celo imenovan za ljubljanskega škofa. A predno je dosegel škofovsko čast, umrl je dne 4. maja 1884. leta. Ta duhovnik po božji volji je bil jako dobrodelen ; posebno je ljubil zapuščeno, siromašno mladino. Bil je predsednik dobrodelne Vincencijeve družbe ljubljanske in na čelu te neprecenljive družbe se je trudil na vso moč, da bi pripravil zapuščenim sirotam poseben dom. S pomočjo družbe in drugih dobrotnikov je dozidal leta 1882. sirotišnico, pa samo dve tretjini tega, kar ti kaže naša slika. Koliko veselja je užil blagi mož, da so se mu
izpolnile njegove želje, pa tudi koliko skrbij je imel, da je poplačal stroške. — koliko skrbij, da je vzdržal dokaj veliki zavod! Pet let pozneje •— leta 1887. jeseni — je bila hiša dovršena, in sedaj je res velika zgradba. Dolga je 66 metrov; ob cesti, od katere je nekoliko od-maknena, ima lepo jželezno ograjo; zadaj (na južno-zapadni strani) ji je prizidana jako lična, prostorna kapela, vredna, da si jo ogleda, kdor hodi mimo. Hiša je toliko prostorna, da je mogla že sprejeti do 130 dečkov — in tudi več —, izmed katerih so le nekateri ljubljanski (kakih 6—7) hodili domov spat, pa tudi toliko jo dobrotniki podpirajo, da more preživiti tako veliko število. Beči se mora v čast Vincencijeve družbe ljubljanske, da je ta hiša — vedno boreča se s težavami — njen venec, njen ponos, njeno veselje. Ne da se povedati, koliko grenkih ur je že prebi'1 ta zavod, in prav sedaj ga tlači huda poskušnja; pa tudi veselje se mudi rado v tej hiši ter se razodeva na vedrem čelu in rudečem licu živahne mladine. Treba je to le videti, da tudi ti sam ljubiš to deco in se raduješ ž njo z otroškim srcem.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišču.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.
sovi, naj torej gresta po drugi poti, koder ju bodo spremljali hudiči sami. A Repač je le lagal. Izborno je bilo spremstvo, ki naj bi šlo z Virgilijem in Dantejem; že imena deseterih vragov nam to značijo ; vsaj nekatere naj omenim1!: Perotuh (Alichino), Tlači-petač (Calcabrina), Pasji - gobec (Cagnazzo),
v
Bradač (Barbariccia), Crnuh (Libicocco), Zmajski-zob (Draghignazzo), Pasji-kremp-ljež (Graffiacane) i. dr. Ne morem podati čitatelj u popisovanja, s katerim kaže pesnik ostudnost teh vragov, pa h krati tucli svojo čudovito spretnost v izrazih za najnižo grdobo.
Naš pesnik pripoveduje, da je že marsikaj izkusil, marsikaj slišal, tucli najbolj divji hrušč in trušč v bojih, toda take godbe ni še nikdar čul, kakoršno so delali vragi:
Nikada pak po godbi tak sirovi Ni šetalo ne ljudstvo ne živina, Ne nesli bark na kruti boj valovi.
Hudičev zdaj gre znana desetina; 0 družbe stud!
Y smolni jami prihajajo pogubljenei na površje kakor delfini, a bliskoma se zopet potapljajo; drugi pa čepe ob bregu in mole kvišku glave.
Ko včas dupin priplava bolj visoko,
Da hrbta vrh iz morskih nor (globin) pokaže, Mornarju znak, da v beg zasuče i-oko; Tak' dvigne se i v kljub nevprične straže Mnog'ter iz dna, da malo se ohladi, Pa kakor blisk pogrezne spet se v praže (v
gorečo smolo). Ko žabjih trum edinci, stari, mladi, Mole na kraj kaluže gobca šobe, Pa skrivajo v močvirju truplo zadi; Tak' sili trop (pogubljencev) kaluži tej na robe
(breg),
In komaj se približa Barbaričja (Bradač), Nemudoma pogrezne vse se v globe (globočine). Le čmerni nek' (pogubljenec), zlovoljnega obličja, Se zamudi, ko žaba včas edina
*) Koseski jih ni slovenil, vsled česar ne umeva laščine nevešč čitatelj duhovitosti pesnikove. Tu bi bili pač izrazi k la »kvaražugon« na pravem mestu.
0	begu vseh (drugih) ne išče dna ne bičja (da bi se namreč slcrila ob nevarnosti).
In Grafjakan (Pasji-krempIjes), blizotnik samo-tina (ki je bil blizu tega pogubljenca) Mu v smolnato lasovje vtakne piko (bodalo
zakrivljeno)
1	dvigne ga ko gada k'ter iz brina (zapičenega
potegne, kakor gada iz brinja.)
Ko ga je oni vrag potegnil iz smole, takoj so nad pogubljencem že drugi vragi: Ropar-oderuh (Rubicante) mu zasadi svoje kremplje v hrbet, »na vekomaj da bodo se poznali«, Prešičuh ga
v
nabode na svoja dolga zoba, Crnuh mu raztrga kos rame, Zmajski-zob ga pograbi za noge in tucli drugi ga hočejo grabiti. Težko ga brani Bradač toliko, da more pogubljenec govoriti s pesnikoma. Virgilij vpraša vraga, kdo je oni pogubljenec:
Kdo je le on', ki ondi samši stane?
Zve, da je bil neki »Frate Gomita«, rodom Sardinec, ki je zlorabil milost svojega gospodarja, Nino-a de' Visconti di Pisa, in je prodajal časti, službe ter počenjal druge sleparije.
Zadevši v plod, ni štedil rok ne zoba,
Je vražnike (sovražnike) v pesteh imel gospoda,
Dovršila pa v prid je njim se doba (to je: prikrajšal jim je dobo ječe)-, Izkup je vzel, ne branil jim odhoda;
Sleparstva tak' je vsakega, ne mali, (ampak) Izvrstni bil te snage (tega dela) je oproda.
Duhovito se kaže njega zvitost in goljufivost s tem, da prekani celo vrage. Pravi namreč, da bode poklical iz jame še sedem drugih pogubljenih goljufov, vragom v veselje, ako se obrnejo malo v stran in bode mogel zapiskati. In res jih pripravi do tega. A med tem
Navarčan (ker je bil iz Navore) pak se zmuzne
iz okresa,
Z nogama v tla vprt na kvišku z'avsne, Se otme tak pretivnega mu plesa.
Vragi so pa razjarjeni, da jih je tako prekanil:
To vsakemu (vragu) občutno v živo kavsne, Posebno temu (vragu), ki vzrok bil je bega (ki je druge pregovoril, naj Navarčana malo
puste)
On reče (namreč tisti vrag): to boš plačal,
ta te šavsne! (To je: le čakaj, takoj te ujamem in zgrabim.)
Pa strah je goljufa podkuril, da je bil hitrejši nego vrag s perotmi: oni se je potopil, vrag pa je moral frčati nazaj tako, kakor odleti sokol sredi vode, kadar mu je ušla raca v vodo. A vragi so hudi. Za prvim vragom se je bil zapodil tudi Tlači -petač, »nevšečen take šale«
Togotno gre za onim poln pohlepa, Da ravs in kavs priložnosti bi dale.
Tovarša on. mu bližnjega, zagrabi, Obadva koj sta klonču (klopčiču) slična kepa,
Se vijeta na vse strani ostudno Ter puhneta v kipenje ko dve žabi.
Tako sta oba štrbunknila v smolo. To ju je spametovalo, da sta drug drugega izpustila, A iz smole priti ni bilo lahko, ker so bile perotnice osmoljene. Zaradi tega umevamo, kar pravi pesnik dalje:
Barbariča (Bradača) prigodbe te so pekle, Odpravi štir' osebe (vrage) plat na drugo, Ki zdajci so na dana mesta tekle. Se razdele po sliki straž pred kugo. Smoljake tam nabadajo drhala, Trpeli ki so pražbe kruto tugo. In tu predih! Zakrimo strašna žala.
Tako končava nekoliko šaljivo pripovedovanje o vragih in o goljufu v 21. in 22. spevu. Kolika moč pesnikova se kaže tu v kratkem vzgledu! Vse dogoclbe in osebe slika z določnimi črtami, vse je »individuvalno« ; celo posamezne vrage označuje tako konkretno, da jih tudi tebi tvoja domišljija stavi pred oči, kakor bi jih videl. Stvar, katero obdeluje Dante, je za poezijo posebno težavna. Kolika nevarnost, da bi to opisovanje bilo podobno drugemu opisovanju, vrag vragu, pogubljenec drugemu pogubljencu, svetnik drugemu svetniku; kolika nevarnost, da bi bil nadčutne verske resnice spravil v kak didaktični ipoučnil spev! A že ta mali vzgled kaže, kako obdeluje pesnik svojo snov. Kako kratke in primerne prilike, kako točni izrazi (katerih seveda ni lahko poznati iz prevoda), kaka oblast in spretnost v jeziku!
In takemu pesniku ni omejevalo krščanstvo obzorja, ni tlačilo njegovega duha, ni ga tešilo in morilo, kakor tožijo nekateri ali celo mnogi novejši pesniki. Zakaj? Zato, ker je bil Dante pravi, veliki pesnik, a ti so nezmožni, slabotni pesniki. Ker nimajo one prirojene, stvar-jajoče moči, katero mora imeti pravi pesnik, one moči, s katero bi mogli opevati krščanske ideje, zato se upirajo krščanstvu in mečejo vanje svoje puščice: s tem se priljubljajo čitateljem. (Dalje.)
"P^tnoiot	tv^c^-m za mešani zbor. Z ožil IZ^dmfc, kapiteljski
J^einajSI oonajimill pesem organist vRudolfovem. Op. 14. Fol. StranijlO.
Cena 50 kr. Dobi se v »Katoliški bukvami« v Ljubljani in pri J. Krajcu v Novem Mestu. — Jako marljivi gospod skladatelj podaje 15 pesmij o sv. obhajilu, ki se lahko pojö v cerkvi. Ker so melodije dosti prijetne in je harmonizacija lahka, zato jih bodo gospodje pevovodje kaj dobro rabili. Radi torej priporočamo to zbirko in želimo, da bi gospod skladatelj na tej poti še krepko dalje deloval.
„Glasbena Matica" je razposlala te dni tri krasna dela:
Teoretično-praktičua klavirska Sola. Spisal Anton Fuerster. Op. 40.
IV. zvezek. Cena 1 gld. 30 kr. V Ljubljani. Založila »Glasbena Matica«. 3 Ave Maria pro una voce cum organo aut harmonium composuit Antonius Ned ve d.
Suae carae uxoris sorori Balbinae Smole dedicatum. Edidit »Glasb. Matica«. Labaci 1890. IVai-odne	as napevi. Nabral v tuhinjski dolini Srečko Malenšek, čvetero-
glasno postavil Fran Gerbič 111. Na svetlo dala in založila »Glasb. Mat.« v Ljubljani 1890. Ocenili bodemo omenjena dela o priliki. Sedaj pa le najtopleje priporočamo »Glasb,„Mat.« in želimo, da bi nam kaka spretna moč redno poročala o napredovanju tega velevažnega in tako delavnega zavoda. Urednik, dasi ima najboljšo voljo, ne mote biti vsemu kos.