List 47.
Koza kmetijstvu koristna žival.
Kar je krava za bogatina, to je koza za reveža; daje mu namreč mleka, sira, pa tudi nekoliko masla. Zato se nahaja le pri revniših kmetih, kterim, naj stanujejo v dolinah ali pa v goratih krajih, primanjkuje klaje, da bi eno ali dvoje kravčet rediti mogli. Namesto njih si omislijo dvoje, troje ali čvetero koz, ktere se od perja žive, meje in muljave ob potih prerede.
Koza je res prav za prav za reveže stvarjena; ona se rada človeka derži, in je zadovoljna, če tudi po malem in slabe kerme dobiva. Skorej bi djal, da vse, tudi suho in pusto ščetinasto travo, zeleno in suho perje rada je; leševe, bukove, topolove, jelševe, hrastove in mladike raznega ger-movja muli, da je veselje; vse je za kozo dobro, na najbolj pustih pašnikih in stermih pečinah, kamor goveda priti ne morejo, ali pa kjer ni cempera paše za-nje, se koza nažre. S tem se pa koza kmetu najbolj prikupi, da ni draga, toraj si jo vsak revež lahko omisli; verh tega je tudi zlo rodovitna, in, če se le skerbno glešta, in če se ji dosti piče daje, skor bolje molze kakor marsiktcra krava.
Pa ne samo zastrau molže je koza hvale vredna, tudi meso od dobro rejene koze je koštrunovemu jako enako; nje koža je dobra za rokovice; kozjo dlako in rogove, loj, kakor tudi kozjek, z eno besedo, vse zna umen gospodar porabiti in si v prid spraviti.
Al ne samo pri bajti bornega hribovca je koza koristna žival, temuč tudi v hlevu poleg krave premožuega gospodarja se pri kmetijstvu ta koristna žival nahaja in zastian posebnega prida redi.
Koz ne rede kmetovavci samo ondi, kjer jim sveta ali tako rekoč kozje kerme primanjkuje; ampak večidel le zato, da si pri kozji reji manjši posestniki kolikor toliko bolj opomorejo ; ravno iz tega cilj in konca so se v poslednjih časih tudi premožnimi kmetje kozje reje poprijeli, akoravno imajo toliko kerme, da bi lahko po dvoje in troje krav redili; pravijo,  da so s  kozjo  rejo res prav zadovoljni.
Naša domača koza je, kakor nekteri pisatelji terdijo, bezvaržkega rodii (Capra aegagrus), ktera še dandanašnji na kavkaških, perziških in pirenejskih planinah divja živi. Skoraj povsod, kamor koli se je človek podal, mu je priljudna koza nasledovala ; zato se je pa tudi po vsem svetu razširila in udomačila. V Guineji in družili gorkih deželah se uahaja nekoliko manjša; na Rusovskem kakor tudi v druzih merzlih deželah pa je večjega plemena kakor naša domača. V nekterih deželah, kakor na nekterih laških in kanarskih otokih, posebno pa v Madejri, se je koza sčasoma jako podivjila; toda če je koza še tako divja, jo človek vendar le kmali privadi, da se ga derži in je kmaii vsa domača. Na otoku Fernandec v Avstralii so se zdivjane koze od leta 1705 tako pomnožile in zaredile, kakor na ravno poprej imenovanih otokih, da so jih lovci streljali kakor pri nas zajce.
Tudi v starih časih je bila koza že domača žival. Abraham, stari očak, je imel med svojimi čedami mnogo koz, in pozneje se je ta koristna žival pri Perzijanih, Arabcih,
Gerkih in Rimljanih zaplodila, in skoraj bi rekel, da je ob rimskih časih v naše kraje po Rimljanih pripeljana bila, posebno pa pod Karolom Velikim, kteri si je vseskoz prizadeval, kmetijstvo in živinorejo na višjo stopnjo povzdigniti. Od tistih koz, ki so se na cesarjevem dvoru redile, so se rabili rogovi, koža in meso. Na pašo se takrat niso smele goniti, ker so po gojzdih preveč škode napravljale, tem bolj  pogostoma so se v hlevih doma redile.
V7 Ameriko je prišla perva koza po znajdbi te dežele; K. Kolumb jih je o drugem prihodu v Ameriko iz kana-riških otokov več seboj vzel in v ti deželi zaplodil, kjer so se sčasoma tako zaredile, da jih je skor toliko kakor kobilic. Tudi v Avstralijo so se koze iz Evrope zaplodile, pa silno požrešni psi, ki jih je tu neizrečeno veliko, in so tukajšnim deželam res strašna šiba, ne dajo miru manjši živali, naj so domači zajčki, koze, ovce in druge enake živali.                                                                        (Dal. si.)
390
Koza kmetijstvu koristna žival
(Dalje).
Koza po natori svoji stoji v sredi med ovco in serno. Če je ravno pod milim nebom rada in posebno v gojzdu, se vendar hleva in hiše kmali in prav lahko privadi in se povsod s pridom rediti da. Res je, da se po kozji natori kozarija v goratih krajih najbolj splača, kjer se koze lahko na pašo gonijo; toda tudi po ravninah se dajo z velikim pridom rediti, če se jim, namesti da bi se na pašo spašale, doma v hlevu kerma poklada. Kerma hlevske koze poleti je mladikovje iz žive meje, gojzdna trava, plevel, detelja, frišen in sirov frodelj, perje vinske terte, slama, stolčena repa in krompir, černa moka, otrobi, preše in marsikaj dru-zega, kar se iz vertov dobiva ali v kuhinjah za pomije ostaja. Veliko koz se poleti samo s perjem iz živih mej In pa z vejami in gcrmovjem iz gojzda preredi. Pozimi se kozam poklada večidel merva, cela ali pa rezana, žito, ko-renstvo ali pa frodelj, pri kteri klaji se koze dobro počutijo. Na paši koza vse žre, kar ji le pred gobec pride; pri vsem tem se pa vendar najraje suhih in terdih želiš derži; kozi je tudi trobelika ali smerdljivec ali mišje zelce (Schierling) in pa mleček ali volčje ali pasje mleko (\Volfsmileh) prav ljuba jed, ki je drugi živini strupena, kozi pa nič ne škoduje. Nasproti pa so ji škodljive mnoge druge zeliša, ki drugi živini niso, kakor želod, perje kap-čavega lesa, velikega maklena, viš ali trava, ki raste po močvirji (Rindgriiun), šar, muhec C^e»Se)> dresen (Floh-kraut).
Koza je vroče kervi, zato v eni minuti 24krat zasope In žila ji po 48 tripne; pri dobri strežbi doseže starost do 20 let in še čez. Kakor prežvekajoča žival nima v zgornji čeljusti nič prednjih zob, v spodnji pa 8, ktere spremeni kakor ovca; jeklov nima, kočnikov pa na vsaki strani zgorej iu spodej po 6, in po tem takem skupaj 24. Toda vse koze
nimajo en akega števila zob; koze jih imajo po navadi manj kakor kozli. Po zobeh in kolenih na rogeh se, kakor pri ovcah in kravah, pozveda kozja starost. Nektere koze so mulaste (brez rogov), druge imajo po 3, 4 ali tudi po 5 rogov. Kakor skušeni kožarji terdijo imajo mulaste iu bele koze prijeti lise in boljše mleko kakor rogate iu dimaste.
Koze in kozli jarnejo že perskati, ko so po pol leta stari; kdor si hoč*3 pa močnih koz zarediti, ne sme kozlov spu-šati, dokler niso 18 mescov do 2 let stari; koza pa mora saj leto ali 15 mescov stara biti, preden se h kozla pusti. Kakor pri drugi živiui, se mora tudi pri reji kozji na to paziti, da sta kozel iu koza, ki se parita, zdrava, čila in velika, da sta lepo zrašena in dobrega plemena. Koza mora stegnjenega života biti, dolgo in polno vime, dolga sesca, gladko dlako, rahlo kožo in čiste pa bistre oči imeti. Za pleme so najbolje take koze, ktere je mati posamne ali k večemu po dvoje vergla, ki niso kočljive, to je take, ki si v kermi ne zberajo, ampak vse vprek jedo, in se po dvakrat v letu obravijo. Kozel pa mora imeti dolgo glavo, dolge ušesa in velike roge, bistre oči, širok križ in široke ledja, debele stegna, drobne kosti, tanko, dolgo io gosto dlako; sicer naj je živ in prav serčan. En sam kozel more brez škode ubrejiti na dan po 30 koz, leto in dan tedaj okoli 400, in je dober za pleme po 8 do 10 let. Toda bolje je, da se obderži le eno jesen za pleme; potem naj se da rezati, da se zredi in za dom zakolje ali pa proda. Koza se pa pusti za pleme po 7 let in še delj, potlej se pa spitana zakolje ali pa živa proda.
Koze perskajo najbolj mesca kozaperska (oktobra; odtod ima mesec oktober pri naših Slovencih že od nekdaj ime kozopersk), pa tudi en mesec pred — mesca kimovca, in en mesec pozneje — mesca listopada. Koza perska po 36 ur; takrat ji daj kozla in pusti ju pri dobri piči in vodi kakih 12 do 24 ur v hlevu skupaj. Kjer i<najo pa veliko koz, je pa najbo/jšs, če «c kosci v čedo spusti; ondi si bo gotovo najbolj pohotnih koz izvohal. Kadar se pa vidi, da so vse koze v cedi breje, in se nobena več ne poja, se mora kozel od cede odpraviti. Da se koza dalje molsti more, je prav, da se včasi ne da ubrejiti, ampak se jalovka priderži.                                                 (Dal. si.)
List 50
Koza kmetijstvu koristna žival
(Dalje).
Koza je 20 do 22 nedelj breja, in največkrat mesca sušca ali malega travna spomladi stori po 1 do 2, včasih tudi po 3 do 4 kozličkov. To je res najbolji čas, ker mlada drobnica potem kmali zelene kerme dobiva, molzne koze pa tudi pri presni (frisni) piči bolj molzejo kakor pri suhi. Pa se nahajajo tudi take koze, ki se poleti okozijo. Ob brejosti koze bolj po malem molzejo in nazadnje celo molsti nehajo, tako, da so po navadi po 3 do 4 mescov popolnoma suhe in nimajo kar ne kančika mleka. Le prav molzne koze se znajo in tudi morajo se včasih zadnjih 6 ali 4 nedelj molsti. Toda se mora molža malo po malo nehati, da se mladim v maternem telesu preveč živeža ne vzame in kozi vime ne uname in ne oteče. Spervega se molze na dan le po enkrat, potem na vsaka dva dni po enkrat, zadnji čas pa, ko mleko popolnoma zgubi, se ne sme koza več molsti. Pri kozji molži se mora rahlo ravnati in najbolje je, da se od zgorej doli s stisnjeno roko opravi; pri tem delu se ne sme kožar na stran koze, ampak zadej za njo vsesti, in jo poiahkoma molsti. Včasih se tudi pripeti, da koza sama sebe sesa; ta napaka se pa odpravi, če se koza na kratko priveze, ali pa, če se ji pripraven zavratnik iz tankih šibic na vrat napravi. Ce je pa breja koza trutna, to je, če se maternična nožnica cela ali le nekoliko v podobi mehurja skoz sramnico prikaže, ne dajej kozi slabe klaje, vari jo prehlajenja, in ležišče ji tako napravi, da bo zadej višje kakor spredaj.
Koza se vselej ne okozi brez vse težave in nevarnosti. Zlasti če ima koza dvojčike, pride pervo kozle s pervim koncom, drugo pa z zadnjim iz maternega telesa, in to prizadene kozi jake bolečine, ki se brez pomoči malokdaj odpraviti dajo. Ce bi se mogla pa popkovina odrezati, je vselej varniše, da se popred podveze, da mlademu preveč kervi ne odteče. Trebež ali iztrebsina, ki čez nekoliko časa po okozenji od koze pride, se mora koj od nje odpraviti, da se je ne polasti in je ne požre.
Ker ima koza samo po dvoje sescov, se morajo mladiči, če jih ima več kakor dvoje, pokončati, ali pa pod drugo kozo, ki se je ravno ob tem času okozila, spuščati, ker ena koza ne more več kakor dvoje  kozličkov prerediti,
v                                                v
sicer bi bilo za vse mladiče slabo. Če pa koza zverze, je najbolje, da se začne koj pitati, sicer bi bilo predolgo čakati, preden spet molsti začne. Ko se ti koza okozi, dajaj ji dobre piče jesti in mlačne vode piti, in pusti mladičke pri nji, da jih obliže; da se pa koza tega raje poprime, potresi jih z otrobi pomešano soljo, in pusti jih, da se ma-temega vimena sami poprimejo, ker pervo materno mleko je mladičem najbolj koristno. Ce so pa kožice ali kozlički preslabi, se kozjih sescov sami lotiti, se jim morajo v gobček nastaviti in tako izmolzevati, da se jim mleko v gobček poceja. Pridna in skerbna izmolža stori, da koze več mleka dobe. Ce ima koza le enega mladiča, kteri ni v stanu vimena popolnoma izprazniti, se ji mora izmolsti, da se mleko   v vimenu  ne zasede, ne zakerkne in   vnetja ne na-
pravi.  Enajsti dan po porodu znaš zopet kozla h kozi spustiti, da se ti bo v 20 do 22 nedeljah vdrugič okozila.
Da kozlički po vednem sesanji koz preveč ne nad-legovajo in jih ne oslabe, se jim mora v hlevu pripraven predel napraviti, v kterega se uganjajo, da niso vedno pri sescu. Kjer se pa ne da predel napraviti, ondi se morajo nekoliko preč od koze privezati, pa tako, da se pri vednem skakanji preveč ne zahomotajo. Kadar jih pa privezuješ, bodi prav previden, ker se starke ravno tako lahko kakor mladina v privezo zamotajo in zapletejo in si vrat zader-gniti utegnejo. Z drugim jih ne gre privezovati kakor s kako mehko terto, ker vsaka druga priveza, naj je z ve-rižicoali pa motozom, je vedno nevarna.
Ce so kozleta močne in če jih misliš rediti, pusti jih najmanj 4 do 6 nedelj pri sescu, da na dan po dvakrat ali trikrat sesajo; tiste pa, ki jih ne boš redil, odstavi v 14 dneh. Kozličke pa, ki jih ne misliš za pleme obderžati, daj čez kakih 5 dni po rojstvu in dokler so še pri sescu, po uvedenem človeku skopiti (rezati). Kadar hočeš kožice od-aviti, vzemi jih od matere, in deni jih v drug hlev, po-kladaj jim dobre piče (sena ali pa trave) in mladega perja, kar veš, da rade jedo, in bolj jim boš s tem ustregel, kakor z otrobino oblojo. Pozneje jim moreš tudi take klaje dajati, kakoršno stare koze rade zrejo; toda nikoli ne predobre, da izberčne ali kočljive ne postanejo. Odstavljenih kožic, dokler niso saj leto in dan stare, ne privezuj v hlevu; spušaj jih na pašo s starimi vred, ako je čas za to.
(Konec sledi.)
Koza kmetijstvu koristna žival.
(Konec).
Koza je, kar kermo v hlevu zadeva, zlo zberčna žival, posebno kadar se je iz g:oratih krajev na ravno polje prignala in se v hleva redi. Pa tudi, če tudi v hribih ostane, je koza res prava kočljivka in potrati nepotrebno klaje več ali manj, kar se ji je da. Dostikrat izhaja njena potrata od tod, ker se ji premalo stelje poklada; zakaj koza ima rada
euhe tla/in če se ji po^ostotna ne nastelja, da v suhem atoji, BI falev eama s klajo nastelje. Kozi se mora skorej vsaki dan druga klaja pokladati, sicer se ene preveč in tako privadi, da druge ne je, ampak jo ie na stran berska in zaiuetova. Klaja mora dobra biti, in prestop od suhe kerme k zeleni se mora le polagoma zgoditi, ravno tako kakor od zelene k suhi, sicer bi znalo kozi škodovati. »Suha piča se najlože s kuhinskimi pomijami pomoči in raz-moči in nekoliko s soljo potrese; leto in dan odrašena koza okoli 6 funtov soli potrebuje.
Koza postane izberčna, če se ji preveč in preoblle kerme pokiada, ali pa če se ji včasih take piče da, ki je za krave pripravljena. Na montd^orskih hribih na Fran-cozkem dobiva vsaka dobro moizua koza na dan okoli 26 funtov zelene pice. Ce se pa kozam seno pokiada, ga potrebuje breja koza ali kozel vsaki dan okoli 4 do 6 funtov, manjša in mlajša drobnica je pa zadovoljna s 3 ali 4 funti. Kozi se mora na dan po petkrat pokladati, namreč zjutraj ob 5., potem ob 9. uri in opoldne; popoldne pa ob 3. ali 4. in ob 7. zvečer. Napaja se v hlevu vsaki dan po dvakrat z merzlo vodo; kozi se dajajo tu in tam tudi pomije IZ kuhinje, ktere, če jih je vajena, rada serka, toda pri tem je treba paziti, da v pomije koliko toliko drobnih košic ne pride, po kterih bi se koza zadušiti utegnila. Mesca kozoperska se mora pa kozam v pomijah raztopljenih la-nenih preš dajati, da jim po njih hitreje dolga dlaka za zimo zraste.
Dobro gleštana koza se mora vsaki dan trikrat po-molsti, namreč zjutraj, opoldne in pa zvečer. Od začetka, ko 60 jame koza molsti, daje po dva bokala mleka na dan, pozneje po poldrugi in nazadnje le po bokalu, kjer se le dvakrat molze.
Kozje mleko je mastno in močno in se dostikrat tudi za zdravilo rabi, posebno zoper persne bolezni. Slast ima več ali manj po kozlovi kislini, najbolj diši po omenjeni kislini od rogatih, dimastih in tistih koz, ki se večidel od perja in germovjega mladičja rede. Ce kaka koza močno po kozlovo smerdi, je najbolje, da se iz cede iztrebi, ali se pa na prav zračen kraj dene in z dobro klajo kermi.
Kozjek (kozji bobki) je prav suh; pri dobrem nastilu naj 4 do 6 mescev v hlevu leži, preden se izkida. Za koze je pa boljše, če se poredoma iz hleva spravlja in pred hlevom na kup nakida; zakaj kozi se lastni kozjek gnjusi, in soparica, ki se v njem razpleta, prizadene kozam bolezen v očeh.
Kozji hlev mora prostoren, zračen, suh, znažen in pozimi gorak biti; zakaj koza ne more vclicega mraza prenašati. Kozara (kozji hlev) se ne sme nikdar pod kokoš-Djakom napraviti, ker koze rade usi dobe, shujšajo in bolehati začno. Ta merčes, kteri kozam dostikrat veliko nadlego prizadene, se odpravi, če se koza večkrat češe, kertači   ali   pa   s   kakim   slamnatim  šopom   dobro   odergne.
Kozji hlev mora ravno tako napravljen biti kakor ovčji, da morejo koze prosto po njem skakati, ker privezane imeti ni zdravo za nje. Kdor pa nima posebnega hleva za nje, in jih mora v kravjem hlevu imeti, bo najbolj opravil, če jim predel pregradi, v kterem ne morejo proste okrog švigati in po celem hlevu stikovati.
406