v SPOMIN HARALAMPIJU POLENAKOVIĆU Petnajstega februarja letos se je izteklo življenje 75-letnega makedonskega profesorja dr. Haralampija Polenakovića, očeta makedonske literarne zgodovine. Makedonski znanstvenik je bil rojen v Gostivarju, kjer je dobil tudi osnovnošolsko izobrazbo. Gimnazijo in fakulteto je končal v Skopju leta 1934, doktoriral pa je v Zagrebu pet let kasneje (1939). Od leta 1946 dalje je bil eden izmed ustanoviteljev Filozofske (danes Filološke) fakultete v Skopju, bil je tamkajšnji izredni, potem redni profesor, dolgoletni predstojnik katedre za zgodovino književnosti narodov SFR Jugoslavije, prodekan in potem dekan fakultete, predsednik sveta fakultete, urednik časopisa »Trudovi« in drugih makedonskih časopisov. Zaradi svoje neutrudne znanstvene aktivnosti je postal član kar treh akademij znanosti in umetnosti: makedonske (bil je prvi podpredsednik MANU), srbske in bosansko-her-cegovske. Bil je tudi glavni urednik makedonske redakcije in član osrednje redakcije Enciklopedije Jugoslavije, ki jo izdaja zagrebški Leksikografski zavod. Kot pedagog je usposobil več tisoč študentov in nekaj deset doktorantov. Takoj ko je diplomiral, je začel objavljati svoje prispevke v tedanjem periodičnem tisku v Skopju in Beogradu. Danes njegov bibliografski indeks pokaže kar štirimestno število. Že s svojimi prvimi deü je pokazal nagnjenost do makedonskih književnikov, ki so jih, kakor se dogaja še danes, pripisovali sosednjim narodom. Tako je Haralampija Polenako-vič pisal o Kirilu Pečinoviću, Joakimu Krčovskem, o makedonski ljudski pesmi, pripovedki, o ljudskih pregovorih in rekih. S to svojo dejavnostjo je nadaljeval tudi po osvoboditvi Makedonije, ko se je njegov delovni interes še povečal. Na podlagi temeljnih raziskav je zbral dragoceno faktografsko gradivo, ki ga je znal sintetizirati v obširnih razpravah, monografijah in študijah. Ta neutrudni znanstveni delavec tudi po upokojitvi (1979) ni prenehal z delom - delal je vse do svoje smrti. Samo nekaj dni po zadnjem slovesu je v njegovem uredništvu izšla šesta izdaja »Zbornika bratov Miladinovih«. Polenaković se je uspešno loteval problemov tako stare kot nove makedonske književnosti. V »Bo MyrpuTe hb CJiOBeHCKaia nncMeHOcr« (Ob svitanju slovanske pismenosti) je prikazal najstarejše obdobje v makedonski književnosti: obdobje, v katerem sta delovala Ciril in Metod, in čas po njunem delovanju; obdobje Khmenta Ohridskega, Nauma Ohridskega in makedonskih skriptorjev z glagolsko tradicijo. V svojih »Ctvamu 38 MaKBAOHCKMOT 4)o;iKiiop« (Študijah o makedonski folklori) ne pusti neobdelanega niti enega obdobja v makedonski književnosti, seveda do pojava novejše kjiževnos-ti. Sem lahko delno prištejemo še »CiyAHH 3a MnnaflHHOBUM« (Studije o Miladinovih). Njegovi literarnozgodovinski študiji o 19. stoletju: »HMKy;iu,MTe Ha HOBara ManeflOHCKa KHumeBHOCT« (Zametki nove makedonske književnosti) in »Bo ohot hb HapoAHOTO 6y-ABKbe« (V odmevu narodne prebuje) izdani leta 1973 v Skopju, sta le del njegove bogate zapuščine. Brez njih bi le težko razumeU Jordana-Hadžija, Konstantinova Džinota, brata Konstantina in Andreja Petkovića, Grigorja Priičeva ter makedonske tiskarje in tiske prejšnjega stoletja. Zapustil je tudi nekaj lingvističnih in leksikografskih del, brez katerih si makedonistike ne moremo zamisliti. Njegova dela so zato tiskali v Skopju, Tetovu, Titovem Velesu, Prilepu, Bitoli, Ohridu, Beogradu, Kruševcu, Novem Sadu, Prištini, Zagrebu, Zadru, Cetinju, Varšavi, Pragi, 311 Moskvi, Firencah, Parizu, Sofiji in v Ljubljani (Slovenski etnograf. Slavistična revija, izdaji makedonskih ljudskih pesmi pri Mladinski knjigi). Haralampija Polenaković je bil s svojimi predavanji tudi pogost gost na ljubljanski fakulteti in na raznih slavističnih zborih v Sloveniji. Dragi Štefanija Filozofska fakulteta v Ljubljani