Pečjakovi Mikici v spomin
Pred kratkim je umrla v Ljubljani za Bezi-gradom učenka 1. razreda tamkajšnje meščanske šole, Mihaela Pečjak.
Minulo je komaj leto, ko so ji pokopali Ijub-Ijenega očka, raonatelja meščanske šole in pisatelja Rudolfa Pečjaka. Rajnik je zadnje čase pred smrtjo z oeliko Ijubeznijo in skrbjo goooril o sooji Ijubi Mikici, ki je imela hudo srčno napako. Bolj se je bal zanjo kot zase in zdaj ju je božja preoidnost združila za oedno. Morda so prao očetove prošnje rešile ubogo Mikico nadaljnjega trpljenja.
Rajna Mikica, ki je imela komaj 11 let, je bila odlična učenka, pridna kot mranlja in praoa ju-nakinja o sooji težki bolezni. Čeprav ni mogla za-radi hude srčne napake ne v šolo in ne x> clružbo otrok, da bi z njimi poskočila in se poigrala, je bila kljub   temu   oedno  oedrega  duha in dobre  polje.
Pridno se je učila sama doma, zraoen tega pa oes prosti čas posoetila branju in pisanju. Prebrala je ose knjige, namenjene mladini, in osa žioela o praoljičnem soetu. Številni zoezki pravljic, ki jih je sama napisala, ka-žejo izredno žioahno domišljijo in za njena leta nenaoaden pripooedni dar, ki nam je obetal še mnogo. S tem pa še nismo izčrpali njene marljioosti in spričo tega še njenega znanja. Marsikateri sooj spis je poleg osega še okusno ilustrirala in dokazala, da je bila njena roka spretna prao tako o risurski in slikarski umetnini. Zelo pri srcu pa ji je bilo tudi pesnikooanje in se je lotila celo daljših pesmi. Pri eni smo našteli kar 78 dooorstičnih kitic. Pesem ji teče že gladko in razodeoa mnogo smisla za praoo /icsnišfco i/raiunje. Za zgled naj naoedemo samo >Pesem o matnici«, ki je bila pri-občena brez fca^ršni/i koli urednikovih poprav o lanskem letniku »Fr^ca« pri dopisih ndadine na str. 279. Tu pravi v zadnji kitici:
¦»Zate molim vedno k Bogu, ¦        ¦     da olajša ti gorje, '          da olajša tebi muke,
ki ti črpajo srce.t
Naj bo to zagotovilo naše dobre Mikice v tolažbo njeni užaloščeni mamici.
Nedolžni dušici zoeste prijateljice >Vrtca< pa želimo tudi mi iz osega srca, naj uživa oečno oeselje pri Ijubem Bogu, n družbi soojega nepozab-nega in toliko Ijubljenega očka.
Pečjakovi Mikici t slovo
Pretresla vse nas je mmca, da šla od nas si tovarišica, ker te poklical Bog je v raj uživat srečo vekomaj.
Kako srčno smo te ljubile in del se tvojih veselile, želele biti kakor ti v modrosti svojih tnladih dni.
Kot v mrazu cvetka'si zvenela, a duša tvoia poletela je atku ljubemu v objem, da za vse čase bo pri Djem.
Ob tvoji zgodnji jami zbrane žele ti součenke vdane: Počivaj Mikica, sladko, uživaj v Bogu srečo tso!
Slivar Evfemija. I. b r.fmešč. š. za Bežigradom
Spoštovani g. urednik!
Sedaj sem se tudi jaz ojunačila, da Vam napišem nekaj vrstic. Upam, da mojega pisma ne bo požrl Vas nenasitni koš. Vsi radi beremo »Vrtec«. Jaz «elo rada rešu-jem uganke. Pozimi je moje največje ve-selje, kadar krmim ptičke. Vsak dan jim natresem nekaj hrane. Kako z veseljem prilete na okno! Če zjutraj malo dalj ča-sa ležim, me siničke že kličejo in trkajo na okno, češ, ali daoies ne bo nič? Hitro vstanem in jim natresem pešak in drob-tiriic. Ko pridem ven, prilete siničke od vseh strani ter ljubeznivo čivkajo okrog mene. Imam še dve sestrici. "Kadar krmim ptičke, sta vedno pri oknu ter jih veselo opazujeta.
Ker zunaj mraz je zdaj tako, je ubogim ptičicam hndo. Zebe jin in lačne so, zato pa hrane prosijo. Usmilite se jih ljudje, saj ptičke vrnejo nam vse. Mrčes nam z drevja pobero, .    da sadje obrodilo bo.
Iskreno  Vas  pozdravlja
Majda Belič, učenka V. r. lj. š., Brezovica p. Ljubljani.
Dragi g. urednik!
Prvič se oglašam v »Vrtcu«. Staniijem v Dev. Mar. v Polju pri Ljubljani. Pro-sim. da moje pisemce ne poroma v koš. Vsak   niesec   težko   pričakujem    »Vrtca^.
Zelo mi ugaja »Morje je prebrodil«. Ko sem v 5. številki čital, da je Tonca padla v jamo, sem zajokal. Zelo rad rešujem uganke. Do sedaj se mi jih je le nekaj posrečilo rešiti. V zadnji številki sem jih rešil in s pisemcem vred odposlal.
Iskreno pozdravlja Vas in vse naroč-nike sonaročnik
Metlika Anton,
uč. IV. r. lj. š. v Dev. Mar. v Polju.
Spoštovani g. urednik!
Najprej Vas lepo pozdravljam čez hri-be in doline. Odločila sem se, da Vam pi-šem kratko pisemce, ker se še do zdaj ni nihče oglasil iz naše vasi. Naša vas Grib-Ije leži ob hrvaški meji. Naš kraj je zelo lep. Vabim Vas, ^la ga pridete kmalu po-gledat.
Tudi jaz sem naročena na »Vrtec«. Yed-no ga težko pričakujem. Najbolj mi je všeč povest  »Morje je  prebrodil«.
Če ne bo moje pismo romalo v koš, se bom še kdaj oglasila.
S spoštovanjem Vas pozdi^avlja Vaša naročnica
Križan Marica,
uč.  VII.  r. v  Grdbljah,  Bela  Krajina.
Cenjeni gospod urednik!
. Danes Vam pišem prvo pismo, za ka-tero upam, da ne bo romalo v koš. Doma sem v Rovtah. Prvo leto seni naročnica »Vrtča«. Prejšnja leta je bil naročen moj brat. Iz našega razreda je mnogo naroč-nikov in naročnic. Zelo rada prebiram »Vrtec«, posebno mi ugaja povest »Morje je prebrodik in »Hišica v čevlju«.
Upam, da boste objavili te vrstice v ^Vrtcu«.
Prav lepo Vas pozdravlja ,in vse naroč-nike sVrtca« Vaša         , ;..
Petkovšek Zdravka,
učenka VI.  razr.  Ijudske  šole v  Rovtah.
Spoštovani gospod urednik!
Letos sem prvo leto naročena na »Vr-tec«. Zelo mi ugaja. Z veseljem ga prebi-ram Ln moje mlajše sestrice zelo rade po-slušajo, ko jim čitam povesti »Hišica v čevlju« in »Morje je prebrodil«. Rada pa rešujem Vaše skrite stezice.
Jaz sem doma iz prelepe vasi Kamnik. V šolo hodim v sosedno vas Preserje, ka-mor imam četrt ure hoda.
Iz srca Vas pozd-ravlja in vse naroe-nike »Vrtca«
Intihar Ana,
uč. VI.  raz. 1/. šole y Preserju.
231