DR. ANTON POLENEC BIOLOG IVAN REGEN (Ob stoletnici njegovega rojstva) »V tem kraju se je rodil 9. XII. 1868 prof. dr. Ivan Regen, veliki sloven ski biolog. Ob stoletnici rojstva »Prirodoslovno društvo Slovenije«. Te besede so vklesane v hotaveljski marmor na hiši, blizu katere se je rodil človek, čigar ime Je že več kot pol stoletja neminljivo zapisano v znanosti, človek, čigar ime se vsak trenutek zablesti iz bioloških del in razprav po vsem svetu kot ime velikega znanstvenika, čigar prodorni duh je znal na tako čudovit način, s tako izrednimi, naravnost genialnimi poskusi povedati nove resnice, nova dognanja. Toda vsi tuji znanstveniki, ki se opirajo in sklicujejo na I. Regna in na njegova na Dunaju tiskana dela, bi bili verjetno presenečeni ob spo znanju, da je bil Regen Slovenec! Da, Slovenec iz Lajš v Poljanski dolini! Kot velik znanstvenik, eden največjih, če ne največji biolog slovanskega juga, je res Regen zrasel na Dunaju, kjer je črpal znanje pri svetovno znanih zoologih Clausu in Grobbnu. Tedaj so proučevali pri živalih predvsem njihovo zgradbo, notranjo in zunanjo. Tudi mlademu, še ne trideset let staremu Ivanu Regnu je prinesla doktorski naslov z odliko še razprava s tega morfološko- anatomskega področja, razprava o napravah, s katerimi godejo različne kobi lice in murni. Res, na zunaj še skrbno in natančno opisovanje »instrumentov«, s katerimi se oglašajo ti šesteronogi godci, to delo so bile samo zdrave, močne korenine, v katerih se je pretakal že nov sok, sveže življenje. Ob tej raz pravi so mlademu raziskovalcu ušle misli nemalokrat v domači kraj, v Lajše, v tisti lepi svet pod Zirovskim vrhom, kjer je kot Janezek pasel ovce, s slamico spravljal murne iz luknjic, jih poslušal, lovil in nosil domov na travnik pred domačijo. Tedaj je tudi materi, ki se je vrnila s polja, Janezek zastavil vpra šanje: »Mat', povejte no, kok poje murček«. Ti črni, simpatični godci, njihovo čirikanje s cvetočih, sončnih obronkov spomladi so vzbudili v Regnu vedno nova in nova vprašanja, ne samo, kako poje, temveč tudi, zakaj poje, kako sliši, kako se najdeta samec in samica. Tako dobro kot Regen ni poznal murna nihče; in prav zato ni nihče izvabil iz njega in njegovih sorodnikov, kobilic, toliko zanimivih dognanj. Murni, ki so mu jih pošiljali od doma, kobilice, ki jih je dobival z naših senožeti, so napravile Regna za to velikega znanstvenika. Da bi Regen dokazal, kakšen smisel ima petje murnov samcev — samice so neme, nimajo godalnih naprav, toda na golenih sprednjega para nog imajo slušne organe, »ušesa«, torej morajo slišati, — je napravil z murni nekaj čudovitih poskusov. Regnu je bilo jasno, da je pesem samcev kažipot samicam, da najdejo med gosto travo svojega ženina; njegova pesem jih vabi in jim kaže pot. Doma v sobi si je napravil pravi travnik, da bi se murni čim bolje po čutili, kot da so v Lajšah, odkoder jih je dobival. V travnik je postavil dve 218 stekleni posodi. Eno je ovil s črnim papirjem in vanjo postavil samca, ki je prepeval, da je bilo veselje: v drugo, neovito steklenico pa je dal postavnega, a molčečega samca. Nato je spustil na ta travnik samico, ki še nikdar ni videla in ne slišala nobenega samčka. Ubrala jo je naravnost proti zastrti posodi, iz katere je donela vabeča murenčkova pesem. Ko je muren umolknil, ni vedela kam. Zbegana je tekala med travo. Ko pa se je spet oglasil, je nadaljevala pot proti pevcu. Za murenčka pa, ki je mirno in tiho zdel pod nezastrto posodo, se pa še zmenila ni. Prof. dr. Ivan Regen ob šestdesetletnici (Iz Proteusa 1968/69-4, str. 120) Leta 1914 pa je napravil na prostem, na travniku s 24 X 24 m^ in s 1600 samicami, bi rekli naravnost veličasten poskus, ki je prav tako neizpodbitno dokazal še zadnjim dvomljivcem, da samice res privablja samčevo petje in da samice res sprejemajo to petje s slušali na golenih sprednjega para nog, Regen je namreč 800 samicam še kot ličinkam poškodoval »ušesa«, ostalih 800 pa je bilo zdravih in samo te so hotele k samčku, ki je njim neviden čirikal sredi njih. Toda vse, ki so hotele k njemu, so se ujele v pasti, ki so bile postavljene na dohodih k godcu, za katerega se gluhe samice še zmenile niso. Samice pa, ki so imele nepoškodovan slušni organ, toda brez tipalnic, za katere so do tedaj trdili, da je v njih čutilo za sluh, so prav tako našle čirikajočega samca kot tiste nepoškodovane. Da bi bil izključen vsak dvom, da je res petje samcev vabilo samicam in ne mogoče kak vonj, ki igra sicer pri razpoznavanju med samicami in samci ne samo pri žuželkah, temveč tudi pri drugih živalih zelo važno vlogo, je 219 Naprava, s katero Je Re gen dokazal, da murni, kobilice zaznavajo zvoč ne valove, ki se širijo po zraku; zato visita kletki s pojočima kobi licama na balončkih (Iz Tuxen: Insektenstimmen 1967, str. 53) Regen poklical murenčkovo samico na telefon. Napravil je telefon tako, da je prenašal iz oddaljene sobe glas muzikanta v sobo, kjer je bila samica. Slušalko je položil na tla. Samica jo je takoj ubrala k slušalki, jo obšla od vseh strani in se vedla tako, kakor bi bil v slušalki samec. Ce je Regen telefonski vod prekinil, je samica zapustila telefon, a se je spet vrnila, kakor hitro je za slišala godca. Slika nam prikazuje Regnovo »izvrstno napravo«, kot jo imenuje docent dr. S. L. Tuxen z univerze v Kopenhagnu, ko govori o Regnovih prepričljivih poskusih v knjigi »Zuželčji glasovi«. S to napravo je naš znanstvenik kot izvrsten eksperimentator dokazal, da murni in kobilice zaznavajo zvočne va love, ki se širijo po zraku in da niso mogoče le tresljaji tal, ki jih zaznavajo in za katere niso potrebna slušala. Dva pojoča samca sta visela v škatlicah Ml in Me, ki so ju balončki držali v zraku, na tleh pa so bili v 4 škatlicah Ms—Me tudi samčki, ki so se vključili v petje visečih godcev, kakor hitro sta se oglasila. Samo po zraku so se lahko širili zvočni valovi, za njihovo zazna vanje pa so potrebna posebna čutila, slušni organi. Ko je bil Regen pri bratu na Uncu in prisluhnil rjavim grmovnim kobili cam (Pholidoptera aptera), je ugotovil, da čirikata po dva samca v dvospevu in, če se najdejo na sončnem obronku trije, jo zagodejo tudi v trispevu; če jih je več, pa zapojo kar v zboru. Toda niti dvospevi niso vedno enaki; štirinajst različnih takšnih dvospevov in šestero oblik zborovskega petja je odkril Regen pri teh šesteronogih muzikantih. V dvospevu prevzame eden od pevcev vodstvo, drugi — sopevec — pa mu odgovarja. Tako čirikata kakor po taktu. Ko je Regen videl ali bolje slišal, kako te kobilice pojo v dvospevih, se mu je porodila misel, če bi sam mogel muzicirati s kobilico, če bi on sam bil sopevec! In res! Vidimo ga v delavnici, kako poskuša vse mogoče naprave, da bi čirikal kot kobilice. Dneve in noči se je trudil in se oglašal, pa vse zaman. Nekajkrat je že obupal, a pričel je vedno znova. 220 Pa je prišel 31. avgust 1925. Bilo je pozno zvečer. V Regnovem stanovanju čirikata dva mlada samčka v prekrasnem dvospevu. In ko je bilo njuno petje najživahnejše, tedaj se je oglasil Regen s svojo struno, soglasno s čiriki so- pevca. Tedaj je sopevec umolknil, pevec vodič pa je pel z Regnom in pričela se je čudovita igra, kakor pravi Regen, med žužkom in človekom. Ni bilo znanstvenika do tedaj, ki bi se tako približal živali, ki bi tako dobro poznal njeno obnašanje, ki bi se ji tako približal, da bi ga sprejela za svojega sovrstnika, da bi se z njo lahko pogovarjal. Prav ta svojski »pogovor« je šele pokazal našega Regna v vsej njegovi veličini in genialnosti. Spominska plošča prof. dr. Ivanu Regnu v nje govem rojstnem kraju Lajšah nad Gorenjo vasjo; odkrilo mu jo je Prirodoslovno društvo Slovenije 8. 12. 1968 (Iz Proteusa 1963/69-4, str. 129) Ti pogledi v delavnico našega velikega znanstvenika naj nam zadostujejo. Res, Regen je na Dunaju delal, prebil tam večji del svojega življenja, toda njegovo srce je ostalo zvesto svoji domovini. Da bi mu bila Slovenija, da bi mu bil domači kraj vsak trenutek navzoč, si je Regen želel, da so mu od doma, prav iz Lajš, pošiljali murne in izpod Jošta pri Kranju kobilice. »Murni iz domovine so mi izbojevali zmago« piše svojemu prijatelju po tistem veličastnem poskusu zunaj na travniku. Ta stalna prisotnost njegovega domačega kraja, teh Lajš in mladosti, ki jo je preživel med tem čudovitim, zelenim, sončnim Loškim hribovjem, je bila prav verjetno tista nevidna sila, ki je dajala Regnu vedno svežih moči in ga navdihovala vedno z novimi mislimi. Kako je bil vselej vesel vsakega Slovenca, ki se je pri njem oglasil, zlasti domači so mogli 221 občutiti vso njegovo veliko ljubezen do doma. Tako naroča prijatelju: Kako rad bi šel z vami v domače kraje, pa ne morem pustiti svojih raziskovanj. Ce greste po Poljanski dolini, poglejte, ali pri Visokem nad cesto še stoji trš, pod katerim je klop, kjer sva z materjo vselej počivala, kadar sva potovala po dolgi poljanski cesti. Poglejte tudi na Lajše pred našo hišo, kako je s staro hruško, pod katero sem se kot otrok z murni veselo igral . . . In kako se je Regen res čutil Slovenca! Ko je bila ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti, piše prijatelju: »Vest, da se je ustanovila v Ljubljani akademija znanosti in umetnosti, je bila zame najveselejša vest, kar sem jih dosedaj prejel iz domovine glede kulturnega napredka našega naroda.« Regen je bil tudi njen dopisni član. Ko se je ustanovilo Prirodoslovno društvo, je bil Regen med njegovimi ustanovnimi člani (med samimi vele- industrialci) s 1000 dinarji ustanovnine, kar za tiste čase za upokojenega pro fesorja ni bilo malo. Za ustanovitev Narodne galerije je prispevel 500 din, bil ustanovni član podpornega društva za visokošolce in, ko je mladina zbirala denar za odkup Prešernove hiše v Vrbi, je prispeval 300 dinarjev. Prijatelju pa piše: »Pri tej akciji pa tudi starci ne smemo zaostati! Pesmi Franceta Pre šerna spremljajo me na poti mojega življenja od četrte šole naprej — do danes.« Ko je Prirodoslovno društvo v imenu slovenskega naroda ob stoletnici nje govega rojstva odkrilo spominsko ploščo profesorju dr. Ivanu Regnu, je bil to prvi viden izraz spoštovanja in zahvale našega naroda temu našemu velikemu znanstveniku, domoljubu in človeku. Zusammenfassung GEDENKFEIER ANLASSLICH DES HUNDERTSTEN GEBURTSTAGS PROFESSOR DR. IVAN REGENS Am 8. Dezember 1968 enthiillte der Naturwissenschaftliche Verein Sloweniens (Prirodoslovno društvo Slovenije) in Lajše bei Trata im Poljanatal (ungefahr 15 km nordwestlich von Skofja Loka) dem groCen slowenischen Biologen Prof. Dr. Ivan Regen eine Gedenktafel. In diesem bescheidenen, doch in einer wunderbaren Wiesen- und Waldlandschait gelegenen Dorfe wurde einer der groBten Biologen des sla- wischen Sudens geboren. Der Familienname des Vaters, eines Handvverkers, der aus Triest hieher gekommen war, lautete eigentlich Režen (aus dem slowenischen rž = Roggen), doch wurde er Im Triester italienischen Geburtsregister in italienischer Transkription Regen geschrieben, so daB aus einem typisch slowenischen Namen ein deutscher Name entstanden ist. In der Folge wurde I. Regen meist als osterreichi- scher oder deutscher Wissenschaftler angesehen. Schon als Hirtenknabe horte Regen gerne den zirpenden FeldgriUen zu, brachte sie nach Hause und beobachtete sie. Nicht nur einmal frug er die Mutter, als sie vom Felde kam: "Mutter, wie singen die Grillen?« Sie antvvortete ihrem Kleinen: "Schau und beobachte!« Tatsachlich ist kein Wissenschaftler ver Regen so tief in die Lebensweise der Feldgrille und der verwandten Saltatorien eingedrungen. Als Schiiler der beriihmten Zoologen C. Claus, C. Grobben und des Physiologen S. Exner begann Regen seinen wissenschaftlichen Weg mit der Erforschung der Stridula- tionsorgane der saltatoren Orthopteren und ist diesen ansprechenden singenden In- sekten bis zu seinem tragischen Tode in zahlreichen wissenschaftlichen Arbeiten treu geblieben. Diese Arbeit, die besonders Gryllus campestris und PhoUdoptera aptera betreffen, hat I. Regen in der ganzen biologisch interessierten wissen- schaftlichen Welt beriihmt gemacht, vor allem seine genial erdachfen Freilandsexpe- rimente, die er mit seinen FeldgriUen in einem 24 X 24 X 2 m messenden Terrarium anstellte. Er bewies mit ihnen eindeutig, daB sich die Weibchen nach den singenden 222 Mannchen orientieren und daB die Feldgrillen wirklich horen. Sein Gegner, der prominente Professor Mangold in Berlin, gratulierte ihm selbst zu diesem Erfolg. Regen ging aber noch •weiter: er wollte selbst mit diesen sechsbeinigen Musikanten zirpen. Am 25. Mai 1925 gelang es ihm tatsachlich, mit einem jungen Mannchen der Art Pholidoptera aptera zu musizieren. So war unser Regen einer der ersten, wenn nicht der erste, der mit einem Tiar redete . . . Man darf ihn somit mit vollem Recht zu den Pionieren einer besonderen biologischen Disziplin, der Ethologie, rechnen. Aber bei allen seinen wissenschaftlichen Arbeiten in Wien hat' Regen seine engere, entfemte Heimat nie vergessen: er war GrCindungsmitglied verschiedener slowenischer kultureller Institutionen, so z. B. der Nationalgalerie und des Natur- wissenschaftlichen Vereines in Ljubljana; auch an der Griindung der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Kiinste hatte er Anteil. An seine Heimat banden ihn nicht nur Erinnerungen an unbeschwerte Jugendjahre, an seine Mutter und seine tibrigen Venvandten, zauberten ihm doch besonders die Grillen und Heuschrecken, die er zvichtete und mit denen er experimentierte, immer Avleder das Bild seines Geburtsortes Lajše mit seinen sonnigen Wiesen vor, denn sie stammten alle von dort. Als ihm nun in Wien in den ersten Jahren nach dem zweiten Weltkriege sowohl die Heimat als auch die sechsbeinigen Musikanten fehlten, ging er einsam und ver- lassen viel zu friih fiir immer von uns. Diesen Gedanken auBerte Mirko D. Grmek in den Archives Internationales d' Histoire des Sciences. Tome 18, Pariš 1965. 223