aTa tEW aTa
w j* wat
Duhovno
Zivuenje
L A * V I D A » ESRIRITUAL
«V /»
- Va
Sr*«
19 - NOVEMBER - 55
Naslovna stran: Naše male navihance je prihod pomladi v srebrno deželo navdal z velikim veseljem
(F. M. Kocmur, Argentina)
Levo: Doma je jesen (Foto Kunc, Avstrija)
Spodaj: Krško na Dolenjskem
ŠTEV 11
VELIKI PRAZNIK XX. STOLETJA
ALOJZIJ KOŠMERLJ
njegov početek in pomen
ZA NAŠ ČAS
Slovesni praznik Kristusa Kralja, ki obhajamo vsako leto zadnjo nedeljo Meseca oktobra, je vpeljal v bogočastje svete katoliške Cerkve papež Pij XII. °b zaključku svetega leta 1925. V okrožji „Quas primas“ z dne 11. oktobra 1925 je objavil škofom katoliškega sveta nagibe, ki so ga pripeljali do vposta-yitve tega praznika, označil in razložil Je njegovo naravo in pomen in naštel sa-dove, ki jih od njegovega praznovanja Pričakuje. Tudi govori v tej svoji enci-auki o posebnih dožnostih, ki naj jih 'ta praznik vsako leto znova predoči Vsem ljudem, posebno pa katoličanom.
V dobrem četrtstoletju, ki nas loči »d uvedbe praznika, se je o njem veliko Pisalo in govorilo in vsako leto se naša Pobožna gorečnost znova vnema ob ve-nki misli Kristusove kraljevske časti in oblasti. Lahko pa bi se zgodilo, da bi naše prazniško navdušenje vzkipelo le y velikih besedah in čustvih, pravih in rajnih sadov, ki jih je predvideval in hotel veliki papež, pa bi ne rodilo. Pri-
merno je zato in upravičeno, da si prav v teh naših nemirnih in nevarnih časih znova v spomin pokličemo velike in jasne misli in želje vodstva Cerkve, vsebovane v omenjeni okrožnici Pija XI., da bi tako praznovanje tega velikega in pomembnega praznika v vsakem oziru odgovarjalo duhu in ciljem vojskujoče se Cerkve na zemlji.
NAGIBI VZPOSTAVITVE PRAZNIKA
Ko je Pij XI. leta 1922 zasedel prestol rimskih papežev, je v svoji prvi okrožnici opozoril katoliški svet na velike stiske in nevarnosti, ki so ogrožale Cerkev in vso človeško družbo. Na svetu kljub mirovnim pogodbam ni prišlo do resničnega miru, ampak je med narodi naprej kipelo nezaupanje in sovraštvo. Komunizem v Rusiji, fašizem v Italiji, začetki narodnega socializma v Nemčiji so predstavljali nevarne možnosti novih sporov in vojska. Pij XI. je z bistrim pogledom voditelja ugotovil, da je glavni vzrok tega nevarnosti polnega stanja v človeški družbi v tem ker se je večina ljudi oddaljila od Jezusa Kristusa in njegove svete postave v za-
sebnem kot družinskem in javnem življenju. Nobenega upanja na pravi in resnični mir med narodi pa ne more biti, dokler tako posamezniki kot narodi in države zanikujejo in zametajo vla-darstvo Kristusa, Zveličarja sveta. Treba je iskati mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem, to je bil Pija XI. veliki klic in geslo njegove vlade. Treba je, da se svet zave svoje odvisnosti od Kristusa, ki je njegov zakoniti kralj in vladar, in da to svojo odvisnost tudi ponižno prizna. Prav temu namenu pa naj bi služil ,nov praznik Kristusa Kralja, ki si ga je Cerkev že dolgo želela in za katerega so škofje in verniki katoliškega sveta sveto stolico že dolgo prosili.
Vpostavitev tega slovesnega praznika se je že dolgo pripravljala v številnih spisih katoliških pisateljev, zlasti pa s prelepo pobožnostjo do presvetega Jezusovega Srca in z nji združeno družinsko posvetitvijo božjemu Srcu. Niso se pa Srcu Gospodovemu posvečevale samo družine, marveč tudi narodi in kraljestva in po želji Leona XIII. je bil posvečen v svetem letu 1900 Jezusovemu Srcu ves človeški rod. Isti veliki misli Kristusovega kraljevanja so služili in služijo veličastni evharistični kongresi, kjer je Kristus, skrit v sveti hostiji, središče ponižnega češčenja vernikov vseh narodov, vsega sveta. Lahko rečemo, pravi Pij XL, da krščansko ljudstvo vodi resnično božje navdihnjenje, ko na teh. kongresih v javnih slovesnih zborovanjih in procesijah; proslavlja Kristusa kot Kralja in Zmagovalca, istega Kristusa, ki ga brezbožniki niso hoteli in nočejo priznati, pa ga njegovo ljudstvo na ta način hoče znova vpostaviti , v njegove kraljevske pravice, - j
Vsi ti nagibi so nagnili papeža Pija XI-, da je razglasil praznovanje novega in posebnega praznika v čast Kristusu Kralju in to prav v svetem letu 1925, ki je bilo kakor veličasten slavospev narodov Kristusovemu kraljevskemu veličanstvu in v katerem se je. ob-
hajala tudi 1600 letnica prvega splošnega cerkvenega zbora v Niceji, kjer je bila slovesno proglašena verska resnica, da je Jezus Kristus, božji Odrešenik, ene narave z Bogom Očetom, itorej pravi Bog od pravega Boga, resnica, na kateri temelji vladarska oblast Kristusova nad vsemi narodi sveta.
Praznik je bil postavljen na nedeljo z namenom, da bi ga verno krščansko ljudstvo lahko obhajalo brez večjih "težav, in na zadnjo nedeljo v oktobru, ko se nagiblje k zaključku liturgično cerkveno leto, da se tako skrivnosti Kristusovega življenja, ki se jih spominjamo tekom leta, zaključijo in kronajo s slovesnostjo Kristusa Kralja in se pred praznikom Vseh svetnikov slovesno slavi Njega, ki kraljuje in zmaguje v vseh svojih svetih in izvoljenih.
NARAVA IN POMEN PRAZNIKA
Praznik naj v polni luči vere proslavlja in oznanja Kristusovo kraljevsko čast in oblast in to ne samo po njegovi božji, ampak tudi po njegovi človeški naravi. Kristus kot Bog je Stvarnik in vladar vesoljstva z Očetom in Svetim Duhom. Praznik pa poudarja njegove kraljevske pravice kot človeka-Odreše-nika sveta, in to ne le v nekem simboličnem, marveč v resničnem in polnem pomenu teh izrazov.
V	svetem pismu stare zaveze je Kristus napovedan kot. Kralj. Kot Kralja ga gledajo in opisujejo od Boga navdihnjeni preroki. Prerok in kralj David mu poje v 2. psalmu, da je po Očetu postavljen za Kralja na Sionu, sveti gori božji in da mu bodo "dani narodi kot dediščina ter bo zemljo posedoval do skrajnih njenih meja.
V	novi zavezi je to s polno resničnostjo potrjeno. Nadangel Gabrijel govori Mariji ob oznanenju: „Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta in bo kraljeval v hiši Jakobovi ve-
komaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca“ (Lk 1). Kristus sam se za kralja Proglaša v svojih govorih in prilikah, najjasneje pa v oni veliki težki uri pred Pilatom, ko na namestnikovo vprašanje: »Si ti kralj?“, odločno in jasno odgovori; „Tako je, kralj sem“ (Jan 18). Pred odhodom v nebo slovesno izjavlja svojim učencem: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji“ (Mt 28). Te besede vsebujejo in označujejo vso neizmerno Veličino njegove vladarske oblasti in neskončno obsežnost njegovega kraljestva. V taki slavi in veličastvu ga gleda sv. Janez v Skrivnem razodetju kot Kralja kraljev in Gospoda gospodov (19, 16).
Opirajoč se na te razodete resnice sveta Cerkev, ki je Kristusovo kraljestvo na zemlji, v svojem bogoslužju svojega božjega Ustanovitelja že od vseh počet-kov krščanstva slavi kot Kralja in Gospoda, tako v sveti maši kot v delitvi svetih zakramentov in v ostalih bogoslužnih obredih.
KRISTUS JE KRALJ PO SVOJI NARAVI IN PO SVOJEM ODREŠILNEM DELU
Po naravi je Kristus Bog-Človek v eui sami, drugi božji osebi. Iz tega sledi, Ja ga morajo kot Boga moliti angeli in 'ljudje, pa tudi, da mu morajo vsi služiti tudi kot Človeku. Po sami svoji božje-človeški naravi ima oblast nad vsemi ustvarjenimi rečmi. Nad vse mila iu ganljiva pa je misel, da si je Kristus to po naravi mu dano kraljevsko oblast Pridobil še posebej s svojim odrešilnim delom. Nikdar bi tega ljudje ne smeli Pozabiti, koliko smo stali svojega Odrešenika. „Ne z zlatom in srebrom, marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot ne-dolžnega in brezmadežnega Jagnjeta ste bili odrešeni“ (1 Petr 1, 19).
Kristusova kraljevska oblast je trojna, vsebujoča vse to, kar spada k Popolni vladarski oblasti. Po nauku Cerkve je On Odrešenik sveta, v katerega naj narodi upajo. Jp Zakonodajalec, ki
Kralj neba in Kralj sveta
ga morajo ljudje ubogati. Je Sodnik, ki mu je Oče izročil sodbo nad vsemi. Je kot Sodnik živih in mrtvih tudi veliki Kralj, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Tako je v Kristusu Kralju najvišja zakonodajna, sadna in izvršilna oblast, kateri se nihče izmakniti ne more.
Kristusovo kraljestvo ima duhovni značaj in se ozira v prvi vrsti na duhovne zadeve. To jasno sledi iz Jezusovega nauka in delovanja. Apostolom, ki so pričakovali Mesija v sijaju in moči svetnega vladarja, neutrudljivo izbija iz glave te zmotne predstave in upe. Množici, ki ga po čudežnem pomnoženju kruha hoče postaviti za kralja, se umakjne v puščavo. Pred Pilatom izjavlja: „Moje kraljestvo ni od tega sveta“ (Jan 18).
V Kristusovo kraljestvo, kakor ga opisujejo evangelisti, se vstopa po, pokori in duhovni pripravi, po veri in krstu. To kraljestvo stoji v nasprotju edinole s satanovim kraljestvom in z oblastmi teme. Podložniki tega kraljestva morajo svoja srca oprostiti neurejenih želja po bogastvu in svetnih dobrinah, hrepeneti morajo po pravičnosti in svetosti, zatajevati se morajo in nositi svoj križ za svojim Gospodom in Kraljem.
Vse to dokazuje duhovni značaj Kristusovega kraljestva, čeprav s tem ni rečeno, da bi Kristusu ne pripadala popolna oblast tudi nad vsemi svetnimi stvarmi in zadevami, zakaj od Očeta je prejel absolutno in neomejeno oblast nad vsem stvarstvom.
KRISTUSOVO KRALJESTVO JE VESOLJNO IN SE RAZTEZA NA VSE LJUDI
Lepo je to povedal Leon XIII., ko je za sveto leto 1900 predpisal posvetitev sveta Jezusovemu presvetemu Srcu: „Kristusovo vladarstvo ne obsega le katoliških narodov in onih, ki prerojeni po krstu s polno pravico pripadajo sveti Cerkvi, čeprav bi se od nje ločili po zmoti ali razkolu. Pod Kristusovim žezlom stoji ives človeški rod.“ In ni nič razlike med poedinci in družbo, zakaj poedinci, združeni v družbi, niso nič manj pod Kristusovo oblastjo kolt ločeno vsak zase. Kristus je vir zasebne in javne blaginje in „v nikomur drugem ni zveličanja“ (Ap. dela 4, 12). Zato naj bi se poglavarji držav ne upirali dati javno priznanje Kristusovemu	vi a dar srt v u
skupno s svojimi narodi, če hočejo ohraniti svojo oblast in zagotoviti domovini napredek in blagostanje.
SADOVI, KI NAJ JIH PRAZNIK RODI
Priznanje in spoznavanje Kristusove kraljevske vzvišenosti in oblasti, tako v zasebnem kot javnem življenju bo, po papeževem upanju, nujno prineslo človeški družbi zaželjene sadove pravične svobode, varnega reda in umirjenega sožitja. Kraljevsko dostojanstvo Kristusovo po eni strani posvečuje človeško oblast knezov in državnih poglavarjev, po drugi pa oplemenituje dolžnosti in pokorščino državljanov.
Če se bodo knezi in poglavarji držav zavedali, da ne vladajo toliko po lastnem pravu kot po pooblaščenju božjega Kralja, tedaj se bodo gotovo posluževali
svoje oblasti je s svetim spoštovanjem in veliko razsodnostjo; in ko bodo proglašali zakone in zahtevali njih izpolnjevanje, bodo z vso vnemo skrbeli za javni blagor in dostojno življenje svojih podložnikov. Tako bodo izločeni vzroki upora, cvetela pa bosta red in mir. Čeprav bo državljan gledal v svojih poglavarjih ljudi, slične sebi ali radi kakršnega koli vzroka celo nezmožne in graje vredne, se kljub temu dolžnosti pokorščine ne bo izmikal, ker bo v njih gledal podobo Kristusa, Boga-Človeka.
Kar tiče sloge in miru med državljani, je gotovo, da bo med ljudi .toliko bolj pronicala zavest bratske povezanosti, kolikor bolj se bodo zavedali vesolj-nosti Kristusovega kraljevanja, ki mu je podrejen ves človeški rad. In uklanjajoč se temu Kralju, ki je kralj ljubezni in miru, krotak in ponižen, ki je prišel na svet, ne da bi si dal služiti, ampak da bi sam služil drugim, kako ne bo vse to pomagalo, da se med ljudmi utrdi oni resnični, božji mir, po katerem vsi dobri in plemeniti z vsem srcem hrepenijo? Kako velike sreče bi se res mogli veseliti, če bi se posamezniki, družine in države dale vladati po Kristusu.
V tako urejeni in krščansko vladani družbi se bo tudi Cerkev veselila svoje svobode in neodvisnosti. Poglavarji držav ji ne bodo delali težav pri izvrševanju njenih od Kristusa ji danih pravic, da uči, posvečuje in k zveličanju vodi vse tiste, ki spadajo v Kristusovo kraljestvo. Svobodno bodo mogli delovati v državah cerkveni redovi obojnega spola, ki predstavljajo velikansko oporo Cerkvi in njenim pastirjem, pa tudi neprecenljivo dobroto za človeško družbo, v kateri živijo in delujejo.
Vsakoletno obhajanje tega praznika bo tako prinašalo blagoslov vsem, pa bo tudi vse opominjalo na končno sodbo, pri kateri bo Kristus, ki je bil zavržen od človeške družbe ali vsaj po njej preziran in zaničevan, strogo kaznoval tako velike krivice, ki so mu bile prizadete.
DOLŽNOSTI KATOLIČANOV
Kar velja v splošnem za vse ljudi, velja v posebni meri za katoličane. Oni so v prvi vršiti in na najpopolnejši način Kristusovi podložniki. Kristus mora zato vladati v njihovem umu s svojo božjo, razodeto resnico, ki jo morajo katoličani sprejemati s ponižno poslušnostjo in jo spoznavati s sveto stanovitnostjo. Vladati mora v njihovi volji, ki se mora vdano in pokorno uklanjati božjim zakonom in postavam. Vladati niora v njihovih srcih, ki morajo ljubiti Boga nad vse in vedno hrepeneti po čim Resnejšem združenju 'Z Njim. Vladati niora tudi v njihovih telesnih udih, ki morajo služiti duši kot orodje njenega Posvečenja.
Vse življenje in delovanje katoličanov mora stremeti za tem, da se čimbolj Pospeši povratek človeške družbe h Kristusu. To je apostolski klic tega velikega praznika. Zdi se pa, da mnogi katoličani ne zavzemajo v družabnem življenju onega mesta in vpliva, ki se spodobi onim, kateri nosijo pred seboj plamenico resnice. Morda je to posledica brezbrižnosti in boječnosti dobrih, ki se vzdržujejo borbe ali se bore slabotno; iz tega in zato pa sovražniki Cerkve dobivajo večjo drznost in silnost. Naj bi zato vsi verniki spoznali in uvideli, da se morajo z vso močjo in neprenehoma boriti pod zastavo Kristusa Kralja; naj Se zato tudi vsi z navdušenjem posvetijo apostolskemu delu, da se vrnejo k Bogu uporni in nevedni in da se božje Pravice ohranijo neokrnjene.
To so v glavnem misli znamenite okrožnice Pija XI. o prazniku Kristusa Kralja, katerim dodajam še posebno zaključno misel z ozirom na nas, Slovence.
KRISTUS KRALJ IN SLOVENCI
Kjatoliški Slovenci smo upravičeni obhajati praznik Kristusa Kralja s posebnim veseljem, zadoščenjem in ponosom. Med nami je misel tega praznika
pognala posebno globoke korenine in poganjala svoje veje v katoliški svet. Božja previdnost je namreč prav iz našega malega pa vernega naroda izbrala moža, ki je z veliko mislijo Kristusovega kraljestva hotel zediniti ves katoliški svet v skupno delo in skupno borbo za zmago božjih in cerkvenih pravic. Bil je to pokojni svetniški slovenski duhovnik, prelat Janez Kalan, ki ga je misel o Kristusu Kralju vsega prevzela. Napisal je knjigo o tem vprašanju, začel izdajati poseben list, z odobrenjem Pija XI. propagirati misel mednarodnih kongresov Kristusa Kralja. Najlepši sad tega njegovega apostolskega navdušenja je bil veliki mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani, leta 1939, itik pred izbruhom druge svetovne vojne. Veličastna slovesnost, ki so se je udeležili katoličani Slovenije in Jugoslavije, Poljske in Češke, Italije in Francije, se je vršila v navzočnosti dveh kardinalov, mnogih jugoslovanskih škofov in pod predsedstvom ljubljanskega škofa Rožmana, ki je prevzel predsedstvo mednarodnega odbora teh kongresov. Bil je ita kongres za vse udeležence, za ves slovenski narod pa še posebej velika duhovna priprava za težki križev pot, ki se je odpiral pred nami, premnogim tedanjih navdušenih organizatorjev in apostolov pa priprava za mučeništvo.
Naj bo torej misel praznika Kristusa Kralja vernim Slovencem doma in na 'tujem kot neka sveta dediščina in oporoka, da se ob njem vsako leto znova okrepimo in poživimo v naši veri, upanju in ljubezni do našega Gospoda in Kralja Jezusa Kristusa. Z obljubo zvestobe do smrti ga prosimo, naj nas ohrani vse v svoji ljubezni in naj nam da možnost, da bi mogli še kdaj v domovini v svobodi in miru nadaljevati s tem velikim, svetim apostolatom njegove slave, moči in oblasti; da bi z nami kmalu ves verni svet z veselim srcem pel:
Kristus zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus zapoveduje.
CINE CATOLICO
Časi al mismo tiempo que el Congre-so de Teatro se celebro en Zaragoza la Primera Semana del Cine Catölico. El P. Mauricio de Begona, capuchino y profesor de Filmologia, defendio la tesis de que la importancia del cine “radica en que es una filosofia de la vida”. Dice Sadoul: ‘*Un ciinema dirigido (como el de Hollywood) tiende a establecer en el puhlico una verdadera concepcion del mundo, de una manera de vivir, de ob-rar, de pensar. De esta manera, puede intoxicar el alma entera de un pueblo ya que el constituye uno de sus prin-cipales alimentos culturales.
El cine ademäs segdn A. Maurois, es “una expresiön social”.
El cine tambien es un problema y un caso de conciencia.
La Iglesia por tanto no podia que-dar indiferente ante un cancepto de la vida, ante un fenomeno social, ante un hecho de conciencia. Por esto a d op to una actitud cajtolica ante el cine, actitud que data desde hace 20 anos, desde que Pio XI en la enciclica “Vigilainti Cura”, la carta magna de la cinematografia ca-tölica, escribio el 29 de Junio de 1936.
“Pues en verdad se ban hecho seriös esfuerzos para que el cine se ajuste a las nobilisimas normas de las artes liberales”.
Pio XI fue el primer en senalar que el cine es un ante liberal y que debe regirse por normas esteticas y morales.
En los Ultimos anos el cine ha pre-tendido, y lo va logrando poco a poco, una mayor elevjacion, llegando a ser portador de un mensaje espiritual e incluso mistico. Realiza este ideario catölico en ocho estadios.
1”) Ilusjiracioln filmica de la plastica religiosa, como en “La Vida de la Virgen”, en Fra Angelico y reciente-
mente “Christus”. A estas peliculas les falta lo esencial del cine, que es la pre-sencia moviendose y la dinämica de la imagm, que aqui se suple con el movi-miento de la cämara.
29) La epica y la pompa espectacu-lar y cinematogräfica de los grandes temas catölicos del primitivo cristianis-mo, como “Las Cruzadas”, “Quo vadiš”, “El ma.nto sagrado”.
39) El estilo directo, espontäneo y autentico de los temas religiosos, como es “La senora de Fatima” y algunas hagiografias.
4l9) La transformaciön humoristica y humanizante de lo religiöse, de lo sobre-natural y fantästico, como v. gr. “Que bello es vivir!”.
59) Realismo mistico en “Jua.na de Arco” de Ingrid Bergman.
6) La simplicidad esquemätica y es-tilizaciön evangelica en “Once floreci-llas” de Rosellini, que defraudö al no ver la pintura real de una orde.n ni del espiritu franciscano.
79) Humanizacion de lo religioso con suave optimismo en “Siguiendo mi ca-mino”, “Las llaves del Reino”.
89) Psicologia social y humanistica religiosa de la “Guerra de Dios”, “La ley del silencio”; echa con prudencia puede hacer mucho bien.
A estos estadios, senalados por el P. Mauricio de Begona, se podria anadir el realismo de “Marcelino pan y vino”, gloria del cine espanol, pelicula de la que dijo al verla en Roma Rondi, el critico del cine de “II Tempo”: Es que la primera vez que se ha superado, llevändolo a la perfecciön, el gran de-feeto del neo-realismo, que nunca supo levantarse de la tierra hasta esta pelicula con transcendencia espiritual.
V. Arteta Luzuriaga S. J.
LETO SPOMINOV
Naše leto 1955 je leto spominov: Praznujemo 25-let-nico Baragove zveze, ki je začetek priprav za škofijsko preiskavo Baragovega življenja, njegovih čednosti in njegovega učenja (spisov). Iz skromnih začetkov Zveze med ameriškimi Slovenci se je razvila široka organizacija marquettske škofije s posebno slovensko vejo. Po petindvajsetih letih dela se kažejo lepi sadovi: zbirka tisočev pisem, njih prepisovanje, prevajanje in urejevanje, pripravljanje Baragovega življenjepisa — vse to je -nujno potrebno za proces. Na nas pa leži, da za Baragovo zadevo molimo, prispevamo in jo priporočamo drugim.
To leto obhajamo tudi 20-letnico evharističnega kongresa iv Ljubljani. Tedaj je sama Marija Pomagaj prišla med nas z Brezij in videla naše navdušenje za njenega Sina.
Spominjamo pa se letos tudi desete obletnice pokolja okrog 10.000 slovenskih mladcev in mož, ki so bili krvnikom vrnjeni od tistih, ki so jih sprva sprejeli v varstvo. Pri tej ž&lostni obletnici ostanimo!
Da, to ne zadeva samo nas novonaseljence, ampak vse Slovence. Smrt deset tisočev je rana na slovenskem narodnem telesu, ki boli vse ude. Le primerjajte: 10.000 v primeri s številom Slovencev tedaj ob koncu strašne vojne pomeni za Itedanjo Slovenijo toliko, kot danes tu v Združenih državah en milijon. Kaj bi rekli v Ameriki, če bi vam samozvani krvniki v enem mesecu pobili en milijon mladih fantov, ki sedaj služijo vojake? Ali ne bi žalost zalila vsa ameriška srca? Ali ne bi kriknil ves narod, da bi se slišalo do neba — me samo tista družina, kateri je 'bil kal^ član umorjen ? Ves narod, brez razlike vere, stranke, položaja, premoženja. .. ves narod bi bridko občutil -to rano. Kdo more torej zameriti, če mi po Idesejtih letih še vedno žalujemo, z ljubeznijo mislimo na pobite žrtve, se- jih zvesto spominjamo. Prav je, da bi obhajali to žalostno obletnico vsako leto in tudi svet okrog nas s pisano besedo seznanjali z našimi mučenci. Kakor so bili poklani, mora obsojati vsak človek, četudi bi ta ali omi morda menil, da so zaslutili priti pred sodišče Iter1 se zagovarjati za morebitna dokazana krivična dejanja.------------
Kakor je bila Marija z nami na kongresu, tako nas je med vojno pripravljala tudi na najtežje preizkušnje, ki so maš narod zaldele. Usposobila nas je za težke žrtve, ki jih je slovenski narod po božjih načrtih moral položiti na oltar. In kako nas je pripravljala ? S prvo skupno pobožnostjo peterih prvih sobot.
Dne 31. oktobra 1942, ob 25-letnici fatimskih prikazovanj, je sveti oče posvetil vse človeštvo brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V začetku novembra istega leta sem bil pri svetem očetu, da mu poročam o razmerah v škofiji, zasedeni od
rtacigtov in fašistov. Govorila sva tudi o posvetitvi; prosil sem ga za besedilo njegove posvetilne molitve, da bi jo prevedli v slovenščino ter bi z njo posvetil škofijo. Papež je vpričo mene segel po telefonu ter ukazal, naj objavijo besedilo v vatikanskem časopisu Osservatore Romano. Še isti večer je list na prvi strani prinesel posvetilno molitev, din e 8. decembra pa jo je slovensko dijaštvo na svoj praznik skupno z menoj prvič molilo.
3a skupino posvetitev je treba priprave. Odbor peterih sobot je vodil vse posle za razširjenje skupne pobožnosti peterih prvih sobot. Z januarjem 1943 so se pričele posvetitve družin, hiš, posameznikov... Zadnjo soboto v maju je ljudstvo sprejelo prostovoljni post in se udeležilo spokorne procesije (v Ljubljani je štelo spoloma procesija na Rakovnik 27.000 ljudi). V nedeljo je sledila posvetitev v vsaki župnijii, v stolnici pa za vso škofijo.
Posvetitev brezmadežnemu Srcu ima Za, cilj Jezusa, ne ostane le pri Mariji. Sveti Ludvik Marija Grignon (umrl leta 1716, proglašen za svetnika 194i7) je po-vdaril: Popolna pobožnost do Marije — injej se popolnoma posvetiti, služabnik ji biti, njej se popolnoma izročiti, da Marija z mami napravi, kar ji njeno Srce narekuje. In kaj je to ? Da bi bili vsi zares in popolnoma Jezusovi — kakor je Jezus njen Sin, tako mi njeni otroci. Oboje se prepleta: Če smo Marijini otroci, smo bratje in sestre Jezusa. Otroci Marijini ine moremo biti, če nimamo božjegla življenja posvečujoče milosti v sebi. Le po njej smo Jezusu bratje, Njegovo življenje je v nas...
Prva naša posvetitev v letu 1943 je obsegala vernike takratne „Ljubljanske pokrajine“ in nekaj na 'Goriškem in Primorskem. Ni pa mogla zajeti Gorenjske, Štajerske in Koroške, kjer so Slovenci trpeli pod nacisti.
Na kaj pa nas je Marija s to posvetitvijo pripravljala ? — Na skrajne žrtve! Ene je pripravljala na mučenje in strašno smrt; druge je pripravljala na trpljenje begunstva, ina vso negotovost, strah, domotožje... na nevarnosti tujine, med katerimi je gotovo največ ja: pozabiti na Boga in vero. In tretje v domovini je Marija pripravila ina preganjanje, ki mu po desetih letih še ne vidimo konca: Življenje brez svobode, ječe, prisilno delo... Za vse to je treba moči...
Letos, ob deseti obletnici, kar so naši fantje darovali svojo zadnjo žrtev, pa smo imeli drugo skupno pobožnost petih prvih sobot. Ta sega mnogo širše, kakor je prva. Povezala je verne Slovence po vseh delih zemlje za isti namen in cilj — se pripraviti na posvetitev, naj že bo obnovitev posvetitve, ali pa prva posvetitev brezmadežnemu Srcu nebeške Matere. Z velikim veseljem so se razkropljeni rojaki odzvali našemu povabilu. Saj ni dela svette, kjer ine bi ‘bilo vsaj nekaj Slovencev, ki so opravili pobožnost prvih sobot in so poslali podpisano posvetilno listino ali pa pismeno izrazili svojo priključitev naši skupni posvetitvi. In tako imam pooblastilo in naročilo, da vse te posvetim brezmadežnemu Srcu. S to posvetitvijo vstopimo pod plašč, ki je stkan iz Marijine ljubezni in materinskega varstva, pa tudi iz naše hvaležnosti, vdanosti in zaupanja do Nje.
Na kaj nas pa Marija pripravlja s to letošnjo posvetitvijo ?
Ali in as pripravlja na nove žrtve, ki jih Bog od nas zahteva in za katere potrebujemo posebno močne milosti ? In kakšne so te žrtve ? Morda delna preganjanja, zdaj tu zdaj tam, kjer bivlajo Slovenci. Morda bo to rdeča metla, s
*
katero bo Bog pometel vse lažno krščanstvo, ki je večinoma le ma krstnem listu vpisano, njegovo življenje pa je pogansko, brezbrižno, brezbožno, v pohujšanje nekristjanom... S to metlo bo Bog pometel zmotne poganske ivere in tako izgladil Pot evangeliju med vse narode.
Ali pa nas Matija s to posvetitvijo pripravlja na „novo dobo živega krščanstva“, ina slavni prihod Kristusa Kralja. Pred Jezusom pa prihaja Miamija, kakor Blati pred otrokom. Res je, v zadnjih sito letih je slava Marijina silino narastla, Pobožnost do Marije se je razširila, zaupanje do nje se je poživilo. Vse to dokazuje, da nastopa doba Marijina. A ta doba ni konec razvoja, ampak začetek Jezusove dobe po Mariji.
Kakor koli je že, na kar nas danes Marija pripravlja — prav je, koristno in zveličavno, da se znova posvetimo brezmadežnemu Srcu Marijinemu, kakor sama želi. Ne pozabimo pa vključiti v to našo posvetitev tudi vse tiste naše rojake, ki ne molijo, ki zastopajo nasilje brezbošbva, ki kratijo svobodo Cerkvi božji. Naj spoznajo svoje zmote in se /dajo privesti na pot resnice!
Pri tej sveti daritvi prosimo za vse milosti, ki so nam potrebne, da današnjo posvetitev izvršimo tako, kakor jo Marija želi od nas v slavo božjo in naše IzveliČanje.
Govor prevzv. Gregorija Rožmana, škofa ljubljanskega, ob priliki posvetitve slovenskega Naroda brezmadežnemu Srcu Marijinemu (Ameriške Brezje-Lemont, 3. julija 1955)
Dne 29. maja 1943 je prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman posvetil vpričo 27.000 vernih Slovencev pred podobo brezjanske Matere božje ljubljansko škofijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po dvainajsftih letih je posvetil ves slovenski narod pred podobo Marije Pomagaj na ameriških Brezjah v Lemontu
KDO Jt DIL POKOJNI ŽUPNIK KAM DIN
Oh, saj je pravzaprav tako malo pomembnega povedati o pokojnem župniku Kampe nsu, da bi se pripovedovanja sploh ne lotili ne, če ne bi ljudje danes toliko pisarili o takih, ki niso vredni, da bi gospodu Kampensu čevlje osnažili. Kajti naš pokojni župnik Kampens vse svoje živ jenje ni storil nikakih slavnih del, na njegovem grobu se ni zgodil še noben čudež, dasi bi se kaj takega ljudem zdelo čisto nekaj naravnega: izgovoril ali napisal ni nobenih takih besed, kakor jih tu pa tam včasih navajajo iz knjig. Ne! Kar je pokojni gospod Kampens kdaj rekel in kar je bil, je zap: • sč no samo v s'rcih ljudi, ki so ga poznali. Bil je čisto navadno preprost in dober župnik, ki je storil to, kar vsak dober župnik mora storiti, in sicer s srcem polnim Usmiljenja do ljudi in polnim ljubezni do našega ljubega Gospoda.
Če bi hotel pripovedovati vse lepe in vesele zgodbice, ki jih doma o pokojnem gospodu Kampensu še vedo, bi lahko napisal še debele zgodbice, in to brez vsakih izmišljotin in pesniških olepšav, ampak čisto golo resnico bi napisal. Pa ni treba takoj misliti, da bom pisal o njem samo pobožne in resne stvari, kakor da bi bil gospod Kampens nekaka blažena „mila Jera“. Ne, bil je popolnoma navaden, pristen človek. In jaz, vidite, župnike dobro poznam, čisto mirno ti prenašajo vse, kar se o njih slabega govori, ker so takih govoric pač vajeni.
Toda kaj resnično slabega bi o našem pokojnem župniku ne vedel nihče povedati. Bil je povsem dober človek, kakršnih danes malo najdete na svetu. Včasih je res nekoliko strožje pridigal zoper velike grešnike, kakor ubijalce in hinavce in podobne ter slikal pekel zanje gotovo še v strašnejših barvah, kot
ERNEST CLAES
je v resnici; to pa le bolj zaradi tega, ker je vedel, da takih hudodelcev v njegovi župniji mi. Dasi je včasih v svojih govorih precej jasno pokazal, koga ima v mislih, mu tega ni nikoli nihče zameril, ker je vsak mislil, da človek, kakršen je bi'l župnik Kampens, pač lahko vsakemu pove resnico, kar mu gre, in da ima vso pravico ogovoriti te na cesti in ti naštevati osem blagrov. Če je bil v kaki hiši prepir, je župnik Kampens vedno lahko šel naravnost v hišo in povedal, kaj on misli o vsej zadevi. Da, to je župnik Kampens lahko storil in nihče bi se ga radi tega ne upal postrani gledati.
Ko je nekoč mesar Jan van Seppes dajal javno pohujšanje v vasi s tem, da je precej natrkan šel po vasi, pa so mu neki nesramneži slekli hlače — kar Jana van Seppesa ni nič oviralo, da ne bi šel še v druge gostilne — je župnik Kampens še istega večera smuknil v njegovo hišo ter Jana pred očmi njegove 'lastne žene in njegovih sedmero otrok trikrat pošteno oplazil okrog ušes, da se je Jan takoj streznil. Pri odhodu pa mu je župnik Kampens še zabičal:
„Pa glej, da se mi kmalu pokažeš v spovednico, grdoba, boš vsaj vedel, koliko te stane, takole se ga nalesti!“
Tn Jan van Seppesovi lastni ženi in njegovim sedmero otrokom se je zdelo čisto prav, da ga je gospod župnik tako pošteno stresel; da, bili so celo ponosni tna to, da se je gospod župnik lastnoročno zavzel za red v njihovi hiši.
. Kaj pa Jan?
„Gospod župnik 'lahko kaj takega stori, saj je taka njegova pravica in dolžnost... Ampak, naj le kdo drugi poskusi položiti svoje parklje name...!“
Reči hočem samo, da je bil pokojni župnik Kampens človek, ki je vedel, ka-
ko je treba ravnati s preprostimi ljudmi, če jih hoče spraviti naravnost v nebesa. Sam je bil sin kmečkih staršev in svoje župljane je dobro poznal. Nikdar ni imel pri nas noben župnik take besede kakor on.
Ljudje namreč še niso pozabili, kako je bilo takrat, ko je v vasi izbruhnila nalezljiva bolezen, kolera, ki je pomorila skoro polovico prebivalstva in je župnik Kampens sam, noč in dan, teden za tednom skrbel za bolnike.
Spal je kar sede, čez dan je pa hodil °d hiše do hiše; tu je pomagal enemu z mirno vestjo oditi v nebesa; tam je moral drugega, ki mu je uprav pokopal otroka, prepričevati, da bo že ozdravil; Povsod je dajal ljudem zdravila in večkrat sredi noči nosil umirajočim popotnico ter skušal tolažiti vse, ki jim je kdo umrl. Sploh se ne da povedati, kaj v,se je takrat rajni župnik Kampens storil za našo župnijo. Res je, da je zdravnik iz sosedne vasi prišel vsak dan nekoliko pogledat — kako urico ali kaj — toda v ostalem je bil gospod župnik za vse sam.
Ko pa je kolera prenehala in nevarnost prešla, je gospod župnik sam zbo-;eil. Cele dneve je visel med življenjem m smrtjo in sam dekan iz Die st a mu je Prišel streč. In tako resnično, kot sedaj sedim na stolu, so prišli župljani pred župnišče in po cele ure na kolenih mo-rili očenaše in češčenemarije tako, da so končno le nebo prisilili, da je župnik okreval. Prav v svojo posteljo je slišal njihove glasne molitve in edino, kar je nekel svoji služkinji, je bilo: „Rozalka, Punca, pojdi ven povedat ljudem, naj kredo domov; saj si bodo še prehlad nakopali!“ Potem pa je gotovo celo uro na tihem jokal, ker ga je tako ganila "jubezen njegovih župljanov.
Gospod župnik je ozdravil. Gospod Kog gotovo ni mogel biti tako „grd“, da Jbi ga nam vzel. In prvo nedeljo, ko Je župnik spet pel slovesno mašo, so bili vsi ljudje iz vasi v cerkvi, staro in mlado, fantje in dekleta; mislim, da so vse niše ostale prazne. Tedaj so ljudje videli, kako se je župnik postaral, in da P° tej bolezni ne bo nikdar več posebno trden v nogah, čeprav je imel komaj Pet križev.
Tisto leto se je naša vas tudi zaobljubila na romanje k sv. Roku v Bin-kom. Kajti samo s pomočjo tega velikega svetnika se je posrečilo pregnati kugo iz vasi, je pravil gospod župnik. In tako so romali vsako leto na ponedeljek v mesecu avgustu štiri ure tja in štiri ure nazaj, možje peš, otroci pa so se spravili na vozove. Župnik Kampens se je vedno vozil z njimi vred na županovem koleslju, na katerem je bila tudi debela sveča za sv. Roka. Videti bi morali s kako pobožnostjo so ljudje molili okrog kapelice tega svetnika. Zato ni nič čudnega, če od takrat v naši vasi ni bilo nikdar več nobene nalezljiva bolezni. V našo cerkev so postavili tudi lepo sliko sv. Roka in mnoga leta niso nobenega svetnika, celo sv. Antona ne, vneteje častili, kot sv. Roka.
Potem pa — tega morda še ne veste — imena sv. Roka ni v litanijah vseh svetnikov. Ljudje sicer ne vedo, kako je to mogoče, prepričani pa so, da so tisti, ki so litanije delali, naredili zelo resno napako. Svetnika, kakršen je sv. Rok, šteti čisto preprosto med „Vse svetnike božje“, in nič drugega, to je vendar nezaslišano! Rajni župnik Kampens sam se je te pomanjkljivosti zavedal in kadar je molil v cerkvi litanije vseh svetnikov, je vedno posebno povdaril:
„Sv. Bernard — prosi za nas.“
„Sveti Dominik — prosi za nas.“
„Sveti Rok, ki je iz naše fare kolero pregnal in ki ima pod svojo sliko v naši cerkvi svoj nabiralnik — prosi za nas.“
Zadnji „prosi za nas“ je zvenel še enkrat močneje kot ostali, da bi ljudje tako pokazali svetemu Roku, da je vsaj v naši župniji na prvem mestu, in da oni niso nič krivi, če so ga v Rimu pozabili postaviti v litanije.
No torej, sedaj pa povejte, če takšen župnik nima pravice, pobrigati se, kako kaj gre po hišah njegovih ljudi! Ali nima takšen župnik pravice izrodkom, kakršen je Jan van Seppes, pripeljati katero okrog ušes, če daje javno pohujšanje v fari?
Prevedel Ludvik Ogrin
PRIPRAVA NA OBHAJILO
jV družini se mora najprej obed pripraviti, nafto elani sedejo okrog mize in jedo in končno se miza pospravi. Priprava jedi in molitev pred jedjo je prvo; ko se družina zbere, dobi vsak svoj delež, morda oče ali mati delita; nato se jed použije, odmoli se molitev v zahvalo in miza se pospravi. Nekaj podobnega, v višjem smislu, se godi pri obhajilu. Poglejmo sedaj nekoliko bolj natančno molitve, s katerimo se na obhajilo pripravljamo.
Ta del maše, obhajilo, se začne z Očenašem. Duhovnik začenja: Molimo. Po zveličavnih zapovedih opomnjeni in po božjem nauku poučeni si upamo reči. V teh uvodnih besedah se zrcali spoštovanje do Gospodove molitve. V prvih krščanskih časih so samo verniki smeli znati Oče naš, poganom ga niso zaupali. Tudi mi moramo imeti globoko spoštovanje do molitve, ki jo je učil sam naš Gospod. Nevredni smo, saj smo grešniki, pa si vendar upamo moliti to vzvišeno molitev, ker je Kristus dejal: „Kadar molite, recite...“ (Lk 11, 22). Molitev očenaša na tem mestu pomeni družinsko molitev božjih otrok pred jedjo. Četrta prošnja očenaša se po razlagi cerkvenih očetov nanaša na obhajilo, ki je „naš vsakdanji kruh“. Pa tudi druge prošnje so v zvezi z daritvijo prav pomenljive. V tej molitvi izrazimo svoje prošnje za vse svoje potrebe in vemo, da jih bomo prav po maši prejeli. Maša z obhajilom nam bo dala vsega, za kar v očenašu prosimo: utrdila bo božje kraljestvo v nas, odstranila greh in njegove posledice, saj je obhajilo zdravilo za naše duše. Zato se na zadnjo prošnjo v očenašu „temveč reši nas hudega“ na-
JOŽE VOVK, U. S. A.
slanja naslednja molitev, ki prosi naj bomo rešeni zla, naj nam Bog na priprošnjo svetnikov naklanja mir, naj bomo prosti greha in varni pred slehernim vznemirjenjem. Molitev je zelo stara; papež Gregorij Veliki je dodal ime sv. Andreja, ki ga je posebno častil in prošnjo „milostno daj mir v naših dneh“.
Prosimo, naj bomo rešeni preteklega zla: posledic greha in kazni zanj; sedanjega, kar nas prav sedaj tlači in je najtežje, ker je tako živo resnično; prihodnjega, ki nam grozi po naši lastni krivdi, ker so pretekli in sedanji grehi nevarni za prihodnjost: le kesanje, pokora in ponižna prošnja moreta to nevarnost odstraniti. Prosimo za mir: notranji mir, ki je v tem, da smo prosti greha, zunanji mir, na katerega navadno mislimo, ko prosimo za mir v teh naših dneh. Ta prošnja za mir se nadaljuje v molitvah pred obhajilom in se posebno lepo izrazi v poljubu miru.
Sedaj mašnik razlomi svojo hostijo v dva dela in od tistega, ki ga drži v levici odlomi majhen delček in ga spusti v kelih, med 'tem ko moli ali poje: Mir Gospodov bodi vedno z vami. Potem nadaljuje: Ta združitev in posvetitev Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi nam, ki ga prejemamo v večno življenje. Nato se trikrat trka na prsi: Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, reče dvakrat in tretjič prosi:	podari nam svoj mir.
Lomljenje kruha spada k najstarejšim obredom svete maše, ker je tudi Jezus razlomil kruh; zato je tudi mašna daritev dobila ime: lomljenje kruha. Ko mašnik spusti mali delček hostije v kelih, pravi: Mir Gospodov bodi vedno z
vami. Lomljenje kruha nam pomeni Jezusovo smrt na križu, združitev telesa in krvi pa je simbol vstajenja. Ko se trkamo na prsi, si moremo reči: Tu je Jagnje, žrtvovano in poveličano; užili ga bomo, da nam odpusti grehe in da mir.
Do devetega stoletja se je na tem mestu izvršilo posebno mešanje. Ko je v Rimu papež maševal, so strežniki prinesli v posodi del evharistije od prejšnje maše in to je bilo mešano v kelihu; to simbolično dejanje je pomenilo: daritev je ena in ista: ponavlja se, kar je bilo enkrat za vselej izvršeno ma Kalvariji. V drugih cerkvah, kamor je papež pošiljal „fermentum“, to je „kvas“, so na tem mestu združili poslano s tem, kar je bilo na oltarju posvečeno, spet znamenje, da smo vsi eno v Kristusu, čigar namestnik je papež.
Ko v vzhodnem obredu dele posvečeno hostijo na štiri dele, pojo duhovniki: .Jagnje božje, Sin Očeta, lomljen in deljen, zlomljen in nerazdeljen, vedno uživan, pa ne použit, posvečuje vse, ki ga prejemajo.“ Ko so v starih časih lomili kruh, so ponavljali .Jagnje božje“ dokler je bilo treba, sedaj se ponovi trikrat. Pri mašah za rajne se duhovnik ne trka na prsi, saj ne prosi zase, pač Pa za duše rajnih: podari jim mir, podari jim večni mir.
Preden se duhovnik obhaja in da obhajilo vernikom, se izvrši pri slovesni maši pomenljiv obred: poljub miru. Prva molitev od treh pred obhajilom prosi za mir; tako nadaljuje prošnjo: podari nam mir. Duhovnik poljubi oltar (oltar po-menja Kristusa), objame diakona in mu vošči; „Mir s teboj!“ Diakon odgovarja; j,In s tvojim duhom!“ Ta pozdrav se Potem da naprej vsem duhovnikom in strežnikom pri maši. Tuidi verniki so se med seboj tako pozdravili: možje med seboj, žene med seboj. Saj sta že apostola Peter in Pavel prosila vernike: „Pozdravite se med seboj s svetim poljubom“ (Rim 16, 16). Sv. Justin mu-
„Daj nam danes naš vsakdanji kruh. ..“ tako molimo vsak dan v molitvi, ki jo je sestavil naš Gospod. Spomnimo se tudi vseh tistih, ki z njim niso preskrbljeni, zlasti pa onih, ki žive brez milosti božje in ne čutijo potrebe po duhovnem kruhu — presv. Evharistiji
Čenec (umrl 165 po Kr.) poroča, da so se tako pozdravljali v njegovem času pred darovanjem, zakaj Kristus je dejal: Prej se spravi s svojim bratom, preden daruješ svoj dar (Mt 5, 23,25). Od četrtega stoletja dalje je ta pozdrav v navadi pred obhajilom. Le to je treba obžalovati, da je popolnoma pozabljen med verniki; in vendar je lep izraz bratske ljubezni in tako odlična priprava na obhajilo; je tudi simbol zveze med Kristusom in verniki, saj poljub prihaja z oltarja, ki predstavlja Kristusa.
Naslednji idve molitvi izražata za-
upanje in ponižnost, ki naj nas navdajata pred obhajilom. Sv. Avguštin je povedal to v znanem izreku: Et inardesco et inhoreseo (medlim od hrepenenja in strahu). Obe molitvi sta naslovljeni na Boga Sina, starejše molitve so naslovljene na Očeta po Sinu. V prvi molitvi je lepo izraženo delo vseh treh božjih oseb, ko gre za naše odrešenje: Oče je odločil, Sveti Duh sodeloval, Sin izpeljal to delo na križu, ko je s svojo smrtjo vrnil ljudem božje življenje. Molitev prosi za troje: 1. naj bi bili prosti greha in vsega zla; 2. da bi izvesto vršili božje zapovedi; 3. stanovitnosti do konca. Tako prosimo za sadove obhajila: navdaja nas zaupanje. Zadnja molitev pa je polna ponižnosti in svetega strahu. Prosi, naj nas Gospod varuje nevrednega obhajila, temveč naj da, da se bodo njegovi sadovi poznali na iduši in telesu. „Kdor nevredno je in pije, si obsodbo je in pije,“ pravi sv. Pavel. Prosimo za varstvo v nevarnostih, ki prete duši in telesu, prosimo za zdravilo za našo padlo, ranjeno človeško naravo. Krst začenja v nas obnovo in zdravljenje, evha-
ristija ga 'dopolnjuje: močna in tečna hrana je hramba proti boleznim tudi v naravnem redu.
Ko duhovnik te molitve dokonča, poklekne, vzame posvečeno hostijo in reče s psalmistom: Nebeški kruh 'bom vzel in klical Gospodovo ime. Globoko se skloni, trikrat trka na prsi (trkanje na prsi je vedno znak spokornega duha) in ponavlja besede kafarnaumskega stotnika: ;„Gospod, nisem vreden...“ Ta poganski mož je dobil priznanje od Gospoda, ki ga je pohvalil kot malokoga zaradi njegove vere; dobil pa je tudi priznanje od Cerkve: daje nam ga kot vodnika v svetem trenutku, ko se bližamo obhajilni mizi. S tem nam hoče reči: Hodite k obhajilu tako, kot se je ta mož bližal Gospodu: v ponižnosti, trdnem zaupanju, veri in dejanski ljubezni do bližnjega (stotnik je prosil za svojega hlapca) s tako zavestjo, kaj so vaše dolžnosti, pa boste prejeli za svojo dušo, kar je on dosegel za srvojega hlapca in tudi vi boste „sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu“.
„TAKO NE BI BAD UMRL!“
Pater Abel je bil v svojem času na	Dunaju zelo	znan misijonar.	Mnogo uspehov je	doživel
zlasti med moškimi. Včasih pa ga je kdo tudi	zavrnil. Sam	pripoveduje:
„Imel sem misijon v Dunajskem Novem mestu, pa sem ob tej priliki tudi obiskal bolnike, ki »o bili v bolnišnici. V vseh sobah sem bil prijazno sprejet, le v eni se za spoved ni javil skoro nihče, Tam je ležal mlad mož in bril norce iz vsega, kar je versko. Zato se tudi drugi niso upali prositi za sv. epoved. Stopil sem k mlademu brezbožnežu in ga prijazno povabil, naj se spravi z Bogom, kajti njegov obraz je razločno kazal bližnjo smrt. Odgovor je bil vse prej ko prijazen: „Vrag naj vas vzame!“ je bruhnil iz sebe. Odločno in glasno, da so me slišali vsi iz sobe, sem odgovoril: „Prijatelj, dobro sem vam hotel, a siliti vas ne morem. In tudi vi me ne morete siliti, da bi bil zraven, ko vas bo vrag jemal.“
„Obrnil sem se in stopil k sosednji postelji, kjer je ležal star mož in se hotel spovedati. Ravno sem mu podelil odvezo, ko se razleže s postelje mladega moža, ki me je pred	minutami zavrnil,	strašen,
pretresljiv krik. Pogledam v smeri glasu in	vidim, da je	mladi človek že	umrl. Pogled mu	je ostal
srep in obraz spačen.“
„Brez besede sem zapustil dotično sobo. Ko sem prišel naslednje jutro, da podelim bolnikom •veto obhajilo, me je že čakala usmiljenka: „Gospod pater, še štirideset mož bi se rado spovedalo, ki včeraj niso marali. Vsi pravijo: Tako pa nočem umreti!“
ZA OVČICAMI
Napovedani škofov obisk ie skušal gospod Simon izkoristiti tudi za to, da župnijo duhovno dvigne in jo na ta način najdostojneje pripravi za nadpastirjev Prihod. Pri vseh zunanjih pripravah ni izgubil tega cilja izpred oči. Po njegovi zamisli inaj bi zunanje priprave pripomogle k uresničenju tega načrta. Vzbujale naj bi pozornost faranov na škofov Prihod, povdarjale važnost in pomen njegovega obiska za faro in hkrati naj bi vernike vzpodbujale k čim globlji duhovni pripravi.
Najbolj se je dušni pastir trudil, da bi povečal število rednih obiskovalcev nedeljske službe božje. V fari, kjer prihajajo ljudje v cerkev redno, pa naj bo to iz navade ali iz prepričanja, je župnikovo delo lahko. Ljudje so dobro poučeni v verskih resnicah in jih je lahko voditi Po poti večnega zveličanja.
Vse kaj drugega pa je dušno pastirstvo tam, kjer ljudje več iv cerkev ne zahajajo, se za župnika malo ali nič ne menijo in brezbrižno drve po poti, ki vodi v pogubo.
V taki fari dušnemu pastirju ne preostane drugega, kot da gre sam za izgubljenimi ovčicami in jih skuša privabiti nazaj v stajo.
Tudi gospodu Simonu ni kazalo drugega, kot da je potrpežljivo hodil za .vsemi tistimi svojimi farani, ki sami .niso Prišli blizu. Poleg gornjih nagibov so ga k temu priganjali še posebni razlogi.
Na dve določeni nedelji v letu je bilo treba uradno prešteti ljudi, ki so prišli k maši in število nepo/tvorjeno sporočiti knezoškofijskemu uradu v Celovec, da so tam mogli zasledovati, kako Sleme-ničani pod vodstvom mladega dušebriž-
GREGOR HRIBAR
nika izpolnjujejo drugo cerkveno zapoved.
Gospod Simon je izvedbo štetja poveril navadno mežnarici. Soseda mu je to uslugo rada in vestno naredila, čeprav še sama ni dobro vedela, čemu ljudi prešteva. Še veselilo jo je to delo, saj itak ni vedeila kaj početi med mašo.
Sicer pa župnikova prošnja zanjo ni bila nič izrednega. Tudi na druge nedelje je večkrat na lastno pobudo izvedla zasebno štetje obiskovalcev maše, da je mogla župniku postreči s podatki, ako se je zanje zanimal.
Tudi utrudilo je tako štetje ni preveč. V vsaki klopi je naštela eno, dve ali kvečjemu tri osebe. K temu je prištela še sebe, pevce ne koru in strežnika pred oltarjem in delo je bilo opravljeno.
Sicer je pa dušni pastir že med pridigo mogel sam precej točno ugotoviti število svojih poslušalcev. Skoraj vedno i^te znane obraze je imel pred očmi. Moški so bili navadno bolje zastopani kot ženske, semtertja tudi kak otrok, vseh skupaj pa je bilo za gospoda Simona vedno veliko premalo.
Dušebrižnik se je bal, kaj si bodo mislili .na škofiji, ako bo imel tako malo ljudi v cerkvi. Ali bo škofija marala na mali gorski župniji vzdrževati duhovna za to, da bo bral mašo kakim tridesetim ali štiridesetim osebam? Kaj lahko se zgodi, da ga, če ne preje, takoj po birmi odpokličejo in pošljejo na drugo, bolj potrebno mesto morda celo za kaplana.
V resnici mu je prišlo na uho, kar se je v duhovniških krogih strogo zaupno govorilo. Da bo namreč škofija
morala radi pomanjkanja duhovnikov pustiti Slemenico .nezasedeno in bo poslala dušebrižnika kam drugam, kjer bo bolj potreben.
Gospod Simon bi pa le rad še ostal na svojem skoraj samostojnem mestu. Slemenica mu je že preveč prirastla k srcu. Nič rad ni mislil na to, da jo bo moral prej ali slej zapustiti.
Prav tako ni maral, da bi se Rijav-onik, Sršenka in drugi njegovi sovražniki veselili nad njegovih odhodom in si domišljali, da so ga oni proč spravili.
Dovolj razlogov naravnega in nadnaravnega značaja je torej imel duše-brižnik za to, da je skušali spraviti kar največ ljudi v cerkev. Le tako bo mogel Bogu nekoč dajati lahek račun o svojem hiševanju; že v bližnji bodočnosti pa bo morda mogel gospodom na škofiji prav s tem dokazati, da njegova navzočnost na Slemenici vsdkakor |ui odveč, če že res ni nujno potrebna.
Gospod Simon je s podvojeno vnemo vabil ljudi k nedeljski službi božji. Prav nobeni hiši se ni izognil. Niti najhujših nacistov ni pustil pri miru, če le iz Cerkve niso izstopili. Ob uri, ko so se ga najmanj nadejali, je potrkal na vrata.
Sprva so se ga ljudje ponekod ustra- . šili, ker so mislili, da jih je prišel spet radi cerkvenega davka nadlegovat.
„Saj smo že plačali cerkveni davek za to leto. če ne .verjamete, vam potrdilo prinesem,“ so se hoteli ljudje že vnaprej zavarovati pred novo terjatvijo.
Še manj veseli so ga bili ondi, kjer cerkvenega davka še niso poravnali.
„Saj še ni leto pri kraju. Ste pa župniki res hujši kot financarji,“ so ga ponekod osorno sprejeli. Ljudje so pač po večini mislili, da gre njihovemu župniku le za volno. Niso si mogli misliti, da so mu bile bolj pri srcu ovčice same.
„Nič se ne bojte! To pot ne hodim zaradi denarja okoli. Danes prihajam le n,a kratek obisk. Mi je dolg čas, ker
sem sam v župnišču,“ jih je miril du-šebrižnik.
Ljudje so se pomirili in so napravili bolj prijazne obraze. Ponudili so mu stol, ponekod tudi slanine in kruha, in se spustili z njim v razgovor.
Kako se počuti na Slemenici, ali ga v gostilni dobro postrežejo, zakaj nima lastne gospodinje in podobne stvari so hoteli izvedeti od njega.
Gospod Simon je poslušal, odgovarjal nekaj časa, nato pa pričel napeljevati vodo na svoj mlin. Potožil je, da je ob nedeljah zčlo malo ljudi pri maši in previdno vprašal, ali v prejšnjih časih morda v tem oziru le ni bilo za spoznanje boljše.
Ljudje so se brž čutili prizadete in so se pričeli izgovarjati.
Talkim, ki so trdili, da nimajo čevljev in zakmašne obleke, gospod Simon pač ni mogel dosti oporekati. Po vojski je bilo res 'težko za take stvari. Tudi slemeniški dušebrižnik je imel toliko obleke, kolikor so mu je dobri ljudje dali.
Manj zadovoljen je bil dušni pastir z drugimi odgovori:
„Ne utegnem! Dekla si vzame vso nedeljo prosto,“ so se opravičevale kmetice.
„Nedelja je moja! Edini dan v tednu, ko se more človek raztresti in razvedriti, je nedelja,“ so se izgovarjale dekle.
„Ni res!“ je brž poučil župnik, .^nedelja je Gospodov dan. Najprej moramo iti ik maši, nato šele se lahko razvedrimo.“
„Vam je lahko tako govoriti, ko imate le nekaj korakov do cerkve in nobenega drugega dela,“ so ženske mirile svojo vest, ki jim je že skoraj čisto otopela in se sedaj pričela zopet oglašati.
Dušni pastir se je lotil moških.
„Sem preveč stvari videl v vojski, da bi še mogel verovati,“ so odgovarjali bivši vojaki.
„Le kaj drugega ste mogli videti kot 8reh in zlobo, katere je zmožen človek, k' zapusti Boga,“ se ni dal kar tako odpraviti dušebrižnik.
Nekateri so pa le obljubili in tudi res prišli nasled io nedeljo k maši. Se-Veda ie bilo takim povratnikom sprva Zelo .nerodno, ko so se po dolgem času sPet približali svetišču. Previdno so se °2irali naokrog, ali jih vidi kak zagri-Zffn nacist.
Kakor med vojsko so namreč nacisti 'udi še po vojski ob nedeljah dopold ;e radi hodili na Slemenico gledat, kdo zahaja k maši. Včasi je prišel mimo sam Logataj in s j prezirljivim pogledom ošvrknil ljudi, ki so se zbirali pred cerkvijo. Navadno pa je poslal koga dru-Sega, da je v bližini cerkve ali na pokopališču oprezoval, koliko ljudi je šlo k maši. Nacisti se pač niso mogli vži-veti v novi čas, ko je vsakdo lahko šel v cerkev, ne da bi se mu bilo treba zato česa bati.
Na žalost se pa tudi nekateri drugi ljudje še niso otresli vseh ozirov do na-eistov in jim zato srce ni le malo razbijalo, ko so se po dolgem času bližali sP<1t hiši božji. Počakali so, da se ije P^aša začela, .nato so se po prstih zmuznili v zadnje klopi, se oindi potuhnili in *e pred koncem maše odhiteli iz cerkve. Včasi so se znašli tam v zadnji klopi takšni, ki so že neštetokrat drug druge-mu obljubili, da v svojem življenju tem-Plovega praga več ne prestopijo.
Gospodu Simonu se je bilo treba ob Pedeljah med pridigo le v zadnje klopi uzreti, pa je mogel ugotoviti, ali so se ujegova pota med tednom izplačala. Vsakega novega poslušalca je bil od srca vesel. Prav nič mu ni bilo žal za Ves trud, ako je le opazil, da so bile cerkvene klopi bolje zasedene.
„Veliko ljudi imate v cerkvi,“ mu je zatrjevala mežnarica. „Vsi se čudijo, kako to, da prihaja sedaj toliko ljudi k
Vzpenjača na Osojščico pri Beljaku, v ozadju Mangart
maši. Med vojsko jih je prihajalo veliko manj.“
In mu je pripovedovala soseda, da je bilo marsikod drugod po Koroškem še veliko slabše. V neki fari je prejšnjo zimo baje župnik pridigal, kot bi imel polno cerkev poslušalcev. Je imel pa le tri ljudi pri maši: gospodinjo, ki bi ji evangelij lahko v župnišču razložil, mež-narja, ki je bil gluh in bi me bil nič izgubil, ako bi pridiga izostala, in neko takoimenovano preseljeno osebo (po domače rečeno: begunko) z Ogrskega, ki gospoda ni prav nič razumela.
Take movice so dušebrižnika potolažile in mu dajale novega poguma. Bil pa je tolažbe tudi potreben, saj je ponekod zelo slabo naletel...
(Nadaljevanje sledi)
JAIROVA HČI IN KRVOTOČNA ZENA
Jezus se je iz Geraške dežele v čolnu prepeljal spet nazaj v Kafarnaum in tamkaj stori,! ,dva čudeža: ozdravil je krvotočno ženo in obudil od mrtvih Jai-rovo hčer. Zadevno poročilo se pri Luku takole začenja:
Ko se je pa Jezus vračal, ga je sprejela množica, zakaj vsi so ga pričakovali. In glej, prišel je mož, po imenu Jair, ki je bil načelnik shodnice. Padel je Jezusu k nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo; imel je .namreč edino hčer pri kakih dvanajstih letih in ona je umirala. Medtem pa, ko je šel tja, so ga množice stiskale (Lk 8, 40—42; prim. M* 9, 18-19; Mk 5, 21—24).
Tisti dan, ko je Gospod povedal prilike o nebeškem kraljestvu, ga je poslušalo izredno veliko ljudstva. Po končani pridigi se je Jezus kar nenadoma umaknil navdušenim množicam na drugo stran jezera. Lahko si mislimo, kako nestrpno so vsi želeli, da bi se čimprej vrnil. Ko se je čez nekaj dni res pripeljal nazaj, ga je na bregu že pričakovala množica in ga z navdušenjem pozdravila. Takoj se je glas o njegovem povratku raznesel tudi po mestu samem in ljudje so trumoma hiteli k njemu.
Enemu se je v -tej človeški reki še posebej mudilo, da bi čimprej prišel do Jezusa. Bil je to „mož, po imenu Jair, ki je bil načelnik shodnice“. Ta ugledni človek, ki je moral skrbeti za službo
božjo in za red v shodnici, je bil v hudi stiski- Njegova hčerka edinka, nadebudna dvanajstletna deklica, je bila na smrt bolna. Oče je vedel, da jo samo Jezus še lahko reši. Ko je torej prišel do njega, mu je padel k nogam in ga zelo prosil: „Moja hčerka umira; pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in bo živela“ (Mk 5, 23). Tisti trenutek, ko je Jair govoril, je deklica še bila pri življenju, vendar pa je umrla, preden je Jezus prišel do nje. Tako nam povesta Luka in Marko, ki sta ves dogodek do podrobnosti opisala. Nasprotno pa je Matej hotel poročati samo o bistvenih rečeh. Zato načelniku shodnice kratko malo polaga v usta tele besede: „Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela“ (Mt 9, 18).
Jezus je večkrat ozdravljaj! bolnike s polaganjem rok. Zaito ga je načelnik prosil, naj gre in tudi na njegovo hčer položi roko. Iz tega se vidi, da Jair ni imel tako žive vere kot n. pr. poganski stotnik, ki je bil prepričam, da mu Gospod tudi od daleč zgolj samo z besedo lahko ozdravi bolnega služabnika (Lk 7, 6—9). Pa kljub -temu, tudi Jair je vendarle imel vero. Zato je Jezus takoj šel z njim, da bi mu pomagal.
Ljudje, ki so bili okrog Jezusa, so ga seveda na poti spremljali in ga od vseh strani stiskali: eni so mu vzklikali, drugi so ga prosili, tretji so mu polju-bovali obleko, četrti so se skušali pre-
r*ti v njegovo bližino, spet drugi so mu odpirali poit. V tej gneči se je Gospod *e počasi in s težavo pomikal naprej.
☆
Sredi vsega tega direndaja pa se je z8odilo nekaj, česar ni opazil nihče razen Jezusa:
I.n neka žena, ki je imela krvotok že dvanajst let in je za zdravnike potrošila vse svoje imetje, pa ni mogla pri nobenem dobiti zdravja, je pristopila od zadaj in se dotaknila robu njegove obleke: in pri tej priči se je ustavil tok njene krvi. In Jezus je rekel: „Kdo se me je dotaknil?“ Ko so pa vsi zanikali, je rekel Peter in tisti, ki so bili z njim: „Učenik, množica se te tišči in te stiska in ti praviš: Kdo se me je dotaknil?“ Jezus pa je rekel: „Dotaknil se me je nekdo, zakaj čutil sem, da je šla moč od mene.“ Ko je pa žena videla, da ni ostala neopažena, je drhteč pristopila in padla predenj ter priznala vpričo vsega ljudstva, zakaj se ga je dotaknila in kako je iv hipu ozdravela. O,n ji je pa rekel: „Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru!“ (Lk 8, 43-48; prim. Mt 9, 20-22; Mk 5, 25-34).
Med množico je bila tudi bolna žena, ki je trpela na krvotoku že dvanajst let. Iskala je pomoči pri vseh mogočih zdravnikih, ki so jo spravili ob vse, kar je imela, zdravja pa ji niso mogli vrniti. Luka vse to lepo odkrito prizna, čeprav je bil on sam zdravnik. Vendar pa se je Luka o svojih stanovskih tovariših veliko mileje izrazil kot pa n. pr. Marko, ki brez vsakega olepšavanja pravi: 2ena „je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje. pa ji ni nič pomagailo, ampak se ji je še shujšalo“ (Mk 5, 26). Od zdravnikov je torej imela samo škodo v vsakem pogledu!
Pismouki, ki so se pogosto bavili z zdravilstvom, so nam v Talmudu ohra-
nili precej zdravniških predpisov zoper omenjeno bolezen. Eno zelo učinkovito zdravilo po njihovem je bilo, da se je bolnica morala vsesti na razpotje s kozarcem vina v roki; ko se ji je nekdo nepričakovano približal za njenim hrbtom, je morala zakričati, naj preneha krvotok. Drugo zdravilo, ki je bilo popolnoma zanesljivo, je obstajalo v tem, da je bolnica použila zrno ječmena, ki ga je našla v staji belega mezga; če ga je zaužila en idan, je knvoitok prenehal za dva, če ga je zavžila dva dni, je bolezen prenehala za tri, če pa ga je zavžila tri dni, je popolnoma ozdravela in sicer za vedno. Svetovali so tudi razne telesne vaje, ki so bile zelo mučne. Poleg tega so predpisovali celo vrsto redkih in nenavadnih zdravil, ki so bila uvožena iz inozemstva in so zato bila združena z velikimi stroški.
Žena je verjetno vse to poskusila. Potem je razumljivo, če je zapravila vse imetje. In koliko je po nepotrebnem pretrpela! Bolezen pa je šla vedno na slabše. Nič čudnega torej, če je žena zgubila vso vero v zdravnike in njihova zdravila. Tedaj pa je po božji dobroti našla zdravilo v veri.
Slišala je govoriti o velikem čudodelniku. Če kdo, potem jo Jezus prav gotovo lahko pozdravi! Vendar pa reva ni upala Jezusa naravnost prositi za pomoč. Zaradi svoje bolezni je bila po Mozesovi postavi obredno nečista in bilo ji je prepovedano vsako občevanje z ljuidmi (prim. 3 Moz 15, 19). Pa tudi sram jo je bilo, da bi javno pred vsemi razlagala svoje intimne težave. Kljub temu si je znala pomagati iz zadrege: Mislila si je namreč: „Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela“ (Mk 5, 28). Res živa je bila njena vera v Jezusovo moč, čeprav seveda še zelo nepopolna in skoraj praznoverna; saj je bila prepričana, da na ta način niti Jezus sam ne bo vedel, kdaj bo od njega zadobiia zdravje. In takrat, ko se je na priti vse drenjalo okrog Jezusa, je
bila kot nalašč priložnost zanjo, da neopazno izvede svoj sklep. Posrečilo se ji je, da se je „odzadaj“ med množico prerita do Jezusa in „se dotaknila robu (gr. kraspadon; hebr. sisith) njegove obleke: in pri tej priči se je ustavil tok njene krvi“.
Vsak veren Izraelec je po predpisih postave na vseh štirih voglih svojega plašča moral imeti čopke (hebr. sisith; gr. kraspadon) iz bale volne, prišite z vrvico iz višnjevega škrlata. Ta okras naj bi ga stalno spominjal božjih zapovedi, da bi jih lahko čim vestneje spolnjeval (prim. 4 Moz 15, 38; 5 M oz 22. 12). Koit se vidi, je tudi Jezus nosil na svoji obleki takšne čopke. Teh se je žena dotaknila in je takoj popolnoma ozdravela. Bolnica je začutila, da so ji sveže moči prevzele njeno telo, pa je svojo skrivnost skrbno ohranila zase.
Ljudje res niso ničesar opazili. Le „Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč od njega“ (Mk 5, 30). Takoj se je obrnil k množici in vprašal: „Kdo se me je dotaknil?“ Seveda je Gospod dobro vedel, kdo je bil. Hotel je le, da bi ljudje spoznali veliko vero, s katero si je žena izprosila čudežno ozdravljenje. Njo samo pa bi tudi rad poučil, da jo je on vede in hote ozdravil.
Jezusovo vprašanje je bilo zares nepričakovano. Ljudje so bili v zadregi. Niso ga razumeli, kaj pravzaprav hoče. Peter in drugi učenci, ki so bili tam, so dobro utemeljili to splošno osuplost: „Učenik, množica se te tišči in te stiska in ti praviš; Kdo se me je dotaknil ? “
Kljub temu je Jezus vztrajal pri svojem: „Dotaknil se me je nekdo, zakaj čutil sem, da je šla moč iz mene.“ V tem svojem slikovitem izražanju se je Gospod prilagodil pristno ljudskemu mišljenju; ljudje so si namreč njegovo čudežno moč predstavljali kot nekak ffluidum, kot nevidno snov, po kateri naj bi se pretakala energija iz Jezusovega
telesa na bolnike (prim. Lk 5, 17). Moč, ki je ozdravila ženo in s katero je Kri-ätus sploh vedno delal čudeže, je bila Vsemogočnost Jezusove božje narave. Njegova človeška narava sama po sebi ni imela te moči. Ker pa je bila združena z božjo osebo, je ta božja oseba v hipu, ko se je žena dotaknila Jezusa, storila čudež.
Medtem ko je Gospod spraševal, „se je oziral okrog, da bi ugledal njo, ki je to storila“ (Mk 5, 32). Morda so se njegove oči srečale z ženinimi. Na vsak način, žena je videla, da ni ostala neopažena. Zbala se je, da ni morda prav ravnala. Zato je vsa preplašena in drhteč pristopila k Jezusu in padla preden, kot bi ga hotela prositi odpuščanja. Potem pa je vse lepo po pravici povedala. Vpričo vsega ljudstva je priznala, zakaj se je dotaknila njegove obleke in kako je v hipu ozdravela.
Jezus pa jo je pomiril in ji ljubeznivo dejal: „Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru!“ Bolj. kot na nepopolnost njene vere se je Gospod oziral na njeno iskrenost. Zato jo je prej ob dotiku ozdravil in sedaj to ozdravljenje še potrdil. (Ko bi tudi naša vera bila tako iskrena, kadar se pri sv. obhajilu dotikamo Jezusove evharistične „obleke“!)
☆
Gospod je že mislil nadaljevati pot, ko iznenada prinesejo vest, da je med tem že umrla deklica, ki jo je šel zdravit:
Še je govoril, ko pride nekdo z načelnikovega doma in mu naznani : „Umrla je tvoja hči, nadleguj več učenika 1“ Ko je Jezus to slišal, mu je rekeh „Ne boj se, samo veruj in bo rešena!' Šel je v hišo in ni pustil nikomur drugemu, da bi z injim vstopil, kakor Petru, Jakobu in Janezu, dekličinemu očetu in njeni materi. Vsi so jokali in žalovali za njo. On je pa rekel: „Ne jokajte, ni umrla, ampak spi.“ In posmehovali so se mu, ker so vedeli, da
je umrla. On pa jo je prijel za roko in zaklical: „Deklica, vstani!“ In njen duh se je vrnil in je takoj vstala. In naročil je, naj ji dado jesti. In nje.ni starši so ostrmeli; on pa jim je naročil, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo“ (Lk 8, 49-56; prim. Mt 9, 23-26; Mk 5, 35-54).
Načelnik shodnice se je skupaj z Jezusom pomikal proti domu, je v duhu že gledal svojo hčerko pri zdravju. Da k Jezus pride do nje, pa bo vse dobro! Čudežno ozdravljenje 'krvoločne žene mu je to upanje še bolj utrdilo. Kar naenkrat pa je bila njegova vera postavljena Pred hudo preizkušnjo. Prišel je nekdo z njegovega doma in mu naznanil: »Umrla je tvoja hči, ne nadleguj več učenika.“
Kako slabotna je bila .vera teh ljudi. Verovali so pač, da more Jezus ozdravljati bolnike, niso si pa mogli predstavljati, da bi lahko tudi mrtve obujal. Brez dvoma je bil tudi oče pokojne deklice'v veliki nevarnosti, da se preda tej toisli in izgubi vero v Jezusovo pomoč. Da bi ga obvaroval te skušnjave, mu je 9°sPttd rekel: „Ne boj se, samo veruj in ko rešena!“
Vera sama po sebi ni nobena moč, ki bi delale čudeže. To more samo Bog s svojo vsemogočnostjo. Pač pa je vera Pogoj, ki ga Bog običajno zahteva, da Stotem sitori čuldež. Vera potemtakem dela čudeže samo tedaj, kadar poseže v"mes božja moč, ki jih stori, sicer pa ne.
Potem so vsi skupaj nadaljevali polt in v kratkem so bili pri načelnikovi hiši. Jezus je šel notri in vzel s seboj samo tri apostole: Petra, Jakoba in Janeza. Vsem ostalim, ki so ga spremljali, pa je prepovedal vstopiti.
Hiša je bila že poina' hrupa in joka in žalnega vpitja. Še pred Jezusovim Prihodom so se namreč zbrali v njej Piskači in narekavice, ki so po tedanji navadi bile nalašč zato najete, da so Pri mrliču jokale in pele žalostinke. Je-
zus jim pove, da je njihovo žalovanje brez pomena: „Ne jokajte, (deklica) ni umrla, ampak spi.“ Za Jezusa smrt res ni bila nič drugega kot neke vrste spanje in obuditi mrtveca zanj ni bilo nič težje, kot zbuditi spečega človeka. Zato je lahko tako govoril.
Splošen posmeh je bil edini odgovor na Jezusove besede. Takšno zadržanje se je kaj malo prilegalo žalostnim okoliščinam. Poleg tega je bilo žaljivo za Gospoda; čeprav so ljudje na lastne oči ugotovili smrt deklice, pa so prav tako poznali čudežno moč Gospodovo. Jezus je vse te ljudi, ki so bili tako slabega okusa, odpravil iz hiše. Notri so ostali z njim samo še trije apostoli in pa seveda starši pokojne deklice. Vsi ti so skupaj šli v sobo, kjer je ležalo mrtvo truplo. Jezus je pristopil k postelji in kakor da bi budil deklico iz spanja, jo je prijel za roke in ji dejal: „Talita ku-mi.“ Marko (5, 41) nam je ohranil prav te izvirne aramejske besede, ki pomenijo: „Deklica, .vstani!“ In pri tisti priči se je „njen duh vrnil in takoj je vsala“.
S kakšno lahkoto, s kakšno preprostostjo in neprisiljenostjo je Jezus storil enega izmed najbolj veličastnih svojih čudežev: obujenje mrtveca! S tem je neizpodbitno izpričal, da je absoluten gospodar življenja in smrti.
Deklica je vstala in hodila. Starši so komaj verjeli svojim očem. Nič čudnega, da so od groze ostrmeli. Jezus jim je še naročil, naj deklici dajo jesti. Končno jim je zabičal, da nikomur ne smejo povedati, kaj se je zgodilo. Tako naročilo je Jezus večkrat dal in že vemo, zakaj (prim. Lk 5, 14). Le da ga .v tem slučaju starši pri najboljši volji niso mogli v celoti izpolniti. Hčerka sama je že s svojo navzočnostjo zgovorno pričala o čudežu, ko jo je vendar toliko ljudi prej na lastne oči videlo, da je bila že mrtva. Zato je Matej svoje poročilo o tem dogodku zaključil z besedami: „In glas o tem je šel po vsej tisti deželi“ (Mit 9, 26).
SATAN OV DVO R E C
Na odprti gorski jasi obširnega gozda je stala samotna kmetska domačija, katero so imenovali blizu in daleč naokoli „Satanov dvorec“. Po dolinskih vaseh so pripovedovali čudne zgodbe o njem; število ljudi, ki so čez leto in dan našli pot do njega, si pač mogel šteti na prste ene roke. Kdor pa si je predstavljal, da bo našel na tem tako razupi-tem kraju bogve kako pošastno in po-kvečeno bajto, se je začudil, ko je odkril zelo lepo urejeno kmetijo, ki sicer ni bila velika, pa je v snažnosti in urejenosti ni prekašal noben kmetski dom v dolini.
Slab glas, da mora biti družina, ki biva tam gori, brezbožna, je prihajal odtod, ker niso prišli nikoli v dolino v cerkev; svojemu hlapcu pa niso branili, da je spolnjeval svojo krščansko dolžnost. Često so ga obkolili dol inčam po službi božji in ga spraševali, kaj vendar satan počne pri tistih ljudeh, ki je po splošnem prepričanju tam gori stalni gost, ker si drugače ne morejo razlagati vsakoletne bogate žetve, ki je puščoben kraj sam po sebi ne more roditi. Nejevoljno je hlapec odkimaval z glavo in zatrjeval: „Vendar ne bodite tako nespametni in ne verjemite, da satan pomaga kmetu, ker se potem ne bi bilo treba nam vedno tako truditi in mučiti čez dan, da zvečer na smrt izmučeni ležemo v postelj!“
„Ha, ha!“ so se norčevali kmetje, „že radi tega verjamemo, da se ti do smrti utrujaš in potem spiš kot ubit, saj potem ne vidiš in ne slišiš, da kmet tam gori v sobi cele noči do jutranje zore popiva s satanom, ki mu med tem kaže svoje vragolije in mu natresa sre-
MARTIN RADOŠ
brnike na mizo. — Kako bi sicer mogla v gorah tako oddaljena kmetija tako dobro živeti?“
Ker niso mogli dolinski kmetje iz hlapca ničesar izvleči, so ga začeli puščati na miru. Pred leti je bil ta fant pogorel in je ostal s svojo priletno materjo brez strehe. Tedaj ni manjkalo takih, ki so ga pomilovali, toda, ko pa se je zatekel h kmetom iz doline po pomoč, je vsak samo pomilovalno zmignil z rameni in mu nasvetoval, naj se obrne na soseda. V tem je nenadno stopil kmet iz „satanovega dvorca“ k njemu in mu ponudil: „Pridi k meni za hlapca; plačal te bom, kar je prav, povrh tega bom skrbel za tvojo mater in ko pretečejo tri leta, si boš smel v mojem gozdu nasekati toliko lesa, kolikor ga boš potreboval za novo hišo.“
Seveda! Hlapec se je dolgo časa obotavljal, ker je vedel, kaj ljudje v dolini o njem govore. Pa tudi mati mu je odsvetovala. Stiska pa je bila prevelika, da je slednjič moral privoliti; mati je šla k neki kočarici, da je popazila na otroke, sam pa je šel za hlapca na „satanov dvorec“. Ob delavnikih je delal od ranega jutra do poznega večera; ob nedeljah je pa hodil v dolino v cerkev, kjer sta bila skupaj z materjo pri maši in potem je šel z njo in ostal pri nji do večera.
Tako so pretekla tri leta. Fant je prištedil dovolj, da je mogel na pomlad začeti s postavljanjem nove hiše. Razumljivo, da sta bila oba z materjo tega silno vesela; le hišarici je bilo hudo, ker bi v bodoče ne dobila več prispevka, ki ga je kmet iz „satanovega dvorca“ redno
P-ačeval za staro mater in jo tako rešil najtežjih skrbi, pa tudi, ker je stara ženica lepo učila otroke, da so bili veliko pridnejši in ubogljivejši kot prej. Ko je hlapec neke nedelje z materjo zopet ya prišel, mu je rekla: „Seveda zate in za tvojo mater je dobro, da si bosta Postavila nov dom; saj ■Vama iz srca Privoščim. Kajpada! Toda zame in za nioje otroke bo zopet trda, ko mam ne bo nič več kapalo iz „satanovega dvorca.“
Hlapec je najprej sedel tih in zamišljen; čez nekaj časa je dobrosrčno nasvetoval: „Vedel bi za dober izhod!“
Hišarica željno prisluhne, hlapec pa Previdno nadaljuje: „Ne vem sicer, ali vi kaj daste na ljudskjo govorico ali nič?“
,yPovej mi, fant, kako to misliš?“
„Menim, da bi vi svojo najstarejšo hčer Francko, ki je že dovolj odrasla in močna, poslali h kmetici na „satanov ■dvorec“ za deklo.“
„Francko... na „satanov dvorec“ ?
„Kajpada! Seveda! Jaz bom šel kmalu od oradot proč; pa bodo to zelo občutili tam gori pri delu. Če pa dobi kmetica pridno deklo, bi mogla kmetu Pri poljskem delu kaj pomagati.“
„Hm, hm...! ... Pa misliš, da ne bi to Francki nič škodovalo, ko bi prišla k brezbožnim ljudem? Tebe sicer Puste v cerkev in napham nam so bili vedno zelo dobri.“
„Dobri so... res... dobri... ljudje na „satanovem dvorcu“, in drže besedo, ki jo komu dajo. Če pa so tudi zares brezbožni, tega zagotovo ne moremo trditi, kajti mi ne vidimo v njihovo srce " to ve pač sam Bog!“
„Imaš prav! Bog že ve. Mi ljudje ne smemo nikogar soditi!“ Po kratkem premolku nadaljuje: „Če zares misliš, da bi Francko potrebovali, ...no.... Potem jo pošljem tja gor. Delu je že navajena in z otroki zna dobro ravnati,
Na odprti gorski jasi kraljuje odet v snežno odejo „satanov dvorec“
ker je zmladega morala paziti na svoje mlajše bratce in sestrice.“
Naslednjo nedeljo sporoči hlapec, da ljudje s „satanovega dvorca“ radi vzamejo Francko v službo, in v jeseni, ko je njegoVa hiša dogotovljena in se z materjo vselita v lastno ognjišče, nastopi Francka na „satanovem dvorcu“ slulžbo.
Ees se je Francka hitro privadila, kajti gospodar in gospodinja sta zmeraj dobra, kakor ju je hlapec vedno slikal, vendar še prav prikupi j iva sta oba otroka, petletni Jožek in šestletna Anica.
Ko prične zima s svojim snežnim metežem, ni na dvorcu več toliko dela; gospodinja in služkinja pa zato posedita pri šivanju in popravljanju oblek. To je za Anico in Jožka najveselejši čas, ker jima Francka pripoveduje lepe po-vestice, da jo mirno in z zanimanjem poslušata.
Nekega dne, k|o ravno Francka v svoji sobici pospravlja, se vrata tiho odpro in v sobico se prikradeta oba otroka.
„Jej, jej; kaj hočeta tukaj v moji mrzli sobici,pojdita raje doli v gorko sobo!“ ju smeje prijazno posvari služkinja. Otroka pa jo samo začudemo in
resno gledata, nato se ji prav narahlo po prstih približata in jo polglasno poprosita: „Francka, pripoveduj nama o Jezuščku!“
Francka v strahu: „Vajin očka tega ne mara!“
„Lepo... lepo prosiva, Francka, vendar... vendar... pripoveduj nama o Jezuščku!“
Francki se zarose oči. Spomni se na preteklost, ko je bila v letih, kakor šta zdaj ta dva otroka; s svojimi bratci in sestricami je brez diha poslušala mamo, ko jim je pripovedovala o Jezuščku in potem so vsi šteli dneve in ure do — Jezuščkovega obdarovanja. Pa četudi so bili darovi ubožni, so se smatrali za bogate — kakor kralji. — Ne, me; čeprav je gospodar prepovedal, tako reven ne sme biti noben otrok, da bi ne bil na Božič deležen kakega veselja!
Tedaj zopet oba otroka s sklenjenimi ročicami zagostolita: „Nuj, nuj, Francka, pripoveduj nama o Jezuščku!“
„Ali me ne bosta potem očku izdala?“
„Ne, ne, Francka, nikomur ne bova povedala.“
,J’a tukaj je vendar za vaju premrzlo, spodaj v sobi pa bo vse slišal očka.“
„Nič ne de, če je tukaj mrzlo, pripoveduj nama vseeno o Jezuščku!“
Tedaj spravi služkinja oba otroka v svojo postelj, ju ogrne in jima toplo zavije nožiče v posteljne odeje, sama se ogrne v svojo volneno pletko in jima jame premišljeno pripovedovati: O Betlehemu, ki je tam daleč, daleč; o Jožefu in Mariji; o Jezuščku; o pastirjih, ki so culi pri svojih čredah in kako se jim je angel prikazal... o zvezdi... o Treh Modrih; o veliki Ljubezni, ki je prišla na
svet; in kako sedaj ljudje Božič praznujejo.
Mirno in z zanimanjem poslušata otroka, da se še dihlati ne upata in Francka se je tako zaverovala v svoje pripovedovanje, da se vsi trije prestrašijo, ko zadoni od zdolaj gospodinjin g*as:
„Francka, Anica, Jožek, kje vendar ‘tičite tako dolgo? Pridite v sobo; večerja je ;na mizi.“
/„Takoj, takoj!“ vzklikne Friancka. Otroka se brž skobacata s postelje in tiho šepneta služkinji: „Jutri nama pripoveduješ dalje.“ Pri večerji sta otroka prav pridna in več skrivnih pogledov splava od njiju do Francke. Pri 'delu Francki potem vedno z veseljem pomagata, da bi bilo prej izvršeno, samo da bi imela zvečer več časa za pripovedovanje božičnih zgodbic.
Tako se naglo približujejo božični prazniki. V zadnjem (tednu v adventu si izprosi Francka za dva dni dopust. Gospodinja prav rada ustreže njeni želji» ker je z njo ves čas, kar je pri njih, zelo zadovoljna. Ko se približa sveti večer, hoče služkinja na vsak način, da bi na sveti večer ostala pri njih in njihovih otrokih z Anico in Joškom, češ da bo šla k mami šele rta Božič popoldne. Gospodinja jo začudeno pogleda in ji prigovarja:
„Nikar Francka! Pri nas nimamo svetega večera, niti jaslic, niti božičnega drevesca. .. Gospodar tega ne mara.“
„Vem, vem! Toda vkljub (temu želim in hočem ostati pri vas,“ odvrne Francka in gleda za gospodinjo, ki nenadno in hitro izgine skozi vrata.
„Gospodinji je sami težko!“ meni sama pri sebi in se loti svojega dela.
(Konec prihodnjič)
Ti ne veš, kako je tvoj bližnji pri Bogu zapisan in kaj z njim še namerava. Ljubi na človeku človeka, ne njegovih napak, kajti človek je delo božje, napake pa delo človeka. Ljubi, kar je Bog naredil, ne pa kar dela človek.	Chesterton
NAiAVOUOVNt ZNANOSTI IN iOC
JANEZ BOROVEC
Včasih celo vernega človeka zaskrbi, da bi moderna znanost res kaj odkrila, kar ne 'bi bilo čisto v skladu s tem, kar Mn vera ukazuje verovati. N. pr. da vi dokazali, da je duhovni svet nesmisel; ali, da ni življenja po smrti; ali, da ne potrebujemo Boga, da razumemo svet in dogajanja na njem. Zdi se namreč, ,da smo se v teku zgodovine že precej osvobodili raznih predsodkov o duhovih. Mi ne verujemo več, da strele kuje Hefa jstos (na roko!) in, da jih Zeus meče z Olimpa, kadar je slabe volje. Ne verujemo več, da so gotove ženske čarovnice, v zvezi s samim hudobcem, in odgovorne za točo. Še manj, da so sončni mrki znanilci vojska, kuge in drugih nesreč. Ne verujemo tudi v bele roke, ki trkajo v temnih nočeh na šipe; ali pa v razne spiritistične prikazni, ki prihajajo z drugega sveta, kadar jim je na Pokopališču preveč dolgčas. Mi ne moremo tudi več verovati v uroke, zagovarjanja, sanje itd. Vse to je za nas nesmisel. Naši predniki pa so še marsikaj verjeli. Pa saj ima končno celo v našem stoletju kak slabo šolan južnjak hitro Pri roki čudeže, duhove, svetnike in celo samega Boga (malo po svoje prikrojenega), če česa v svojih preprostih možganih ne doume.
Tako se zdi, da vera v duhove in ves Prečudni svet zavisi od stopnje izobrazbe. Nizka izobrazba, vse polno duhov; visoka izobrazba, malo ali nič duhovnih bitij. Srednjeveški človek (pred komaj Par sto leti!) je tako trdno veroval v čarovnice, da so ljudi sežigali na grmadah zaradi „čarovništva“, mi pa se toliki omejenosti danes čudimo. Mi verujemo v Boga, in brezverci mislijo, da se bodo ljudje n. pr. leta 2.500 silno čudili naši omejenosti. Njim je že danes jasno, da moderen človek ne potrebuje ne čarovnic, ne hudobcev, ne Boga, ne drugih skrivnostnih bitij. Tudi komu-
nisti v Sloveniji mislijo prav tako, vsaka vera je zanje le „misticizem“, nekak več ali manj zmešan nauk o duhovih in strahovih.
Bati se je torej, da bo nekam težko najti mesta za vero v modernem, izobraženem svetu, ki verjame le temu, kar je znanstveno dokazano. Pod besedo „znanost“ mislimo tukaj le določene znanosti, to je naravoslovne znanosti. Te so namreč v glavnem tiste, ki po mišljenju brezvercev s tolikim uspehom ožijo področje vere, dokler je ne bodo popolnoma izpodrinile. Na srečo, prav vsi smo si tudi edini, da so naravoslovne znanosti res prave znanosti. Prepirali se bodo ljudje, ali sta filozofija in teologija znanosti, nihče tega ne oporeka naravoslovnim znanostim.
Naravoslovne znanosti moremo (malo po svoje) razdeliti v dve veliki skupini: ene zanima živa snov s človekom vred, druge mrtva snov. V prvo skupino spadajo n, pr. antropologija, zoologija, biologija, bakteriologija, botanika, fiziologija, eksperimentalna psihologija itd.; v drugo pa fizika, od atomske do astronomske, kemija, geologija, mineralogija, kozmologija itd. Neverci trdijo, da te znanosti več ali manj majejo vero v Boga in duhovni svet. Pomedle so s Hefajsti, Zeusi, Olimpi, čarovnicami, prikaznimi, strahovi, in pomedle bodo tudi z našim Bogom.
V ČEM JE ODGOVOR?
Gotovo je, da imajo naravoslovne znanosti svoje področje in vera svoje in ta področja se ne križajo, zato spora ta področja se ne križajo; za to spora med naravoslovnimi znanostmi in vero sploh ne more biti. Naravoslovna znanost v resnici nikjer ne .naleti ne na duhovni svet, ne na Boga, za to ne ve ničesar o njem, zato ne more ničesar reči o njem. Zamisel Boga naravoslovni
znanosti nič ne pomaga, ničesar ne more, -niti ne sme razlagati z višjimi silami, zato ne sme ničesar reči o Bogu. Ko bi, bi prestopila svoje področje. Naravoslovna znanost sama po sebi ni niti verna, niti brezverska, je nevtralna. Nobenega sredstva .nima, da bi dokazala, ali je Bog ali ga ni. Poizkus, bistveno sredstvo v metodiki naravoslovnih znanosti, odpove pri Bogu in duhovnem svetu sploh. Področje vere in Boga ni področje naravoslovnih znanosti. Morebiti se bo kdo malo zavzel nad temi trditvami.
Vendar, naloga naravoslovnih znanosti je opazovati naravo, delati poizkuse, in skušati najti razlage za opazovane naravne pojave. N. pr. z zvezdami je težko delati poizkuse, zato astronom le opazuje. Večina drugih znanstvenikov pa dela tudi poizkuse. In skušajo n. pr. razložiti, kako kri vsrkava kisik, zakaj vidimo svet v barvah, kaj so virusi, zakaj se sonce hitreje ne ohlaja, kaj je blisk, kako nastane toča, zakaj je steklo krhko, zakaj slapovi padajo navzdol, ne navzgor itd. In svoje razlage zavijajo v domneve in teorije in zakone. Za primer, znanost je ugotovila, da se da vsaka stvar razbiti v prvine in te v atome. Vsak atom ima jedro in elektrone, ki se sukajo okoli jedra; atom kisika ima recimo 2 jedri in 6 elektronov. Kako se elektroni sučejo, zakaj se ne zvrnejo v jedro, kako so porazdeljeni v atomu, na vsa ta in druga zelo zamotana vprašanja sk-«|ša odgovoriti atomskla fizika. Nesmisel, bo kdo rekel, Bog je atom tako ustvaril, zato je tak. Za vernega človeka je to končna resnica, toda tudi njemu ne razloži ničesar. Zamisel Boga naravoslovni znanosti nič ,ne pomaga. Mi ne vemo, koliko je elektronov v atomu kisika, pa če še tako trdno verujemo, da jih je točno toliko, kot Bog hoče; mi ne vemo, ali se nam bo posrečilo elektron izbezati iz atoma, pa če smo še tako trdno prepričani, da niti en elektron ne uide iz atoma brez božje volje. In atomski fizik nam bo .znal razložiti, pa čeprav je sam brez vere.
Naravoslovna znanost sama nima nobenega sredstva, da bi dokazala, ali je Bog ali Boga ni. Mi ne moremo napraviti poizkusa, ki bi nam mogel na to
vprašanje odgovoriti. Niti zamisliti si ne moremo takega poizkusa. Bo kdo ugovarjal, kaj pa čudeži, saj se doga-jejo, recimo, v naravi, torej svetu, ki je specifično predmet študija naravoslovnih znanosti, so pa na drugi strani jasen dokaz duhovnega sveta in njegovega poseganja v naravo. Odgovor je, da naravoslovna znanost kot naravoslovna znanost o čudežih -ne more govoriti. More reči, oz. sme reči, ne vemo zaenkrat razlage za ta ali oni pojav, se ne ujema z našim trenotnim konceptom o naravi, se ne ujema z našim znanjem, več pa ne. Do čudežev je popolnoma nevtralna, niso njeno področje. Vedno bo iskala naravne razlage za vsak pojav, pa če bo še tako čudežno izgledal. Če bi se, za primer, vršile še tako nera" zumljive motnje v gibanju nebesnih teles (ki se zaenkrat seveda ne vrše), ko bi, recimo, res „zvezde padale z neba in bi se nebeške sile majale“, bi astronom tistih časov kot astronom ne mislil na čudež, ampak bi se silno čudil, da se svet navidez noče več pokoravati zakonom Newt'onove in relativistične nebesne mehanike, in bi iskal vzroka v svojih računih ali še neznanih zakonitostih, ki bi jih seveda skušal ugotoviti. Tako mora naravoslovec postopati.
SVETO PISMO IN NARAVOSLOVNE ZNANOSTI
Pa bo še kdo ugovarjal, da je le zveza med naravoslovnimi znanostmi in Bogom, saj so bili celo spori med znanostjo in vero. Ali niso včasih mislili po sv. pismu, -da je Bog v šestih kratkih dneh ustvaril svet, moderna kozmologija in paleontologija pa sta ugotovili, da so to bile neznansko dolge dobe. Ali niso včasih sklepali, tudi po sv. pismu, da je zemlja središče vesoljstva, in, da se vse zvezde in sonce vrte okoli nje. Šele Galilej, Keppler in Kopernik so drugače učili, pa je nastal cel vihar med razlagalci sv. pisma. Ali niso včasih računali, zopet po sv. pismu, da je človek nekako 5.000 let na svetu, pa je moderna antropološka paleontologija raztegnila ta čas na desetine tisoč let, če ne celo na sto tisoče. Ali niso bili včasih prepričani, da je Bog človeka nekako zmodeliral iz ilovice, pa danes že
močno nakazujejo na razvoj človeškega telesa. Ali ni jasno, da sta si bili v teh točkah naravoslovna znanost in vera nasprotni, in še celo več, de je vera popustila ? Moglo bi se odgovoriti, da spo-fa ni bilo med naravoslovno znanostjo m vero, ampak med naravoslovno znanostjo in razlagalci sv. pisma. In mogli o.i celo reči, da v nekaterih primerih tisti razlagalci niso bili posebno bistroumni. Viseli so preveč na črkah. Prav gotovo je bolj veličastna slika sveta, ki se v silno dolgih dobah razvija po zagonih, ki jih je snovi Bog dal, kot pa slika sveta, ki ga Bog ustvari v šestih dneh, v soboto pa počiva, ker v nebesih se niso uvedli ameriškega wek-end-a.
ALI MOREJO NARAVOSLOVNE
ZNANOSTI VODITI K BOGU?
Verjetno se bo komu zdelo čudno in nemara celo žalostno, da naravoslovne znanosti potrošijo toliko časa, dela in denarja za študij narave, gredo pa popolnoma molče mimo Stvarnika vesoljstva, in mi celo trdimo, da morajo iti molče, če še hočejo ostati naravoslovne znanosti. Vprašanje je končno za nas, nli vodijo k Bogu, ali proč od njega, nli so nevtralne. Kot smo že omenili, same po sebi so nevtralne. N. pr. astronom ne sme reči kot astronom, za tem kolosalnim sistemom nebesnih teles mora biti vendar nekdo, ki je to enkrat ustvaril, in, ki to še danes uravnava, če to reče, ne govori več kot astronom, Prestopil je mejo naravoslovnih znanosti. Govoril je kot filozof. Filozofija nadaljuje, kjer naravoslovne znanosti nehajo. In v tem smislu naravoslovne znanosti vodijo k Bogu, kot bomo skušali Pokazati kasneje.
Veliko je zmešnjave okoli tega. Začela se je menda tokrat ali pa že prej, ko so grški filozofi začeli učiti, da so štiri prvine: zrak, voda, zemlja in ogenj. Naravoslovne znanosti (to je njih podrtje) so pokazale, da je prvo mehanična zmes več plinov, drugo kemijska spojina dveh plinov, tretje mehanična zmes cele vrste prvin in kemijskih spojin in četrto kemijski proces. In še do danes se mešajo področja naravoslovnih znanosti in filozofije, nevedoma in namerno. En uspeh te zmede je, da brez-
Pred smrtjo ne obvarie koža gladka, od nje nas ne odkup’jo kupi zlata, ne odpodi od nas življenje tata, veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
France Prešeren
verci upajo (seveda brez upa), da bo kdaj naravoslovna znanost pomedla z vero. Morebiti je pametno takoj pripomniti, da so gotova področja naravoslovnih znanosti, ki se zelo približajo pravi filozofiji (mejna področja). Tam je previdnost še posebno potrebna. Nemara se povrnemo k temu vprašanju kdaj pozneje ob problemu relativitete in problemu vzročnosti.
KAKO NARAVOSLOVNE ZNANOSTI
LE POMAGAJO NAJTI BOGA?
Morebiti je smiselno malo konkretneje premisliti, kako morejo naravoslovne znanosti voditi k Bogu, čeprav ga same po sebi ne poznajo. Če le zna filozofija sliko vesoljstva, ki ga odkriva, uporabiti.
Srednjeveški človek si je svet mislil kot več ali manj ravno ploščo, preko katere je razpeto neibo. Na nebu pa je pritrjenih par tisoč manjših in večjih luči (luna, planeti in zvezde), ki jih Bog proti večeru prižge.
Moder.ua teoreitska astronomija pa je pokazala, da se je vesoljstvo rodilo (ali je pa bilo ustvarjeno) pred par tisoč milijoni let. E. J. Opik (Irish Astrono-mical Journal, 3, 1954, Dec.), misli, da je prava doba med 4.500 in 6.000 milijoni let; da je bila snov v začetku v za nas popolnoma nerazumljivem stanju, fantastično razbeljena, temperature več tisoč milijonov stopinj Celzija; da so za to bile možne naravnost neverjetne reakcije; da so nekako prve ure po stvarjenju iz ite gmote nastale naše sedanje prvine, vsaj one pri koncu periodičnega sistema (G, Gamow, The Birth and Death of the Sun, 1954); da se je ustvarjena snov začela tako širiti v praznino okoli sebe; da se v obliki zvezd še danes širi (tkzv. razširjajoče se vsemirje); da se bo širila še leta 12.000,000.000, ko bo že večina zvezd umirala ali umrla.
Moderna astronomija je tudi dognala, da so „luči“ srednjeveškega človeka ogromni svetovi, silno vroče zvezde, že na njih površini potekajo naši „atomski dobi“ dobro znane nuklearne in termo-nuklearne eksplozije; da vse zvezde gredo skozi gotovo življenje in vse se bodo ohladile; da pa še ohlajeni ti kolosi ne bodo slični snovi, kot smo jo vajeni srečavati na zemlji, ampak silna teža bo strla atome, snov v notranjosti ohlajenih zvezd bo v prečudnem stanju, za to ohlajeno sonce na primer ne bo po obsegu veliko večje kot naša zemlja.
Moderna astronomija je še dalje odkrila. da so se ti fantastični svetovi zvezd grupirali v ogromne galaktične sisteme (kot n. pr. naša „Rimska cesta“), in vsak obsega stotine milijonov zvezd (^Rimska cesta“ okoli 40.000,000.000 zvezd, par deset milijonov več ali manj, ni važno); da je galaktičnih sistemov zaenkrat nekako 100,000.000, zoper par milijonov več ali manj, se niti .ne pozna.
Mi res ne vemo, ali je svet (prostor) končen ali neskončen. Našim predstavam se upira neskončni svet; zopet pa ne vemo, kaj bi bilo na „drugi“ strani, kjer se končni svet neha^ če je končen, če pa je svet (prostor) neskončen, množina snovi pa končna, se vsi ti kolosalni sistemi kar izgube v nič v neskončno velikem svetu. Neskončno množino snovi si je pa tudi težko predstavljati. Naj bo
kakor koli, tudi največji astronomski daljnogledi ne vidijo nikakega konca svetu. Na to vprašanje astronomija V načelu ne bo mogla nikoli odgovoriti.
Astronomija je ena skrajnost, kjer je vse tako ogromno, da se skoro ne zdi res. Fizika atoma gre v drugo skrajnost, v neverjetno majhne dimenzije.
Ta svet je bil srednjeveškemu človeku popolnoma neznan.
Moderna atomska in subatomska fizika sta pa odkrili, da se vsa snov (naše zemlje in vsega vsemirja) da razbiti na prvine; da se da vsaka prvina razbiti na atome, ki so tipični za vsako prvino, recimo, vodik, zlato, aluminij) itd.; da so atomi silno majhni, za primer, atom aluminija ima v premeru (atome si mislimo kot krogljice) komaj 0.000 000 028 56 cm; da za to en sam kubični centimeter aluminija vsebuje fantastično število atomov, 60 700 000 000 000 000 000 OOO. Moramo si zamisliti človeka, ki bi srčno želel pregledati atome enega samega kubičnega centimetra aluminija, in bi ubogljivi atomi (da bi šlo hitreje) švigali po tisoč na sekundo mimo njega. Vzemimo, da bi začel z delom kar takoj pri stvarjenju, recimo pred 3 500 000 000 leti, in nič prenehal. Do danes bi paradirala mimo njega komaj 1/550 vseh atomov v tem enem kubičnem centimetru. In sonce in zvezde bi se že davno ohladile, kača atomov iz tega nesrečnega koščka aluminija bi se pa še vecfno vila mimo neutrudnega opazovalca. In ko bi pisali leto 20 000 000 000 ,(po ustvarjenju sveta) bi pregledal nekako šele eno stotinko atomov, ki jih vsebuje neznaten kubičen centimeter aluminija. Gorje, če bi opazovalcu prišlo na misel prekon-trolirati atome vsega vsemirja, čas potreben za to bi bil tako ogromen, da izgubi ves smisel za nas.
Pa je moderna fizika še dognala, da je ta neznaiten atom cel svet zase, toda skoro prazen svet. Ko bi povečali atom aluminija na 10 metrov premera, bi komaj opazili v sredi manj kot milimeter veliko „kroglico“, to je jedro atoma, ki ga moremo zopet razbiti na protone in nevtrone. Ves ostali prostor pa je prazen in (pri aluminiju) na razpolago 13 elektronom, ki so še par tisočkrat manjši kot jedro. Le v atomu se elektroni ne
obnašajo kot delci, ampak kot energija, kot tkzv. „valovni paketi“.
Tu se začenja za nas nerazumljiv svet in naše predstave odpovejo popolnoma. Le matematika nas more še voditi, in še ta le približno.
Nima veliko smisla nadaljevati s primeri, ker o tem so naravoslovne znanosti popisale že milijone strani. Razvidno je iz vsega,da nas naravoslovna znanost v resnici pusti glede Boga v negotovosti. Prav gotovo ne zanika Stvarnika vesoljstva, in ga tudi v bodoče ne bo mogla; tudi ne trdi. da je vse le materija kot bi to brezverci želeli. Zato je med naravoslovnimi znanstveniki malo takih, ki bi bili prepričani, da Boga prav gotovo ni. To je končno le napredek, ker pred reaimo isto idti so učeni materialisti ■trdili, da se ideja Boga ne da prav združiti z nauki naravoslovnih znanosti. In ljudske množice, ki nekako za par desetletij zaostajajo, še danes to ponavljejo v svoji nevednosti, primer je materializem komunizma.
OB SLIKI SVETA SE ZBUDIJO VPRAŠANJA
Čeprav nas naravoslovne znanosti puste v negotovosti glede Boga, pa se ob sliki sveta, ki nam ga predstavljajo, vzbudijo mnoga vprašanja. In čimbolj je svet kompliciran, več je teh vprašanj, ki zahtevajo odgovora od mislečega človeka.
Predno jih omenimo, je pametno pripomniti, da danes prav dobro vemo (pred sto leti še niso), da vsako odkritje v naravoslovni znanosti odpre vedno nova področja in, da v resnici nikamor ne napredujemo. Svet v malem (atomi), svet v velikem (vsemirje) in živa narava, vse Je veliko preveč komplicirano, da bi to mogel kdaj človek doumeti, ker je le zelo omejeno bitje. Mogoče ta skoro blazna kompliciranost vesoljstva da slutiti, da je v ozadju narave nekaj, kar človeka silno presega. Toda nič določenega ne moremo reči, če obstanemo v razmišljanju tam. kjer naravoslovne znanosti nehajo. Zato je med modernimi znanstveniki mnogo agnostikov, to je takih, ki mislijo, da ni dovolj razvidno (gledano s stališča naravoslovnih ved),
ali Bog je ali Boga ni. Verjetno bo zato agnosticizem čez par deset let moda med širokimi sloji, ki jim ne ugaja verovati v Boga.
Naravoslovna znanost seveda ne zna in ne more odgovoriti na vprašanja, ki so izven njenega področja. N. pr. odkod je snov, ki sestavlja naše vesoljstvo nepreglednih dimenzij, je bila ustvarjena, je nastala sama od sebe; zakaj se neprestano izpreminja, kje so razlogi za to; zakaj se izprememibe vrše po gotovih zakonih; zakaj se ti zakoni ne menjajo s časom, zakaj so neodvisni od prostora, zakaj jim ne uide noben del materije, naj bo to atom ali nebula ogromnih dimenzij ? Kako more narava gladko reševati enačbe, ki presegajo naš koncept matematike ? Ali ima mrtva materija več razuma kot človek ? Kako razložiti smotrnost v živi naravi, itd.?
ODOGOVOR MORE DATI LE FILOZOFIJA
Na ta in množico sličnih vprašanj more odgovoriti le filozofija. Filozofija bi bila nemara v zadregi glede Stvarnika vesoljstva, ko bi naravoslovne znanosti ugotavljale, da je v naravi velikanski nered, da ni zakonov, da ni smotrnosti itd.; kar bi končno bilo čisto razumljivo, če je vse le snov in se mora kar sama po svoji glavi urejati. Resnica je seveda drugačna. Moderne naravoslovne znanosti odkrivajo, kot smo videli, svet dobesedno brez primere, in to fiiozofiji delo zelo olajša. Lahko bi rekli, da bi bila filozofija zelo nerodna, če ne bi znala z gotovostjo pokazati na Boga na podlagi materijala, ki ga ji posredujejo prav naravoslovne znanosti. In to na res mogočnega Boga, Boga mrtve narave od elektronov do galaksij, Boga žive narave od virusov do dino-zaurov.
Obžalovati je le, da se katoličani v tako skromnem številu posvečajo naravoslovnim znanostim, in obžalovati, da filozofi razmeroma malo poznajo veličastvo in problematiko sveta, ki ga naravoslovci odkrivajo. Izgleda, da bo le s sodelovanjem obojih, naravoslovcev in filozofov mogoče premagati krizo duhov, ki jo prinaša materializem in še mnogo nevarnejši agnosticizem.
IZ VATIKANA
Papež je 30. julija zapustil Vatikan
in odšel v Castel Gandolfo. Časopisi o o njegovem odhodu niso poročali. Vendar so verniki iz gotovih znakov spoznali, da bo sveti oče odšel iz Vatikana. Zato so se v velikem številu zbrali ob Tiberi in Apijski cesiti, da so ga ob odhodu pozdravili. Ko je papež prišel v Castel Gandolfo, sta ga pozdravila župan s svojimi svetovalci in župnik. Sveti oče se je z obema nekaj časa prisrčno pogovarjal. V letni rezidenci so ga potem pozdravili uradniki in očetje Jezusove družbe, ki vodijo astronomski observatorij- Nato se je papež prikazal na balkonu in odgovoril množici vernikov na navdušene pozdrave. Vendar tudi na poletnem oddihu papež ni počival. Vsako sredo in soboto je imel splošne avdijence. Prišel je na balkon v prvem nadstropju, prisrčno pozdravil vse obiskovalce in jim govoril v italijanskem, francoskem, angleškem, nemškem. španskem, portugalskem in holandskem jeziku.
Smrt papeževe sestre. Dne 7. avgusta je mirno v Gospodu zaspala kontesa Jožefina Pacelli de Mengarini, papeževa sestra. Ker je vse življenje zelo zgledno in krepostno živela, je tudi lepo in mirno umrla. Rojena je bila 1872. Dolgih 22 let jo je mučila težka bolezen, ki jo je izrabila za svojo duhovno poglobitev in napredek v kreposti. Z izredno srčnostjo in vdanostjo je sprejemala tudi druge težke preskušnje. Pred svojo smrtjo je večkrat prejela sv- 'zakramente in apostolski blagoslov svojega odličnega brata, papeža Pija XII. Na molitve za umirajoče je še sama odgovarjala, nato pa popolnoma vdana v božjo voljo izdihnila. Njenega pogreba se ie udeležilo več kardinalov in drugih cerkvenih in civilnih dostojanstvenikov
in mnogo državnih poslanikov pri Vatikanu. Četudi njene smrti niso službeno objavili, je prejel sveti oče mnogo izrazov sožalja. Papež se je zanje zahvalil.
Novi škofje. Sveti oče je imenoval za škofa nove škofije Patos de Minas (Briazilija) mons. Jožefa Andreja Co-imbra, do zdaj škofa v Barra do Pirai; za škofa v Dugmete (Filipini) duhovnika Epifanija Surbän Belmonte, kanclerja nadškofije Cebu; za naslovnega in pomožnega škofa v Guayaquilu duhovnika Alojzija Sarvajal, kanclerja škofije v Ibarra; za naslovnega in pomožnega škofa apostolskemu vikarju v Yaounde duhovnika Pavla Etoga.
Papež Inocencij XI. bo svetnik. Pripravljalna Kongregacija za obrede je 26. julija spet zborovala. Kardinali, prelati in svetovalci so razpravljali o izrednem junaštvu v krepostih blaženega božjega služabnika papeža Inocencija XI. (Benedikta Onescaichija). Ta papež je vladal sveto Cerkev od 21. 11. 1676 do 12. 8- 1689. Rojen je bil v Como 19. maja 1611 iz trgovske družine. Kardinal je postal 6. maja 1650, potem je bil apostolski delegat v Ferrari in nato škof v No vari. Ljubil je post in molk ter se odločno in vztrajno boril za pravice Cerkve. Odločno je branil papeško oblast. Imel je hude boje z vladarjem Ludo-vikom XIV. Obsodil je zmoti kvijetizma in molinizma in dejansko podpiral boj proti Turkom. V svojem življenju se je odlikoval v zvestobi do Cerkve in v globoki svetosti.
KATOLIŠKO ŽIVLJENJE PO SVETU
V. mednarodni kongres gibanja „Pax Christi“. V Nijmegnu se je vršil V. mednarodni kongres gibanja „Pax Christi“ (Kristusov mir). Udeležilo se ga je več sto narodnih zastopnikov. Predsedoval mu je Francoz Peter Brachin, profesor na vseučilišču „Sorbona“. Cerkev so na
Pokopališče v Cerkljah ua Gorenjskem
kongresu ‘zastopali:	kardinal Feltln;
toons. Giobbe, internuncij na Holandskem; škofje iz Nijmegna, Luksemburga, Eichstälita, Valladolida in apostolski administrator v Innsbrucku. Med razpravo snovi „Cerkev in Evropa“ so pov-darjali, da je treba krščansko civilizacijo Zahodne Evrope ohraniti. Delo za združeno Evropo mora upoštevati načela krščanskega bratstva. Govorili so tudi o Cerkvi in federalizmu- Federalizem ni nasproten duhu Cerkve. Zato smejo katoličani podpirati pobude in delo federalistov. Kongres je tudi ugotovil, da se katoličani zelo 'zanimajo za Zvezo združenih narodov in vse druge organizacije, ki niso izrecno katoliške. Gibanje „Pax Christi“ mora z njimi so-delovaiti in jih prešiniti s krščanskim duhom. — Kardinal Feltin, pariški nadškof, ki je predsednik itega gibanja, je govoril, kako naj .člani gibanja -,Pax Christi“ delajo za krščanski mir. V njihovi borbi za mir naj jih vodijo predvsem tri kreposti: vera, ponižnost in zdrava razsodnost. Vera je glavni temelj življenja. Kjer ni vere, tam vladata obup in mračni skepticizem. Poniž-11 osti ne morejo ovirati in ubiti ne ljudje ne dogodki; zato je zmožna velikih pobud in del. Zdrava razsodnost je tudi
nujno potrebna vsem, ki hočejo uspešno delati za mir. Vse morajo presojati ne samo po človeških, ampak po božjih načelih. Kdor hoče delati za mir, mora ljubiti resnico. Nikoli ne sme prehitro soditi, pa tudi ne lahkomiselno kak narod ali skupino narodov tožiti, da ogrožajo mir- Vse njegovo delovanje in mišljenje morata biti brez predsodkov in polna modrosti. Molitev in stalna skrb za globoko duhovno življenje sta dva najvažnejša pripomočka pri delu za mir.
Laiki in kriza modernega sveta. Vsem kato1’iškim škofom je bilo poslano uradno obvestilo o drugem kongresu laiške-ga apostolata, ki se bo vršil oktobra 1957 v Rimu. Poslanico sta podpisala Viktorin Veronese, tajnik odbora za te kongrese in mons. Achille Glorieux, cerkveni asistent laiškega apostolata. Kongres bo zaključek dveletnega študija glavnega vprašanja: „Laiki in kriza modernega sveta, njihova odgovornost in vzgoja“. V ta namen se bodo ustanovili posebni narodni odbori, ki bodo organizirali za vsak narod posebej študij vzgoje za apostolat v družini, v šoli, v mladinskih gibanjih, v župniji in v vseh ustanovah laiškega apostolata.
Prvo zborovanje laiškega apostolata za Azijo bo otvoril v Manili indijski kar-
dinal Gracias, nadškof v Bombayu. Imel bo tudi prvo predavanje. Naslovi predavanj se glase: I. Nauk Cerkve, podlaga laiškega apostolata; mesto laikov v Cerkvi, razmerje med laiki in cerkvenim načelstvom. II- Edinost in različnost Azije; splošni pregled verskega, kulturnega, socialnega in političnega stanja in vloga katoličanov ,ki jo imajo, oziroma jo morajo imeti v bodočnosti pri oznanjevanju evangelija, na socialnem in gospodarskem polju; njihovo stališče do -nacionalizma in do komunizma, čigar nevarnost vedno narašča. III. Laiški apostolat v današnji Aziji:	1. splošen
pregled različnih načinov in oblik apostolata v azijskih deželah ter važnost vzajemnega sodelovanja na narodnem in mednarodnem polju. 2. posebni problemi:	a) katehistično delo in apostolat,
oznanjevanje evangelija; vzgoja, ki je za to delo potrebna; udejstvovanje laiškega apostolata na vzgojnem polju, b) katoliški laiki in delavsko vprašanje; njihove naloge v državljanskem in političnem življenju, c) laiški apostolat in kmečko vprašanje; d) žena in družina v današnjem razvoju Azije; e) odgovornost laikov v kulturnem življenju, v javnpsti,- pri tisku, radiu, kinu itd.; f) socialno in karitativno delovanje; sodelovanje z drugimi organizacijami na tem polju. IV. Določitev II. kongresa za laiški apostolat- V. Splošni zaključki.
XX. vzgojni teden v Friburgu. Vzgojni in psihološki zavod, združen z univerzo v Friburgu, je s sodelovanjem zdravnikov priredil v Luzernu XX. vzgojni teden. V tem smislu se je katoliško vzgojeslovje najbolj uveljavilo. Glavni predmet, o katerem so na vzgojnem tednu razpravljali, je bil: vzgojno delovanje in razvoj doria ščajoče mladine. Posebej so razpravljali o vprašanjih: Doraščajoča mladina in današnji svet; do-raščajoča doba in njen razvoj; dorašča-joča mladina in oblikovanje njenega mišljenja; doraščajoča mladina in vzgoja značaja; doraščajoča mladina in njene krize. Predavali so vzgojni strokovnjaki iz Pariza, Štrasburga, Monakove-ga, Friburga, Lovaina. Einsidelna, Zü-richa, Innsbrucka in še več drugih. Posebno važnost so polagali na osnovno šolo in na pojave doraščajoče dobe. Pre-
davatelji so v svojih predavanjih uporabljali tudi skušnje, ki so jih imeli pri vzgoji. Teden je dosege) velik uspeh.
Prav za letošnjo veliko noč je londonska BBC predvajala po televiziji delo „Podoba družine“, ki sta ga leta 1948 napisala L. Cofee in W. Joyce Cowen. V igri je sveta Družina prikazana na bogokleten način: Jezus ima brate in sestre, sv. Jožef in Marija se pa prepirata med seboj. Kardinal Griffin je takoj protestiral pri vodstvu oddajne postaje. Vodstvo je čez čas odgovorilo, da obžaluje, ker je bilo omenjeno delo predvajano prav za veliko noč, istočasno pa je izjavilo, da bo igro še predvajalo, „ker smatra neprimerno ža svoboden razvoj radijske oddajne postaje, da bi se v vseh stvareh držala krščanske morale“.
V 'julijski številki španske revije „Hechos y dichos“ jezuit V. Arteta Lu-zurriaga S. J. precej odklonilno oceni odersko delo znanega katoliškega pisatelja konvertita Graham Greena. Delo se imenuje „El Cuarto de estar“. P. Lu-zurriaga pravi, da Greenovo delo ne odgovarja zahtevam katoliškega odra; še vse preveč se čuti v njegovih delih vpliv preteklosti; zdi se, da me zna rešiti problema učinkovitosti milosti božje in božjega usmiljenja. V omenjenem oderskem delu se namreč mladenka Roza zaljubi v veliko starejšega človeka, ki je povrh še poročen. Roza se v svoji duševni stiski obrne za pomoč na strica duhovnika, da ji svetuje, kaj naj stori. On pa samo suho odgovori; „Moli!“ ne da bi ji znal obuditi čustva kesanja in zaupanja v Boga. Posledica tega ravnanja je, da se Roza obesi. Zanimivo je, da v Madridu režiser ni upal gledalcem nuditi takega konca, pa je drami dal drug zaključek, ki bolj odgovarja mišljenju in čustvovanju španskega človeka,
Sullivan, eden izmed vodilnih igralcev pri severnoameriški televiziji, je iz-javil, da so gledalci zelo občutljivi glede dostojnosti televizijskih predstav. „Zadostuje malo nepazljivosti z naše strani, in že dežujejo protesti. Kdor misli, da je družinam ljubo, kadar televizija proslavlja počutnost ali prinaša dvoumne prizore, se zelo moti.“
POGREB
Anica Scott je klečala v prvi klopi in sledila obredom pogrebne maše, ki jo je opravljal Carmody za dušni pokoj Umrlega Li Kwana. Poleg nje je bilo v cerkvi še kakih dvanajst oseb, ki so bili vsi nameščenci na misijonski postaji. Nekateri Li Kwana niti poznali niso, a so prišli, da pokažejo svoj človečanski čut.
Nasprotno pa je bolničarki lebdel pokojni Li Kwan še živo pred očmi. Kakor da bi se v njenem spominu razvijale filmske slike, je videla umrlega Kitajca v njegovih značilnih potezah. Spominjala se je njegovih^ oči, ki so skrivale v sebi tisoč vprašanj, oči, ki so izražale sled prestanega trpljenja, kajti v življenju je moral trdo dejati. Ni bil ravno preveč razumen. Tudi lepo zvenečih besed ni bil zmožen izreči. V kaki deželi na Zapadu bi ga označili za človeka brez znanja, olike in kulture. Imel pa je nekaj, kar ga je d'ngalo nad druge: globoko vero. Veroval je v nesmrtnost svoje duše. zato ni hotel umreti, dokler mu duhovnik ni izreke, besed tolažbe in odpuščanja: ,.Jaz :e odvežem...“ V vsem svojem življenju je bil suženj strasti. Toda na kraju svojega zemeljskega pota je dosegel zmago nad svojini mesom in si zaslužil nebeško krono.
Pri pogrebni maši je Li Kwan dosegel enakost s papeži in predsedniki držav: Cerkev je zanj molila na isti način, kot to dela za najbolj imenitne osebe na tem svetu. Molila je za njegovo dušo in blagoslavljala truplo, ki naj bi se v kratkem spremenilo v zemljo, od koder je bilo vzeto.
Anici Scott so blestele solze v očeh. Saj ni jokala zato, ker je Li Kwan ležal pred njo mrtev. Kar jo je pretreslo, je bila lepota obredov, lepota molitev in čudovita povezanost vseh okoliščin, ki so dajale Li Kwanovi smrti tako slovesen pečat. Bila je naravna ženska, zato ni modrovala o naukih vere. Zanjo je bilo zadosti, če je vedela, da vera tako uči. Svojemu razumu ni dosti zaupala. Pri" strežbi bolnikov se je navadila vestno poslušati zdravnikova navodila, pa je to poslušnost prenesla tudi na področje svoje vere.
Med mašo so se ji podile najrazličnejše misli po glavi. Primerjala se je z Li Kwanom in ugotavljala, da nima biti na kaj ponosna. Družina, iz katere je izšla, ni bila nič kaj posebnega; tudi njene osebne sposobnosti niso bile nič izrednega. Veselila jo je glasba. Zato se je vpisala na konservatorij. Toda po dveh .letih študija je spoznala, da jo^oče, skromen državni uradnik, le s težavo vzdržuje. Pustila je konservatorij in postala bolničarka. S svojim zaslužkom je pripomogla, da sta dva mlajša brata in dve sestri mogli dokončati srednjo solo.
Anici Scott se njena žrtev ni zdela nič posebnega. Ni imela namreč navade občudovati same sebe in sočustvovati s svojim položajem. Prav zato je vzljubila Li Kwana, ki ni nikdar pokazal trohice sočutja s samim seboj. Res jo je včasih zgrabila slaba volja. Toda kakor hitro se je obvladala, se ji je ^zdelo, da je zgubila nekaj na svojem človeškem dostojanstvu. Zato se je takoj kaznovala tako, da si je naložila kaj težkega ali naredila, kar ji ni bilo všeč storiti.
Prišli so sicer tudi trenutki, da se je
pred elegantno in bleščečo pojavo zdravnikove žene Beryl Sigman začutila okorno in negotovo, dvomeč celo nad lastno zrelostjo. Toda vedno je zopet našla življenjski pogum, ko se je pomirila in zadevo razmislila. V tem je bila pied Beryl, ki se je v vsakem dvomu in težavi zatekla k možu in pri njem iskala rešitve svojim problemom.
Pogrebna maša je minila tako naglo, da se je Anica kar prestrašila, ko je opazila, da je misijonar zapustil oltar in se usmeril h krsti. Zazrla se je v njegov obraz, ki je bil skoro temačen. Brazgotina na čelu je bila mrtvaško bela.
S slovesnim glasom je Carmody začel: „Ne stopaj k sodbi, Gospod, s svojim služabnikom..
Anica je povesila oči. Oče 0’Shea ni imel zdravega izraza. Zdel se je zelo utrujen. Vso mašo je molil za Li Kwana, ona pa je mašo prebila strašno raztresena, ne da bi kaj prida molila. Nevoljno je stresla svojo glavo, kot da bi hotela odpoditi misli, ki so jo vlekle k raztresenost. Toda ni se ji posrečilo.
Li Kwanovo življenje se je nagnilo v zaton. Lepo ga je končal in s pečatom zmage. Njeno življenje pa je bilo polno zmede in nejasnosti. Ne, ni bila zadovoljna sama s seboj. Zdelo se ji je, da je kolibrij, ki naglo prileti k roži, se tam za trenutek ustavi in potem spet odbrzi.
Zunaj je močno deževalo. Anica je bila na to pripravljena. Ko je odšla v cerkev, si je nadela dežni plašč s kapuco, ki naj bi ščitil njene lase. Opazila je, da si je tudi oče 0’Šhea položil preko pogrebnih bogoslužnih oblačil star dežni plašč rumene barve, ki je bil nekdaj last očeta Colemana. Ni mu dobro pristojal. Rokavi so mu bili prekratki, preko ramen mu je bil ozek in spodaj prekratek.
Ustavil se je ob grobu in ga poškropil z blagoslovljeno vodo, medtem ko ga je vodeni naliv bičal v obraz.
„Nima ničesar, kar bi mu dobro pri-stojalo,“ si je mislila pri sebi Anica. „Toda njegove kretnje so dostojanstvene. Se vidi, da doživlja svoj poklic. Ne misli nase, temveč na svoje poslanstvo. Gotovo je zelo ponižen.“
Spet je sklonila glavo. Z nevoljo je
morala ugotoviti, da je spet pozabila na Li Kwana, zaradi katerega je prišla na pokopališče.
Jim Carmody je končal molitve, ne da bi oči odvrnil od krste. Spominjal se je, da je deževalo tudi tisti dah, ko je prišel na misijonsko postajo in našel Li Kwana v zadnjih zdihljajih. Če ne bi bilo tega umirajočega Kitajca, bi se bilo njegovo življenje razvijalo čisto drugače. Toda, kaj naj človek stori proti božji volji?
Li Kwan, tako si je mislil Carmody pri sebi, kjer koli je že bil, Carmodyju ni mogel biti ravno hvaležen za vse, kar mu je storil. Prevaral ga je pri spovedi in sedaj zopet, ko je opravil zanj sveto daritev. Zato se je čutil Carmody zelo majhnega, pa ne zato, ker bi bil iz srca ponižen, kot je to mislila Anica, temveč iz spoznanja, da je podlo pre-varil Kitajca v njegovih najbolj plemenitih željah.
Tudi s svojim nastopom pri pogrebni maši ni bil Carmody prav nič zadovoljen sam s seboj. Preveč sprememb ima črna maša, da bi si jih Carmody vse zapomnil. Zmolil je „Slavo“ in začel Z „Vero“, pa jo naglo prekinil, ko se je spomnil, da je ob takih mašah ni. Zdelo se mu je, da bodo zdaj zdaj vsi verniki vstali iz klopi in mu zaklicali: „Vi ne znate maševati, najbrže ste navaden slepar, ki samo glumi duhovnika.“ In je ob črni maši tudi odkril, da je v včerajšnji nedeljski božji službi marsikaj napak molil in delal. Popolna polomija torej...
Poln nezadovoljstva je tako stal ob ob grobu in molil. Smilil se mu je ubogi Kitajec, ki morda potrebuje milosti, pa je od njega ne more prejeti. Ta misel ga je zmedla. Dvignil je oči proti svinčeno sivemu nebu in prosil: „Gospod, odpusti mu grehe, ko že jaz nisem mogel tega storiti v tvojem imenu. Vzemi ga k sebi v nebesa; kaznuj mene, a njemu prizanesi!“
Carmody je napravil znamenje križa preko krste. Nenadoma se je začutil bolj mirnega. Saj je Li Kwanov Bog isti kot njegov, poln sočutja in neskončnega usmiljenja. Dvignil je oči in se srečal z nemirnimi očmi Anice Scott. Videl jo je za trenutek že med pogrebno sv. mašo,
OBHAJILNI SONETI
PO SVETEM OBHAJILU
i
Ljubezen božja, daj me razžariti; Usmiljenje, zadrži me, siroto;
Dobrota, vrni mi za zlo dobroto; Lepota raja, daj me okrasiti!
Mož muk, nauči me, Svoj kelih piti; Zaklad nebes, podari se mi v dofto; Modrost neskončna, varuj me pred
zmoto;
Zmagalec, daj iz bitk mi z vencem priti!
Vladar miru, kraljuj nad mojo dušo; Krotkost, iz volka v jagnje me spremeni; Sladkosti (vir, odžejaj mojo sušo!
Vrh .vseh kreposti, cveti, vonjaj v meni; Svetost, posveti me! - Ko bom pod rušo, mi dušo v večni Svoj objem uldeni!...
II
Nasloni me na Svojo Srčno Stran, da kot otrok oddahnem si na njej... Tako izmučen sem od boja, glej!
In v moji duši so sledovi ran...
Sovražnik moj me bije noč in dan, pogube moje si želi brez mej... Nemara .ve, da je na rokah vej dni mojih plod za Tvoj predal odbran.
Saj Ti si Oče in Poveljnik moj!
Poznaš me kot otroka, vso šibkost, in veš, da zvest, močan sem le s Teboj.
Moj klic spreminja v Tebi se v sladkost. Da vedno bolj pogumen bom in Tvoj, oh, čutim, dvigaš me v Svoj sij-svetost!
Bogdan Budnik
toda šele sedaj se je zavedel, da stoji °b njemu pred izkopanim grobom. Razen štirih mož, ki so nosili krsto in jo spustili v jamo, so vsi drugi že odšli. Ministrante je Carmody odslovil že v cerkvi, kajti dež je bil prehud, da bi ga spremljali.
Deževne kaplje so drsele Anici po kapuci navzdol. Carmody je začutil rahlo sočutje do nje. „Le kaj jo je prignalo semkaj, sredi tega malo prijaznega vremena,“ se je spraševal. „Tolikega žrtvovanja Li Kwan res ni zaslužil s strani bolničarke.“
„Gospodična, zdi se mi, da bi bilo Prav, če greva,“ ji je nežno dejal.
Molče sta zapustila pokopališče, čutil je da ni imel pravih besed, ki bi jih mogel v tem trenutku Anici povedati. Zemlja je bila mastna in čevlji so se lepili na mokra glinasta tla. Anica se Je gibala le s težavo. Carmody ji je ponudil roko. Za trenutek se mu je zdelo,
da pomišlja in ko mu jo je dala, je opazil, da je čudno zadrgetala. Toda potem je bila spet naravna, Je oči ni dvignila niti enkrat.
Ko sta prišla do pokopališčnih vrat,, je Carmody roko odmaknil, kajti steza je bila utrjena s prodom iz reke. Storila sta še nekaj korakov. Tedaj se je Anica ustavila. Obraz ji je bil izredno bled, kar si je Carmody razložil z dežjem, ki jo je bil zmočil.
„Hvala vam oče! Hvala, da ste me sedaj spremljali, pa hvala tudi, da ste se toliko potrudili za ubogega Li Kwana.“
Carmody je odkimal z glavo. „Vi ste storili veliko več kot jaz!“
„Ne!“
Njen pogled je počival na lužah, ki so napolnile pot. „Oče, vi ste storili več, kot ste bili dolžni.“ Njen glas je bil gotov in odločen, ko je spregovorila te besede. Carmody bi ji rad rekel še to
in ono stvar, toda bil je duhovnik, zato je moral svoje besede skrbno izbirati.
Prišla sta do točke, kjer se je pot ločila; en krak je vodil v bolnišnico in drug v misijonsko hišo.
Anica se je ustavila in dvignila glavo.
„Oče, pohiteti moram. Ta teden imam službo čez dan; zato sem morala danes naprositi kitajsko bolničarko, da me nadomesti za čas pogreba. Toda...“
Carmody je opazil, da je hotela povedati še nekaj, toda pravočasno se je ugriznila v ustnice in jih krepko stisnila, kot da bi se bala, da ji krepost uide. Carmody je ni hotel pustiti v zadregi, pa je zato hitro vprašal: „Kaj imate že tudi med kitajskimi dekleti poklicne bolničarke ?“
Anici so zažarele oči od veselja. „Seveda! Tri so se že izvežbale in ena izmed njih je moja namestnica.“
Nato ji je beseda spet zastala, še preden je mogel Carmody kaj pripomniti, je nadaljevala:
„Oče, nekaj me teži. Verjetno ste že opazili. Niti včeraj niti danes nisem šla k obhajilu. Moram se spovedati.“
Pri tem je postala popolnoma bleda. Carmody je zamahnil z roko in jo zagotovil, da ni ničesar opazil.
Toda resnica je bila drugačna. Že je bil mislil na to in se obenem bal. Ne, ne bi mogel prisluhniti spovedi tega iskrenega dekleta, ne da bi začutil gnus in prezir do samega sebe. Vsi drugi, ki so mu preko spovedni line zaupali svojo revščino, so bili neznanci; Anico bi pa spoznal takoj po njenem amerikanskem naglasu.
Še sta stala sredi dežja, kot da bi bila prikovana v zemljo. Anica je nadaljevala:
„Oče, tudi sedajle se nisem zmožna spovedati. Ne vem, kaj je z menoj, toda čutim, da sem izgubila ravnotežje duha.“
„To se dostikrat zgodi,“ jo je miril Carmody. „Menim, da bo bolje za vas, da greva enkrat na sprehod in se mirno pogovoriva.“
Daši je to misel Carmody hladno povedal, je v sebi čutil, da se je oddaljil od sklepa, da bo duhovnik v mislih, besedah in dejanju. S tem, da jo je pova-
bil na sprehod je sprostil " sebi človeka Carmodyja in potisnil duhovnika 0’Shea v ozadje. Dva glasova sta se v njem borila za premoč. Eden je ponavljal; „Bodi duhovnik, kot si obljubil in spovej tudi to mladenko, kot si že toliko drugih!“ Drugi pa je trdil:	„Ne
zlorabljaj zaupanje dekleta in ne vrši stvari, ki jih ne moreš in ki so neveljavne.“
K sreči je napravila tej notranji borbi v Carmodyju hiter konec Anica sama. Z obrazom, ki je izražal zadovoljstvo, je dejala:
„Oče, vi ste zelo ljubezniv in pol razumevanja. Sprejemam vaš predlog. Najlepša hvala!“
Naglo se je obrnila in stekla proti bolnišnici, z glavo sklonjeno globoko proti tlom. Kajti še vedno je močno deževalo.
☆
Na misijonski postaji je cerkovnik John Wong že vse potrebno pripravil, ko bi se oče 0'Shea vrnil s pokopališča. Topel čaj, suha obleka, mehke copate, vse je bilo že nared. Hvaležno je Carmody pogledal starega Wonga.
„John, to ti rečem, večina žena ne zna tako lepo skrbeti za svoje može kot ti za mene.“
Zakristana je nepričakovana hvala za hip zmedla. Nato so se mu usta raztegnila v zadovoljen nasmeh. „Da, za-kristan opravljati za duhovnika posle žene,“ je dejal. In nato dodal: „Ženska za duhovnika ne dobra.“
Carmody se je namuznil. „Imaš prav, John. Duhovnikova služba ne dopušča, da bi bil poročen.“
Do sedaj ni bil nikdar o tem razmišljal. Sedaj pa se mu je ta misel zazdela zanimiva. Edini moški poklic, ki ne dopušča odvisnosti vpliva od strani ženske, je ravno duhovniški. Duhovnik živi sicer med ljudmi in je za ljudi, toda njegovo poslanstvo ni od tega sveta. Duhovnikovo delo zahteva celega človeka, ki ni deljen na to ali ono stran. Vse njegove sile morajo biti namerjene v reševanje duš.
„John, prinesi mi sezname,“ je zaklical Carmody z namenom, da prekine svoje razmišljanje o duhovski neporo-
čenosti. Misel na Anico mu je občudovanje za celibat nekoliko zmanjšala.
John se je vrnil. „Mnogo krstov,“ je kratko pripomnil.
Vsaj to lahko mirno vršim, ne da bi grešil, si je mislil pri sebi. Vsak človek sme krstiti v sili. In kitajski otroci že s tem, da se rodijo, zaidejo v smrtno nevarnost.
„John, to je važno. Objavi po vaseh, da lahko pridejo ljudje z otroci vsak dan dopoldne po sveti maši. Kaj pa Poroke?“
Zakristan je resno pogledal Carmo-dyja. „Treba pohiteti. Mnogo deklet že v pričakovanju!“
„Kako?“
John je mirno dvignil oči: „Zakaj se čuditi ? Veliko časa biti brez duhovnika, to za ljudi slabo, zelo slabo!“
Carmodyja je ta vest pretresla. John Wong ima prav. Kjer ni duhovnika, cvete strasti in se plodi nečistost. Sicer Pa, ubogi ljudje. Storili so vse, kar so niogli. Mladi pari so prišli na misijonsko postajo in John jih je zapisal v seznam ženinov in nevest, ki se želijo poročiti, kakor hitro pride misijonar. Kaj več naj bi bili storili ? Krepost je lepa stvar, ki jo ceni tudi Kitajec toda resničnost je za Kitajca še več kot krepost.
„Dobro, John, poročil jih bom čim Preje. Toda preje morajo priti k spovedi. če so katoličani, morajo kot katoličani tudi živeti.“
John je pokimal dvakrat zaporedoma. To je bilo znamenje popolnega odobravanja. Carmodyjeva odločnost mu je bila všeč. „Jaz iti po vaseh in povedati: vsi, ki se hoteti poročiti, v soboto k spovedi.“
Carmody si je že v duhu predstav-jal, kako hiti John od naselja do naselja jn s strogim glasom ljudem naznanja dolžnost spovedati se pred poroko. Toda Johonove misli so se razpletale naprej.
„Če spoved v soboto, v nedeljo poroke?“
Carmody je odkimal. „Cerkveni kanoni ob nedeljah ne dovoljujejo poročnih maš.“
Johna Wanga je ta ugotovitev malo Potrla. „Känone vi bolje poznati,“ je obotavljaje pristal.“
Carmody se je nasmehnil. ,Menda bo tako.“ Toda smeh mu je hitro zamrl, ko je zakristan zaskrbljeno nadaljeval: „Ljudstvo čez teden delati, ker biti zelo revno. Samo ob nedeljah ne delati.“
Carmody je razumel. Na eni strani Cerkev s svojimi predpisi, na drugi strani kruta resničnost s svojo revščino. Ali bi se dalo najti kako rešitev, ki bi zadovoljila obe strani ?
Hipoma se je Carmodyju obraz razjasnil. „Le kako, da nisem mislil že preje na to,“ si je očital.
„John, je že vse v redu. V nedeljo bodo prišli ženini in neveste k maši, kot to stori vsak dober katoličan, Po maši jih nato poročim JIn koliko je parov?“
„Triinpetdeset jih je že v seznamu. Pa se bodo gotovo še nekateri prijavili.“
-Carmody se je zamislil. Triinpetdeset parov pomeni stošest oseb. Sprva je hotel vse pogostiti z zajtrkom. Toda številka se mu je zdela prevelika. Misijonska postaja ni smela denarja razsipati, v trenutnih razmerah prav posebno ne. Zato je misel pogostitve zavrgel.
„Kaj pa bolniki,“ je poizvedoval Carmody.
John Wong za to vprašanje ni pokazal kaj posebnega navdušenja. „Gospod, bolniki že stari in živeti daleč: na severu, jugu, zahodu.“
„Ali je kateri na tem, da umre?“ je Carmody naprej vztrajal.
John Wong bi rad zapeljal pogovor drugam. „Vreme je slabo. Obiski bolnikov umoriti očeta Colemana.“
„To ni važno," je kratko odsekal Carmody. „Povej -rajši, kam morava takoj iti.“
John je odgovoril obotavljaje: „Dva bosta umrla takoj, trije pa kmalu.“
„Takoj“ in „kmalu“ sta bili dve besedi, ki sta imeli za Johna polno vsebino.
Carmody je zamišljeno gledal skozi okno. Veter se je zaganjal v dež in ga delal še bolj nadležnega. Toda pravi duhovnik se na to ne ozira. Carmody je obljubil pri oltarju, da bo pravi duhovnik. John Wong je bral Carmodyju z obraza, da bo šel obiskat bolnike. Šega je skušal zadržati.
„Vreme je slabo!“
„Duše zelo važne,“ ga je posnemal Carmoidy v načinu govorjenja. Zakri-stan ga je prestrašeno gledal. Carmody je posrkal ostanek čaja. „John, smrt ne čaka, da bo nehalo deževati. Kljub dežju bova šla na pot k bolnikom.“
Deževalo je ves teden. Megla, ki se je dvignila iz reke, je popolnoma zakrila ogromno gmoto gore Dveh sestra. Misijonska postaja s svojimi lučmi se je zdela kot naselje, ki visi ir zraku in je izgubilo stik z ostalim svetom. Dež je udarjal na okna, na strehe, na tlak in pel svojo enolično pesem.
Toda kljub dežju so ljudje ves teden prihajali na misijonsko postajo. S seboj so prinašali blato in ga puščali v ordi-nacijski sobi ter v cerkvi. Bolnišnica se je polnila. Doktor Sigman je bil spet srečen in zadovoljen, kajti dela mu ni več manjkalo.
☆
Carmody jc imel ves teden mnogo dela. Dopoldne je krščeval in popoldne je obiskoval bolnike. Daši ves truden, je na noč molil brevir. Čeprav tega ni bil dolžan storiti, ga je opravil s tako gorečnostjo, kot da bi bil pravi duhovnik. Užival je pri izgovarjavi latinskih be sedi, ki skrivajo v sebi pretekla stoletja in mislil na ljudi, za katere je bil pred časom sestavljen. Celo to je odkril, da je vsak dan rajši pristopil k oltarju, kajti vsakič je odkril kaj novega in bolj prodrl v duha obredov in besedila.
Iz dnevnika očeta Colemana je razbral, da je šel misijonar vsak torek in četrtek obiskat bolnike, ki so ležali v bolnišnici. Zato je hotel tudi on ta četrtek to storiti.
Anica Scott je sedela za mizo, s hrbtom proti vratom in izpolnjevala neki formular za kartoteko. Njen obraz je bil uraden in hladen. Toda kot vedno je bilo videti na njej sledove svežosti, zdravja in čistoče. Na njenih laseh, ki so se rahlo bleščali, se je držala zelenkasta luč iz žarnice na mizi.
Carmody se je ustavil nekaj korakov za mizo. „Ali so obiski dovoljeni?“ je šegavo vprašal.
Anica je naglo dvignila oči. Bilo je
v	njih nekoliko straha. „Ah, vi ste! Nisem vas slišala vstopiti.“
„Jaz sem pa mislil, da ve bolničarke slišite celo travo rasti.“
„Bojim se, da ne. Slišimo to, kar želimo slišati.“
Anica je vstala in potisnila stol na stran. Z eno roko se je oprla na stol, kot da 'bi se ne počutila dovolj trdno. „Najbrže jo še vedno vznemirja zadeva s spovedjo,“ si je mislil Carmody. „Le zakaj sem prišel semkaj! Ona se v moji navzočnosti ne bo nikdar več dobro počutila.“ Na glas pa je rekel: „Zdi se mi, da sem nekoliko zanemaril bolnike.“
„Ah, ne! Trenutno nimamo težjih primerov. Če bi jih imeli, bi vas že bila obvestila. Toda vsak obisk bolnikom je zanje veliko olajšanje.“
Nato je pospremila misijonarja od postelje do postelje. Bolniki so ji vrnili mirnost duha, tako da je popolnoma naravno kramljala z duhovnikom.
Preden je Carmody zapustil pisarno, se je ustavil pred mizo, kjer je uradovala Anica in jo vprašal: „Bi vam bilo všeč, če vas naprosim za botro?“
Anici so se oči od začudenja razširile. „Kako to mislite, oče?“
„V nedeljo bom zvezal po maši triinpetdeset parov. Želel bi, da ste jim
vi	za botro in da se posebno lepo oblečete za to priliko.“
„In kdo bo boter?“
„Uganite!“
„Ali morda John Wong?“
„Zadeli ste.“
„Dobro, oče, napravila bom vajo z njim, kajti on gotovo dobro ve, kako se mora vesti botra pred oltarjem.“
Z nasmehom na ustih se je Carmody od nje poslovil. Toda komaj je zaprl vrata za seboj se je zresnil.
„Presneta zadeva,“ si je govoril. „Kako dobra družabnica in prijetna sodelavka je to dekle. In je morala priti prav v to samoto. In se je morala srečati prav z menoj, ki moram biti duhovnik v mislih, besedah in dejanju, ko bi kje drugje lahko bil njen ženin in enkrat njen mož.“
Slabe volje je Carmody prišel domov. Imel pa je tudi dovolj razlogov zato.
Opazovala sem Te v Lujanu na slovenskem romanju. Nosila si našo narodno nošo. Vse lepše je to odelo med tujimi ljudmi! Argentinci in zlasti Ar-gentinke so spraševali, katere narodnosti smo. ;Que vestido divino! Kako čudovit in fin okus. Ponosno si dvignila glavo. To je pa naše, slovensko!
Isto zadoščenje si čutila, ko so hvalili naše posebne jedi, našo pridnost, globoko vero...
Skoraj nas oni uče spoštovati in ceniti naše stvari. Občudovanje ne meri Pravzaprav na obleko ali potico, temveč na tisto, ki je vse to ustvarilo — na narod.
O tem Ti moram danes govoriti.
Med tujimi ljudmi je nevarnost, da Se spomniš samo tedaj, da si Slovenka, ko se udeležiš romanja ali druge slovenske prireditve. Da si slovenske krvi ne boš mogla zatajiti, ne Ti, ne daljni Tvoji potomci, a prav lahko pozabiš na kraje, ljudi in duha, ki so Ti oblikovali dušo in telo.
Vidiš, in ravno v tem je pomen in yrednost naroda in prav tu korenini naša obveznost do njega.
Narod je naša druga mati. Bog po starših ustvari človeka. Starši in narod
pa sta znova orodje v božjih rokah, s katerimi vtisne Bog posebno in svojsko podobo vsakemu posamezniku.
Skala, ki je izpostavljena vremenskim neprilikam, ki jo pere dež in žge sonce, je razpokana in raskava. V strugi, kjer jo liže reka, pa iboš našla samo gladke kamne okroglih oblik. S človekom je podobno. Ena skupina ljudi se loči od druge z ozirom na to, kateri narod jo je oblikoval.
Narod močno in globoko vpliva na razvoj posameznika. Najprej vpliva kraj, v katerem si se rodila in živela. Nato kulture, to se pravi, življenje in stvaritve duha, ki so Ti bogatile dušo. Preteklost narodova, t. j. zgodovina, Ti je tudi vtisnila poseben pečat.
Vse znanje, mišljenje in čustvovanje, kreposti in napake nisi črpala kar tako iz zraka, ampak med slovenskim narodom. Kot vsak Ti je naš narod posredoval pouk in vzgojo v posebni posodi in Te oblikoval na svojski način.
Ko si začela po rojstvu samostojno življenje, si bila vržena v naročje drugi materi —- domovini. Ona Te je hranila s svojim duhom, Te je prepojila in preoblikovala s svojo naravo in značajem.
ii ;si	siiisi
Juuenllia
AR® v*;	Nov.wmbtc de Y/Ü4	N«im. 7?
Med pravcato poplavo plehkih, praznih ali celo zelo škodljivih revij — so redke vredne branja. Odgovornost za to imamo vsi, ker dobremu tisku ne pomoremo do vzdrževanja, istočasno pa trošimo denar za revije, ki .nas ne morejo me razvedriti niti ne poplemenititi. —• Na sliki vidimo eno izmed številk živahno urejevane argentinske revije „Juveni-lia“, ki seznanja ženski svet s sodobnimi problemi in zanimivimi članki in jo priporočamo
In sedaj vse, kar delaš in misliš in sprejemaš, nosi in ima v neki meri pečat slovenstva. Da, celo ko govoriš tuj jezik, .tako po slovensko zategneš in zapoješ, da Te takoj spoznam.
Narod naredi človeka posebnega s čisto slovenskimi znaki in lastnostmi. Narod skroji original.
Ti, ki si Slovenka, imaš nekaj, kar drugi — ne-Slovenci — nimajo in nikjer na svetu ne bodo imeli. Narod je zares prava dragocenost, svetinja-
Ta posebnost Tvojega bitja in žitja vzbuja spoštovanje v tujini.
Narodi so zamisel božje Previdnosti. Kakšen smisel imajo za posameznika, si že uvidela. Tudi v vesoljni človeški družbi imajo svoj pomen. Dolgčas b; bil, če bi bilo vse človeštvo en sam narod. Poznali bi samo en tip človeka n. pr. nemški — razumski. Ostale človeške sposobnosti bi se ne razvile. V vsej slikovitosti in različnosti narodov pa sedaj najdeš raznovrstne tipe in značaje človeka. Eden prednjači na tem drugi na onem polju udejstvovanja, kakor mu je pač domovina oblikovala osebnost.
Naj Ti ponovim še enkrat: narod je za Bogom in starši prvi, ki mu dogu-ješ življenje.
Kot staršem, moraš biti hvaležna tudi domovini. Od nje si toliko prejela. Globoko, najgloblje je posegla v Tvoje življenje. Hvaležnost naj Ti ne bo beseda, ki jo imaš stalno na ustih, pa nikdar ne misliš iskreno nanjo. „Hvala lepa“ morajo biti Tvoja dejanja. Tudi naj bo Tvoja hvaležnost kot gobavega Samarijana, ki se je edini od desetih zahvalil Kristusu.
Druga Tvoja dolžnost je ohraniti se Slovenko. Biti narodno zaveden iv domovini ni itaka reč. Veliko napora pa stane vzdržati se narodno na tujih tleh.
Velikega pomena je za Tvoje življenje in tudi za Tvojo srečo, če se narodno ohraniš.
Si že kdaj opazovala rastline, ki bujno rastejo in rode v vročem podnebju, v mrzlem pa komaj vzdrže, so pritlikave in dajo malo sadu?
To si Ti presajena iz domače zemlje na tujo grudo. Ne boš uspevala v inozemstvu, če ne boš ustvarila košček domovine tam, kjer živiš. Potujčila se boš, ako ne boš stalno segala po našem narodnem blagu, če ne boš zajemala duševne in duhovne hrane v slovenskih virih.
Kajti uglašena si na naš jezik, na našo grudo, na naše ljudi, na naše mišljenje, žitje in bitje. Domovina Te je ustvarjala, ona Te najbolj more razumeti in Ti le pod1 njenim vplivom uspevaš. Ne rečem, da boš ničla, če v itujem narodu pozabiš svojega. Boš lahko bo-
gata, toda sama v sebi boš razklana, sama sebi odtujena.
Oddaljiti se od naroda, se pravi, prerezati najbolj naravne vezi. Tiste, ki so sodelovale pri rojstvu in oblikovanju Tvojega značaja in osebnosti. Kdor zataji svoj narod, greši približno tako kot °ni, ki zataji starše in se loči od njih. Greh pa prinaša zlo in nesrečo.
Gojiti moraš elemente, ki pospešujejo in ohranjajo narodnost.
Naj Tvoja narodna zavest ne najde samo do zunanjih izrazov. Ne zadovolji Se le z lepo narodno nošo, ki jo oblečeš Parkrat na leto ali pa z božično ali Velikonočno potico.
Glavna Tvoja skrb naj bo posvečena materinemu jeziku. Težka naloga! Komaj zaznatno, a vztrajno zgubljamo mnoge izraze in v nastalo praznoto Vstavljamo tuje. Pačimo torej materin m tuj jezik. Oba žalimo. Če si opazila Pri sebi tak razvoj, sezi po slovenski *mjigi in časopisu. Slovensko čtivo Ti bo ohranilo živo in zdravo materino govorico.
Ako izbiraš ženina, naj bo Slovenec'. ° tujcem se ne boš nikdar popolnoma razumela. Sta namreč različnih duševnosti. V Tvojem življenjskem sodrugu Pa moraš najti osebo, kateri se lahko Popolnoma, telesno in duševno predaš in mročiš. Ako se ne dojameta, je kaj takega izključno nemogoče. Da zagotoviš Pravo družinsko in zakonsko srečo, izvoli^ si ženina slovenske krvi!
Še drug nagib govori v prilog. Da ne ohranja slovenski rod, slovenska kri. To je naša častna dolžnost. Dokler se 116 da, četudi z velikimi žrtvami, moramo vzdrževati slovenski rod na tujih tleh.
Nikdar ne odreci, če Te prosijo sodelovanja pri slovenski stvari. Dokler bomo organizirani, toliko časa bomo kljubovali. Ne izgovarjaj se na žrtve. Mno-&1 so dali življenje, da bi ohranili Tvoj Paro d.
In da boš videla, kako je mogoče resnično ohraniti narodno zavest in celo prispevati k nahodovi rasti, vzemi v roke Baragov življenjepis.
Med divjaki, katerim je pisal nabožne knjige in iskal njihovemu jeziku slovničnih pravil, sredi misijonskih na-
yLamin na domovina
Spomin objema domovino.
Kot roža v soncu je žarela, svobode zlate pesem pela, skrbno nam vzgajala mladino.
Branila svojo je zastavo, ljubila vero in pravico, zatirala zločin, krivico, uživala ugled in slavo.
Zdaj vladajo ji izdajalci s krivico, kladivom in srpom; pokrivajo jo z rdečim prtom svobode njene zatiralci. |
Zato Marijo prosim zanjo, da bi sovražnike pregnala, svobode zlati cvet ji dala, rosila svoje varstvo nanjo.
Gregor Mali
porov, ko je ves gorel za rešitev duš, med vsemi najrazličnejšimi opravili je ustvaril tri knjige „dragim Kranjcem“. Iz velike ljubezni (vedno je imel srce za Slovence) jih je sestavil. Toda prepričana sem, da je pisal tudi zato, da v tujini ohrani slovenski jezik, slovenskega duha in zavest.
On je bil velikan. Ti kaj takega ne zmoreš. Je pa velika luč Slovencem izseljencem, zgled in opomin, da moramo narodnost ohranjevati za ceno velikih žrtev.
Cankar je nekje zapisal: „Domovinska ljubezen Slovencev je čisto nekaj posebnega!“ Hotel je reči, da je nekaj velikega.
Da bi Ti, slovensko dekle imela tako domovinsko ljubezen, Ti želim prav iz srca!
Teta Katja
ARGENTINA
Še pred desetimi leti se v Evropi ni dosti govorilo o deželi, v katero se je leta 1948 in 1949 naselilo skoro 6.000 slovenskih beguncev, žrtev komunizma na domačih tleh. Toda dogodki zadnjih mesecev so ponesli ime Argentine po vsem svetu. To, kar sta Nemčija in Italija doživeli pred zadnjo vojno, je doživljala zadnje čase tudi Argentina. Gibanje, ki je sprva hotelo braniti delavske pravice in je zato tudi spočetka dobilo :vso podporo od volilcev, je zašlo v totalitarne vode in se novembra 1954 spoprijelo tudi s Cerkvijo. Mi Slovenci smo z žalostjo v srcu in s strahom pričakovali nadaljnih dogodkov. Odšli smo od doma v glavnem zato, da si ohranimo svobodo in verske svetinje, pa smo morali biti priča, kako je uradni tisk blatil Cerkev, njene predstavnike in Cerkvi zveste vernike. Hvala Bogu, kot Slovenci nismo bili prizadeti, če izvzamemo nekatere slovenske duhovnike, ki so skupno z argentinskimi sobrati po neuspelem poskusu revolucije 16. junija t. 1. preživeli dva dni v zaporu. Toda zavedali smo se, da bi preje ali sleje tudi mi morali zavzeti stališče in se odločiti: za Boga ali proti. Vemo. da so doma škodoželjno spremljali dogodke v Argentini. Argentinski režim že ni več veljal pri njih za „fašističnega“ in de žil a so odlikovanja za tukajšnje predstavnike. Sedaj je s prihodom spomladi zavladala v Argentini tudi verska, kulturna in politična pomlad. Novi predsednik države je zelo praktičen katoličan, prav tako skoro vsi ministri. Seveda bo precej dela, preden bo popravljeno vse, kar se je v zadnjem letu naredilo škode. In te je precej. Navedli bomo besede kapitularnega vikarja iz mesta La Plata mons. dr. Alojzija Borla, ki v svojem pastirskem listu takole opiše žalostno stanje, v katerem se je nahajala Cerkev pred zadnjo revolucijo:
„Kakor vrela lava, ki je pridrla iz vulkana, meter za metrom prodira v dolino in pustoši, tako je tudi uničevalni val^ verskega preganjanja v Argentini, držeč se sistematično Začrtanega načrta, prodiral vedno dalje in zajemal vedno širša področja javnega življenja. Odpravljen je bil pouk verouka v šolah; Cerkev ni smela več prirejati procesij in drugih javnih prireditev verskega značaja; svetost in nerazdružnost družine se je zamenjala z zakonom o ločitvi zakona, javna nečistost in priležništvo sta dobila svoje odobrenje v uzakonitvi javnih hiš; odpravljeni so bili vsi cerkveni prazniki razen božiča in novega leta; pripravljala se je ločitev Cerkve od države, ki naj bi katoliško Cerkev ponižala na stopnjo ene izmed mnogih cerkvenih ločin; škofje in duhovniki so bili proglašeni za sovražnike delavskega razreda in organizatorje poliitično-kleri-kalne zarote; na stotine duhovnikov je bilo odpeljanih v ječe, ne da hi se jim dokazala najmanjša krivda; namesto Cerkve naj bi vstalo v „novi Argentini“ novo „autentično krščanstvo“ prvih stoletij. Doživeli smo grozoto požganih in oskrunjenih svetišč, ne da bi bili krivci kdaj najdeni in kaznovani. Nikdar nismo mislili 4a bi bilo kaj takega mogoče v deželi, ki je bila porojena v senci križa. Živeli smo strašno resničnost „Cerkve molka“, ki se ni mogla braniti, medtem ko so oblasti pošiljale med svet izjavo „da ni spora med Cerkvijo in državo“. Božja Previdnost je dopustila, da smo pisali krvave strani izdaje, obrekovanja. sovraštva, nasilja in tiranije. Ista božja Previdnost pa je tudi hotela, da je prišla ura svobode prav za praznik Marije, rešiteljice jetnikov, ki je patrona in prvi general argentinske vojske.“
Tudi mi Slovenci, ki živimo v tej gostoljubni deželi, iskreno prosimo Boga, da bi se dežela zopet pomirila, da bi

Življenje v Buenos Airesu je vedno živahho. Tudi na pokopališčih. Na sliki vidimo motiv pred največim pokopališčem v Argentini —- Chacarito, kjer počiva že večje število naših rojakov (Foito Marjan Kocmur,)
v njej zacvetela verska pomlad in da bi Cerkev in država :v soglasju delali za duhovni in materialni dobrobit vseh, ki živijo na argentinski zemlji.
In še to želimo, koit je dobro povedal slovenski govornik preko radija v toestu Cordobi, kjer je bilo središče odpora in kjer je revolucija najpreje zmagala, da bi krila svobode, ki so objela argentinski narod, se kmalu dotaknila tudi slovenskih tal, da bi tako tudi mi v polni svobodi megli v domovini vpo-staviti svobodo vere, mišljenja, besede, tiska, združevanja in dela.
Delavnost obeh n ladinskih organizacij v Buenos Airesu. Slovenska dekliška organizacija bi si morala že v juniju izvoliti nov odbor. Izbruh revolucije je povzročil, da se je občni zbor mogel vršiti šele 11. septembra. Za predsednico je bila ponovno izvoljena gdč. Mara Bidovec. Podpredsednica je gdč. Anica Stefe,^ tajnica gdč. Jožica Leskovic, blagajničarka gdč. Martina Mizerit. — Slovenska fantovska zveza je istega dne Pripravila lepo spominskih proslavo v čast pobitih domobrancev, pri kateri je sodelovalo lepo število članov. Avgusta
meseca je pa govoril na sestanku SFZ preč. g. Jože Košiček o nevarnostih okolja, v katerem fantje živijo. — Odsek SFZ v Lanusu je hotel tudi letos kot že dve leti zapovrstjo v nedeljo 18. septembra prirediti športno in družabno prireditev. Izbruh revolucije, ki je- bila isti dan v polnem razvoju, je organizatorje prireditve prisilil, ,da so jo odložili .na poznejši čas. V tolažbo jim je bilo, da je bilo vreme izredno krmežljavo in mrzlo in da je bilo kar prav, da se prireditev v takih okoliščinah ni vršila.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Letošnje poletje so v Severni Ameriki trije sinovi slovenskih staršev prvič opravili sv. daritev.
V Detroitu je v cerkvi sv. Cecilije, kamor spada novomašnikova družina, opravil slovesno novo mašo dne 5. junija rev. Janez Majerle, rojen 6. junija 1928 v slovenski družini. Oče, sedaj že rajni, se je preselil v Združene države iz Starega trga ob Kolpi. Novomašnikova mati pa je iz znane Samidove družine v Calumetu, država Michigan. Pri novi maši je pridigal rev. Franc Srebernak.
V	cerkvi sv. Antona na BIy, Minn., je dne 5. junija zapel svojo prvo sv. mašo rev. Robert A. Senta, čigar oče je doma iz Iga pri Ljubljani, mati je pa že amerikanska Slovenka. Novomašnik bo služboval v dulutski škofiji. Novo-mašni pridigar je bil rev. Bernard Po-peš. K slovesnosti nove maše so se zbrali sami slovenski duhovniki: župnik F. Mihelčič, rev. Golobič, Melovašič m Volk.
Po materini strani je Slovenec tudi rev. Neil Francis Daley OFM. Njegov pokojni oče je bil irskega rodu, mati se je pa pisala Mušič. Novo mašo je daroval v cerkvi presv. Srca v Calumetu, Michigan, 12. junija. Na dan po novi maši je prišel novomašnik v calumetsko slovensko cerkev sv. Jožefa, kjer je izvršil obrede zlaite poroke svojih starih staršev po materini strani. V nedeljo po novi maši je pa imel p. Daley službo božjo v Baragovi cerkvi na Eagle Har-bor, Michigan. Tu se je zbralo vse njegovo številno sorodstvo. Družinskega sestanka po sv. maši sta se udeležila tudi p. Odilo OFM in p. Inocenc OFM Conv. iz Galumeta. Kmalu se je oglasila slovenska pesem in tudi novomašnik je pomagal peti po naše. Najlepše je šla pesem „Oznanil je angel...“. Novomašnik bo deloval v cincinnatski frančiškanski provinci.
V	kraju Forest City, država Pennsylvania, je umrl 3. avgusta po kratki bolezni župnik slovenske fare sv. Jožefa rev. Franc M. Jevnik. Pokojni je bil rojen leta 1883 v fari sv. Lenarta v Za-bukovju nad Sevnico. Kot študent je prišel v Sev. Ameriko, kjer je dovršil bogoslovne študije in bil posvečen iv duhovnika. Prva leta duhovniškega življenja je deloval v škofiji Altoona na
IZSELJENČEVA OTOŽNOST
Nekje neznatna bo gomila, na njej ubožen, skromen križ, če ga bo roka zasadila sočutna v vet.a mraz in piš.
Morda ta pampa bo brezmejna sprejela mene — prah droban, ko duša bo Boga vsa žejna telo pustila jatam vran.
Jujuy, Formosa, Salta, Chaco, subtropičnih dežel obroč, bom tam končal življenja tlako prestopil v tiho, večno noč?
Nekje neznatna bo gomila, morda kje v Santa Cruz, Chubut, ko mi bo smrt srce izpila, v tujini bom v zemljd zasut...
Srebrnič Slavko
slovaških farah, od leta 1923 pa na slovenski fari sv. Jožefa v Forest City. Pokojni gospod je ostal ves čas zaveden Slovenec. Zelo je ljubil glasbo. V svoji fari je imel močan zbor, ki se ni ustrašil tudi najtežjih cerkvenih skladb.
Umrla je dne 27. junija v Michiganu (Sugar Island) Baragova krščenka Mary Ann Hatch, ki je bila verjetno zadnja še živeča oseba, ki jo je krstila neutrudljiva roka apostola Indijancev, škofa Baraga. V krstno knjigo, ki je še ohranjena, je Baraga lastnoročno vpisal njene podatke. Krščena je bila 29. septembra 1862 v misijonski cerkvici sv. Jožefa na Gern Islandu. Njen oče je bil Francoz Jožef Perrault, mati pa Indijanka Angelika Kijiiashinokvve.
POMEN KATEKIZMA
Pisatelj Giovanni Papini je bil včasih velik nasprotnik katoliške Cerkve. Da se je spreobrnil, se ima zahvaliti premetenosti svoje žene, ki je bila zelo verna in je tudi svoje otroke skrbno vzgajala v verskem duhu. Ko so se nekoč vrnili otroci od pouka za prvo sveto obhajilo domov, je prijazno zaprosila moža: ,,Giovanni, daj no, pomagaj malo otrokom pri učenju katekizma!“ Skraja Papini o tem ni maral nič slišati. Toda žena ni odnehala in končno je pisatelj le Vzel katekizem v roke in začel otroke spraševati. Vprašanja, ki jih je stavil otrokom, so ga začela zanimati. Prebral je katekizem od začetka do konca in končno sam pred seboj priznal, da je tu prava resnica. Spreobrnil se je in s svojo hčerko skupaj prejel prvo sv. obhajilo.
mm
KAJ MORAŠ VEDETI O TISKU?
PROF. BOŽIDAR BAJUK, MENDOZA
O velikih iznajdbah vemo, kako so z odločujočo silo posegle v razvoj člove-kega življenja in spreminjale svetu njegovo lice. Samo pomisli, kakšnega velikanskega pomena je bila iznajdba smodnika! Kako je vplivala na razvoj vsega življenja elektrika! Kakšne velike važnosti je bila iznajdba parnega stroja! Kako neizmerno pomemben vpliv že ima in bo šele imela v bodočnosti atomska energija, pa najsi jo človek zlorabi v sovražne, uničevalne namene ali pa se jo posreči obrniti v korist vsega človeštva. Podobno je posegel v človeško zgodovino na prelomu med srednjim in novim vekom tudi tisk.
Tisk je danes velesila. V naših časih govorimo in beremo mnogo o političnih velesilah v svetu, o „velikih štirih“, ki s svojo močjo in voljo odločilno Posegajo v svetovno dogodke in vsemu človeštvu kujejo usodo. Podobno tudi tisk v službi njih, ki ga obvladajo, preobraža svet in s svojim vplivom usmerja človeka k novim podvigom, na nova pot
Tele vrstice nimajo namena razpravljati o tisku na splošno, ampak se hočejo le na kratko pomuditi pri eni iz-Pied mnogih njegovih vrst, pri knjigi, pri branju v ožjem pomenu besede.
Knjiga je človeku spremljevalka na vsej njegovi življenjski poti. Že v zgodnjih otroških letih, ko je prvi družinski vzgoji priskočila na pomoč šola, je knjiga začela z oblikovanjem tvoje duševnosti. Iz abecednika si začel pobirati orve črke in jih vezati v besede in stavke; iz beril si se začel seznanjati z življenjem in svetom, iz katekizma si se učil prvih verskih resnic. Knjiga ti je poslej ostala zvesta spremljevalka v najrazličnejših trenutkih življenja in te bo spremila prav do groba, kjer te bo duhovnik z besedami in molitvami iz nje poslednjikrat na tem svetu blagoslovil.
Karkoli človeški um zamisli, zaželi ali v svojih načrtih zasnuje, dobrega ali slabega, lepega ali grdega, veselega ali žalostnega, koristnega ali škodljivega, vzgojnega ali pohujšljivega. poživljajočega ali uničujočega, poveličujočega ali ponižujočega, hvalečega ali obsojajočega, navdušujočega ali begajočega, Boga slavečega ali satana povzdigujočega: vse, prav vse najdeš v knjigi. Vse to se ti nudi po knjigah v duševno hrano; vse to lahko po svoji mili volji izbiraš in prebiraš, če je tedaj branje hrana tvoji duši, ne bo prav nič težko spoznati, da
je knjiga lahko zate koristna ali škodljiva, dobra ali slaba.
Njen pomen za tvoje duševno življenje pa bova vse bolje iazumela, če bova trezno in dobro premislila naslednje primere.
Vzemiva kos kruha, s katerim se n. pr. kovač od,tešča, preden odide na svoje !težko delo. Kruh pride dobro prežvečen v želodec, kjer se prične presnavljanje — prebava in pošiljanje snovi, ki jih je kruh imel v sebi, v vse dele telesa. Ta „hrana“ da tedaj kovačevemu telesu moč, da zmore svoje naporno delo. Ne vihti kovač nad nakovalom težkega kladiva “s kosom kruha“, ki ga je pojedel; vendarle je pa bil kos kruha tisti, ki mu je „prebavljen“ dal delovno moč.
Zdaj si pa misliva še drugega delav-ca-težaka, ki mora prenašati težka bremena. Ta se napije vina in opije. Želodec pač mora sprejeti, s čimer ga njegov gospodar nasilno polni. Ali bo pa takšen pijanec zmožen svojega težkega dela? Nikakor ne! Noge se bodo zaši-bile, roke bodo zgubile moč in se ne bodo obdržale ob cestni ograji, glava bo zgubila ravnotežje, misli se bodo zmedle, vse telo bo odpovedalo in se skotalilo v blatni jarek.
Naj bo dovolj! Prenesiva zdaj tele misli v prispodobi na knjigo, na tvoje branje, na tvojo „idtiševno hrano“. Z branjem daješ hrane svoji duši. Tudi v tvoji duši se prejeta hrana presnavlja in nato prebavljena daje tvojemu osebnemu življenju hranilnih snovi, duševnih sposobnosti. Pa je zopet treba poudariti, da n. pr. tiste besede, ki jih je gradbenik v letih svojega šolanja bral po raznih strokovnih knjigah, niso bile „gradbeni material“, iz katerega je zasnoval in v vse potankosti preračunal in izdelal osnutek za najmodernejnejši nebotičnik. Vse te učne knjige, so mu bile v mladih letih le „duševna hrana“, ki mu je prebavljena dala duševnih sposobnosti, po katerih si je zamislil in nato izdelal povsem svoj osebni načrt.
Kdor je, recimo, preštudiral več knjig o radiofoniji, bo razumel zgradbo tudi najmodernejšega sprejemnika, čeprav „o njem ni bral“ še nikdar nobene besede. Pač pa si je v svojem prejšnjem študiranju o radiofoniji nabral v svoji
duševnosti toliko splošnega, bistvenega znanja, da mu sedaj ne dela nobenih težav.
In kolikokrat se je že pripetilo, da je mlad fant „požiral“ pustolovske knjige in si je s tem branjem tako „nahranil“ svojo dušo, da ni več zdržal; kar podžgalo ga je in jo je še sam popihal z doma v širni svet, dokler ga ni policija prijela in vrnila zaskrbljenim staršem.
Branje je torej naša duševna hrana; in pravkar našteti primeri kažejo, da je ta hrana lahko naši duši v korist ali škodo, kakršne vrste je pač po svoji vrednosti. Zato tudi tolikokrat beremo in slišimo o knjigah — naših prijateljicah; pa zopet na drugi strani, da so knjige — strup naši duši.
Prav je imel oni, ki je dejal, da so knjige največje dobrotnice in najstrašnejše škodljivke človeštva. Pomisli samo na knjigo vseh knjig, na sveto pismo! Kako odločilno je posegla v človeško življenje za vse čase do konca sveta! Usodo življenja na zemlji, pa 'tudi odločitev o posmrtnosti nosi v sebi!
Knjige so naša duševna hrana. Hrana -nam je za življenje nujno potrebna; torej so nam tudi knjige za naše duševno življenje nujno potrebne. Gre le za to. katere in kakšne knjige so nam
korist!
Neizmerna je nevarnost in škoda slabega tiska. Mlad človek se navadno tega ne zaveda ali pa hoče biti tudi pri iž-biri čtiva „neodvisen svobodnjak“ in požira vse, kar mu pride pod roke in kar prija njegovim strastem podvrženi naravi ter trenutnemu ugodju. Tudi avtorjem slabih knjig in zlasti njim vetja svetopisemska grožnja: „Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride!" (Mt 18, 8). In zavedaj se, dragi moj fant, da je slab pisatelj, ki svojega bližnjega s knjigo pohujšuje, večji zločinec kot ubijalec. Ubijalec je svoji žrtvi pokončal njeno telesno življenje; zvodljivi pisatelj pa ji je uničil njeno dušo, jo pahnil v večno pogubljenje, iz katerega ni več rešitve...
Pa še več! Ubijalec mori in pobija, dokler sam živi; slab pisatelj pa s knjigo „ubija“ še po svoji smrti... In poslušaj, kako bridko, pa resnično obsod-
čisti cvetovi na naših gorah
bo je napisal znani mladinski vzgojitelj
T.	Toth o sodobni knjigi: „Z globoko Žalostjo moramo ugotoviti, da je današnja moderna literatura eno samo hvalisanje ljubavnih dogodivščin in zlorab iter zablod spolnega življenja. In sodeč le po teh avtorjih bi moral reči, da se more človek hvaliti in ponašati ne s svojimi plemenitimi mislimi, ne s svojimi vzvišenimi željami, s svojimi visokimi poleti, marveč z nizkotnimi nagoni — s spolno poželjivostjo. Padel je pod višino živali.“ Slaba knjiga je res kakor gnojišče; in kdor jo prebira, je kakor drekobrbec, ki rije po njem. Slaba knjiga ti ne širi kulturnega obzorja, ti ne dviga duševnosti, ti ne krepi duha, marveč je grobar, ki ti koplje grobno jamo, kamor Pokoplješ sanje in želje svojih staršev ter svoje lastne življenjske ideale. Pa še tegale se zavedaj! Slaba knjiga je lahko ,,umetniško“ še tako dovršena, a ostane vendarle slaba, tvoji duši smrtno nevarna. In spet dobro pove pravkar omenjeni pisatelj T. Toth, ko pravi, da takšne knjige pač ne boš bral, kot si ti z umetniško izdelano pištolo ne boš pognal krogle v glavo, (zato, ker je pač »umetniška“!). Pa boš morda ugovarjal: »Saj sem dovolj star in poučen; vem, kaj mi škodi. Saj ne bom bral zaradi uživanja; le vedel bi rad, kaj in kako pišejo...“ Pokusiti hočeš to „duševno hrano“, pa ibrez slabega namena, da si nakoplješ škodo... Zopet ti odgovarja Toth nekako takole: „Prijatelj, pa stopi se v lekarno in zahtevaj, naj ti dajo strupov. Saj jih hočeš le pokusiti in ni-
maš prav nobenega slabega namena, da se — zastrupiš!“
Nevarni tisk, škodljiva knjiga dandanašnji kar preplavlja knjižni trg; in ti jo ponujajo na vse mogoče, najbolj pretkane načine, ki so vsi preračunani na to, da z opolzkim predstavljanjem nizkotnih nagonov ta-iste zbude tudi v tebi in te tako zapeljejo v nemoralno življenje. Kajti imeti moraš pred očmi tistega mladeniča, ki je priznal, da je čutnih naslad iskal najprej v knjigah, nato pa poskusil še v dejanski resničnosti in padel. In to je prvi namen slabe knjige. Temu pa — po dobro preizkušenem in poznanem načrtu — sledi drug korak. Mlad človek, ki je zabredel v nemoralno življenje, bo zato, da bi prevpil glas svoje vesti, začel tajiti Njega, ki ga svari v 6. božji zapovedi. Zavrgel bo Boga in to je namen in cilj vseh tistih svetovnih tajnih in temnih sil, ki so z vso vnemo na delu, da svet odvrnejo od Boga in ga mobilizirajo v satanovo fronto.
Pamet ti jasno priča, da je slabo čtivo nevarnost, škoda, smrt za tvojo dušo. Vest ti brani udajati se vsemu, kar te vodi v nevarnost in te odvrača od Boga. Cerkev ti prepoveduje branje slabih knjig; posebno nevarne izrecno obsoja, daje jih na indeks. Poslušaj tedaj svojo pamet, glas svoje vesti in glas Cerkve!
Nikdar in pod nobenim pogojem ne kloni, da bi privolil, pa četudi le v malenkosti, svojim očem. da bi z nespodobnim branjem zastrupljal svojo dušo! Če-
naletiš pri čitanju na nevaren odlomek, ga preskoči; če opaziš, da se ponavlja, bodi močan in knjigo odloži! Priznam: za to boš potreboval močne, jeklene volje. In za utrditev volje moraš najprej samega sebe dovolj spoznati. Vedeti moraš, kje je v tvojem značaju, v tvoji naravi slaba plat. Nato pa se moraš podati pogumno na težko delo samopre-magovanja. Začeti moraš v malenkostih z zavestjo, da je največji junak tisti, ki premaga samega sebe.
Na drugi strani pa je seveda jasno, da ti je branje nujno potrebno. Sodobni človek brez branja ne more prebiti. Zato je važno, da si si na jasnem, katero či-tanje ti je potrebno. Poglej, kaj je Kristusov mladec Grozde napisal kot peto-šolee v šolski nalogi: „Brati knjige, ki niso pisane v lepem jeziku, ki ne vsebujejo nad vsakdanjost povzdignjenih misli, se pravi izgubljati čas, ki je dandanes dražji kakor kdaj koli... Kdor bere ničvredne knjige, se ne bo nikdar dvignil nad svet, ampak se bo pogrezal vedno globlje v blato.“
Poglejva samo bežno nekaj poglavitnih vrst čtiva! V glavnem veljajo tudi tu misli, ki sva jih pretehtavala v enem prejšnjih pogovorov ob razmišljanju o tvoji izobrazbi.
Najprej duhovno čtivo! Sem spada branje knjig in člankov, ki te versko izobražujejo in utrjujejo. Da boš osebno versko življenje poglobil, moraš segati po verskem branju, ki tvojo dušo dviga in plemeniti. Da boš svojo vero pred tolikimi sodobnimi napadi od vseh Strani znal braniti in udarce odbijati, moraš biti v verskih vprašanjih dobro podkovan. Pa le priznaj, kaj vse te „zanima“ in kaj vse bereš, bereš, bereš! A o tvoji duši, o tvoji veri, o Cerkvi, o Bogu? Poglej nasprotnike, kako se „šolajo in urijo“ za svojo borbo proti Bogu in proti vsemu, kar je verskega. Prebiraj z vso dobro vid jo vsaj naše duhovno branje; pa je tudi španske literature, tebi primerne dovolj in poceni. In skušaj včasih vsaj za bežen trenutek „prečitano brano temeljito prebaviti“, na kratko o njej razmišljati.
Dalje ti je potrebna strokovna knjiga in revija. Segaj po branju, ki ti izpopolnjuje poklicno znanje. Zanimaj se
za najnovejše izsledke iz svoje poklicne stroke! če hočeš v svojem poklicu uspevati in napredovati, moraš iti z duhom časa. Gre za to, da se v svojem poklicnem delu uveljaviš in čimbolj usposobiš; gre za tvoj obstanek, za tvoj vsakdanji kruh. Danes tudi živiš v dobi, ki ti nujno stavi zahteve, da se brigaš za probleme, ki zanimajo ves svet in odločujoče posegajo v razvoj človeškega življenja na verskem, moralnem, socialnem, političnem, gospodarskem in kulturnem področju. To je vprašanje tvoje vsestranske splošne izobrazbe.
In končno se morava ponuditi še pri branju v najožjem pomenu besede, ki naj ti služi tudi v razvedrilo, pri leposlovju. če kdaj, potem danes in v okolju. v katerem živiš, velja pregovor, da je čas zlato. Vsak se v tem smislu enako pritožuje, da je dan s svojimi 24 urami — prekratek. In ti boš tedaj ta tako dragoceni čas tratil z brezpomembnim ali pa celo škodljivim branjem! ? Če si sam ne znaš pomagati, si ne išči pomoči po raznih kioskih, ker boš najslabše naletel. Prosi za svet pri priznanih osebah, ki poznajo slovstvo, ali pa se obračaj na naše knjižnice, ki gotovo niso založene s plažo. Ker imaš verjetno le malo časa na razpolago za branje, je pač pametno, da od dobrega izbiraš najboljše. Najprej seveda segaj po našem slovenskem slovstvu. Beri dobre knjige in ne samo z namenom, da sploh kaj bereš, ampak zato, da iz njih spoznavaš mojstre slovenske besede; da se navzame š slovenskega duha; da prisluhneš svojemu lepemu in pravilnemu materinemu jeziku, ker tvoj vsakdanji govor se v tujini kaj rad sprevrača v spakedran-ščino; da se seznanjaš z našim človekom, ki je „naše gore list“, z njegovimi šegami in navadami, z njegovim načinom življenja, mišljenja in čutenja; da spoznavaš svojo domovino v njeni preteklosti, v njenih naravnih lepotah in v njenem poslanstvu; da spoznavaš življenje, si pridobivaš življenjskih naukov in izkušenj, se navdušuješ za dobro in plemenito in se izogiblješ slabemu.
Znani pregovor, ki pravi: Povej mi, s kom občuješ, pa ti povem, kdo si, za sklep takole zasukniva: Povej mi, fant, kaj bereš, pa ti povem, kdo si.
SLOVENIJA
Na praznik sv. Petra in Pavla so “Hi posvečeni v ljubljanski in mariborski stotnici naslednji bogoslovci:
Ljubljanska škofija: Bahor Zdravko Jz Dragatuša, Klemenc Vinko iz Dobrove pri Ljubljani, Kocjančič Janko iz Levice Marije v Polju, Krt Štefan iz Mekinj pri Kamniku, Sevšek Mirko iz Lola pri Litiji, Smolile Marjan iz Doba Pri Domžalah, Strle Štefan iz Knežaka na Krasu, Vindišar Anton iz Ljubljane.
Lavantinska škofija: Halas Franc iz Crensovcev v Prekmurju, Korbun Al-Jbnz iz Ptuja, Korbun Milan iz Ptuja, Kač Janko iz Sv. Pavla pri Prebredu, Soline Vilko iz Št. Jur ja pri Celju, Hor-vat Jožef iz Bogojine v Prekmurju.
Goriška administratura:	Gregorič
cvetko iz Dekanov pri Kopru, Sivec k tanko iz Livka pri Kobaridu.
Redovniki novomašniki:	Sltritar
Krane iz Velikih Lašč, salezijanec; Ketiš Evgen in Ploj Dominik iz frančiškan-skega reda.
primorske vesti
Tragična smrt č. g. Antona Grbca. Lan po prazniku Marijinega vnebovzetja je smrtno ponesrečil č. g. Anton Lrbec, splošni znani in priljubljeni go-spod iz Gabrij pri Gorici. Zjutraj je ka-*°r po navadi prišel v mesto, da odda fa uredništvu „Katoliškega glasa“ rokopis za nedeljsko pridigo; ustavil se je nato še na škofiji in se proti večeru Vračal z vlakom domov. To je bila nje-
gova zadnja pot. V bližini Rubij, kjer b' moral izstopiti, so se iz neznanih vzrokov odprla vrata in gospod Grbec ia omahnii v praznino in se tako močno udari’ ob kamen, da je na posledicah kmalu nato v bolnišnici izdihnil. — Pokojni gospod je v življenju užil dokaj grenkega. Rodil se je pred sedemdesetimi leti v Štanjelu na Krasu. Posvečen za duhovnika, je služboval v raznih krajih Primorske, dokler ni prišel v Nabrežino kot dekan devinskega dekanata. Fašistično preganjanje tudi njemu ni prizaneslo,! Policijsko opomnjen se je umaknil v hribe, v samotno Srednje nad Kanalom. Tu ga je zajela druga svetovna vojska. Leta 1944 so pridrveli v vas Nemci in požgali vas in župnišče. Izgubil je vse imetje. Leta 1946 je prišel v Gabri je pri Gorici, kjer so ga ljudje radi milega' in dobrega značaja takoj vzljubili. Njegova tragična smrt je bolestno odjeknila med vernim ljudstvom, ki s strahom gleda v bodočnost: starejši duhovniki umirajo. naraščaja pa ni. Pokojni gospod je bil stalen in zvest naročnik „Duhovnega življenja“, katerega je vedno s takim veseljem prebiral. Sedaj počiva na pokopališču v Nabrežini, kamor so ga položili k večnemu počitku poleg svoje mame. Bog mu daj' večni mir.
Ustoličenje .novega župnika. Z velikim navdušenjem je bil v nedeljo 21. avgusta sprejet novo imenovani župnik fare sv. Ignacija v Gorici, častiti gospod Angel Peršič. G. Peršič je že pred leti služboval
v Gorici kot stolniški kaplan,, nakar je bil poslan v Furlanijo, kjer je ostal šest leit. Sedaj se je spet vrnil v Gorico v obširno iaro sv. Ignacija.
Goriško romanje na Barbano. V četrtek 11. avgusta se je obnovilo vsakoletno romanje vernikov gorisky nadškofije k Materi božji na Barbano. Ker je bil delavnik, smo imeli nemoteno cerkev na razpolago ves dan. Zjutraj so se^ v lepi Marijini cerkvi vrstile sv. maše. Posebno lepa je bila zaključna sv. maša 2 veličastnim petjem združenih cerkvenih pevskih zborov. Seveda je bilo bogato poskrbljeno tudi za božjo besedo. Posebno je vsem ostal v spominu ognjevit govor č. g. Srečka Rejca iz Nabrežine. V popoldanskih urah so po stanovih razdeljeni romarji imeli svoj stanovski pouk v ločenih prostorih, nakar so se zopet zbrali v božjepotni cerkvi k slovesnemu poslovilnemu blagoslovu. Vse je poteklo v najlepšem redu in v pravem duhovnem veselju. Romanja se je udeležilo nad 800 slovenskih vernikov.
Romanje na Sv. Višarje. S. K. P. D. iz Gorice je tudi letos organiziralo romanje na priljubljeno božjo pot, k višar-ski Materi božji. Zbralo se je za dve ko-rieri romarjev, ki so se na Višarjan združili še z rojanskimi in koroškimi romarji. Lepa je bila večerna procesija s svečkami okrog višarskega hriba. — Višarje privabljajo v svoje tiho Marijino svetišče vedno več romarjev. Vendar se bojimo, da bo prihodnje leto lice tega pristno gorskega, mirnega svetišča, povsem spremenjeno. V načrtu je vzpenjača, ki naj bi iz Žabnic ali Ovčje vasi vozila vernike in predvsem vernike-turiste na višar-ski hrib. Moderna tehnika prodira povsod in nihče ne more oporekati njene koristi, vendar si zvesti višarski romarji želijo, da do tega svetega gorskega svetišča ne bi prodrla.
Posvetitev temeljnega kamina nove cerkve v Jazbinah. V Jazbinah so v nedeljo 21. avgusta ob navzočnosti cerkvene in svetne gosposke in obilnega števila vernikov, slovesno blagoslovili temeljni kamen nove cerkve. V zasilnem božjem hramu je pri večernicah mons. dekan Novak razložil obrede blagoslovitve, nakar so šli verniki v procesiji med slovesnim petjem litanij na kraj, kjer bo nova
cerkev. Po blagoslovitvi je gospod župnik A. Martinčič, ki se je tako neumorno trudil za zidavo tako potrebne cerkve, pozdravil vse navzoče in jih povabil k še nadaljni slogi in edinosti pri tem svetem delu.
Odhod v Avstralijo. Mesec za mesecem, skoro bi rekli teden za tednom prisostvujejo Tržačani žalostnemu odhodu svojih ljudi v daljno Avstralijo. Po večini so to pripadniki civilne policije z družinami, ki so po prihodu Italije v Trs* ostali brez zaslužka. To je bridko žalostno poglavje v zgodovini tržaškega mesta-Medtem, ko se priseljenci iz juga in „ezuli“ iz Istre in Dalmacije šopirijo po mestu in so dobro preskrbljeni S službami in stanovanji, morajo naši ljudje, pristni Tržačani, iskati kruha daleč pieko morja v tujih in nič kaj prijaznih deželah. Na poti v daljno Avstralijo je dne 2. avgusta nenadoma umrla mlada, komaj 23 letna gospa, Mara Žagar iz Rojana pri Trstu, ki je skupno z možem potovala v daljno deželo. Bog ji je prikrajšal grenkobo življenja v tujini in jo poklical k sebi v boljšo domovino.
Sporazum v obmejnem prometu med Jugoslavijo in Italijo. V soboto 20. avgusta je bil po dolgih devetmesečnih pogajanjih dokončno v Vidmu podpisan sporazum o ureditvi obmejnega prometa med Jugoslavijo in Italijo. Po tem sporazumu spadajo v obmejni pas vsi kraji v desetkilometrskem pasu na italijanskem kakor na jugoslovanskem ozemlju-iN,a jugoslovanskem ozemlju sega ta pas od Novigrada v Istri, preko Buj, Koštabone, Slivja, Kozine, Divače, Senožeč, Dutovelj, Tomaja in Komna V goriški okraj, ki obsega Solkan, Grgar, Anhovo preko Kanala, Tolmina, Kobarida do Čezsoče, Bovca in Loga pod Mangartom. Prepustnico lahko dobi vsak, ki ima stalno bivališče na omenjenem področju. Prepustnica je veljavna za dva dni. Prebivalstvo na obeh straneh obmejnega pasu je že vložilo na tisoče in tisoče prošenj za prepustnice in prvi ljudje že prihajajo čez mejo. Dovoljena je tudi prodaja in nakup raznih potrebnih predmetov. Prebivalstvo na obeh straneh je ta sporazum pozdravilo Z velikim navdušenjem.
Jesen je ob i ela Kovor pri Tržiču *n oropala drevje listnate obleke
SLOVENSKA KOROŠKA
. Cerkvene oblasti v krški škofiji so lzdale „Osebni šematizem krške škofije
leto 1955 po stanju 1. januarja 1955“. Knjiga je izšla samo v nemščini, kar je Kotovo korak nazaj. V starih koroških Sematizmih do zaključka prve svetovne vojne so bile slovenske župnije navedene tudi s slovenskim imenom. V tem najnovejšem koroškem šematizmu so slo-yonske župnije navedene samo z nem-skim imenom. Tudi označbe, ali je župnija nemška ali slovenska, šematizem nima.
Število župnij znaša 333, kaplanij 96. Svetnih duhovnikov je 389. Število vseh katoličanov znaša 396.589, nekatoliča-n°v 55.736, od tega protestantov 39.000. Cerkev je v škofiji 904, od tega župnih nerkva 334, podružnih 560, drugih cerkva 10.
Mnogo slovenskih duhovnikov je nastavljenih po nemških krajih Koroške. Mladi slovenski kaplan Franc Krištof, doma v Št. Jakobu v Rožu je nastavljen y nemški Labudski dolini pri sv. Jederti (St. Gertraud) pri Vošpergu. V Voš-Pergu v isti dolini je nastavljen za ka-Nana dr. Franc Šegula, doma iz Slovenskih goric na Štajerskem. V Praj-teneku, Labudska dolina deluje Franc Vodnik, doma s Prevalj. V nemški Koroški je nastavljen Slovenec Janez Štefan, doma v župniji Grebinjski Klošter
in sicer že vsa leta, odkar deluje v dušnem pastirstvu. V Celovcu je nastavljen kot kaplan Mirko Brumnik, v Milštatu pa Luka Ojcinger. Prav tako delujejo v nemški Koroški gospodje, ki so prišli leta 1945 kot begunci. So to: Jožef Mihelič, Jožef Muren, Janez Vilfan, Jakob štrekelj, Jakob Fatur, Anton Demšar. Za profesorja bogoslovja v Celovcu je nastavljen jezuit dr. Maks Žitnik, doma iz Limbuša pri Mariboru. V jezuitskem samostanu v Št. Andražu v Labudski do-ini živi pater Jožef Podgornik, goriški Slovenec. Omeniti moramo tudi prof. Pavla Slaparja, ki poučuje na državni gimnaziji v Špitalu ob Dravi, seveda v nemškem jeziku. V Velikovcu je nastavljen slovenski kaplan Dragašnik, ki pa svojega materinskega jezika ne more uve'javiti, ker se v Velikovcu vsa služba božja, verouk in pridigovanje vršijo v nemškem jeziku. Žal pa je več popolnoma slovenskih župnij, kjer delujejo duhovniki, ki slovenskega jezika ne obvladajo, n. pr. v Št. Tomažu na Celovški ravnini (dekanija Tinje), v Podkrnosu, v Timenici, Žrelcu pri Celovcu, v Št. Jur ju na Vinogradih pri Velikovcu in v Borljah v Ziljski dolini.
Iz vsega povedanega sledi: Slovenskih duhovnikov na Koroškem ne manjka, samo nastavljeni so v krajih, kjer ne morejo slovensko delovati. Dejansko bi bile lahko vse slovenske župnije zase-
dene s slovenskimi duhovniki. Toda nestrpni duh nemštva skuša to preprečiti s tem, da Slovence pošilja med Nemce, župnije, ki so bile od pamtiveka slovenske, pa izroča v roke duhovnikom, ki slovenščine ne znajo. Dal Bog, da bi nadrejeni prišli do spoznanja, da tako postopanje ni v korist niti nemških niti slovenskih vernikov!
HRVATSKA
Neki bogoslovec, ki služi v Jugoslaviji vojaški rok, je takole opisal svoje življenje v vojski:
„Nekaj vsakdanjega je, da nam bogoslovcem nalagajo posebna bremena in težke kazni. Pa smo se že nanje navadili, tako da jih vdano prenašamo. Vsako jutro obudimo dober namen, da bomo vse zapostavljanje darovali Bogu s prošnjo, da Bog naše mučitelje razsvetli in jih odtrga od hudobnega duha. Kar nas pa res boli, je zavest, da naši predpostavljeni v glavnem radi nas sramotijo Boga in verske svetinje.“
„Najhujši so podoficirji, ki so izšli iz dežele, kjer so še v mladosti slavili Boga. Naš narednik-vodnik je z nekega dalmatinskega otoka. Kadar ve, da je v bližini četni oficir, posebej podivja. Hoče se postaviti, pa psuje z vso močjo Mater božjo, katero ima tudi drugače rad na jeziku. V začetku so se mu vojaki pritrjevalno smejali, da bi mu laskali; sedaj tega ne delajo več. Na vse njegove prostaške šale ohranijo leden obraz. Narednik to vidi, pa spet dolži nas za to hladnost, češ da vodimo „propagando zoper narodno vojsko in socialistični ustroj družbe“.
„Mi bogoslovci smo si s svojo mirnostjo in potrpežljivostjo osvojili v četi splošne simpatije. Zlasti nas imajo radi mohamedanski (Škipetarji, ki tudi ne trpijo, da bi jim kdo sramotil Boga. Zato tudi nje komunisti črtijo. Pred kratkim je neki častnik našel dva muslimana, ki sta se pravkar globoko priklanjala proti Meki. Zmagoslavno so ju privlekli pred četo, kjer sta se morala klanjati še naprej. škipetarji sa škrtali z zobmi, četa je molčala, le komunisti so se hihitali...“
„Večkrat nas kličejo v pisarno in tam nagovarjajo, da se odpovemo „bedarijam ve:e“ in „se vključimo v na-
predne vrste“. Kolikor je meni znan o, so v zadnjih treh letih od sedemnajstih bogoslovcev, ki so tu služili, le trije odpadli. Redno dobivamo komunistično časopisje, ki ga moramo brati pred četo in od časa do časa moramo izdelati kak referat komunistične vsebine.“
„Kadar nam je najtežje, pomislimo na mučence katoliške Cerkve. Tudi na naše škofe in duhovnike mislimo, ki vztrajajo že leta in leta in ne popustijo niti za las. Zakaj ne bi še mi, ki smo še mladi in polni odpora ? Res je, težko nam je, ali vzdržali bomo!“
V Bosni se je to zgodilo. V vlaku se vozi skupina drvarjev. Eden bolj močan kot drugi. Obraz jim je zagorel, a pogled blag. Pogovarjajo se o zasluženi plači in končajo pogovor z željo, ,yda bi jim Bog blagoslovil prisluženi denar“. Tudi žetev bo dobra, „če Bog da“. In gre razgovor tako naprej. Pa vedno spet božje ime. Neki gospod v kotu vagona besno pogleduje, kadar možje izgovorijo božje ime. Končno ne zmore več. Plane pokonci in zavpije: ,JLe kaj vam je Bog vedno na jeziku? Bodite vendarle pametni! Boga ni. To so si duhovniki izmislili, da vas poneuimijo in izrabljajo v svojo korist. Bog ne živi. Vse je le mati priroda. Pravkar berem v tej knjigi..." Tedaj vlak zapelje v predor. Nastane popolna tema. Nenadoma „prosvetljeni“ gospod zavpije na vso moč. Nekdo ga drži za vrat in sika skozi zobe: „Denar ali smrt!“ Gospod se otepa in prosi: „Za božjo voljo, nikar! če veruješ v Boga, spusti me!“ Železni objem rok popusti. Iz kota se sliši glas: „če bi ne veroval v Boga, o katerem ti praviš, da ga ni, bi sedaj ti zletel zadavljen skozi okno in končal pod kolesi lokomotive,“ Vlak privozi iz predora. Drvarji sedijo mirno, kot da se ni nič zgodilo. Le „učeni“ gospod si neprestano briše pot z obraza. Ko vlak obstane na postaji, vsi drvarji izstopijo. Zadnji se pa obrne nazaj in pravi: „Svetujem vam, da v bodoče ne pripovedujete več. da ni Boga. Znalo bi se .namreč zgoditi, da boste na'eteli na človeka, ki vam bo to verjel. Tedaj se ne čudite, če vam bo poslal kroglo v glavo ali porinil nož v srce! Pa srečno!“
NOVE KNJIGE
ČAS POD STRELI
Spisal: Ivo Korošec; ovitek in ilustracije: Ciril Skebe; uvod: Karel Mau-Ser; izdala in založila: „Svobodna Slovenija“; tisk: Imprenta „Dorrego“.
1. Splošne misli ob knjigi:
O tem, ali smo še preblizu ali že dovolj daleč dogodkom medvojnih let in revolucije v naši domovini, se je že
o go razpravljalo. Razna so bila mnenja, povedana javno in odkrito, ali pa Prišepetavana izza ovinkov. Toda — vsa ta razmišljanja in ugibanja postanejo brezpomembna in popolnoma nesmiselna 2a tistega, ki je jasno in trezno premislil dejstvo: slovenski možje in fantje, ki so vstopali v Domobranstvo ali Pa v kakršnokoli formacijo protikomunistične obrambe, niso prav nič pomišljali in tehtali, ali so še preblizu ali pa fjorda še predaleč za reševanje vsega tistega, kar je komunistično divjanje Pustilo vsaj še kolikor toliko nedotaknjeno; niti niso razumsko in računsko sklepali, v katero smer se še preobrne Veter. Ne! Storili so to, kar jim je ukazovala vest, čast, ljubezen; kar jim je narekoval čas, četudi je bil to „čas pod streli“. Brez tvarnih računov in koristi, a z velikimi osebnimi žrtvami ter odpovedmi so stoodstotno izvrševali in izvršili svojo dolžnost kot katoličani, Slovenci in ljudje. Mi pa naj zdaj premišljamo in ugotavljamo, ali je čas že dovolj zrel, da priznamo in damo čast častnim ljudem, ki so veliki in močni prav v tem, da so dali vse, žrtvovali vse, sa-jn° enega ne: svoje vere, narodnosti, pasti? če smo zgolj praktični računarji, ki previdno čakamo sodbo „zgodovine“; ne smo samo malenkostni in vase zaljubljeni ljudje, ki razen sebe ne poznamo ‘n ne priznamo nikogar — potem smo se vsekakor preblizu, a istočasno že tudi Predaleč vsemu; ne sicer predaleč po času, ampak po srcu, miselnosti in razumu. čakajoč sodbo „zgodovine“, bomo Prespali veliko zgodovinsko uro, ki nam no brez ozira: preblizu — predaleč, napisala sodbo: slabiči, ljudje pasivnih računov in trhlih src.
Ivo Korošec kot avtor in po njem „Svobodna Slovenija“ koit založnica, sta brez razprav in pomislekov posegla v ta naša čudovita razpravljanja. Kar bi rad poudaril: posegla sta pošteno: brez dolgih posvetovanj in uvodov, sta v sredo različnih mnenj postavila svoje:	Čas
pod streli. Brez ozira na levo ali desno, brez kratenja pravic temu ali onemu, sta povedala svoje mnenje. Na način, ki je pošten, svoboden in pravilen. Samo v tem in v takem spoštovanju svobode smo res veliki in zmožni, da mislimo vsak na svoj način; da brez sramu in brez strahu to vsakomur povemo, pa ostanemo kljub temu ljudje, zmožni sožitja in zmožni koit bratje živeti „pod svobodnim soncem“. Različni ljudje, različnih mnenj, a vsi — svobodni. Po duhu, mišljenju in značaju. Zato: svobodni po svojem delu in delovanju.
2. Čas pod streli:
Mnogi, predvsem mlajši rod, si predstavljajo vojaka, tudi slovenskega voja-ka-domobranca, kot neko pravljično bitje, ki z vso drznostjo in doslednostjo izvršuje junaška dela; ki se z nekim čudovitim in nikoli ugnanim zanosom bori, zmaguje; ki podira sovražni naval, a sam ostaja kljub vsemu miren, ponosen, nedostopen za vsako bol, nedovzeten za solze, brezčuten za vse nemire srca. Po mnenju mnogih vojak ne more in ne sme čutiti bolečine, če jo pa (kar pa že ni več „heroično“), tega ne sme nikomur in nikoli pokazati. Nekaterim je ideal vojaka podoben strojnici, ki bruha ogenj, odpira človeška telesa in seje smrt, pa ostaja kljub temu trdna, nezdrobljiva: železna. Take sanje imajo predvsem tisti, ki so sicer otroci medvojnih in revolucijskih let, vendar sami niso še imeli prilike živeti vojaško življenje, pa so si zato ustvarili nek izmaličen mit vojaka, ki je nujno vedno junak, vendar po svojem bistvu samo nekak stroj, brez misli, brez trepetanj srca. Tem, ki tako mislijo, bi rad povedal: bil sem vojak-domobranec: videl sem solze, ki so tekle borcem iz oči, videl sem bolečine junakov in meni samemu je dostikrat krikalo srce, kajti ne samo vojaki, tudi ljudje smo bili: ljudje s srcem in dušo, s hrepenenji, sanjami in bolečino.
Take vojake in take ljudi opisuje Ivo
Korošec v svojih desetih zgodbah, ob katerih se bo sicer marsikomu zasolzilo oko in stisnilo srce. Marsikomu, katerega edina in pozitivna „borba“ je: pridobiti si čim večji kos kruha, zaživeti v „stvarnost“, iztrgati iz spomina preteklost, kri, smrt, bolečino in izgnanstvo — marsikomu teh bo ta knjiga morda nadležna. Sto izgovorov, sto opravičil in morda sto obtožb bodo našli da se izmaknejo spominom, ki resda bolijo, a so bolj naši kot je naš zrak, ki ga itu dihamo; kruh, ki ga tu služimo; dom, ki si ga tu gradimo.
Deset zgodb: Tako se je začelo, štajerski bataljon, Sv. U;rh, Kota 1066, Krizanteme cveto, Noč za Krko, Tihi junaki, Ena izmed .tisočerih zgodb, Mrltvo hrepenenje, Srca mrtva govorijo; tem zgodbam dodam še kratek, a lep in stvaren epilog.
Korošec je s knjigo „Čas pod streli“ načel težak in kočljiv problem: kako združiti v skladno in jasno obliko vso tisto zamotanost zadnjih let, kako zajeti istočasno v eni sami knjigi: poštenost, objektivnost, ljubezen, zgodovino in — literaturo. Pisatelji s tradicijo in priznano močjo so se tu ustavili. Zato smo prav na tem polju, za katero smo vsi najbolj želeli, da bi bilo skrbno obdelano ostajali najbolj revni. V to našo ledino je zaoral prvo in globoko brazdo Ivo Korošec. Ne še kolt popolnoma izurjen orač. Ozara je včasih nekoliko vijugasta, a zemlja bo kljub temu rodila sadove.
ba
Krko. So nekatere pomanjkljivosti, ki tudi tu motijo, a takih zgodb, Itako močnih po vsebini in po besedi, smo doslej malo brali. Tu je Korošec pokazal vso moč ustvarjanja in če bi poleg tega ničesar drugega ne ustvaril, mu moramo priznati: pisatelj!
Je pa Korošec kot pisatelj močan v dejanjih. Njegov način opisovanja in snov, katero izbira, nujno zahtevata realnost. Kjerkoli se je tej zahtevi oddaljil, je ustvaril neskladnost. Kajti on ni tiste vrste umetnik, ki bi znal napisati knjigo ali pa knjige o neki stvari, ki praktično ne obstoja. Daši je v svojih črticah precej mehak in čuteč, ne
Najlepša in najbolj pretresljiva zgod-v tej knjigi je brez dvoma: Noč za
more in tudi ne zna zaiti v neko imagi' narnost in utopijo. V nekaterih stavkih je sicer tudi poskusil, a opazi se, da je prav tam stopil izven svojega kroga. Vsak tak poskus zbledi pri njem v neko omlednost, v neprepričljivost in izumetničeno postavljanje besed. On mora biti pisatelj resničnosti, doživetih zgodb, ali pa v tej smeri, katero si je začrtal, preneha biti pisatelj.
„Čas pod streli“ je Korošcev prvenec. Po nekod se še močno opazi neko neskladje med vsebino in slogom. Vtis imam, da knjige pred tiskanjem ni pregledal slovničar. Kljub temu pa se ta knjiga uvršča med naša dobra literarna dela. Ne samo zaradi spoštovanja do izdanih in pobitih slovenskih vojakov, ampak tudi zaradi zmožnosti pisatelja, ki se nam je sicer prvič predstavil s samostojno knjigo, a je že z njo dokazal, da je brez dvoma umetnik v besednem ustvarjanju, s popolno svojim stilom in svojo vsebino. Korošec bo lahko postal eden naših vodilnih pisateljev, če... če se bo med nami našel mentor, ki bo hotel in znal usmerjati naš mlajši pisateljski rod in če se bo pisatelj sam posvetil načrtnemu in vztrajnemu študiju literarne umetnosti. A že za ito knjigo, ki nam jo je v veliki ljubezni do mrtvih in do nas dal, zasluži ne samo našo zahvalo, ampak tudi priznanje, kajti s tistimi močmi, ki so mu bile dane na razpolago, je ustvaril delo, na katerega smo ponosni. Njegov „Čas pod streli“ je velika bolečina, a tudi velika lepota nas vseh.
V naši kulturni zgodovini je izšiO — priznajmo! — že nekaj prvencev ki so bili boljši; izšio pa je tudi precej taki,1 — tudi priznajmo! — ki so bili slabši kot je Korošcev „Čas pod streli“. Tudi ti zadnji so našli svoje mesto in so še danes sestavni del vsega tistega, kar imenujemo:	slovenska kultura. Temu
našemu skupnemu bogastvu se zdaj pridružuje Koroščeva knjiga, ki daje avtorju ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, da posega v naše javno in kulturno življenje, kajti prav Korošec je tisti, ki mu je zaenkrat namenjeno posebno poslanstvo: biti prvi in zgodovinski pisatelj naših borb, našega hrepenenja po svobodi in naše tragedije. Bolj ali manj
Popolno, to trenutno ni važno. Važno pa k, da je Korošec že s svojo prvo knjigo dokazal, kar drugi pisatelji dosedaj še Piso: prav on je najbolj zmožen in pogumen, da oriše to strahotno tragedijo stoletja, ki sicer za nas še traja, a je Ze prešla svoj vrh. Dosedaj ni še nihče Potrdil, da zna tako kot Korošec poveličati žrtve naših pobitih domobrancev; ?a zna tako kot on prikazati hrepenenje ’P bolečino begunske raztepenosti. Da Zna in da hoče! Da ne pomišlja, ali je vsa žaloigra zadnjih let primerna snov za literarno oblikovanje; ali je politično Ze dovolj opredeljena in ali je osebno dovolj varno brskati po njej. Korošec ?rez oklevanja pove to, kar kot vojak cuti; pove ideal, za katerega se je bo-*il on in so umirali tisoči: svoboda! Ne Prosi odlikovanj, sprejema pa obsodbo, Ce jo je zaslužil. Kot častnik Slovenskega Domobranstva je že oboje prejel: odlikovanje kot junak in obsodbo komunistične „zakonodaje“.
Karel Mauser pravi v uvodu: „Še zapoje med sočnimi vrsticami bleda misel, solzava beseda.“ Prav ob tem je Korošec ze s svojo prvo knjigo pred razpotjem: oli se bo odpovedal svojemu ■—• vsaj ponekod še — mehkemu slogu, ali pa se bo odpovedal svoji dosedanji vsebini. Eti o Pii drugo, ostal bo močan, vendar želim, da bi bilo prvo.
Knjigo je opremil in ilustriral Ciril Skebe. Deset slik, v katerih se vidi ljubezen bivšega domobranca do svojih Pirtvih bratov. Slog izdelave je v popolnem soglasju z vsebino in namenom knjige: biti spomenik na grobu vseh, ki so se žrtvovali za svobodo Slovenije, spomenik, ki so ga v imenu nas vseh Izdelali: Ivo Kodošec, Ciril Skebe in »Svobodna Slovenija“.
„Čas pod streli“ je knjiga na dvesto straneh z izredno dobrim papirjem. Cena 25 pesov. Prodaja se na Victor Mar-tinez 50, ali pa pri poverjenikih, katerih 'mena in naslovi so objavljeni v časopisju.	Igor
Dr. Franc Jaklič: Ignacij Knoblehar io njegovi sodelavci. Druga, predelana izdaja. Buenos Aires 1955. Izdala Slovenska misijonska zveza. Strani 444 be-
sedila, 32 strani slik na boljšem papirju in zemljepisna karta Knobleharjevega misijona. Pred naslovno stranjo je Langusov portret Knoblehar j a. Knjigo je opremil Milan Volovšek.
Knjiga že s svojo obširnostjo vzbuja spoštovanje, pa tudi radovednost: kaj vse je v njej povedanega o tem velikem sinu našega naroda in o njegovih slovenskih in drugih sodelavcih? Nudi nam mnogo novih obzorij, mnogo odkritij do tedaj neznane Osrednje Afrike. Knoblehar je s svojimi misijonarji prodrl gori po Belem Nilu, kamor do tistega časa še noben raziskovalec ni prišel. Svoja potovanja in dognanja je zapisoval v dnevnik, ki ga p p. večinoma ni sam objavil, ampak so iz njega črpali drugi, ali je pa ostal v rokopisu, Žal, da ni utegnil svojih zemljepisnih, naravo-slovskih, vremenskih, narodoslovnih in drugih dognanj urediti in pregledno podati! -— Jakličeva knjiga nam kaže napor Knobleharja in njegovih misijonarjev, dobiti si naklonjenost zamorskih rodov Bari in Dinka, pri njih ustanoviti redne misijonske postaje in z njih spreobračati črne otroke in odrastle. Nič jih ne o straši: ne oddaljenost od kulturnega sveta, ne nadčloveški napori, ne bolezni, ne pogostni primeri smrti. Vedno si ponavlja, kar si je ponavljal sv. Frančišek Ksaverij da je ena sama neumrjoča, za Kristusa dobljena duša več vredna kakor ves tvarni svet, več vredna kakor vse njihove žrtve. Ko gledajo začasne neuspehe, se tolažijo z mislijo, da more Bog njihovo hotenje in delovanje porabiti tako, kakor on sam ve in hoče, pa vse to za nekaj časa prikriti človeškim očem.
Knobleharjeva duhovna podoba raste stran za stranjo knjige pred nami. Gledamo ga kot dečka v rodni hiši v Škocjanu pri Mokronogu. Vidimo ga kot študenta v Celju, v Novem mestu in v Ljubljani. Bogoslovje študira v Ljubljani, potem se odpravi v Rim, da se na osrednjem misijonskem zavodu „Propagandi“ pripravi za delovanje med pogani. Ko pride v Rim, izve, da na zavodu ni sprejet. Kdo drugi bi se bil vrnil; on se pa ni. Najel si je zasebno stanovanje, se večinoma hranil s kruhom
in hodil k predavanjem. Končno je bil vendarle sprejet. Ko je končal študije in priprave in bil posvečen v mašnika, je nestrpno čakal, kam ga pošljejo. Najbolj si je želel Indije, — a ga sam ravnatelj Propagande, poljski misijonar jezuit Ryllo, vzame s seboj v novo zasnovani misijon v osrčju Afrike, v Sudänu, kjer so živeli tedaj še nobeni evropski velesili podložni zamorci, pogani, kmetje in živinorejci, popolni materialisti, nravno pokvarjeni, ker do tedaj še ni bil prišel noben Kristusov glasnik k njim.
Kmalu po prihodu v sudansko mohamedansko prestolnico Hartum 'p. Ryllo umrje. Za naslednika v vodstvu misijona si izbere najmlajšega svojih tovarišev, našega Knobleharja. Ta gre takoj na delo. Kupi hišo iz blata in bička, kakor so jih tam gradili; na trgu za sužnje nakupi nekaj zamorskih dečkov in začne s šolo. Vse je bilo silno drago. Nekateri misijonarji obupujejo, češ: saj že tukaj v Hartumu ni nič; kaj bo šele gori ob Belem Nilu, med črnci? Da zagotovi misijonu obstanek in da dobi zanj sodelavcev in denarnih virov, se Kno-blehar odpelje po Nilu v Evropo: v Slovenijo, na Dunaj in v Rim. Na Dunaju ustanovi „Marijino društvo“, ki je potem zbiralo in mu redno pošiljalo denar in misijonske potrebščine. V Sloveniji ■dobi pet mladih, zelo sposobnih in navdušenih duhovnikov. Z njimi se pelje v Sudan in nadaljuje z začetim delom.
V knjigi potem srečavamo še nove in nove sodelavce, ki prihajajo iz južne Tirolske in severne Italije, ki je takrait še pripadala Avstriji. Knoblehar ustanovi z njimi misijonski postaji Gondo-koro in Sveti Križ, obe ob Belem Nilu, mesec dni vožnje z rečno ladjico. V mesecih suše in lakote prihajajo Barijci in Dinke v misijon, poslušajo verski pouk, molijo z misijonarji, jim pošiljajo k nauku otroke, — a to skoraj samo za to, da dobijo žita, oblačil in drugih darov. Ko pa mine čas stiske, začno spet živeti po pogansko: pojedati in popivati, plesati, prepirati se in pobijati, si kupovati žene in se razporočati. Strašni dokazi neuspehov!
Nalezljive bolezni redčijo vrste misijonskih duhovnikov in sodelavcev svetnega stanu. V desetih letih jih umrje za
malarijo, grižo in drugimi kužnimi boleznimi kar 19. Kako je vsak od teh smrtnih primerov zadel Knobleharja v dno duše, saj jih je bil on pripeljal ali privabil iz Evrope in se je pred Bogom in pred svojo vestjo čutil odgovornega zanje! Vendar ni obupal. Govoril je: misijon je potreben; moramo ga ohranjati in širiti.
Da se o njem dogovori v Rimu, na Dunaju in v Sloveniji, se je konec leta 1857 spet odpeljal proti Evropi. V Neaplju pa od izčrpanosti hudo oboli. Nekaj časa se je zdelo, da bo okreval. Potem se mu je pa stanje poslabšalo in 13. aprila leta 1858 v Neaplju umrje, star šele 38 let.
Po njegovi smrti prehaja vodstvo osrednjeafriškega misijona iz rok v roke. Pa naj ga vodi kdorkoli: napredka ni, ker pri zamorskih rodovih ni reda in ni smisla za višje, duhovne reči. Potem uniči mohamedanski derviš Mahdi s svojimi trumami še tiste borne uspehe, ki so si jih misijonarji z nadčloveškimi žrtvami dobili. — Ko pa leta 1899 Angleži osvojijo Sudan in začno v njem tudi s kulturnim delom, se obnovi tudi Knobleharjev misijon in se začne širiti. Dandanes sta na njegovem ozemlju že dve misijonski škofiji in tri apostolske prefekture, ki bodo kmalu misijonske škofije.
Jakličeva knjiga ima mnogo zanimivih opisov in napetih prizorov, da se večinoma bere kakor junaški roman, ki ččtalcu dviga duha in srce. Pisatelj je z njo opravil med Slovenci veliko versko-kultumo delo, ki vzbuja občudovanje.
Knjiga se zaradi pravilnega, pristno domačega, obenem pa lepega in izbranega jezika in sloga zelo prijetno bere. Kljub strogo znanstveni osnovi ni v njej nič suhoparnega, učenjaškega in težko razumljivega, Naj bi se na podlagi te knjige pisali umetniško dovršeni romani. Kako veličasten film bi se dal posneti po njej! — Naj bi bilo kmalu kakšnemu slovenskemu ali drugemu umetniku dano, ogledati si kraje Kno-bleharjevega delovanja, z njihovim podnebjem, rastlinstvom in živalstvom, z ljudmi in njihovim stanjem, ki je pod Angleži in zdaj v nezavisnosti vendarle v bistvu ostalo še isto. Bogdan Budnik
Moje življenje in delo. Sestavili asistenti Slovenske Katoliške akcije. Strani 330. Izdala in založila „Naša pot“ v Buenos Airesu za veliko noč 1955. Knji-8a se more naročiti v Dušnopastirski Pisarni na Victor Martinez 50, Buenos Aires. Cena 30 pesov v Argentini.
Iz uvoda knjige, ki je gotovo zelo Primeren in praktičen priročnik duhovnega življenja zvemo, da je knjiga namenjena v: prvi vrsti članom Slovenske katoliške akcije, ki so v novih razmerah dostikrat po sili razmer prisiljeni, aa živijo ločeni od svojih duhovnikov in prvenske skupnosti. „Sestavili smo v.im kni-.go, ki naj vas namesto nas versko in 'hihovno vzgaja, navdušuje za apostolat ';R vam ohranja nadnaravnega duha,“ k ko slovenski f.flstenti v uvodu utesnjujejo nastanek te lepe knjige.
Ker pa je mnogo rojakov, ki iz tega m! onega vzrok,, niso včlanjeni v organizacijo KA, imajo pa obilo apostolskemu duha in dejansko apostolat v svojem rk lju tudi vri'jr je knjiga nam3'jena todi njim.
Končno na bodo knjigo s pridor.1 upciabili tudi v-', ki želijo napredovati lR rasti v duhovnem življenju. Saj k’.ji-Sa od strani 68 do 264 podrobno obravnava vse važne pripomočke duhovnega zivljenja, kot n. pr. molitev, spoved, sv. m^ša in sv. obhajilo, vaja v božji priču-jočnosti, duhovno vodstvo, rožni venec, Premišljevanje, duhovno branje, duhovne vaje in rekolekcija, češčenje Matere božje.
Prve strani knjige, od 7 do 64 so popečene utemeljitvi apostolata in razlomijo najpotrebnejše kreposti apostola. Na koncu knjige so razložene obljube elanov KA. Sledi besedilo obreda za sprejem v KA in navedeni so odpustki, ki so jih deležni tisti, ki delujejo v vrstah Katoliške akcije.
Kot rečeno, je knjiga „Moje življenje“ nad vse koristen povzetek vsega, kar naj tako člani KA kot vsak dober kristjan, ki apostolsko čuti, vedo o apostolatu in duhovnem življenju. Zato knjigo vsem naročnikom naše revije to-Plo priporočamo.	Jože Jurak
„DUHOVNO I ŽIVLJENJE“ je slovenski verski mesečnik
Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak).
Naslov uredništva in uprave je: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina
Celoletna naročnina znaša za Argentino 60 pesov, za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2.000 lir, za Avstrijo 75 šilingov, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires •
REVIJO MORETE PLAČATI IN NAROČITI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires.
Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil.
U.	S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada:	Ivan Marn, 83 Victor
Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Marijina družba Via Risor-ta 30, Trieste, Italia. _
Italija: Zora Piščanc, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia.
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Prfko, 45 Victoria Street, Wawerley, N. S. W.
	TARIFA
Mo *	REDUCIDA
s	
o H Ul U ^	Concesion
	No. 2560

VSEBINA NOVEMBERSKE ŠTEVLKE
Alojzij Košmerlj: Veliki praznik
XX. Stoletja......'........... 577
V.	Arleta Luzuriaga S. J.: Cine ca-
tolico ........................ 582
Škof Gregorij Rožman: Leto spominov .......................... 583
Ernest Claes: Kdo je bil pokojni
župnik Kampens ................ 586
Jože Vovk: Priprava na obhajilo ..	588
„Tako ne bi rad umrl!“............. 590
Gregor Hribar: Za ovčicami.........	591
Dr. Mirko Gogala: Jairova hči in
krvotočna žena ................ 594
Martin Radoš: Satanov dvorec ....	598
Misli ............................. 600
Janez Borovec: Naravoslovne znanosti in Bog ................... 601
Po svetu .........................  606
E. William: Usodna preobleka ....	609
Bogdan Budnik: Obhajilni soneti ..	611
Slovenka sem ...................... 615
Gregor Mali: Spomin na domovino 617
Med izseljenci .................... 618
Slavko Srebrnič: Izšeljenčeva Otožnost ........................... 620
Pomen katekizma ................... 620
Prof. Božidar Bajuk: Kaj moraš
vedeti o tisku? ............... 621
Kaj pa doma ? ..................... 625
Nove knjige ....................... 629
Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd