ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ORIS ZGODOVINE LJUBLJANE OD XVL DO XVIII. STOLETJA FERDO GESTRIN > UVELJAVLJANJE ZGODNJEGA KAPITALIZMA V LJUBLJANI Proti koncu XV. in v XVI. stoletju ugotav- ljamo na slovenskih tleh odločnejši premik v iSmeri zgodnjega kapitalizma v proizvod- nji in trgovini. Toda za Ljubljano kakor tudi za druga mesta je značilno, da so kljub včasih sorazmerno veliki akumulaciji tr- govskega kapitala ostajala predvsem sredi- šča trgovine in cehovske obrti. Meščani v njih iiiso' prehajali v necehovsko in ne- agrarno proizvodnjo v tolikšni meri, kakor bi po isvoji denarni moči mogli. Vendar so nastajale tedaj prve imanufakture, vezane na železarstvo, in so se razvijali založniški odnosi v rudarstvu in fužinarstvu ter ne- katerih panogah proizvodnje, ki so služile izvozu. V Fužinah pri Ljubljani je okoli I. 1530 nastalo manufakturno podjetje za izidelovanje orožja, last ljubljanskega me- ščana Vida Khiisla. Ostalo je edini primer, vezan na Ljubljano v tem obdobju, čeprav so posamezne druge rodbine postajale last- nik fužin in rudarskih deležev in so po- segale torej nejjosredno tudi v fužinarstvo in rudarstvo. Sprva so nekateri meščani ime- li manjše deleže celo pri idrijskem rudniku živega srebra (ust. 1493), ki so jih večinoma kmalu izgubili. Podobno je bilo tudi z ude- ležbo v trgovini z živim srebrom. Ljubljan- ski meščani so bili udeleženi pri idrijskem rudniku, vsekakor enem jzmed najvažnej- ših podjetij zgodnjega kapitalizma v Evropi sploh, predvsem le kot oskrbovavci rudar- jev z življenjskimi potrebščinami. V večji meri so se vrgli na založniške odnose, kar je treba vezati zlasti z vlogo, ki so jo imeli v trgovini z železom in železnimi proizvodi, najvažnejšim predmetom neagrarnega iz- voza. Bolj je porasila tedaj obrtna proiz- vodnja, kar se kaže ne le v povečanem šte- ] vilu obrtnih mojstrov in večji razjčleinje- j nosti obrti, ampak tudi v vedno večjem za- ostrovanju cehovskih pravil in povečeva- nju nasprotij med cehovskimi obrtniki in trgovci okoli trgovine. Od začetka XVI. i stol. dalje so nastajale tudi povsem nove i obrtne panoge, kakor npr. steklarne, papir- nice, opekarne, pivovarne in zvonars'ka oibrt, kjer so pogosto ulivali celo orožje, a javlja se tudi stopa za izdelovanje smodni- ka. Lastniki teh novih obrti so bili deloma tudi posamezni bogatejši trgovci in celo mesto samo ter so se v nekaterih razvili odnosi, ki nimajo ničesair več skupnega s i cehovskimi; pridobivali so si celo mono- I polne pravice v proizvodnji in prodaji. ' Najpomembnejša dejavnost ljubljanskih : meščanov je poleg obrti ostajala v vsem tem obdobju trgovina, zlasti trgovina na velike razdalje. Že od okoli srede XIII. sto- letja, ko se je začela prenašati poglavitna proimetna smer od severne, podolžne poti od ■ vzhoda proti zahodu čez Kamnik in južne od Krke čez Bloke, na Ljubljano, je vloga ; mesta hkrati s hitrejšim uveljavljanjem ; blagovno-denarnega gospodarstva naglo ra- sla. Pot čez Ljubljano je bila vsaj že od : konca XIV. stol. najvažnejša prometna smer i večjega deila slovenskega ozemlja, a mesto j samo ne le vozlišče številnih poti, temveč i tudi eno najvažnejših gospodarskih središč \ in izhodišče trgovine široko na vse strani, j Velik del meščanske trgovine slovenske- • ga ozemlja je šel proti primorskim mestom ob Tržaškem zalivu in na Reko ter v Ita- lijo. Ljubljana je imela v poklicni trgovini i 139 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V ta mesta in Italijo oziroma v hrvatske in ogrske dežele že zgodaj prevladujočo vlogo. Bila je važno središče iprehodne trgovine s kožami in krznom, železom — tudi tistim iz Koroške, kjer iso si Ljubljančani dobili pravice nakuipa v Velikovcu, Celovcu in Šentvidu —• platnom, živino, žitom in dru- gim v eno smer ter beneškim blagom, suk- nom in svilo, dragoceinostmi, oljem, slad- kimi vini itd. na drugi strani. V obmorskih mestih od Trsta do Pirana in na Reki so Jjubljanski trgovci močno prevladovali nad trgovci iz drugih mest islovenskega zaledja. Do začetka XVI. stol. je Koper, ki so ga Jienečajni napravili za najvažnejše istrsko trgovsko mesto, v največji'meri privabljal trgovce iz zaledja. Poslej pa so počasi že prihajala do veljave prizadevanja Trsta, ki je ob podpori deželnega kneza s prisilno potjo v vedno večji meri prevzemal promet iz zaledja. Vsekakor je tu iskati enega iz- med vzrokov, da je poprej živahna trgo- vina Ljuibljane s Piranom tedaj povsem prenehala, a s Koprom začela počasi upa- dati. Trgovske zveze Ljubljane so segale iz teh primorskih mest na drugo stran Jadran- skega morja daleč do skrajnega juga Ita- lije. To je meščane že samo po sebi usmer- jalo tudi v pomorstvo. Čeprav ta prizade- vanja zaradi beneškega momopola na Ja- dranu niso mogla priti do večjega izraza, se vendar že od prve polovice XV. stoletja dalje javljajo ljubljanski meščani kot last- niki oziroma najemniki ladij v mestih trža- škega zaliva (v Trstu in Piranu; za druga mesta ni virov, oziroma niso dostopni), na Reki in v Benetkah. To so bili seveda pred- vsem najbogatejši trgovci (Tomaž, sin Mi- haela, Pavel Dolničar, Matija Videč, Peter Reicher, Volbenk Pož, Matija Kunstelj, Vid in Janez Khisl in drugi). Njihov cilj so bile v velilii meri še vedno Benetke. Še v začetku XVI. stoil. (1508) sta imela ljub- ljanska trgovca Ivan Stettner in Ivan Glan- hofer svoje stalne prostore (izbi 60 in 61) v beneškem Fondaku. V Benetkah je bil tedaj tudi posebni del obale za železo in les, ki so ga iz zaledja dovažali čez Trst. Poleg tega so se zelo usmerjali tudi na trge in sejme v Anconi, Bariju, Lancianu, Senigalliji, Pisaru in drugje. Posamezne vesti govore tudi o prehodni trgovini ne- posredno iz ogrskih in hrvatskih dežel v italijanska obalna mesta. V notranjost Ita- lije so segale vezi predvsem v beneško za- ledje, kjer je bil Videm iudi sedaj važno tržišče. Dalmatinska obala in mesta ob njej so prihajala malo v paštev, zlasti potem, ko je po prvi četrtini XVI. stoletja vloga Reke v trgovini z zaledjem močno padla, čeprav zveze tudi tja niso povsem prene- hale. Na drugi strani so trgovske zveze Ljub- ljane segale, kakor je bilo že rečeno, daleč na vzhod na ozemlje Ogrske in Hrvatske ter je bil Ptuj tudi njenim trgovcem važna prehodna postojanka za to trgovino. Kranj- ska mesta in Ljubljana še posebej niso imela pri tem majhnega deleža; sama so zatrjevala, da jih je dvignila kupčija s temi deželami. Prav tako pa so bili zelo živahni stiki tudi proti severu po poteh čez karavanške prelaze. Ljubljanski trgovci so imeli v Celovcu, Velikovcu iin Šentvidu posebne pravice za nakup železa in so si jih znali obdržati ves ta čas kljub odporu domačinov. Obiskovali so dalje druga ko- roška in štajerska mesta, izjlasti Beljak in Judenburg, a njihove zveze so seigale do Bozena, Merana in Salzbuirga, do Dunaja in Linza in še dalj do južnonemških mest vse do Nürnberga. V tej trgovini so se do tega časa že po- vsem uveljavile vse do tedaj znane kapi- talistične oblike v trgovini, zlasti oblike kapitalističnega združevanja od najzgod- nejših komend in kolegancij do družb z enakimi deleži vseh družabnikov ter z enako udeležbo pri dobičku in izgubi. Zdi se, da je tudi pri nas veiljalo načelo, naj vsak član družbe stoji za dolgovi z vsem svojim premoženjem. Družbe so ljubljan- ski trgovci sklepali ne le med seboj, tem- več tudi z meščani primorskih mest in celo z drugimi trgovci. Sorazmerno zelo številne družbe so nastajale v prvi polovici XVI. stoletja, kar je morda vezati s prodiranjem tujega kapitala na slovensko ozemlje. Za svoje poslovanje v trgovini na velike raz- dalje so trgovci pogosto uporabljali pla- čane faktorje, a za rešitev najrazličnejših poslovnih zadev so postavljali pooblaščence z uradnimi polnomočji. V drugi polovici stoletja so v Ljubljani uveljavili celo po- sebni prokuratorski red za pooblaščence pred sodiščem. Prav tako so se mestne ob- lasti dogovarjale z drugimi mesti o poslo- vanju sodišč za trgovske zadeve. Trgovci, vsaj vsi večji, pa so praviloma vodili trgov- ske knjige, ki so bile v primeru spora tudi polnopravna dokazilna sredstva. Kljub izgonu Zidov v začetku XVI. sto- letja v Ljubljani v vsem tem času ni niko- igar, ki bi se izključno ukvarjal s kredit- nimi posli. Seveda so veliki trgovci skoraj praviloma bili tudi posojevalci denarja na 0'bresti in zastavo, so kupovali zadolžnice 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA in jih izterjevali, zamenjavali denar in opravljali druge denarne posle. Prav tako so jemali v zakup mitnine, naklade in ca- rine ali pKJstajali mitničarji in uradniki na mitninskih uradih. Ne ravno redki pa so prevzemali tudi druge uradniške funkcije v deželnoknežji upravi. Toda meščanska poklicna trgovina, in ljubljanska zaradi geografsko-prometne lege ter vloge mesta v trgovini še posebej, se je v tem času znašla pred povečano kom- kureiico tujega kapitala in podeželske trgo- vine. Vdor prvega je bil na eni strani verjetno povezan z že omenjeno denarno krizo, ki je začasno omrtvila trgovino do- mačinov, na drugi strani pa s trgovsko vlogo, ki so jo meščani slovenskih mest s svojim blagom pridobili na tujih trgih. Prav to pa je — pomislimo samo na že- lezo, kože in krzno, živino in platno — v največji meni vabilo tujce, ki so znali iz- koristiti tudi denarno stisko deželnega kneza. Morda še v večji.meri kakor južno- nemške družbe so tedaj v trgovino in v neagrarno ter necehovsko proizvodnjo na slovenskem ozemlju posegli trgovci in tr- govske hiiše iz primorskih mest, iz Benetk in drugih italijanskih krajev globoko do neapeljskega kraljestva. Posegali so celo v trgovino na drobno v mestih in na pode- želju ter so vsepovsod, tudi v rudarstvu in fužinarstvu, izpodrivali domačine. Imeli so pri nas svoje stalne faktorje ali zastopnike celo med najbogatejšimi trgovci. Tako je bil Volbenk Pož v 30. letih tega stoletja zastopnik Florentincev, a Mihael Frankovič, drugi predstavnik ljubljanskih trgovskih vrhova je bil približno desetletje pozneje zastopnik svojega j>principala« Nikolaja Jurkoviča z Reke. Leta 1570 pa se Jjub- Ijamski meščan Franc Leberwurst izrecno označuje kot beneški faktor. Po spomenici kranjskih mest 1. 1548 so se italijanski in južnonemški trgovci polastili vse trgovine s kožuhovino, zaradi česar zlasti ljubljan- ski trgovci niso mogli priti do kupčij s tem blagom ter je propadala nekdaj tako živahna krznarska obrt. Podeželska, to je kmečka in plemiška trgovina je s prodorom blagovno-denarnih odnosov v zemljiško gospostvo vedno bolj posegala na najvažnejša območja poklicne trgovine. Spremembe fevdalnih odnosov in strukture zemljiškega gospostva, ki so se prav v tem času uveljavile, zaradi posebnih pogojev niso, v celoti vzeto, zavirale tega razvoja, temveč so ga celo pospeševale. Plemiči in kmetje so se, čim bolj gremo h koncu XVI. stoletja, tem ibotij vključevali v trgovino mimo meščanov in proti njim. Uveljavljanje podeželske trgovine in pro- dor tujega kapitala sta torej meščane še posebej izrivala iz prehodne trgovine, nji- hove najvažnejše gospodarske osnove. Po svoje je na trgovino ljubljanskih me- ščanov vplivala tudi fiskalna politika de- želnega kneza (uvajanje novih in poviša- nih mitninskih pris/tojbin) in še ceila vrsta drugih, tudi političnih vzrokov. Beneška vojna (1508—1516) je za daljši čas omrtvila promet proti Italiji. Turški vpadi s svojimi neposrednimi in posrednimi posledicami, a zlasti turško prodiranje v hrvatskih in ogr* skih deželah so močno omejili tržišče, ka-r mor je bila v veliki meri vezana njihova trgovina. Ljubljanski meščani so se že od okoli 1. 1530 in daleč v drugo polovico stoletja pritoževali zaradi tega in poudar- jali, da so izgubili velik del svoje trgovine. Te izgube ni mogla nadomestiti preusme- ritev trgovine iz hrvatskih dežel od Reke proti zahodu. Prav na tej osnovi so Ljub-f Ijančani prosili za svoj četrti letni sejem in ga tudi dobili 1. 1556. Vse to je gnalo Ljubljano, čeprav eno največjih mest na slovenskih tleh, da se je vedno bolj poglabljala v okvire vezanega mestnega gospodarstva. Meščani so ne glede na notranjo diferenciacijo in medse- bojna nasprotja skušali reševati svoje go- spodarske koristi s pridobivanjem novih privilegijev zlasti proti tujcem in ponov- nimi nastopi proti podeželski trgovini in obrti. Boj proti vsem, ki so posegli na go- spodarsko področje meščanov, je dosegel prav v tem stoletju svoj višek. Ljubljana je največkrat v teh nastoipih dajala pobudo tudi drugim mestom in stala na čelu vseh mest na Kranjskem, a včasih celo v še šir- šem obsegu. Nasprotja so se zlasti zaostrila okoli srede stoletja, ko se je poseg tujega kapiitala zopet povečal in se niso izipolnile želje meščanov tudi glede podeželske trgo-» vine. Tuji trgovci in podjetniki so našli vso podporo pri deželnem knezu, finančno pogosto odvisnem od njih. Kmečka trgovina pa je imela zaščitnike v plemičih oziroma deželnih stanovih, ki niso kmeta samo uspešno ščitili pred (zahtevami meščanovj temveč so jih pritegovali celo v svoje tr- govske posle. Prav zaradi njih je v praksi propadel tudi nov poskus deželnega kneza, da bi mestom v prid razmejil območja meščanske in kmečke trgovine s policijskini redom 1552. leta. Vse to je oviralo rast Ljubljane kljub vlogi, ki jo je imela, in njenih meščanov, ker gospodarsko niso 141; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO mogli napredovati tako, kakor bi sicer ob drugačnih pogojih lahko glede na razvoj gospodarstva na slovenskih tleh. PRVIČ KULTURNO SREDIŠČE SLOVENSKEGA LJUDSTVA Razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma je hkrati z drugimi vzroki pripeljal od druge polovice XY. stoletja dalje do prve krize fevdalnega reda in do velike zaostritve razrednih bojev, ki so dosegli višek v kmeč- kih uporih in reformaciji. Tudi v Ljubljani so se tedaj ustvarili pogoji za širjenje re- formacije, s katero so skušali meščani re- ševati svoje razredne koristi, ki jih je močno prizadelo poseganje od vseh strani v njihovo gospodarsko dejavnost: trgovino in obrt. Le-ti naj bi bili po srednjeveškem pojmovanju pridržani samo njim. Odpor proti cerkvi in deloma tudi proti deželnemu knezu so to še pospeševali. Reformacija s svojimi zahtevami po ceneni cerkvi, po se- kularizaciji cerkvenih posesti, po razpustu samostanov in še mnogimi drugimi, je pri- vabljala meščanstvo. To še toliko bolj, ker so bili meščani in duhovščina v hudem na- sprotju zaradi obveznosti z zvezi z obrambo mesta in plačevanja davkov. Za meščane je bilo namreč ob stalni turški nevarnosti, na- porih in žrtvah za obrambne naprave in upadanju trgovine proti vzhodu še toliko važneje, da so za to skrbeli vsi, ki so pre- bivali za mestnim obzidjem. L. 1524 so se še posebej povečala nasprotja med mestom in križevniško komendo okoli jurisdikcijskih pravic na delu ozemlja Novega trga, ki je tedaj deloma pogorel. Predmet spora je bilo tudi vedno večje poseganje duhovščine v trgovino, celo na .velike razdalje. Nasta- janje centralnih uradov ter z njimi za tur- ško obrambo naraščajoči davki so prav tako vznemirjali meščane. Pritoževali so se, da ne morejo dati toliko davkov kot plemstvo, zlasti ker ga ti prelagajo na pod- ložnike. Vsekakor je značilna izjava mest- nega sveta leita 1524, da ne bo plačal toliko davkov na ognjišče, kakor ga je določil deželni zbor, »ker slavno mesto noče stati poleg kmetov in tudi ne plačevati davkov poleg njih«. Odpor se javlja tudi zato, ker je deželni knez s svojimi posegi v gospo- darstvo večkrat močno prizadel meščane, in jim celo jemal že dane privilegije in jih ni mogel oziroma hotel zaščititi pred tujo. konkurenco in podeželsko trgovino ter obrtjo. Lutrov nauk, ki se je sredi 20. let XVI. stoletja začel širiti na Slovenskem, se je tako že zgodaj in močno utrdil prav v Ljubljani. Leta 1529 je v njej ugoitovljen protestantski krožek, ki se je zbral okoli Matije Klombnerja, pisarja deželnih sta- nov. Do srede naslednjega desetletja so se reformacijske misli že precej razširile med najvišjimi plastmi meščanov in tudi posa- mezni duhovniki so bili blizu reformacij- skim zahtevam. K njim so se nagibali npr. posamezni kanoniki, a tudi tedanji škof Ravbar je bil pT,is(taš obhajila pod obema podobama. Po 1. 1535 pa je bilo širjenje protestantske vere v Ljubljani tesno pove- zano s Primožem Trubarjem (1508—1586), ki je tedaj prišel v mesto in je najpomemb- nejša osebnost slovenske reformacije. Sin turjaškega podložnika, ki se je pre- bil skozi fevdalne vezi v svobodo, ni postal samo. eden najbolj gorečih reformatorjev, temveč tudi začetnik slovenske književno- sti in njen najplodnejši snovatelj v svojem času. Svoje delo v Ljubljani je moral za- radi preganjanja večkrat prekiniti, a bil je najprej slovenski pridigar v stolnici in nato v cerkvi sv. Elizabete (1535 do 1540), nato kanonik (1542—1546) in končno orga- nizator protestantske deželne cerkve in njen superintendent (1561/2—1565). Zadnjič se je vrnil v Ljubljano 1. 1567, poslej pa je do smrti živel v izgnansitvu v Nemčiji. Že v prvem času Trubarjevega delovanja se je število privržencev reformacije v Ljubljani močno povečalo in so bili pristaši nove vere večkrat izbrani tudi v najvišje organe mestne samouprave. Okoli 1. 1540 je mesto že trdno stalo na protestantski strani. V tem času se je reformacijsko gi- banje razvijalo samostojno, to je brez po- vezave s plemstvom. Do nje je prišlo šele potem, ko se je plemstvo na Kranjskem v začetku 40. let priključilo novemu giba- nju. Na eni strani je to povezavo omogo- čila opozicija obeh razredov proti dežel- nemu knezu, še važneje zanjo pa je bilo, da so se politične težnje stanovskega de- želnega partikularizma skladale z gospo- darskimi koristmi meščansitva, ki so tre- nutno bolj občutili konkurenco tujega ka- pitala, kakor pa podeželske trgovine. Prav v tem vprašanju so deželni stanovi nasto- pali ob strani mest kot branivci njihovih koristi. To vez so sicer rahljala nasprotja med mestom in vasjo. Toda, ko je po veliki zaostritvi nasprotij okoli 1. 1552 v zvezi z novim policijskim redom sledil močan pritisk tujih trgovcev v slovenske dežele, zlasti pa v trgovino s koroškim železom, se je zveza plemstva in meščanstva v skupnem reformacijskem taboru za več desetletij 142 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA utrdila in reformacijsko gibanje je preha- jalo v povsem odkrit nastop. Poslej se je težišče reformacije, v kateri je vodstvo prevzemalo plemstvo, prenašalo na poli- tično pod'rocje, kjer se je plemstvo bilo proti centralizmu deželnega kneza in za nadaljnjo utrditev plemiškega deželnega partikularizma. S tem pa so nujno stopale v ozadje koristi mest, kar je v času proti- reformacije olajšalo ločitev meščanov od plemstva in njihovo vrnitev v staro vero. Vsekakor je prav zaradi te povezave v enoten reformacijski tabor v Ljubljani upadala odločnejša meščanska smer prote- stantizma — flacijanizem, ki se je javljal vse do višika reformacije. Prav tako pa je moral tudi Trubar skrivati svoje cvingli- janske nazore. Reformacija je dosegla višek v 70. letih. Tedaj je Ljubljana hkrati z Gradcem, Judenburgom in Celovcem dobila z bruško versko pomiritvijo (1578) svobodo bogo- služja. Protestantska občina je v mesitu te- daj štela že okoli 3000 vernikov, kar je bilo okoli dve tretjini vsega prebivalstva. Zajela je z redkimi izjemami vse bogate trgovce in veliko večino cehovskih obrtni- kov; izven nje so bile predvsem mestne plebejske množice, ki zaradi razrednih na- sprotij niso sledile meščanom. Njih odpor se je kazal v tem, da so ostale zveste stari veri ali pa so morda posamezniki spreje- mali tudi nauk prekrščevavcev. Koliko se je to zgodilo in če se s'ploh je, nam viri ne povedo, čeprav govore o zaprtih pre- krščevavcih. Vsekakor se je v neposredni bližini mesta, v Hrušici, 1. 1549 začasno po- javilo močno prekrščevalno jedro. Toda ne glede na to, da je moralo mesto prepustiti okrog 1. 1560 skrb za protestant- sko cerkveno organizacijo, za predikante in deloma tudi za šolstvo deželnim stano- vom, je Ljubljana prav zaradi dela sloven- skih reformatorjev s Trubarjem na čelu postala ne samo središče deželne prote- stantske, slovenske in nemške cerkve, s či- mer se je njena vloga kot deželnega glav- nega mesta še povečala, temveč je prerasla tudi prvič v svojem razvoju v kulturno središče vsega slovenskega ljudstva. Po 1. 1550, ko je Primož Trubar izdal prvi dve slovenski knjigi ter s tem postavil temelj živahnemu književnemu razvoju v XVI. stolletju in siploh poznejšemu slovenskemu kulturnemu razvoju, pa do zmage protire- formacije je bila Ljubljana sedež te de- javnosti na Slovenskem. V njej se je zbrala najštevilnejša skupina slovenskih predi- kantov — pisateljev, a tudi laikov, ki so prispevali svoj delež tedanjim začetkom slovenske književnosti. Poleg Trubarja, ki pa je pisali predvsem v itujini, so bili naj- pomembnejši pisci Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin, prevajavec celotnega svetega pi- sma, in Adam Bohorič, avtor prve slovnice slovenskega jezika, pisane v latinščini (Aroticae horulae). S temi knjigami je slo- venska protestantska književnost, ki je imela seveda nujno predvsem versko vse- bino, dosegla višek. Slovenski jezik, doslej samo jezik podložnikov, je z njimi ddbil svoje mesto v krogu knjižnih jezikov (te- danje kulturne Evrope. Po neuspelem poskusu 1. 1562 se je slo- venskim reformatorjem posrečilo ustvariti v Ljubljani tudi prvo tiskarno na sloven- skih tleh. V petih letih obstoja (1575—1580) so v njej tiskali 27 del, med njimi 10 slo- venskih in eno hrvatsko (kroniko varaždin- skega župnika Vranica z naslovom Kronika vezda znovich zpravljena 1578). Poleg cerkvenih knjig so iz nje izšle tudi šolske knjige, koledarji, letaki, ki so posredovali dnevne novice in torej bili predniki mo- dernih časnikov, in tudi pKJsamezni življe- njepisi. Jurij, sin Janeza IGiisla, podpornik slovenske književnosti, je na primer v la- tinskem in nemškem jeziku izdal življenje- pis Herberta Turjaškega. Tiskarna je pre- nehala z delom zaradi pritiska deželnega kneza in Ljubljana je morala čakati na novo vse do 1. 1678. Književno delo in bogata književna de- javnost slovenskih protestants'kih piscev ter tudi dejanske potrebe so vzbudile večjo ljubezen do knjig in so začele tudi v Ljub- ljani nastajati prve sorazmerno velike za- sebne knjižnice, last predikantov in šolni- kov ter celo posameznih meščanov. Knjiž- nica deželnih stanov v Ljubljani pa je imela celo značaj javne knjižnice. V naj- tesnejši povezanosti s književnim delom in organizacijo slovenske protestantske cer- kve se je ustvarjalo tiudi šolstvo. Pojavilo se je načelo splošne osnovne šole, ki ga je prvi postavil Primož Trubar. Za Slovence je bila med šolami, ki jih je poklicala v življenje protestantska doba, najvažnejša stanovska latinska šola v Ljubljani (od 1563), ki je imela nekaj časa morda celo značaj gimnazije. Čeprav se je slovenski jezik uporabljal v njej kot razgovorni je- zik samo v prvem letu in za učenje kate- kizma tudi v drugem ter je služil le kot pomožno sredstvo, da so se učenci naučili nemščine in latinščine, je vendar tudi ta omejena nporaba slovenskega jezika pome- nila izreden napredek in poleg slovenske 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKOKRAJEVNO ZGODOVINO književnosti njegovo najmočnejšo manife- stacijo v kulturnem življenju. Koliko je reformacija okrepila veljavo slovenskega jezika tudi v javnem življenju in mestni upravi v Ljubljani, je seveda težko reči, čeprav o tem ,ni dvomiti. Mesto je bilo že pred tem časom po svojem pre- bivavstvu v večini slovensko ne glede na to, da je zaradi njegove gospodarske vloge in trgovskih vezi, a tudi politične pripad- nosti habsburškim dednim deželam bil ved- no v njem tudi del nemškega prebivavstva, ki se je z doseljevanem vedno obnavljal. Prav tako pa se je zlasti od začetka XVI. stoletja zaradi prodiranja italijanskega (iz primorskih mest, Benetk in iz drugih kra- jev) kapitala in z naseljevanjem v mestu krepil tudi italijanski element. Od okoli do 6000 prebivavcev, kolikor bi jih imela Ljubljana po oceni konec stoletja s svojimi 358 pod mestno' oblast spadajočimi hišami, je bilo najmanj dve tretjini Slovencev, kar dokazuje tudi protestantska matična knji- ga. To dejstvo je že samo po sebi dajalo veljavo slovenskemu jeziku v mestu, ki je biTmorda že poprej, vsekakor pa je postal v tem obdobju notranji uradni jezik mest- ne uprave, čeprav se je v istem času močno okrepljena mestna administracija posluže- vala nemščine kot jezika, v katerem «e je pisalo. Kako se je uveljavila slovenščina kot notranji jezik mestne uprave, dokazuje dejstvo, da na primer leta 1587/8 mestni sodnik ni znal drugega jezika kakor slo- venščino. Prav itako je dejstvo, da je z reformacijo slovenščina postala liturgični jezik in da so mestne oblasti v času, ko plemstvo še ni prevzölo vodstva v cenkveni protestantski organizaciji, postavljale slo- venske pridigarje, kar je bil med drugim tudi Trubar ob svojem prihodu v mesto. Ko je bil Trubar izgnan iz mesta, je mestna občina izsilila leta 1547 obnovitev sloven- skih pridig in je bila špitalska cerkev sv. Elizabete ves čas reformacije kraj sloven- skih pridig. Vse te bogate sadove reformacije v kul- turnem razvoju je protireformacija na pre- Jiodu v XVII. stoletje uničila, oziroma za več kakor stoletje potisnila v ozadje. Toda ostala je poglavitna pridobitev, ki jih je dala reformacija: ustvarjen je bil začetek slovenske književnosti in položen temelj slovenskemu knjižnemu jeziku. Z njima pa so nastale prve vezi, ki so zopet po dolgih sitoletjih povezale slovensko ljudstvo, a hkrati se je s tem odprla pot slovenskemu kulturnemu razvoju, ki mu je Ljrdjljana postala najvažnejše središče. Reformacija je na ta način dala slovenskemu ljudstvu najpomembnejše sredstvo za izgrajevanje in utrjevanje slovenske narodne enote v času na prehodu iz fevdalizma v kapitali- zem in je bistveno podprla razvoj dozore- vanja slovenskega ljudstva v narodno eno- to, ki se je začel z velikimi kmečkimi upori. Spremenila se je v tem stoletju tudi zu- nanja in notranja podoba Ljubljane. Za- radi turške nevarnosti popravljano in raz- širjeno mestno obzidje (novi stolpi kot npr. veliki okrogli stolp proti Krakovem, pri Sa- mostanskih vratih, gradnja utrdbe na graj- skem griču, novi zid proti Nemškim vra- tom itd.), pred katerim so podrli vse hiše v predmestjih, ki bi dajale možnosti so- vražniku, da jih uporabi pri obleganju, kakor tudi tri okolne cerkve (Sv. Volbenka, Marije v Gradišču in Sv. Janeza), tako da je nastal precejšen neposeljen prostor pred njim, je dajalo mestu mnogo mogočnejši videz. A tudi znotraj so opazne precejšnje bistvene spremembe. Po velikih požarih leta 1511 in 1524, ko so celo prepovedali graditi lesene hiše, se je leseno^ stavbarstvo umikalo zidanemu, katerega eden značilnih elementov so postala tudi arkadna dvori- šča. Hiše so že v tem stoletju bile po večini zidane in celi mestni predeli so dobili drugo podobo, zlasti velja to za Novi trg, ki mu je dal svoj pečat plemiški predel z ravno in dolgo Gosposko ulico, nenavadno za srednjeveško mesto, in palačo deželnih sta- nov (Lontovž). Pod vplivom živahnih trgovskih zvez, ki jiii je imela Ljubljana s ikraji v Italiji, in tudi zaradi vedno večjega vpliva, ki so ga imeli romanski prihajači, a prav tako tudi pod vplivi reformacije, vidnimi zlasti v drugi polovici XVI. stoletja, so se začele v mestu uveljavljati v umetnosti tudi re- nesančne (tako severne, nemške, kakor tudi povsem italijanske) stilne poteze in vse- bina, čeprav So se navzven ohranile še stare gotske oblike. NOVEMU VZPONU NASPROTI Meščani se protireformacijskim ukrepom deželnega kneza niso v večji meri upirali. Vedno večji obseg podeželske, zlasti kmeč- ke trgovine, je rahljal vezi med plemstvom in meščanstvom, ki jih je spletla nova vera. Ta nasprotja so prihajala še toliko bolj do izraza, ker je tedaj iz različnih vzrokov začel začasno popuščati razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma in je meščansko go- spodarstvo upadalo. Prenehale so z delom redke prej nastale manufakture, a pretrgale 144 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA SO se po propadu velikih južnonemških trgovskih družb tudi mnoge vezi proti se- veru in severozahodu. Poklicna meščanska trgovina proti primorskim mestom in Ita- liji, ki še tja do začetka XVII. stoletja ni upadala, pa je v povečani meri prehajala od domačinov na italijanske trgovske druž- be. Ljubljanski trgovci so še posebej obču- tili poseg italijanskih trgovskih družb v trgovino s koroškim železom in deloma tudi s tem povezanim upadanjem fužinarstva. Vzrok več za gospodarsko slabitev mešča- nov je bilo dalje tudi naglo dviganje cen in padanje vrednosti denarja. To je pri- vedlo do nižje tako imenovane »kranjske« vrednosti denarja južno od Karavank in Drave ter je bila zaradi tega konkurenčna sposobnost ljubljanskih meščanov na ko- roških in drugih tržiščih še zmanjšana. Povprečna vrednost meščanskih premo- ženj je počasi padala in tudi številčno raz- merje med trgovci in obrtniki se je vedno bolj nagibalo zadnjim v korist. Med obema slojema so se zaostrovala nasprotja, ki so po svoje vplivala na spremembe v mestni samoupravi v XVII. stoletju. Nakopičena premoženja številčno vse bolj šibke plasti obogatelih meščanov so deloma sorazmerno hitro splahnevala ali pa so ga meščani, zlasti od srede XVI. stoletja dalje, vlagali v zemljiško posest. Sorazmerno številni ljubljanski meščani so si v tem in nasled- njem poldrugem stoletju pridobili plemiški naslov. Zaradi takega razvoja je postajala trgo- vina, ki so jo obvladali kmetje, in tudi lokalna trgovina, za obstoj meščanov vedno važnejša. Toda v boju proti kmečki trgo- vini so mogli meščani računati samo na podporo deželnega kneza in njihova pove- zanost s plemstvom v skupnem reformacij- skem taboru se je proti koncu stoletja za- čela naglo krhati. Ta proces so še pospeše- vali ponovni ukrepi deželnega kneza, naj se volijo v mestne samoupravne organe samo pripadniki katoliške vere (npr. 1588, 1592, 1594, 1598). S tem meščanom ni samo v praksi omejeval vsebine bruške pomi- ritve, temveč ogrožal tudi anestno avtono- mijo. Posamezni, tudi najbogatejši meščani so se začeli sami vračati v katoliško vero ali pa so se izseljevali iz mesta. Zato so izgon predikantov in šolnikov (1598) ter delo verske komisije (1660/1) pod vodstvom ljubljanskega škofa Hrena, sina ljubljan- skega meščana-protestanta in jezuitskega gojenca, ki se je končalo z uničenjem re- formacijskih pridobitev, potekala brez več- jih in globljih pretresov med meščani. Le redki so ostali zvesti luteranski veri in se zaradi tega morali izseliti. Vendar je imela katoliška cerkev tudi še poslej nekaj de- setletij opraviti s prikritimi pristaši pro- testantizma. Nov poskus razmejitve meščanske in kmečke trgovine s policijskim redom leta 1602, ki je sledil rekatolizaciji tudi po po- sebnih pobudah škofa Hrena — le-ta je kot sin ljubljanskega meščana dobro poznal težnje sorojakov —, meščanom ni prinesel tega, kar so pričakovali. Kmečke in sploh podeželske trgovine ni bilo mogoče zavreti, kajti velik del podeželskega prebivalstva je bil najtesneje odvisen od vključevanja v neagrarni del gospodarstva. To je bil zadnji resnejši poskus rešitve tega proble- ma, čeprav so se meščani še neprestano pri- toževali proti kmečki trgovini do konca XV1I1. stoletja. Nov udarec meščanskemu gospodarstvu je sledil ob začetku 30-letne vojne, ko je vrednost denarja padla na osmino vrednosti. Cas do konca vojne pred- stavlja nekak mejnik v razvojn zgodnjega kapitalizma. Hkrati je mesto precej trpelo tudi v zvezi s kontribucijo in v njem sta- cioniranimi najemniškimi vojaškimi enota- mi. Že leta 1636 so kranjska mesta sklenila na sestanku v Ljubljani, da se bodo zaradi pritožbe proti obdavčitvam obrnila na vi- cedoma in deželnega maršala, oziroma na samega vladarja. Ogromni stroški, ki so jih morali nositi z vzdrževanjem enot (npr. v letih 1645 do 1650 nad 50.000 goldinarjev), in samovolja vojakov so povzročali često- krat zelo huda trenja med vojaštvom in prebivavstvom. V Ljubljani so dosegla višek leta 1645, ko pride do prave bitke med meščani in ferrarskim polkom. Meščani so bili za ta vjprašanja še toliko bolj občutlji- vi, ker so bila pogosto povezana s kršenjem mestne samouprave. Tako je Ljubljana približno ob istem času, ko je s protireformacijo začasno izgu- bila vlogo splošno slovenskega kulturnega središča, doživljala tudi delno gospodarsko depresijo. Vse do druge polovice XVIII. stoletja so nato dajale mestu svoj pečat posledice, ki sta jih neposredno ali posredno prinesla s seboj omenjena dogodka. Odlo- čilni pomen je imel poslej zlasti narašča- joči absolutizem, ki se je naslanjal tudi na uradniški aparat učenih juristov, in znova utrjena vloga na tridentinskem koncilu prerojene katoliške cerkve, ki je oboga- tela z nakupom posesti pregnanih prote- stantskih plemičev po letu 1628. Njene cilje pri nadzorstvu nad verniki in duhovni ter kulturni obnovi življenja v katoliškem du- 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO hu SO Z VSO gorečnostjo izvrševali zlasti že leta 1597 v Ljubljani naseljeni jezuiti. Ko so bile s iprotireformacijo vezi s protestant- skimi nemškimi deželami pretrgane, je ra- sel v Ljubljani tudi italijanski kulturni in umetniški vpliv, ki so mu povečane trgov- ske zveze proti Italiji in italijanski dose- ljenci dajali močno gospodarsko in druž- beno podlago. Prav zaradi tega, glede na XVI. stoletje zelo hitro naraščajočega ita- lijanskega vpliva, sta se začasno precej zmanjšala prejšnji bolj zunanji nemški videz in tudi resnična slovenska podoba Ljubljane. Že leta 1631 je neki vir poudar- jal, da »preprosto ljudstvo govori v kranj- skem narečju, ki je sorodno slovanskemu, oblasti rabijo nemški jezik, izobraženi ljudje pa večinoma italijanski«. Podobno je ugotavljal približno petdeset let kasneje tudi Valvasor. Veljava italijanskega jezika, ki je v veliki meri postal poslovni jezik in so v njem nastajali tudi prvi znani trgovski priročniki na slovenskih tleh, je še posebej rasla z naseljevanjem mnogih pravnikov, lekarnarjev, zdravnikov, umetnikov in gradbenikov iz Italije. Mnogi meščani ita- lijanskega rodu so postajali tudi najvišji predstavniki mestne samouprave. Zdi se, da prebivavstvo v mestu kljub gospodar- ski depresiji deloma tudi prav zaradi tega dotoka ni upadlo, kar se je zgodilo v mno- gih drugih mestih na Slovenskem v tem času. Ljubljana naj bi namreč s predmestji leta 1616 imela okoli 7000 prebivavcev, od tega 4000 znotraj mestnega obzidja. V kulturnem življenju so imele vse do srede XVIII. stoletja prevladujoč položaj tiste ustanove in smeri, ki so nastale in se utrdile z zmago protireformacije. Vodilni položaj v njem so' imeli jezuiti, označuje pa ga tudi dejstvo, da je imela Ljubljana namesto prejšnjih treh v tem obdobju kar osem samostanov. Žarišče novega protire- formacijskega duha je bila jezuitska gim- nazija (1597), ki je ob viških imela tudi nad 500 dijakov. Z.njo se je širil vpliv latinskega in nemškega jezika, a mestu je dajala svoj pečat tudi s prirejanjem iger v obeh omenjenih jezikih in s pasi jonskimi procesijami. Vse to slovenskemu kulturnemu razvoju ni bilo naklonjeno in je j>o zmagi nad pro- testantizmom slovensko književno delo nujno upadlo. Zgoraj opisano stanje je bil poglavitni vzTok, da so izobraženci sloven- skega rodu prehajali v nemški oziroma ita- lijanski kulturni krog in slovenskega jezi- ka v literarnem delu niso uporabljali. Hre- nov krog je sicer neko dobo skušal ohraniti prejšnjo vlogo Ljubljane in sta tedaj izšli še dve slovenski knjigi (1613 in 1615). Se- veda nista bili napisani za slovensko ljud- stvo, temveč za duhovnike, da ne bi upo- rabljali protestantskih knjig, oziroma, da bi služile katoliškim duhovnikom pri du- hovni preobnovi. Vendar je bilo tudi to važ- no za nadaljnji Tazvoj slovenske književno- sti, ker se je tako obdržala kontinuiteta slo- venskega književnega jezika, kakor so ga ustvarili protestantski pisci. Po letu 1615 pa je za dolga desetletja zamrla slovenska tiskana beseda. Prav tako so bili s Hrenom povezani tudi resni napori za obnovitev tiskarne v Ljubljani, kar so, kakor se sodi, v precejšnji meri zavirali jezuiti. Pomemb- na je bila tudi njegova skrb za umetnost. Rastoči absolutizem je v tem obdobju že v protireformacijski akciji načeto mestno upravo še naprej omejeval. Deželni knez je članstvo višjih mestnih korporacij »per- petuiral«; najprej člane notranjega (1628) in nato tudi zunanjega sveta (1692). Muta- cija je bila s tem odpravljena in širša kor- poracij a (zunanji svet oziroma občina) ni imela več pravice do odpoklica posameznih članov iz ožje. Članstvo je postalo dosmrt- no. Nasprotja med družbenimi sloji, ki so predstavljali ta samoupravna telesa, so se poslej povečevala in naraščaijoča korupcija jih je še zaostrovala. To je dalo vicedomu, deželnoknežjemu uradniku, dovolj možno- sti za vmešavanje v notranje mestne zade- ve, pa tudi v blagajniško poslovanje, kar je samoupravo še zmanjševalo. V njej se je seveda ves ta čas vedno bolj uveljavljala tudi recepcija rimskega prava. V drugi po- lovici XVIII. stoletja je nato vladar samo- upravne organe sploh odpravil. Poslej so meščani volili samoi 24-članski »mestni od- bor«; le-ta je nato v prisotnosti okrožnega glavarja ali njegovega zastopnika izbral župana in nekaj svetnikov, ki jih je že prej verificirala državna oblast. Voljeni so bili za več let in so bili plačani državni urad- niki. Med tem časom se je začel že nov gospo- darski vqpon, ki je zajel tudi Ljubljano in se na sploh obračal v prid domačih mešča- nov. Na to je med drugim poživljajoče vplivalo širjenje habsburške oblasti na vzhodne, v bojih s Turki osvobojene hrvat- ske in ogrske dežele, naraščajoče vezi z zunanjimi tržišči in razširjeno notranje tržišče, povezano tudi s potrebami vojske in uprave. Že pred koncem XVII. stoletja so ljubljanski trgovci na starih tradicijah vodne poti po Savi vzpostavili zveze vse do Beograda, prav tako pa so se zavzemali 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA za načrt, da bi eno habsburških pristanišč odprli za holandsko trgovino in se potego- vali za svobodo Jadranskega morja. Teži- šče gospodarskega življenja je bila še ves ta čas trgovina. Njen najpomembnejši del, veletrgovino, so obvladali tako imenovani »grosisti«, ki so si ustvarili kot prvi v slo- venskih deželah zares velika premoženja in jim je bilo od leta 1693 predpisano, da morajo voditi trgovske knjige. Ti malošte- vilni magnati, ipredvsem nemškega in ita- lijanskega izvora so imeli monopol v trgo- vini (apalto) z najvažnejšimi vrstami bla- ga. Praviloma so postajali tudi plemiči, kar pa jih ni oviralo pri trgovskem poslovanju na veliko niti ne pri drugačnem nalaganju kapitala. Poleg založništva, v katerega so deloma posegali tudi ljubljanski trgovci, je bila obrtna dejavnost edina oblika ne- agrarne proizvodnje. V njej je tedaj na- stalo malo novih zvrsti, pač pa se cehovske pravice vedno bolj ože po svoji monopoli- stični plati. Čeprav absolutizem cehovskih pravic ni odpravljal, je vendar začel izva- jati nad cehovsko obrtjo nadzorstvo, zlasti od začetka XVIII. stoletja dalje. To je bil tudi čas, ko se je že močno uveljavljala merkantilna politika in se je na znatno širših (gospodarskih in družbenih) osnovah po več kakor sto letih obnovila manufak- tuirna proizvodnja. Ta preokret se izraža zlasti s razglasitvijo svobode Jadranskega morja (1717) in svobodnih pristanišč Trsta in Reke (1719) ter ustanovitvijo Oriental- ske kompanije (1719), pri kateri je sodelo- val tudi ljubljanski meščan in merkantilist Franc Rakovec-Raigersfeld. Hkrati s tem so se od zadnje četrtine XVII. stoletja dalje ustvarjali zopet pogoji za hitrejši kulturni razvoj. Ljubljana je postala tedaj sedež večjega števila kultur- nih institucij, središče znanosti in razno- vrstne kulturne dejavnosti ter je v tem pogledu ta doba daleč prekosila prejšnjo. Začelo se je z nastankom nove tiskarne (1678), v kateri so se nato tiskala številna dela neljubljanskih in ljubljanskih kultur- nih delavcev. Po italijanskem zgledu je bila leta 1693 ustanovljena Academia operoso- rum, ki je v javnosti delovala od leta 1701 okoli četrt stoletja. Nadela si je nalogo gojiti znanost in umetnost tei je bila prva izrazita kulturna organizacija v Ljubljani živeče domače in tuje inteligence. Imela je 23 članov, med katerimi so laiki prevlado- vali (12 juristov in 5 zdravnikov ter le 6 teologov, toda nobenega jezuita). Ob višku se je število članov skoraj podvojilo in so med njimi bili tudi člani iz sosednjih dežel, celo iz Italije. Njena knjižnica z okoli 10.000 zvezki je bila po reformacijski dobi prva, ki je imela vsaj začasno zopet javni značaj. V njenem okviru sta nastali Acade- mia philoharmonicorum, katere člani so bili seznanjeni z italijansko glasbo ter je kmalu zaslovela po vsej tedanji Avstriji, in Academia incultorum, kot prvo likovno umetniško središče. Poleg tega je dobila Ljubljana tudi podružnico rimske Acade- mia degli Arcadi (1709). Pravniki pa so se združili v posebno bratovščino, ki je imela značaj poklicnega društva (Collegium iuri- dicum Labacense). Potrebe po pravnem znanju so pripeljale celo do tega, da so se začela v Ljubljani leta 1710 zasebna juri- dična predavanja. Približno ob istem času pa se je na jezuitski gimnaziji prejšnjemu eno- do dveletnemu teološkemu kurzu pri- ključil še dve- do triletni filozofski. Povsem so se že tedaj uveljavile gleda- liške predstave, ki so bile med drugim tudi v mestni hiši. Imele so jih družine potu- jočih komedijantov, najprej nemške (prvič 1662) pozneje tudi italijanske, ki so od začetka XVIII. stoletja gostovale že več ali manj redno v obliki sezonskih predvajanj vrste del. V tem času je dobila Ljubljana za krajši čas tndi prvi, v nemškem jeziku tiskani časopis (Wöchentliche Ordinari Laybacher Zeitungen). Po letu 1672, ko se je po dolgem premoru ponatisnila ena izmed slovenskih knjig iz začetka XVII. stoletja, je Ljubljana počasi zopet postajala tudi središče slovenske lite- rarne aktivnosti. Nastajala so seveda pred- vsem dela v zvezi s katoliškim cerkvenim repertorijem in so v tem času v Ljubljani tiskali tudi izven nje živeči slovenski pisa- telji. Sele leta 1726 je izšel prvi necerkveni tisk v slovenskem jeziku, namenjen pre- prostemu ljudstvu. To je bila pratika, ki so jo po letu 1741 tiskali redno v Ljubljani. Med knjižnimi deli so daleč prevladovala tista v latinskem in nemškem jeziku, zgo- dovinske, geografske, arheološke, geološke in druge vsebine, pisana z znanstveno am- bicijo, kakoir tudi pesniška dela. Taka so bila npr. dela J. L. Schönlebna, ki je napi- sal 38 del v nemškem in latinskem jeziku ter izdal zgoraj omenjeno slovensko knjigo (med drugim Aemona vindicata — 1674 in Carniolia antiqua et nova — 1681), dalje J. W. Valvasorja, ki je sicer delal izven Ljubljane, s svojim največjim delom Die Ehre des Herzogthuins Crain, tiskanim v Nürnbergu 1689, ali zgodovinarja Ljublja- ne J. G. Delničarja (Epitome chronologica, continens res memorabilis iiobilis et anti- 147 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO quissimae urbis Labacensis — 1714 ali An- nales urbis Labacensis — v rokopisu). Knji- ge so objavljali tudi posamezni pravuiki (L Št. Florjančič) in zdravniki (M. Grbec). Na prehodu v XVIII. stoletje in dalje so torej sorazmerno naglo rasle osnove, na katerih je pozneje Ljubljana preraščala v središče vsega slovenskega kulturnega in političnega življenja. V umetnosti pa se je ob istem času uveljavil barok in se je tedaj zopet bistveno spremenila zunanja podoba Ljubljane, od koder se je baročna umetnost širila tudi na podeželje. OPOMBA Avtor je članek napisal za brošuro »Ljublja- na, podobe iz njene zgodovine«, Ljubljana 1%2 (redaktor Mestni arhiv ljubljanski, založnik »Kronika«). V dogovoru z Meetnim arhivom ob- javljamo Gestrinov članek tu v celoti. 148