Janko Kos
1248
BEETHOVEN — MIT, POTVORBA IN RESNICA
(Ob dvestoletnici skladateljevega rojstva) Marijan Lipovšek
Znana nemška revija Der Spiegel ima v letošnji 37. številki (7. septembra 1970) kot Titelgeschichte — s tem da objavi naslov glavnega ali pa vsaj najbolj senzacionalnega članka obenem s primerno sliko na zunanjem ovitku — nekaj strani obsegajoč spis z naslovom »Beethoven — Abschied vom Mvthos« (»Beethoven — slovo mitu«). Če drži opomba v kazalu, je to pogovor s skladateljem Kaglom o Beethovnovi glasbi. Misli v članku so torej Kaglove. Spiegel jih povzema kot vredne objave na najvidnejšem mestu revije, ki jo pozna evropska in tudi druga javnost po mnogih nenavadnih, presenetljivih, neprijetno odkritosrčnih in podobnih novicah iz vseh mogočih področij javnega življenja našega sveta. Posebno je sunil Spiegel v nemške vojaške in gospodarske kroge z objavami domala škandaloznih podatkov o različnih perečih vprašanjih. Načenjal je vprašanja o zares ogroženih zadevah in se s tem seveda zameril mnogim voditeljem in drugim ljudem. Sedaj posega na področje glasbene zgodovine in ji skuša ob Beethovnu dati drugačno sliko, kakor smo jo navajeni že več kot sto let. Človek bi prvi hip mislil, da tak članek izgublja pomen, znanstveno trdnost in pomembnost, če ga objavlja revija, ki ji gre nedvomno za zunanjo gesto, ko skuša uveljaviti sama sebe. Toda manj
Beethoven — mit, potvorba in resnica
1249
važno kakor taka postranska misel je resnica, ki morda tiči v besedah. Spiegel začenja ta sestavek takole:
»O ubogem Beethovnu«: tu leži ta, tam drugi list. Vzemite jih in uporabiti jih kar najbolje. Toda v vsem (se držite) stroge resnice .. . (Beethoven na smrtni postelji). Vzeli so ta in oni listič, vedno znova so opisovali njegovo življenje in razlagali njegovo delo. Toda strogo se resnice ti Beethovnovi življenjepisci niso držali. Odrivali so jo, zabrisali, šli mimo nje ali jo obračali v nasprotja. Beethoven — to je še vedno gluhi genij, ki drvi skozi nevihte in vihar, ki kljubuje velikašem in se ne pusti vkleniti v spone dvornega službovanja. Beethoven, to je »titan« in »junak«, bojevnik, zmagovalec, tisti, ki si je pokoril svet, ki z demonsko upornostjo zgrabi usodo za vrat, ki opravlja eno herkulsko delo za drugim — pa (obenem) bolnik, samotar, ki neprestano hodi na svojo Kalvarijo, ki se z nje vzdigne vsa-kikrat z lepšim spevom. Je »rešenik, ki v trpljenju postaja božanstven, ki nosi v sebi vse bolečine sveta«. In ki mu z njegovim mučeništvom nazadnje uspe »transsubstanciacija trpljenja v radost«.
... in malo nato: sicer se vedno več glasbenikov in znanstvenikov že obrača od takega mita o Beethovnu, vendar je v splošnem še v veljavi slika o genialnem otroku narave, o revolucionarju, o čarovniku in velikem svečeniku, slika, ki so jo naslikali nemški romantiki, predvsem Bettina Brentano. Nato omenja člankar še E. T. A. Hoffmanna, pa Schumanna in VVagnerja, ki sta, kot pravi, to sliko še okrepila. Beethoven se je zdel meščanskemu poslušalcu kot sorodnik Napoleona, ki je dejal: »Geniji so nesrečneži, ki morajo kot meteorji izgoreti, da bi osvetlili svoje stoletje.« Bach naj' bi bil po tej (meščanski) predstavi v religijo zaprt kantor, Mozart in Haydn pa dva rokokojca, ki sta veselo »podajala« svojo umetnost in lahkoumno ustvarjala divertismaje. Beethoven se je (za tem) prikazal kot nov tip umetnika, ki je ustvarjal le v nedopovedljivih bojih in težavah.
Ko navaja člankar še na kratko nekaj misli VVagnerja in Furtvvanglerja (kot potrdilo navedene vizije o Beethovnu), pravi: Beethoven je močno sodeloval pri tem prometejskem mitu o sebi. Zakaj naj bi bil tudi vedel, da ni samo nosilec luči, temveč tudi drobnjakar; ne samo mučenik in revolucionar, temveč tudi prijatelj plemstva? Ne samo polbog, temveč tudi zapleten v zemeljske strasti? Njegovo geslo, ki ga je vzel iz starega egiptovskega besedila na neki piramidi, je bilo: Jaz sem vse, kar je bilo, kar je in bo. Noben smrtnik ne bo vzdignil z mene tančice. Vloga Beethovna naj bi potemtakem (po člankarjevih navedbah in njegovem mnenju) bila »grandiozni narci-zem razdražljivega in upornega umetnika, ki se upira vsakemu pritisku, vsaki avtoriteti«. Beethoven je — tako pravi člankar — vse življenje prepričeval plemiško in meščansko družbo, da mu pritiče posebno mesto, ki ga je imel že v otroških letih in ga je nujno imel tudi poslej.
Glede na to, kar so o Beethovnu tudi med nami pripovedovali že ves čas, odkar se slovenski kulturni krog zaveda njegove pomembnosti, torej, recimo, od posvetitve rokopisa Pastoralne simfonije s spremnim pismom (ki •smo ga v navalu domoljubnih čustev, češ da pripada »nemškemu duhu«, okrog leta 1920 neznansko srečno prodali) — od tedaj, ko so imenovali Beethovna za častnega člana nekdanje Filharmonične družbe, pa vse do danes — glede na vse to je tale člančič v Spieglu res prijetna osvežitev, majčken pretres in morda celo okence, ki se odpira v svet, kjer je bolj točna resnica o Beethovnu. Ne resnica, ki bi bila res strupeno takšna, kakor jo
Marijan Lipovšek                                                                                                                 1250
kaže člankar, temveč resnica, ki bi bolj osvetlila njegovo — preprosto — človeško stran, a le tistemu, ki je še ne pozna. Vsak skladatelj bo imel privržence, a tudi nasprotnike. Tudi Beethoven, seveda. Kdaj že pred minulo vojno so vprašali tedaj znane skladatelje o tem, kaj mislijo o njegovi glasbi. Spominjam se, da je eden izmed francoskih — če se ne motim, je bil to Poulenc — rekel, da je glasbena misel iz zadnjega stavka Devete simfonije vulgarna melodija. Tudi marsikdo izmed drugih vprašancev je tedaj odgovarjal v nasprotju z »mitom«, kot ga opisuje Kagel v Spieglu. Te misli torej niso nekaj tako zelo novega, samo omejene so bile na razmeroma ozki krog glasbenikov. Vedno znova pa je Beethovnova glasba zmagovala. Ne v vsakem, ki jo je poslušal, čisto gotovo pa v večini poslušalcev. Večino je ta glasba vzdigovala v »boljši« svet, kakor pravi Schober v Schubertovi »An die Musik«, in smešno je, če si pred tem zapiramo oči. Tako je. Ta glasba ima nekatere imanentne lastnosti, ki jih druga (najbrž tudi Kaglova) nima. Ne gre seveda za primitivne sodbe o konsonanci in disonanci, ne gre za »lepo« in »grdo« sodobno glasbo, temveč za vsebino, ki človeka zadeva ali ga pa ne. Prepričan sem, da marsikateri pasus čisto nove glasbe nosi v sebi tudi tako veliko vsebino, ki je sedaj najbrž še ne moremo dojeti, razvozlati njenega akustičnega pojava, njene slike, pogoditi, kaj hoče povedati. In če tega noče, vsaj kaj je njena umetniška resnica, njen umetniški princip. Torej: ne distanciram se od Kaglovega mišljenja z reakcionarnim stališčem, kot bi hotel samo tako glasbo, ki nosi v sebi podobne temelje, kakor jih nosi Beethovnova, temveč iz drugih vzrokov.
Kagel (če je on avtor teksta ali samo spodbudnik teh misli) navaja iz Beethovnovega življenja veliko resničnih podatkov, ki pritrjujejo njegovim očitkom o Beethovnovem mitu. Res je Beethoven želel dobiti službo na dvoru in res je obenem zabavljal čez dvor. Res je bil »republikanec« in človek »iz ljudstva« obenem pa je iskal družbo plemenitašev. Res je »trgoval« s svojimi deli (Kagel pri tem čisto majčkeno pozablja na Beethovnova brata Karla, Johanna in na nečaka) in je precej nesramno ponujal npr. svojo Misso solemnis na deset krajev založbam, preden jo je prodal enajsti. Res je neprestano sumničil svojo služinčad in res se je selil na Dunaju iz stanovanja v stanovanje tolikokrat, da biografi vsemu sploh ne morejo slediti. Res je bil do neznosnosti nezaupljiv, nestrpen, nevljuden, siten, malenkosten v marsikateri zadevi. Ne spominjam se, da bi kak resen opisovalec njegovih razmer drugače govoril.
Toda...                                        i
Najprej: njegova glasba. Po večini je to, kar pravimo: popolna. Ne vsa, a po večini. Govorim kot skladatelj, s še takega nižišča (nasproti Beethovnu), in kot interpret. 2e zgodnja dela so takšna. In ne tista, ki so bila že tedaj enkratna, kot npr. Patetična sonata ali tretji klavirski trio ali sloviti Godalni trio. Ne. Beethoven je imel dar, prirojen ali pridobljen ali kakršenkoli, da je skoraj nezmotljivo znal uravnovesiti svoje ideje v vsebini in obliki. Tega ne morem tu podrobneje razlagati, toda tako je. Obenem je imel poleg intuicije (če z njo določam sposobnost roditi pomembno melodično misel in jo oblikovati) tudi invencijo. S tem hočem reči, da je bil poln duhovitosti v različkih svojega motivično-tematičnega snovanja. Saj temu Kagel ne oporeka. Toda nekaj je: tak človek je izjema. Tak človek pa je po vsej verjetnosti posebnež tudi v osebnem življenju. Da, bil je siten, neznosen, grob, neprijazen (znano je sicer, da je bil tudi srčno dober, kar povedo mnogi
Beethoven — mit, potvorba in resnica
1251
izmed tistih, ki so imeli stike z njim, toda to Kagel zamolči oziroma ne podaja o tem prave podobe). Vse to je resnica. Toda kaj je to v primeri s tem, da je dal človeštvu toliko lepega, toliko tolažbe. Zakaj je to dal, o tem res ne moremo razpravljati. Mogoče je, da ga marsikdo mrzi — kot skladatelja. Zakaj bi ga ne, če se notranji svetovi in doživljanje ne ujemajo? Toda ni mogoče ugotoviti, kolikšnemu številu poslušalcev je dal globoko notranjo srečo. In če sedaj ljudje segajo po mitu, da je »zanje trpel« — česar noben resen opazovalec in pripovednik o Beethovnu ni mogel trditi v smislu, ki je blizu krščanskemu mitu — ni res nič čudnega. Zakaj je trpel, ni dvoma. Gospod Kagel in pa slovita dvojica Sterba, ki naj bi objavila »diagnozo osebnosti B.«, najbrž niso doživljali — no, prav gotovo je niso — nesreče, groze in usodnega spoznanja, ko se okrog človeka vzdigujejo neprodušni krogi. Ti malenkostni kramarji s senzacijami, češ: Sedaj bomo pa nekaj novega povedali! — zlorabljajo nekatere resnice, nekatera nedvomna dejstva za spačeno sliko. Ne za spačeno sliko o zgodovinskem dejstvih — v tem je morda celo tisto okence k boljši sliki, ki sem o njem na začetku govoril — temveč za spačeno sliko notranje resnice. Ali morda Kagel ali zakonca Sterba res vesta, kakšen je proces ustvarjanja pri posamezniku, ali celo kakšen je bil proces ustvarjanja pri Beethovnu? Ali morda res vedo, kako se je Beethoven ujel v tem glede svojega vedno slabšega sluha? Oh, stari pogreti očitki o tem, da »ni mogel tako slišati in ni več dobro vedel, kaj napiše, posebno v zadnjih letih ne več«! Skoraj nas silijo v dvom, da so ti ljudje kdaj sedeli res zbrani pred Beethovnovim delom in si ga interpretirali (če so ga seveda zmogli). Ali smem predlagati Kaglu, naj si zaigra Sonato op. 111, iz nje Arietto? Res, popolnoma novi zvoki, nikoli prej slišani. Čudni, nedoumljivi, najbrž tudi Kaglu nedoumljivi. Toda.. .
Čisto dobro se zavedam, da smo tu v našem krogu neznatni spričo zgovorne moči kakšnega Kagla, da sploh ne omenjam Spiegla z njegovo propagandistično močjo. Nima pomena razpravljati s takimi — velikani. Toda nekaj bi le rad povedal, sicer čisto kot svoje osebno mnenje: odgovoril bi rad na tiste intimne pripombe, ki zadevajo Beethovnovo ljubezensko življenje: po teh naj bi bil B. imel v ljubezni do svojega nečaka homoseksualne nagibe, medtem pa naj bi ga bih na skrivnem marsikdaj videli v družbi prostitutk. To je seveda kočljivo vprašanje, ki ga Spiegel (Kagel) z vso prostodušnostjo seksualno razsvetljene dobe rešujeta in najbrž tudi — kot kaže članek — po svoje rešita. Temu nasproti pa postavljam Beethovnove besede, ko je Schindlerju rekel: »Če bi tako živel, kaj bi mi potem ostalo za boljše strani?« Proces ustvarjanja, nedvomno pa proces ustvarjanja take glasbe, je nujno vezan na notranjo čistost. Nikoli ne bi bil tako nespameten in bi dejal: na popolno vzdržnost. To bi bilo več kot smešno. Nedvomno pa na čistost in noben primer s prostituko ne izpodbije tega. Take glasbe ne ustvarja, kdor ne živi — v nekem smislu — vzdržnega življenja. Ne suhotnega, meniškega, neplodnega, pač pa duhovno čistega. Ker pa ima vsaka stvar sončne in senčne strani, se razumnemu človeku ne zdi prav nič čudno, če je Beethoven včasih tudi kvantaril. Kaj vse je v tem uspelo Mozartu, je znano iz njegovih pisem. Toda pritlikavčki, kakor Kagel, težko razumejo to veliko obsežnost in majhnemu človeku težko razumljivo širino, ki jo vsebuje tako velik duh.
Naj na koncu bralcem še predstavim Kagla (po Spieglu). Velja za najpomembnejšega predstavnika »instrumentalnega gledališča«, pri katerem
Marijan Lipovšek
1252
so upoštevani tudi zunanji spremljajoči pojavi muziciranja: mimika, gesta, dejavnosti in hoja interpretov. Kagel, star 38 let, je pred 13 leti prišel v Koln iz Argentine in je v nenehnih poizkusih, da bi našel »nove možnosti glasbe«, preizkusil to mešano obliko ustvarjanja v številnih artistično bri-ljantnih skladbah za koncert (Match), za oder (Sur Scene), posebno pa v filmih (Šolo). V svojem najnovejšem glasbenem filmu o Beethovnu »Ludvvig van« je opustil ta vodja kolnskih tečajev nove glasbe vse slavnostne zvoke in jubilejne govore ter je namesto tega kombiniral satirične skeče, bizarne kolaže in filharmonične parodije v prikaz (show), ki nasprotuje hrupu in opijanju okrog Beethovna.
Na srečo žive tudi ljudje kot Kagel. Njihove misli nam včasih pomagajo urediti naša spoznanja in dostikrat morda celo pokažejo, kje so nekateri prekoračili meje. In če je v številu teh nekaternikov bila večina človeštva, je učinek Kaglovih besed toliko boljši. Koliko pa skrivajo v sebi spoznanja o resnici, naj bralec presodi sam. Večinoma smo glasbeniki kot ustvarjalci (še tako majhni) in interpreti (še tako nebogljeni) preveč prizadeti, da bi šli molče mimo tega.